Nasmeh duše – poklon zdravju

Dr. Cveto Gradišar predstavil svojo najnovejšo knjigo Nasmeh duše – poklon zdravju

Pripravil: Franci Koncilija

Že leta 1992 je mednarodna skupnost 10. oktober razglasila za svetovni  dan  duševnega zdravja. Tako je na sam jubilejni dan, torej v torek zvečer, 10. oktobra 2017, v Trdinovi čitalnici v Knjižnici Mirana Jarca spec. psih. Cveto Gradišar dr. med. predstavil okoli tridesetim zbranim udeležencem, pretežno ženskam, svojo novo, že četrto knjigo, ki jo je naslovil Nasmeh duše – poklon zdravju. 

Knjiga je večplastna in govori o štirih področjih osebne in življenjske problematike, oplemenitena pa je tudi z avtorjevimi aforizmi. V prvem delu knjige avtor iskreno spregovori o sebi, svojem otroštvu, družini in odraščanju, šele nato se posveti pacientom, njihovi obravnavi in psihiatrični stroki. Načrtovano je bilo, da bo o knjigi potekal pogovor z urednico in lektorico knjige Marjanco Kočevar, ki pa se zaradi nujne zadržanosti, dogodka ni mogla udeležiti.

Dr. Cveto Gradišar. (Foto: F. Koncilija)

Dr. Cveto Gradišar, mojster aforizmov, je na začetku najprej na njemu originalen način predstavil sebe, svojo mladost in notranjo rast svojega bogatega življenja, katerega sta mu obogatila prijatelja psihiatra dr. Viljem Ščuka in dr. Jože Felc, ki je bil najprej zdravnik duše in ne običajen psihiater. Poleg tega ga je zanimala še filozofija, zlasti etika in estetika, ter sociologija. Dr. Gradišar je bil vedno najraje med ljudmi in pacienti, med katerimi je uspešno bližal nepremostljive razdalje, hkrati pa pridno beležil pogovore in  doživetja s temi ljudmi … Zato ni čudno, da je še vedno sporočilen njegov življenjski moto:«Biti človeško muzikalen na strune srca!«

O knjigi Nasmeh duše – poklon zdravju je pesnik David Šušel zapisal: »Avtor predstavi v težišču knjige svoje bogate izkušnje in iskrene zgodbe o ljudeh in prav v tem je Gradišar najmočnejši. V knjigi se me je bolj dotaknil po človeški plati kot le v strokovnem zapisu. Njegov adut je seveda svojski način pripovedovanja, posebna začimba in njegov osebni podpis pa so avtorski aforizmi in modrosti življenja.«

Zanimiv dogodek je bil pripravljen v sodelovanju z novomeško enoto Društva Ozara Slovenija – nacionalnim združenjem za kakovost življenja.

ŠKUFČEVI ZAPISI V KNJIGI

V Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu so v sredo, 27. septembra, na kulturnem večeru predstavili knjigo zbranih zapisov Jožeta Škufce.

Pripravil: Milan Markelj

Pred petimi leti umrli Jože Škufca se je v javni spomin zapisal kot profesor slovenščine, pedagoški svetovalec in dolgoletni predstojnik novomeške območne enote Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, v kulturnih krogih pa ostaja prepoznaven predvsem kot prvi in večletni odgovorni urednik revije Rast. Ob predanem delu na vseh teh raznoterih področjih je Škufco odlikovala vztrajna zavzetost za urednikovanje in pisanje, o čemer pričajo njegovi številni prispevki, ki jih je za časa svojega življenja objavljal v časopisih in revijah. Tam bi tudi ostali, pozabljeni in težje dostopni bralcem, če ne bi njegov dolgoletni prijatelj Franci Šali poskrbel, da so ponovno ugledali dan v knjigi, ki jo je pod naslovom Zapisi izdala Tiskarna Vesel iz Novega mesta.

O knjigi in avtorju v nji zbranih zapisov se je z voditeljico večera Bojano Medle razgovoril urednik knjige Franci Šali. Kot je povedal, se je po prebiranju in razvrščanju obsežnega gradiva odločil, da v knjigi objavi vse, kar je zbral (razen uredniških uvodnikov v reviji Rast), saj se tako skozi raznolike zvrsti Škufčevih prispevkov najbolj celovito izrisuje njegova duhovna podoba in širina delovanje.

V prvem sklopu se s Škufčevi spominskimi zapisi na otroštvo in vojno ter z intervjujem, ki ga je imel z njim za revijo Rast Ivan Gregorčič, izrisuje njegova življenjska in delovna pot, v naslednji sklopih pa se vrstijo Škufčevi zapisi, ki jih je posvetil šolstvu, raziskovanju zgodovine šolstva predvsem v Suhi krajini in na Kočevskem, usmerjenemu izobraževanju in posameznim pedagoškim delavcem. V naslednjem obsežnem sklopu, posvečenem kulturi, so zbrani raznoteri prispevki od jezikovnih nasvetov, pričevanjih o kulturnih dogodkih (Novomeška pomlad, dolenjski knjižni sejmi, Župančičeva pot) in literarnih likov do zapisov o znanih in manj znanih slovenskih literatih, med katerimi je na prvem mestu Škufčev izbranec, pesnik in pisatelj Miran Jarc. Knjigo zaključujejo Besede v slovo, ki jih je Škufca napisal nekaj svojim znancev, njemu samemu pa Ivan Gregorčič.

Darja Peperko Golob, vodja domoznanstvenega oddelka Knjižnice Mirana Jarca, je večer obogatila s pripovedjo o Jožetu Škufci kot enem najbolj zvestih obiskovalcev knjižnice, ki ni ure in ure le preživljal v čitalnici in prebiral najrazličnejše knjižno gradivo, ampak je bil tudi nepogrešljiv zunanji svetovalec . O avtorju knjige Zapisi sta spregovorila tudi Milan Markelj, ki je obudil spomin na njegovo urednikovanje Rasti, in prof. Dušan Modic, ki je spomnil na Škufčevo predstojniško delo. Dvourno druženje je s pesmijo popestril pevski zbor knjižničark Knjižnice Mirana Jarca.

Nastop knjižničarskega pevskega zbora. (Foto: MiM)

ALI JE SLOVENŠČINA OGROŽENA?

Ponižujoče zapostavljanje in omalovaževanje slovenskega jezika v javni rabi – Nazivi prireditev, trgovin in lokalov pričajo, kako neodgovorno se Slovenci obnašamo do svojega jezika

Besedilo in foto: Franci Koncilija

K današnjemu razmišljanju me je spodbudil pred kratkim objavljeni »pomišljaj« urednika Milana Marklja na naši spletni strani. V članku je opozoril, kako žaljiv in ponižujoč do Slovencev in slovenskega jezika je bil naslov odmevnega novomeškega kulturnega dogodka Festival kratke zgodbe Novo mesto short, ki ga je organizirala Goga. Angleščina ni nikogar zmotila, če pa bi besedo short napisali v nemščini, bi se dogodek imenoval Festival kratke zgodbe Novo mesto kurz in bili bi priče nezaslišanega zgražanja javnosti. Ne samo zaradi nepriljubljene nemščine, ampak tudi zaradi namigovanja na moški spolni organ pri tistih, ki ne poznajo nemškega jezika. Skratka, nemščina NE, angleščina DA!

Preberi več ALI JE SLOVENŠČINA OGROŽENA?

BESEDNO HINAVČENJE

Nedolgo tega sem na eni od spletnih strani prebral članek o “popotnikih”, ki so v jugovzhodnem delu Londona vzpostavili svoj kamp, čez nekaj tednov pa so se morali izseliti. Za seboj so pustili nekaj ton odpadkov, ki jih bodo morali lastniki zemljišč očistiti sami, kar jih bo stalo sto tisoč funtov.
Hitro mi je kapnilo, da članek govori o Ciganih oziroma Romih. In enako hitro sem prepoznal, da gre ponovno za svojevrsten pojav besednega zamegljevanja dejstev, ki bi mu lahko rekli kar besedna hinavščina. V tem primeru gre še za pravo sprevrženost, saj je beseda popotnik tako splošna, da ne pove prav nič drugega, kot da osebek popotuje. Kaj ne bi bilo bolje, če bi besedni hinavci raje kar zahtevali, da se poslej za Rome piše in uporablja zgolj beseda ljudje, pa bi bila stvar rešena enkrat za vselej.
V zelo starem izročilu (Sveto pismo, Geneza) je zapisano, da je “človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju”. Tako je svet dobil svojo podobo v jeziku, človek pa možnost svet razumeti in dojeti resničnost.
Zamegljevati imena pomeni torej zamegljevati resničnost in njeno razumevanje, kar posledično prinese zmedenost in temu primerno nezmožnost ustreznega ravnanja.
Iz naše novejše zgodovine poznamo to besedno hinavčenje, ko smo kar naprej izumljali nove in nove besede za znane stvari, v lažnem upanju, da bomo tako spremenili resničnost. Tako tudi Cigan ni smel več biti Cigan, ampak je postal Rom. No prav kmalu bo tudi to poimenovanje prepovedano, ker se pospešeno polni z nezaželjeno vsebino in bo, če že ni, popolnoma vseeno, ali rečeš Rom ali Cigan.
A preimenovanje, zamegljevanje in besedno hinavčenje ni nobena rešitev.

Milan Markelj

SLOVENSKA JEZIKOVNA ZAVEST JE V MOČNI KRIZI

 
Govor akademika dr. Milčka Komelja na srečanju nekdanjih novomeških gimnazijcev in drugih ustvarjalnih Novomeščanov v počastitev 300-letnice rojstva cesarice Marije Terezije v frančiškanskem samostanu v Novem mestu 8. septembra 2017.
Akademik dr. Milček Komelj, predsednik Kulturnega društva Severina Šalija

Odločitev cesarice Marije Terezije o ustanovitvi novomeške gimnazije je bila za Novo mesto in njegov širši okoliš državniško moder izraz zavesti o potrebi izobrazbe in kultiviranosti prebivalcev nekdanjih avstrijskih dežel. Zaradi profesorjev in dijakov, ki so v mesto pritegnili duhovno in vsestransko razgibano življenje, je gimnazija sčasoma postala poseben izrazito kulturni pojem, saj se je vrsta umetnikov in učenjakov, ki so prihajali tudi iz širšega zaledja, vrisala v slovensko zavest prav v zvezi z Novim mestom, najbolj v delu pesnika Dragotina Ketteja, pozneje pa so idilično mestno podobo poveličali tudi slikarji in kak skladatelj. Novo mesto zlasti zaradi njih odtlej velja za nesporno duhovno središče Dolenjske in ta zavest je temelj tudi za v prihodnje. Po 2. svetovni vojni so iz kulturne zavesti nekdanjih novomeških gimnazijcev in profesorjev prirasle kulturne ustanove, študijska knjižnica in muzej z arhivom, široko kulturo pa so izpričevali tudi tukajšnji nosilci številnih drugih dejavnosti.

Preberi več SLOVENSKA JEZIKOVNA ZAVEST JE V MOČNI KRIZI

NAD BESEDAMI JE NEBO

3. Šalijev večer je potekal v znamenju poezije Smiljana Trobiša

Pripravil: Milan Markelj, fotografije: Marko Klinc

Kulturno društvo Severina Šalija je v četrtek, 14. septembra, zvečer pripravilo v Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto že 3. Šalijev večer, na katerem so predstavili novo knjigo “Nad besedami je nebo” člana društva in novomeškega pesnika Smiljana Trobiša. Pogovor s pesnikom je po pozdravnem nagovoru namestnika predsednika društva Francija Koncilije vodil urednik in avtor spremne besede Marjan Pungartnik, Trobiševe pesmi je bral Tomaž Koncilija, za glasbeno doživetje je poskrbela sopranistka Urška Kastelic ob klavirski spremljavi Aleksandre  Naumovski, program pa je povezovala Irena Potočar Papež.

Preberi več NAD BESEDAMI JE NEBO

ZA OBNOVO PLEČNIKOVEGA SPOMENIKA

KD Severina Šalija daje pobudo, da bi obnovili oba Plečnikova spomenika v Novem mestu

Pripravil: Milan Markelj

V KD Severina Šalija je dozorela pobuda, da bi Plečnikov spomenik NOB v Bučni vasi in morda tudi njegov spomenik na Seidlovi cesti s skupnimi močmi očistili in po potrebi ustrezno obnovili po navodilih stroke. V ta namen je društvo predlagalo Združenju borcev za vrednote NOB Novo mesto in Društvu arhitektov Dolenjske in Bele krajine, da se v jubilejnem letu ustanovi tričlanski odbor za obnovo obeh Plečnikovih spomenikov v Novem mestu. (glej Pobuda)

Preberi več ZA OBNOVO PLEČNIKOVEGA SPOMENIKA

ZGODOVINA KNJIGE SKOZI KNJIGE

Od prvih jamskih zapisov do e-knjige

Pripravil: Franci Koncilija

Knjigo Zgodovina knjige skozi knjige sta napisala Roderic Cave in Sara Ayad, izšla pa je leta 2015. To je bogato ilustrirana monografija razgibane pettisočletne zgodovine knjige, ki na zanimiv in privlačen način predstavi razvoj knjige od prvih zapisov v prazgodovini pa vse do današnje e-knjige. Na vsebinski ravni delo ne predstavlja vrhunskega dosežka, a je kljub temu vredno branja, saj avtorja zajameta širok spekter knjižne produkcije s posebnim poudarkom na predstavitvi materialov, tehnike tiskanja, oblikovanja, žanra itd. Skratka, ta knjiga nam v izbranem jeziku ne predstavi samo različnih tipov medijev, s pomočjo katerih so ljudje v zadnjih petih tisočletjih zapisovali besedila, temveč nam pokaže tudi razvoj različnih knjižnih vsebin, ki jih je človek uspel spraviti med platnice. 

Preberi več ZGODOVINA KNJIGE SKOZI KNJIGE

POZABLJEN DAN SPOMINA

Pa je minil 23. avgustovski dan. Minil kot eden manj zanimivih dnevov. Vsaj po naših osrednjih medijih sodeč ga je Slovenija preživela zvečine v veselem krču zaradi nedavnega uspešnega preganjanja žoge po nogometni zelenici v Mariboru in morda še česa, manj opaznega, v glavnem pa nič spomina vrednega. Poletni dan pač. Slovenija pač.

A bi moral temu dnevu dati opazno obeležje spomin na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. 23. avgust je namreč vseevropski dan spomina na te žrtve, kot je bilo predlagano v Resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, sprejeti leta 2009. V nji so odločno in jasno obsodili vse zločine proti človeštvu in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili vsi totalitarni in avtoritarni režimi. Med drugim resolucija poziva tudi k spravi kot končnemu cilju razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi.

Resolucijo je sprejela večina članic Evropske unije, ena redkih, ki tega ni storila, je še vedno prav naša Slovenija, država, katere državljani so na svoji koži krvavo zares izkusili zlo in nasilje vseh treh velikih evropskih totalitarizmov: fašizma, nacizma in komunizma. Prav zato bi moral biti spomin na totalitaristično zlo pri nas najbolj živ ter obsodba jasna in odločna.

Pa ni! A ne zato, ker bi se totalitarističnega zla ne zavedali. Se ga in ga tudi glasno obsojamo, vendar samo – in tu je kleč – ko gre za fašizem in nacizem. Odločnost splahni in usahne, ko bi morali obsoditi tudi komunizem in Titov avtoritarni režim.

In tako je bil 23. avgust pri nas povsem navaden poletni dan. Ni bilo zaslediti nobenega prizadevanja, da bi se nas dotaknilo sporočilo tega vseevropskega dne, kot tudi že vrsto let ni čutiti nobenega prizadevanja vladajočih mož in žena, da bi tudi naša država sprejela omenjeno resolucijo. Očitno je v nji nekaj, česar niso pripravljeni sprejeti in jim je očitno še vedno – bolj ali manj prikrito – vrednota.

Milan Markelj

JUHU! ŠOLA

Čeprav je bil petek, je bilo treba začeti novo šolsko leto. Včasih smo se prvega šolskega dne veselili, zdaj pa mnogo otrok in mladostnikov pravi staršem, ko se bliža ta dan: »Ne omenjaj mi šole!« Včasih smo (vsaj nekateri) imeli matematiko za težak predmet, zdaj pa pogosto slišim od mladine, da je to slovenščina. Vzrokov za to je verjetno veliko, a kakšne resne analize zanje ni zaslediti. Zato moram iz teorije v prakso:
Pred nekaj leti je na moja vrata konec septembra potrkala mamica prvošolčka, ki je prišel iz naše nekdanje bratske republike. Otrok niti z njeno pomočjo ni znal narediti domače naloge! Prestrašena je menila, da je v navodilih slovenska beseda, ki je ne razume. Pisalo je nekako takole: »S piktogrami nariši, kaj si delal na posamezen dan v zadnjem tednu.« Spodaj je bila razpredelnica, podobna nekaterim setvenim koledarjem.
Pikotgram je poenostavljena slika za nek predmet. »Če se je v ponedeljek žogal, naj v kvadratek nariše žogo,« je bil moj nasvet. S skupnimi močmi smo torej naredili nalogo, kakršno v prvem mesecu prvega šolskega leta dobi šolarček. Velik dosežek!
Mnogi pravijo, da so šolarji preobremenjeni, da so jim v učne načrte nabasali preveč.
Hiter pogled na medmrežje za 2. letnik gimnazije v obširnem načrtu za pouk slovenščine na primer navaja: Besedotvorni postopek ima več stopenj: 1.določanje SPo (izhajaš iz besedne zveze, ki določajo pomen nove tvorjenke), 2.razčlenjevanje in
izbira tistega dela besedne zveze iz SPo, ki ga ohranimo v Bpo, 3.izbira tistega dela besedne zveze iz SPo, ki ga izločimo oz. nadomestimo z primernim obrazilom, 4.BPo ustrezno prilagodimo novonastali tvorjenki (npr. ji odvzamemo končnico), 5.združimo BPo in O v novo tvorjenko /…/
Prepričana sem, da so bralci te spletne strani izobraženi in imajo svoj materni jezik radi, ampak tega dela (ki je potem še nadrobno razdelan), najbrž večina ne razume. In zakaj bi tudi ga? Vsi znamo tvoriti slovenske besede ne da bi vedeli, kaj je skladenjska in kaj besedotvorna podstava in obrazilo. To naj proučujejo študentje jezikoslovja, tako slovenskega kot tujega. Kljub tej silni teoriji pogosto slišimo v javnih občilih pred dvemi leti (namesto pred dvema letoma) in videl sem tvojo hči (namesto hčer). Naši prvi južni sosedje že tri leta razpravljajo o kurikularni reformi, pa politične volje zanjo ni. Pa so jim jo, že narejeno, lepo spesnili Črnogorci in jo menda po hitrem postopku uveljavljajo.
Kdo skrbi za to, da na hrbte naših mulčkov nalagamo preobilna bremena? Na Zavodu za šolstvo (podatki s strani BIZI.Si) je 155 do 190 zaposlenih. Ni razvidno, ali so v tej številki zajeti tudi zaposleni na devetih območnih enotah. Na ministrstvu za izobraževanje in tako dalje je po podatkih istega portala od 250 do 499 zaposlenih. Nikjer ne piše, koliko je zunanjih sodelavcev, komisij za učbenike, za maturitetna vprašanja itd.)
A da bi v šoli več brali in se tako učili jezika? Da bi se na pamet naučili Uvod h Krstu pri Savici? Dajte no, to bodo ja znali narisati s piktogrami.
Jaz lahko izmed njih na tem mestu izberem samo smeška.
Barica Smole

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Milan Markelj.