V PETEK, 20. DECEMBRA JE BIL SVETOVNI DAN ČLOVEŠKE SOLIDARNOSTI

Generalna skupščina OZN je 20. decembra 2005 razglasila za svetovni dan človeške solidarnosti. Z deklaracijo je definirala solidarnost kot temeljno in univerzalno vrednoto, ki bi morala vladati v medčloveških odnosih v 21. Stoletju, dan solidarnosti pa mednarodno skupnost opominja, da je svet ranljiv in da veliko njegovih prebivalcev živi v stiski, pomanjkanju in revščini.

     

Tudi v Sloveniji živi zadnja leta, v času zaostrenih gospodarskih razmer in svetovnih ekonomsko-finančnih kriz, vedno več ljudi, ki so izčrpani zaradi pomanjkanja človeških dobrin. Vsaka ravnodušnost do siromaštva je zato nezaslišana sramota današnjega trenutka. To še posebej velja za upokojence – nekateri so že na robu preživetja, zato jim moramo pomagati po svojih močeh.

Francoski filozof Pascal Bruckner v svoji knjigi Beda blagostanja kritično obravnava sodobno civilizacijo, v kateri kljub splošnemu razpadu vrednot, sistemov in ideologij obstaja ena sama vrednota, vrednota ekonomije, ki pa človeštva ne osvobaja od revščine, ampak jo samo še poglablja. Tako neke sprejemljive in primerne socialne varnosti že dolgo ni. Današnja človeška družba deluje samo še po sistemu »daj – dam«, ki neusmiljeno in brutalno izkorišča vse ljudi. Pridobitništvo domala po božje spoštuje in malikuje samo še kapital, ljudje pri tem sploh niso pomembni. Beseda solidarnost je preprosto izginila iz besednjaka medčloveških odnosov. To so kruta dejstva!

  

Vendar lahko ta svet spremenijo samo še srčni ljudje, ki verjamejo v moč delati dobro, v smisel življenja, v človeško dobroto, ki še obstaja in tako zelo osrečuje ljudi v pomanjkanju. Pomembno je, da se zavedamo, da se solidarnost ne zgodi kar sama po sebi. Za solidarnost se moramo odločiti, v svoji notranjosti, v svojem srcu! Zato mora uresničevanje solidarnosti v najširšem smislu postati način našega bivanja! Čas je že, da se začnemo zavedati, da je odsotnost socialne odgovornosti do naših bližnjih, ki živijo v pomanjkanju in celo v revščini, nezaslišan zločin! Postanimo civilizacija, ki bo negovala v svoji okolici pristno socialno občutljivost, ki bo ljudem vrnila samozaupanje, zadovoljstvo in veselje do življenja! Verjemite, ni težko, samo začeti moramo!

   

Solidarnost je izključno vprašanje naše notranje odločitve! Ja, pa še to. Ne pozabite nekomu, ki ga imate radi, v teh prazničnih dneh, podariti nasmeh, to dela čudeže!

Fotografije so s spleta.

Pripravil: Franci Koncilija

 

MIKLAVŽ KOMELJ, KLIC VPIJOČEGA V FINŽGARJEVI GALERIJI

Že v četrtek, 7. novembra 2019 so v Ljubljani, v Finžgarjevi galeriji v Trnovem, odprli razstavo slik na papirju Miklavža Komelja, sina predsednika KDSŠ akad. prof. dr. Milčka Komelja, sicer pa umetnostnega in literarnega zgodovinarja, slikarja, teoretika, pesnika in prevajalca. Razstavo je avtor naslovil Vox clamantis in deserto (Glas vpijočega v puščavi). Zanimivo je, da so razstavljene slike majhnega formata in nimajo naslovov. Prireditev sta popestrili odlični glasbenici, pianistka Maja Tanjšek in flavtistka mag. Jurka Zoroja. Obe imata bogate mednarodne koncertne izkušnje.

  

Matej Metlikovič, predsednik društva Finžgarjeva galerija, je v nagovoru pred otvoritvijo razstave takole nagovoril Miklavža Komelja: »Ko gledam te male slike, vidim tvojo puščavo tudi kot nekakšen »mistični vrt«, o katerem poje znameniti pevec Bob Dylan. Podobno kot on, v tej pesmi tudi ti hodiš po puščavi, da bi se lahko oddaljil od sveta špekulacije in se posvetil kontemplaciji, ki je pot duše v neznano, med angele in demone itd… V tem zanosu si čudovito naslikal skalovje, kjer se ti kot Mojzesu razodeva cinobrasto žareč božji plamen in kristalno čist studenec…«  

 .      

V petek, 13. decembra 2019 ob 19.30 pa je bil prav tam še Literarni večer, kjer je pesnik Miklavž Komelj, poleg besedil iz že objavljenih knjig bral tudi iz svojih še neobjavljenih del. Razstava bo odprta do 6. januarja 2020.

Fotografije so s spleta.

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

Vir: Časnik, spletni magazin z mero – https://www.casnik.si

VESELI DECEMBER? Ne, hvala lepa!

Bil sem v zmoti, ko sem konec novembra mislil, da so se številne ameriške potrošniške razvade in prevare, ki se že desetletje dolgo uspešno ukoreninjajo v slovensko kulturo in jezik, hkrati pa so našemu načinu bivanja neznansko tuje, na neki način izčrpale. Srečno smo preživeli noč čarovnic (Halloween) in apokaliptično prizorišče petstotih (500) hudičev, ki so konec novembra v Goričanah pri Medvodah ustrahovali mlado in staro. V petek, 29. novembra, pa smo bili povsod po svetu priče norosti črnega petka, nakupovalne mrzlice čredno usmerjenih ljudi. Pravo nasprotje temu pohotnemu potrošniškemu razvratu pa predstavlja priljubljeni župnik iz Bohinja, prava vlogerska in blogerska zvezda, ki se v živo pogovarja z mladimi o srčni toplini praznikov in življenja. Pa se zapleta tudi župniku, ki ima nedvomno dobre namene.

   

Kultura vlogerjev ali youtuberjev se pospešeno razvija in spreminja tudi pri nas. Če v vlogu govoriš slovensko, ne boš prišel daleč. Če angleščino govoriš brez naglasa in imaš kaj zanimivega pokazati, so možnosti večje.  Američani znajo tudi vloganje pripeljati do potrošniškega absurda. Youtube je že pred kratkim drastično spremenil pravila, ki bodo še kako vplivala na zaslužke.

  

To pa še ni vse. Po vseh večjih slovenskih mestih so se v nedeljo, 1. decembra, uradno začele prireditve, ki jih povsod imenujejo veseli december in med katere sodijo tudi razkošne okrasitve z lučkami v mestnih središčih. Marsikje pa te dni mrzlično hitijo tudi s postavljanjem drsališč na prostem, kjer na umetnem ledu mladi komajda lahko drsajo, saj je plastični led za to popolnoma neprimeren. Mrgoli tudi najrazličnejših festivalov, kjer brez naslovov v angleškem jeziku Slovenci ne bi razumeli, kaj jim organizatorji želijo predstaviti. Naj naštejem samo nekatere: v Ljubljani so imeli Cellofest 2019, filmski festival Liffe 2019, festival Grounded na Metelkovi, pa dobrodelni bazar v Grand hotelu Union, Zombi apokalipso v sklopu Halloween festivala v Orehovem gaju, Jazz paradise na Bavarskem dvoru, pa še veliko drugih. Na Primorskem, v Goriških Brdih, je bil Contemporary Music Festival, v Cerknem je bil festival pihalnih godb Pihnifest, na Koroškem so si izmislili festival peke z drožmi ali Drožomanija, v Žalcu so imeli savinjski oktoberfest. Tudi v Mariboru niso prav nič zaostajali za drugimi. Ponosni so bili na English Student Theater (EST), kjer je II. gimnazija pripravila Figarovo svatbo, na Trgu svobode pa je Društvo svetega špricerja pripravilo špricer fest. Pa poglejmo še k našim sosedom. V Pulju so Hrvatje organizirali gala glasbeni festival, ki so ga lepo v hrvaškem jeziku imenovali kar po domače – Tomorrowland, v Trstu pa so maloštevilni Slovenci predstavili 4. slovenski festival – Slofest! Tu so pa še številna Miklavževanja, rdeči božiček in dedek  Mraz.  

   

 

Fotografije so s spleta.

Viri: Številni mediji, časniki.

 

Zbral in uredil: Franci Koncilija

»AVSTRIJSKI REMBRANDT« NA SLOVENSKEM

Lanskega decembra je minilo tristo let od rojstva Martina Kremser Schmidta (1718–1801), ki je bil eden najpomembnejših slikarjev avstrijskega baroka. Na dunajskem gornjem Belvederu so ob njegovi obletnici odprli priložnostno razstavo s spremljajočim katalogom. Umetnik Martin Kremser je bil član dunajske cesarske akademije.

KRATKA PREDSTAVITEV SLIKARJA

Martin Kremser je bil umetnik, ki je na osnovah dunajskega baročnega slikarstva intuitivno povezal vplive severnjaške rembrandtovske barvno zamolkle dramatičnosti in beneške trepetave barvitosti, zato ga slikovito imenujejo »avstrijski Rembrandt«. Z izredno umetniško nadarjenostjo je te vplive povezal v svojstven avstrijski poznobaročni rokoko. Ob drugih deželah se okoli trideset Kremserjevih del nahaja tudi v Sloveniji. Pomembnejši prispevek o slikarjevem ustvarjalnem opusu in delovanju pri nas je leta 1927 v reviji Dom in svet objavil Viktor Steska, leta 1957 pa je Franc Stele z razstavo in katalogom v Narodni galeriji predstavil slikarjev delež in njegov pomen v Sloveniji.

 . 

KREMSER – SCHMIDTOV OPUS V SLOVENIJI

Po smrti predstavnikov ljubljanskega baročnega slikarstva (Jelovšek, Metzinger, Bergant itd.) so za zahtevna naročila poiskali Martina Kremserja. Kremser – Schmidtov opus pri nas obsega čas od okoli 1760 do okoli 1780, ko so njegove umetnine postavili v naslednjih slovenskih cerkvah: v Slovenski Bistrici (1787), v samostanu dominikank v Velesovem (1771), v Gornjem Gradu (1763) in drugod.

Izrednega pomena pa so poslikave o življenju Matere Božje v zasebni kapelici (1769) znanega jezuita Gabriela Gruberja v njegovi ljubljanski palači. Ta slika potrjuje slikarjevo navzočnost tudi v takratni Ljubljani. Njegove slike so še v cerkvah v Vojniku (1773) in v Dolu pri Ljubljani (1774), številne slike pa hrani Narodna galerija v Ljubljani.

ZAKLJUČEK

Zasluge za prisotnost slikarja Kremserja in njegovih slik v Sloveniji ima Kranjčan Leopold Layer (1752–1828). Njegova delavnica je bila zadnja, ki je obrtno in stilno obvladovala kriterije baročnega slikarstva. Iz Layerjevega obsežnega opusa je razvidno, da je dobro poznal Kremser – Schmidtova dela v Kranju, Velesovem in Gornjem Gradu, saj je tudi sam slikal za cerkve v teh krajih.

Vir: Družina, fotografije pa so s spleta

Zbral: Franci Koncilija

TA VESELI DAN KULTURE TUDI V NOVEM MESTU

Tretjega decembra, v spomin na rojstni dan najpomembnejšega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna, na dan, ki mu rečemo tudi ta veseli dan kulture, ali dan odprtih vrat slovenske kulture, je bilo v Sloveniji več kot 300 različnih prizorišč odprtih obiskovalcem, ki so si jih lahko ogledali brezplačno. Tako je bilo tudi v Novem mestu. V četrtek, 5. decembra 2019, zvečer so v Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca Društvo Novo mesto, MO Novo mesto in Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Novo mesto, pripravili odličen Večer poezije in glasbe. Večer je bil posvečen spominu na pokojno Stašo Vovk, veliko novomeško kulturnico. Na večeru se je zbralo okoli osemdeset ljubiteljev Prešerna in kulture.

 .  

Uvodoma je vse prisotne pozdravil predsednik Društva Novo mesto Tomaž Golob, na rog pa je dovršeno zaigral nadarjeni mladi glasbenik Jernej Slak, ki ga je na klavirju spremljala njegova mama, prof. Petra Slak. Uvod v večer je s predstavitvijo nastopajočih avtoric pesniških zbirk nadaljevala voditeljica večera Klavdija Kotar, ki je poleg Nine Kremžar, Nine Dragičević in Tatjane Pregl Kobe tudi brala svoje pesmi. Na koncu branja pesmi je Klavdija Kotar vse nastopajoče avtorice povabila h kratkemu pogovoru.

Nina Dragičević je povedala, da se še vedno počuti kot Novomeščanka, nagrade za knjižna dela pa razume po svoje. Nagrade sprejema precej ravnodušno, pomenijo pa ji veliko. Prejem nagrade sprejema kot sporočilo, da so nekateri pa vendarle prebrali njene pesmi in so tako z njo postali povezani.

Nina Kremžar se je nekako strinjala z mnenjem predhodne pesnice; za izdajo pesniške zbirke je po njenem mnenju potreben pogum, nagrada pa ji prav tako pomeni veliko.

Tatjana Pregl Kobe piše poezijo za odrasle, ne po naročilu ali celo za preživetje, ampak izključno iz sebe in za sebe, skratka iz notranjega vzgiba. Z žalostjo ugotavlja, da knjižne založbe izdajajo vedno manj kakovostnih pesniških zbirk.

Klavdija Kotar pa je povedala, da izhaja iz novomeške umetniške družine in da so bili njeni prijatelji in ljubimci vsi umetniki. Povedala je, da ji je literatura pomagala živeti in preživeti, še posebej pa ceni poezijo, ki ji pomaga, da je boljši človek. Prepričana je, da dandanašnji svet še kako potrebuje umetnost, ki je poleg znanosti najpomembnejša oblika razuma.

Po tem zanimivem razgovoru je rogist zaigral še eno skladbo, potem pa je sledila podelitev častnih članstev v Društvu Novo mesto, ki so jih prejeli Marjan Moškon, Marjan Lapajne in Matjaž Verbič. Priznanja so prejeli za zasluge za večjo prepoznavnost in ugled društva na širši ravni, podelila pa jim jih je častna članica Eva Simič. Po domala poldrugo uro dolgem večeru je sledilo prijetno druženje ob jedači in pijači, ki jo je pripravilo Gostišče na Trgu, Hiša kulinarike in turizma v Novem mestu.

Fotografiral in napisal:

Franci Koncilija

RAZSTAVA DEL ALBRECHTA DÜRERJA V DUNAJSKI ALBERTINI

Že sredi septembra letos so v znameniti dunajski Albertini odprli razstavo več kot dvesto del najpomembnejšega umetnika evropske renesanse. Razstavo so naslovili preprosto Albrecht Dürer (1471–1528), postavljena pa je že v sklopu praznovanj 550. obletnice Dürerjevega rojstva (1471–2021). Razstava bo odprta vse do 6. januarja 2020.

Znano je, da ima Albertina v stalni zbirki skupno 140 Dürerjevih risb in akvarelov. Med njimi najdemo tudi kultne umetnine, kot so Poljski zajec, Krilo zlatovranke, Roke v molitvi itd. Na razstavi so na ogled še številne druge slike iz drugih znanih evropskih muzejev, kot so Poklon Svetih treh kraljev, Sveti Hieronim in druge.

    

Albrecht Dürer je bil pravi virtuoz v različnih slikarskih tehnikah. Poleg množice slik in risb umetnikova zapuščina vsebuje tudi veliko spisov, umetniškoteoretskih besedil, pesmi, filozofskih esejev, potopisov, pisem …

            

   Zajec                                                                Martin Luther 

Dürer je bil umetnik in intelektualec, čigar delo ni temeljilo zgolj na spretnosti slikanja, temveč tudi na splošni izobrazbi. Bil je edinstven umetnik, ker je gledal naravo brez predsodkov in predvsem realistično.

Vir: Delo, fotografije so s spleta

Pripravil: Franci Koncilija

POHODNIKI NA GORJANCE TUDI SLIKAJO

Poleti je minilo že štiri leta (2015), odkar je Knjižnica Mirana Jarca skupaj z MO NM, Pohodniškim društvom NM in Šentjernej ter Planinskim društvom Krka prvič organizirala Trdinov literarni pohod na Gorjance. To je bilo ob 185-letnici rojstva in 110-letnici smrti slovenskega etnografa, pisatelja, zgodovinarja in pohodnika Janeza Trdine.

  .       

Prvi pohod je bil nadvse zanimiv, poimenovali pa so ga Trdinov literarni pohod. Pohodniki so se zbrali pri Gracarjevem turnu, kjer so si ogledali spominsko sobo Janeza Trdine, nato pa se odpeljali k Minutniku v dolini Pendirjevke, domačini temu izviru pravijo »Ponehaunk«. Sledil je ogled Gorjanskega jezera, Trdinovega vrha in cerkvice sv. Jere in Doma pri Miklavžu, pri Gospodični pa so se udeleženci krepko podprli z jedačo in »kačjo slino«…Prijetno druženje tako vsako leto ponovijo.

Zanimivo je, da so nekateri pohodniki tudi nadarjeni slikarji. Tako so konec septembra v knjižnici Mirana Jarca pripravili tudi slikarsko razstavo. Slike so nastale na Trdinovih literarnih pohodih na Gorjance, med drugimi tudi na Trdinovem vrhu.

(Razstavo fotografiral: Franci Koncilija).

Pripravil: Franci Koncilija

SLOVENSKA KNJIGA, TE SPLOH ŠE KDO BERE?

Na 35. Slovenskem knjižnem sejmu v ljubljanskem Cankarjevem domu je vsak dan burno in pestro. Veliko obiskovalcev, ki so si sejem ogledali, pa žal ne pozna zatečenega stanja v bralni kulturi, ki je, milo rečeno, bedno.

Znano je, da bo vlada RS s predlogom novele zakona z novim letom obdavčitev knjig in drugih publikacij z 9,5 % znižala na 5 %, kar je že junija podprlo vseh 90 poslancev. Državnemu zboru pa se je za izglasovanje novele na odprtju sejma zahvalil tudi premier Šarec, ki je na otvoritveni slovesnosti med drugim zelo optimistično dejal: »Brati knjige pomeni v njih videti kdaj tudi tisto, česar danes še ni tukaj, pa se zna zgoditi, brati knjige pomeni se izobraževati in ohranjati lepo besedo, predvsem pa brati pomeni ceniti lastni jezik in spoznavati druge jezike.« Govor je bil, milo rečeno, čuden, saj je Šarec dajal vtis, kot da sploh ne pozna zadnje nacionalne raziskave, ki so jo naslovili Knjiga in bralci VI (KiB 6). V tej raziskavi nedvoumno jasno piše, da več kot polovica Slovencev na leto ne prebere niti ene knjige, tudi elektronska knjiga se pri nas sploh še ni uveljavila. Večina ljudi raje kaj prebere v angleškem jeziku.

Ja, pa še to! V Sloveniji letno prodajo pet parov čevljev na prebivalca, a le dve knjigi. Večina pač ne ve, da dobra knjiga ponese človeka bistveno dlje kot še tako izvrstna obutev.

Dejstvo je, da je v Sloveniji v relativnem kratkem času ugasnilo več založb: Prešernova družba, Vale Novak, Nova revija, Tuma, nazadnje še ena osrednjih kakovostnih, založba Modrijan …

Narod, še posebej tako majhen, kot je slovenski, ne bo preživel brez slovenske knjige! V časniku Delo so zapisali, da Slovenci postajamo družba, ki ne bere knjig, hkrati pa minister Pikalo mimo slavistične strokovne javnosti pospešeno uresničuje za usodo slovenskega jezika uničujoč projekt: pouk in predavanja tako na slovenskih gimnazijah kakor tudi na univerzah v angleškem jeziku!

Viri: Večer, Dnevnik, Delo, Primorske novice, fotografije pa so s spleta.

 

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SLOVENSKI TEDEN LITERATURE NA DUNAJU

V okviru sosedskega dialoga Slovenija – Avstrija 2019/2020 je bil na Dunaju od 4. do 8. novembra 2019 Slovenski teden literature. Pripravili so ga Javna agencija za knjigo, Slovenski kulturno-informacijski center v Avstriji Skica in slovensko veleposlaništvo. V ta namen je bil na sporedu vse dni bogat kulturni program. Ob tej priložnosti so v preddverju Osrednje knjižnice na Dunaju odprli razstavo Slovenska ilustracija 1976–2019. Takrat je bil tudi otvoritveni koncert s pesmimi Anje Štefan, sledila je otroška delavnica z Davidom Kranjčanom in Žigo X Gombačem, vrhunec dogajanja pa je bil v četrtek, 7. novembra, ko je na knjižnem sejmu Buch Wien kar trikrat v enem dnevu nastopil priljubljeni slovenski literat Drago Jančar.

Z novimi nemškimi prevodi svojih knjig so v okviru Slovenskega tedna kulture v četrtek, 7. 11. 2019, na Dunaju nastopili Drago Jančar, Aleš Šteger, Mojca Kumerdej in Mirt Komel. Najprej je na tem večeru Drago Jančar predstavil svoj s kresnikom nagrajeni roman In ljubezen tudi, ki se dogaja med drugo svetovno vojno, med okupacijo nacistične Nemčije, v brutalnem vojnem času. Jančar je povedal, da se je »težko odločil za tak naslov romana, ker je bilo o ljubezni že veliko napisanega. Vendar roman govori o tem, da se tudi ljubezen utrudi, tako kot življenje, še posebej v vojnih razmerah …« Roman, katerega naslov se v prevodu glasi Wenn die Liebe ruht, je v nemščino prevedla Daniela Kocmut. V nadaljevanju je Aleš Šteger predstavil svoj umetniški projekt Na kraju zapisano, Mojca Kumerdej pa je predstavila z malo Prešernovo nagrado ovenčani roman Kronosova žetev. V petek, 8. novembra, pa je o svoji knjigi Pianistov dotik spregovoril še pisatelj in filozof Mirt Komel. Slovenski teden literature na Dunaju seveda ni minil brez znanega pisatelja slovenskega rodu Florjana Lipuša, ki je lani za svoj roman Gramoz (nemško Schotter), ki je izšel ob njegovi osemdesetletnici, kot prvi Slovenec prejel veliko avstrijsko državno nagrado, najvišje avstrijsko kulturno priznanje.

Viri: Delo, Večer, Dnevnik, fotografije pa so s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

ALI BO SLIKARSKA UMETNOST ODPRAVILA REVŠČINO KANADSKIH INUITOV?

V novembrskem The New York Times, International Report je bil v rubriki »Umetnost in oblikovanje« objavljen zanimiv članek o ustvarjalni slikarski umetnosti Inuitov (Eskimov) v Kanadi. Članek je bil objavljen v časniku Nedeljnik v Beogradu. V prispevku, ki ga je novinarka Catherine Porter naslovila: »Prvi vtis lepote: Borba za obstanek na Arktiki«, je opisana nadarjena 28-letna Inuitska slikarka Ulusi Saila, ki živi v mestecu Cape Dorset v Nunavutu ob zalivu Hudson Bay.

                    

Naselje Cape Dorset je nekakšno središče, »Inuit Art Capital«, pravi sinonim za inuitsko umetnost, nahaja pa se okoli 2.300 kilometrov severno od Toronta, kjer živi Eskimka Ulusi Saila. Nova zvezda kanadskega umetniškega sveta razstavlja svoje umetnine v Galeriji lepih umetnosti v Torontu. Svojo priljubljenost je Ulusi Saila dosegla s slikami, na katerih predvsem z močnima rdečo in oranžno barvo upodablja inuitske pokrajine. Likovni kritiki izrekajo Ulusi Saili laskave pohvale.

       

Mestece Cape Dorset ima okoli 1.400 prebivalcev, a kljub cvetoči tradiciji inuitske umetnosti je večina Inuitov še vedno socialno ogroženih, velik problem pa predstavljajo številni samomori med mladimi. Kanadska vlada pričakuje, da bi Inuiti v Cape Dorset zaradi cvetoče kulture vendarle morali živeti bolje. V mestu so zgradili nov kulturni center, simbol tega uspeha, kjer so ateljeji in galerijski prostori. V mestu sta tudi hotel in zdravstveni dom. Inuiti pa običajno ves zaslužek od prodaje svojih umetnin potrošijo za nakup alkohola in mamil …

Vir: Časnik Nedeljnik, Beograd, fotografije pa so iz časnika in s                spleta.

Prevedel in uredil: Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.