PREDSTAVITEV KRONIKE KD SEVERINA ŠALIJA 2017–2018 ODDALJENE BLIŽINE

V četrtek, 10. septembra 2020 ob 18.00, je v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu potekal 3. občni zbor KD Severina Šalija, ki mu je sledila predstavitev kronike kulturnega društva za obdobje 2017–2018, z naslovom Oddaljene bližine. Zaradi trenutnih razmer je srečanje potekalo v skladu s predpisi, vodil pa ga je namestnik predsednika društva Franci Koncilija.

V prvem delu večera je poleg formalnosti potekal pregled dejavnosti KDSŠ v letu 2019. Namestnik predsednika je posebej izpostavil najpomembnejša Šalijeva večera: predstavitev monografije  novomeške pisateljice in članice društva Ivanke Mestnik – Krka, zelena žila do srca ter predstavitev monografije o Severinu Šaliju – Severin Šali. Popotnik, zaljubljen v življenje.

Ob 18.30 je sledila predstavitev kar 348 strani dolge kronike, kjer lahko najdemo izbor najpomembnejših člankov, ki so sicer objavljeni na spletni strani društva. Franci Koncilija, urednik kronike, je povedal, da sam kulturo razume zelo široko, vidi jo v vsakem trenutku naših življenj, vlogo KDSŠ, predvsem spletne strani KDSŠ, pa vidi v deljenju kulturnih zanimivosti in zvrsti z drugimi. Cilj kronike je predstaviti kulturno dogajanje na ravni društva, na ravni lokalne skupnosti in širše, predvsem pa v bralcih vzbuditi ljubezen do kulture.

Pripravila: Ema Koncilija

Fotografije: Ema Koncilija

RAZSTAVA HEBREJSKIH ROKOPISOV V LONDONU

V Britanski knjižnici v Londonu bodo 1. septembra 2020 za širšo javnost odprli razstavo izbora hebrejskih rokopisov, s katero zaključujejo obsežen projekt digitalizacije zbirke hebrejskih rokopisov. Vanjo bo vključena tudi knjiga urokov za najrazličnejše priložnosti. Gre za drobno hebrejsko knjižico iz 16. stoletja, ki vsebuje skupaj 125 receptov z razkošnimi dekoracijami.

DIGITALIZACIJA 3000 HEBREJSKIH ROKOPISOV

V knjižnici se po pisanju angleškega časnika Guardiana ponašajo z bogato in pestro zbirko več kot 3000 hebrejskih rokopisov, ki jim jo je v sklopu šestletnega projekta uspelo digitalizirati le malo pred zaustavitvijo javnega življenja zaradi novega koronavirusa.

»Šlo je za izjemno zahteven in naporen projekt in ponosni smo, da nam ga je uspelo končati,« je povedala kustosinja Ilana Tahan. »Želeli smo ga proslaviti z razstavo izbranih rokopisov, od katerih bi javnost nekatere imela priložnost videti prvič,« je dodala. Ogledati si bo mogoče približno 40 rokopisov, pri čemer najstarejši datirajo v 10. stoletje, tematsko pa segajo od znanosti, vere in prava do glasbe, filozofije, alkimije in kabale.

SVETOVALEC LJUDSTVA MOJZES MAJMONID

Med zanimivejšimi eksponati na razstavi so še listine, povezane s srednjeveškim judovskim filozofom, zdravnikom, rabinom, teologom, pravnikom, logikom, matematikom, astronomom in astrologom Mojzesom Majmonidom (1135–1204).

Na tisoče Judov mu je pisalo in ga prosilo za nasvete, eno izmed tovrstnih pisem pa bo vključeno tudi v to postavitev.

Odprtje razstave hebrejskih rokopisov je nov korak v sklopu vnovičnega odpiranja Britanske knjižnice za obiskovalce po zaprtju zaradi pandemije. 1. septembra bodo znova odprli tudi Galerijo zakladov, kjer med drugim hranijo skicirko velikana italijanske renesanse Leonarda da Vincija. Razstava bo odprta vse do 11. aprila 2021.

Viri: STA in Svet 24, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NAGRADO NOVO MESTO JE PREJEL SERGEJ CURANOVIĆ

V petek, 28. avgusta, je na gradu Grm potekala slovesna razglasitev zmagovalca festivala Novo mesto short. Nagrado novo mesto je za svoj kratkoprozni prvenec Plavalec prejel Sergej Curanović.

Žirija je v utemeljitvi svoje odločitve poudarila izčiščen knjižni jezik, ritmično enakomeren pripovedni ton, zgodbe pa opisala kot brezčasne in nepredvidljive. Vseh šest kratkih zgodb povezuje podobna atmosfera in pripovedni ton, prav tako v vseh izstopa občutje samotnosti pripovednih oseb, ki plavajo proti toku in se poskušajo obdržati na gladini.

Sergej Curanović, sicer iz Kranja, z družino živi na Poljskem, kjer dela kot prevajalec pravnih besedil iz nemščine, španščine, italijanščine in poljščine v slovenščino. Pred izidom Plavalca je nekaj njegovih kratkih zgodb že izšlo v slovenskih literarnih revijah.

Curanović je ob zaključku festivala povedal, da je nagrade novo mesto zelo vesel, saj se mu to zdi lepa spodbuda za nadaljnje pisanje. Lepo se je zahvalil tudi organizatorjem festivala Novo mesto short, ki mu je bil zelo všeč in se ga bo z veseljem, sicer le kot gledalec, udeležil prihodnje leto.

Pripravila: Ema Koncilija

NOVO MESTO SHORT 2020

V Novem mestu trenutno že četrto leto zapored poteka festival kratke proze Novo mesto short, ki ga organizira novomeška Založba Goga. Danes, 28. avgusta ob 19.00, bo na gradu Grm razglašena zmagovalna zbirka kratke proze. Za nagrado novo mesto so nominirani štirje pisatelji, ki smo jih pretekle dni lahko spoznali na literarnih večerih: Veronika Simoniti, z zbirko Fugato, Sergej Curanović z zbirko Plavalec, Ana Svetel z zbirko Dobra družba in Zarja Vršič z zbirko Kozjeglavka.

Žirija za nagrado novo mesto, ki jo sestavljajo Vanesa Matajc, Matej Bogataj, Žiga Rus in Ana Geršak, letos res ni imela lahkega dela. Pregledala je več kot 50 zbirk kratke proze, izmed katerih je izbrala štiri finalistke.

Na prvem večeru festivala se je z Veroniko Simoniti o literarni zbirki Fugato pogovarjala Mojca Kumerdej. Simonitijeva, ki je letos za roman Ivana pred morjem prejela kresnika, je povedala, da sta obe deli več let nastajali vzporedno. Osrednja tema Fugata je beg, kar je razvidno že v naslovu – fuga je italijanska beseda za beg, fugata pa glasbena oblika, ki je manj stroga od fuge.

Foto: Ema Koncilija

Še isti večer je potekal literarni pogovor z Sergejem Curanovićem, ki ga je vodil Boštjan Gorenc – Pižama. Plavalec je Curanovićev prvenec, kjer v šestih zgodbah raziskuje človeško naravo in prikazuje človekov trud, da bi se obdržal na gladini.

Foto: Ema Koncilija

Naslednji dan, 26. avgusta, je najprej potekal pogovor z Ano Svetel, vodil pa ga je (prav tako) Boštjan Gorenc – Pižama. V zbirki Dobra družba so osrednja nit prevozi, kjer se spoznavajo različne osebe, ki se skupaj vozijo na isto končno lokacijo. V avtu polnem neznancev se pogosto zgodi, da osebe postanejo bolj iskrene, kot so drugače.

Foto: Ema Koncilija

Sledila je predstavitev še zadnje nominiranke Zarje Vršič, s katero se je pogovarjala prva prejemnica nagrade novo mesto Suzana Tratnik. Vršičeva v Kozjeglavki eksperimentira z jezikom in podobami, ves čas pa se pojavlja tesnobna atmosfera, ki jo poudarijo številni nadrealistični elementi.

A group of people sitting at a desk in front of a computer screen

Description automatically generated
Foto: Ema Koncilija

V okviru festivala Novo mesto short je včeraj, 27. avgusta, potekal tudi pogovorni večer na temo azila, kjer se je z avtorji, ki pišejo v jeziku, ki ni njihov materni jezik, ali pa ustvarjajo v tujejezičnem okolju – Ahmedom Burićem, Veliborjem Čolićem, Lidijo Dimkovsko in Svetlano Slapšak, pogovarjala Saša Banjanac Lubej. Pogovoru je sledil še pripovedovalski večer na isto temo, kjer je poleg Veliborja Čolića in Lidije Dimkovske nastopil še Carlos Pascual.

A group of people sitting in front of a crowd

Description automatically generated
Foto: Ema Koncilija

Danes, 28. avgusta ob 19.00, bo na gradu Grm potekala razglasitev zmagovalne zbirke kratke proze, ki jo bo vodila Carmen L. Oven, podelitvi pa bo sledil koncert Boštjana Gombača in Saše Olenjuka. Lepo vabljeni!

Pripravila: Ema Koncilija

VERONIKINO NAGRADO ZA POEZIJO JE PREJEL BORUT GOMBAČ

V Narodnem domu v Celju je bil v torek, 25. avgusta 2020, osrednji Veronikin večer s podelitvijo 24. Veronikine nagrade za poezijo, ki jo je dobil pesnik Borut Gombač za pesniško zbirko S konico konice jezika. Na prireditvi so podelili tudi zlatnik poezije, ki ga je za življenjsko delo prejel Iztok Geister. Tretje literarno priznanje pa je šlo na podelitvi v roke lavreatu male Veronike, zmagovalcu pesniškega natečaja za srednješolsko mladino Aljažu Primožiču. Že od leta 1997 Mestna občina Celje podeljuje Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji.

Nobenega dvoma ni, da je pesniška zbirka Boruta Gombača S konico konice jezika, ki jo je pripravljal desetletje, zadnje leto pa zgolj pilil, je najboljša zbirka zadnjega leta. Gombačeva pesniška zbirka nas po besedah strokovne žirije, ponovno spomni na razliko med ustaljenim pojmovanjem jezika kot odraza resničnosti in jezika kot snovi, ki ima zmožnost tvorjenja pomenov in oblikovanja različnih, nasprotujočih si resničnosti. Jezika, ki ne sporoča, kakšen je svet, ampak pesnika in bralca umešča v svet. Zato ni čudno, da je pesnik Borut Gombač zapisal: »Največji užitek je, ko začnem pisati pesem in v nekem trenutku moje pisanje nadaljuje pesem sama.«

Za eno najprestižnejših literarnih nagrad v Sloveniji so bili nominirani še Vesna Liponik z zbirko Roko razje, Jana Putrle Srdić z zbirko Oko očesu vrana, Lucija Stupica z zbirko Točke izginjanja in Uroš Zupan z zbirko Sanjska knjiga. O poeziji dobitnika prestižne nagrade Boruta Gombača in o nominiranki Luciji Stupica sta člana strokovne žirije zapisala, kakor sledi.

Borut Gombač se v zbirki »S konico konice jezika« pogumno loti raziskovanja jezika kot snovi, ki jo je treba razgraditi, pregnesti in preoblikovati, da se v njem lahko razprejo nove ustvarjalne možnosti in poti. Gombačev pesniški subjekt je obenem tvorec in opazovalec razgradnje pomenov, ko se besede trgajo »na zloge, črke, pračrke …«, da v njih zasijejo iskre novih podob. Vendar pa po razgradnji svet ni več tak, kot je bil prej – zaznamuje ga odsotnost kakršnekoli absolutne oporne točke in perspektive. V verzih »Ta drveča voda nima struge, z reko teče tudi breg« lahko zaslišimo odmev relativnostne pesnitve Gregorja Strniše; tudi Gombačev svet popotnika skozi vsakodnevne zgode in nezgode je svet fizikalnega relativizma, ko meja med subjektom in objektom, svobodno voljo in determiniranostjo ni več jasna. Tudi v Gombačevih pesmih lahko prepoznamo nakazano baladno strukturo, ko vsaka usojenost vodi v neizbežno smrt, vendar pa avtor tu dogajanje svojih pesmi zaustavi in raziskuje tanko mejo med življenjem in smrtjo, kot da bi ta zaustavljeni čas ponujal tudi prostor za raziskovalni navdih. Svinčena konica izstreljene krogle se že dotika kože, a žrtve še ni zadela. V tej razliki med biti in ne biti Gombač gradi pomenske labirinte, svoj splet norosti in bolečine, ki ga raziskuje subtilno, čutno in zavzeto – s konico konice jezika.

(Dr. Igor Divjak, predsednik strokovne žirije)

Lucija Stupica v »Točkah izginjanja« tematizira intimne notranje krajine, v katere vstopa zunanji svet v vsej svoji bivanjski, časovni in prostorski razsežnosti. Včasih je protagonistka na te vstope pripravljena, jih zavestno priklicuje, včasih so samodejni, lahko tudi nasilni. Pojavlja se motiv severnega otoka, ki je otok resničnosti, sopostavljen južnemu otoku, ki je otok hrepenenja in sanj. Motiv severne svetlobe, s katero sta osvetljena novi dom in nova domovina, ki nista danost, temveč nekaj, kar je treba vsak dan znova oblikovati, z nenehno preizprašujočo se ljubeznijo, napori in odrekanji. V tukaj in zdaj, ki ju mestoma izrazito opredeljuje motiv tujstva ter ju avtorica izpisuje pronicljivo, prepričljivo in živo, vdirajo drugi časi, kraji, predniki, drugi glasovi, možne zgodbe, igre današnjega dneva, jutrišnja hrepenenja – vse to se v zbirki »Točke izginjanja« izpisuje kot pretanjeno zložena zgibanka preteklega, sedanjega in prihodnjega, ki tvori vsoto življenja. Na slogovni ravni je zbirka enovita, dikcija dognana in premišljena, pesmi imajo narativen značaj. Zbirko preveva posebne vrste melos in to težko opredeljivo bivanjsko občutje je v tej zbirki ubesedeno na izrazito presežen način.

(Petra Kolmančič, članica strokovne žirije)

Vir: Delo in Večer, fotografije pa so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ALI IMA BOG ČRNO PIKO?

Konec avgusta 2020 je Collegium Evangelicum, teološko-pastoralni inštitut Evangelijske cerkve Dobrega pastirja v Novem mestu, izdal knjigo Ali ima Bog črno piko?, ki jo je napisal pastor, prof. dr. Daniel Brkič, član Kulturnega društva Severina Šalija, in ji dal podnaslov Eseji o trpljenju. Naklada trdo vezane knjige, ki ima 212 strani, je dvesto izvodov, slikovno gradivo pa je povzeto s spleta. Knjiga, ki jo je oblikoval in natisnil Špes, grafični studio Novo mesto, je izšla ob 100-letnici novomeške pomladi, s finančno podporo MO Novo mesto.

KRATEK UVOD

Knjiga dr. Daniela Brkiča »Ali ima Bog črno piko?« ima globoko povezavo z nedavno prometno nesrečo pri Poljanah, v kateri so umrli štirje ljudje, med njimi celo dva otroka. Kar nekaj ljudi me je v povezavi s tem pobaralo, kako krivično je od Boga, ki je dober in pravičen, da dopusti smrt celo nedolžnih otrok! Tragična smrt štirih ljudi in Brkičeva knjiga sta me spodbudili k temu, da sem napisal naslednje razmišljanje.

TEOLOGIJA O TRPLJENJU

V domala stotih kratkih esejih dr. Daniel Brkič na zanimiv in neobičajen način razmišlja o trpljenju, osnovni večni teološki dilemi, ki je in ostaja skrivnost! Sprašuje se, zakaj dobri Bog na svetu dopušča toliko trpljenja, zla in gorja, ki povrhu vsega običajno doleti prav nedolžne ljudi in celo otroke. Na spoznavni ravni teologije glede vprašanj o trpljenju ni nobenih problemov, tam je vse jasno. Teologi trdijo, da je poleg duhovnosti, nesmrtnosti in svobode povezanost duše in telesa ena od temeljnih predpostavk razumskega spoznanja Boga (objectum formale), njegove volje, spoznanje resnice, smisla in opravičenja. Seveda pa usposobljenost človeškega duha za spoznanje resnice, njenega smisla in opravičenja ni odvisna od tega, kar človek pričakuje.

ČLOVEK TEŽKO RAZUME TRPLJENJE IN ZLO

Na ravni človekovega dojemanja skrivnosti trpljenja pa so stvari zapletene do skrajnih razsežnosti. Človek ne razume trpljenja in zla, sicer pa tako ali drugače na koncu trči ob vero, kjer za razum ni nobenega prostora. Če človek ne obupa, se mu odpre edina možnost, da v duhu spoštovanja in ljubezni do Boga trpljenje vdano sprejme kot Njegovo voljo. Dr. Daniel Brkič nekje zapiše: »Ljudje se dandanes preprosto sploh več ne trudijo dokazovati, da Bog ne obstaja, ampak ga rotijo, da jih naj pusti pri miru, da jih naj neha gnjaviti s svojimi pravili in zapovedmi. Takšno življenje, ki je oropano Boga, je mizerno, bedno in trpljenje za takšnega človeka pač nima nobenega smisla!«

BISTVEN JE ODNOS DO BOGA

Rdeča nit Brkičeve knjige Ali ima Bog črno piko? pa je ravno vprašanje odnosa Boga do trpljenja ljudi, še posebno nedolžnih. Tu pa trčimo na teodicejo v ožjem smislu, ki »raziskuje« odnos Božje vsemogočnosti in dobrote do zla, krivice in trpljenja v svetu, skratka, gre za razmišljanje o spremenljivosti, nekakšnega trpljenja v Bogu. Znameniti francoski teolog Jean Galot je nekje zapisal, da je Bog z učlovečenjem (Jn 1,14) nase sprejel tudi trpljenje in učlovečena Beseda je postala tako trpljiva. Tako sta bila trpljenje in smrt učlovečenega Boga Jezusa Kristusa na križu, vrh izničenja in dopolnitev učlovečenja. Zato lahko trdimo, da je tudi vsako človeško trpljenje, za vernega človeka seveda, soudeleženo v božjem odrešitvenem načrtu. Bog torej vsakega človeškega trpljenja, tudi nedolžnih otrok, seveda noče zavoljo trpljenja samega, ampak zgolj za dosego odrešenja. Bog je človeku tako blizu, da skupaj z njim trpi, in sicer iz ljubezni do njega.

ZAKLJUČEK

Če torej človek v luči božjega razodetja zmore trpljenje razumeti kot eno izmed mnogih razsežnosti njegovega bivanja, mu to pomaga najti svojo pravo podobo in smisel življenja. Bog torej nima črne pike!

Vir: Bogoslovni vestnik št. 4/ 1972 in št. 2/1976, fotografije pa so s spleta.

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

ANTUN MASLE, NA NOVO ODKRIT DUBROVNIŠKI SLIKAR (1919–1967)

UVOD

Kar na področju umetnostne zgodovine v Sloveniji predstavlja predsednik KDSŠ akad. prof. dr. Milček Komelj, je na hrvaškem gotovo akad. prof. dr. Igor Zidić. Komelj in Zidić sta dobra znanca in prijatelja, z Zidićem pa vrsto let odlično sodeluje tudi član KDSŠ, profesor na ALU v Ljubljani, Novomeščan, slikar in grafik Branko Suhy. Na ta način je KDSŠ na poseben način tesno povezan tudi s hrvaško likovno umetnostjo.

Že v začetku junija 2020 je v počastitev 100-letnice rojstva slikarja Antuna Masleta v Zagrebu z enoletno zamudo izšla enkratna, 500 strani debela monografija o omenjenemu slikarju, ki jo je napisal Igor Zidić. Stroka sporoča, da omenjena monografija predstavlja povsem nov pogled na ustvarjalni opus mladega slikarja Antuna Masleta, ki je umrl star komaj 48 let. Že pred izdajo bogato ilustrirane monografije je bila odprta razstava v Umetniški galeriji v Dubrovniku, kjer so bile na ogled prvič postavljene njegove številne, šele nedavno odkrite prvovrstne umetnine. Tako se s tem »novimi« slikami slikar Antun Masle uvršča v sam vrh avantgardizma petdesetih let 20. stoletja.

Igor Zidić nadalje ugotavlja, da so bile slikarjeve rogate živali kot nekakšna čudna obsesija, kot izraz slikarjevega notranjega boja med »svetim in satanizmom«. Slikar Antun Masle preseneča tudi z elementi fantastike in fantazije, kar spet kaže, da so ga k ustvarjanju silili satanizem, erotizem in animalizem. To pa še zdaleč ni vse, kar je odkril Zidić, ki je bil izredno presenečen nad lepoto slike »Deklica z vrčem«, kjer se Masle pokaže povsem drugačen, takšen, kakršnega kritiki sploh niso bili vajeni. Slika je tehnično brezhibna, lepa, korektno, akademsko naslikana. Pravo presenečenje pa je sledilo po restavraciji te slike, ko so na hrbtni strani pod premazom odkrili sliko z motivom dečka in inicialkami Antuna Masleta.

Poleg vseh odkritih in doslej še neobjavljenih in neinterpretiranih umetnikovih slik pa je v Zidićevi monografiji s posebno pozornostjo obravnavan ciklus slik, ki ga je Masle poimenoval »Janezova apokalipsa«, po zadnji knjigi Svetega pisma Nove zaveze, kjer v slikah prihaja do izraza nadrealizem, ki pa ga v besedilu Apokalipse ni. Zanimivo je, da ima Dürer štirinajst apokaliptičnih slik, Masle pa je narisal samo osem slik. Zidić pravi, da je poanta Masletovih del neka enigmatičnost, ki je ni mogoče pojasniti brez simbolizma.

Vir: Jutarnji list, Zagreb, fotografije so s spleta

Prevedel in pripravil: Franci Koncilija

MRTVAŠKI PLES JOSIPA VIDMARJA (1895–1992)

Devet let pred smrtjo Josipa Vidmarja je leta 1983 pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani izšla njegova drobna knjižica Mrtvaški ples.To je bila antologija pesniških smrtnih motivov v slovenski literaturi od Franceta Prešerna do Ervina Fritza. Okvir tega Vidmarjevega dela pa predstavljata prolog in epilog, kjer avtor odkrito razmišlja o veliki uganki človeškega življenja, o smrti. Avtor je naslov knjige povzel po znameniti umetniški freski v Cerkvi Sv. Trojice v Hrastovljah, ki jo je naslikal slikar Janez iz Kastva leta 1490.

V prologu se Vidmar srečuje z mislimi, ki so jih povedali v zvezi s problemom smrti veliki misleci in jih izražajo tudi duhovni zakladi različnih verstev.Nobena od teh misli ga ne zadovolji. Tudi krščanstvo mu je tuje, ker se mu zdi premalo človeško, preveč neživljenjsko, abstraktno in dogmatično. Vidmar je prepričan, da ravno zato smrt kristjanu ne more vzbujati globljih čustev. Vidmarjevim pomislekom lahko damo kristjani prav samo toliko, kolikor kdaj nad osebnim verskim izkustvom prevladata verski formalizem in dogmatizem, ki zadušita v človeku ne samo pristno in globlje pesniško doživljanje, temveč velikokrat tudi pristno vero.

Josip Vidmar v knjigi Mrtvaški ples na vsak način hoče odgovoriti na vprašanje smrti, zato posebej prisluhne slovenskim pesnikom in se z njimi pogovarja. Seveda pa to stori kritično, s tem pa bralca prisili k sodelovanju, ga izziva k razmišljanju in odločanju. Tako Vidmar pri nekaterih pesnikih najde resnično in pristno izpoved o smrti, pri drugih pa je ta izpoved konvencionalna, površna in plitka.

V nadaljevanju Vidmar razmišlja o prostoru in času, v katerih živi človeštvo in doživlja svojo življenjsko usodo. Smrt je v resnici na svoj način povsod navzoča, zato se Vidmar v tej ogroženosti zateka k zaupanju lastnemu notranjemu glasu, ki je drobec velikega, skupnega človeškega vzgona, kar je neverjetno blizu viziji p. Teilharda de Chardina. Vidmar sicer priznava, da je zavest o smrti moralni korektiv v življenju človeka, vendar brez Boga, saj zatrjuje, da je zavest o človeškem dostojanstvu edini pravi regulativ našega ravnanja. Za Vidmarja ni dileme vprašanja o smrti, saj je prepričan, da se mora človek odločati po svojem notranjem glasu iz spoštovanja do človeškega dostojanstva, ne pa v duhu razodetega Boga in v smislu eshatoloških razsežnosti. Zavrača tudi misel na smrt, ki življenja ne uniči, ampak samo spremeni, kjer ni več časa in prostora. On vztraja pri prepričanju, da je smrt samo slovo in »usodna preselitev v neznano in neznansko«.

Za Josipa Vidmarja tudi po tej knjigi smrt ostaja nerazrešena uganka življenja. Vidmar zapiše: »Povedal sem ji vse (smrti namreč), kar sem ji mogel povedati, kaj pa ima povedati ona meni, bom zvedel zagotovo!« Josip Vidmar nam s to knjigo sporoča, da je smrt prečudežna, da bi jo lahko doumel. Vdano sprejema smrt kot uganko in hkrati veruje in neomajno zaupa v človeštvo, ki mu je pripravljen služiti do konca!

Prepričan sem, da se je Vidmarjev duh po 28 letih telesne minljivosti že zdavnaj srečal s smrtjo in spoznal, da je ves čas živel v zmoti, saj ga neomajna vera v človeštvo ne more osrečiti …

Fotografije so s spleta

Viri: J. Vidmar, Mrtvaški ples in Znamenje

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NA OTVORITVI LETOŠNJIH NOVOMEŠKIH POLETNIH VEČEROV JE BLESTEL ZNANI BOSANSKI IGRALEC ZIJAH SOKOLOVIĆ

Tako kot vsako leto je tudi letos novomeška založba Goga uspešno začela letošnje Novomeške poletne večere. Otvoritveni dogodek je bil v torek, 21. julija 2020, ob 20. uri zvečer na dvorišču novomeškega gradu Grm, kjer je nastopil priljubljeni bosanski igralec Zijah Sokolović z monokomedijo »Lijevo, desno, glumac«. Sokolović je novomeški publiki dobro znan, zato je bil za odličen nastop nagrajen s številnimi udeleženci, ki so mu dolgo ploskali. Igralec in režiser Zijah Sokolović je po predstavi še povedal, da so nekoč ljudje v gledališče hodili zato, da bi doživeli kaj novega, danes pa zato, da bi doživeli tisto, kar že vnaprej pričakujejo ali vedo!

Novomeški poletni večeri so na gradu Grm in v mestni knjigarni Goga na Glavnem trgu in bodo potekali vse do 22. avgusta 2020, zatem pa organizator načrtuje še že uveljavljeni in utečeni novomeški festival kratke zgodbe. Duša in srce Novomeških poletnih večerov je Novomeščanka Jedrt Jež Furlan, ki je pri založbi Goga zadolžena za odnose z javnostmi. Furlanova je povedala, da bo dogajanje na večerih zanimivo in pestro ob torkih, ob četrtkih in ob sobotah. Zaradi pandemije so bili prisiljeni odpovedati vsa glasbena dogajanja. Ljubiteljem kulture in literature pa se med 25. in 29. avgustom letos obeta še izvedba festivala Kratke zgodbe!

Fotografije so s spleta

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NOVOMEŠKA ZALOŽBA GOGA POSTAJA PREPOZNAVNA V ŠIRŠEM SLOVENSKEM KULTURNEM PROSTORU

Na slovenski knjižni trg je že meseca maja 2020 prišla nova knjiga kratkih zgodb Agate Tomažič z naslovom Nož v ustih, ki je izšla pri novomeški založbi Goga. Avtorica Agata Tomažič je uveljavljena slovenska pisateljica, ki je že s prvo kratkoprozno zbirko Česar ne moreš povedati frizerki pred petimi leti pritegnila pozornost številnih bralcev in slovenske literarne javnosti. Vmes je objavila še roman Tik pod nebom in potopisno knjigo Zakaj potujete v take dežele?, lani pa je skupaj s Tamaro Langus in Teo Kleč izdala knjigo Ne sprašujte za pot, Blodnik po Istri.

Na enih svojih literarnih večerov je Agata Tomažič povedala, da »piše tako, kot Fernando Botero slika ljudi. Niso lepi, so pa toliko bolj zanimivi.« In res, junaki so v njenih najnovejših kratkih zgodbah na videz čisto navadni ljudje.V zgodbah Agate Tomažič lahko samota in zagrenjenost postaneta smrtonosni. Učijo nas, da ljudje niso, kar mislimo, da so! Zgodbe Agate Tomažič so mračne, vendar daleč od zagrenjenosti, saj so obarvane s posebnim humorjem in natančnim optimističnim cinizmom.

V spremni besedi Ana Svetel zapiše, da Nož v ustih ni zgolj zbir zgodb, ki preigravajo družinske in partnerske odnose s podtonom neizkoreninjene samosti. Zanimivo je, da avtorica v številnih zgodbah tematizira trenja med »urbanim in ruralnim«, med »liberalnim in klerikalnim«, med »svetovljanskim in provincialnim«, med »privilegiranim in neprivilegiranim družbenim razredom«. Ana Svetel je prepričana, da so protagonisti dobesedno ukleščeni v predstave o lastni večvrednosti in hkrati prepričani o tem, da so širokosrčni. Skratka, zgodbe, ki jih piše Tomažičeva, delajo najbolj posebne stranski junaki in edinstven literarni slog.

Fotografije so s spleta

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.