Edinost v različnosti

Vsako leto po vsem svetu na severni polobli med 18. in 25. januarjem poteka teden molitve za edinost kristjanov, na južni polobli pa obhajajo teden molitve okoli binkoštnega praznika, ki je tudi pomenljiv simbolični dan za edinost Cerkve.V Sloveniji pravimo temu dogodku kar ekumenski teden.

Letošnja središčna misel tega tedna je vzeta iz Stare zaveze: »Tvoja desnica, Gospod, je mogočna!«(2 Mz 15,6). To pesem pripisujejo Mojzesu in njegovi sestri Mirjam. Pobudo za obhajanje molitvenega tedna, ki na čudovit način pooseblja razsežnost edinosti v različnosti, je dal že pred 110 leti (1908) anglikanski redovnik p. Paul Wattson iz Marylanda v ZDA. Gradivo za teden molitve vsako leto skupaj pripravita Papeški svet za edinost in komisija Vera in cerkvena ureditev pri Svetovnem ekumenskem svetu Cerkva.

Ob zaključku tega tedna je bilo v sredo zvečer, 25. januarja 2018, v frančiškanski cerkvi v Novem mestu skupno ekumensko bogoslužje, na katerem so sodelovali novomeški katoliški duhovniki, paroh Srbske pravoslavne cerkve v Novem mestu Danijel Nikolić in pastor Evangelijske cerkve Dobrega pastirja v Novem mestu dr. Daniel Brkič.

Uvodoma je zbrane vernike nagovoril župnik Marko Burger, predstavnik novomeške škofije za ekumenizem. Poudaril je, da vse kristjane s Kristusom povezuje krst in da pravi ekumenizem pomeni spoštovanje med brati in sestrami ne glede na njihovo veroizpoved. Frančiškan in gvardijan pater Tomaž Hočevar, ki je vodil somaševanje, pa je v homiliji izpostavil problem današnje družine v luči ekumenizma. Potegnil je paralelo o pomenu edinosti v družini z edinostjo v Cerkvi po darovih in sadovih Sv. Duha.
Uvod v očenaš je imel pastor dr. Daniel Brkič. Poudaril je, da smo vsi povabljeni k duhovnemu ekumenizmu, h globokemu spreobrnjenju srca, k ljubezni do vseh. Molitev očenaša prihaja direktno iz Očetovega srca, zato je očenaš molitev celokupne Cerkve. Vera v Boga, ki je Oče, vrača človeku sočloveka, kajti bližnji je najkrajša pot do Boga. Bog nas ljubi, če v to verjamemo ali pa ne. 

Za pozdrav miru je spregovoril paroh Danijel Nikolić. Življenje v miru je prepoznavni znak za ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobi. Žal ljudje danes živijo pod vtisom zla in smrti, pri tem pa kot da pozabljajo na Ljubezen, ki je Bog, ki vse ljudi povezuje. Zato je odrešenje človeštva možno samo v medsebojni ljubezni, v edinosti skupnosti z Bogom, ki je naša Pot, Resnica in Življenje, je še dodal paroh Nikolić.

Na koncu ekumenskega bogoslužja je spregovoril dekan dr. Silvester Fabijan, ki je vsem prinesel pozdrave škofa Andreja Glavana in se v njegovem imenu zahvalil za sodelovanje na ekumenskem bogoslužju z željo, da bi vsi neprestano živeli pristni ekumenizem medsebojnega spoštovanja in ljubezni v Kristusu.

Franci Koncilija

140-LETNICA ROJSTVA OTONA ŽUPANČIČA

Slovenski pesnik, pisatelj, jezikoslovec, dramatik, prevajalec, literarni kritik, mladinski pisatelj, urednik, esejist in akademik Oton Župančič se je pred 140 leti rodil 23. januarja 1878 na Vinici v Beli krajini.

»Meh za smeh in vrečo sreče Ciciban za name vleče, ne za hišo zidano, le za voljo židano!«

Božidar Jakac: Oton Župančič

Oton se je rodil v premožni trgovski družini in v otroštvu ni trpel pomanjkanja, kot mnogi njegovi sodobniki. Oče Franc je bil doma iz Selišč pri Dolenjskih Toplicah, mama Ana pa je bila Hrvatica. Osnovno šolo je obiskoval v Dragatušu, nižjo gimnazijo pa v Novem mestu. Maturiral je leta 1895 v Ljubljani, kamor se je družina preselila po gospodarskem propadu. Na Dunaju je študiral zgodovino in zemljepis, vendar študija ni dokončal.

V Ljubljani se je najprej preživljal kot dramaturg, po Aškerčevi smrti je postal mestni arhivar, kasneje tudi urednik revije Ljubljanski zvon. Od leta 1920 se je zaposlil kot dramaturg Narodnega gledališča. Bil je med ustanovitelji slovenskega centra PEN in bil izvoljen za njegovega prvega predsednika, bil je med prvimi člani leta 1938 ustanovljene Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) in predsednik Slovenske matice (SM). Ob njegovi sedemdesetletnici mu je tedanja oblast podelila častni naziv »ljudski umetnik«, ljubljanska univerza pa ga je imenovala za častnega doktorja. Umrl je v Ljubljani 11. junija leta 1949.

Oton Župančič je bil eden štirih predstavnikov slovenske moderne. Z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom Aleksandrovim in Ivanom Cankarjem se je začel družiti v dijaškem društvu Zadruga. V slovensko književnost je trajno zapisan predvsem kot pesnik, še posebej je poznan po pesmih za otroke, saj jih je ustvarjal domala vse življenje. Prve otroške pesmi je napisal že v nižji gimnaziji v Novem mestu, sledile pa so jim pesniške zbirke Pisanice (1900), Lahkih nog naokrog (1912), Sto ugank (1915) in najbolj znana in priljubljena Ciciban (1915). Od poezije za odrasle so najbolj znane pesniške zbirke Čaša opojnosti (1899), Čez plan (1904), V Zarje Vidove (1920) in Zimzelen pod snegom (1945). Med dramskimi deli je najbolj znana tragedija Veronika Deseniška (1924). V vseh ustvarjalnih obdobjih svojega življenja se je Župančič ukvarjal tudi s publicistiko in prevajanjem.

V Ljubljani je po njem imenovana ulica, v Novem mestu pa imamo idilično Župančičevo sprehajališče ob Krki.

(Vir : Wikipedija)
Pripravil : Franci Koncilija

70 let Slovenske filharmonije

30. decembra 1947 je slovenska vlada na pobudo Novomeščana, skladatelja Marjana Kozine, dirigenta Sama Hubada in muzikologa Vlada Goloba, izdala odločbo o ustanovitvi Slovenske filharmonije.

Marjan Kozina

 Prvi direktor in umetniški vodja te naše osrednje glasbene ustanove je bil Marjan Kozina, prvi koncert novega Orkestra Slovenske filharmonije pa je bil izveden 13. januarja 1948 pod vodstvom španskega dirigenta Salvadorja Bacarisse.

Na 70-letnico izvedbe prvega koncerta so koncert z enakim sporedom ponovili pod vodstvom dirigenta Simona Krečiča.

Slovenska filharmonija se s svojimi predhodnicami Academio Philharmonicorum (1701), Filharmonično družbo (1794) ter prvo Slovensko filharmonijo (1908–1913) postavlja ob bok najstarejšim na svetu. Med številnimi uglednimi umetniki, ki so postali častni člani Slovenske filharmonije in njene predhodnice Filharmonične družbe, srečamo Josefa Haydna, Ludwiga van Beethovna, Niccoloja Paganinija, Johannesa Brahmsa, Carlosa Kleiberja, Uroša Kreka, Primoža Ramovša in številne druge.

F. K.

Plečnikova Ljubljana potuje po svetu

V Plečnikovem letu so lani v Ljubljani zasnovali ministrstvo za kulturo, Muzej za arhitekturo in oblikovanje ter Plečnikova hiša (Muzeji in galerije Ljubljana) razstavo Plečnikova Ljubljana. Na njej so predstavili različne tipe arhitektur, saj so želeli pokazati večstransko razsežnost Plečnikovega ustvarjanja. Razstavo so prvič postavili marca lani v avli ministrstva za kulturo. Razstava Plečnikova Ljubljana sedaj potuje po slovenskih diplomatsko-konzularnih predstavništvih po vsem svetu. V Moskvi so 14. januarja s to potujočo razstavo odprli Sezono slovenske kulture 2017/18 v Rusiji.

Arhitekt Plečnik in pater Markušić – vernika in velika prijatelja

V letu 2017 smo v Sloveniji praznovali Plečnikovo leto. V številnih medijih je bilo o mojstru prof. Jožetu Plečniku (1872 – 1957) veliko napisanega, nikjer pa niso pisali o njegovem prijateljevanju z bosanskim frančiškanom p. Josipom (Berislavom) Markušićem (1889 – 1968), ki ga je Plečnik zelo cenil, še posebej na duhovnem področju.  

V zapuščini Jožeta Plečnika se poleg pisem, ki jih je Plečnik pisal svojemu bratu  Andreju,  Alice Masarykovi in Ivanu Meštroviću in drugim, nahaja tudi okoli 300, ki jih  je pater Josip Markušić napisal Plečniku. Mnoga med njimi so bila napisana zgolj v obliki beležke, na notes ali na milimetrskem papirju in podobno. Kljub temu lahko rečemo, da gre za resnično obširno zbirko pisem, iz katerih kar lije medsebojno spoštovanje, zaupanje in vera v onostranstvo. Znano je, da so nekateri slovenski teološki profesorji že pred leti, po vzoru katalonske Cerkve, ki je predlagala, kanonizacijo znamenitega arhitekta Antonia Gaudija(1852 – 1926) podali Slovenski škofovski konferenci pobudo  za začetek postopka beatifikacije prof. Jožeta Plečnika, vendar pobude ni podprl noben slovenski škof, katalonsko pobudo pa je blokirala španska škofovska konferenca v Madridu!

 Kdo je bil p. Josip Markušić?

 Frančiškan p. Josip Markušić se je rodil 23. januarja 1889 v vasi Čepak pri Kotor Varošu, blizu Banja Luke, v današnji Republiki Srbski. Po končani gimnaziji je noviciat pri frančiškanih preživel v Fojnici, teologijo pa je večinama študiral v Budimpešti. Leta 1904 je prejel posvečenje, služboval pa je v Jajcu, Sarajevu, Visokem, Beogradu in v Kotor Varošu. Trikrat je bil provincial Bosne Srebrene, leta 1950 pa je bil celo generalni vizitator v slovenski frančiškanski provinci. Zanimivo je, da je p. Josip Markušić skupaj z gvardijanom p. Bonom Ostojićem, 29. novembra 1943 sodeloval na Drugem zasedanju AVNOJ-a! P. Josip Markušić je bil zelo aktiven človek, poštenjak in poduhovljen in se kot takšen zavzemal za uveljavljanje krščanskih moralnih, etičnih in socialnih načel. Markušića so izredno privlačile narodna in cerkvena zgodovina, umetnost, ter kulturna in družbena dogajanja. Veliko je pisal in pesnil kjer je opisoval takratno socialno revščino ljudi. V Jajcu pa je bil pravi kronist, kjer se je z ideološkimi nevtralnimi stališči in pogledi znal približati ljudem. P. Josip Markušič je umrl 26. februarja 1968 v Jajcu.

Daljši prispevek o p. Markušiću in prof. Plečniku je za našo spletno stran pripravil dr. Josip Slugić, prevedla pa ga je prof. Suzana Krvavica. Preberite ga! (klikni)

Literarni natečaj

Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine ob 140-letnici rojstva Otona Župančiča razpisuje literarni natečaj poezije in kratke proze z naslovom

Hodil po zemlji sem naši …

Razpisana tema vabi ustvarjalce, da se z ljubečim in/ali hkrati kritičnim očesom ozrejo po domovini in izrazijo svoje misli, čustva, zgodbe …, opevajo njene »prelesti« ali zapišejo razmislek in zgodbe o »bolestih«.

Več o natečaju (klikni in preberi)

Dodatne informacije: dr. Jožica Jožef Beg, predsednica Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine
T: 040 519 046
e-naslova: jozica.beg@guest.arnes.si, sddbk17@gmail.com)

Mož, ki ljubi slovenščino

V začetku januarja letos je bil za Delovo osebnost leta 2017 izbran jezikoslovec, literarni zgodovinar, leksikograf in raziskovalec izr. prof. dr. Kozma Ahačič, namestnik predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.

Izr. prof. dr. Kozma Ahačič

Napisal je dve knjigi za osnovnošolce in dijake z naslovom Kratkoslovnica in Slovnica na kvadrat. Knjigi sta bili odlično sprejeti in prodani že v nekaj tisočih izvodih.

Izbor jezikoslovca prof. dr. Kozme Ahačiča za Delovo osebnost leta 2017 je bila prvovrstno presenečenje ne le za samega nagrajenca, temveč tudi za javnost. To je pravzaprav priznanje vsem Slovencem, saj je skrb za jezik vselej ključna za ohranitev naroda in njegove zavesti, veliko medijsko prepoznavnost pa razume kot darilo slovenskemu jezikoslovju. Ahačič je bil izbran med desetimi izjemnimi kandidati, nagrajen pa je bil tudi zaradi vzpostavitve in urejanja zelo obiskanega spletnega jezikovnega portala Fran. Eden izmed nominirancev Boris A. Novak je v izboru prepoznal izraz zavesti o reševanju in pomembnosti slovenskega jezika, kar je bila vedno temeljna dejavnost humanistike na Slovenskem. Novak je še kritično dodal, da država ne skrbi dovolj za jezik, za umetnost in kulturo nasploh. Tudi ostali nominiranci so menili, da to priznanje nedvomno kaže na prebujeno zavest o vlogi jezika, še posebej ko imamo samostojno državo v 500-milijonski Evropi narodov.

(Vir: Nedelo)
Povzel: F. K.

150-letnica smrti misijonarja Friderika Barage

19. januarja bo minilo 150 let od smrti Friderika Barage, škofa in misijonarja med severnoameriškimi Indijanci, ki se je v kulturno zgodovino Amerike zapisal kot pisec prve slovnice in slovarja enega od indijanskih jezikov. Še vedno ostaja kandidat za beatifikacijo.

Pripravil: Franci Koncilija

Slovenski misijonar med Indijanci v Ameriki, popotnik, slovničar in škof Friderik Baraga, še vedno kandidat za beatifikacijo, se je rodil 28. junija 1797 v gradiču Mala vas pri Dobrniču. Leta 1799 sta starša grad Mala vas prodala in številčna družina se je preselila na Grad Trebnje.

Dvorec v Mali vasi, na Dolenjskem, kjer se je 29. junija 1797 rodil Irenej Friderik Baraga.

Friderik se je šolal v Ljubljani, poletne počitnice pa je preživljal pri stricu Ignaciju na gradu Belnek pri Moravčah. Na Dunaju je najprej študiral pravo, kjer je spoznal redemptorista Klemena Marijo Dvoržaka, ki ga je navdušil za duhovniški poklic. Po dokončanem študiju prava leta 1821 je v Ljubljani vstopil v bogoslovje. Duhovnik je postal leta 1823. Štiri leta je bil kaplan v Šmartinu pri Kranju, nato pa dve leti v Metliki. Med verniki je bil priljubljen, pri ostalih duhovnikih pa je večkrat naletel na nerazumevanje in nasprotovanje.

Škof Friderik Baraga na stara leta, ko je bil tudi po videzu podoben svojim Indijancem.

Misijonar med Indijanci
Že v Metliki se je Baraga odločil za misijonarski poklic med divjimi ameriškimi Indijanci, kamor je prišel leta 1830.Takoj po prihodu se je začel učiti njihovega jezika. Njegova prva misijonska postojanka je bila Arbre Croche (Krivo drevo, danes Harbor Springs) ob Michiganskem jezeru, na ozemlju plemena Otava. Leta 1832 je dal v Detroitu natisniti prvi molitvenik v otavanskem jeziku: Otawa Anamie-Misinaigan. Poleg krivega drevesa je oskrboval še druge misijonske postojanke ob Michiganskem jezeru. Med Otavani je deloval do leta 1835, ko je bil poslan v La Pointe ob Gornjem jezeru, k plemenu Očipva. Po redko poseljenem indijanskem ozemlju se je pogosto peš odpravil na misijonska potovanja, zaradi česar so ga začeli klicati “duhovnik na krpljah”. Leta 1852 je prejel škofovsko posvečenje v Cincinnatiju v Ohio, od leta 1866 naprej pa je vse do smrti 19. januarja 1868 deloval v škofiji Marquette, Michigan, kjer je tudi pokopan v stolnici sv. Petra.

Častitljivi Friderik Baraga je pokopan v stolnici svetega Petra, Marquette

Zasluge
Friderik Baraga je prepoznan po tem, da je napisal vrsto knjig v različnih jezikih, največ v slovenščini ter očipvejski in otavski indijanščini. Tako je njegov molitvenik Dušna paša iz leta 1826 z vsemi ponatisi izšel kar v 150.000 izvodih. V Ameriki pa je pisal nabožne knjige in molitvenike za Indijance, med drugimi tudi Zgodovina, značaj, šege in običaji severnoameriških Indijancev. Friderik Baraga je bil tako prvi, ki je Evropejce seznanil z zgodbo o indijanski princesi Pocahontas, ki je postala svetnica. Pomembni sta predvsem njegova slovnica in slovar očipvejskega jezika. Baraga je prebivalce v Ameriki poučil tudi, kako se sadi in vzgaja sadna drevesa, in jim tako omogočil izboljšati življenje. V svojih misijonih je ustanavljal šole, kjer so se Indijanci učili branja, pisanja in računstva, njegovi sodelavci pa so poučevali različne obrti, predvsem kovaštvo in tesarstvo.

Zakaj Baraga še ni kanoniziran?
Škofijski postopek za beatifikacijo Friderika Barage se je začel 17. avgusta 1972. Papež Benedikt XVI. je 10. maja 2012 podpisal odlok, s katerim je Baragi priznal junaške kreposti in mu dodelil naziv častitljivi Božji služabnik, vse to pa je še daleč od kanonizacije za blaženega ali celo za svetnika. Problem je na dve ravneh. Ko so v Vatikanu pred desetletji raziskovali Baragovo življenje, so odkrili, da je med francosko okupacijo Napoleonove vojske v Sloveniji ena izmed Baragovih sester zanosila in rodila nezakonskega otroka z enim izmed francoskih vojakov, ki so se klatili po takratni Sloveniji. To je bil zadosten razlog, da so postopek za beatifikacijo Friderika Barage zamrznili za nekaj stoletij. Druga težava pa tiči v škofiji Marquette, v kateri vsi tamkajšnji dosedanji škofje, Baragovi nasledniki, njegovi beatifikaciji preprosto niso naklonjeni, brez soglasja krajevnega škofa pa Vatikan tudi ne razglasi nekoga za blaženega in svetnika. Torej razmere niso rožnate in razglasitve za svetnika ni pričakovati kmalu. Pričakovati je, da bodo slovenski svetniški kandidati, kot so frančiškan Vendelin Vošnjak, skopski škof Janez Frančišek Gnidovec, ljubljanski škof Anton Vovk in škof Anton Mahnič s Krka (Hrvaška) verjetneje kanonizirani za blažene pred Friderikom Barago. Naj omenim še pobudo za kanonizacijo našega arhitekta profesorja Jožeta Plečnika, ki pa je slovenski škofje sploh ne podpirajo.

Navkljub vsemu je slovenski misijonar Friderik Baraga pomembno zaznamovan v širšem slovenskem prostoru. Poznamo Baragovo pot, ki povezuje nekatere slovenske kraje, ki so tako ali drugače povezani s Friderikovim življenjem. Tako imamo pred župnijsko cerkvijo v Trebnjem Baragov bronasti kip v naravni velikosti, delo kiparja Franceta Goršeta (1978), Grad Mala vas pa je urejen v muzej. V Novem mestu imamo Baragov zavod, v Kranju pa Baragov trg in otroški katoliški vrtec. Pred leti so bili vsako leto tudi Baragovi dnevi, ki pa so sčasoma zamrli. V Ameriki, v zvezni državi Michigan, pa so Baragovo okrožje, Mestna hiša in Baragova vas.

(Vir: Ognjišče, Wikipedija)

Hana Stupica razstavlja v galeriji Krka

Od 11. januarja je v galeriji Krka v Novem mestu na ogled razstava del ilustratorke Hane Stupica, ki predstavlja že tretjo generacijo ilustratork iz družine Stupica.

Pripravil: F. Koncilija

Tatjana Pregl Kobe in Hana Stupica

Na otvoritvi je spregovorila likovna kritičarka in umetnostna zgodovinarka Tatjana Pregl Kobe. V svojem nagovoru je poudarila, da je Hana Stupica nadarjena, iskriva in študijsko zagnana ilustratorka in oblikovalka. Vedno je rada risala živali. Čim bolj nenavadne so, tem bolj so ji pisane na kožo in toliko raje jih upodablja. Še posebej uživa v slikanju takih, ki jih prvič predstavlja. Rada riše tudi mačke, hrčke, pravzaprav vse živali. Sicer pa se Hana Stupica pri ilustriranju postopoma spoznava tudi s podobami ljudi. Najbolj jo pritegnejo starejši, katerih obrazi pričajo, da so že marsikaj izkusili. Največji risarski izziv pa ji pomenijo otroci. Morda tudi zato, ker jih ne želi izumetničiti. Poleg tega otroke vidi kot enakovredne člane družbe, ki jim ni treba olepševati realnosti. Ilustratorka Stupica včasih v svojih delih preseneti tudi s kakšnim manj ljubkim stvorom ali pošastjo, ki ji sede v zavest ob bolj ali manj primernih trenutkih…

Lani je Založba Miš izdala v slovenskem prevodu znamenite Schönwerthove pravljice, ilustriranje pa je zaupala Hani Stupica, ki so ji bili pravljični junaki dobesedno pisani na kožo, saj se je ilustriranja lotila s filigransko natančnostjo in pretanjenim posluhom za barve, ne da bi se pri tem odrekla dramatični drugačnosti upodobljenih junakov.

Razstava bo odprta do 2. februarja 2018.

Pesniški turnir 2018

Kulturno društvo Severina Šalija obvešča člane in vse druge kulturne ustvarjalce, ki pišejo pesmi, da se lahko udeležijo natečaja za najboljšo izvirno neobjavljeno pesem. Natečaj razpisuje mariborska Založba Pivec. Kandidirate lahko z eno pesmijo, ki ne sme biti daljša od 60 verzov, sodelujejo pa lahko avtorji s pesmimi v slovenskem jeziku, stari vsaj 16 let. Njihove prijave bo ocenila strokovna komisija, ki jo sestavljajo Urška P. Černe, Borut Gombač in Irena Novak Popov. Zmagovalec bo znan 21. aprila 2018 na tako imenovanem 18. Pesniškem turnirju v Mariboru. Za nagrado bo prejel kovano vrtnico, knjigo in denarno nagrado v višini 505 evrov.
Avtorji naj svojo pesem do 28. februarja letos pošljejo na Založbo Pivec, Krekova 13, Maribor, in sicer s pripisom »Pesniški turnir 2018«.

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Milan Markelj.