PODELITEV NAHTIGALOVIH PRIZNANJ NA AKADEMSKEM VEČERU

Društvo Dolenjska akademska pobuda (DAP) Novo mesto vsako leto pripravi akademski večer, kjer podelijo Nahtigalova priznanja, na srečanje pa povabijo tudi kakšno zanimivo in pomembno osebnost. Tako je bilo tudi letos. V ponedeljek, 28. oktobra 2019, ob 17.00 je Društvo DAP skupaj z Mestno občino Novo mesto v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu na akademskem večeru podelilo Nahtigalove nagrade za leto 2019, za raziskovalna dela in druge dosežke iz časovnega obdobja 2014 do 2018. Po tem dogodku pa je okoli 60 udeležencev nagovorila gostja večera,  evropska komisarka za promet mag. Violeta Bulc. Akademski večer je finančno podprla MO Novo mesto.

  

UVOD

Uvodoma je predsednik društva prof. ddr. Janez Usenik pozdravil vse prisotne in izrazil veselje, da so po šestih letih ponovno oživili podelitev Nahtigalovih priznanj. V nadaljevanju pa je napovedovalka na kratko predstavila Novomeščana akad. prof. dr. Rajka Nahtigala, rednega člana Akademije znanosti in umetnosti (SAZU), soustanovitelja Univerze v Ljubljani,doktorja slovenistike, prvega dekana Filozofske fakultete in predavatelja v Ljubljani, na Dunaju in v Gradcu, po katerem se priznanja tudi imenujejo.

Z Nahtigalovimi priznanji želita društvo DAP in Mestna občina Novo mesto mlade spodbujati k posamičnemu in skupinskemu raziskovalnemu delu na področju raziskovalnega in mentorskega dela z mladimi, hkrati pa dvigovati raziskovalno raven kulture na področju Dolenjske, Posavja in Bele krajine.  

  

NAHTIGALOVA PRIZNANJA

Na razpis Sveta Nahtigalovih priznanj, ki ga uspešno vodi izr. prof. dr. Blaž Rodič,ki je priznanja tudi podelil, je v roku prispelo sedem predlogov, svet pa je soglasno izbral naslednje štiri:

Dr. Blaž Rodič

Prvo bronasto Nahtigalovo priznanje v kategoriji Raziskovalno delo mladih je prejela doc. dr. Lea-Marija Colarič-Jakše za doktorsko disertacijo »Vpliv dejavnikov socialnega kapitala na inovacije v turistični dejavnosti«.Doc. dr. Lea-Marija Colarič-Jakše je zaposlena na Kmetijski šoli Grm in biotehniški gimnaziji na Sevnem, njena doktorska disertacija pa je prva v Sloveniji, ki odpira povsem nov pogled na inoviranje na področju turizma. Model nakazuje možnosti za vključevanje socialnih akterjev in predstavlja strateško podporo izrabi inovacijskih potencialov na področju turizma.

  

Drugo Nahtigalovo priznanje je prejela mag. Branka Klemenčič, prof. z Gimnazije Novo mesto v kategoriji Mentorsko delo z mladimi ter za uspešno mentorsko delo z dijaki gimnazije, in sicer za»Dolgoletno mentoriranje mladih na področju farmacije, medicine in kemije«.O uspešnosti njenega dela pričajo odlično sodelovanje Gimnazije Novo mesto z Institutom Jožef Stefan ter številna slovenska in mednarodna priznanja, ki so jih dijaki prejeli na področju naravoslovja.

Tretjo Nahtigalovo priznanje v kategoriji Raziskovalni dosežki in inovacijsko delo je prejel prof. dr. Riste Škrekovski s Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani, in sicer za »Raziskovalne in publicistične dosežke na področju matematike«.Dr. Škrekovski se že več kot desetletje uvršča med najuspešnejše slovenske matematike doma in v tujini. Pod njegovim mentorstvom je doktorsko disertacijo pripravilo že sedem študentov. O diskretni matematiki piše in objavlja v prestižnih revijah Journalof Combinatorial Theory,Series B in drugod.

Četrto Nahtigalovo priznanjev kategoriji Priznanje za življenjsko delo pa je prejel doc. dr. Julij Nemanič iz Metlike, za »Življenjsko raziskovalno in izobraževalno delo na področju vinarstva«.Dr. Julij Nemanič je v Sloveniji in tujini izredno priljubljen enolog, prepoznaven pa je tudi na področju vinarstva in v kontekstu razvoja visokošolskega prostora v regiji. Ob znanstvenem delu je aktiven tudi na področju vinske kulture in gastronomije. Kot enolog je že leta 1983 razvil vino rosé, leta 1986 pa je pridelal prvo ledeno vino v Sloveniji. Prejel je tudi visoko francosko priznanje »Vitez nacionalnega reda za zasluge na področju agrikulture«.

    

Na koncu prvega dela akademskega večera se je dr. Julij Nemanič v imenu vseh prejemnikov zahvalil uglednim predlagateljem Nahtigalovih priznanj. Poudaril je, da so priznanja poseben poklon naši kulturni in ekonomski dediščini, DAP pa je s priznanji dokazala, da poleg vsega drugega ceni tudi vinarstvo in pomen vina v prehrani Slovencev.

POGOVOR Z EVROPSKO KOMISARKO mag. VIOLETO BULC

V drugem delu akademskega večera pa je bil pogovor z evropsko komisarko za promet in logistiko, odlično poznavalko teh razmer  v Evropi in v Sloveniji,mag. Violeto Bulc. Pogovor, ki so ga naslovili»Slovenija, logistična platforma za srednjo in jugovzhodno Evropo«,je povezoval doc. dr. Sašo Murtič.Na začetku pogovora je Sašo Murtič predstavil ta projekt, ki ga v Sloveniji skrajšano imenujemo projekt S4, s štirimi centri, ki so Koper, Ljubljana, Maribor in Novo mesto, slednje kot stičišče tretje razvojne osi. Projekt je pomemben tudi za potrebe Nata.

   

Ugledna gostja se je najprej zahvalila za povabiloin takoj poudarila, da je Dolenjska, kar se tiče prometne infrastrukture, precej odrinjena na rob dogajanja. Predstavila je pogled EU na Slovenijo, ki ni rožnat, in predstavila devet prometnih koridorjev, ki povezujejo vse članice EU. Pomemben je jadranski koridor, kjer pa dajejo prednost Hrvatom. Bulčeva je opozorila, da EU načrtuje organizacijo prvega mednarodnega srečanja na področju prometne infrastrukture za Balkan, ki bo v Beogradu, kjer bo vključena tudi Slovenija. Brez ustreznega organiziranja in strokovne priprave na to srečanje Slovenija ne bo uspešna.

V nadaljevanju je Bulčeva še povedala, da je na področju prometa v Evropi največji problem ogljično onesnaževanje ozračja. Zato resno razmišljajo do leta 2030 večino tovornega prometa preusmeriti na predhodno posodobljene železnice, druga vozila pa preusmeriti na električni pogon. Zato je modro, da se tudi na Dolenjskem tovorni promet čim preje večinoma preusmeri na železnico. Zato je tako imenovani »zeleni promet« najpomembnejši za nadaljnji razvoj Slovenije in Dolenjske. Časa zmanjkuje!

Sledila je zanimiva in pestra debata, med drugim tudi o propadlem evro-azijskem projektu izgradnje plovnega kanala Ren–Donava–Črno morje in drugega kraka od Beograda po reki Savi navzgor, po Ljubljanici in Vipavi vse do Jadranskega morja, po poti, ki so jo že pred več tisoč leti ubrali znameniti argonavti…Na koncu so vsi udeleženci soglašali z ugotovitvijo, da Sloveniji manjka nacionalni dogovor o vseh problemih, da bomo lahko konkurenčni drugim evropskim državam.

ZAKLJUČEK

Med celotnim dogajanjem na akademskem večeru so za kulturno popestritev poskrbeli glasbeniki iz Glasbene šole Marjana Kozine iz Novega mesta. Na violino je odlično igrala Tereza Zupet, njena mentorica je bila Petra Božič, na klavir pa je igrala Eva Zec. V avli Kulturnega centra Janeza Trdine pa je bilo po dogodku prijetno druženje ob izbrani jedači in pijači.

Fotografija: Marko Klinc

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

SLAVNA UZBEKISTANSKA PIANISTKA LOLA ASTANOVA JE ODPOVEDALA VSE KONCERTE V ZAGREBU IN V LJUBLJANI

Nadarjena glasbena umetnica in pianistka Lola Astanova je znana po vrhunskih nastopih, na katerih je igrala Chopina, Liszta, Rahmaninova in druge. Astanova je v začetku novembra letos načrtovala koncertne nastope v dvorani Lisinski v Zagrebu in v Cankarjevem domu v Ljubljani. Nedavno pa je slavna pianistka iz osebnih razlogov odpovedala vse nastope.

Pianistko, violinistko, skladateljico in producentko svetovnega slovesa hrvaška javnost dobro pozna. Kar nekajkrat je Astanova namreč že muzicirala z znamenitim in popularnim hrvaškim violončelistom Stjepanom Hauserjem, s katerim je posnela tudi nekaj duetov, med drugimi znamenito skladbo »Love Story«.

(Vir: Jutarnji list (ZG), fotografije so s spleta)

Prevedel in uredil: Franci Koncilija

IZŠLA JE MONOGRAFIJA SEVERIN ŠALI. POPOTNIK, ZALJUBLJEN V ŽIVLJENJE

V torek, 15. oktobra 2019, ob 18.00 uri, na 11. Šalijevem večeru, ki je bil v atriju Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu, je bila predstavljena dolgo pričakovana monografija o življenju in delu Novomeščana, pesnika in prevajalca Severina Šalija, po katerem društvo nosi tudi ime. Lansko leto smo ob 70. življenjskem jubileju našega predsednika akad. prof. dr. Milčka Komelja izdali monografijo, posvečeno njegovemu ustvarjalnemu opusu, letošnje leto pa je posvečeno spominu na pesnika in prevajalca Severina Šalija.Na predstavitvi se je zbralo okoli devetdeset ljudi, med njimi precej pomembnih osebnosti, kot so predsednik Slovenske matice akad. dr. Aleš Gabrič, predsednik KDSŠ akad. prof. dr. Milček Komelj, Šalijevi prijatelji iz mladosti prof. France Pibernik, prof. Jože Zupan inpesnik Ivan Gregorčič, prof. dr. Janez Dular in prof. dr. Alenka Šivic Dular, dr. Marijan Dović, pa dr. Miha Japelj, dr. Julij Nemanič, predstavnica Krke Ljudmila Kastelec, direktor knjižnice Luka Blažič in drugi…

    

PESTER KULTURNI PROGRAM VEČERA

Na večeru so nastopili tudi znani novomeški glasbeniki, Miro Tomšič in Tomaž Koncilija ter pevca Gregor Strasbergar in Borut Antončič, ki so uvodomapod vodstvom Šalijevega sina Cveta, ki je uglasbil kar nekaj očetovih pesmi, zaigrali in zapeli znano pesem Gorjanska bajka. Do konca prireditve pa so zapeli še pesmi Mornar in Kje je odgovor?.

Francija Koncilije, ki je med drugim občinstvu predstavil tudi svoje prvo srečanje s Severin Šalijem, je po uvodnem pozdravu prebral tudi priznanje Ruske federacije iz leta 1969, ki ga je Šali v Sankt Peterburgu prejel kot priznanje za prevode ruskih pisateljev v slovenski jezik in ki se glasi:

   

PREVOD:

Komite za tisk pri Ministrskem svetu Sovjetske Zvezeter Centralni komite Sindikata kulturnih delavcev nagrajujeta s častnim odlikovanjem Severina Šalija za prevode del sovjetskih pisateljev.

Predsednik Komiteja za tisk                Predsednik CK Sindikata kulturnih delavcev     

(podpis)                                                                                                                               (podpis)                                                                                                          

Sankt Peterburg; 27. junija 1969

  

GOVOR PREDSEDNIKA KDSŠ MILČKA KOMELJA

V nadaljevanju je sledilo prvo središčno dejanje večera, ko je prisotnim spregovoril predsednik Kulturnega društva Severina Šalija akad. prof. dr. Milček Komelj, ki je o avtorju monografije prof. Francetu Piberniku povedal, kakor sledi:

Za nastanek knjige o Severinu Šaliju, po katerem se imenuje novomeško kulturno društvo, je najbolj zaslužen njen avtor, profesor France Pibernik, pobudo zanj pa sta dala in avtorja spodbudila k pisanju pobudnik in duša društva Franci Koncilija in dr. Janez Dular, zato naj v imenu društva vsem, posebno pa prof. Piberniku, izrečem veliko hvaležnost.

  

Šali bi si monografsko predstavitev v Novem mestu več kot zaslužil, tudi če bi društvo ne nosilo njegovega imena, v Pibernikovem opusu pa bi, če bi je ne napisal, knjiga o Šaliju najbrž manjkala. Kot preučevalec književnosti, ki mu je pesnikova generacija in estetika blizu, in kot pravičnik, ki se je še posebej usmeril vrazkrivanje prezrtih ali zaradi političnih okoliščin premalo upoštevanih umetnikov, je bil za tako delo gotovo najbolj poklican, četudi ni Novomeščan, ampak je doma iz Suhadol pri Komendi oziroma iz Kranja, kjer je bil legendaren profesor in je tudi avtor odlično pripravljene Kranjske knjige, ki je izšla pri Slovenski matici.

  

Severin Šali je bil spočetka prištet med najbolj perspektivne slovenske pesnike svoje generacije, mednje ga je uvrstil že Tine Debeljak; bil je že pred vojno upoštevan, tako da je založba Ljudska knjigarna med vojno tudi po Šalijevem priporočilu odkupila rokopis Balantičeve pesniške zbirke Muževna sem steblika; po vojni pa je bil Šalijev tihi glas, ki je pel o skladnosti z zemljo, izročilu, zvestobi do rojakov in o navzočnosti smrti, v neskladju z enosmernimi družbenimi pričakovanji in zato mnogo manj slišen; pozneje pa se je prerajal kot odzven preteklosti, usmerjen v svetlobo večnosti, kozmičnih daljin in sijočih mračin. O tem in o svoji knjigi o njem bo v pogovoru z urednikom knjige dr. Marijanom Dovićem spregovoril profesor Pibernik, sam naj kot Novomeščan le omenim, da je bil vsaj v Novem mestu Šali nepogrešljiv kulturni delavec, pisec prigodniških, a poglobljenih verzov ob obisku Pavla Golie v pričujoči knjižnici ali ob Jakčevem jubileju o slikarjevi zoreči jeseni, napisal je tudi imenitno pesem na čast zgodovinarju Janku Jarcu; že samo pesmi, posvečene Novemu mestu, Krki in spominom na mladost, pa ga uvrščajo med najbolj z našim mestom povezane ustvarjalce, kar je razvidno že iz pripadajočega mu deleža v Novomeški knjigi.

  

Sam se ga spominjam vse od otroštva, ko je prihajal v študijsko knjižnico, bil je na otvoritvah vseh prireditev, tudi v Dolenjskem muzeju, in spomnim se, kako mi je oče večkrat dejal, kakšnega spoštovanja je vreden že s tem, da se je v nadvse težkih razmerah le z lastno prizadevnostjo in talentom dokopal do tolikšne izobrazbe in znanja, s katerim se je izkazoval tudi kot imeniten prevajalec. V srednji šoli smo bili dijaki ponosni, da se je s poetičnim spominskim prispevkom odzval za gimnazijski list Stezice; veljal je za nekakšnega samotnega, tedaj edinega pomembnega in v širši javnosti upoštevanega novomeškega pesnika, četudi ni bil tako razglašan kot najslavnejši novomeški ustvarjalni rojaki, ampak je imel podoben status kot med slikarji vsepovsod dejavni Lamut in se je zdel, ker je dolgo živel v mestu in ga je bilo mogoče srečevati na ulici, že kar nekako samoumeven.

  

Iz otroških let sem si najbolj zapomnil prizor oziroma sliko s Šalijem, ko se je pesnik udeležil izleta Novomeščanov s kamionom na Gorjance in se je, oblit s svetlobo, kar zleknil po košenicah, razprostrl roke in se dobesedno predal stiku z zemljo, tako kot v pesmih, in je ob tem, kot da bi moral to svojo prostodušnost pojasniti, hkrati tudi nekaj navdihnjenega poetično izrekel oziroma vzdihnil o blaženosti v naročju Trdinove narave; sam pa sem ga za spomin takega še narisal, in to slabo, kajti njegovo obličje je bilo, četudi navzven izrazito, tudi zelo zapleteno. S svojo izrazito fiziognomijo in živahno mimiko je bil že na pogled lucidna in hkrati zamišljena osebnost, vselej s cigareto v ustih ali rokah, s katero je bil očitno tako povezan, da je napisal celo pesem Pesnik in cigareta. A pesem je značilno zanj v svojem bistvu filozofska, saj sta v njej pesnik in cigaretni dim pravzaprav eno, in sicer kot trajno vrtinčenje in dogorevanje vsega. Pozneje pa sem ga prav takega srečeval v Ljubljani, vedno v bližini Konzorcija, kjer je bil knjižni urednik, in takega, prijazno zamišljenega in s cigareto, so se ga spominjali tudi njegovi souredniki z Mladinske knjige, od Ivana Minattija ali Janeza Mušiča do Nika Grafenauerja, ki je imel (oziroma ima) v živi zavesti tudi njegove otroške pesmi. Najbolj veselega pa sem ga videl v Trebnjem, ko so predstavljali njegovo pesniško zbirko z Lamutovimi likovnimi prilogami.

Severin Šali je živel v sedanjosti, ki mu jo je zaznamovala vojna, zatopljen v speve rodni zemlji, in se je vedno vračal k prednikom ter ob misli na minljivost zrl v večnost. Kot javna osebnost je bil ujet med časi, ki so ga napovedali kot pesnika, a pozneje zanj dolgo niso izkazovali posluha; zato v širši zavesti svojega časa ni bil dovolj živ, vsaj ne pri mlajših generacijah. V svojem temeljnem dojemanju sveta pa je videti blizu tudi mlajšemu profesorju Francetu Piberniku, ki je prav tako zelo subtilen pesnik, avtor vrste pesniških zbirk, v katerih je s prostim verzom izrazno modernejši, a hkrati spokojno zazrt v arhaično izročilo Ajdovih znamenj in prežet z zaupanjem v večnost, zato je lahko pozneje uredil tudi antologijo Slovenska duhovna pesem.

Tudi njegova poezija zmore biti pastoralno ubrana, podobno kot Šalijeva, saj v njej, v teh jesenskih dneh, naletimo na verze: »Večerne besede žarijo od blizu. / Oči so odprte jesenskim / dobravam in tihim stvarem.« Ko sem nekoč pisal knjigo o Kurentu Franceta Miheliča, v čigar hkrati ekspresivni, fantastični in z realnostjo povezani umetnosti so bile – kot je konstatiral že Jože Javoršek – zajete tudi vse težnje sočasne slovenske poezije, sem lahko sliko Mrtvi gozd najbolje ponazoril s Pibernikovim verzom iz pesmi Usahle daljave:»Bogovi so vodoravni in sonca ne dosežejo.«Vsebino neke fantastične Miheličeve risbe z razdrapanim antropomorfno-totemskim »kažipotom«, ki nikamor ne usmerja, pa najbolje izrekajo Šalijevi verzi iz pesmi Balada o znamenju, v kateri »to čudno znamenje-nestvor« »[N]i Bog ni Demon ni Malik /, je le vsega prvotni lik, / le vseh življenj je pradrevo/ na njem še smrti razcveto.«

O pesnikih, kakršna sta Šali in Pibernik, ki razkrivajo svojo večplastnost v posvečeni tišini, bi lahko s Pibernikovimi besedami dejali: »Hodijo samotniki sami / svojo krhko samoto. / Obrazi obrnjeni vase, / za čeli skriti kažipoti / neizgovorjenih besed.« Ali pa bi lahko neizgovorjene besede v verzu spremenili v izgovorjene besede, ki niso bile dovolj slišane. Ne glede na razlike med njima je France Pibernik osebnost, ki je dihala tudi z izročilom Šalijevega časa, intimno dojemljiva tako za dediščino ekspresionizma, prerojenega z zaupanjem v mistično dojeto stvarnost, ki se je pri Šaliju približalo zemlji in njenim predmetom ter uskladilo v harmonično spevno melodijo, kot tudi za modernejše, bolj sanjsko stkane pesniško-likovne prijeme Jožeta Udoviča, o katerem je Pibernik napisal posebno pričevalno knjigo; uredil pa je tudi njegovo zbrano delo, tako kot še zbrano delo Antona Vodnika, dopolnjeno s sklepno monografijo, in Vladimirja Truhlarja.

Zaradi svojega velikega zanimanja za vse književne izraze od klasičnih do najmodernejših se je Pibernik z veliko inzase značilno potrpežljivostjo že pred desetletji lotil velikega projekta dopisovanj s slovenskimi pesniki, pisatelji in nazadnje še dramatiki, ki jih je znal s svojim raziskovalno-pedagoškim erosom nagovoriti, da so posebej zanj formulirali svoje poglede na lastno estetiko in se predstavili v vseh pogledih. Te dragocene knjige–naslovljene so Med tradicijo in modernizmom, Med modernizmom in avantgardo, Čas romana in Razmerja v sodobni slovenski dramatiki, je lahko zasnoval le dojemljiv profesor, ki je hkrati sam ustvarjalec, med ljubitelji književnosti pa so že dolgopopularne kot dragocen študijski vir in tudi sicer vznemirljivo branje. Iz spoštovanja do svojih predhodnikov je pripravil tudi dokumentarne albume o literarnem zgodovinarju Antonu Slodnjaku, pa tudi Edvardu Kocbeku in Janezu Gradišniku, pripravil je kroniko rojstnega kraja in napisal tudi nekaj proznih avtobiografskih spisov, v času po upokojitvi pa se je s svojim vsestranskim delom že prav neverjetno razmahnil.

Svojih predstavitev književnikov, še posebno manj raziskanih, se profesor Pibernik vedno loteva od fundamenta, s pojasnjevanji življenjepisov, upoštevajoč, da je pozitivizem nujna osnova, a hkrati dopolnjena s stilno analizo in vsebinsko interpretacijo umetnin. Ker se zaveda ustvarjalnega pomena v komunističnih časih nekoč prepovedanega Franceta Balantiča, se je temu pomembnemu ustvarjalcu posvetil z izdajami njegovih pesmi in stvarnimi komentarji, pridružil mu je pesnika Ivana Hribovška, pa prozaiste Franceta Kunstlja, z Dolenjsko povezanega Ludveta Potokarja, Karla Mauserja, Janeza Jalna in druge, približal nam je dunajski krog mladih inteligentov, ki jim je razmah preprečila vojna, in tako je Pibernik do danes postal že kar sinonim za popravljalca krivic, ne da bi se v to načrtno usmeril, ampak so ga k temu nagovorile okoliščine, v katerih se je izkazal njegov občutek za pravičnost. Kljub naklonjenosti tem bolj ali manj prezrtim umetnikom svojih kriterijev namreč ni ideološko prikrajal, zato skuša biti njegovo delo že v osnovi verodostojno. Ko so me nedavno v nekem intervjuju vprašali o današnjem odnosu do nekdaj preveč prezrtih ali zamolčanih likovnih umetnikov, sem moral priznati, da kljub prizadevanjem po spoznavanju zdomskih ustvarjalcev tako temeljito raziskujoče osebnosti, kot je prof. Pibernik, za področje likovne umetnosti Slovenci še nimamo.

Prof. Pibernik se očitno zaveda, da je nujno, da se vključi v razvid naše umetnosti vse ustvarjalce, zato v svojem raziskovalnem opusu upošteva tudi izseljence in politične emigrante; zaznati skuša njihov celoten duhovni razpon in ustvarjalno moč, najpomembnejšim pa se je posvetil z vsemi močmi, tudi zato, da bi lahko ohranil pričevanja, kakršnih se je v pogovorih z mlajšimi sodobniki lotil v že omenjenih knjigah. Uredil je celo vrsto njihovih publikacij, med njimi pesniške zbirke Franceta Papeža in Vladimirja Kosa, in pripravil Antologijo slovenske zdomske poezije, pa tudi slovenske domovinske pesmi, nazadnje doslej pa je pripravil desetletja dolgo nastajajočo knjigo o velikem pisatelju Zorku Simčiču Dohojene stopinje, ki je bila nedavno predstavljena na Slovenski matici; na njej je Simčiča izpraševal novinar Bernard Nežmah, Pibernik je sedel poleg le molče kot živa priča, a je bil ob Simčiču v resnici protagonist, brez katerega knjige ne bi bilo, tako kot ne še marsikaterega spoznanja. O tem, kaj je napisal o Severinu Šaliju, pa bo nocoj med nami spregovoril spoštovani avtor sam. Milček Komelj.

 

POGOVOR O ŠALIJU

Drugo središčno dejanje večera pa je bil pogovor urednika monografije dr. Marijana Dovića z avtorjem prof. Francetom Pibernikom. V sproščenem in zanimivem dvogovoru sta »listala« po Šalijevem življenju, od težkega otroštva, ko je bil pesnik prikrajšan za ljubezen matere, ki ga je takoj po rojstvu zapustila, pa do odraščajočih let, ko je Šali že pesnil prve pesmi. Vrhunec svojepesniške ustvarjalnosti je Šali dosegel pred in med drugo svetovno vojno, ko je bilše posebej pogumen ob nevarnem kljubovanju zapovedi kulturnega molka s strani KPS in OF. Takrat je ustvaril svoje najboljše pesniške zbirke. V obdobju po vojni pa je njegovo življenje zaznamovalo desetletje dolgo življenje brez službe, hkrati pa je tudi zaradi znamenj tedanjega časa začel prevajati ruske pisatelje itd.

SOUSTVARJALCI MONOGRAFIJE

Dragoceno knjigo, monografijo o Severinu Šaliju, je soustvarjalo precej ljudi. Avtor je France Pibernik, urednik dr. Marijan Dović, odlično bibliografijo, pomembno za nadaljevanje raziskovanja Šalijevega ustvarjalnega opusa,je napisal dr. Martin Grum, recenzenta pa sta bila njegova kolega sodelavca na SAZU dr. Matija Ogrin in Luka Vidmar. Slovnični pregled besedila je opravil dr. Janez Dular, rojak iz Straže. Odgovorno delo urednika vključno z izborom likovnih ilustracij, s podnapisi in različnimi dodatki je prevzel in odlično opravil dr. Marijan Dović, pododlično oblikovanje pa se je podpisal novomeški arhitekt in uveljavljeni oblikovalec Jurij Kocuvan. Izdajatelj knjige je Kulturno društvo Severina Šalija v sozaložništvu s Slovensko matico, zanju pa odgovarjata Franci Koncilija in dr. Ignacija Fridl Jarc.

Fotografiral je Marko Klinc

Pripravil: Franci Koncilija

PRVI NOVOMEŠKI IN SLOVENSKI GOSPEL FESTIVALV PETEK, 11., IN V SOBOTO, 12. OKTOBRA 2019

Začetek prvega novomeškega in slovenskega gospel festivala, ki so ga nekateri poimenovali tudi Zborovski festival črnske duhovne glasbe, je bil v petek, 11. oktobra 2019,ob 20. uri zvečer v nabito polni frančiškanski cerkvi sv. Lenarta v Novem mestu. Nastopile so štiri vokalne skupine:Mešani pevski zbor Pomlad, ki je bil tudi gostitelj festivala, in vokalna skupina Quatour vocum, oba iz Novega mesta, ter mešani pevski zbor Drouz iz Radomelj in mednarodno že uveljavljena vokalna skupina 4Given. V soboto, 12. oktobra zvečer ob 19. uri pa so zgoraj navedeni, katerim se je pridružila še vokalna skupina Bee Geesus, nastop ponovili še na Glavnem trgu.

KAJ JE TO GOSPEL?

To je glasba, ki je nastala v poznem 18. stoletju v Ameriki in izraža slog duhovne glasbe, ki je nastal v črnskih krščanskih skupnostih. Gospel glasba se praviloma izvaja v cerkvah, najpogostejša vsebina pesmi pa je slavljenje Sv. Trojice: Boga Očeta, Sina Jezusa in Sv. Duha. Svoj višekje gospel glasba dosegla med tridesetimi in petdesetimi leti prejšnjega stoletja, ko so jo ustvarjali: Thomas A. Dorsey, TheClaraWardSingers, TheStapleSingersof Chicago, Albertina Walker, Mahalie Jackson, QuartetGolden Gate in drugi…

KAKO JE POTEKAL NOVOMEŠKI GOSPEL?

Vodstvo Mešanega pevskega zbora Pomlad je že na začetku poletja letos razpisalo javni natečaj za 1. Zborovski festival črnske duhovne glasbe – Gospel Novo mesto. Ob prvi izvedbi festivala je organizator izbral štiri zbore. Iz tujine se tokrat ni prijavil noben zbor. Festival je vključeval dva koncerta: v petek, 12. 10. 2019, v frančiškanski cerkvi, v soboto, 12. 10. 2019, pa na obnovljenem novomeškem Glavnem trgu. Vsi sodelujoči zbori so se na obeh dogodkih predstavili s svojim programom, v soboto pa so festival zaključili s štirimi skupnimi skladbami, ki so jih pripravili na predhodni skupni delavnici.

KRATKA PREDSTAVITEV NASTOPAJOČIH ZBOROV

Mešani pevski zbor Pomlad je bil ustanovljen že leta 1992. Na gostovanjih v tujini so prejeli številna priznanja. Repertoar zbora sega od klasičnezborovske glasbe do gospela ter popa in rocka. Zbor vodi akademska glasbenica Alenka Podpečan.

Vokalna skupina Quatourvocum, kar pomeni »štirje glasovi«, povezuje pevce, ki jim tovrstna glasba predstavlja izziv. Začetki njihovega delovanja segajo v leto 2009. Poleg klasične renesančne glasbe radi pojejo tudi jazzovske priredbe, gospel in slovenske ljudske pesmi. Skupino sestavljajo Erna Povh, Tadeja Dović, Tomaž Koncilija in Marijan Dović.

Mešani Pevski zbor Drouz iz Drameljdeluje od leta 2011.Za seboj imajo že precej nastopov, med drugim so nastopili tudi v ljubljanski Kazinski dvorani in sodelovali z različnimi glasbenimi skupinami. Zbor vodi akademska glasbenica Uršula Jašovec.

Vokalna skupina 4Given je slovenska štiričlanska moška vokalna skupina, ki predstavlja svež val gospel glasbe pri nas. Pevci vnašajo v pesmi elemente vocalplay glasbe, za katero je značilno vokalno oponašanje različnih inštrumentov, dodatnih zvokov in efektov. Poleg priredb ustvarjajo tudi avtorsko glasbo. 4Given so bratje Kristjan, Simon in Matej Virtič ter Kristijan Korat.

Fotografiral in pripravil: Franci Koncilija

PRVA SLOVENSKA E-KNJIŽNICA IN E-KNJIGARNA BIBLOS SE JE ŽE UVELJAVILA V SLOVENSKEM PROSTORU

Statistika kaže, da se je Biblos dodobra uveljavil med slovenskimi bralci, dobro pa so ga sprejele tudi slovenske knjižnice in založbe.  V sistem je zajetih kar 62 knjižnic in 145 založnikov. Prav tako vztrajno narašča število uporabnikov – preseglo je 17 tisoč.

PLATFORMA BIBLOS JE OSVOJILA SLOVENCE

Že pred nekaj leti so se na knjižnem trgu pojavili bralniki elektronskih knjig. Takrat so tiskani knjigi napovedovali izumrtje. Kasneje se je izkazalo, da je med bralci dovolj prostora za obe različici. Tako je založba Beletrina pred šestimi leti (2013) vzpostavila Biblos, prvo platformo za izposoje e-knjig v Sloveniji. Bralci lahko danes prek Biblosa izbirajo med več kot tri tisoč naslovi knjig, večinoma v slovenskem jeziku. Platforma omogoča branje na elektronskih napravah, računalniku, tablici in pametnem telefonu. Platforma Biblos je preprosta za uporabo in dostopna 24 ur na dan in sedem dni v tednu. E-knjigarna omogoča udobno branje kjerkoli po svetu, kamor pač seže svetovni splet.

BIBLOS UPORABLJAJO TUDI STAREJŠI OBČANI

Biblos je namenjen tudi starejšim ljudem z najrazličnejšimi gibalnimi težavami in tudi slabovidnim, saj je črke možno poljubno povečevati. Možen je tudi preprost in hiter dostop do knjige, ne da bi bilo treba do knjigarne. Biblos tako omogoča, da na dopust lahko vzamemo »veliko najrazličnejših knjig«, pa tudi kakšna »ta prava« gre lahko z nami.

    

ZAKLJUČEK

Bralnik Biblos omogoča tudi namestitev katerekoli spletne knjigarne, nanj pa lahko naložimo več tisoč knjig. Sicer pa sistem Biblos deluje tako, da ga brez večjih težav hitro osvoji povprečen uporabnik računalnika. Z aplikacijo je knjige mogoče brati na vseh elektronskih napravah. Prek Biblosa si je knjige mogoče izposojati in tudi kupovati. Izposoja je za člane knjižnic brezplačna.

Vir: Družina, fotografije so s spleta

 

Pripravil: Franci Koncilija

 

KRKA, ZELENA ŽILA DO SRCA

V torek 8. oktobra 2019 zvečer so prijatelji pisateljice, pesnice in članice Kulturnega društva Severina Šalija Ivanke Mestnik do zadnjega kotička napolnili veliko dvorano Kulturnega centra Janeza Trdine v Novem mestu. Na domala dve uri dolgi predstavitvi njene že 23. knjige, ki jo je naslovila Krka, zelena žila do srca, so pripravili pester, zanimiv in po vsebini zelo bogat kulturni program. Nastopili so Mešani pevski zbor Krka, učenci Glasbene šole Marijana Kozine ter Folklorno društvo Kres. Otroška skupina Kresa je zaplesala in zapela nekaj starih ljudskih šeg, odrasli tamburaši pa so do konca razveseljevali številno občinstvo v dvorani in na zakuski v avli. Odlomke iz knjige sta brali Klavdija Kotar in Bojana Medle, večer pa je povezoval Tomaž Koncilija. Udeleženci dogodka so bili navdušeni nad enkratnim vzdušjem in nepozabnimi lepimi doživetji.

Avtorica knjige Ivanka Mestnik je na začetku knjige zapisala:

»Že dolgo vem, da skozi moje srce ne teče le rdeča kri. Ob rdeči žili je speljana še druga. Globoka je in napolnjena s čudovito zeleno barvo. Tam teče že od mojega rojstva. To je Krka, zame najlepša reka na svetu. Dobro jo poznam od izvira do izliva. Njene bregove sem premerila s svojimi nogami. V njej sem se naučila plavati in se tudi v čolnu spustila preko njenih slikovitih lehnjakovih pragov. Celo rodila sem se v njej! Kajti v času mojega otroštva pri nas otrok niso nosile štorklje. Prinesla nas je reka.

Pod veliko vrbo na levem bregu Krke tik pod našo vasjo, ki je rastla ob mlinu in se skoraj ulegla nad vodo, se je začela nabirati rumena pena, in ko je mlinarjeva žena, moja botra, ugotovila, da je je ravno prav za enega otroka, jo je potegnila k sebi in ga pod njo res našla. Nikoli se ni zmotila, čeprav je otroke po hišah raznašala zelo pogosto. Tudi takrat ne, ko je neko pomlad iz narasle reke potegnila mene. Ni vedela, da se je kasneje enkrat moji mami zareklo, da me ni bila preveč vesela. ›Kdo se je pa takrat veselil devetega ali desetega otroka,‹ se je nekako opravičevala. Takrat me je zabolelo, danes pa zatrdno vem, da me je botra odnesla k pravi mami in k najbolj ljubečemu očetu. Tudi mala, skromna hiša v vasici nad Krko je bila zame najbolj pravi dom, rodna vas pa mi še danes pomeni središče sveta. Tam so moje korenine. Tam poznam vse stezice in poti.

 

Vsakokrat, ko se spet odpravljam ›domov‹, sem vznemirjena, kot da se pripravljam na srečanje z ljubljeno osebo. A me ne prevzame le rodna vas. Čaroben se mi zdi ves svet ob tej zeleni žili. Vsak slap, preko katerega se voda prešerno požene ali pa le igrivo zakodra, me vzradosti. Rada jo imam v vseh letnih časih in vseh stanjih. Tudi takrat, ko je njena struga polna do roba, ko se reka temno rjava vali preko lehnjakovih pragov, ko grozi in sega skoraj do roba mostišč, ki povezujejo njene bregove. Nekega dne, ko sem spet stala na levem bregu Krke in hrepenela po domu, je ta bolečina priklicala pesem, ki pove vse:

Rodni vasi

Tu jaz, tam ti,
vmes kanjon z zeleno Krko. 

Tu jaz, tam vi,
spomini na mladost in drage mi ljudi. 

Vmes most,
ki spaja z bregom breg. 

Ni most, ki veže.
In rodni dom ni moj, ni naš.

Ne moreš vanj.

Nekdo odštel je zanj denar.
In zaloputnil dver.«

Znani naravovarstvenik, Novomeščan Andrej Hudoklin, pa je o knjigi zapisal: »Prebiranje Ivankinih spominov zbuja nostalgične spomine na tiste zlate čase reke Krke, ko si lahko na vsakem koraku zajel vodo in se odžejal, ko je rečni tok poganjal mline in žage, ko je bila reka polna rib in še pred tem tudi rakov, ko sta čas in življenje z reko tekla drugače. In od takrat se je marsikaj spremenilo. Zelo spremenilo. Dovolj je bilo že obdobje ene same generacije, da je zlato postalo gnoj. Danes, v času naglih podnebnih sprememb, trepetamo za usodo reke Krke, hrbtenice dolenjske narave. Naivno bi bilo pričakovati, da bo narava lahko sama poskrbela zase, ob tem ko jo tudi tehnološki dosežki, zakonodaja in inšpekcijski nadzor prepogosto puščajo na cedilu. Reka Krka pričakuje spremembo naših ravnanj – nas kot družbe in vsakega posebej. Ivanka je s knjigo odločno povzdignila pomen reke Krke, ne le kot osebnega spomina, pač pa kot bistveno prvino Dolenjske. Bomo tudi drugi zmogli na pot po tej zeleni žili, da nam seže do srca?«

Uredil: Franci Koncilija

Fotografiral je Marko Klinc                                                                       

GIMNAZIJA NOVO MESTO OBRAČA DRUGI LIST RASTOČE KNJIGE

V ponedeljek, 7. oktobra 2019, je v atriju šole potekala prireditev z naslovom Ljubezen večno vidim krog in krog, Rastoča knjiga Gimnazije Novo mesto, z začetkom ob 12.30. Ob tej priložnosti je ravnateljica Mojca Lukšič skupaj z idejnim vodjo tega vseslovenskega in mednarodnega projekta dr. Janezom Gabrijelčičem obrnila drugi list Gimnazijke z Rastočo knjigo. Na njem so zapisane že omenjene naslovne besede, ki so jih gimnazijci izbrali v skladu z vrednotami abecede odličnosti, mojstrstva in etike, kot sta Ljubezen in Lepota. Gre za verz velikana slovenske moderne in nekdanjega novomeškega gimnazijca, pesnika ljubezni – Dragotina Ketteja iz njegovega sonetnega cikla Adrija. Spomnimo naj, da prav letos mineva tudi 120 let od Kettejeve prezgodnje smrti.

   

Potem ko je Gimnazija Novo mesto lansko leto kot prva med slovenskimi gimnazijami vstopila v projekt, je nedavno iz njega zrasla prava, živa rastoča knjiga. Letošnja maturantka Eva Novak je namreč v mesecu septembru pri Kulturnem društvu Severina Šalija izdala pesniški prvenec z naslovom Preden odrastem, ki je že doživel pozitiven kritiški odmev na straneh revije Rast in Dolenjskega lista.

Pogovor z mlado pesnico o njenem ustvarjanju in pogledih na življenje, mladost, odraščanje, lepoto in ljubezen je bil tako osrednja tema prireditve, ki sta jo povezovala četrtošolca Anita Koprivc in Lovro Bukovec, za glasbeno spremljavo pa so poskrbeli člani gimnazijskega godalnega kvarteta (Ema Starešinič, Nika Molan, Tjaša Remec in Vid Dović) ter kantavtor Gašper Turk z lastno skladbo Reka in v duetu z odlično pevko Majo Tomić.

Pesmi Eve Novak so poleg avtorice in obeh njenih sogovornikov interpretirale še Nina Plankar Hodžič, Julija Jakljič, Tiana Zrakić, Amika Zoja Jelič in že omenjena Maja Tomić.

Tomaž Koncilija
Avtor fotografij: Franci Koncilija

PRESTIŽNA KLEMENČIČEVA NAGRADA

Klemenčičevo nagrado, najvišje priznanje za življenjsko delo na področju lutkarstva in lutkovne umetnosti v Sloveniji, ki jo podeljuje združenje slovenskih lutkovnih ustvarjalcev Unima Slovenije, sta letos prejela Breda in Tine Varl za vrhunske stvaritve na področju lutkovne umetnosti.

    

LUTKARSTVO V NOVEM MESTU

Pobudnik novomeškega lutkarstva je bil v petdesetih letih prejšnjega stoletja Dušan Modic, sicer profesor matematike in fizike na takratnem novomeškem učiteljišču. Skupaj z učiteljiščniki, ki so ročno izdelovali lutke, je Dušan Modic ob nedeljah dopoldne pripravljal odlične lutkovne predstave, ki so bile v učilnicah osnovne šole, novomeška mladež pa jih je rada in množično obiskovala. Kasnejši poskusi oživitve lutkarstva v Novem mestu žal niso bili uspešni. Zadnji takšen je bil leta 1994. Tako so lutkarstvo domala na državni ravni prevzeli v Mariboru, kjer še danes delujejo zelo uspešno.

PODELITEV ZASLUŽNIH NAGRAD

Podelitev nagrad za leto 2019 je bila ob zaključku Bienala lutkovnih ustvarjalcev v soboto, 14. septembra, v Lutkovnem gledališču Maribor. V utemeljitvi podelitve nagrad Bredi in Tinetu Varlu piše: »Lutkovna opusa Brede in Tineta Varla pričata o izjemnem umetniškem ustvarjalnem erosu, o vizionarskem delovanju, o drugačnem umetniškem vodenju gledališča. Oba sta zaslužna, da je poklicno mariborsko lutkovno gledališče vrsto let delovalo naprej na Rotovškem trgu, kasneje pa v novih prostorih na obrežju Drave, v minoritskem samostanu.«

Pengovovo listino pa je prejel animator in igralec Maksimilijan Dajčman, ki se je v več kot štiridesetletnem delovanju v Lutkovnem gledališču Maribor z vsem srcem, znanjem in predanostjo posvečal lutkovni umetnosti. Maksimilijan Dajčman je kot predan in vesten lutkar s svojimi igralskimi in animatorskimi veščinami oplajal predstave in tako soustvarjal lutkovne predstave za vse generacije obiskovalcev gledališča. Kjerkoli je Maksimilijan Dajčman sodeloval in soustvarjal profiliranost Lutkovnega gledališča v Mariboru, je v 40 letih delovanja dosegel zavidljivo raven v slovenskem in mednarodnem prostoru.

(Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

VILI STEGU (1943–1989) IN NJEGOVA POEZIJA BOŽJEGA MOLKA

OB 30-LETNICI SMRTI

 KDO JE BIL VILI STEGU?

Vili Stegu se je rodil na Premu pri Ilirski Bistrici 29. novembra 1943. Po gimnaziji v Postojni je nadaljeval študij na Teološki fakulteti v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen v Logu pri Vipavi 29. junija 1969, novo mašo pa je pel 13. julija na rodnem Premu. Kot kaplan je služboval v številnih krajih na Primorskem, od leta 1975 do 1989 pa je bil izseljeniški duhovnik v Ingolstadtu v Nemčiji. Umrl je 26. septembra 1989, ko je bil doma na počitnicah. Pokopan je na Premu.

STEGUJEV USTVARJALNI OPUS

Duhovnik, pesnik, pisatelj, mislec in prevajalec Vili Stegu je bil soustanovitelj revije 2000. Leta 1985 je revija 2000 izdala knjigo Simone Weil Trepet in poslušnost, ki jo je pripravil Stegu. V njej so zbrani različni sestavki te znane judovske filozofinje, ki jih je tematsko prevedel in zaokrožil v knjigi. Do sedaj sta izšle dve Stegujevi pesniški zbirki: Quando giacero’ sottotera (1991), ki jo je na Doberdobu v Italiji uredil župnik Ambrož Kodelja, in Ugašajoče sanje (1996) v Ljubljani pri Društvu 2000, ki jo je uredil prof. Peter Kovačič. Čeprav je Stegu zadnja leta živel v tujini, je redno ohranjal stik s slovenskim kulturnim prostorom. Napisal je vrsto esejev o tedanji Sloveniji, obenem pa prevajal znane mislece, kot so Stephan Rosenzweig, Miguel de Unamuno, Léon Bloy, Martin Buber, Simone Weil, Emmanuel Levinas, Emmanuel Mounir in drugi.

DUHOVNI SVET VILIJA STEGUJA V NJEGOVIH PESMIH
Njegova poezija izpoveduje tragiko sodobnega človeka, ki ga globoko muči in ve, da iz te duhovne krize ne vodi nobeno slepilo, še manj čustveni paradoks vere. Duhovno krizo mora posameznik pretrpeti sam, zato človeku ostane samo brezpogojna vera v Boga.
Stegu je bil pesnik strastnega dvoma in žive, globoke vere, prepojen s hrepenenjem po nesmrtnosti in s spoznanjem sodobne razcepljene zavesti o razklanosti razuma in srca, z neprestanim hrepenenjem po večnosti.

(Vir: Besedilo in fotografije so s spleta)

Zbral: Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJE O ZATEČENEM STANJU SLOVENŠČINE OB EVROPSKEM DNEVU JEZIKOV

Na pobudo Sveta Evrope že od leta 2001 vsak 26. september praznujemo evropski dan jezikov. To je dan, ko naj bi spodbujali učenje tujih jezikov in s spoznavanjem njihove različnosti krepili medkulturni dialog.

Sliši se lepo, in prav je. Z zmožnostjo sporazumevanja v različnih jezikih se nedvomno krepi moč medsebojnega razumevanja. Vendar praznovanje postane grenko tisti hip, ko se čaščenje tujih jezikov odvija na račun lastne, materne govorice. V podobno ne samo žalostno, že skoraj tragično situacijo je zabredla tudi sodobna slovenska družba.

Starši množično vpisujejo otroke na tečaje tujih jezikov, ne da bi jih skrbelo, da njihovi otroci ne poznajo temeljnih osnov in slovničnih pravil materne govorice in da so v jeziku, v katerega so se rodili, skoraj polpismeni. Tiho, brez velikega političnega pompa, a zelo vztrajno se zaradi egocentričnih interesov profesorskega kadra za lastno promocijo v svetu in zagotavljanje služb z vpisovanjem tujih študentov izvaja postopna anglizacija univerzitetnega pouka na Slovenskem. Iz, kot temu pravijo, dobro obveščenih krogov pa sem izvedela, da se pripravlja še drznejši načrt, po katerem se bo na vseh slovenskih gimnazijah po en razred v letniku poučevalo kar v angleškem jeziku. O tem, kako bodo potemtakem poučevali slovenščino in slovensko slovnico, se najbrž ne sprašujejo, saj bo tako in tako glavni jezik očitno kar angleški.

Pred 155 leti Slovenci nismo imeli pravice do rabe lastnega jezika v uradih in šolah. Takrat so slovenski rodoljubi v Ljubljani ustanovili Slovensko matico, da bi v izobraževalnem procesu pomagala krepiti slovensko jezikovno zavest in z izdajanjem učbenikov poskrbela za razvoj slovenske znanstvene terminologije. Več kot stoletje in pol kasneje pa malomarno zametujemo to dediščino očetov in malikujemo en sam, univerzalni evropski in svetovni jezik, v katerem se bo različnost kvečjemu izgubila, ne pa okrepila. Če bi bili res dobri, izvrstni znanstveniki, potem bi svet prihajal k nam in se mu mi ne bi prilizovali z zasramovanjem slovenščine. Če bi res ljubili svoj domači jezik, potem ne bi plačevali slovenskih gimnazij zato, da bodo poskrbele za izvoz naše mlade intelektualne elite, ampak bi jih razvili do take stopnje kritičnega mišljenja in znanja, da bi jim bila odprta vsa vrata v svet znanosti. In če bi imeli količkaj zdravorazumske pameti, bi vedeli, da lahko človek resnično osvoji tuj jezik šele takrat, ko kar najodličneje obvlada svojega lastnega.

Zato se ob dnevu evropskih jezikov sprašujem predvsem o tem, kdo in zakaj nam prodaja cesarjeva nova oblačila o jezikovnem bogastvu Evrope, ko je naš jezik že dolgo gol in brez temeljne zaščite, ki se ji pravi ljubezen do lastnega naroda in njegove jezikovne identitete. Bojim se, da je razlogv tem, da je človek brez identitete edini, ki se bo uklonil vsem trendom, kakor nam jih narekuje sodobni svet, tudi samozanikanju lastne pameti, svoje narodne kulture in osebne različnosti. Najprej moramo torej vsak dan živeti svojo lastno jezikovno posebnost, če hočemo kot narod živi in duhovno zdravi še dolgo slaviti in častiti evropsko in tudi svetovno jezikovno različnost in bogastvo.

Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice

 

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.