DOLENJSKI MUZEJ PRAZNUJE 70 LET DELOVANJA

UVOD

Dolenjski muzej praznuje 70-letnico delovanja. Razstavo so poimenovali »Dragocenih 70«, zaradi omejitev v zvezi s pandemijo koronavirusa pa so jo postavili in odprli 1. junija 2020 na Muzejskih vrtovih v Novem mestu. Na panojih je po izboru strokovnjakov slikovno predstavljenih nekaj najpomembnejših, najzanimivejših in dragocenih arheoloških, etnoloških in obrtniških predmetov ter umetniških slik. Ob tej priložnosti so izdali tudi izredno lep in bogat zbornik, po katerem so poimenovali tudi razstavo.

ZBORNIK DRAGOCENIH 70

Omeniti je treba umetniške slike Novomeščanov Jakca in Lamuta, figuralno okrašeno situlo, ogrlice iz steklenih in jantarnih jagod, hišasti lončeni žari, rimske steklene posode, prepis privilegijske listine Novega mesta s 7. aprila 1661, uniformo voznika poštne kočije, izdelke železarne na Dvoru, pečnico iz krušne peči, pa medalje olimpionika Novomeščana Leona Štuklja, volilne kroglice iz leta 1945, slike sodobnih novomeških ustvarjalcev itd.

Ob otvoritvi razstave je direktorica Jasna Dokl Osolnik povedala, da Dolenjski muzej tudi z razstavami med Novomeščani, Dolenjci in Slovenci širi zavest o pomenu ohranjanja kulturne dediščine, ki je stoletja nastajala na tem prostoru. V teh sedmih desetletjih delovanja muzeja so pripravili okoli 700 razstav, izdali več kot 200 različnih publikacij itd. Imajo pa tudi sedem stalnih razstav, kot so: arheološka, etnološka, NOB, Leon Štukelj, Božidar Jakac in druge. Doklova je še povedala, da je Dolenjski muzej v Sloveniji najbolj prepoznaven po svoji arheologiji in da obiskovalci muzeja prihajajo iz vse Slovenije, lepo pa so obiskane tudi sobotne in počitniške delavnice s prilagojenimi vsebinami za vse starostne skupine.

ZAKLJUČEK

Olimpionik Leon Štukelj

Na 70 let uspešnega delovanja Dolenjskega muzeja smo vsi Novomeščani zelo ponosni, saj hrani pomembne dragocenosti o zgodovini mesta in Dolenjske. Še posebej pa smo lahko zadovoljni s številnimi redkimi predmeti in umetniškimi slikami, ki so jih ustvarili novomeški rojaki. Med temi je gotovo najpomembnejša zapuščina olimpionika Leona Štuklja, ki je glas o Novem mestu ponesel po vsem svetu: od olimpijskih iger v Parizu leta 1924, v Amsterdamu leta 1928, v Berlinu 1936 pa vse do olimpijade v Barceloni leta 1992 in v Atlanti v ZDA leta 1996, kjer ga je navdušeno pozdravil takratni ameriški predsednik Bill Clinton.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

DRZNI LITERARNI ISKALCI SKRIVNOSTI IN NOV LIST RASTOČE KNJIGE

Zaključek 5. literarnega natečaja SdDBk in odkritje novega lista novomeške Rastoče knjige

UVOD


V četrtek, 11. 6. 2020, je Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine s prireditvijo v Parku Rastoče knjige pri Knjižnici Mirana Jarca slovesno zaključilo literarni natečaj poezije in kratke proze, ki je bil letos posvečen Antonu Podbevšku in ostalim akterjem t. i. novomeške pomladi. S tem se je pokrajinsko slavistično društvo pridružilo praznovanju 100. obletnice 1. umetniške razstave, ki je v povojnem času spodbudila razvoj slovenske avantgarde. Kot prejšnja leta je ob zaključku natečaja izšel zbornik, v katerem je poleg prispevkov udeležencev natečaja predstavljeno enoletno delo, strokovno vrednost pa mu dodajata prispevek Tomaža Koncilije o novomeški pomladi in izbor slikovnega gradiva iz Domoznanske zbirke Knjižnice Mirana Jarca, ki ga je pripravila Mateja Kambič. Društvo je hkrati z literarnim natečajem razpisalo tudi likovni natečaj plakatov na temo Slovenščina – moj, tvoj, vaš jezik. Zaradi objektivnih okoliščin ta del natečaja ni bil izvedljiv, zato so v zborniku objavljene le fotografije plakatov, ki so nastali pri dopolnilnem pouku slovenščine v Banjaluki, natečaj pa je podaljšan do 15. novembra 2020.

ZANIMIV ZBORNIK NATEČAJA

Osrednje mesto v zborniku je seveda namenjeno avtoricam in avtorjem poezije in kratke proze. Komisiji (posebej za osnovnošolce in srednješolce ter posebej za odrasle) sta pregledali 106 besedil v poeziji in kratki prozi: 11 osnovnošolskih, 13 srednješolskih in 82 prispevkov odraslih udeležencev. Člani komisije za osnovnošolce in srednješolce so odločili, da prejmejo nagrado: Zala Podobnik (Osnovna šola Center Novo mesto) in Alja Slobodnik (Osnovna šola Metlika); Laura Butaja (ŠC Novo mesto, SZKŠ) in Nuša Žerjav (I. gimnazija v Celju). V skupini odraslih so prejeli nagrado za poezijo Irena Pajnik Beguš, Rezka Povše, Jernej Kusterle, Nevenka Hvalec in Stojan Knez; za kratko prozo pa Darinka Kozinc, Martina Podričnik in Eva Kardelj Cvetko.

Avtorji so se na prireditvi, ki jo je vodila Carmen L. Oven, predstavili in prejeli priznanja (oblikoval jih je Jure Šuln) ter nagrade – osnovnošolki in srednješolki zbirko Pavčkovih pesmi Domu in rodu, odrasli pa izdelek Ateljeja Vidmar. Program so z glasbenim nastopom obogatili učenci Glasbene šole Marjana Kozine.

NOV LIST RASTOČE NOVOMEŠKE KNJIGE

Drugi del prireditve je bil posvečen odkritju novega lista novomeške Rastoče knjige v parku pri Knjižnici Mirana Jarca. Vodilna misel natečaja je namreč že peto leto zapored našla prostor na novem listu Rastoče knjige. Tokrat je bil izbran verz iz Podbevškove pesmi Električna žoga:

»Ali sem dovolj močan, da se mi ne bo zvrtelo v glavi, če se ozrem v mračne dežele, ki so že za mano?«

Slavnostni govor pred odkritjem novega lista je imel akad. prof. dr. Milček Komelj, podpredsednik SAZU, častni občan Novega mesta in ne nazadnje tudi predsednik Kulturnega društva Severin Šali. V svojem govoru je spregovoril o pomenu knjige in moči pisane besede ter predstavil svoj pogled na t. i. novomeško pomlad, nato pa skupaj z direktorjem Knjižnice Mirana Jarca Luko Blažičem in podžupanom

Akad. prof. dr. Milček Komelj

Mestne občine Novo mesto Boštjanom Groblerjem predal novi list na ogled javnosti.

Fotografija: Franci Koncilija

Zapisala

Jožica Jožef Beg

VALVASORJEVO KNJIŽNICO V KRŠKEM BODO POSODOBILI

Občina Krško je končno zagotovila 8,1 milijonov evrov za dolgo pričakovano izgradnjo prizidka k Valvasorjevi knjižnici v velikosti 1600 m2, kasneje pa bo sledila še prenova samostanskega dela knjižnice, kjer je shranjenih 1503 dragocenih knjig in inkunabul.

Valvasorjeva knjižnica v Krškem ni samo knjižnica kot številne druge po Sloveniji. V prvem nadstropju je namreč baročna Kapucinska knjižnica iz leta 1644, ko so v Krško prišli kapucini. Tako je že leta 1980 Slovenska kapucinska provinca z občino Krško podpisala pogodbo o prenovi knjižnice in samostana z namenom poživitve kulture v Krškem.

Krško pa je znano tudi po dolgoletnem organiziranju speedway motorističnih dirk, zato v knjižnici že od leta 2009 hranijo tudi številne predmete, povezane s tem športom in tekmovanji, kar še posebej privlači mlade.

Po koncu prenovitvenih del, ki bodo trajala najmanj dve leti, bodo sedanji del knjižnice, ki se nahaja v nekdanjem kapucinskem samostanu, namenili tako imenovanim tihim dejavnostim knjižnice, kot so domoznanski oddelek, organiziranje različnih razstav, del pa bo namenjen tudi upravnim prostorom. V novem in načrtovanem obnovljenem samostanskem delu knjižnice pa bo prostor za družabno življenje in funkcionalno delovanje knjižnice, kar vse bo prineslo povsem novo življenje v staro mestno jedro Krškega.

Viri: Delo in Dnevnik

Fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

BEETHOVEN (1770–1827) NAVDIHUJE UMETNIKE ZA ZAŠČITO OKOLJA

Ob letošnji 250-letnici rojstva nemškega skladatelja Ludwiga van Beethovna, ki bo 16. decembra 2020, sta družba Beethoven Jubilӓums in OZN umetnike po vsem svetu pozvali, naj se pustijo navdihniti njegovi 6. simfoniji in zavzamejo odločno držo do zaščite podnebja. Prve projekte so že predstavili v petek, 5. junija 2020, na svetovni dan okolja. Svoja dela na temo kulture, ki so bila predstavljena tudi na vseh spletnih omrežjih, je predstavilo več kot 250 umetnikov s šestih celin.

Beethoven je oboževal naravo, saj mu je predstavljala oddih in navdih. V svoji šesti simfoniji, imenovani Pastoralna, je glasbeno orisal harmonijo med človeštvom in naravo. Ena od dveh kopij partiture s skladateljevimi lastnoročnimi popravki pa se je ohranila celo v Ljubljani in jo hranijo v NUK-u.

Vir: Svet-24

Fotografije so s spleta.

Pripravil: Franci Koncilija

STOLETNICA ROJSTVA SLIKARJA KARLA PEČKA (1920–2016)

Koroška, s Slovenj Gradcem v ospredju, je dala Sloveniji tri pomembne slikarje: Karla Pečka, Jožeta Tisnikarja in Antona Repnika. Ker bo septembra letos minilo sto let od rojstva akademskega slikarja Karla Pečka, so v Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU) pripravili dokumentarno-umetniško razstavo Pečkov Slovenj Gradec. Razstava osvetljuje odnos med Pečkom in mestom ter prikazuje njegovo delovanje in umetniške sledi, ki jih je zapustil v Slovenj Gradcu.

Akademski slikar Karel pečko se je v zavest sodobnikov zasidral kot ena osrednjih osebnosti kulturnega življenja ter gonilna sila kulturnega razvoja Slovenj Gradca v drugi polovici 20. stoletja. Bil je človek mnogih talentov. Ni bil samo slikar in dolgoletni vodja slovenjegraške galerije, pač pa tudi sijajen likovni pedagog, izjemen kulturni organizator, spodbujevalec turističnega razvoja mesta in razvoja šolstva, ki je znal povezati različne ljudi za skupne cilje.

Pečko je galerijo in Slovenj Gradec z ambicioznimi projekti postavil na mednarodni kulturni zemljevid in z galerijsko dejavnostjo bogatil življenje Korošcev. Organiziral je velike mednarodne razstave pod pokroviteljstvom Združenih narodov, kakršnih si v tistem času nista znala ukrojiti niti Maribor niti Ljubljana. Tako je Karel Pečko s svetovljanskimi nazori ter mnogimi mednarodnimi projekti deloval kot izjemen promotor pristne kulture. Z mednarodnimi razstavami je v Slovenj Gradec pripeljal mnoge vrhunske umetnike in znane politične osebnosti, ki so v mestu pod Uršljo goro zaznavali prav posebno kulturno vzdušje.

Fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SLOVENSKI DNEVI KNJIGE

Od srede, 27., do nedelje, 31. maja 2020, je potekal 25. festival slovenske literature, ki so ga poimenovali Slovenski dnevi knjige. Tokrat se je sejem zaradi zaostrenih razmer, ki so posledica pandemije koronavirusa, selil v virtualne svetove. V štirih slovenskih mestih, to je v Ljubljani, ki je Unescovo mesto literature, v Kopru, Celju in Novem mestu, pa so imeli knjižne tržnice v živo z imenom Sejem na zraku.

Po tem, ko so bile knjigarne zaprte in je prodaja lahko potekala samo preko spleta, smo dočakali čas, ko lahko dobre knjige spet kupujemo in se ob njih družimo. Sejem so pripravili kot odgovor na stanje, ki morda še nekaj časa ne bo dopuščalo večjih knjižnih sejmov in literarnih prireditev. »Ni samoumevno, da imamo dobre knjige in založbe, ki opravljajo svoje delo na visoki kakovostni ravni. Ohranimo jih lahko samo s kupovanjem in branjem knjig. To je tudi edina možnost za večanje vloge in pomena branja knjig, za držanje smeri, v katero hočemo,« je povedala Tina Popovič iz Ljubljane.

Dejstvo je, da so ob številnih virtualnih branjih in izmenjavanju različnih literarnih žanrov velik del programa namenili povezavi literarnih ustvarjalcev s tistimi, ki iščejo navdih med knjižnimi platnicami, tistimi, ki o njih razpravljajo, jih oblikujejo, in tistimi, ki jih navsezadnje tudi berejo. Festivalski program je z dopoldanskimi dogodki poskušal zajeti otroško in mladinsko literaturo, v popoldanskem času nagovoriti bolj zahtevne bralce ter literarno stroko, ob večerih pa so organizatorji v povezavi s partnerji poskrbeli tudi za lahko noč.

Fotografija: Franci Koncilija in s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

čestitka novemu podpredsedniku sazu-ja

Spoštovane članice in člani Kulturnega društva Severina Šalija,

s ponosom in velikim veseljem Vam sporočam, da je naš cenjeni predsednik akad. prof. dr. Milček Komelj

v petek, 29. maja 2020, postal podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).

Novemu podpredsedniku SAZU Milčku Komelju v imenu vseh nas iskreno čestitam in mu pri novem, zahtevnem in odgovornem delu želim veliko uspehov in osebnega zadovoljstva.

Ad multos annos, Milček!

Franci Koncilija

NA KRATKO O RAZSTAVAH DVEH PREPOZNAVNIH FOTOGRAFOV

UVOD

V primerjavi z razstavami likovnih del so fotografske razstave maloštevilne, pa zato nič manj zanimive, kakovostne in privlačne. Sleherna razstava fotografa pa je za avtorja nova priložnost za večjo prepoznavnost njegovega ustvarjalnega dela v Sloveniji in širše. S tem prispevkom želim predstaviti dva nadarjena slovenska fotografa, ki sta se že dodobra uveljavila, eden v ZDA, drugi pa v Sloveniji.

BORUT KRAJNC

V Galeriji Alkatraz v Ljubljani so že sredi februarja 2020 odprli fotografsko razstavo Boruta Krajnca, ki je že več kot 30 let fotograf pri tedniku Mladina. Kuratorja in galerista Ana Grobler in Sebastian Krawczyk sta o razstavi zapisala, da dela Boruta Krajnca izpolnjujejo vlogo, ki jo pričakujemo od družbeno angažirane umetnosti. Dokumentarni fotograf Borut Krajnc pač fotografira in ponuja s svojim delom ogledalo, ki opozarja tudi na samoumevnost, ki to ne bi smela biti. Fotografije naslovnic slovenskih dnevnih časopisov, s katerih je izrinjeno novinarsko delo, ki ga je zamenjal oglas, nas prisilijo v soočenje z realnostjo, ki smo jo preveč samoumevno sprejeli za novo normalnost, sta še zapisala kuratorja in galerista.

DINO KUŽNIK

Dino Kužnik, sicer rojen v Kočevju, je eden naših najvidnejših fotografov mlajše generacije, ki že od leta 2013 živi in ustvarja v ZDA. Med potovanji po Kaliforniji je začel fotografirati pokrajino. In prav zaradi objav fotografij, ki so nastajale v Arizoni, Nevadi, Novi Mehiki in Kaliforniji je kmalu postal prepoznaven na družabnih omrežjih. Hitro je napredoval in bil tako že leta 2017 na Sony World Photography Awards uvrščen v ožji izbor desetih najboljših fotografov na svetu. Tako ima Dino Kužnik danes na Instagramu že več kot 60 tisoč sledilcev, razstavljal pa je na številnih skupinskih razstavah po vsem svetu, denimo v New Yorku, Torontu, Parizu in Londonu. Sedaj živi v New Yorku, kjer spoznava iluzijo čudovite Amerike v pravi luči.

Viri: Večer in Mladina, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ČRNE KOZE JE PREBOLELA TUDI CESARICA MARIJA TEREZIJA

UVOD

V teh čudnih časih, ko je ves svet zajela pandemija virusa COVID-19, pozabljamo, da to sploh ni nič novega. V zgodovini človeštva je bilo veliko podobnih in glede na število umrlih še veliko hujših epidemij: leta 1320 je kuga pobila 30 milijonov Evropejcev, za črnimi kozami je leta 1720 umrlo 500 milijonov ljudi, kolera je v 19. stoletju pobila 20 milijonov ljudi, zaradi španske gripe je leta 1920 umrlo okoli 100 milijonov ljudi, dvakrat toliko, kot jih je umrlo v vsej prvi svetovni vojni, azijska ali hongkonška gripa je leta 1957 vzela 2 milijona ljudi, predvsem mladih, za aidsom predvidevajo, da bo do leta 2025 umrlo okoli 150 milijonov ljudi, sedaj, leta 2020, pa še ta koronavirus, ki je tudi zahteval visoko število smrti.

OD KOD BESEDE KUGA, EPIDEMIJA, KARANTENA?

Beseda vedno vzbuja našo radovednost, kdaj in kje se je rodila in kako se je razvijala do svojega današnjega pomena. Kako zavita in nepredvidljiva so ta njena pota, pa smemo sklepati po najnovejšem samostalniku v slovenščini, »korona«, ki se je zelo na hitro skrajšal iz prvotne daljše sestavljanke »koronavirus«. Tako današnje besede, kot so prekužiti, okužiti in razkužiti, izhajajo iz besede kuga. Koren besede kuga smo Slovenci prevzeli iz davne izposojenke iz stare visoke nemščine. Kasneje se je izraz kuga uporabljal za vse hudo nalezljive bolezni. Tujka karantena izhaja iz števnika štirideset (quaranta), ki so ga Italijani izpeljali v samostalnik quarantena in pomeni štirideset dni ali štiridesetdnevnico. Toliko dni so namreč morale v Trstu, Benetkah in Dubrovniku ladje čakati na posebnem samotnem sidrišču, če je obstajal sum, da na njih razsaja kakšna kužna bolezen. Stavbe, v katerih so »okuženi« čakali na ozdravitev v karanteni, pa so imenovali lazaret.Najbolj znana takšna bolnišnica za kužne bolezni, zlasti za gobavost, je bila v Benetkah, ime pa je dobila po otoku Santa Maria di Nazareth (Nazareto). Ime nazareto so kasneje spremenili v lazareto po imenu svetopisemskega gobavca Lazarja. Besedi epidemija in pandemija pa izvirata iz grščine. Epidemija je bolezen enega naroda, pandemija pa pomeni, da neka bolezen razsaja po vsem svetu. Karantena danes pomeni osamitev, izolacijo, zaporo, omejitev … V Sv. pismu pa beremo, kako je že Mojzes ukazal Judom, da je moral vsak gobav človek vpiti »Nečist, nečist!«, gobavci pa so morali živeti izven mest in vasi…

ČRNE KOZE JE KOMAJ PREŽIVELA CESARICA MARIJA TEREZIJA

V minulem letu smo v Novem mestu in na spletni strani Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ) večkrat pisali o cesarici avstro-ogrske monarhije Mariji Tereziji (1717–1780), ki je za Novomeščane storila veliko dobrega. Leta 1767 je za črnimi kozami zbolela tudi cesarica Marija Terezija. Pri vladarici je bolezen potekala tako težko, da so ji podelili poslednje zakramente, a je k sreči preživela. Še pred tem je zaradi koz izgubila 16-letnega sina Karla in 12-letno hčerko Johano Gabrielo. Koze je prebolelo še več njenih otrok. Znano je, da je Anglež Edward Jenner odkril variolizacijo in s tem rešil milijone ljudi. V Sloveniji pa je bil najbolj znan ljubljanski kirurg Vincenc Kern, ki je že leta 1801 začel s cepljenjem.

V gradu Statenberg na Štajerskem je velikanska sobana, kjer je po izročilu prespala cesarica Marija Terezija, ko je bila na potovanju po Kranjskem. Grad Statenberg je vreden ogleda.

ZAKLJUČEK

V Jugoslaviji so črne koze izbruhnile marca 1972. To je bila zadnja epidemija v Evropi, koze pa je z romanja v Meko prenesel muslimanski imam s Kosova. Takrat se je okužilo 175 ljudi, 35 pa jih je umrlo. Jugoslaviji je na pomoč priskočil UNICEF in poskrbel, da so lahko cepili domala vseh 18 milijonov Jugoslovanov. V Sloveniji črnih koz nismo imeli, morda tudi zato, ker so policisti na avtocesti ustavili vsak avto in cepili ljudi, ki tega še niso opravili.

Vir: Primorske novice, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PRVI MEDNARODNI SPLETNI PESNIŠKI FESTIVAL UPANJA

»Prepričan sem, da se v teh brezupnih razmerah lahko rodi upanje,« je kitajski pesnik Yang Lian na svetovni dan knjige, 23. aprila 2020, dejal v uvodnem pogovoru prvega mednarodnega spletnega pesniškega Festivala upanja, ki ga pod okriljem evropske platforme za poezijo Versopolis vodi založba Beletrina iz Ljubljane. Na festivalu sodeluje že več kot 45 partnerjev po vsem svetu.

UVOD

Zaradi pandemije so onemogočeni festivali, pomembni za povezovanje ustvarjalcev in bralcev ter za globalno izmenjavo idej in vsebin. Pri Beletrini, ki z Dnevi poezije in vina že šest let vodi evropsko pesniško platformo Versopolis, pa so trdno prepričani, da zdaj bolj kot kdajkoli prej potrebujemo vsebinsko domišljene akcije. Zato so se odločili in zasnovali globalno pesniško iniciativo Festival upanja (Festival of Hope), ki je posvečen upanju, prihodnosti in novim možnostim. Na Beletrini poudarjajo, da je bila literarna ustvarjalnost vseh oblik skozi celotno človeško zgodovino ključna za domišljijo, razumevanje in povezovanje.

POEZIJA RAZKRAJA GLOBALIZACIJO

»S festivalom želimo ustvariti most med celinami in kulturami in dati jasen znak najširši globalni skupnosti, da je poezija živa tudi v teh kriznih časih. Za poezijo in upanje ni meja,« je povedal Aleš Šteger, programski direktor založbe Beletrina. Številni pesniki z vsega sveta, ki so se odzvali na Štegrov poziv, pa so povedali: »Razmere so tesnobne, a prav prisilna ločenost nas zbližuje in povezuje!« Aleš Šteger je v nadaljevanju še poudaril, da sta cinizem in ironija, ki nas obdajata, usmerjena v uničevanje medčloveških odnosov, kar samo še poglablja izolacijo in osamljenost, hkrati pa te kaotične razmere vračajo moč poeziji. Po vsem tem imajo pri Beletrini vtis, da bi si morali vsi ljudje dobre volje prizadevati za sicer raznolik, vendar neglobaliziran svet!

ZAKLJUČEK

Na festivalu upanja, ki se je zaključil 30. aprila 2020, s spremljevalnimi spletnimi dogodki pa bo trajal še do druge polovice junija, sodeluje več kot 45 mednarodnih partnerjev iz 25 držav sveta. Pobudi Beletrine so se odzvali številni ugledni in prestižni festivali, kot so Poetry International Rotterdam, Festival Internacional de Poesía de la Ciudad de México, PEN World Voices iz New Yorka in mednarodni pesniški festival iz Šanghaja.

Vir: Primorske novice, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.