KURT VONNEGUT ml. (1922–2007), LITERARNI GENIJ KRATKIH ZGODB

Za ameriškega pisatelja judovsko-nemškega rodu Kurta Vonneguta mlajšega je bilo pisanje kratkih zgodb na začetku njegove pisateljske kariere beg od duhomorne službe predstavnika za odnose z javnostjo pri korporaciji General Electric.

   

Kot pisatelj je začel z odličnim prvencem Klavirski avtomat leta 1952, ki je bil precej odmeven. Tudi njegov prvi roman, ki se dogaja po tretji svetovni vojni v totalitarni družbi, kjer so tovarniške delavce zamenjali stroji, je še vedno srhljivo aktualen. Tako je sedaj pred nami, komaj leto dni po izidu prvega dela zbirke zbranih kratkih zgodb v prevodu Branka Gradišnika, drugi del.

Tudi druga knjiga Zbrane zgodbe je razdeljena na več delov, in sicer: Delovna etika proti slavi in bogastvu, Vedenje, Vodja pihalne godbe in drugo. Vonnegutu ml. govorijo usode slehernika, ki jih zna mojstrsko upodobiti. In ravno v kratkih zgodbah se njegova genialnost kaže v najboljši luči. V knjigi Zbrane zgodbe je zbranih 47 literarnih biserov, ki ne odsevajo samo duha časa, temveč tudi večnost človeških zgodb in dogodkov, ki usodno vplivajo tako na posameznika kot na svet.

Viri: Delo, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SVETOVNI DAN KNJIGE

Unesco je 23. april razglasil za svetovni dan knjige.

Na ta dan praznujejo milijoni ljudi po svetu, ki se zavedajo moči literature.
 

Čestitam Vam, dragi bralci in literarni ustvarjalci!

Rezka Povše

 

SEVERIN ŠALI

KNJIGA

Iz tvojih listov mi tolažba diha
v molčečih urah, ko srce je tožno.
Ko vse postaja prazno in ubožno,
ti bogatiš me, znanka moja tiha.

Nič ne ponujaš se, le dahneš: vzemi,
prijatelj, me! Na vsaki moji strani
utripi misli in želja so zbrani
ter se dajejo ti z zakladi vsemi.

Lepota in modrost sta v meni skriti.
Če hočeš iz studenca čarov piti
mi ne odtegni toplega  pogleda. 

Ko sklanjal se mi boš nad drobne vrste,
odprla bom ti zeleneče brste
in znana ti bo mnogih duš beseda.

PRETRESLJIVO SPOROČILO ZDRAVNIKA IZ BERGAMA

Po dolgem razmišljanju o tem, ali sploh in kaj napisati o tem, kar se nam dogaja, sem prišel do dognanja, da molk ne predstavlja odgovornega ravnanja. Zato bom poskusil ljudem, ki niso vključeni v naše delo in niso seznanjeni z našo stvarnostjo, predstaviti, kaj preživljamo v Bergamu v teh dneh pandemije zaradi virusa Covid-19.

Razumem potrebo po tem, da se ne ustvarja panika, a če sporočilo o nevarnosti tega, kar se dogaja, ne doseže ljudi in če še vedno slišim, da jim je vseeno za priporočila, da se še vedno družijo in da se nekateri pritožujejo, ker ne morejo v fitnes ali na nogometne turnirje, me dobesedno zmrazi.

Prav tako mi je jasno, da bo gospodarska škoda velika, in tudi zaradi tega me skrbi. Po epidemiji bo izjemno težko začeti znova. Vendar pa želim poleg dejstva, da naš zdravstveni sistem dobesedno uničujemo tudi z gospodarskega vidika, izpostaviti pomen pogubnih posledic za zdravje v vsej državi, in se mi zdi “grozljivo”, da na primer rdeče cone, ki jo je regija že zahtevala, še niso vzpostaviti tudi v občinah Alzano Lombardo in Nembro (seveda gre tu samo za moje osebno mnenje).

Preberi več PRETRESLJIVO SPOROČILO ZDRAVNIKA IZ BERGAMA

KOZMOLOGIJA ZBRANIH KOLUMN KOZME AHAČIČA

UVOD

V sodelovanju z novomeško Založbo Goga je Delo te dni izdalo knjigo Kozmologija o skoraj petdesetih zapisov uglednega slovenista dr. Kozme Ahačiča, ki je leta 2017 postal Delova osebnost leta z obrazložitvijo, da je »jezikoslovec, ki iz slovenščine dela zaveznika«.

Kozmologija je zbirka igrivih esejev, kjer se prepleta punk s klasiko in pop z eksperimentalno glasbo. Ahačič piše o šolstvu, o jezikovnih vprašanjih, pa vse do problemov sodobne znanosti. Vsi njegovi razmisleki vodijo k temeljnim človeškim vprašanjem, recimo: kako najbolje izkoristiti čas, ki nam je na voljo; kako preseči površnost in doseči poglobljenost, ki edina daje izjemne rezultate; kako ob ukvarjanju s podrobnostmi razumeti tudi celoto; kako ohranjati notranji mir sredi vsakdanjega vrveža; kako se spopadati s sodobnim, »poenostavljenim« svetom? Avtor je prepričan, da se svoboda posameznika začne v trenutku, ko nam je povsem vseeno, ali okolica naše trenutno delo dojema kot zmago ali kot poraz. Ahačič je kolumne pisal v redni rubriki za časnik Delo.

DUHOVNA KOZMOLOGIJA KOZME AHAČIČA 

Dejstvo je, da avtor ostaja v svojih refleksijah in sodbah dovolj splošen, da te iz partikularnega preskočijo v univerzalno, obenem pa seveda tudi dovolj neujemljiv, da bi morda kdo povprašal, »kaj nam pa ta Ahačič sploh veli?« Takšen ostaja tudi vsakič, ko se nam zdi, da smo le nekaj korakov pred tem, da se bomo soočili z osebami, ki jih opisuje. Tako je in ostaja »temeljni kamen« Ahačičevega pisanja v zavezanosti znanosti, jezikoslovju in humanistiki, morda kar razsvetljenskim načelom in svobodomiselnosti. Slednje je v kolumnističnem kozmosu svojevrstna redkost, no, vsaj med izpostavljenimi imeni, med katera sodi tudi avtor Kozmologije. Moment, ko se ustavi, preden bi napravil »nujno« napačen korak, tako bržkone sodi med najmočnejše atribute pričujočega dela.
Njegovi zapisi, katerih namen je zgoščeno predstaviti neko problematiko, ki prav mogoče sovpada z duhom časa, so zato vedno aktualni in privlačni, hkrati pa je branje Kozmologije tako izrazito odvisno tudi od našega bralskega ozadja. In morda je prav zato pri tovrstnih izdajah fokus na avtorja pogosto tako pomemben, kar v konkretni izdaji ponazarja že naslov, ki implicira na avtorjev izredno bogat duhovni svet, ki stoji za knjigo, kot tudi dejstvo, da se zbirka loteva vsega. Po drugi strani je za vse tiste, ki so kolumne prebirali le občasno ali sploh ne, tu seveda tudi precej novosti.

ZAKLJUČEK

V Ahačičevi knjigi Kozmologija je pred nami nekakšen dokument časa v katerem živimo, je pa tudi plod njegovega ustvarjalnega opusa , ki ga je posredoval širši javnosti. S tem pa nam je dal pisatelj možnost, da to presodimo kot novo celoto, podobo vsega, kar se je v tem času odvijalo na straneh časopisa in v družbi. Čestitamo avtorju in Založbi Goga.

Vir: Delo, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Spoštovane članice in člani KDSŠ,

prihaja velikonočni praznični čas, ki se že močno dotika naših življenjskih poti. Letos je ta čas še posebej zaznamovan s svetovno pandemijo koronavirusne bolezni Covid–19. Morda je to priložnost za presojo kakovosti naših medsebojnih odnosov, za verujoče pa opora in moč, da nas bodo te preizkušnje opogumljale za veselje bivanja in sprejemanja odrešenjskih skrivnosti. 

Želim vam mirne, zdrave in blagoslovljene velikonočne praznike.

Franci Koncilija, namestnik predsednika

VELIKONOČNO PRESEGANJE SMRTI

Človeštvo pozna veliko religij (lat. religio, povezovati), pri katerih gre običajno za institucionalno povezovanje etičnih sistemov, za vero (lat. fides) pa je značilen in poudarjen človekov osebni odnos do Boga. 

POLITEIZEM

Grki so modrovali, Rimljani politizirali, Judje pa so verovali, zato jih imenujemo tudi narod knjige, narod Svetega pisma. Sveto pismo za Jude pomeni in predstavlja v vsej božji odrešenjski zgodovini edinstveno zavezo med Bogom in judovskim izvoljenim ljudstvom, s kasnejšim učlovečenjem, trpljenjem, smrtjo na križu in vstajenjem božjega Sina Jezusa Kristusa pa tudi zavezo z vsemi narodi sveta. Zanimivo je, da nobena religija razen krščanske ne pozna osebnega Boga. V drugih mitoloških religijah so bogovi (politeizem) vedno daleč od ljudi, zanje se ne zanimajo in jim je malo mar, kako živijo. Še več, do ljudi se vedejo oblastno, gospodovalno in predvsem maščevalno, zato so te religije krute, sovražne do ljudi in brez duha ljubezni. Med bogovi in ljudmi ni dvosmerne komunikacije, ampak zgolj in samo enosmerna, človek–bog.

USTVARJALNA BOŽJA LJUBEZEN

Krščanstvo pa je monoteistična vera, vera v enega Boga, ki je ustvaril človeka samo zaradi ljubezni, ne pa zavoljo izživljanja nad njim. Krščanski Bog je »alfa in omega« (začetek in konec), je »Jaz sem, ki sem« ( 2 Mz 3,14b) še več, je razodeti osebni Bog, pri čemer obstaja horizontalna (odnos človek–človek) in vertikalna komunikacija (človek–Bog). Krščanski Bog je ustvaril svet : »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.«(1Mz 1,1) in človeka: »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril «(1Mz 1,27). Temu pravimo kreacionizem, ki v kasnejšem razvoju sveta dopušča evolucijo (darvinizem). Torej pri stvarjenju človeka sploh ne gre za dva izključujoča se razvojna sistema, temveč se oba na čudovit način dopolnjujeta. Ustvarjalna božja beseda (dabar) svet in človeka neizmerno ljubi in jima želi dobro, predvsem pa spoštuje človekovo svobodno voljo. Ta je ključna za človekovo vero v njegovem osebnem odnosu do Boga. Tu se vse začne in lahko tudi konča. Znameniti francoski fizik, matematik in mistik Blaise Pascal je v zvezi z verovanjem in svobodno voljo v svoji znameniti knjigi Misli zapisal: »Dovolj je (razodetega o Bogu) za tistega, ki hoče, in dovolj za tistega, ki noče!« Torej glede verovanja ne velja načelo daj – dam, ampak vzemi ali pusti! Bog ljudi nikoli ne posiljuje s svojo voljo, temveč dopušča, da se človek, ki živi v prostoru in času, odloča svobodno, po svoji volji, za Boga ali proti njemu. Krščanski Bog se ljubezni preprosto ne more upreti.

DOŽIVETJE

Pred 32 leti (leta 1988) so bile v Calgaryju, v zvezni državi Alberta v Kanadi, XV. zimske olimpijske igre. Na televiziji sem gledal veličastno otvoritveno slovesnost, ki je potekala v izredno močnem snežnem metežu. Kar naenkrat so TV kamero usmerili proti množici na tribunah, kjer sem zagledal velikanski plakat, na katerem je bil napisan citat iz Svetega pisma, iz Janezovega evangelija. Na plakatu je z velikimi črkami pisalo samo Jn 3,16. Ker znam ta citat na pamet, me je sporočilo izredno nagovorilo, saj pravi: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Kako močno sporočilo, ki daje upanje, saj Bog od človeka ne pričakuje ničesar drugega, kakor da Boga ljubi in spoštuje in mu ljubezen, ki mu jo daje Bog, tudi vrača. Tako malo, pa tako lepo. Sprašujem se, katera vera pozna učlovečenje Boga, ki se je rodil, živel 33 let, oznanjal mir, ljubezen in spoštovanje med ljudmi, ozdravljal bolne in obujal mrtve. Katera vera oznanja, da se je njen bog dal pribiti na križ zaradi ljubezni do ljudi, da je z nečloveškim trpljenjem in smrtjo očistil zatohli kozmos in tretji dan vstal od mrtvih z lastno močjo? Tako je vstali Kristus postal poveličana materija in je na enkraten način presegel smrt, prostor, čas in vse zemeljske zakonitosti, sočasno bival na več različnih krajih in prehajal skozi materijo (zid), ne da bi se poškodoval. Katera vera sporoča, da se je vstali Kristus v tistih krutih patriarhalnih časih, ko je bila ženska stalno zaničevana, nevredna in navadno tržno blago, oropana človeškega dostojanstva, najprej prikazal prav ženi, Mariji Magdaleni iz Magdale? Pozdravil jo je, ona pa mu je poljubila noge (Mr 16,9–12).

ZAKLJUČEK

Katera vera razen krščanske oznanja, da je Bog Ljubezen, občestvo Troedinega Boga, Očeta Stvarnika, Sina Učlovečenega in Duha posvečevalca? Katera? Nobena. Glede treh božjih oseb in enega Boga imajo nekateri probleme z matematiko, toda božje občestvo ni algebra, ampak Ljubezen, v kateri vladajo povsem drugačne in izredno dinamične razsežnosti. Zato ima krščanski Bog »velike težave« z ljubeznijo, saj se ji preprosto ne more izogniti, ker je Ljubezen On sam. Če bi to vendarle storil, bi se izneveril svojemu bistvu. Zato smo vsi ljudje dobre volje v tem velikonočnem (pashalnem) času ponovno pred preprosto, vendar temeljno osebno odločitvijo, ko se je še kako smotrno vprašati, kam smo usmerjeni – v življenje ali v smrt, v minljivost ali v večnost, v nespamet ali v pamet, v žalost ali v veselje, v radost ali v trpljenje? Kdor more, naj razume! (Mt 19,12)

Franci Koncilija

Manja Žugman: Bližanja

Založba: Primus
Leto izida: 2020
Spremna Beseda: Jože Štucin
Ilustracije: Dunja Kofler

Manja Žugman je doslej izdala že tri zbirke otroških ugank Premetanke brez zankeRazvozlankeBesedoznanke, pet pesniških zbirk za odrasle bralce Naplavine dušeIzsevanja/ŽarenjaBrstenjaTrialogNaj te ujame in monografijo Potepanja po Bosni in Hercegovini, njena zadnja pesniška zbirka z naslovom Bližanja pa je zbirka senryujev in haikujevki vsebinsko od »kratkice« (kakor poimenuje haikuje Jože Štucin, pisec spremne besede) do »kratkice« na svojevrsten način podarja ubesedeno izpoved ženske, pripoveduje o njenem hrepenenju po izčiščeni bližini in iskanju topline, zavetja in razumevanja.  

Skrivnostno monumentalne barvne ilustracije Dunje Kofler sijajno dopolnjujejo vsebino senryujskih vrstic, ki zapolnjujejo ženski princip bivajočega, zorenje in zrenje ženske, ki hrepeni po bližnjem, se predaja razmerju in se ne nazadnje uči in nauči ohranjati svobodno dvojino (z bližnjim). Na začetku zbirke se lirska subjekta kaže bralcu kot še nedorasla, zaljubljena in vihrava mlada ženska, potem pa polagoma prehaja v spoznanje, da je odnos svetel in temen, sestavljen iz radostnih in žalostnih trenutkov. Lirska subjekta iz senryuja v senryu raste, se razvija in odrašča. Utrdi se v vseh pomembnejših spoznanjih, »ki jih potrebuje, da uspešno krmari med odnosi (kakršnimikoli že) in lastnimi potrebami – da zna prepoznati, kdaj mora sebe in svoje želje postaviti pred vse ostalo«. 

Zbirka senryujev se tematsko osredotoča na ljubezen. Ta se kaže v vseh svojih odtenkih; predvsem pa kot ljubezen do partnerja, do bližnjega, do sočloveka, mestoma tudi do narave. Tematiko soustvarjajo motivi radosti, sreče, prve vihrave zaljubljenosti. Lirska subjekta naravnost kliče po dvojini: »slutim bližino / napete so brbončice / diha(j)va skupaj«. Skozi pesniško zbirko pa v razumevanju ljubezni odrašča in okuša tudi njene temne plati (»pospravljam tvoje / poljube v smetnjak / prazne obljube«), ki sežejo vse do razhodov, saj »z marjetice trga / bele cvetove / ne ljubi me več«. Proti koncu zbirke se lirska subjektka kot odrasla ženska zaveda (zrele) ljubezni, ki živi in pusti živeti. Slutiti je, da se je v dvojini in skozi njo izpolnila, izpopolnila in utrdila v svoji samosti, samskosti, samosvojosti in svobodi, saj pravi: »mehkobno bijem / v sožitje se ovijem / gozd je samo moj.« Po besedah pisca spremne besede se je uresničila »kot del univerzuma, haiku pa je v tem primeru medij, kjer človek lahko sreča človeka«. 

Želeti je, da bi tudi bralec v pesničinih senryujskih vrsticah našel pot k samemu sebi kakor tudi pot k drugemu. 

Smiljan Trobiš

ALI BO ŽIČKA KARTUZIJA OBNOVLJENA?

ŽIČKO KARTUZIJO JE TREBA TAKOJ OBNOVITI

Žička kartuzija je že od leta 2015 nacionalni kulturni spomenik državnega pomena. Zaradi hitrega propadanja potrebuje takojšnjo obnovo, zlasti njena cerkev. Vlada je še pod vodstvom predsednika Šarca v proračunu za prihodnji dve leti predvidela dva milijona evrov bruto za vsaj delno obnovo kartuzije. S tem bi preprečili zrušitev gotske cerkve sv. Janeza Krstnika, ki je najbolj dotrajana.

Darko Ratajc, župan občine Slovenske Konjice, je zaradi menjave vlade v skrbeh, saj se boji, da bi z rebalansom proračuna prišlo do neljubih sprememb že načrtovane in potrjene dinamike državnega proračuna. Občina sicer že ima sklep vlade, nima pa še obojestransko podpisane pogodbe. Zapleta pa se tudi pri razpisu za izvajalca del, na katerega se ni prijavil še nobeden izvajalec. Župan Darko Ratajc je še povedal, da so doslej za obnovo starodavnega samostana Žiče pridobili tudi soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine iz Celja, imenovan pa je tudi gradbeni odbor, ki ga bo vodil Bojan Podkrajšek, domačin in poslanec SDS v Državnem zboru iz bližnjega Špitaliča, ki se zelo zavzema za obnovo kartuzije Žiče.

Ko bo vse steklo po načrtih, bo najprej treba dozidati cerkev in jo pokriti s škriljem. Dela pa še tudi po dveh letih ne bodo končana, saj bo treba izvesti tudi obširna restavratorska dela.

OBNOVO ŽIČKE KARTUZIJE JE PODPRLA TUDI JELINČIČEVA SNS

Zanimivo je, da je poleg poslanca Podkrajška (SDS) projekt obnove Žičke kartuzije podprla tudi Jelinčičeva SNS, ki je predmetni projekt že lani vložila v parlamentarno proceduro. Svojo odločitev je poslanec Zmago Jelinčič podprl z izjavo: »Žička kartuzija je bila ena od treh najpomembnejših kartuzij v Evropi. Bila je steber krščanskih vrednot in evropskega razumništva.«

Viri: Dnevnik in Večer

Fotografiral, zbral in uredil: Franci Koncilija

SVETOVNI DAN POEZIJE IN GLEDALIŠČA

SVETOVNI DAN POEZIJE

Že leta 1999 je Unesco 21. marec razglasil za svetovni dan poezije. Namen te razglasitve je bil podpreti jezikovno raznolikost v pesniškem jeziku in ovrednotiti poezijo kot simbol ustvarjalnosti človeškega duha. Praznovanja so vsako leto v več kot 40 državah po vsem svetu, še posebej pa je priljubljena akcija »Plačaj z verzom!«. Letos pa je bilo zaradi pandemije povsem drugače …

Praznovanja so se iz kavarn in kulturnih ustanov preselila na splet. Tri dni pred svetovnim dnem poezije (18. marca) je bil rojstni dan Srečka Kosovela, ki je večinoma na Krasu ustvaril okoli tisoč pesmi. V teh zmedenih časih, v katerih živimo, se kaj hitro lahko zgodi, da na svetu ne bi zmanjkalo samo vode, elektrike, nafte, kruha, ampak bi svet ostal lahko tudi brez knjige, poezije, plesa, glasbe, skratka brez kulture in umetnosti! Kakšna bi bila tedaj pomlad – brez pesmi, cvetočih češenj, brez verzov o upanju in ljubezni?

SVETOVNI DAN GLEDALIŠČA

Ob letošnjem svetovnem dnevu gledališča, ki smo ga praznovali 27. marca, ko je bila večina gledališč zaprtih, je Aleksander Popovski, umetniški direktor mariborske Drame, takole razmišljal: »Vedno se mi je zdelo, da sta življenje in gledališče ena in ista stvar. Da je vse to en velik oder, poln življenja. In zdaj so odri prazni …«

Katja Pegan, direktorica Gledališča Koper, pa je ob svetovnem dnevu gledališča zapisala: »Če kdaj, smo zdaj vsi gledališčniki čisto zares čutili, da nam manjka občinstvo, da pogrešamo kolege, vaje, pogovore, objeme, predvsem pa da imamo to delo res radi.«

Ob svetovnem dnevu gledališča pa je spregovoril tudi Matjaž Berger, ravnatelj novomeškega gledališča Anton Podbevšek Teater (APT). Razmišljal je o potencialni novi globalni paradigmi: »Smo v trenutkih, v katerih lahko tvorimo skupnost pogleda le skozi način, ki se nas dotika z mislijo, podobo ali glasom. So torej trenutki, v katerih si pripadamo skozi epoho, kjer potrebujemo drug drugega skozi singularnost, samoangažma, disciplino in veliko mero dostojanstva.«

Viri: Delo, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Rastoča knjiga

Rastoča knjiga

Deklica z Rastočo knjigo

Združene Rastoče knjige sveta

Častni pokrovitelj projektov je Državni svet Republike Slovenije

To sem jaz, Deklica z Rastočo knjigo

Spoštovani,

imenujem se Deklica z Rastočo knjigo. Predstavljam poosebljenje dveh dolgoročnih projektov, Rastoče knjige in Združenih Rastočih knjig sveta. Ta sta prešla v gibanje, ki skuša na dobrohoten način – s pomočjo znanja, kulture, spoštljivih medsebojnih odnosov in vrednot – povezati 2 milijona Slovenk in Slovencev ter 7 milijard prebivalcev planeta Zemlje.

Zelo sem žalostna, da bomo morali naša že napovedana pomladanska srečanja prestaviti na kasnejši čas. Nahajamo se namreč v težkih časih, ko je med nami veliko tesnobe, negotovosti in pesimizma. Novi koronavirus je otežil naš vsakdanji ritem življenja in dela. Ker pa živim z vami in med vami, sem se odločila, da vam napišem nekaj hrabrilnih misli in predlogov ter vam prenesem nekaj sporočil iz knjig, ki jih prebiram in o katerih tudi veliko razmišljam.

Vesela sem, da smo na naših srečanjih in v besedilih že večkrat izpostavili pomembno vprašanje, in sicer kako pomembno je ravnati s časom. Kdor ne zna ravnati s časom, namreč ne zna ravnati z ničimer. O tem vprašanju je poglobljeno razmišljal znameniti Charles Darwin, kajti zapisal je: »Človek, ki si drzne zapraviti uro svojega časa, ne razume vrednosti življenja.« Prav tako pomenljivo misel o pomenu časa je zapisal naš rojak Miran Jarc, ta njegova misel pa je vklesana v prvi list novomeške Rastoče knjige: »A neko uro se je prebudila beseda sproščevalka čudotvorna, ki sta ogenj in vihar ji pokorna, in vsega prav do dna je presvetlila.«

Čas, ki ga posvečamo plemenitenju medsebojnih odnosov, ni nikoli izgubljen. Izgubljen pa je čas, ki ga zapravljamo z uveljavljanjem negativnih vrednot ali sovraštva.

Projekta Rastoča knjiga in Združene Rastoče knjige sveta ponazarjata v svojem bistvu ljubezen v najširšem smislu. Izhajata iz vrednot predanosti in spoštovanja do soljudi, okolja, narave, kulture, znanja, knjig. Vse to v želji krepiti naše odnose v smeri dobrohotnosti, dobrodelnosti, človekoljubja, miroljubnega sožitja, altruizma, empatije … V kamen, s katerim »zrastem« vsako leto za dva centimetra, so vklesane čudovite misli o ljubezni. Na petem listu Rastoče knjige, na podstavku, na katerem sedim v Severnem ljubljanskem parku na Navju, je zapisana misel Borisa Pahorja »Edino ljubezen bo rešila človeštvo«. Na devetem listu Rastoče knjige pa je zapisana misel Ifigenije Simonovič »Ljubim te, kakor se zemlja vrti«. Tudi Tone Pavček je v svoji odi Rastoči knjigi zapisal: »Rastoča knjiga je zvezda stalnica, ljubezen.«

Tudi drugod po Sloveniji je vzniknilo veliko Rastočih knjig, ki so posvečene ljubezni in na izviren način krepijo prisrčne odnose. Pišejo in ustvarjajo jih tako najmlajši kot najstarejši v naših društvih, šolah, organizacijah in ustanovah. Izpostavim naj še Abecedo vrednot odličnosti, mojstrstva in etike, ki skuša na celovit in sistematičen način prikazati vrednote, lastnosti in druge medsebojne odnose, ki vzgajajo in izobražujejo posameznika v vsestransko odgovorno osebnost, polno znanj in modrosti.

Želela bi si, da bi obdobje pandemije koronavirusa postalo čas in priložnost, ko bomo lahko razširili svoje znanje in razmišljanje z branjem vseh 14 knjig, ki so jih kot najbolj reprezentativne izbrale države v okviru Združenih Rastočih knjig sveta, ter čas, ko bomo lahko oplemenitili svoje vedenje z vsemi sporočili, zapisanimi v Rastočih knjigah po občinah, osnovnih šolah, domovih za upokojence, ter tudi čas, ko bomo lahko svoj vsakdan obogatili z vsemi 25 miselnimi vzorci naše Abecede. Na tej podlagi imamo priložnost ustvariti čudovito simfonijo, ki bo – ne le v teh težkih dneh, temveč tudi v lepših časih, ki bodo zagotovo kmalu prišli – bogatila naše medsebojne odnose in delo.

Prvo sporočilo Rastoče knjige, s katero sem nerazdružljivo povezana, pravi: »Naj ne mine dan, da ne bi naredil česa dobrega zase, za družino, za ožjo in širšo skupnost.« V teh dneh bomo najbolje upoštevali to zamisel, če se bomo držali navodil naše vlade in kompetentnih strokovnjakov ter, kolikor je v naši moči, stremeli, da se škodljivi virus ne bo širil naprej. Od vseh nas je odvisno, kako trdne temelje in kakšno vzdušje bomo postavili za prihodnost, za naše globalno sožitje. Zato živimo duhovno bogato, širimo svetlobo in odganjajmo temo – ne le sedaj, temveč trajnostno! Pogoj za to pa je zdravje nas in vseh tistih, ki nas obkrožajo. Zdravje je trenutno v veliki meri odvisno prav od nas samih. Zato se moramo kot posamezniki in skupnost obnašati izjemno odgovorno ter ideje Rastočih knjig in Združenih Rastočih knjig sveta uveljavljati s poglobljenim branjem, z vsestranskim razmišljanjem, uporabo svetovnega spleta, telefonskimi stiki ter drugimi dejavnostmi, ki ne ogrožajo našega vsakdanjega življenja in življenj drugih ljudi, temveč jih izpolnjujejo v skladu z vrednotami projekta Rastoča knjiga.

Drage Slovenke in Slovenci, cenjene državljanke in državljani Republike Slovenije, spoštovane prebivalke in prebivalci sveta!

Zasledujmo in udejanjajmo tisto, kar že imamo zapisano v Rastočih knjigah in Združenih Rastočih knjigah! Obstaja veliko priložnosti za to! Ne bo lahko, a skupaj in z razumom bomo to zmogli!

In še nekaj. Vesela bom, če mi boste kaj pisali.

Zdravja, ljubezni, nesebične aktivnosti in biti velika, odgovorna osebnost Vam vsem želi Vaša

Deklica z Rastočo knjigo

 

Ljubljana, 25. marec 2020

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.