IN MEMORIAM akademikinji zasl. prof. dr. ZINKI ZORKO (1936-2019)

 Poslavljamo se od akademikinje dr. Zinke Zorko, zaslužne profesorice Univerze v Mariboru in redne članice Slovenske akademije znanosti in umetnosti, cenjene odbornice Slovenske matice in članice našega upravnega odbora v obdobju od marca 2004 do februarja 2017. Poslavljamo se od izjemne, mednarodno priznane strokovnjakinje, ki je utrdila temelje slovenske dialektologije. In obenem se poslavljamo od osebnosti, ki je s svojo preprosto, iskreno toplino zaznamovala vse, ki smo z njo sodelovali ali prebivali v njeni bližini. To je slovo od ženske, ki je s svojo predanostjo in ljubeznijo do maternega jezika in slehernega človeka poosebljala humanistične vrednote v najbolj žlahtnem pomenu besede.

Rodila se je 24. februarja 1936 na Spodnji Kapli na Kozjaku. Temu okolju, ujetemu v bregove nad dolino reke Drave, in domači govorici je ostala zvesta do konca svojega življenja, tudi potem ko jo je študijska pot najprej popeljala na Drugo gimnazijo v Maribor, nato pa na Filozofsko fakulteto v Ljubljano, kjer je zaključila študij slovenščine in ruščine. Na svoj izjemni posluh za narečne različice slovenskega jezika je opozorila že z diplomsko nalogo o govoru svojega rojstnega kraja, za katero je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Pod mentorstvom akademika prof. dr. Tineta Logarja je leta 1977 zagovarjala magistrsko nalogo z naslovom Koroški govori na severnem Pohorju, zahodno od Ruš do Vuzenice, enajst let pozneje pa je svojo raziskavo razširila na koroške govore dravskega obmejnega hribovja od Ojstrice do Duha na Ostrem vrhu in si pridobila naslov doktorice jezikoslovnih znanosti.

Po poučevanju na srednjih šolah je svoje strokovno in pedagoško znanje več kot trideset let predajala študentom, najprej mariborske Pedagoške akademije, po ustanovitvi visokošolskega študija pa je postala vodilna profesorica slovenskega jezika na mariborski Pedagoški fakulteti. Deset let (od 1986 do 1996) je svoje izjemne izkušnje s področja narečne razgibanosti slovenščine posredovala tudi študentom slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na Visoki učiteljski šoli v Sombotelu na Madžarskem. Leta 2003 jo je Slovenska akademija znanosti in umetnosti za njene izjemne raziskovalne dosežke izvolila za izredno, leta 2009 pa za redno članico Razreda za filološke in literarne vede. Leta 2013 je prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo, najvišjo slovensko nagrado za dosežke na področju znanstvenega raziskovanja.

V decembru leta 2016 ji je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor podelil medaljo za zasluge za izjemen prispevek k slovenski dialektologiji in utrjevanje mednarodnega ugleda slovenske znanosti. V utemeljitvi ob prejemu te nagrade so o njej zapisali: »V svojem znanstvenoraziskovalnem delu se je dr. Zinka Zorko posvetila raziskovanju belih lis na slovenskem dialektološkem zemljevidu. Natančno je analizirala vokalizem, konzonantizem in morfologijo koroških, štajerskih in panonskih narečnih skupin ter dokazala, da podjunski samoglasniški sestav sega do Fale in Ruš v Dravski dolini, s čimer je pomaknila mejo med štajerskimi in koroškimi govori. Obenem je odkrila močnejše slovenske vplive na obmejne nemške štajerske govore ter vmesne in prehodne govore tostran in onstran državne meje. Svoja raziskovanja je usmerila tudi na druga narečna območja. Razmejila je kozjaški in slovenjegoriški jezikovni prostor ter proučila narečja v Radgonskem kotu, na obmejnem slovensko-madžarskem in slovensko-hrvaškem prostoru. Raziskave razširjenosti posameznih narečij, njihovih prepletanj ter nastajanja nadnarečij in vmesnih govorov zaradi geografskih in socialnih vzrokov so izvirni prispevek dr. Zinke Zorko k slavistiki in pomenijo vrhunski prispevek k teoretski zakladnici slovenske dialektologije. Pomembna novost so bile tudi njene raziskave medsebojnega vpliva posameznih ravni narečij v stiku s knjižno normo ter nemščino, madžarščino in hrvaško kajkavščino v 19. in 20. stoletju. Njeno delo je najboljši prikaz vitalnosti slovenske znanosti, ki odmeva tudi v mednarodnem prostoru, obenem pa dokaz enakovrednosti slovenščine kot jezika svetovne znanosti. Bogato znanje, modrost in predanost so odlikovali tudi njeno pedagoško delo na srednjih šolah, univerzah v Mariboru in Ljubljani, visoki šoli v Sombotelu ter dialektološki šoli, ki jo je ustanovila v Mariboru. S svojim pedagoškim, znanstvenim in raziskovalnim delom je humanistka dr. Zinka Zorko ena najboljših ambasadork slovenskega jezika, Slovenije in slovenstva v svetu.«

Te slavilne besede o akad. zasl. prof. dr. Zinki Zorko so več kot upravičene, saj je kljub obsežnemu in zahtevnemu terenskemu delu, pri katerem je zbirala posnetke koroških, štajerskih in panonskih govorov, napisala prek 500 prispevkov s področja dialektologije in raziskav jezika, med njimi tri znanstvene monografije: Narečna podoba Dravske doline (1995), Haloško narečje in druge dialektološke študije (1998) ter Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih (2009).

Obenem je kot mentorica ali somentorica vzgojila stopetindvajset diplomantov, sedem magistranov in pet doktorantov. Njena sodelavca prof. dr. Mihaela Koletnik in prof. dr. Marko Jesenšek sta ob njeni 80-letnici v Glasniku Slovenske matice za leto 2017, ko sta spregovorila o njenem pedagoškem delu, poudarila: »Akademikinja Zinka Zorko je človek, ki za najvišjo vrednoto prepoznava spoštovanje človekovega dostojanstva, skrb za človeka, poštenost in akademsko odličnost. Študentom vedno daje vse, kar ima, uči jih vsega, kar zna, pri tem pa dodaja še humanistični kanček več: spoznanje in zavedanje, da znanje brez duha in smisla ni nič …«

Taka ostaja dr. Zinka Zorko tudi v spominu svojih sokrajanov v Selnici ob Dravi in okolici. Že kot otroka me je očarala s preprostostjo, s katero je pristopala h kmetom na Ojstrici, ko je skrbno beležila njihovo govorico. Sokrajane je navdihovala z neizmerno predanostjo delu, s svojo raziskovalno vnemo, materinsko toplino in človečnostjo. Globoko smo spoštovali njeno ljubečo vdanost, saj je vsa svoja prizadevanja skrito v srcu posvečala prezgodaj pokojnemu soprogu, ki jo je na njeni akademski poti bodril in podpiral. V spominu ostaja kot ženska z vedno živimi, sijočimi iskricami v očeh. Še ob naključnem zadnjem srečanju v letošnjem februarju v domači fari so te za hip zažarele, ko je beseda nanesla na Slovensko matico. Četudi vidno utrujena, je povedala, kako vesela je srečanja in novic iz Ljubljane. Prav v petek, ko še nismo vedeli, da se je poslovila, sem sodelavki naročila, naj ji ne pozabi poslati našega Glasnika. Kot da je bil to njen zadnji duhovni opomin, naj ne pozabimo na lepoto in bogastvo slovenskega jezika. Namig, ki nas ob slovesu ugledne akademikinje in zaslužne profesorice dr. Zinke Zorko vse močno zavezuje.

V imenu Slovenske matice Ignacija Fridl Jarc.

 

 

 

NA 39. MEDNARODNEM KNJIŽNEM SEJMU V PARIZU RAZSTAVLJAJO TUDI SLOVENCI

V Parizu so v petek, 15. marca 2019, na Porte de Versailles odprli 39. Mednarodni knjižni sejem. Na sejmu se na 391 stojnicah predstavlja 1200 razstavljavcev iz 50 držav, skupaj pa kar 3900 avtorjev. Letos se sejma prvič z nacionalno stojnico udeležuje Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. V času sejma pričakujejo 165 tisoč obiskovalcev.

Letošnji sejem v Parizu prvič programsko izpostavlja bogastvo in raznovrstnost literarne dediščine stare celine. V središče postavlja Evropo kot regijo in ključno vlogo pisateljev, intelektualcev pri ustvarjanju odprte in pluralne Evrope. Letos ima častno mesto med mesti Bratislava, posebni gost pa je sultanat Oman. Lani je bila to Rusija. Slovenija se predstavlja v okviru Evropskega paviljona, pri stojnici K114. Edicija Društva slovenskih pisateljev Litterae Slovenicae tujo javnost že od leta 1963 seznanja s sodobno slovensko književnostjo in kulturo, temelji pa na izdajanju reprezentativnih proznih, pesniških, dramskih in esejističnih del uveljavljenih slovenskih avtorjev in avtoric različnih generacij, tako v tujejezičnih kot v dvo- ali večjezičnih izdajah. Tako se Knjižnega sejma v Parizu v organizaciji Društva slovenskih pisateljev udeležuje tudi pisateljica in romanistka Katarina Marinčič, ki bo predstavila francoski prevod kratkih zgodb O treh, ki je leta 2014 izšel v ediciji Litterae Slovenicae. Zgodbe je v francoski jezik prevedla Florence Gacoin-Marks. To pa še ni vse. Avtorica Katarina Martinčič je skupaj z Agato Tomažič in Lukom Novakom že v petek nastopila na Evropskem odru sejma. Dogodek z naslovom »Kaj pomeni živeti in pisati v slovenščini?« je povezoval Mathias Rambaud, kulturni ataše na Francoskem inštitutu v Sloveniji, ki je tudi pisatelj. Na pariškem sejmu so nastopili še Brina Svit, Svetlana Slapšak, bosanski pisatelj Velibor Čolić, pa Orhan Pamuk in številni drugi.

(Vir: Večer, fotografije so s spleta)

Franci Koncilija

PRED 140 LETI SE JE RODIL SLOVENSKI PESNIK JOSIP MURN – ALEKSANDROV (1879–1901)

Josip Murn se je rodil 4. marca 1879 v Ljubljani, kot nezakonski otrok. Njegova mladost je bila težka, saj mu je mama kmalu umrla, sam pa je živel v pomanjkanju in hudi revščini, ki je precej pripomogla, da je mnogo prezgodaj umrl zaradi jetike v ljubljanski Cukrarni, kakor številni drugi mladi kulturni ustvarjalci. V Cukrarni je prijateljeval z Dragotinom Kettejem, Ivanom Cankarjem, Otonom Župančičem in drugimi. Letošnjega 4. marca je minilo 140 let od njegovega rojstva.

Murn je eden glavnih predstavnikov moderne ter sodobnik Cankarja, Ketteja in Župančiča. Za časa svojega življenja ni bil poznan, danes pa njegova dela štejemo med najpomembnejše stvaritve slovenske književnosti. Pesmi je objavljal v mladinskem časopisu Dijaške vaje, kasneje pa v Angelčku, Vrtcu, Slovenskem narodu in Ljubljanskem zvonu. Njegove pesmi so bivanjske, osebnoizpovedne, razpoloženjske, le malo je ljubezenskih, ki so bile namenjene Almi Souvan. Tematika je pogosto kmečka, motivi pa so iz narave. Poleg pesmi je pisal tudi razpoloženjske črtice, pripovedne spise, pripovedne in priložnostne pesmi, fragmente in nemške pesmi, opeval pa je tudi svetnike. Njegove pesmi zaznamujejo brezdomstvo, tujstvo, hrepenenje, melanholija, revščina, duševna osamljenost, odtujenost in slutnja smrti, kar odraža njegovo nagnjenje k pesimizmu in duševnemu nemiru. Težilo ga je dejstvo, da je nezakonski otrok, za katerega se mati ni brigala.

V časniku Dnevnik je Uroš Zupan kot avtor prispevka »Zgubljena kmečka tišina« ob 140-letnici Murnovega rojstva zapisal:

»V pesnike vstopamo skozi posamične pesmi. Za vstop je velikokrat odgovorna literarna veda, literarna veda, ki živi v izobraževalnem sistemu«. Pesnik Dane Zajc pa je o Murnu kot človeku in pesniku zapisal: »Smrt je zelo pohitela z njim. Varovala ga je zase. Strah ga je bilo pred njo, tudi groza ga je bilo pred svojo edino zvesto spremljevalko. Saj ni bil hrast, bil pa je samotni trs … Poznal je pota polhov, skrivnosti semen, obredja letnih časov, skrivnosti polja. Taki, ki zaidejo v kakšno polje, zaslišijo kakšen njegov verz, kot bi jim ga prišepetala zgubljena kmečka tišina.«

Zapuščen od vseh je Josip Murn – Aleksandrov umrl 18. junija 1901 v ljubljanski Cukrarni, na isti postelji kot dve leti prej Dragotin Kette. 

(Vir: Wikipedija in Dnevnik, fotografiji sta s spleta)

Franci Koncilija

Nebo, nebo
Nebo, nebo
in neskončna, brezmejna ravan!

Pijano oko
žari in iskri
in vpija ta svet prostran.

Horizont molči.
Od neba sem mrak hiti …
Le še tam iz daljave
v te proste širjave
brezmejno prost nekdo beži.

Pomladanska slutnja
Pomladanska slutnja
k nam v deželo gre,
zdravo, Bog in sonce,
gora in poljé! 

O vas vedo ptice,
lahno žvrgole,
noči vedo tople,
sivi somrak ve.

O vas vedo bilke,
v log devica spè,
tam za logom, v polju
vsa ko mak cvetè!

 

PRETANJENE GRAFIČNE TKANINE MARIE KARNAR-LEMESHEVE V KRKINI GALERIJI

V torek, 19. marca 2019, je bila v Galeriji Krka v Novem mestu zanimiva in odmevna razstava prepoznavne ruske slikarke in grafičarke Marie Karnar-Lemesheve, ki se je rodila v Moskvi, vendar že od leta 2010 živi in ustvarja v Sloveniji. Pred petimi leti je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (2014), kjer sedaj dokončuje magistrski študij slikarstva. Maria Karnar-Lemesheva je za svoja dela prejela številne nagrade in priznanja, med drugimi priznanje Bienala slovenske grafike Otočec – Novo mesto leta 2018, leta 2015 je prejela nagrado Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, leta 2012 pa posebno priznanje 32. Ex tempore Podoba Ljubljane itd. Slavnostni govornik na otvoritveni slovesnosti je bil predsednik Kulturnega društva Severina Šalija akad. prof. dr. Milček Komelj.

            

V procesu ustvarjanja Maria Karnar-Lemesheva raziskuje grafične tehnike kot čarobni proces, poln izzivov: izrazno moč, dinamiko in razgibanost skozi oblike in barve v različnih grafičnih tehnikah, obenem pa se ukvarja z združevanjem grafike in slikarstva v kolažu in s širokopoteznim slikanjem na velika platna. Formalni izhodišči njenega ustvarjanja sta kubizem in ruska avantgarda, semantično pa je navezana na osebna doživetja.

Slavnostni govornik akad. prof. dr. Milček Komelj pa je na otvoritveni slovesnosti poleg drugega povedal:

Maria Karnar-Lemesheva je kot podiplomska študentka grafike in slikarstva na ljubljanski likovni akademiji opozorila nase predvsem s smislom za konstrukcijo in z velikopoteznostjo v risarski potezi. To je najbolj razvidno v njenih risbah in na njih temelječih grafikah tovarniških zunanjščin s cevastimi napeljavami in cilindričnimi oblikami, kjer se preplet industrijskih elementov povezuje v dinamično konstrukcijo, pri čemer napis Vostok očitno obuja njeno spominjanje na rodno Rusijo. Ne glede na to, ali gre za resnične aluzije na domače industrijsko okolje, so ji taki motivi, ki so si najbrž vsepovsod podobni, omogočili kompozicijsko pretehtano širokopotezno risanje skonstruiranih organizmov, ki jih organizira v mogočno učinkovite kompozicijske celote. Spomin na rusko domovino, presajen v slovensko okolje, se je avtorici najjasneje prikazal v grafiki, na kateri je med abstrakten splet oblik in linij vnesla v belino lista vrisano silhueto tako imenovane Ruske kapelice na Vršiču kot današnjega osrednjega sinonima za slovensko-rusko prijateljstvo ali sodelovanje. Grafika je zasnovana v zamolkli rjavini žlahtnega izročila ljubljanske grafične šole, ki ga je avtorica spoznala na akademiji in se vanj vključila. Z vrisano starožitno arhitekturo je v likovno monumentalnost vnesla še čustveno intimnost. Da je zanjo bistveno prav sožitje obojega, še toliko bolj izpričujeta velika lesorezna ženska akta, spokojno sedeča s spodvitimi nogami, mogočna v osnovnih konstrukcijskih oblikah, a hkrati izcizelirana v nadrobnostih, ki kažejo slikarkin poudarjeni smisel za ornamentalnost.

Avtorica je svojo energičnost vnesla v razmah povezovalne poteze oziroma konstrukcije, smisel za prefinjenost in ornamentalne vzorce pa je izživela v obdelavi nadrobnosti. Vendar pri tem ne gre le za napolnjevanje ali dekoriranje nosilne kompozicije, marveč za organsko prežemanje vseh oblik, tako da je v tkivu njenih podob kljub njihovi statičnosti razvidna notranja napetost, temelječa na svetlobnih kontrastih in še bolj na prefinjeno izbrušenih, ponekod tudi barvno toniranih odtenkih. Spričo takih značilnosti pa ni čudno, da je pomemben del svojega opusa posvetila spoštljivemu odnosu do umetnosti Pabla Picassa, še posebno v delih, kjer so segmenti v ploskev projicirane, a tudi prostorsko večsmerno razplastene predmetnosti v duhu kubističnega izročila preoblikovani v samostojne preplete geometriziranih oblik in struktur. A v dosedanjem delu Marie Karnar-Lemesheve pri tem ne gre za epigonsko posnemanje, marveč ponovno za avtonomen vstop v likovni jezik, s katerim se, sicer v znamenju počastitvenega odnosa do mojstra, lahko suvereno izraža. Zato so njene grafike polne domiselnosti in odtenkov ter bogastva, v njeni energičnosti in smislu za sintezo in kombiniranje oblik pa se izraža tudi velika, najbrž značilna ženska rahločutnost, ki v trdnost in ostrino vnaša tudi lirično mehkobo, ta pa se v likovnem smislu kaže kot velika prefinjenost; a umetnice ne priteguje le dekorativno napolnjevanje ploskev, marveč prej plastenje v prelome in pregibe zajetega ter v nove oblike zgoščenega življenja, ki se kot na razgrnjenem prtu v živahno enovitost povezanih raznoliko tretiranih grafičnih učinkov izraža v svoji dinamičnosti, v katero avtorica projicira tudi svoj čustveni, ne le spominski svet. S svojo likovno domišljijo je v vrsto del vključila tudi figuralne elemente (že na eni izmed podob industrijskih konstrukcij se ji celo »rokav« tovarne izteka v razprto človeško dlan), predvsem pa je razcvetene kompozicije svojevoljnih abstraktnih in aluzivnih oblik spremenila v utripajoče tkivo, v katerem lahko razbiramo tudi namige na sporočilo o današnjem svetu, ki ga ponekod nakazujejo vrisane besede, kakršna je pomenljivi »cirkus«, ali naslovi grafik, ki se zaletavajo »z glavo v zid«.

Taka umetnost je videti še najbolj smiselna in živa v utripanju in dinamiki ter nenehnih razmerjih med likovnimi elementi, k takemu lesoreznemu vezenju pa sodobno ustvarjalko najbrž spodbuja tudi gon starodavne tkalke po lepoti, kakršna obkroža že njena v ornamentiranem ambientu sedeča ženska akta. Skozi tak krasilni impulz ustvarjalka dojema svet kot nepregledno razčlenjen, a naravno zaokrožen organizem tudi spričo vseh njegovih najbolj vsakdanjih pojavov, pa naj gre za človeško intimo ali zapleteni organizem tovarn. Celovitost v njem ji omogočajo zajeti dominantne črte, ki kot obrisi in utripi na križiščih srečanj njenih lesoreznih zamahov lovijo vase segmente sveta kot v mrežaste grafične preplete. Napetost jim stopnjujejo vsakršni kontrasti, oblike se jim razcvetajo v vedno novih zaokroženih poganjkih, ki se jim usmerjajo v nevidno jedro kot svetlobni žarki, njihova razcvetena površina pa je videti kot rezultat nepredvidljive, a skrbno zavzete ustvarjalne igre.

Vse take učinke je avtorica dosegla zlasti s tradicionalno starodavno lesorezno tehniko, pa tudi v zapletenih tehnikah globokega tiska, in s potrpežljivim trudom, ki ji je videti v posebno veselje. Ob pogledu na skriti red v oblikovni nakopičenosti njenih grafik se gledalcem razkriva umetničina sposobnost, ki nam odpira še neznane poti k izvirom znano-neznanega ustvarjalnega sveta, je še zapisal in prebral Milček Komelj.

(Viri: Fotografije je posredovala Galerija Krka, nekatere pa so s spleta)

Pripravil in zbral: Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJE O MLADOSTI

Mladost ni eno od življenjskih obdobij, temveč stanje duha. Mladost je izraz volje, zmožnost spoznavanja in moč občutkov. Predstavlja zmago poguma nad strahopetnostjo, zmago želje po avanturi nad udobnim življenjem. 

Človek ne postane star, ko dopolni določeno število let. Človek postane star, ko izgubi svoje ideale. Leta sicer puščajo sledi na obrazu, izguba idealov pa pušča sledi na duši. Predsodki, neodločnost, strah in brezup so naši sovražniki, ki nas pritiskajo k zemlji in ki nas bodo še pred smrtjo spremenili v prah. 

Mlad je tisti, ki se lahko še vedno čudi in navdušuje, tisti, ki kot otrok neutrudljivo sprašuje: »In potem?« Tisti, ki izziva dogodke in se radosti nad igro življenja. Mladi ste toliko kot vaša vera. Stari ste toliko kot vaši dvomi. Mladi ste kot vaše samozaupanje in vaši upi. Stari kot vaša potrtost. Mladi boste ostali, vse dokler boste dojemljivi za Lepo, Dobro in Veliko, dojemljivi za glasove narave, svojih bližnjih, tistega nepojmljivega. Če bo vaše srce nekega dne posušeno zaradi brezupa in razžrto od cinizma, naj se Bog usmili vaše duše – duše starca. 

(Vir:Pojem mladosti, govor Marka Avrelija iz leta 150 po Kr.)

Dr. Jože Gričar, zaslužni profesor, častni občan Mestne občine Novo mesto in član Odbora za promocijo kulturne dediščine v  Novem mestu.

NOVOMEŠČAN MATJAŽ BERGER SE UVELJAVLJA TUDI V MARIBORU

Novomeški režiser in filozof Matjaž Berger, eden od »estetsko najbolj profiliranih slovenskih režiserjev«,je v Drami SNG Maribor postavil prvo slovensko dramsko adaptacijo romana Henryja Jamesa Krila golobice.Berger v Mariboru režira prvič. Premiera bo v petek, 15. marca 2019.

Režija Matjaža Bergerja je tako kot vedno tudi v Mariboru povsem svojska. Ne gre za zgodovinsko dramo, ampak za rekonstrukcijo, ki vsakemu od igralcev odpre z njegovim podpisom njegov lik. Berger na poseben način daje igralcem drame široko svobodo izražanja, kar celotni predstavi da še večjo umetniško vrednost. Drama prikazuje sodobni čas, ki je nabit z nenavadnimi etičnimi delikti, kar je pri Bergerju vzvod za osvobajanje in za oblikovanje emancipacije. Vse to je igralce izjemno angažiralo, zato drama pri kritikih kotira zelo visoko.

Drama Krila golobice je zgodba o ljubezni, svobodi, denarju in etiki, po besedah režiserja pa se drama dotika tudi aktualnih vprašanj, ki so vezana na etiko v sodobnem času. Predstava ni kostumska zgodba niti zgodovinska drama, ampak je rekonstrukcija, ki vsakemu igralcu dejansko omogoča, da do popolnosti izrazi svoje umetniške talente. Med igralci kot gost nastopa tudi Pavle Ravnohrib, ki je novomeški publiki dobro znan.

(Vir: Večer, fotografije so s spleta)

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

 

 

APOSTOL UMETNOSTI JE RAZKRIVAL SVOJ NOTRANJI SVET V POGOVORU O MONOGRAFIJI

V torek, 12. marca 2019, ob 18. uri se je v Knjižnici Otona Župančiča nasproti Figovca v Ljubljani odvil domala poldrugo uro dolg, duhovno bogat in vsebinsko zanimiv pogovor z akad. prof. dr. Milčkom Komeljem, ki ga je domiselno vodila tajnica urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc. Na večeru žlahtne kulture je bilo okoli 50 udeležencev, ki so dobesedno uživali ob poslušanju akademikovih pogledov na poezijo, literaturo, slikarstvo in zgodovino likovne umetnosti.

Milček Komelj je vzorec bivanja svojega življenja oblikoval že v otroških letih, ko je v očetovi pisarni vsak dan bral knjige in občudoval kipe in slike ter se že kot otrok srečaval s takratnimi umetniki, kot so bili Božidar Jakac, Marjan Kozina, Pino Mlakar, Anton Podbevšek, Ilka Vašte in drugi…Novo mesto je doživljal kot romantično-konzervativno,duhovni portret Novega mesta pa je dojemal kot mesto umetnosti, muzejev in kot tempelj romantike. Milček Komelj je vedno želel postati slikar, ne pa umetnostni zgodovinar. Ne glede na to, da se njegove želje niso uresničile do potankosti, je postal enkraten glasnik ljubezni do umetnosti z inspiracijo in šele potem pesnik in umetnostni zgodovinar.

Akad. prof. dr. Milček Komelj je bil globoko v svojem srcu vedno poet, saj je poezijo doživljal celostno, nekako nad znanostjo, ker poezija svet dojema celostno. Zato je poezijo vedno pisal spontano, v svojih esejih pa se večkrat pogovarja z mrtvimi umetniki in prijatelji (npr. z Jožetom Tisnikarjem, Metko Krašovec in drugimi)… Milček Komelj pa ni samo likovni kritik, ki ni kritičen in zna o vsakem umetniku povedati tudi veliko dobrega, ampak je tudi prepoznaven pesnik ter izredno zavzet borec za slovenski jezik, še posebej na področju znanosti in uporabe slovenskega jezika na slovenskih univerzah. Milček Komelj zna mojstrsko poudarjati pomen slovenskega jezika tudi skozi likovno umetnost.

Fotografije: Franci Koncilija

Pripravil: Franci Koncilija

MONOGRAFIJA O SEVERINU ŠALIJU ŽE NASTAJA

Lansko leto je Kulturno društvo Severina Šalija izdalo monumentalno monografijo Milček Komelj. Življenje z umetnostjo. Letos bo izšla monografija SEVERIN ŠALI, pesnik, prevajalec, urednik. Življenjska in literarna pot po dokumentih, pričevanjih in presojah 2019. Napisal jo je profesor France Pibernik.

prof. France Pibernik

Na 6. seji Upravnega odbora (UO) KDSŠ, ki je bila sredi januarja letos, je že kazalo, da monografije ne bo. Pojavilo se je veliko odprtih vprašanj – kdo bo urednik, lektor, recenzent, kdo bo napisal bibliografijo o Severinu Šaliju itd. Na vsa ta vprašanja na seji nismo našli odgovorov, nihče pa tudi ni bil pripravljen prevzeti odgovornosti za vodenje projekta in posameznih področij. Čez kakšen mesec sem povabil k sodelovanju člana društva profesorja Tomaža Koncilijo in dr. Marijana Dovića. Sporazumno sta se dogovorila, da bo vodenje projekta v funkciji urednika prevzel dr. Marijan Dović, Tomaž Koncilija pa zaradi drugih obveznosti ni mogel prevzeti nobenih nalog.

Tako je dr. Marijan Dović v četrtek, 7. marca 2019, začel opravljati funkcijo urednika monografije o Severinu Šaliju. Obljubil je, da bo poskrbel tudi za dva recenzenta in bibliografa, knjiga pa bo obdelana v sklopu projekta Znanstveno raziskovalnega centra SAZU. Jezikovni pregled knjige bo opravil član KDSŠ prof. dr. Janez Dular. Pred enim letom, 17. februarja 2018, je naš član in pesnik Smiljan Trobiš napisal akrostih Severinu Šaliju, ki ga z veseljem objavljamo.

Monografija o Šaliju je avtorsko delo profesorja Franceta Pibernika, nastalo v spomin dragemu prijatelju in sodelavcu, pesniku Severinu Šaliju. Knjiga bo obsegala okoli 200 strani večjega formata, predstavljeno pa bo celotno Šalijevo življenje in delo. Monografija je razdeljena na več poglavij, med najpomembnejšimi pa so: Zgodnji čas, V središču literarnega dogajanja, Skozi drugo svetovno vojno in okupacijo, Povojno, novomeško obdobje, In čas potem.

Monografija o Severinu Šaliju bo slovesno predstavljena na 11. Šalijevem večeru v torek, 1. oktobra 2019, v Knjižnici Mirana Jarca.

SEVERINU ŠALIJU

Sam, kot je pesnik sam na svetu,
Enigem poln in prepolnega srca,
V višave si dvigal blestečega duha,
Elegije so vrele v tebi, poetu …
Ranjeno dušo si drugim podarjal,
Iz nje je tekla pesem – kri,
Neprepoznan zven resnice zdaj zveni,
Ujet v globoko poezijo zatemnjene radosti.

Še više zdaj strune drhtijo;
Angeli vse preustvarijo v angelsko,
Lepota je bila tvoja lestev v nebo
In pela je eno samo melodijo …
Jasnine so čiste, resnične in lepe,
Umirjena pesem je postala zlato …

Smiljan Trobiš, Novo mesto, 17. 2. 2018

Pripravil: Franci Koncilija

SLOVENSKI LIKOVNIKI IN KIPARJI SO RAZSTAVLJALI V PARIZU

Enajst slovenskih ustvarjalcev je lansko leto že tretjič razstavljalo svoja dela v znamenitem pariškem Salonu des Beaux Arts pod louvrsko piramido, v podzemnih prostorih Carrousel du Louvre v Parizu.

 

V drugi polovici februarja letos pa so enako razstavo odprli v Miheličevi galeriji na Ptuju. Razstavljali so arhitekt, akademski glasbenik in organizator vseh treh dosedanjih gostovanj Igor Orešič,Metka Kavčič, Zdravko Luketič, Kaja Urh, Vinko Prislan, Maruša Štibelj, Marijan Mirt, Klementina Golija, Ludvik Pandur, Klavdij Tutta, in Ivan Prešeren-Žan.

Likovni kritik Mario Berdič je na razstavi na Ptuju poudaril pomen mednarodnega razstavljanja in prepoznavnosti slovenskih umetnikov, ki v tujini za svoja dela prejemajo številna priznanja. Zanimivo je, da je v Salonu des Beaux Arts, ki deluje že od leta 1862, razstavljala Ivana Kobilca, in sicer leta 1891. Umetnine bo mogoče občudovati vse do 24. marca, ko bodo razstavo zaprli.

(Vir: Večer, fotografije so s spleta)

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

 

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.