DOTIK ŠPORTA V KAMNU

Lani je Novo mesto pretežni del svoje kulturne dejavnosti usmerilo v projekte, povezane z jantarjem, kar je po svoje razumljivo, saj je Mestna občina Novo mesto glede na pomembnost jantarnih najdb, odkritih na bogatih novomeških arheoloških lokacijah, leto 2017 razglasila kot Jantarno leto, ki so ga prepletale številne z jantarjem povezane kulturne, turistične in družabne dejavnosti. Člani društva Skulpte so se na to občinsko odločitev odzvali s kiparsko izjemnim in po obsegu monumentalnim skupinskim delom, ki je prekašal vse njihove dotedanje kiparske aktivnosti. Po uspešni kolektivni in resnično dobri izvedbi skrbno načrtovanega projekta so kiparji brez odlašanja svoje ustvarjalne zamisli usmerili v pripravo pregledne skupinske razstave z namenom, da se tako na kulturno umetniški način poklonijo olimpioniku (dobitniku več zlatih medalj na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih) Leonu Štuklju in športnemu udejstvovanju nasploh, ki mu je Mestna občina Novo mesto posvetila leto 2018 pod geslom Zdrav duh v Novem mestu.

Avtorji, predstavljeni s svojimi deli na skupinski razstavi Dotik športa v kamnu, so, kot že sam naslov poudarja, dosledno zvesti kamnu, temu plemenitemu trdemu gradivu, ki zahteva skrbno in dolgotrajno obdelavo. Najpogosteje pri svojem delu uporabljajo dolenjski apnenec z vmesno stopnjo trdote (med magmatskim granitom, tonalitom, porfirjem in mehkejšim alabastrom in peščencem), tu in tam pa je kakšno njihovo delo izklesano tudi iz kristaliziranega apnenca, ki ga poznamo kot marmor. Po pomenu in namenu se člani društva Skulpte, ko niso angažirani pri večjih skupinskih projektih, odločajo za izdelavo malih kamnitih skulptur zasebnega, intimnega značaja.

Tehnični postopek kiparskega oblikovanja je dvojen: pri prvem sloni na odvzemanju snovi (klesanje in rezljanje kamna in lesa ali morda tudi kakšne druge bolj ali manj trde snovi) in po takšnem postopku narejeno ustvarjalno delo je skulptura, ko pa z gnetenjem gline formalno uresničimo izbrani motiv in po njem naredimo kalup (model) ter odlijemo tridimenzionalno delo, smo dobili plastiko. Po razsežnosti razlikujemo dve temeljni osnovni kiparski obliki: prosto stoječo oblo plastiko in relief, ki je vezan na ploskev. Kip gledalcu nudi ogled z vseh strani, relief pa nam omogoča le čelni, frontalni pogled. Kiparstvo kot specifičen način likovnega izražanja s prostornino in obliko čutimo in doživljamo ne le s pogledom, temveč tudi z dotikom, za razliko od risbe grafike in slikarstva, kjer je tretja razsežnost le navidezna.

Preberi več DOTIK ŠPORTA V KAMNU

ČEŠKA JE POSTALA 13. DRŽAVA ZDRUŽENIH RASTOČIH KNJIG SVETA

Konec oktobra 2018, blizu spominskega parka velikanov slovenske kulture Navje v Ljubljani, se je Češka republika kot 13. država pridružila Združenim Rastočim knjigam sveta. Češka je za pridružitev izbrala knjigo Vaclava Havla Moč nemočnih, v kateri je znani pisatelj, politik, esejist in dramatik v času komunistične diktature rehabilitiral vrednote, kot so zaupanje, odprtost, odgovornost, solidarnost in ljubezen.  

  

O tem lepem in pomembnem dogodku v Ljubljani, na katerem je bila poleg drugih pomembnih osebnosti tudi veleposlanica Češke republike v Sloveniji Vera Zemanova, sem se pogovarjal z dr. Janezom Gabrijelčičem, Novomeščanom, duhovnim očetom tega projekta in članom KDSŠ. Dr. Janez Gabrijelčič je v zvezi s tem dogodkom povedal:

Nahajamo se v izrazito nemirnih, stresnih in prelomnih časih, ki so polni sporov, napetosti in vsestransko globokih neravnovesij na globalni ravni.  Vse to lahko prvič v zgodovini človeštva vodi v propad našega planeta. Vendar je po drugi strani človeštvo razvilo visoko tehnologijo ter znanja, ki lahko pripomorejo k odpravi omenjenih neustreznosti in groženj. Zato  je treba usklajeno in odgovorno ravnati, tako na lokalnih kot globalnih ravneh.

Potreben je torej širši mednarodni intelektualni napor, ki bo dolgoročno deloval v smeri medsebojnega povezovanja ter sodelovanja. Potrebujemo strateško miselno ozadje, ki bo spodbujalo k razširjanju in poglabljanju znanja na mednarodni ravni, v skladu s Sokratovim razmišljanjem, da je znanje dobro in neznanje zlo. Seveda pa potrebujemo tudi pogumne odločitve, ki bodo udejanjale zamisli.

Prepričan sem, da je lahko eden od teh naporov tudi projekt Deklica z Rastočo knjigo in še posebej projekt, imenovan Združene Rastoče knjige sveta.   

Oba projekta sta začela nastajati v Ljubljani, za Bežigradom, na prehodu v tretje tisočletje. Predstavljata prispodobo in potrebo po nenehnem povečevanju, bogatenju znanja ter medkulturnega, znanstvenega sodelovanja. Njun glavni namen je, da poudarita  vlogo knjige kot simbola za splošni razvoj človeka in še zlasti za razvoj kulture, znanosti, umetnosti in medsebojnega sodelovanja.

Dejavno želimo prispevati k temu, da bo svet v naslednjih letih težil k uravnoteženemu in trajnostnemu razvoju človeških potencialov ter medsebojnemu sodelovanju, kar naj bi vse temeljilo na visoki stopnji vzajemnega spoštovanja.

Preberi več ČEŠKA JE POSTALA 13. DRŽAVA ZDRUŽENIH RASTOČIH KNJIG SVETA

IZJEMEN KULTURNI DOGODEK V KARTUZIJI PLETERJE

V petek zvečer, 26. oktobra 2018, je v Kartuziji Pleterje v nabito polniakustični gotski cerkvinastopil vrhunski Ženski komorni zbor ČARNICE pod taktirko nadarjene Monike Fele. Koncert je organiziralo Kulturno društvo Zgovorna tišina, ki si prizadeva za popularizacijokartuzijanske duhovnosti. Vodi ga Novomeščan Zvone Pelko, tudi avtor priljubljene multivizije o Kartuziji Pleterje.

UVOD
Uvodoma je okoli 40 mladih deklet, odetih v meniške kute,zapelo pesem Aleluja. Dekleta s svečami v rokah so stala v poltemi ob steni po vsej cerkvi. Čarnice so v nadaljevanju programa zapele še trinajst pesmi v latinskem jeziku, kar je dalo večeru še poseben čar in mistično vzdušje. Solista sta bila Jaka Mihelač, bariton, in Dominik Fele, deški sopran.

KAKO JE KONCERT USTVARJAL SKLADATELJ ANEJ ČERNE
Skladatelj Anej Černe je koncert poimenoval Circum Tempus (Okrog časa). Zapisal je: »V tem koncertnem prepevanju se ljudje sprašujemo o samem smislu našega obstoja in časa. Odgovor na ta večna vprašanja je vedno razpet med dvema poloma: med dvomom in absolutnostjo.« V nadaljevanju se je skladatelj  spraševal o temeljnih človeških vprašanjih, npr. kdo lahko sodi ipd. Anej Černe je globoko prepričan, da je sporočilnost glasbe za človeka najgloblja izpoved. Glasba po njegovem povezuje naravni red in hkrati neskončno svobodo. Po njegovem sta zato človeški glas in zborovsko petje izraz sožitja med sicer različnimi ljudmi. Preplet petja, besede in tišine v prostoru in času, ki sta temu namenjena, predstavlja mistično poglobitev vase po poti nad lastnim egom v sinergiji z ostalimi ljudmi.

MARIJANSKA RAZSEŽNOST KONCERTA
Iz predstavitve celotnega koncerta je razvidno, da je izrazito marijanski. Sestavljen je iz dveh delov: prvi, Angelus Domini, opisuje Marijino oznanjenje, torej čas, ko se po Mariji izpričuje božanska resničnost stvarjenja in učlovečenja Boga, ki ni sprememba danosti, ampak dar sam, po božji Besedi. V drugem delu koncerta so se udeleženci s poslušanjem ubranega petja preselili z Marijinim trpljenjem pod križ na Golgoti in se soočili s smrtjo Marijinega Sina Jezusa Kristusa. Tako je lahko Marijina pot s pomočjo čudovitega petja posebna preslikava za vsakogar, ki stopa po poti življenja in išče pot do miru.

ZAKLJUČEK
Skladatelj Anej Černe je s tem čudovitim glasbenim stvariteljstvom dosegel neverjeten odziv med poslušalci, ki so se na poseben način počutili globoko povezani. Tovrstno petje ni samo lepo, ampak tudi globoko sporočilno, vključno z eshatološkimi razsežnostmi.  

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

IN MEMORIAM MILICI STEKOVIĆ

V soboto, 27. oktobra 2018, smo se na pokopališču v Metliki po poldrugem mesecu trpljenja, ko se je ponovno pojavila neozdravljiva huda bolezen, poslovili od naše članice, priljubljene pesnice in kulturne ustvarjalke Milice Steković. Pogreba se je udeležilo veliko ljudi iz Slovenije in Hrvaške. V imenu predsednika KDSŠ akad. prof. dr. Milčka Komelja, članic in članov ter v svojem imenu sem pred vežico, Milici v spomin, spregovoril tudi jaz. 

Pokojna Milica nas je s svojo smrtjo priklicala k svojemu grobu, da se poslovimo od nje. Besede, ki jih bom izrekel, niso namenjene njej, ker jih ne potrebuje, ampak vam vsem, ki ste se zbrali na njenem pogrebu. Nekateri verjamemo, da se s smrtjo življenje ne konča, ampak samo spremeni. Zato sem prepričan, da je sedaj Milica v povsem drugačnih razsežnostih bivanja, kjer ni časa in fizikalnih zakonov, ni svetlobe in teme, ni omejitve s prostorom … Zato bom o Milici govoril vam.

Milica je bila v današnjem času, ki je tako močno zaznamovan z izključevanjem vseh vrst, s sovraštvom, z uničujočim individualizmom, nerazumno zakrknjenostjo medčloveških odnosov in še bi lahko našteval, nekaj povsem drugega. Bila je ženska, ki je preprosto, prešerno in poduhovljeno živela za kulturo v najširšem pomenu besede, še posebej pa za kulturo plemenitih medčloveških odnosov.

  
Izdelki Milice Steković

Milica je imela srečo, da zanjo pri uresničevanju tako bogatega notranjega načina življenja ni bilo nobenih ovir. Neumorno je ustvarjala, pisala, javno nastopala, se udeleževala najrazličnejših prireditev v vseh mogočih društvih in združenjih. Nikoli ni bila obremenjena s tem ali onim jezikom ali narodnostjo, da zaradi tega ne bi hotela komunicirati z vsemi ljudmi dobre volje, jih spoštovati in z njimi prijateljevati. Zato ni čudno, da je s svojo nevsiljivo gostoljubnostjo, prijaznostjo in človeško milino, ki jo po navadi v svoje okolje žarčijo samo pesniki in kulturniki, dobesedno osvajala svoje sogovornike in tudi poslušalce.

Ko se danes poslavljamo od naše drage Milice Steković, vas vabim, da Milico še naprej nosimo v svojih srcih in se ji iskreno zahvalimo za vse, kar nam je v svojem življenju nesebično dajala in nas tako osrečevala. Prepričan sem, da si želi, da bi še naprej uresničevali vsa njena prizadevanja, da bi ljubili kulturo, se medsebojno spoštovali in se imeli radi. Hvala. Milica, počivaj v miru. 

Franci Koncilija, namestnik predsednika KDSŠ

Zapis na Luni

Zapis na Luni je tisti odlomek iz Svetega pisma, ki najbolj nagovarja dr. Daniela Brkiča, pastorja Evangelijske cerkve Dobrega pastirja Novo mesto in profesorja na Teološki fakulteti Univerze v Zagrebu.

Moj najljubši odlomek iz Svetega pisma …
je zapisan v Evangeliju po Janezu 3,16-17 in je miniatura Biblije, Sveto pismo v malem, zato so ameriški astronavti odnesli ta zapis tudi na Luno: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.«
Zavedam se, da ne morem reči »Bog«, če prej ne rečem »Jezus«.

Najljubša duhovna knjiga (poleg Svetega pisma)
Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana (ok. 1379–1471).

Najljubša molitev
Gospodova molitev očenaš, ker je najpopolnejša molitev in povzetek vsega Evangelija.

Najljubši romarski kraj
Najraje romam kar v svetišče svojega srca, kjer motrim lepoto ljubezni Najsvetejšega.

Kaj vas najbolj nagovarja pri Jezusu?
Njegova edinstvena popolnost (značajnost).

Kaj bi radi vprašali Boga?
Bolj kot to, zakaj dopušča na svetu toliko zla in trpljenja, bi ga vprašal, kako to, da me toliko ljubi, da je našel tudi mene. Nepojmljivo je, da me Bog ni ustvaril zato, da jaz ljubim njega, ampak on mene.

Katero človeško lastnost najbolj cenite (pri moških/ženskah)?
Pri moških cenim pogum, izražen v odločnosti, ne v nasilju in orožju; vendar pogum ni odsotnost strahu, kajti pogumen človek ni tisti, ki strahu ne čuti, ampak tisti, ki strah premaga.
Pri ženskah pa cenim preprostost, kajti prava lepota se izkaže v enostavnosti. Pravijo, da je manj več. Gre za čednost, vrlino.

Za katere napake imate največ razumevanja?
Za vse napake, ker vsi delamo iste napake; zato moramo drug drugemu odpuščati. Brez odpuščanja ni prihodnosti. Na svetu je preveč zidov in premalo mostov. Prvi, ki ga je Jezus povabil s sabo v raj, je bil iz srca skesani desni razbojnik, ne pa kak čistun.

Kaj najraje počnete?
Najraje berem, študiram, pišem, igram na klavir, vrtnarim in hodim v naravi, da občudujem lepoto majhnih in vsakdanjih stvari. In ne hodim kar naravnost, ker potem ne pridem daleč.

Kaj bi poleg Svetega pisma vzeli s seboj na samotni otok?
Vzel bi cerkveno pesmarico, kajti prave pesmi niso zgolj note, rime in dober občutek, ampak izraženo spoznanje, ki ga je vredno imeti in deliti.

Junak iz resničnosti …
Zame je junak vsak, kdor premaga (obvladuje) samega sebe, ne pa drugih.

Skrivnost prijateljstva je …
Pred pravimi prijatelji sem lahko tak, kakršen sem v resnici. Razočaranju se izognem, če upoštevam, kar je zapisal Konfucij: »Nimam niti prijateljev niti sovražnikov; vsi so moji učitelji.«

Kaj je največja nesreča naše dobe?
Največja nesreča je, da je Bog postal tujec v svojem svetu. Zato živimo v pogubni dobi absurdnosti; cilj obstaja, a ne poznamo poti do njega, tako (p)ostajamo frustrirani in apatični iskalci, sirote brez Boga Očeta. Kot bi sami iz sebe brili norce. Kaj bo z našo identiteto in etiko? Imamo informacije in znanje, a nam manjka modrosti. Stvari poosebljamo, ljudi pa razosebljamo. Postajamo vitke in lepe postave s silikonskimi vložki in z mikročipi. Smo arhitekti kulture smrti.

Kaj je danes najpotrebnejša krepost/vrlina?
Vse, kar vodi iz brezobzirnosti, brezbrižnosti, plitkosti in sebičnosti. Krizo anarhizma in moralnega relativizma lahko reši le lepota Božje ljubezni, samopodarjanje, ne pa samouveljavljanje. Izgubili smo treznost. Smrtni grehi človeštva so bogatenje brez poštenega dela, uživanje brez vesti, znanje brez značaja, ekonomija brez etike, znanost brez humanosti, politika brez načel, salonsko krščanstvo brez osebnega izkustva Boga in brez služenja bližnjim. Na svetu je veliko katoličanov, pravoslavnih in protestantov, a, žal, malo kristjanov.

Kaj za vas pomeni uspeti v življenju?
Poznati Boga, kajti kdor je osmislil svoje življenje, je dal smisel tudi svoji smrti.

Koga bi povabili na večerjo?
Kogarkoli, nisem privrženec elitizma.

Objavljeno z dovoljenjem revije Božje okolje.

ČEMU POTRATA S SVEČAMI?

Vsak prvi november je ves v znamenju sveč zaradi praznika vseh svetnikov, ki smo mu v socializmu rekli dan mrtvih, danes pa ga uradno imenujemo dan spomina na mrtve. To pa še ni vse. Naslednji dan, to je 2. novembra, pa katoliki praznujejo spomin vseh vernih rajnih. V vzhodni Cerkvi na območju Jeruzalemskega, Antiohijskega in Carigrajskega patriarhata so v velikonočnem času že v 4. stoletju poznali vsakoletno praznovanje vseh svetih mučencev, kakor so imenovali ta praznik. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, pa imamo že iz časa okoli leta 800. Kasneje so ta praznik obhajali tudi na Nemškem, Francoskem in Španskem.

NEVZDRŽNO RAZMETAVANJE DENARJA ZA SVEČE

Znano je, da Slovenci na pokopališčih radi prižigamo sveče tudi takrat, ko to ni ravno potrebno. Zato ni čudno, da smo Slovenci prav na evropskem vrhu po tradiciji prižiganja sveč. Mediji poročajo, da vsak Slovenec v enem letu prižge najmanj osem sveč, kar znese okoli 15 milijonov sveč. Za vse te prižgane sveče pa plačamo 30 milijonov evrov, od tega polovico sveč in denarja Slovenci porabijo okrog 1. novembra. Vse to povzroča resne ekološke težave, saj na komunalnih deponijah  po vsej Sloveniji zberejo okoli 1200 ton ostankov sveč. Dodatne težave pa povzroča tudi dejstvo, da ravnanje z odpadnimi svečami ni učinkovito, proizvodnja sveč pa iz leta v leto postaja bolj donosna panoga. Zadeve so tako zagatne, da bo minister  za okolje in prostor Jure Leben predlagal vladi, da po hitrem postopku sprejme interventni zakon in zagotovi potreben denar za sanacijo odpadkov.

VERSKA TRADICIJA VPLIVA NA UPORABO SVEČ

Tudi novomeška Komunala se na vseh pokopališčih, ki jih upravlja v okviru pokopališke dejavnosti, spopada s problemom naraščanja količin odpadnih sveč, še posebej na pokopališču v Srebrničah. To je posledica nepoznavanja kulture in tradicije katoliške in protestantske veroizpovedi. Načrtovalci novega pokopališča v Srebrničah so namreč model parkovnega tipa pokopališča s Švedske preprosto prenesli v Slovenijo, ne da bi se poglobili v protestantsko veroizpoved, kjer je zunanji odnos do mrtvih povsem drugačen kot pri Slovencih. V Skandinaviji, kjer je prebivalstvo večinoma protestantske vere, svojci umrlih obiščejo grobove samo enkrat na leto, na obletnico smrti pokojnikov, Slovenci pa gredo na grobove več desetkrat na leto, še posebej 1. novembra. Tudi prostor za anonimni pokop na pokopališču v Srebrničah, kjer pepel pokojnika raztrosijo, ni namenjen postavljanju sveč, polaganju cvetja in celo zapisov imen pokojnikov na spominsko ploščo, pa vendar vse to tudi tam obstaja, saj pritiska svojcev za te namene ni bilo mogoče odkloniti.

ZAKLJUČEK

Ljudje smo že z rojstvom nepreklicno določeni za umiranje in smrt. Zato je prav, da znamo živeti ter negovati kulturo umiranja in smrti. Lepo je, da se znamo kulturno in dostojanstveno posloviti od umrlih in da imamo do naših najdražjih, ki se jim s smrtjo način življenja ne uniči, ampak samo spremeni, močan simbolni spomin, ki ga navzven med drugim  pokažemo tudi s prižiganjem sveč … Samo ne pretiravajmo pa s prižiganjem sveč, ampak raje ostanimo z njimi globoko povezani v duhu in lepih spominih na vse, kar smo še za časa življenja drug drugemu storili kaj lepega, se med seboj ljubili in spoštovali.

(Fotografije so s spleta.)

Napisal: Franci Koncilija

VEČER RUSKE KULTURE, GLASBE IN KULINARIKE

V Knjižnici Mirana Jarca je bil 17. oktobra 2018 v soorganizaciji Zavoda Boter in knjižnice Večer ruske kulture, glasbe in kulinarike. Gostji večera sta bili Elena Lavrič in Sofya – Agnessa Yakuntsova, moderator pa Milan Stjepanović. Večer je obiskalo veliko Novomeščanov.

Elena Lavrič je doktorica slavistike (profesorica ruskega jezika in leposlovja), rojena v mestu Belgorod v Rusiji. Od leta 2010 živi v Novem mestu. Umetnica in glasbenica po duši je lani ustanovila Kulturno društvo Slovanski svet, v okviru katerega piše otroške pravljice.

Sofya – Agnessa Yakuntsova, rojena leta 2000 v mestu Novorossijsk v Rusiji (ob Črnem morju), živi in ustvarja v Ljubljani. Igra violino, pleše balet in ruske narodne plese, piše poezijo in prozo ter ilustrira Puškinove pravljice v verzih.

Elena je v svojem pričevanju predstavila utrinke iz bogate ruske kulture. Posebno mesto ima matrjoška, to je lesena figurica, ruska igrača in spominek. Gre za votli kipec deklice, ki se odpre, v njem je manjša votla deklica in notri še manjša itd… Praviloma mora biti v garnituri figuric najmanj pet, lahko pa jih je tudi več kot dvajset.

Kvas je ruska nizkoalkoholna pijača, katere glavne sestavine so kruh, moka, kvas in voda.Beseda je nanesla tudi na samovar, črni čaj, boršč in rusko vodko, ki pa je Elena ne mara.

Poudarila je svojo ljubezen do knjig in ruske literature, posebej do poezije Puškina, Jesenina, Majakovskega.

Kulturno društvo Slovanski svet je ustanovila z željo ohraniti, kar je prinesla s seboj iz Rusije, in dodati to, kar spoznava in pridobiva v Sloveniji, predvsem pa ohraniti slovansko kulturo, spoštovanje, vse dobro.

Sofya–Agnessa je občuteno in doživeto dodajala svoje glasbene kamenčke v mozaik večera. Z izbranimi skladbami je prijetno popestrila vzdušje. Izvedeli smo tudi, da si je dopisovala s pesnikom Tonetom Pavčkom, njegovo ženo, s pesnico Nežo Maurer, pesnikom Borisom A. Novakom in izdala že dve pesniški zbirki.

Večer je minil ob ogledu priložnostne razstave tradicionalnih ruskih spominkov ter pokušini izbranih sladic in kvasa.

Fotografiral je Franci Koncilija, avtorica prispevka pa je članica KDSŠ,

Danica Rangus

V DOLENJSKEM MUZEJU ODPIRAJO ZANIMIVE RAZSTAVE

RAZSTAVA IVANA VAVPOTIČA – VELIKAN PORTRETA

V petek, 12. oktobra 2018, so v Jakčevem domu odprli razstavo slik, risb in poštnih znamk slikarja Ivana Vavpotiča (1877–1943), enega najboljših portretistov svojega časa. Razstavo so naslovili Velikan portreta, pripravili pa so jo v sodelovanju z Galerijo Mihe Maleša in kamniškim muzejem.

Ivan Vavpotič se je rodil leta 1877 v Kamniku, gimnazijo pa je obiskoval v Novem mestu, kamor se je preselila njegova družina. Po maturi je študiral v Pragi, na Dunaju in v Parizu, leta 1910 pa se je vrnil v domovino, kjer je od leta 1929 deloval kot svobodni umetnik. Umrl je v Ljubljani, 11. januarja 1943.

Osnovni vsebinski poudarek razstave predstavljajo umetnikovi portreti, ki so pomemben del ne le umetnostne, ampak tudi kulturnozgodovinske dediščine. Ob umetnikovem širšem ustvarjalnem opusu so poleg njegovega obširnega scenografskega dela ohranjene tudi skice scenografije ter kostumografije Grumove drame Dogodek v mestu Gogi. Slikar Ivan Vavpotič pa je zaslovel leta 1918, ko je izdelal osnutke za serijo prve slovenske znamke, ki jo je imenoval Verigar.

DOLENJSKA IN DOLENJCI MED PRVO SVETOVNO VOJNO

Drugo razstavo o Dolenjski in Dolenjcih med prvo svetovno vojno, ki so jo naslovili 1918, ali nam prineseš MIR, pa so odprli v torek, 23. oktobra 2018, v Mali dvorani Dolenjskega muzeja. Pripravila jo je kustosinja Marjeta Bregar, ki je doslej uredila že tri odmevne razstave, na odprtju te pa je bilo prisotnih okrog sedemdeset udeležencev.

Bregarjeva je uvodoma poudarila, da je razstava posvečena 100-letnici konca prve svetovne vojne in da se je življenje na Dolenjskem v celotnem vojnem času zelo spremenilo, čeprav v naših krajih ni bilo fronte. Tako je razstava osredotočena na različna življenjska področja, predvsem pa na spomin vseh padlih in preživelih vojakov ter na močno željo po miru, o čemer govori tudi napis pred vhodom v Malo dvorano: »Govorimo o vojni, govorimo za mir!« Razstavo poleg predmetov in splošnega slikovnega gradiva dopolnjuje tudi dokumentarno-umetniški film iz leta 1975. Zanimivi razstavljeni predmeti v steklenih vitrinah so udeležence spominjali na pretresljiv konec spopadov na vseh frontah, 11. novembra 1918, ko je sledil dokončen razpad večnacionalne Avstro-Ogrske monarhije, 1. decembra istega leta pa je bila ustanovljena Kraljevina Jugoslavija. Kmalu zatem pa je Evropo preplavila doba treh totalitarnih ideologij fašizma, nacizma in komunizma.

V sklepu je Marjeta Bregar izpostavila željo ustvarjalcev razstave, da bi tudi v prihodnje skupaj ohranjali predmetno in nepredmetno dediščino iz obdobja prve svetovne vojne. Opozorila je na dejstvo, da je že skrajni čas, da bi tudi v Novem mestu čim prej postavili spominsko obeležje za vse vojne in civilne žrtve prve svetovne vojne.

Pripravil: Franci Koncilija

JOŽE UDOVIČ, SLOVENSKI PISATELJ IN PESNIK (1912-1986)

 

Jože Udovič

Slovenski pisatelj in pesnik Jože Udovič se je rodil 17. oktobra 1912 v Cerknici na Notranjskem, kjer je preživel tudi mladost. Po maturi na škofijski gimnaziji v Ljubljani je najprej študiral teologijo, potem pa  diplomiral iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v italijanskih taboriščih, po kapitulaciji Italije pa se je pridružil partizanom. Po vojni je bil svobodni književnik in prevajalec. Pesmi in novele je začel objavljati leta 1936 v revijah Dom in svet, ter v Dejanju.

Domoljubne medvojne pesmi so bile objavljene v partizanskih glasilih in uglasbene, elegične izpovedi in balade pa so izšle v prvem razdelku zbirke Ogledalo sanj (1961), ki prinaša pesmi njegovega dvajsetletnega ustvarjanja. Naslov zbirke napoveduje moderno simbolično liriko sanjskih podob in vizij ter fantastičnega ali grotesknega preoblikovanja resničnosti. Značilna napetost in dinamika nastajata iz spopada med težnjo po idealni jasnini in tesnobnim doživljanjem ujetosti, osamljenosti, odvečnosti, zato se vizije svetlobe, lepote in čistosti srečujejo s temo, razkrojem, tujostjo. Vsemu temu se subjekt upira z voljo, spominom, slutnjo in upanjem.

Rojstna hiša v Cerknici

 V zbirki Darovi (1975) se tipanje za skrivnostnim bistvom narave, stvari in človeka, zaznavanje sorodnosti duše in vesoljnega duha umakne. Pesmi zarisujejo ostrejša in močnejša znamenja duhovne krize, razkrojene identitete in odsotne metafizike ter se tako približajo toku kritičnega alternativnega modernizma. Pesmi zbirke Oko in senca (1982) izražajo pretresenost nad praznino, izgubo stika z notranjim bistvom, bolečino ob brezobzirnem teptanju vsega svetega in ob porušenem ravnotežju v svetu. Nova bivanjska občutja so samota, strah pred praznino niča in vračanje v boleče vojne izkušnje. Tudi za zadnjo zbirko je značilna dvojnost: zlu, trpljenju in nihilizmu pesnik zoperstavlja vero v odrešilnost umetnosti in nepopustljivo iskanje svetlobe, smisla ter skritega metafizičnega reda. Udovič je pisal tudi novele (Spremembe, 1991), eseje o književnosti (Brazda na vodi, 1993) in dnevnike (Zapisi v tišino, 1992).

Jože Udovič je leta 1962 prejel Prešernovo, leta 1971 pa Sovretovo nagrado. Od 1981 je bil izredni oziroma dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), leta 1985 pa je postal njen redni član. Slovenski pisatelj in pesnik Jože Udovič je umrl 5. novembra 1986 v Ljubljani.

(Besedilo in fotografije so s spleta).

Povzel: Franci Koncilija

UMRL JE ALOJZ REBULA (1924 -2018)

Primorski dnevnik, ki izhaja v Trstu je že včeraj poročal, da je v 95. letu starosti v bolnišnici v Topolšici umrl slovenski pisatelj, dramaturg, esejist in prevajalec akademik Alojz Rebula.

Alojz Rebula se je rodil 21. 7. 1924 v Šempolaju pri Nabrežini na tržaškem Krasu v Italiji, kjer je preživel mladost. Šolal se je v Gorici in Vidmu, leta 1949 pa je diplomiral iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani. Kasneje je odšel v Rim, kjer je leta 1960 doktoriral z disertacijo o slovenskih prevodih Dantejeve Božanske komedije. Do upokojitve je stanoval na Opčinah pri Trstu, zadnja leta pa v Loki pri Zidanemu Mostu.  

Alojz Rebula spada med najpomembnejše sodobne slovenske avtorje. Po slogu je »realistični pisatelj filozofsko navdahnjene proze s simboličnimi in ekspresionističnimi prvinami. Svojo pripoved prepleta z esejističnim razpravljanjem in s premišljevanjem o narodnostnih, nravstvenih, ljubezenskih, umetniško-ustvarjalnih in političnih vprašanjih«, so o njegovem delu zapisali v založbi Mladinska knjiga. Rebula je v svoja dela zajel zlasti povojno problematiko slovenskih ljudi v Trstu in okolici, tegobe in bridko življenje kmečkega človeka, izobražencev in mladine, a tudi starejšega rodu, pri tem pa se je pokazal kot dovolj tenkočuten opazovalec in privlačen opisovalec narave, trpke lepote kraških pašnikov in gozdov.

Njegova bibliografija je obširna, pisal je pesmi, črtice, novele, dnevnike, radijske igre, eseje, romane, dramska besedila in potopise. Poleg literarnega ustvarjanja je bil prevajalec antičnih tekstov in Svetega pisma, v tuje jezike je prevedenih več njegovih del.

Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, leta 1969 je prejel nagrado Prešernovega sklada za roman V Sibilinem vetru, leta 1995 pa Prešernovo nagrado za svoj literarni opus. Od leta 2009 je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).

Avtorica : Nina Vogrin

 

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.