ORDALIUM, SREDNJEVEŠKO SODNO DOKAZNO SREDSTVO

UVOD

V srednjem veku je bil ordal tipično brutalno dokazno sredstvo v nekem kazenskem sodnem postopku. Ordal, latinsko ordalium ali božja sodba (Judicium Dei) je sestavni del srednjeveškega pravnega reda, kjer je bil Bog varuh prava in pravičnosti. Prevladovala je sodna praksa in prepričanje, da Bog ne dopušča, da bi bil v zemeljskem sporu krivec oproščen ali pa nedolžen obsojen po krivici. Božje sodbe (ordalium), kot magično sredstvo za ugotavljanje resnice so poznala številna ljudstva in najrazličnejše kulture.

OD KOD IZHAJA ORDAL?

Uporabo ordala so poznali že v prazgodovinski dobi v obliki nekakšnega ljudskega običaja, kasneje pa je bil ordal opisan tudi pri Hetitih, Keltih in Slovanih, deloma tudi v grški in rimski kulturi. Ordal je opisan tudi v Bibliji (3 Mz, 5, 21 – 26; 4 Mz 5, 11-31; 1Sam 10, 17 – 26 itd…). V evropskem srednjem veku se je uporaba ordala močno razširila pod vplivom germanskih pravnih sistemov . Čeprav je četrti lateranski koncil (1215) vsem klerikom odločno prepovedal udeležbo pri ordalnih obredih, so se ordali še dolgo prakticirali. Na splošno Cerkev božjih sodb ni nikoli odobravala. Nasprotno, pogosto jih je obsodila, » kot gnusno skušanje Boga!« Prisiliti Boga, da bi razkril resnico je v Cerkvi veljalo za preveč drzno in grešno zaupanje v Boga. Šele v drugi polovici 16. stoletja so ordali v Evropi počasi začeli izginjati …

KAJ JE BILO BISTVO KRŠČANSKEGA ORDALA?

Bistvo ordala je bilo, da so obtoženčevo nedolžnost ugotavljali s postopki, ki so ogrožali njegovo zdravje in celo življenje. Izvrševalci ordala so bili namreč trdno prepričani, da Bog direktno vpliva na proces glede ugotavljanja pravice nad krivico in resnice nad lažjo! Prepričani so bili v božjo intervencijo, ki ne bo dovolila, da bi obsodili nedolžnega človeka, pa če tudi ta umre! Oseba, ki je bila obdolžena za kaznivo dejanje zoper življenje, čast in materialno škodo (tatvino) so podvrgli preizkusu ordala. Preizkus so opravili z osnovnimi elementi, kot so voda, ogenj, zemlja in zrak. Obdolženec je prisegel pred Bogom in bil preizkušen z enim od elementov. Poznali so več vrst ordalov. Pri preiskovalnem ordalu se je tožnik sam prepustil božji sodbi, da bi s tem dokazal pravilnost obtožbe. Pri obrambnem ordalu pa se je obtoženec prepustil božji sodbi zato, da bi dokazal svojo nedolžnost. Pred uvedbo prepovedi uporabe božjih sodb, so bile lete dane cerkveni oblasti kot privilegij. Tako so duhovniki pred izvršitvijo božje sodbe s preizkusom z mrzlo vodo, na primer, najprej blagoslovili to vodo, opravili sv. mašo in številne druge molitve, pri katerih je sodeloval tudi obtoženec itd… Tako je bil ordal, sicer privzet iz germanske poganske tradicije, s temi liturgičnimi opravili pa pokristjanjen…!

NAČINI IZVAJANJA ORDALOV

Prvi preizkus je bil običajno ordal z ognjem. Na rokah je bilo potrebno nositi razbeljeno železo devet korakov daleč, ali pa hoditi po razbeljenih lemežih. Drug tak preizkus pa je bil, da je bilo iz kotla z vrelo vodo potrebno pobrati prstan ali kovanec. Opečeno mesto na rokah so potem zavezali in zapečatili. Po nekaj dneh so roke inspicirali in v primeru, da se je rana zagnojila, je bil obdolženec kriv!

Drugi preizkus je bil ordal z vodo (Judicium aquae frigidae).Človeka so privezali na vrv in ga vrgli v globljo vodo. V primeru, da se je potopil, je bil nedolžen; v nasprotnem primeru je v vodi lebdel, kar je pomenilo, da ga čista voda ni sprejela, ker je bil kriv.

Tretji preizkus je bil ordal – dvoboj (Judiciumpuquae). Dvoboj je bilo zelo priljubljeno dokazno sredstvo, pred vsem v primerih, kjer ni bilo prič za kaznivo dejanje in ko je bilo potrebno braniti častivrednost. Dvoboj med tožnikom in obdolžencem je vedno potekal pred sodiščem v ograjenem prostoru.

Četrti preizkus je bil ordal – grižljaj. Nesrečniku so v usta potisnili velik kos ječmenovega kruha ali sira določene teže. Če je grižljaj človek požrl brez težav, je bil spoznan za nedolžnega.

Peti preizkus je bil ordal s križem (Judicium crucis). Bistvo tega preizkusa je bilo v tem, da sta nasprotnika stala z iztegnjenimi rokami ob križu, ostali prisotni pa so molili. Kdor je prvi povesil roke, je bil kriv. Kasneje so ta ordal prepovedali, ker so ga smatrali za skrunitev Kristusovega trpljenja na križu.

Šesti preizkus je bil ordal pred truplom. Domnevnega morilca so pripeljali pred truplo in če je truplo ponovno zakrvavelo, je veljalo, da je bila oseba kriva umora.

Sedmi preizkus je bil žreb. S tem načinom so v glavnem dokazovali krivde hlapcem in pol – svobodnim ljudem. Kasneje so ta preizkus zavrgli in opustili kot pogansko vraževerje.

Božje sodbe so bile zelo zakoreninjene v ljudski zavesti. Zanimivo pa je, da je bila božja sodba v širokem pomenu besede tudi takrat, kadar usmrtitev ni uspela. V takšnih primerih eksekucijo niso ponovili.

ZGODOVINSKO DOKAZAN PRIMER UPORABE ORDALA OPATA WOLFOLDA

Zloglasni primer uporabe obrambnega ordala je znan iz ženskega samostana benediktink v Admontu v Avstriji, katerega je ustanovil pobožen opat Wolfold (1115 – 1137). Zaradi pogostih obiskov pri nunah, so opata obsodili za greh zoper čistost in celibat. Opat Wolfold je bil trdno odločen, da bo dokazal svojo nedolžnost, zato se je prepustil božji sodbi – ordalu s preizkusom z ognjem. V talilnici samostana na Blachbergu je v rokah kar nekaj časa držal razbeljen kos železa, med tem pa so mu roke ostale popolnoma ne poškodovane! Spoznan je bil za nedolžnega, za kar obstaja verodostojno dokumentarno gradivo!

EDINSTVENI ORDAL, BOŽJE SODBE S SVEČAMI, JE BIL LETA 1398 DOKUMENTIRAN V KAMNIKU

Pri tem ordalu gre za uporabo sveče kot božje sodbe. Uporabljal se je za ugotavljanje izvršitelja tatvine, kraje premoženja itd… Goreči sveči so od nekdaj pripisovali aktivno, skrito in naznanjajočo moč tudi v pravu. Odločilno je bilo vedenje plamena, kot so: plapolanje, prsketanje, dogorevanje, ugašanje itd… Bistvo tega prerokovanja je bilo torej v tem, da je sveča, ki so jo postavili na list papirja z izpisanim imenom domnevnega storilca tatvine, začela plapolati proti naravnim pravilom. Takšen primer izven sodne uporabe ordala s svečami v Kamniku je bil edinstven, saj ga niso omenjali nikjer drugje po Evropi. Kaj se je pravzaprav takrat dogajalo v Kamniku? Duhovnik Simon, ki je bil doma iz Celja, bivši župnik v Hočah pri Mariboru, v času tega dogodka pa je bil uslužbenec in nadarbenik benediktinskega samostana v Gornjem Gradu, je neko noč decembra 1398 prenočeval v javnem gostišču na Novem trgu v Kamniku.

Kamnik

Gostišče je bilo v lasti gostilničarja Nikolaja iz Loke in njegove žene Elizabete. Gostilničar Nikolaj je bil kasneje med letoma 1402 – 1427 večkrat tudi mestni sodnik… Med drugimi ljudmi sta v njegovem gostišču prenočevali tudi dve ženski; neka novo-krščenka (neophita) s svojo služabnico, ki je tudi bila konverktitka. Še isto noč se je gostilničar Nikolaj gostom pritožil, da je bil okraden in da mu je bila s tatvino izmaknjena večja vsota denarja. V ta dogodek se je vključil duhovnik Simon, ki je želel s pomočjo prerokovanja s svečami izvedeti in preizkusiti, kdo izmed gostov bi utegnil biti kriv tatvine. To je naredil s prižiganjem sveč, ki jih je postavil na liste z izpisanimi imeni vseh gostov. Tedaj so se plameni sveč sicer nekoliko gibali, vendar nobeden bolj kot drug. Zdelo se je, da preizkus ordala s svečami ni uspel. Kljub temu pa je služabnica novo-krščene ženske tatvino priznala! Svetno sodišče je potem obe ženski po hitrem postopku obsodilo na smrt. Obe so čez dva dni živi zakopali!

ZASLIŠANJE V OGLEJU

O tem krutem dogodku so kmalu izvedeli tudi v Ogleju, kjer je kurialni notar Henrik Praytenrewter v notarsko knjigo zavedel dve pismi.

Katedrala v Ogleju

To knjigo še vedno hranijo v Državnem arhivu v Vidmu. Ta notar, Nemec po rodu je živel v Čedadu. Jakob de Gistardis, generalni vikar oglejskega patriarha Antona Caetana, je v zvezi z dogodki v Kamniku, takoj napisal dve pismi; prvo duhovniku Simonu iz Celja, v katerem ga je obdolžil za delikt vedeževanja (čaranja), da bi tako našel s tatvino odtujeni denar. Zaradi tega je namreč svetno sodišče dve ženski obsodilo na smrt in ju dalo živi zakopati. Generalni vikar je duhovnika Simona opozoril, da ima omenjeni delikt po cerkvenem pravu za posledico tako imenovano iregulariteto, pa tudi odvzem njegovega cerkvenega statusa in nadarbin, ki jih je Simon užival. Pod kaznijo izobčenja se je moral duhovnik Simon v roku dvanajstih dni oglasiti v Vidmu glede razsodbe pravde. V primeru, da se ne bi odzval, bi Simona takoj izobčili iz katoliške Cerkve. Tako je duhovnik Simon iz Celja prišel v Videm h generalnemu vikarju na zagovor. Ob zaslišanju je dejanje priznal in povedal, da je ordal s svečami uporabljal že med študijem teologije v Pragi. Izjavil je tudi, da je zaradi vedeževanja s svečami v Kamniku prišel ob dobro ime, saj so bili ljudje prepričani, da so dve ženski usmrtili zaradi njega. Gostilničar Nikolaj je pred svetnim sodiščem zagovarjal duhovnika Simona, da je nedolžen in brez krivde glede obsodbe obeh žensk. Listino s to izjavo je kamniško sodišče izdalo duhovniku Simonu, ta pa ga je ob zaslišanju predložil generalnemu vikarju.

Drugo pismo pa je generalni vikar naslovil na opata gornjegrajskega benediktinskega samostana in kamniškega župnika Otona, gorenjskega arhidiakona. Oba je pozval, da naj poizvedujeta in mu poročata o zanesljivosti prič v tej zadevi in o njihovih izjavah. Nadaljnja usoda duhovnika Simona iz omenjenega pisma z dne, 23. decembra 1398, ni znana! S tem sta bila tudi izčrpana vira za ta edinstveno znani primer uporabe ordala sveče v Kamniku in v Sloveniji…

ALI JE SV. FRANČIŠEK TUDI UPORABLJAL ORDALIUM?

Znano je, da je sv. Frančišek Asiški (Giovanni Francesco di Bernardone 1182 – 1226), ki je ustanovil beraški red manjših bratov frančiškanov, minoritov in kapucinov odšel leta 1219 v Sveto deželo, Sirijo in Egipt, kjer se je srečal tudi s turškim sultanom Malekomal Kamilom, ki se je srdito bojeval s križarji.      

Sv. Frančišek
Hagia Sophia v Carigradu  

Frančišek, ki se je sultanu takoj priljubil, mu je pogumno govoril o Jezusu Kristusu in mu oznanjeval evangelij… Sv. Frančišek je hitro spoznal, da sultan ni bil navdušen nad Kristusom in s spreobrnitvijo v krščansko vero, zato mu je predlagal, da naj Saraceni zakurijo velikanski ogenj, skozi katerega bi šla skupaj Frančišek in turški svečenik! Na ta način bi vsi spoznali katera vera je prava. Frančišek je bil namreč prepričan, da ga bo Bog obvaroval ognja, saracenski svečenik pa bo umrl… Sultan ni bil pripravljen tvegati in s Frančiškovim ordalom z ognjem, ni bilo nič…

Četrti lateranski koncil je potekal od 11. – 30. novembra leta 1215 v Rimu pod neposrednim vodstvom papeža Inocenca III. , torej tistega papeža, ki je leta 1210 potrdil ustanovitev novega beraškega reda Manjših bratov (Fratresminores) takratnega ubožca iz Asisija. Zato je le malo verjetno, da Frančišek ni bil seznanjen s sprejetimi sklepi in kanoni, med katerimi je bila tudi prepoved uporabe ordala. Piscu tega prispevka ni znano, ali je sveti Frančišek uporabil ordal še ob kakšni drugi priložnosti, vsekakor pa to ni vplivalo na dejstvo, da je Frančiška samo dve leti po njegovi smrti takratni papež Gregorij IX., 16. junija 1228 razglasil za svetnika in določil, da se njegov god obhaja vsakega 04. oktobra, kar velja še danes!

Vir : Zgodovinski časopis št. 3 – 4 , Ljubljana 1973 in hrvaški tednik 7

DNEVNO, Zagreb, 20. maja 2016.

Fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija, 18. julija 2016

INKVIZICIJA

Beseda inkvizicija označuje več zgodovinskih pojavov, navadno pa si pod njo predstavljamo srednjeveško sodišče za krivoverce. Ta predstava ni popolnoma točna, saj so se inkvizicijska sodišča ukvarjala npr. tudi s sklepanjem in razvezami zakona, po drugi strani pa so krivoverce včasih sodila tudi druga sodišča (na primer krajevni oblastnik). Res pa je, da je bila inkvizicija ustanovljena predvsem z namenom zaustavljanja krive vere. Pred njeno ustanovitvijo kaznovanje krivovercev ni bilo organizirano in je marsikaterega na lastno pest sežgalo ali kamenjalo ljudstvo samo. Tako s pravnega vidika inkvizicija (lat. “inquirere” pomeni preiskati, preizkusiti) gotovo pomeni korak naprej, saj je obtoženemu zagotavljala relativno (tistemu času primerno) pošteno sojenje. Ob tem pa je potrebno poudariti, da s takšno trditvijo ne odobravamo vseh načinov dokazovanja krivde in kazni, ki so jih ponekod z inkvizicijo izvajali.

Začetki – srednjeveška inkvizicija

10. stoletje je bilo v Cerkvi stoletje krize. Vsaj, kar se tiče papeštva, ki je bilo pod velikim vplivom mogočnih rimskih družin. Ob prelomu tisočletja so se zadeve začele izboljševati. Političnemu je sledilo tudi duhovno področje. Tako lahko v tem času spremljamo vznik mnogih novih duhovnih gibanj. Pri tem jih je nekaj zašlo iz poti katoliškega nauka. Najbolj znani takšni gibanji so katari (ali albižani) in valdežani.

Nauk katarov je prišel na Zahod preko bizantinskega cesarstva. Izhajal je iz dualističnega gnosticizma, ki je bil značilen tudi za manihejce iz 3. in 4. stoletja. To pomeni, da so katari verjeli v obstoj dveh počel oz. bogov, dobrega in zlega, ljudi so delili na popolne (»katari« pomeni »čisti«) in nepopolne, materija in vse telesno je bilo za njih nekaj slabega. Poleg tega so zavračali poroko in s tem nadaljevanje rodu, ostro so naspotovali sveti maši in drugim zakramentom ter cerkveni in družbeni organizaciji, pogosti so bili tudi samomori z izstradanjem. Te so pojmovali kot sveto dolžnost, imenovano endura. Po nekaterih ocenah naj bi od nje umrlo celo več ljudi kot v inkviziciji. Zato se ne moremo čuditi, da je celo Henry C. Lea (1825–1909), oster nasprotovalec Katoliški Cerkvi in velik kritik inkvizicije, priznal, da je bila pravovernost razlog napredka in civilizacije ter da če bi katarizem postal vodilna religija ali že če bi lahko obstajal kot katoliški enakovredna veroizpoved, bi njegov vpliv gotovo postal katastrofalen za evropsko družbo.

Srednjeveško mesto

Valdežani so se od pravovernosti odmikali postopoma, v naukih pa so podobni protestantom (npr. Sveto pismo kot edina avtoriteta in zanikanje Kristusove resnične navzočnosti v evharistiji). Ti dve skupnosti sta bili najbolj razširjeni v današnji severni Italiji in južni Franciji.

Pri razmisleku o tem obdobju se moramo zavedati dveh dejstev. Evropska družba tistega časa je bila zelo monolitna, zato je vsaka drugačnost zlasti preproste ljudi plašila. Od njih bi kljub krščanskemu nauku na žalost težko pričakovali strpnost do drugače mislečih. Poleg tega pa verska različnost ni ogrožala samo krščanske religije, temveč tudi celoten družbeni sistem z vso njegovo organizacijo.

Prve smrtne kazni krivovercem drugega tisočletja so se pojavile že v 11. stoletju. V večini primerov se je proti krivovercu vzdignila ljudska množica in ga kamenjala ali sežgala. Prvi ohranjeni uradni odlok o sežigu na grmadi pa je izšel iz rok kralja Petra Aragonskega l. 1197. Leta 1209 se je začela celo križarska vojna proti katarom v južni Franciji. Povod je bil umor papeškega legata. Veliko vlogo pri vojni je imela kot vedno želja po dobičku, tokrat vladarjev iz severne Francije, ki so si želeli pridobiti še celoten jug. Papež Inocenc III., ki je sveto vojno sicer razglasil, je tako lahko ugotovil, da vojna hitro uide iz rok. Zato je kmalu sam začel spodbujati lokalne vladarje, naj proti heretikom vpeljejo pravne postopke.

Prvotno obliko inkvizicije je sicer že pred njim vpeljal papež Lucij III. leta 1184. To so vodili škofje in se je zato imenovala škofovska inkvizicija. Toda ta sodni sistem iz večih razlogov ni bil učinkovit. Po eni strani so bili škofje pogosto dalj časa odsotni iz svojih škofij, po drugi pa je npr. postopek dovoljeval obtoženemu izdati ime tožnika, kar je privedlo do marsikakšnega umora iz maščevanja še pred samim postopkom.

Na neučinkovitost škofovske inkvizicije se je l. 1231 odzval papež Gregor IX. z ustanovitvijo t.i. papeške inkvizicije. To vrsto sodnega postopka so izvajali posebej zanjo določeni redovniki, ki so v največji meri prihajali iz vrst dominikancev. Kot beraški red so namreč živeli zgledno, bili so navajeni potovati in se niso veliko brigali za osebne koristi. Ta vrsta inkvizicije je bila zelo sistematična in je zahtevala natančen popis vseh dogodkov.

Obema omenjenima inkvizicijskima postopkoma skupno imenujemo srednjeveška inkvizicija. Geografsko ni bila zelo razširjena. Poleg južne Francije in severne Italije so je nekaj poznali v Aragonskem kraljestvu v Španiji, severnejših dežel Evrope pa se je komaj dotaknila. Ker je bila prvenstveno usmerjena na katarsko herezijo, je skupaj z njo tudi usahnila.

Španska in rimska inkvizicija

Španska je med vsemi inkvizicijami na najslabšem glasu. Začela se je leta 1478, bila pa je bolj od drugih vezana na svetno oblast, saj jo je papež prepustil v roke španskemu kralju. To je bil čas, ko so kristjani iz Iberskega polotoka izganjali še zadnje islamske vladarje. V tem nemirnem obdobju so zato vladarji hoteli na vsak način prebivalstvo poenotiti tudi na verskem področju. Inkvizicija je bila tu zato namenjena iskanju tistih judov in muslimanov, ki so se v krščanstvo spreobrnili le formalno zaradi družbenih razmer in ugodnosti, v praksi pa so ostali pripadniki svojih starih verstev. Španska inkvizicija je bila ukinjena l. 1834.

Rimsko inkvizicijo je ustanovil papež l. 1542 kot prvo izmed kongregacij rimske kurije. Bila je odziv na reformacijo, ukvarjala pa se je tudi s prestopki bogokletja in čarovništva ter s cenzoriranjem tiskane literature. Z izjemo posameznih delčkov ozemlja pod papeževo sodno pristojnostjo je bila razširjena le na Apeninskem polotoku. Kar se tiče obsodb in kaznovanja, je bila izmed vseh inkvizicij najmanj dejavna. Poznamo jo predvsem po razvpitih primerih Giordana Bruna, Galilea Galileia in drugih. Postopoma je kot inkvizicija (v smislu sodnega preiskovanja in kaznovanja) prenehala delovati v 19. stoletju, kongregacija pa se je l. 1965 dokončno preoblikovala in preimenovala v Kongregacijo za nauk vere, kot jo poznamo danes.

Potek inkvizicijskega postopka

Tu se bomo osredotočili na papeško inkvizicijo, ki je bila osnova za vse nadaljne vrste inkvizicije. Potek inkvizicijskega postopka je bil sledeč: člani inkvizicijskega sodišča so najprej prišli v določen kraj in vsem zbranim prebivalcem pridigali o škodljivosti krive vere in o potrebnosti, da se krivoverce prijavi sodišču. Ti so se lahko javili sami ali pa so jih obtožili njihovi sovaščani. Ko so bili inkvizitorjem obtoženi naznanjeni, so skriti očem javnosti začeli potekati sodni procesi. To je osumljene zaščitilo za primer krive obtožbe. Inkvizitorji so bili hkrati tožniki in sodniki, vsak obtoženi pa se je zagovarjal sam. V prvem krogu zaslišanja se je ugotavljalo, ali je sum krivoverstva sploh resničen ali ne. Obtoženi se ni mogel soočiti s svojim tožiteljem, pred pričetkom procesa pa je naštel vse tiste osebe, za katere je menil, da do njega gojijo “smrtno sovraštvo”. Če je bil tožnik med njimi, je šel v zapor on, obtoženi pa je bil prost.

Če je obtoženi takoj priznal svojo krivdo, je običajno dobil lažjo kazen v obliki romanja, molitve, obiskovanja svetih maš ipd. Če svoje nedolžnosti ni mogel dokazati, se je sojenje nadaljevalo s pričami in dokazovanjem krivde. Za to so se posluževali tudi vohunjenja v obtoženčevi celici in raznoraznih testov. To je v nekaterih primerih lahko trajalo tudi več let. Za obsodbo so sodniki potrebovali popolni dokaz, kar je pomenilo, da je obtoženi dejanje krivoverstva priznal, da so ga pri njem ujeli ali da o tem pričala vsaj dva očividca. Če popolnega dokaza proces ni prinesel, so se inkvizitorji v primeru velikega števila delnih dokazov lahko odločili za mučenje kot sredstvo za dosego priznanja krivde. Najhujša kazen, ki so jo inkvizicijska sodišča lahko izrekla, je bila dosmrtna ječa v samici, največkrat pa so podeljevala zgoraj omenjene lažje kazni. Druga možnost je bila, da so obsojence za kaznovanje izročili “svetni roki”, se pravi svetni oblasti, ki je obsojenega lahko kaznovala tudi s smrtjo, kar pa je bilo spet odvisno od (ne)usmiljenja človeka, ki je kazen izrekal.

Seveda, z današnjega vidika lahko takšnemu sojenju oporekamo marsikaj. Naznanjanje osumljenih s strani njihovih sovaščanov nas upravičeno spominja na komunistično iskanje “notranjega sovražnika” med sodržavljani, sploh sporna pa sta mučenje in smrtna kazen. Temu se pridružujejo še mnoge zlorabe inkvizicijskega sodišča. Ta dejanja so prav gotovo z vseh vidikov obsojanja vredna in je prav, da jih v nobenem primeru ne opravičujemo. To tudi ni naš namen. Zaradi mnogih napačnih predstav, ki vladajo v javnem mnenju, pa bomo skušali oceniti, kakšen obseg je inkvizicija v resnici imela, na kakšen način jo je bilo moč zlorabiti, kako je lahko sploh prišlo do odobravanja ubojev v imenu krščanske vere, kako na inkvizicijo gleda rimo-katoliška Cerkev danes ter kako naj se na očitke Cerkvi zaradi zločinov inkvizicije odzivamo mladi katoličani.

Koliko je bilo dejanskih žrtev?

Preden se spopademo s tem vprašanjem, je potrebno omeniti dogajanje, ki se je začelo v 16. stoletju. To je bil čas vojne med Anglijo in Španijo. Angleški vladarji so se za motivacijo svojih prebivalcev za boj proti Špancem poslužili propagandne literature, ki je skušala špansko inkvizicijo s pretiravanji in lažnimi podatki prikazati kot eno samo demonsko pobijanje in mučenje nedolžnih ljudi. Prva je to sprožila kraljica Elizabeta I., katere tako idilično podobo lahko trenutno občudujemo v kinematografih. Takšna literatura je pri Angležih spodbujala nacionalizem in odpor proti Špancem. Zgodovinar Peters pravi, da je na ta način Španija »za naslednja štiri stoletja postala simbol vseh sil represije, brutalnosti, verske in politične nestrpnosti ter intelektualne in umetniške nazadnjaškosti. Španci … so ta proces in podobo, ki je iz njega izšla, poimenovali Črna legenda, la leyenda negra« (Peters 1988, 131). Hkrati je to čas odcepa anglikanske od rimsko-katoliške Cerkve. Zato so vladarji želeli očrniti tudi vse, povezano z Rimom. Podobno so nekritično za njimi podatke povzemali protestanti in še danes mnogi nasprotniki Katoliške Cerkve. Zgodovinska znanost in čut za resnico je medtem med katoliškimi zgodovinarji toliko napredoval, da se ne bojijo več razkrivati resnice. Konec koncev jih k temu spodbuja tudi klic: »Resnica nas bo osvobodila!« papeža Janeza Pavla II. Zato je potrebno biti pri iskanju literature pozoren najprej na to, ali avtor že s svojim načinom govora razodeva odkrito sovraštvo do Cerkve (npr. M. Baigent, R. Leigh. 2004. Inkvizicija. Ljubljana: Mladinska knjiga). Gotovi smo lahko, da bomo večjo objektivnost našli pri katoliških cerkvenih zgodovinarjih.


Rezultat vsega procesa očrnjevanja inkvizicije je, da lahko v zgodovinskih knjigah in na različnih internetnih straneh najdemo govor o od nekaj več kot 10 tisoč do več milijonov s smrtjo kaznovanih ljudi (skrajna številka sega celo do smešnih 95 milijonov, saj je bilo evropskega prebivalstva v srednjem veku vedno manj od 70 milijonov Prim. URL=http://www.fordham.edu/halsall/source/pop-in-eur.html, pridobljeno 17.11.2007.). Kljub temu bomo skušali podati približno številke, ki jih povzemamo po čim bolj verodostojnih in s predsodki neobremenjenih virih.


Izmed sto v inkviziciji obsojenih krivovercev naj bi bil povprečno s smrtjo kaznovan le eden, deset pa jih je bilo vrženih v zapor. Najbolj zloglasna španska inkvizicija naj bi zakrivila smrt 3 do 5 tisoč ljudi, portugalska okrog 1200 ljudi. Za srednjeveško in rimsko inkvizicijo je težko dobiti kakršne koli ocene. Najdemo lahko samo posamezne primere. Eden najbolj zloglasnih inkvizitorjev Bernardo Gui (zlasti ga je črno naslikal pisatelj Umberto Eco v svojem Imenu rože) je v svoji dolgoletni “karieri” npr. obsodil 900 heretikov, (le) 40 pa jih je prepustil v usmrtitev svetni oblasti. V Pamiers-ju je povprečno zgorel eden izmed 13-ih obsojenih krivovercev, v Toulusu pa eden od 42-ih, ko sta bili ti mesti največji katarski središči … Če bi torej sami sklepali iz podatka o španski inkviziciji, ki naj bi bila najbolj kruta, bi se previdna skupna ocena gibala med 10 in 20 tisoč usmrčenimi. Poudarimo pa naj, da je na Slovenskem nikoli nismo poznali oz. izkusili.

Mučilna naprava

Ker ljudje pogosto mešamo in dajemo v isti lonec inkvizicijo in t.i. lov na čarovnice, naj se dotaknemo še tega. Potrebno ga je ločevati od inkvizicije, saj je šlo za drugačno vrsto sodnih procesov. “Witchhunt” je bil razširjen zlasti v Nemčiji in drugih severnejših deželah ter na Balkanu, kjer inkvizicijskih sodišč skorajda ni bilo. Za razliko od inkvizicije smo ga izkusili tudi pri nas. Imel je svoje predpise, ki so bili pravno še dosti bolj pomanjkljivi in obtožencu precej manj prijazni od inkvizicijskih.

Papež Janez Pavel II. je leta 1998 sklical mednarodni simpozij o inkviziciji, kamor je povabil trideset neodvisnih strokovnjakov. Ti so po preučevanju podali oceno, da je bilo v vseh vrstah inkvizicije obsojenih in usmrčenih nekaj čez sto čarovnic, medtem ko je bilo v celi Evropi na grmadi sežganih okrog 50 tisoč žensk. Polovico od teh so usmrtili luterani v 16. stoletju. Moramo torej priznati tragičnost teh dejanj, ne moremo pa jih pripisati inkviziciji.

Podobno je tudi napačno, če vse usmrtitve krivovercev pripišemo inkviziciji. Velikokrat se je dogajalo, da so jim sodila svetna sodišča pod vodstvom knezov ali grofov. Ta so bila navadno dosti bolj kruta. To slikovito ponazoruje podatek, da je mnogo zapornikov, ki so čakali na sojenje pred svetnim sodnikom, namerno preklinjalo, da bi prišli pod oblast inkvizicijskega sodišča. Tam so imeli zaradi strožjih določil več možnosti za pravično sojenje. Grozovit dogodek se je zgodil l. 1249, ko je toulouški grof Rajmund VII. v svoji prisotnosti ukazal zažgati 80 krivovercev, ne da bi se imeli ti možnost pritožiti. Kaj takega pred inkvizicijskim sodiščem ne bi bilo mogoče.

Posledica vseh napačnih dejstev in mešanja inkvizicije z drugimi zgodovinskimi pojavi so tudi očitki, češ da je inkvizicija oz. celotna Cerkev povzročila smrt večih ljudi kot vse vojne skupaj. Takšne trditve so spričo že navedenega prav smešne, če npr. število žrtev inkvizicije primerjamo s številom ubitih v Sloveniji po 2. svetovni vojni. Le v Kočevskem Rogu so v pičlem mesecu (maj/junij 1945) usmrtili okrog 7500 oseb. prim. URL=http://www.kocevje.si/poboji.htm; pridobljeno 24.11.2007. Inkvizicija, ki je potekala v različnih oblikah dolgih sedem stoletij, pa je izročila v smrt dvakrat toliko ljudi. To in pa npr. dejstvo, da mučenja zapornikov še vedno obstajajo, seveda nikakor ne opravičuje usmrtitev, prikazuje pa realen odnos med inkvizicijskim in vsem drugim nasiljem v zgodovini.

Zlorabe

Verjetno je bila največja “luknja” v inkvizicijskem postopku dovolitev mučenja. Ustvarila je prostor za mnoga nečloveška dejanja. Mučenje je dovolil papež Inocenc IV. leta 1252 (torej šele dobrih 20 let po ustanovitvi papeške inkvizicije) z bulo Ad exstirpanda. Zanimivo pa je, da mučenje ni pomenilo kazni, temveč naj bi bilo sredstvo za izvabljanje resnice. Prepovedano je bilo, da bi se pri njem prelivala kri. Mnoga pretiravanja navajajo, da so inkvizitorji celo trgali ude, toda to ne drži (vsaj za tiste inkvizitorje ne, ki so se držali zakonov). Mučenje tudi ni smelo človeka pohabiti ali povzročiti smrti, na obtožencu pa se je lahko uporabilo samo enkrat. Na žalost je to vodilo v sklepanje nekaterih “gorečnežev”, da primer, ko je obtoženi ostal na mučilnem orodju do naslednjega dne, pomeni pravzaprav le nadaljevanje prvega mučenja. Navodila glede te vrste pridobivanja priznanja so govorila tudi, da se je lahko posluži le v primerih, ko je obstajalo dovolj delnih dokazov o obtoženčevi krivdi oz. so bili inkvizitorji prepričani vanjo. Pravični sodniki tudi niso dajali velikega pomena priznanjem pod mučenjem in so jih popoloma zavrgli, če je mučeni takoj po koncu postopka priznanje preklical.

Imamo pa tudi veliko dokazov o razkoraku med teorijo in prakso. Nekateri inkvizitorji so bili tako kruti, da jih je njihov lastni red izločil in spravil za zapahe (npr. Robert le Bugre), nekatere so umorili ljudje sami (npr. Peter Veronski in Konrad Marburški). Zato si ne zatiskamo oči, da se zlorabe mučenja in izživljanja posameznikov nad obtoženimi niso dogajala. Prav pa je, da nanje gledamo konstruktivno. Ne moremo si jih predstavljati drugače, kot da mučitelji svojih žrtev niso pojmovali kot ljudi. V nasprotnem primeru ne bi mogli vršiti takšnih dejanj. Podobno se je zgodilo tudi v nacističnih in drugih koncentracističnih taboriščih. Kot naj bi pripadniki druge rase ne bili ljudje in zato nevredni življenja, te pravice v očeh nekaterih inkvizitorjev niso imeli heretiki. V vsakem primeru je takšno mišljenje vsega obsojanja vredno in naj nam bo močno opozorilo za prihodnost.

Druga velika možnost za zlorabo inkvizicije se je pokazala v načinu kaznovanja, ki je obsojenemu na smrt ali na dosmrtno ječo odvzel premoženje v korist lokalnega kneza ali kralja. Mnogi pohlepni knezi so bili namreč pripravljeni storiti vse, da bi dokazali krivdo krivoverstva ali katerega drugega zločina vsakemu premožnejšemu človeku ali svojemu političnemu tekmecu. Če so hkrati naleteli na podkupljive inkvizitorje, so hitro “pospravili” človeka, ki je imel kaj pod palcem. Ta vrsta zlorabe se je še zlasti razpasla v španski inkviziciji, kjer je inkvizitorje nastavljal kralj. V nekaterih primerih so človeka obsodili šele po njegovi smrti, da so se lahko polastili njegovega premoženja. Seveda na škodo njegovih svojcev. Nekajkrat pa se je celo zgodilo, da so obtoženčevo zemljo prodali, še preden mu je bila sploh dokazana krivda.

Smrtna kazen v imenu krščanske vere

Danes težko razumemo, kako je lahko krščanstvo, katerega nauk izhaja iz izkušnje izgube svojega Učitelja zaradi smrtne kazni, prav takšno kazen predpisalo in izvajalo za tiste, ki jih je imelo za zločince. Danes smo na srečo prerasli takšno pojmovanje, vseeno pa poskusimo čim bolj razumeti, kako je do tega prišlo.

Do kompromisa glede smrtne kazni je prišlo že v rimskem cesarstvu v 4. st., ko je krščanstvo postala državna religija. Kljub nasprotovanju papeža je cesar l. 350 s smrtjo kaznoval prvega krivoverca. Takšna praksa je bila v Rimu seveda v navadi že pred tem, le da so je bili prej v veliki meri “deležni” prav kristjani. Religija je bila namreč za državo zagotovilo in vzpostavljalec enotnosti, zato je bil sovražnik državne vere tudi sovražnik države in obratno. Brez velikega vpliva na to so se torej kristjani tistega časa morali sprijazniti z usmrtitvami zaradi vere. Danes jim sicer lahko očitamo, da so se premalo postavili nasproti cesarju, toda morda bi bili s tem tudi krivični do njih. Po razpadu kultiviranega Zahodnega Rima in vzpostavitvi germanskih kraljestev pa si ne moremo misliti, da so kralji ravnali kaj drugače. Kot cesar Konstantin je tudi Karel Veliki sprejel krščanstvo predvsem iz političnih razlogov, saj je bilo to takrat edina velika povezovalna sila v Evropi. Zato ni imel večjih moralnih pomislekov pri nasilnem pokristjanjevanju Sasov. Kristjani iz začetka drugega tisočletja so se torej soočali z novonastalimi krivoverstvi s takšno dediščino.

Veliki španski inkvizitor Thomas Torquemmada

Potrditev za svoje ravnanje so lahko našli celo v Stari zavezi: »Če se najde v tvoji sredi, v katerem tvojih krajev, ki ti jih da GOSPOD, tvoj Bog, mož ali žena, ki dela, kar je hudo v očeh GOSPODA, tvojega Boga, s tem da prestopa njegovo zavezo ter gre in služi drugim bogovom in se jim priklanja, ali soncu ali luni ali vsej nebesni vojski, česar nisem zapovedal, in ti to povedo in slišiš o tem, tedaj zadevo dobro preišči! In glej, stvar je zanesljivo resnična: zgodila se je ta gnusoba v Izraelu; tedaj odpelji tistega moža ali tisto ženo, ki sta storila to húdo stvar, k vratom, moža ali ženo, in ju kamnaj, da umreta!« (5 Mz 17,2-5). Pri tem so seveda pozabljali, da je Jezus Staro zavezo dopolnil z zapovedjo ljubeznijo celo do sovražnika.

Zavedati se moramo tudi, da je bilo obdobje visokega srednjega veka čas, ko je vera prežemala vse pore družbenega, tudi umetniškega življenja. Še danes lahko občudujemo veličastne katedrale, ki so jih na nam nedoumljiv način zgradili takratni goreči verniki. V verski gorečnosti pa tiči tudi nevarnost, ki ji vsi niso znali pobegniti, namreč verski fanatizem, pretiravanje. Do njega pride, ko posamezniku vera pomeni vse, ne goji pa ljubezni do drugih ljudi. Marsikdo je v tem času pozabil na svetopisemsko modrost: »Ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič« (1 Kor 13,2b). Verski fanatik bo marsikoga hitro obsodil za heretika in ga za to tudi kaznoval, če bo mogoče. Ali pa se bo z letalom zaletel v stolpnico, polno ljudi. Na žalost je bilo v srednjem veku takih kristjanov veliko in to ne samo med kleriki. Zato je kaznovanje krivovercev tudi pri ljudstvu naletelo na plodna tla.

Poleg tega danes težko razumemo pojmovanji vere in Cerkve, ki sta bili takratnemu človeku samoumevni. Vero so razumeli kot nekaj objektivnega, kot dar Boga, ki ga posameznik zato ne more ocenjevati, kaj šele spreminjati. Cerkev pa je v tej perspektivi popolna in suverena družba, ki temelji na avtentičnem razodetju. Njena prva in najpomembnejša naloga je torej, da ta zaklad vere ohranja s katerimi koli sredstvi. Seveda danes vemo, da cilj ne sme opravičevati sredstev, toda pretirana gorečnost to pogosto pozablja. Vseeno pa je potrebno omeniti tudi, da je usmrtitev po pojmovanju inkvizitorjev pravzaprav pomenila poraz inkvizicijskega sodišča, saj krivoverca ni uspelo spreobrniti in na ta način rešiti njegove duše.

Še enkrat – vsega tega ne poudarjamo z namenom opravičevanja takratnega ravnanja. Na ta način le lažje vidimo, kako so lahko tisti, ki so inkvizicijo vodili, menili, da so njihova dejanja upravičena. Želili smo vstopiti v miselnost srednjeveških kristjanov in prikazati, kako malo je potrebno, da se pozabi na nekatere bistvene nauke krščanstva.

Današnji pogled Cerkve na inkvizicjo

Cerkev se ne boji resnice. To je neprestano poudarjal papež Janez Pavel II. Hkrati se je na mnogih obiskih po vsem svetu v imenu Cerkve znova in znova opravičeval za trpljenje, ki ga je kadarkoli povzročila. Uradno in slovesno pa je to storil 12. marca 2000 (leto sprave), ko se je pred Bogom pokesal za napake, ki so jih kadarkoli storili in jih še delajo pripadniki Cerkve. »Kot Petrov naslednik prosim, naj v tem letu milosti Cerkev, močna v svetosti, ki jo prejema od Gospoda, poklekne pred Bogom in prosi odpuščanje za pretekle in današnje grehe svojih sinov in hčera … Kristjani so povabljeni k priznanju napak, ki so ji zagrešili, pred Bogom in pred tistimi, ki so jih njihova dejanja prizadela,« je dejal in petkrat ponovil vzklik: »Nikoli več!«

Francoska narodna junakinja sv. Ivana Orleanska je bila tudi žrtev inkvizicije.

To opravičilo je vključevalo tudi inkvizicijo. V pripravi nanj ter v luči iskanja resnice je leta 1998 papež tudi sklical mednarodni simpozij o inkviziciji, ki smo ga že omenili. Trideset zunanjih strokovnjakov, ki je tam predavalo, gotovo ni imelo v interesa olepševanja podobe Cerkve, prav tako pa ne papež, ki se je venomer zavzemal za resnico. Potrebno pa je bilo podobo inkvizicije očistiti mnogih pretiravanj in posploševanj, ki so se nabrala tekom stoletij.

Družba in z njo tudi Cerkev je danes precej drugačna od tiste v času inkvizicije. Odločno se bori proti smrtni kazni in dosledno zagovarja temeljno človekovo pravico: pravico do življenja. Spoznava tudi, česar v času, ko je bila vpeta v državniške strukture, ni bila sposobna videti: dobro je, da je ločena od države. Tako se namreč lahko bolj posveti svojemu osnovnemu poslanstvu: oznanjati Jezusa Kristusa.

Kako naj se (mladi) odzivamo na očitke Cerkvi zaradi inkvizicije?

Najprej se je gotovo potrebno pozanimati in čimbolj preučiti obdobje inkvizicije in se pri tem nikoli zanašati le na en vir. Tako bomo lahko že zanikali marsikatero napačno predstavo o tem zgodovinskem pojavu.

Še pomembnejše je priznati, da so se mnoge zlorabe in napake dogajale. Potrebno je povedati, da je bilo mučenje, smrtna kazen in vsakršno drugo kaznovanje človeka zaradi njegove drugačne vere velika napaka, vredna vsega obsojanja. Ne dovolimo pa posploševanja, ki navadno sledi očitkom. Današnji kristjani ne moremo odgovarjati za grehe svojih prednikov. Vsak nosi svojo krivdo sam. Kar smo lahko storili za odpravo krivic, smo storili z uradnim opravičilom s strani papeža. Pomembnejše je, da se iz zgodovine učimo in nikoli več ne ponavimo istih napak.

Dobro pa se je vprašati tudi, kaj pravzaprav nekateri želijo z obtoževanjem Cerkve za grehe preteklosti doseči. Če želijo dokazati, da smo katoličani grešni, se jim ni potrebno truditi. Priznamo. Želijo opozoriti, da se škofje in papeži marsikdaj motijo v svojih presojah? Se strinjamo. Je z inkvizicijo Cerkev dokazala, da ni legitimna naslednica Kristusa? Saj je bil še med dvanajsterimi apostoli eden, ki je Jezusa izdal v smrt na križu!

Cerkev se ne boji resnice. Njenega božjega temelja ne more zatresti nobena neumnost, zavajanje ali krutost, tudi če prihaja iz strani katoličanov. Je pa res, da dejanja, ki se oddaljujejo od največje kristjanove zapovedi: ljubezni do bližnjega, bolijo. Vernike še dosti bolj kot nevernike.


Viri in literatura:

  Baigent, Michael, Richard Leigh. 2004. Inkvizicija. Ljubljana: Mladinska knjiga

  Peters, Edward M. 1988. Inquisition. New York: The Free Press.

  Vidmar, John. 2005. The Catholic Church Through Ages, A History. New York: Paulist Press.

  Laux, John. Church History. Rockford: Tan Books and Publishers. na: http://biblia.com/islam/inquisit..htm (pridobljeno 17.11.2007).

  Catholic Answers. 2005. The Inquisition. Http://www.catholic.com/library/inquisition.asp/ (pridobljeno 14. november 2007).

  New Advent. Inquisition. 2007. Http://www.newadvent.org/cathen/08026a.htm/ (prodobljeno 15. november 2007).

  The Holy See. Memory and Reconciliation: the Church and the faults of the past. 8. maja 2007. http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/cfaith/cti_documents/rc_con_cfaith_doc_20000307_memory-reconc-itc_en.html/ (pridobljeno 26. november 2007).

  Wikipedia. Historical Revision of the Inquisition. 20. novembra 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Historical_revision_of_the_Inquisition/ (pridobljeno 22. november 2007).

  Wikipedia. Inquisition. 20. novembra 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Inquisition/ (pridobljeno 22. november 2007).

  Wikipedia. Medieval Inquisition. 8. novembra 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Medieval_Inquisition/ (pridobljeno 19. november 2007).

  Wikipedia. Portuguese Inquisition. 24. septembra 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Portuguese_Inquisition/ (pridobljeno 20. november 2007).

  Wikipedia. Roman Inquisition. 18. junija 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Roman_Inquisition/ (pridobljeno 19. november 2007).

  Wikipedia. Spanish Inquisition. 15. novembra 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Spanish_Inquisition/ (pridobljeno 18. november 2007).

Fotografije so s spleta.

Vir: Družina, december 2007

Avtor: TILEN MLAKAR

Zbral in uredil: Franci Koncilija

EN OCEAN. ENO PODNEBJE. ENA PRIHODNOST.

V torek, 8. junija 2021 smo praznovali Svetovni dan oceanov. Ta dan je vsakoletni poziv za čim večje sodelovanje vseh deležnikov družbe s ciljem ohranitve oceanov. Svetovni dan oceanov in aktivnosti za ohranitev morij na mednarodni ravni potekajo od leta 2002 v okviru projekta »The Ocean project«. Združeni narodi pa so uradno Svetovni dan oceanov razglasili leta 2008, ko je generalna skupščina Združenih narodov sprejela pripadajočo resolucijo.

Zadnjih nekaj let se krepi zavedanje, da ima ne-trajnostno ravnanje družbe z morskimi ekosistemi pomembne negativne posledice na morja. Posledice se kažejo v preobremenjenosti morij z odpadki, podvodnim hrupom, z onesnaževali, upadom gospodarsko pomembnih ribjih populacij in drugih morskih organizmov ter biotske pestrosti. Pomembno grožnjo kakovosti morij predstavljajo tudi podnebne spremembe, ki pomembno vplivajo na spremembe v dinamiki procesov morskih ekosistemov.

Netrajnostno ravnanje z morji, tako na nacionalni ravni kot v subregiji Jadranskega morja, v soodvisnosti s podnebnimi spremembami, kaže negativne posledice tudi v slovenskem morju. Posodobljena presoja stanja morskih voda (morska direktiva), nakazuje preobremenjenost slovenskega morja in subregije Jadranskega morja z odpadki ter izgubo gospodarsko pomembnih vrst rib in drugih morskih organizmov. Pojavlja se tudi vse večja prisotnost tujerodnih vrst, ki pomembno vplivajo na domači morski ekosistem ter porast v jakosti podvodnega hrupa, ki lahko pomembno negativno vpliva na morske organizme. Vse to se že kaže v upadanju biotske raznovrstnosti tudi v slovenskem morju in subregiji Jadransko morje.

Pomembnost ohranjanja ali povečanja biotske raznovrstnosti ter dobrega stanja morja je bila prepoznana tudi v slovenskem morju. Z Načrtom upravljanja z morskim okoljem za obdobje 2017 – 2021, ki ga je pripravilo ministrstvo in sprejela vlada, so bili sprejeti ukrepi za zagotovitev trajnostne rabe morja in preprečevanje upadanja biotske raznovrstnosti. Med temi ukrepi sta bila na primer ukrep za preveritev vzpostavitve modrih koridorjev na čezmejni ravni oziroma v Jadranskem morju, katerega del je slovensko morje ter ukrep za pripravo pomorskega načrta na morju, ki je trajnostno naravnan in čezmejno usklajen.

Ministrstvo za okolje in prostor je v letošnjem letu pripravilo Pomorski prostorski načrt, ki opredeljuje tudi modre koridorje, prav tako je s pomorskim prostorskim načrtom vzpostavljena prostorska podlaga za usklajeno in trajnostno upravljaje z morskim okoljem.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ministrstvo za okolje in prostor

Zbral in uredil: Franci Koncilija

26. SLOVENSKI DNEVI KNJIGE

Z odprtjem razstave Najljubši literarni junaki so se v sredo, 16. junija 2021 Ljubljani začeli 26. Slovenski dnevi knjige. Dnevi knjige potekajo tudi v partnerskih mestih – Novi Gorici, Mariboru, Celju, Brežicah, Hrastniku, Lenartu, Novemu mestu, Ormožu in Sežani.

Slovenski dnevi knjige so vseslovenski festival. Čeprav je dogajanje v jedru festivala namenjeno slovenski literaturi, se skozenj prepletajo različne umetniške prakse, ki obiskovalcem nudijo poglobljen vpogled v literaturo. Med cilji festivala so po zapisu organizatorjev »ozaveščanje bralne kulture, neposreden stik publike z izvirnimi avtorji različnih generacij ter opozarjanje na dosežke slovenskega leposlovja.« Festival v svoj fokus postavlja različne aktualne tematike in širi izbor akterjev, delujočih na področju kulture, pri tem povezuje različne generacije ljubiteljev literature, avtorje in založnike in je priljubljena točka srečevanja ljubiteljev kulture ob knjigi.

Po lanski virtualni izvedbi se festival tokrat vrača v živem formatu, na spletni strani www.dneviknjige.si pa bo omogočen tudi spletni prenos dogajanja v živo. Na odprtju dnevov knjige v Ljubljani so po napovedi spregovorili o letošnjem dogajanju in glavnih poudarkih programa ter odprli razstavo Najljubši literarni junaki, ki so jo ustvarili otroci različnih ljubljanskih osnovnih šol in bo na ogled celotni čas festivala.

Na Vrtu Lili Novy Društva slovenskih pisateljev je potekal pester festivalski program. Ta bo po napovedi ljubljanske programske ekipe ponudil »raznolike dogodke, ki kažejo na bogastvo slovenske literature«. Ob predstavitvah najnovejših knjižnih izdaj različnih slovenskih založb, branjih slovenskih in tujih literatov in izmenjavanju različnih literarnih žanrov bo velik del dogodkov namenjen povezavi literarnih ustvarjalcev z bralci.

Razstava knjig na Glavnem trgu pred knjigarno Goga

Med mednarodnimi avtorji bodo gostili Martina Previšića, Anno Höglund, Lauro Freudenthaler, Pio Leino in Noro Verde, med slovenskimi pa denimo Andreja Blatnika, Mirano Likar, Braneta Mozetiča, Nino Dragičević, Miriam Drev, Meto Kušar, Jasmina B. Freliha, Boruta Kraševca, Arjana Pregla, Muanisa Sinanovića in Dejana Kobana.

Festivalski dogodki bodo dopoldne namenjeni otroški in mladinski literaturi, pri čemer bo festival ponudil tudi več delavnic za otroke in mladino, v popoldanskem času pa bodo s predstavitvami svežih knjižnih izidov ter okroglimi omizji nagovorili odrasle bralce ter literarno stroko. Ob večerih bodo dogajanje zaključili v glasbeno-literarnem prepletu. Večja pozornost festivala bo namenjena tudi širjenju bralne kulture skozi interaktivne postavitve. V sodelovanju z Narodno galerijo in Moderno galerijo bodo tako slovensko poezijo prepletali tudi z likovno umetnostjo.

Ob festivalskem dogajanju bodo Slovenski dnevi knjige ponudili še Sejem na zraku, ki bo v organizaciji pisarne Ljubljane – Unescovega mesta literature na vrtu Društva slovenskih pisateljev. Sejem na zraku bo v prihodnjih dneh potekal tudi pred knjigarno Libris v Kopru, pred knjigarno Antika v Celju in pred knjigarno Goga v Novem mestu.  

Fotografija: Franci Koncilija in s spleta.

Vir: Delo in Večer.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NEBESNA TELESA

Roman Nebesna telesa Džohe Alharti je prvi v arabščini napisan roman, ki je prejel Bookerjevo nagrado, in prva knjiga omanske avtorice, ki je bila prevedena v angleščino. Slovenski prevod smo dobili v sklopu letošnjega Festivala Fabula, ki sledi vprašanjem prihodnosti. Še dobro. Roman je čudovito plastenje tesnobe, ki izvira iz težišč in želja družine. Škoda bi ga bilo ne poznati. Kaj je torej resnična svoboda, kaj je svoboda misli in duha in kaj svoboda telesa?

Džoha Alharti

UVOD

Roman Nebesna telesa pripoveduje zgodbo zakonskih parov arabske muslimanske družine. Maja postane Abdulahova žena zato, da bi s poroko zatrla svoja čustva do nezainteresiranega drugega, njuno prvorojenko pa poimenuje London. Ime je nenavadno. Uporniško. Tuje. Krščansko! Druga sestra, Asma, se poroči po dogovoru, in to z umetnikom, ki slika konje na tankih nogah. Naslikani prizori jo motijo. Še posebej pa izgubljene oči in tanki, mlahavi temelji tistih prekletih živali. Želi si stabilnosti, zakonsko zvezo pa nadalje izkoristi za to, da dokonča izobraževanje, saj je že vse življenje zatopljena (in zaljubljena) v knjige. Interpretaciji je tukaj morda smiselno priključiti tudi vpliv branja na dojemanje vsakdanjosti; gre za avtoreferencialnost, usmerjenost dela na delo samo, ki ga Alharti izpelje mojstrsko.

ASMA

Glede na mlajšo generacijo, ki jo v sagi omanske družine s podeželja predstavlja London, se kakovost izobrazbe starejšega segmenta družbe (v tem primeru Asme) zamaje v temeljih. Konkretneje: kar je nekoč veljajo za »napredno«, z leti zvodeni, vseeno pa dosežek ne izgubi na pomenu, vsaj če nanj zremo z gledišča dobe in zrelosti. Dokaz za to je v romanu do skrajnosti prignan v ovekovečenju Asmine ljubezni do moža, ki se v polnosti razvije šele, ko ženska ni več le polovica duše, temveč popolno nebesno telo. Asmin mož si je želel ženske, ki bo krožila po orbiti, ki jo je on začrtal, ne bo pa ločeno nebesno telo v lastni orbiti. »Asma je bila žena, svobodna znotraj tirnic njegovega vesolja, zunaj pa ne.«Pa je bila res? Roman je vztrajen, živ in nedoločen, neskončen. Njegovi robovi so ostri, morda celo odsekani, po drugi strani pa nikoli zares ne zbodejo, temveč dopuščajo pretakanje iz ene skrajnosti v drugo.

HAVLA

Havla, tretja izmed sester, se poroči iz ljubezni. Tudi razplet njenega življenja ni pravilen ali napačen, kaže pa, da ne obstaja ena pot pravega življenja ali prave ljubezni, da ne obstaja samo ena prava žena ali prava ženska. Premikanje med generacijami je v romanu organsko in neprisiljeno, skoki pa ustvarjajo polifonijo, ki ji ne pridemo do konca. Zaključkov ni. Je pa roman Nebesna telesanedvomno roman o svobodi, naj se tema na prvi pogled zdi še tako izpeta. Prevzeta je sveže, modro in moderno. Ali kot je naslikano odraščanje Salime, matere treh deklet:»Odrasla je ob vznožju kuhinjskega zidu, vedno lačna, v večnem opazovanju svobode sužnjev, da živijo in plešejo, in gospodaric, da ukazujejo, se krasijo in hodijo na obiske.«

Kaj je torej resnična svoboda, kaj je svoboda misli in duha in kaj svoboda telesa? Je pod okriljem družine, naj bo slovenska ali omanska, svoboda sploh mogoča?

ZAKLJUČEK

Roman Džohe Alharti je vitalen, gibljiv in boleče večglasen. A se plasti med seboj ne sprijemajo kot gozdna pot v vlažni jeseni; odbirali bi jih lahko drugo od druge. Kot vinjete bi zmogle stati same zase. A v tem primeru Nebesna telesa ne bila zgodba neke družine v neki državi v nekem času in z neko bolečino. In če to ne bi bila zgodba družine, ne bi spoznali vse kompleksnosti procesov nekega posameznika, ki živi znotraj nje. Nebesna telesaso odmev samih sebe, so tradicija, postavljena v prostor modernosti, ki ji le stežka sledijo.

KDO JE DŽOHA ALHARTI?

Džoha Alharti (1978) je avtorica dveh zbirk kratke proze in treh romanov, med katerimi so največ mednarodne slave požela Nebesna telesa, za katera je leta 2019 prejela mednarodno nagrado Man Booker. V Edinburghu je doktorirala iz klasične arabske književnosti, danes pa je profesorica na Univerzi v Muškatu.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PRVA OBLETNICA KATOLIŠKO-ISLAMSKE DEKLARACIJE IZ ABU DABIJA

UVOD

V duhu prve obletnice podpisa katoliško-islamske Deklaracije o bratstvu za mir v svetu in skupno sožitje je papež Frančišek 4. februarja 2020 poslal »urbi et orbi« kratko video sporočilo. V njem odločno spodbuja vse, ki se v duhu Deklaracije trudijo uresničevati ljubezen za dobro drugih, ne glede na njihovo religijsko, etnično in kulturno pripadnost. Papež je na koncu sporočila podelil blagoslov vsem, ki si prizadevajo za dobrobit pristnih medčloveških odnosov.

Deklaracija o bratstvu vseh ljudi za mir, ki sta jo lani na pomembnem medreligijskem katoliško-islamskem dialoškem srečanju v Abu Dabiju podpisala papež Frančišek in veliki sunitski imam Ahmed al Tayyib, predstavlja pomemben dialoški dogodek na področju dveh največjih monoteističnih religij. V tem dokumentu sta papež Frančišek in veliki imam univerze Al Azhar Ahmed al Tayyib pozvala katolike, kristjane in sunitske muslimane, kakor tudi vse ljudi dobre volje, da sprejmejo teološka, antropološka, etična, kulturološka in politična spoznanja, do katerih sta prišla oba podpisnika Deklaracije na podlagi medsebojnega obojestranskega sodelovanja še pred podpisom tega dokumenta.

Papež Frančišek                                               
Imam Ahmed al Tayyib

TEMELJNE IDEJE DEKLARACIJE

Katere so temeljne ideje Deklaracije, ki jim papež pripisuje tako velik zgodovinski pomen? Avtorji priznajo številne pozitivne dosežke sodobne civilizacije, hkrati pa opozarjajo tudi na številne nevarne trende, ki ogrožajo sam človeški obstoj. Deklaracija sicer jasno poziva k radikalnemu duhovnemu, filozofskemu in kulturnemu preobrat vseh ljudi dobre volje, vendar papež in imam vse to presegata s pozivom, naj ljudje med seboj sodelujejo na podlagi vere, ki je plod božjega delovanja oziroma božje milosti. Ta milost ljudem pomaga pri uresničevanju postulatov medsebojnega sožitja v ljubezni, v prizadevanju za mir, družbene in gospodarske pravice, spoštovanju svobode veroizpovedi, svobode mišljenja, pravic žensk, pri ekološki odgovornosti itd. Še posebej pa sta v Deklaraciji obsojena nasilje in teror v imenu vere. Kritiki Deklaracije pa se sprašujejo, kako je mogoče graditi univerzalno bratstvo v svetu s toliko kulturnimi, religioznimi, svetovnonazorskimi, ekonomskimi in socialnimi razlikami in interesi? Sopodpisniki Deklaracije pa tem skeptikom sporočajo, da je ta dokument racionalno in teološko utemeljen, ko opozarja na možno bodočnost, ki bo kljubovala nasilju, krivici, neenakosti, ekološki in celo atomski apokalipsi.

SVETOVNI DAN ČLOVEŠKEGA BRATSTVA ŠE NI SPREJET

V skladu s tem duhom Deklaracije je papež Frančišek v preteklem letu na različnih dogodkih in srečanjih z osebnostmi poudarjal njen pomen, citiral posamezne ideje ter delil Deklaracijo politikom in predstavnikom drugih religij. Tudi papeški svet za medreligijski dialog si neprenehoma prizadeva za razširjanje ciljev Deklaracije na diplomatski, medreligijski, akademski in pastoralni ravni.

Glavni tajnik OZN Antonio Guterres

Spodbujen z antropološko-teološkimi temelji in cilji Deklaracije je papež Frančišek decembra 2019 skupaj z velikim imamom, ki ga v svojih sporočilih imenuje za »svojega brata«, predlagal glavnemu tajniku Organizacije Združenih narodov (OZN) Antóniu Guterresu, da 4. februar razglasi za »svetovni dan človeškega bratstva«!

V pobudi sta papež in imam še predlagala, da bi bili OZN skupaj s Svetim sedežem in Univerzo Al Azhar iz Abu Dabija soorganizatorji velikega Svetovnega dialoškega srečanja in kulture o človeškem bratstvu. To pobudo so odločno podprle manjše krščanske skupnosti v islamskih državah, maronitski patriarh Bechara Rai, kaldejski patriarh Rafall I. Sako ter istanbulski patriarh Bartolomej.

NASPROTOVANJA DEKLARACIJI V KATOLIŠKI CERKVI

Deklaracije pa ne podpirajo vsi. Najbolj ji nasprotujejo katoliški tradicionalisti, ki se ne strinjajo z dosežki II. vatikanskega koncila na področju teologije, duhovnosti, pastoralne prakse in kristocentričnosti odrešenjskega sporočila. Papežu Frančišku glede podpisa Deklaracije očitajo, da je dokument relativističen in heretičen s trditvijo, da je pluralizem religijske zgodovine človeštva »dar modre božje volje.«

Podpis deklaracije

Zaradi tega je papež Frančišek 3. aprila 2019 na posvet poklical sholastične teologe in njihovo »Voluntas permissiva Dei«, ki so leta 1986 svetovali tudi papežu Janezu Pavlu II., ko je imel veliko težav z organiziranjem medreligijskega molitvenega srečanja v Assisiju. Papež Frančišek je bil prepričan, da je Deklaracija v službi uresničevanja edinstvenega Božjega zgodovinskega načrta, v okviru katerega so razlike manj pomembne od edinosti, ki je »radikalno, temeljno in odločujoča«!

NASPROTOVANJA DEKLARACIJI V ISLAMU

Tudi v islamskem svetu ni šlo vse gladko. Odzivi na dogodek v Abu Dabiju so bili precej zadržani. Med drugim veliki imam Ahmed al Tayyib ni prepričal predstavnikov sunitskega, salafitskega in vahabitskega islama. Za uspešno sodelovanje kristjanov in muslimanov predstavlja decentraliziranost islamske religije, še posebej njen mnogovrstni pravno-teološki sistem (šeriatsko pravo) ter njihovi različni etično-kulturološki načini življenja, precejšnjo prepreko. Navsezadnje je v bližini še problematična Saudska Arabija, ki še vedno predstavlja sicer moderno, vendar antipluralistično, antidemokratsko, teokratsko paradigmo političnega islama.

ZAKLJUČEK  

Ne glede na vsa zgoraj navedena nasprotovanja je papež Frančišek prepričan, da je Deklaracijo možno uresničiti tudi s pomočjo nadaljevanja medreligijskih asiških srečanj, s katerimi je začel že papež Janez Pavel II. Navsezadnje tudi zato, ker se je tam prvič zgodilo srečanje dveh teološko-religioznih inkluzivizmov, katoliškega in islamističnega.

Na koncu se v povezavi z Deklaracijo pojavljata dve temeljni vprašanji:

  1. Ali ni bodočnost dialoškega sožitja dveh različnih teoloških sistemov predpogoj obstanka človeštva, da znotraj inkluzivizma lastne veroizpovedi najdejo dovolj duhovnega prostora za sprejemanje temeljnih vrednot drugih religijskih izkušenj in stališč?
  • Ali ni Deklaracija pravzaprav majhna, vendar tudi nezanemarljiva spodbuda in poziv, naj si verniki obeh religij prizadevajo, da bi doprinesli k uresničevanju Božje ljubezni med ljudmi v duhu medreligijskega Assisija?

Kolikor kristjani pritrdilno odgovorijo na ti dve vprašanji, da lahko dejansko uresničujejo mir, pravičnost, bratstvo, ljubezen, lepoto, medsebojno spoštovanje in pravi odnos do narave …, takrat bodo priče doživetja uresničitve Deklaracije iz Abu Dabija na Zemlji in v božjem kraljestvu.

Vir: Crkva u svijetu št. 1/2020, Split, fotografije so s spleta

Prevedel, zbral in uredil: Franci Koncilija

VSA SLOVENIJA KVAČKA 212 OBČINSKIH GRBOV

Slovenj Gradec

Slovenjgradčanka Jadranka Smiljić je pred novim izzivom, že drugič se želi vpisati v Guinnessovo knjigo rekordov. Tokrat bodo kvačkarice iz cele Slovenije izdelale vseh 212 grbov občin v Sloveniji. Neverjetna Jadranka Smiljić bi rada postavila svetovni rekord. Skupaj s kvačkaricami iz različnih slovenskih krajev želi v dveh mesecih skvačkati 212 grbov slovenskih občin. To pomeni,da bodo za vsak grb potrebovale okoli 100 ur dela. S tem podvigom se želijo vpisati v Guinnessovo knjigo rekordov. Lani sta Jadranka Smiljić in Anita Kac iz Dravograda že postavili nov rekord v neprekinjenem 28-urnem kvačkanju.

KDO JE JADRANKA SMILJIĆ

Jadranka Smiljić, po izobrazbi diplomirana inženirka računalništva in informatike, ki ima svoje podjetje SGeek – spletne rešitve, je sredi februarja že oblikovala spletno stran https://slovenija.kvacka.si, kjer je na voljo obrazec za prijavo na kvačkarski izziv. »Odziv na projekt Slovenija kvačka je zelo dober, prijavljenih je že okoli 150 žensk različnih starosti in poklicev. Navdušenje je tako veliko, da bi nekatere takoj začele delati. Prijave so odprte, dokler se jih ne bo zbralo vsaj 212. Načrt je tak, da bi imela vsaka zamenjavo, če zboli ali se poškoduje.«

Pobudnica Jadranka Smiljič

KVAČKANJE NI SAMO ZA STARE BABICE

Kvačkarski izziv bo šele jeseni, kvačkale bodo predvidoma dva meseca. Vsak grb bo velik 140-krat 180 centimetrov. Načrt je tak, da jih bodo skvačkale iz slovenske volne, ki jo izdeluje tovarna v Majšperku. Stroški izziva vključujejo material za izdelavo grba, organizacijo, izdelavo spletne strani, računalniško pripravo načrta grbov, promocijo in pridobivanje financ, koordinacijo vseh 212 kvačkaric in županov občin … Za finančno pomoč bodo zaprosile vse župane, ki jim bodo grbe tudi podarile. Pred tem bi jih rade postavile na ogled v Mozirskem gaju. Jadranka je skvačkala tudi že slovenski grb. Podarila ga bo predsedniku države Borutu Pahorju. Želi si, da bi predsednik postal častni pokrovitelj nacionalnega kvačkarskega izziva.

Projekta so se lotile tudi zato, ker želijo pokazati, da kvačkanje ni le domena starih babic. Tudi na izziv so se prijavile ženske različnih starosti, želijo si tudi kakšnega moškega. »To je novodobna joga, meditacija, sprostitev. Ko kvačkamo, je treba šteti zanke, za kar potrebujemo mir, družina pa ima ta čas mir pred nami,« razlaga Jadranka, ki izjemno rada kvačka in to dela z vsem srcem. Izpod njenih rok nastajajo torbice, kape, ponči, otroška oblačila, brezrokavniki, mandale, igrače …

ZAKLJUČEK

Njeni izdelki so prave umetnine. Kot pove, se je te obrti naučila sama ob posnetkih na youtubu. »Babica in mama sta kvačkali, a težko je to naučiti otroka. V mladih letih sem zelo rada šivala in izdelovala gobeline. Kvačkati sem začela šele pred osmimi leti, ko si je sin Kosta zaželel igračko iz njemu drage risanke Bacek Jon. Nikjer je nisem mogla kupiti, zato sem se odločila, da mu jo izdelam sama,« se spomni svojih začetkov. In kaj ji kvačkanje pomeni? »Sprostitev in tudi trening možganov. Ves čas moraš razmišljati, kaj delaš, saj vsi kvačkani vzorci temeljijo na pravilnem štetju.«

Vir: Večer, fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NOV USPEH PESNICE IN ČLANICE KDSŠ REZKE POVŠE

Pod okriljem Layerjeve založbe iz Kranja je 1. junija2021, ko obeležujemo Mednarodni dan reke Save,izšla pesniška zbirka Reke – poklon našim rekam.Pesmi so izbrane iz razpisanega vseslovenskega literarnega natečajaLayerjeve založbe. Izid pesniškega zbornika Reke se je odvil v sklopu dogodka Mednarodni dan Save, ki ga obeležujejoSlovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina ter Srbija. Reka Sava s svojim obsežnim tokom omogoča razvoj gospodarskih aktivnosti, regionalnega povezovanja med narodi in na ta način prispeva k boljšemu odnosu do stanja voda ter večji kakovosti življenja prebivalcev, ki živijo ob reki Savi.

Layerjeva založba je k sodelovanju povabila 6 umetnikov – francoskih ilustratorjev, ki so vizualno opremili izbrane pesmi iz natečaja,kar zbirki dodaja mednarodno širino in vseobsežnost. Nekatere izbrane pesmi iz zbirke so prevedene tudi v francoski jezik.

Layerjeva založba v Kranju

V šumenju verzov se zrcalijo vodni tokovi, ki odnašajo slabo in dobro, odpira se problematikaokolja s stihieko-kritične poezije. Pesmi potujejo z meglicami, brzicami, mirnimi in deročimi tokovi, med  brbotanjem skrivnosti in spominov. Čuvajojih varuhi voda, a reke večkrat obstanejo ob pregradahmed potovanjem od izvira do izliva, se kaotično penijo ob brežinah dobrega in slabega in s seboj nosijo večni krogotok človeških usod.

Pesnica in članica KDSŠ Rezka Povše

Na natečaj je prispelo 198 pesmi, ki so slogovno in vsebinsko raznovrstne. Med izbrane avtorje, ki so natisnjeni v zbirki, se je uvrstila tudi članica KD Severin Šali in Literarne sekcije Snovanja pri DU Rezka Povše s pesmijo Vodna vila. Pesnici je v velik ponos, da se je uvrstila v zbirko, saj so reke, kot nekdanji uslužbenki Vodnogospodarskega podjetja Novo mesto,spomin na razgibano življenje nekdanjega kolektiva.

 Pesnica Rezka Povše

 VODNA VILA

Pela je ob reki
in se zibala
v razčesanih laseh vrb.

Včasih
se je prikazala
v pozlati svetlobe,
stkana iz razsute mavrice,
kot predivo zlatega oblaka.

Vila, zlatoprejka,
meglasta tančica, žejna tišine,
je šepetala reki,
ki je rosila skozi njo.

Pod gladino je lovila odseve
lune, sonca, oblakov
in odnašala želje mnogih,
ki smo prišli k reki odžejat srce.

Natakala nam je
plameneče sanje,
da so šumele
v zašepetanih jutrih.

Med njenimi lasmi
se je lovilo hrepenenje,
v naših očeh so bile daljave
in reka je drhtela
z bitjem mladih src.

Noč se je spopadla z lučjo.

Posekali so
z grmičevjem
okrašene brežine
in zasuli
nasmejani travnik regratovih lučk
z betonom.

Železne traverze
s pološčenimi očmi rohne
iz zamolklosti armiranih zapornic.

Vila je odplavala
na sončno stran mladosti.

Še vedno prihajam molit
k betonskemu kanalu ujete reke.

Klečim in čakam,
da zdrsne z one strani zlata svetloba,
drobna vila,
in me zaziblje
v tišino
ugaslih lestencev mladosti.

EKOLOŠKA PREROKBA INDIJANSKEGA PLEMENA CREE

Ekologija je razmeroma mlada znanost, saj se je začela razvijati šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je pojavilo očitno propadanje naravnih sistemov, predvsem zaradi neodgovornega ravnanja človeka do njegovega bivalnega okoljaPosledica vsega tega je pojav toplogrednih plinov, zlasti škodljivi vpliv ogljikovega dioksida (CO2), da vseh drugih nevarnih pojavov za naravo in človeka niti ne omenjamo.

Ameriški staroselci, ki jih je leta 1492 Krištof Kolumb imenoval Indijanci,  med njimi tudi Eskimi ali Inuiti, pa so vedno živeli od darov narave. »Uničevali« so jo samo toliko, kolikor so potrebovali za preživetje, saj so se dobro zavedali njenega pomena in njihove odvisnosti od nje. Znana je zgodba Indijanca iz plemena Apači, ko se je prvič peljal z avtomobilom. Hitre vožnje ni mogel prenašati, zato je prosil, da so avto ustavili. Poglavar se je ulegel na cesto in prisluškoval svojemu duhu, ki je zaradi hitrosti ostal za njim. V času pospešenega razvoja industrije v ZDA je konec 19. stoletja nastala tudi čudovita ekološka prerokba, ki jo je belcem izrekel indijanski poglavar kanadskega plemena Cree:

»Šele ko bo posekano poslednje drevo,  šele ko bo zastrupljena poslednja reka,  šele ko bo ujeta poslednja riba, šele potem boste ugotovili, da denarja ni mogoče jesti!«

 Fotografije so s spleta

Pripravil: Franci  Koncilija

PETI JUNIJ 2021 JE ŽE 47. SVETOVNI DAN OKOLJA

UVOD
Svetovni dan okolja je eden najstarejših svetovnih dni, ki jih obeležujemo na pobudo Organizacije Združenih narodov in njenega okoljskega programa. Letošnji svetovni dan okolja je tokrat v znamenju generacije za obnovo ekosistemov in poteka pod geslom Preobrazi, preustvari, obnovi -Generacija za obnovo.  

Namen letošnjega svetovnega dne je spodbuditi slehernega izmed nas, da na svoj način prispevamo k ohranjanju čistega okolja. »Smo generacija, ki mora naravi podati roko,« pravijo pobudniki svetovnega dneva okolja, ki so prepričani, da je biotska raznovrstnost eden od ključnih temeljev razvoja človeštva.

Letošnji svetovni dan okolja je prelomen tudi zato, ker Okoljski program OZN pričenja z globalno pobudo Desetletje za obnovo ekosistemov. Ta sovpada z opozorili znanstvenikov, da je prihodnje desetletje ključnega pomena za ohranjanje številnih živalskih in rastlinskih vrst ter prilagajanje na podnebne spremembe. Med ključnimi ekosistemi izpostavljajo mokrišča, gozdove in koralne grebene. Njihovo zmanjševanje neposredno vpliva na življenje skoraj polovice svetovnega prebivalstva. Ribe predstavljajo petino živalskih beljakovin za okoli 3 milijarde ljudi. Več kot štiri petine človeške prehrane temelji na rastlinah. V državah v razvoju 80 odstotkov ljudi živi na podeželju in njihovo zdravje temelji na rastlinstvu.

Urbana območja predstavljajo zgolj 1 odstotek površine Zemlje, na tem odstotku pa živi več kot polovica svetovnega prebivalstva. Funkcionalna urbana življenjska okolja lahko prispevajo k čistejši vodi in zraku, ustvarjanju hladnejših otokov v segretem urbanem okolju, ščitijo kakovost življenja pred različnimi tveganji in omogočajo kakovosten počitek in igro. Tudi urbano okolje je dom raznolikih živalskih in rastlinskih vrst. To je le nekaj dejstev, ki nam govorijo o izjemnem doprinosu biotske raznovrstnosti za trajnostni razvoj in kakovostno življenje človeštva.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ministrstvo za okolje in prostor (MOP)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.