Mesto z znamenji časov

Ljubljano lahko zaradi vedno novih gradbenih posegov razbiramo kot pravi palimpsest, v katerem je spomin na srednji vek po izgradnji baročnih cerkva malone izginil. Zato v njej na mestu nekdanje stare gotske stolnice z vso živostjo dominira današnja katedrala kot temeljni podvig nekdanjega umetnostnega preroda, porojen v znamenju baroka, ki je s svojim umetniškim izrazom prekvasil celotno slovensko kulturno pokrajino in za dolgo pustil svoj odtis tudi v najširšem okusu. In tudi osrednji umetnostni dokument, ki priča o izoblikovanju te estetike, ko je pričela kulturna Ljubljana tekmovati z Rimom, je prav Dolničarjeva latinsko pisana kronika o njeni graditvi.

Stolnična kupola in »oglejska« zvonika sta še vedno sinonim za prepoznavnost in slikovito lepoto ljubljanskih vedut, še posebno v ritmično stopnjevanem sozvočju z Robbovim vodnjakom in rotovžem, in izstopata kot priljubljen motiv nekdanjih slikarjev in tudi pesnikov. Quaglieva iluzionistična poslikava odpira pogled v nebo s slavo in mučeništvi krščanske zgodovine, temelječe na antičnih časih, ki jih pod zmagoslavno kupolo oznanjajo mogočni kipi emonskih škofov. Na oltarni sliki upodobljeni sv. Miklavž pa nas z besedami pesnice Rože Gantar, ki se je iz nespodbudne današnjosti nostalgično zazrla v preteklost, ogovarja, naj se ne bojimo sedanjih in prihodnjih časov, ker so vsi časi dobri in vsi Božji. Kot  da so lahko taki celo ti, v katerih svetnikova Ljubljana ni več nekdanja bela imenitna dama, ko pa je, kot je prikazano v drugi pesmi, vse bolj zapacana z madeži (ne)kulture sodobnega barbarstva.

Po današnji Ljubljani, še posebno po ulicah okrog njenega središča, nam vsepovsod bije v oči pravo zasmehovanje starodavne usklajenosti in lepote. Po starih in tudi pravkar prebeljenih zidovih se razprostirajo zmazane pisarije in čečkarije, ki kažejo predvsem barbarski odnos do izročila, ne le nespoštovanje in prezir do ustvarjene lepote, s samimi sporočili, ki pozivajo celo k revoluciji in linču, pa tudi slepo agresivnost kot izraz vsakršne zmede in nekulturnosti, značilne za današnji čas.

Ob pogledu na tako brezobzirnost se lahko samo sprašujemo, le od kod so se vzeli ti uničevalci, med njimi celo taki, ki so nedavno oskrunili dragoceno fresko na stolnični zunanjščini. In ne najdemo določnega odgovora, pa naj ga iščemo v posledicah nekdanje balkanizacije ali amerikanizacije ali sedanje k zabrisovanju narodnih kultur usmerjene globalizacije ali v stopnjevanju odpora do krščanskih temeljev slovenske in evropske kulture. Gotovo pa gre za vsesplošno pomanjkanje družinske in premalo domoljubne in k srčni kulturi naravnane šolske vzgoje, ki bi morala misel na kaj takega že v kali preprečiti, če že ne za grotesken izraz nerazložljivega razdiralnega obupa, ki v ničemer ne vidi več smisla. Današnje družbeno ozračje, ki zanika spoštovanje izročenih nam vrednot, pa vso to razdiralnost ne le dopušča, marveč jo očitno celo spodbuja. 

Da lahko postajajo javne ali zasebne arhitekturne površine neomejena prizorišča za čečkanje, se zdi prestopnikom morda še toliko naravneje, ker so vsepovsod priča nagrmadenim reklamnim panojem. Prostor za grafitarsko razglašanje največkrat sovražnih protestnih pozivov postajajo tudi najlepše fasade, celo sakralne, in taki posegi se ponekod pojasnjujejo celo kot izraz t. i. popularne ali alternativne kulture, da ne rečem umetnosti, kamor naj bi sodili tudi nedavni protestni ulični performansi. Spomin na čase, ko smo na ulicah še slišali pozdrave »klanjam se«, in čase, ko so nas otroke strašili s paznikom, če smo v parku le skušali stopiti na travo, je že dolgo tega minil. Vandalizem vseh vrst pa je danes očitno postal vsakdanje razvedrilo ali, v času, ko velja za umetnost že golo izrekanje aktivističnih parol, celo za marsikoga sprejemljiv in z levičarskimi agendami široko podpiran družbeni pojav.

V času, ko se lahko razglaša za kulturo in celo za umetnost vse, kar komu pade na misel, je vsevprek neselektivno dodeljevani uradni status kulturnega ustvarjalca predvsem socialni korektiv, ki naj bi preprečeval zapadanje nezaposlenih mlajših ljudi v neprimerne ali celo (samo)destruktivne razvade, kar sem sam pred časom jasno spoznal v komisijah ministrstva za kulturo. In morda je posledica tega tudi dejstvo, da se tak status danes zdi marsikomu že tako samoumeven, kot da mu zaradi še tako obskurnega početja samodejno pripada.

Zidovi mestnih ulic z gesli, v katerih najglasneje zveni predvsem »hate« oziroma sovraštvo, pa so le redko načečkani v slovenščini, iz česar prav tako razberemo, kako je tako komuniciranje usmerjeno tudi v izkoreninjenost in degradacijo našega jezika. Vsakršno destruktivnost pa ta čas dodatno stopnjuje še nestrpno reagiranje na predpisane omejitve zaradi nalezljive bolezni, ki v številnih ljudeh vzbujajo nič manj nalezljivo jezo. Zato se lahko ob vsem tem  resnično sprašujemo, ali je tudi tak čas lahko dober in celo svet in ali se prihodnost po epidemiji lahko povrne ne le k še stopnjevani obuditvi starega načina ahasversko blodečega življenja, ampak se bo morda vendarle pričela spreminjati v njegovo popolno preobrazbo.

Čuječe poglabljanje v življenje in posebno v umetnost kot njegov najplemenitejši izraz je bilo in ostaja vselej le stvar ustvarjalnega duha, ne kričave zabave in agitiranja, ampak v bistvu osebno iskanje Božjega kot transcendentalno preseganje zemeljskih omejitev. V vsakdanjosti, ki se ji ljudje tako množično prepuščajo, pa z umetnostjo povezano duhovno globino in zbranost v resnici vse bolj zamenjujeta hrup, ki uničuje meditativno tišino, ter kičavost bleščic, ki stopnjuje notranjo temo, nekdanjo predanost bralni kulturi pa nadomešča popreproščena striparska informacija ali zabava. Ljudje, ki so vse bolj zasvojeni z vsem tem, na čelu s televizijo, družabnimi omrežji in medijskimi izkrivljanji, najbrž prav zato toliko teže prenašajo čas, ko je naše vsakdanje delovanje in nedelovanje spričo višje sile omejeno in upočasnjeno. A lahko (vsaj za tiste, ki niso kot neutrudno zdravstveno osebje vsak hip požrtvovalno angažirani pri izganjanju bolezni) današnji dolgotrajni, za marsikoga neznosni trenutek postane tudi čas streznitve in dragocen premor, ko se lahko človek spet potopi sam vase in se v praznini po dosedanjem brezglavem hitenju zave plehkosti take vsakodnevnosti, najde polnost v sebi samem in si uzavesti potrebo po odrešujočem srečevanju z ustvarjalnostjo, osmišljajočem poglabljanju v skrivnosti življenja in snujočem stiku z neskončnostjo, v katerem lahko vsak čas zares postane tudi dober in Božji.

Akad. prof. dr. Milček Komelj

Ko se v polnosti izročimo ponotranjenemu življenju, lahko postane tudi današnja umiritev ob vsej negotovosti raje kot razlog za jezo, razdiralnost in obup srečna milost in priložnost, da lahko iz nje črpamo vse tisto, kar je za človeka in človeštvo dobro, in se lahko z zavedanjem o čudežu vsakega vdiha prepustimo ustvarjalni duhovni luči, ki jo v sebi nosi Božji lepoti predano človeško srce, v katerem edinem se ohranja vse najsvetejše.

Milček Komelj

Fotografije so s spleta

TEOLOGIJA VELIKONOČNIH PRAZNIKOV

VELIKI ČETRTEK

Na ta dan je v stolnih cerkvah že dopoldan krizmena maša, kjer škofje somašujejo z duhovniki. Središče dogajanja je škofov blagoslov in posvetitev krstnega, bolniškega in birmanskega olja. Veliki četrtek spada že k »velikonočnemu tridnevju Gospodovega trpljenja in vstajenja«. Ta se začne šele z večerno mašo Gospodove večerje, ki je spomin na ustanovitev sv. Evharistije (maša), zakramenta vseh zakramentov, posledično pa tudi ustanovitev duhovništva. Med mašo je tudi ganljivi obred umivanja nog, ko škof umije noge zglednim možem v spomin na zadnjo večerjo, ko je Jezus umil noge apostolom. To dejanje je skrivnost popolne ljubezni, ki služi… Evharistija je obnavljanje Jezusove zadnje večerje, s tem pa tudi obhajanje velikonočne skrivnosti, ponavzočevanje Gospodove smrti in vstajenja.

Caravaggio, apostol Tomaž in Kristus

VELIKI PETEK

Na veliki petek, dan Gospodovega trpljenja in smrti na križu je strogi post in na ta dan ni svete maše. Večerno bogoslužje se začne z molitvijo duhovnika, ki pade na obraz, leži pred oltarjem in tiho moli. Sledi slovesno bogoslužje božje besede, ki se konča z evangelijem Gospodovega trpljenja in smrti (pasijon) po Janezu. Sledijo starodavne molitve in obhajilo. Za liturgijo velikega petka je najbolj značilno razkrivanje in češčenje križa s poljubom, ko duhovnik trikrat zapoje:«Glejte les križa, na katerem je zveličanje sveta viselo«.

VELIKA SOBOTA

Obhajanje svete noči od velike sobote na veliko nedeljo je višek vsega liturgičnega leta. Obsega štiri bistvene dele. Zjutraj je najprej blagoslov ognja, zvečer pa blagoslov velikonočne sveče, ki je simbol Kristusovega vstajenja. Blagoslovu sveče je pridružena čudovita in znamenita pesem »Exultet« (Veseli se). Nato sledi velikonočna vigilija (bedenje) v ožjem pomenu z obsežnim  branjem božje besede. Tretji, vrhunski del vigilije pa je sv. maša z evharističnim obedom, ki se začne z veličastnim petjem trikratne aleluja. S prižiganjem sveč in luči v cerkvi pa ponazarja našo krščansko poklicanost, ki je vstajenje in večno življenje.

VELIKA NEDELJA

Caravaggio, križanje

Velika noč je praznik praznikov, najbolj vesel vseh veselih praznikov. To je spomin na odhod izraelskega ljudstva iz egiptovske sužnosti (exsodus). To je dan, ko je Jezus Kristus vstal od mrtvih…Nekdo, ki je bil mrtev je spet  oživel se prikazal ljudem in jim rekel: »Tukaj sem!« Drugi vatikanski cerkveni zbor pravi: »V pričo smrti postane uganka človeškega bivanja najtežja.« Vendar Kristusovo vstajenje je temelj krščanskega upanja, da bo Bog uresničil ljubeči odrešenjski načrt, ki ga ima glede poveličanja sveta in ljudi. Tu ne gre za princip »daj – dam«, ampak »vzemi ali pusti«. Kdor more, naj razume!

Fotografije so s spleta.

Vir: Leto svetnikov II.

Pripravil: Franci Koncilija

VELIKONOČNO VOŠČILO

Spoštovane članice in člani KDSŠ in vsi ljudje dobre volje,

želim Vam, da skrivnost velikonočne radosti in ljubezni kot jutranja zarja z milostjo obsije Vaše srce in tako prežene temine današnjega dne… V upanju živimo, se gibljemo in smo, znamenje križa pa naj postane naša pot, resnica in življenje (prim. Jn 14,6b).

Franci Koncilija, april 2021

Pravopis 8.0: Novo Mesto

Decembra 2019 in marca 2021 je Pravopisna komisija pri SAZU in ZRC SAZU v sodelovanju s sodelavci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša na portalu Fran objavila predloge štirih poglavij novih pravopisnih pravil za javno razpravo.

Gre za osmo samostojno izdajo pravopisnih pravil, saj smo prvi slovenski Pravopis dobili 1899. leta, zadnjega 2001. leta, vmes pa l. 1920, l. 1935, l. 1937, l. 1950 in leta 1962. Ker je torej osmi po vrsti, se imenuje Pravopis 8.0 , vendar ne smemo pozabiti, da je še v fazi javne razprave.

Pravopis 8.0 rešuje problematična mesta v jeziku. Poglavja, ki so deležna prenove, so štiri, in sicer: o pisnih znamenjih, o krajšavah, o veliki in mali začetnici, o prevzetih besedah in besednih zvezah.Najbolj opazna sprememba v poglavju z naslovom Velika in mala začetnica preureja zapisovanje zemljepisnih imen, ki označujejo imena mest, naselij, zaselkov ter so po novem poimenovana krajevna, in ne več naselbinska imena. Predlagano je, da se tako kot pri drugih jezikih tudi v slovenščini piše neprve sestavine z veliko začetnico, z izjemo predlogov in veznikov, kar je sicer veljalo že doslej.

Tako naj bi po novem enako kot npr. Zidani Most, Kranjska Gora, Škofja Loka pisali tudi Novo Mesto, Birčna Vas, Uršna Sela itd. To pomeni, da bi bile odpravljene izjeme iz Pravopisa 2001, te pa so: mesto, vas, selo, trg, naselje, ki se jih v današnjem času piše z malo začetnico. Iz dolgoletne prakse poučevanja in lektoriranja vem, da so te izjeme marsikomu delale preglavice. Seveda so te in druge rešitve za poenostavljanje pravil, ki jih sama hvaležno sprejemam in podpiram, do potrditve in uskladitve pravil zgolj na ravni predlogov.

Akad. prof. Jože Toporišič

Pravopisna komisija nas prijazno vabi, da objavimo svoja mnenja, predloge in komentarje na predlagana nova pravila do roka, tj. do15. aprila, na portalu Fran, kjer kliknemo na polje Oddaj komentar.

Pa še to. Kot mnogi drugi, bi bila tudi jaz presrečna, če bi naredili reformo še pri zapisu imen slovenskih državnih in cerkvenih praznikov in bi prvo besedo pisali z veliko začetnico, tako kot ves svet, npr.: Novo leto, Velika noč, Božič, Dan državnosti, Dan spomina na mrtve itd. Enako naj bi velika začetnica veljala tudi za imena nagrad in priznanj, npr.:  Kresnik, Kristalno pero, Zlatnik poezije, Fabula itd.

Fotografije so s spleta.

Pripravila: Marjana Štern

25. MARCA PRAZNUJEMO MATERINSKI DAN

Slovenci smo edinstveni ne samo po tem, da naš jezik pozna dvojino, ampak smo eden redkih narodov na svetu, ki 25. marca praznuje  materinski dan, in tona isti dan kot Marijino oznanjenje, ko se je po svetopisemskem izročilu učlovečil sam Bog. Materinski dan je bil po drugi svetovni vojni pri nas ukinjen zaradi dneva žena – 8. marca, v današnjem času pa Slovenci praznujemo oba praznika. Svet glede praznovanja materinskega dneva sicer ni poenoten, največ držav pa materinski dan praznuje drugo nedeljo v maju.

V maminem naročju je vedno lepo.

Poudarek praznovanja materinskega dne ni ženska zgolj kot ženska, kar smo proslavljali 8. marca, ampak je v središču današnjega praznika ženska kot mati in varuhinja družine. Biti mama je čudovito poslanstvo neprestanega, radodarnega in popolnega razdajanja svojim najbližjim:ne samo otrokom, tudi možu, staršem idr.

Lahko bi temu prazniku rekli tudi praznik družine, kjer se praviloma spočenjajo nova življenja in je hkrati prisotno tudi umiranje, odhod v večnost. Zato sem za današnji prispevek oziroma voščilo izbral nekaj proze in poezije, ki nas na poseben način povezuje z materami, otroki, možmi, hkrati pa nas usmerja tudi v eshatološke razsežnosti…Tako sem izbral nobelovca Petra Handkeja, ki čudovito razmišlja o materi v knjigi Žalost onkraj sanj, Šalijevo pesem Na materinem grobu, žalostinko za mamo z naslovom Biseri  iz nove pesniške zbirke Saše Pavček Zastali čas, Toneta Pavčka pesem Kako raste mama, razmišljanje Alenke Rebula v pesmi z naslovom Naši moški ter Otona Župančiča pesem Ti skrivnostni moj cvet, v kateri opeva rožo mogoto, ki ima še dandanes čudodelno moč.

Fotografije so s spleta.

Pripravil: Franci Koncilija

POKLON MATERI

Sredi poletja 2020 je založba Beletrina izdala drobno knjižico Žalost onkraj sanj, ki jo je napisal Peter Handke (1942), nobelovec, pisatelj, pesnik, filmski režiser, scenarist in prevajalec.

Nobelovec Peter Handke

UVOD

Peter Handke je bil v igri za Nobelovo nagrado več let, vendar ga je ta čast doletela šele leta 2019. Mnogi so zaradi njegovih knjig to pričakovali, nekateri pa so zaradi njegovih političnih stališč temu nasprotovali. Za politično kontroverznega človeka je obveljal v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je podprl takrat izolirano Srbijo. Handke je bil rojen na avstrijskem Koroškem, njegova mati je bila koroška Slovenka, v nemščino je prevedel tudi več del slovenskih avtorjev. Je izjemno plodovit avtor, saj piše romane, eseje, drame, poezijo, za svoja dela je prejel številne nagrade. Za pričujočo knjigo je Handke, komaj 31 let star, prejel Büchnerjevo nagrado, eno najuglednejših nemških književnih nagrad. Živel je v več evropskih mestih, nazadnje se je ustalil v Franciji.

HANDKEJEVA MATI, SREDIŠČNA OSEBNOST ROMANA

V novem slovenskem prevodu je ponovno izšel eden najlepših romanov nobelovca Petra Handkeja Žalost onkraj sanj. Handke je roman začel pisati takoj po maminem samomoru in v tej »drobni, a briljantni in do bolečine empatični pripovedi«, kot jo je označila prevajalka in avtorica spremne besede dr. Amalija Maček, se ne ukvarja samo z življenjem svoje matere in njunim odnosom, temveč problematizira vlogo žensk pred drugo svetovno vojno in med njo. Govori o njihovi ujetosti, izključenosti iz družbenega dogajanja in omejitvah v izobraževanju. Zato njegova mati pred bralčevimi očmi »zaživi z vsemi svojimi mladostnimi sanjami, petjem, plesom, pa tudi z vso svojo trmo in neupogljivostjo, z vsem trpljenjem v okolju in času, ki ženskam nista dopuščala osebne svobode, kaj šele romantike«. Močno in ganljivo.

To je bil prvi pisateljev poklon njegovi materi Mariji Handke Sivec, dve leti po njeni žalostni smrti v noči z 19. na 20. november 1971, ko je bilo njeno trpljenje prehudo. V romanu je podal portret svoje matere, ki bi ji v življenju privoščil več sreče in manj nerazumevanja, vsekakor pa več družinske topline. In kar je najbolj vznemirjajoče, nakazal je, da so bile njene zgodbe, ki mu jih je pripovedovala in ki jih še vedno nosi v sebi, na nek način tudi izpoved njenega življenja. Zdi se, da Peter Handke v upodobitvi svoje mame izhaja iz podobe cankarjanske matere, torej tihe, trpeče in odrešujoče matere. Zato ni čudno, da je bil Handke vedno ponosen na svojo mater,ki je bila koroška Slovenka. Tako ob Handkejevem opisovanju vidimo, kako se je njegova mati kljub svojim stiskam in bedi spopadala z življenjem, ki ni bilo lahko, saj je z veseljem sprejela svojega nezakonskega otroka in mu priskrbela krušnega očeta. 

ZAKLJUČEK

Literarni kritiki pravijo, da je Peter Handke v svojem izražanju nenavaden in da ima svojstven slog, s katerim je obogatil nemško književnost. Res je izviren, hkrati pa v svojem jeziku ne skriva koroških narečnih posebnosti in s tem naredi Koroško prepoznavno v nemški in svetovni literaturi. Handkejeva knjiga Žalost onkraj sanj je knjiga, ki jo je vredno prebrati.

Fotografije so s spleta.Viri: Zvon št. 4-5/2020 in s spleta

Avtor: Prof. dr. Edvard Kovač

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NAJLEPŠA SLUŽBA NA SVETU  –  BITI MATI

Kaj je lepšega kot pogled na bitje, ki je zraslo v tebi in ga z vso ljubeznijo sprejmeš, držiš v naročju, ga varuješ in ljubiš, dokler si živ. In ko ti prvič reče mama, se ti srce napolni z neizmerno srečo.

Bliža se 25. marec – materinski dan, posvečen vsem materam sveta. V Evropi ta praznik ni bil poznan, izvira iz Amerike. Leta 1907 je Anna Jarvis razdelila med ljudi 500 belih nageljnov v spomin na svojo mater. Njena želja je bila, da bi to postal praznik. Uresničila se ji je leta 1914, ko je predsednik Amerike Woodrov Wilson uzakonil 25. marec za materinski dan – v čast vsem materam, ki so izgubile sinove v 1. svetovni vojni.

Cvetličarske industrije so kmalu izkoristile ta praznik in kovale dobičke na račun prodaje cvetja in voščilnic, ki so jih začeli tiskati. Anna je bila zelo razočarana, kajti njen namen, podarjati nageljne, se je spremenil v zaslužkarstvo. Tudi natisnjene voščilnice ji niso bile po godu, njej niso pomenile nič, ker da samo pokažejo lenobo, namesto da bi lastnoročno napisali voščilo ženski, ki je za vas storila več kakor kdorkoli na svetu. Tudi glede sladkarij ni imela lepega mnenja, saj so po navadi otroci materi prinesli škatlo s sladkarijami in jih potem večino pojedli sami. Res lepa ljubezen, je rekla.

V Evropi se je materinski dan praznoval med obema vojnama, do takrat se je praznoval le 8. marec, vendar je ta posvečen ženskam, 25. marec pa je izrecno namenjen vsem materam sveta. Pri nas se je materinski dan pričel bolj praznovati po osamosvojitvi. Čeprav je biti mati najlepša služba na svetu, je to zelo težakpodvig. Istočasno se mora posvetiti partnerju, sodelavcem, prijateljem, službi, gospodinjstvu … ne nazadnje pa še najpomembnejše – biti mati. Otrok potrebuje vso materino pozornost, skrb in varnost, pri vsem tem pa mati pozablja na sebe, na svoje potrebe in želje. Za praznik mati ne potrebuje ne rož ne sladkarij in ostalih daril, potrebuje le, da ji poklonite delček svojega časa. Mati celo svoje življenje posveti svojim otrokom, tudi ko so že odrasli, še vedno bdi nad njimi.

Zatorej posvečajmo materi svoj čas, in to skozi celo leto po malem, kajti prehitro pride težko slovo in nas na njo res spominjajo samo beli nageljni.

Pripravila:

Emilijana Crgol

Na materinem grobu

Severin Šali

Glej, danes sem tu, kjer se mirno spi

in kjer objem cvetov tvoj križ prepleta.

Ni klesal zlatih črk udarec dleta,

zbledel napis o tebi govori.

Tako bi rad pogledal ti v oči,

roke pobožal tvoje ovenele,                                   

poljubil te na ustne onemele,

a je med nama smrt in kup pesti.

Ni več mogoče zbližanje teles,

kar večnost razgrnila je zastore,

beseda tvoja k meni več ne more:

zašepetaj v vrhove jo cipres,

nasmej se roži, o ptičkah mi zapoj

in me poljubi v zlatem žarku sonca.

Vezi med nama nikdar ne bo konca,

saj nosim v sebi tvojo kri s seboj.

Tone in Saša Pavček

Biseri

Nadela sem si tvoje biserne uhane.

Porinila skozi mečici.

Na vsaki strani dve kapljici krvi.

Zate, mama.

Zdaj sem ranjena kot ti.

Enako me boli.

Biseri so rožnati.

Saša Pavček

Kako raste mama

Najprej je sama tema,

najprej je velik nič,

potlej je majcena deklica

in iz nje ljubek deklič.

Iz njega mamica zraste,

a raste mnogo in dolgo let,

potem pa je to kar naenkrat

in jaz pridem na svet.

Iz mamice zraste mama,

bogvekdaj, kar nekega dne,

ko še sama ne ve, da ji pada

prvi sneg na lase.

Ko jaz odrastem, raste

mama počasi nazaj,

dokler babica ne postane

in pride z vnuki v raj.

Tone Pavček

Nekateri moški znajo ljubiti. Morda so se dolgo učili, morda se še učijo, a prav to je ljubezen. Vsem njim je posvečena ta pesem.

Alenka Rebula

Naši moški

Hvala vam

Hvala moškim
naše svetove nosijo skozi življenje                                                         
in ne izpustijo roke
ki jim zaupa

iz pogorišča
znajo dvigniti dom
iz jalovega drevesa
stesati posteljo za ljubezen
ki rodi

nerazumljivega jezika
se učijo
in znajo pogrniti travnik na mizo
ko nimamo več hrane zanje

na čelu svoje mirne vojske
prihajajo osvajat divjino
vzravnani
nam stopajo naproti
in brez meča

blagi bojevniki
ležejo na naše telo
skrivnostni in prosojni
in nas prekrijejo vroče

hvala jim
ko vse hočejo
in vse dajo.

Ti skrivnostni moj cvet

Oton Župančič

Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota,
jaz sem te iskal,
mimo tebe sem šel in pogledal sem te
in ves sem vztrepetal …
In moje srcé zaslútilo je
tvojo tajno moč,
in moje srcé zaslútilo je,
kak jasni se noč.

In v moji duši zacvelo je
zakladov nebroj,
vse bitje mi zahrepenelo je
za teboj, za teboj,
ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota …

O, jaz sem bogat –
pomagaj, pomagaj mi dvigniti
moje duše zaklad!

Naj žive naše mame!

PESTER KNJIŽNI ŽIVLJENJSKI MOZAIK

Izšla je knjiga spominov prof. dr. Mihe Japlja

Naslovnica Japljeve avtobiografije
Krka je vedno cenila kemika Miho Japlja

Te dni je izšla zanimiva knjiga, ki bo gotovo pritegnila pozornost članov Kulturnega društva Severina Šalija, saj se jim s platnice nad naslovom SPOMINI PA OSTAJAJO prijazno smehlja dobro znani obraz njihovega sočlana, prof. dr. Mihe Japlja. Ko bodo polistali po več kot tri sto strani obsežni knjigi, se jim bo razgrnila zanimiva in pestra krajina življenjskih in delovnih poti, ki so oblikovale njegovo osebnost in jo vpisale v javno zavest kot uglednega kemijskega strokovnjaka, gospodarstvenika in pedagoškega delavca ter za kulturo zavzetega zavednega Slovenca in domoljuba, kar vse potrjuje dolg niz v knjigi navedenih nagrad in priznanj.

Prof. dr. Miha Japelj je Dolenjskemu muzeju podaril umetniško sliko

Zametek knjige leži v Japljevi zamisli izpred več let, ko je sklenil, da bo predvsem za svoje številne sorodnike, prijatelje, sodelavce in znance zbral raznovrstne zapise, ki so nastajali na njegovi dolgi življenjski poti izpod njegovega peresa ali peresa drugih o njem. Z leti se je nabralo obsežno raznovrstno gradivo, ki sega od spominskih zapisov na starše, stare starše in druge sorodnike do avtobiografskih zapisov in priložnostnih govorov ob najrazličnejših družinskih srečanjih  in drugih dogodkih, ob vsem tem pa še kopica zapisov, ki so nastali v povezavi z njegovim strokovnim izobraževanjem in predvsem z razvojno-raziskovalnim delom v tovarni zdravil Krka in pedagoškim udejstvovanjem. Ni mogoče spregledati tudi obsežnega sklopa govorov, ki jih je prof. dr. Japelj imel ob najrazličnejših kulturnih dogodkih in s katerimi je izkazal svojo pristno zavzetost za slovensko kulturo, kot tudi sicer drobnih, a zanimivih anekdotičnih zapisov o njem samem ali o znanih osebnostih, s katerimi je delal ali se srečeval. Temu pestremu prepletu zapisov je dodal še fotografsko gradivo iz družinskih albumov in tako vse skupaj zaokrožil v zanimiv knjižni spominski mozaik.

Knjiga je, kot je v uvodni besedi zapisal akademik prof. dr. Milček Komelj, predsednik KD Severina Šalija, dokument o življenju učiteljskih družin v preteklosti, o rasti tovarne Krke, njenih uspešno izvojevanih patentno-pravnih sporih, in posebej o Japljevih zaslugah pri spodbujanju mladine k izobraževanju, o šegavosti Dolenjcev, predvsem pa o srčnih vezeh med tako številnimi ljudmi. »Posebej pa se v njej kaže tudi Japljev odnos do lepote in življenjskih sporočil, ki mu jih prinašajo žlahtne leposlovne knjige in biblijske modrosti,« še poudarja uvodničar.

Fotografirali so: Milan Markelj, Simona Fajfar in Franci Koncilija.

Avtor besedila: MiM

Zbral in uredil: Franci Koncilija

LEJA JURIŠIĆ IN MIKLAVŽ KOMELJ SKUPAJ POOSEBLJATA PLES, TELO IN BESEDO

S premierno predstavo Ni mogoče čakati zaman so v petek, 4. decembra 2020, v ljubljanskem gledališču Glej javnosti predstavili »trodelni projekt«, pri katerem sta moči združila dva samosvoja umetniška glasova – performerka, koreografinja in plesalka Leja Jurišić ter pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj. Njun raziskovalni izziv je bil, kako je nastopati s kamnom oziroma ali lahko kamni nadomestijo gledalce predstave.

Leja Jurišić in Miklavž Komelj. Foto: Ivian Kan Mujezinović/Gledališče Gle

UVOD

V normalnih razmerah na sleherno predstavo vedno pride občinstvo, ki je zainteresirano za uprizoritveno umetnost, in pa tisti, ki poznajo nastopajoče ali avtorje. Glede na to, da gre v njunem projektu za duet s kamnom, in ker je trenutno za človeško občinstvo javno druženje prenevarno in prepovedano, bodo, dokler bodo trajali epidemija in vladni ukrepi, v občinstvu sedeli samo kamni, ki so po prepričanju Jurišićeve in Komelja dejansko gledalci.

PREDSTAVITEV PROJEKTA

Na dan premiere sta izšli še istoimenski knjiga slik ter dramska pesnitev. Projekt Ni mogoče čakati zaman je nastal v okviru programa gledališča Glej, kjer so o njem zapisali, da predstavlja vedno zanimivo »Komeljevo strastno poetskost in penetriranje skrajnosti eksistence pri Leji Jurišić, drug z drugim in drug v drugem na poti empatičnega prizadevanja«. »Odrska umetnost pa vedno predpostavlja nastopajočega in občinstvo. Če ni občinstva, še ne pomeni, da ni nastopajočega. Če v občinstvu žal tokrat še ne morejo sedeti ljudje, še ne pomeni, da je treba izločiti vse potencialno občinstvo. Bodo pa tudi po epidemiji v občinstvu skupaj z ljudmi sedeli kamniti gostje,« je ob premieri izjavila Leja Jurišić. Spletno predstavitev projekta je povezoval literat in kritik Muanis Sinanović, ki je dejal, da sta soavtorja posebna glasova z močno individualno prezenco: »Projekt je po svoje logičen in hkrati presenetljiv, ker poraja številna vprašanja o tem, kako se lahko tako izrazite poetike povežejo med seboj.« Je pa razkril tudi, da sta se soavtorja dogovorila, da v delo drug drugega ne bosta posegala, hkrati pa da ne bosta sklepala kompromisov.

Jurišićeva je Komelja označila za največjega še živečega slovenskega pesnika. Foto: Ivian Kan Mujezinović/Gledališče Glej

 »MIKLAVŽ KOMELJ, NAJVEČJI ŽIVEČI SLOVENSKI PESNIK«

S Komeljem, ki ga je Jurišićeva označila za »največjega živečega slovenskega pesnika«, sta začela delati januarja 2020. Lejo Jurišić je pri tem zanimalo predvsem, kako povezati ples, telo in besedo. Komelj je dejal, da sta sicer najprej začela ustvarjati z idejo, da bo on ustvaril knjigo slik, za katere sam meni, da niso daleč od plesa oziroma od odrskega izraza, nato pa je začel pisati še statični misterij. Besedilo je sicer začelo nastajati že pred koronakrizo, a je Komelj večkrat pomislil, da se je zasnova sodelovanja nekako ujela v specifično situacijo, ki jo danes živimo – tekst namreč govori o ustavitvi in o čakanju. Namenoma sta se tudi odločila, da Komelja na odru nadomesti kamen, tako da Leja Jurišić v predstavi izvaja dialog s kamnom. Komelj je aktualnost prepoznal tudi v tem sodelovanju prek daljav, »ki lahko oddaljijo ali pa zbližajo oziroma pokažejo drugačne možnosti povezovanj«. Komelj je razkril še, da v projektu skozi različne medije in načine vsebine ter bitja vstopajo iz različnih prostorov v slike in nato na oder. Po njegovih besedah se »projekt zavestno odpira stvarem, ki ostanejo zunaj v današnji umetnosti, a so ključne za današnjo eksistenco«.

ZAKLJUČEK

Predstava je bila premierno uprizorjena brez gledalcev. Namesto njih so bili na stolih kamni. Leja Jurišić je najradikalnejše ljubitelje umetnosti povabila, naj na predstavo pošljejo svoj kamen. Na koncu predstave je umetnica še povedala: »Na koncu predstave bomo prenehali biti kamni ali pa se bomo spremenili v kamne, kot so to postali gledalci te predstave.« Po premieri je izšla zbirka 223 Komeljevih slik Ni mogoče čakati zaman in pa njegova istoimenska dramska pesnitev oziroma statični misterij.

Foto: Ivian Kan Mujezinović/Gledališče Glej

Viri: STA in Dnevnik

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

90 LET PESNICE NEŽE MAURER

UVOD

Založba Pivec je Neži Maurer, slovenski pesnici, pisateljici in publicistki, ob njenem visokem jubileju (22. 12. 1930) izdala knjigo V pesmih je moje življenje avtorice Liljane Jarh, ki je v uvodu literarne biografije zapisala: »Najprej si novorojena deklica v sobi ob mladi materi, ki si te ni ne želela ne hotela, saj je – nepripravljena na posledice – zanosila v naivnem, prvem stiku z moškim. Na svet si prišla kot božja kazen za bajtarsko družino, nezakonski otrok, ki je uničil dekliški svet in hrepenenju po večni odrešitvi v lastnem svetišču pobožnosti prizadejal gorje. V jasni decembrski noči sta njene mučne telesne občutke spremljali le žalost in srčna pobitost domačih in rodila te je proti jutru, ko je mraz posebej močno stiskal, strah družine pred prezirom in obsodbo družbe pa še neizmerno bolj.«

KDO JE PESNICA NEŽA MAURER?

Nekdanja novinarka, učiteljica, avtorica štiridesetih knjig je bila Neža Maurer v svojem času ena redkih pesnic, ko pesnic skorajda ni bilo. Zato ni čudno, da je pesnica Neža Maurer med najbolj branimi, priljubljenimi in oboževanimi slovenskimi pesnicami. Bila je prva urednica šolskih oddaj na Televiziji Ljubljana, urednica pri revijah Kmečki glas, Otrok in družina, Rodna gruda, terenska reporterka, direktorica, glavna urednica revije Prosvetni delavec. Zadnja leta službovanja je bila samostojna svetovalka za kulturo pri komiteju za informiranje Slovenije. Bila je upornica od mladih let.

NEŽA MAURER, IKONA POEZIJE

Neža je postala ikona poezije, s katero je nagovarjala množice. Z njenimi pesmimi so generacije merile svojo intimo. Užaloščeni svojci še vedno dajejo njene verze v osmrtnice. Marsikdo zna vsaj nekaj njenih pesmi na pamet, deklamirati ali zapeti. Seveda tudi zato, ker so se jih učili v šoli. Ni se jih bilo težko naučiti, ker so bile nekaterim zelo blizu, tako kot je tale pesmica:

Notranjost

Mir se vrača vame kot Cerkniško jezero v svojo zeleno, vse poletje prazno kotanjo.

Iz notranjih virov prihaja. Ne poznam jih, a vem, da so v meni, da so moji, da se v njih poraja spokojnost. In tudi ljubezen.

                                                                                   Neža Maurer

Po upokojitvi se je posvetila pisanju pesmi za otroke in odrasle, lotila pa se je tudi proze: njeni Koruzni punčki sta med najbolj priljubljenimi knjigami za otroke. Tako pesmi Neže Maurer, tako tiste za otroke kot tiste za odrasle, hitro najdejo pot med bralce. Neža Maurer to razlaga takole:

»Ker ni v mojih pesmih artističnega ognjemeta in ne drugih formalističnih bravur, domnevam, da priteguje bralce moja neposrednost. S svojo izpovedjo se dotikam njihovih čustvenih strun. V moji sreči, v mojem veselju, v moji žalosti, v moji predanosti, predvsem pa v moji človeški šibkosti odkrivajo svoje veselje, svojo srečo, svojo žalost in predvsem svojo šibkost. V mojih pesmih najdejo sebe in svojo izpoved; take so, kot bi jih sami pisali. Zato, mislim, so jim blizu in jih radi berejo.« Zanimiva je tudi njena primerjava s Svetlano Makarovič. Obe pišeta za otroke, a Neža je nežnejša, bolj blaga, ne tako družbeno ostra. »S Svetlano ne moreva druga mimo druge, ker naju imajo obe radi. Medve se razumeva od nekdaj, ker sva si nekako kos. Ona me šimfa, jaz pa jo zastrašim. Zame je bila vedno punčka, saj je devet let mlajša.«

ZAKLJUČEK

Neža Maurer je že od leta 1962 članica Društva novinarjev, od leta 1973 članica Društva slovenskih pisateljev, gibanja za kulturo miru in nenasilja od leta 1983 in PEN kluba od leta 1991. Za svoje novinarsko in literarno delo je dobila kar nekaj nagrad, med njimi Tomšičevo nagrado za novinarsko delo, Prešernovo nagrado Gorenjske, nominirana je bila za Prešernovo nagrado za življenjsko delo, postala je častna občanka rojstne občine Polzela, leta 2008 je bila razglašena za Slovenko leta,v letu 2010 pa je prejela zlatnik poezije za življenjsko delo.Zdaj že nekaj let živi v domu starejših občanov v Potočah pri Preddvoru. V utemeljitvi za prejem zlatnika poezije za življenjsko delo so zapisali: »Zlatnik poezije 2010 je prejela Neža Maurer, pesnica, za katero literarna kritika pravi, da je poslednja vitalistka pesniške literature. V pesniški zbirki Raj (leto 2007), ko avtobiografsko izpoveduje doživljanje sočloveka in sveta, predvsem govori o človeku, ki je v svoji ranljivosti ogrožen in sam. Vendar je Neža Maurer izrazita pesnica izpovedne ljubezenske lirike in v njej se kaže kot odprta, topla osebnost. Njena pesem kljub osamljenosti stremi k optimizmu, vitalnosti in pogumu. Avtorica se sicer vprašuje: Ljubezen ljubi življenje, kaj ljubim jaz?, toda vselej najde preprost, jasen, neposreden odgovor z liričnim jezikom, ki se človeka dotakne.«

Neža Maurer je napisala več pesniških zbirk za odrasle in otroke, preko 80 otroških radijskih iger in povesti, njena dela so prevedena v več jezikov, tudi v japonščino. Neža Maurer je pesnica, ki živi svojo osebno legendo.

Vir: Večer

Fotografije so s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

21. MAREC JE SVETOVNI DAN POEZIJE

Organizacija Združenih narodov (UNESCO) je leta 1999 današnji dan razglasila za svetovni dan poezije z namenom promoviranja branja, pisanja, objavljanja in učenja poezije po vsem svetu. UNESCOV namen je zagotoviti  priznanje in spodbudo nacionalnim, regionalnim in mednarodnim poetičnim gibanjem.

Poezija je prostor, v katerem se srečujemo skozi besedišča vseh barv, ritmov in zvokov, ki ujamejo bistvo človeškega bitja, njegove občutke ter dialog in sporazumevanje. Pesniki širijo brezčasna sporočila in so včasih vzvodi in priče pomembnim družbenim ter zgodovinskim spremembam, včasih pa nam njihovi verzi zgolj pomagajo pri iskanju duševnega miru in lastnega bistva. Vsak jezik ima svojo poezijo in vsak človek ima svoj pristop do razumevanja poezije. Zato je poezija prostor, v katerem se srečujemo skozi različna besedišča, ritmov in zvokov, ki ujamejo bistvo človeškega bitja, njegove občutke ter dialog in sporazumevanje.

»Vse stvari imajo svojo skrivnost, poezija pa je skrivnost vseh stvari.«

                                                        García Lorca

Pesem je eden od lepših in boljših prikazov tega, kako nas lahko poezija notranje usmerja, da vedno znova premislimo ne samo to, kar govorimo, temveč tudi to, kako dojemamo sebe, druge, družbo, cel svet. Bistvo poezije je namreč tudi v tem, da ne odgovarja na vprašanja. Poezija zastavlja vprašanja, in to na način, ki ni konvencionalen, a je vsekakor občečloveški. Poezija ni nad ali pod, poezija je v človeku, v svetu. In svet, v katerem smo, je zdaj zelo drugačen.

Ne beri…
Ne beri teh pesmic, če nimaš res volje.
Glej raje kar v prazno, morda ti bo bolje.
Ne bodi, kar nisi, ne rabiš te slave,
brez želje se verzov ne uči iz glave.
Ni vredno sploh truda, če kdo te priganja.
Pozdravlja te pesnik, ki ljubi in sanja.

Feri Lainšček

Želim vam, da lepo doživite letošnji svetovni dan poezije, ki je hkrati tudi  prvi dan pomladi. Izkoristite ta čas najrazličnejših omejitev – zaradi korone,ko se trudimo, da bi ostali zdravi – tudi za poezijo. Vabim vas, da preberete pesem, dve ali tri.

Zagotovo bo v počastitev svetovnega dne poezije na voljo tudi kar nekaj spletnih dogodkov. Eden od njih bo v nedeljo, 21. marca, ob 18. uri na Youtube kanalu Mladinske knjige. Pesnica in igralka Saša Pavček bo brala pesmi iz svoje nove pesniške zbirke Zastali čas. Verjamem, da bo praznični dan ob vrhunski interpretaciji Sašinih globoko doživetih, iskrenih pesmi še lepši, prijaznejši in mirnejši. S spoštovanjem in vse dobro!

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo, Dnevnik in Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NOVO KULTURNO SREDIŠČE V LJUBLJANI

Hotel Tivoli – Švicarija

Le malo Novomeščanov ve, da je že pred leti Hotel Tivoli – Švicarija postal po končani obnovi novo kulturno središče v Ljubljani. Zgradba je pravi arhitekturni biser, zgrajena pa je bila že davnega leta 1835. Stoji tik pod gozdom Šišenskega hriba nad parkom Tivoli v Ljubljani. Med Ljubljančani se je za to stavbo udomačilo ime Hotel Tivoli, Švicarija pa ji pravijo zato, ker je bila zgradba zgrajena v alpskem oziroma v švicarskem slogu. V ta hotel so radi zahajali najrazličnejši kulturniki, predvsem literati. Z Dunaja je leta 1909 prišel tja ter v hotelu živel in ustvarjal tudi Ivan Cankar; tam je tudi napisal delo Bela krizantema. Potem se je Cankar preselil na Rožnik, kjer je v zgradbi še danes njegova spominska soba.

Grad Tivoli

Ljubljančani, umetniki in drugi ljudje so v času razcveta hotelirskega delovanja na grad hodili po promenadni cesti  iz središča mesta predvsem na zajtrk, ker je bil hotel priljubljena točka za srečavanje, še posebej pa je bil prepoznaven po dobrem kruhu in beli kavi. Na višku razcveta je bil v Švicariji domala vsakdan tudi koncert, zato je bil ta kraj najbolj priljubljeno zabavišče meščanov. V Hotelu Tivoli je nekoč rad prebival tudi znameniti avstrijski feldmaršal Joseph Radetzky (1766 – 1858), ki si je dal zgraditi tudi svojo počitniško hišico. Ta hotel je uspešno deloval vse do leta 1930, tri leta kasneje pa je stavbo najela ruska kolonija, ki je iz Šentpeterske vojašnice tjakaj preselila ruske emigrante.   

Ivan Cankar
Joseph Radetzky

Šele po drugi svetovni vojni so v Švicariji uredili nekaj ateljejev, v katerih so stanovali različni kulturni ustvarjalci. Leta 2012 so se zaradi obnovitvenih del hotela od tam izselili še zadnji umetniki, med njimi moj kolega kipar Jakov Brdar. Kot študentka likovne akademije sem ga večkrat obiskala in se čudila, da tak spomenik kulturne dediščine tako klavrno propada. Navkljub vsem pripetljajem je bila Švicarija dokončno obnovljena že leta 2018, in to na sam kulturni praznik – Prešernov dan. Pod vodstvom Mednarodnega grafičnega likovnega centra, ki domuje v bližnjem tivolskem gradu, je tako kulturno življenje slovenske prestolnice zaživelo s povsem novimi programi in prireditvami, med drugim tudi s Poletjem v Tivoliju.

Fotografije so s spleta.

Pripravila: Milena Novak

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.