PISANJE Z ROKO JE DEL KULTURE MEDČLOVEŠKIH ODNOSOV

Ali veste, da v Sloveniji obstaja društvo »Radi pišemo z roko«? Kdaj ste nazadnje lastnoročno napisali osebno pismo? Ali sploh še kdo vsak dan ročno piše dnevnik? To so le nekatera od številnih vprašanj, ki bi si jih morali zastaviti vsi, mladi in starejši. Nekaterim se zdi pisanje z roko nazadnjaško, v nasprotju z navadami današnjega časa, še posebej v času sodobnih informacijskih tehnologij. Računalniški zapis ali sporočilo brez podpisa osebe, ki ga je napisala, pa deluje odtujeno, tehnicistično, hladno in brezosebno.

Predsednica društva Radi pišemo z roko Marijana Jazbec pravi, da je pisanje z roko celo koristno, saj ima več pozitivnih učinkov na človeške kognitivne funkcije. O pomenu te izvirne človekove veščine Jazbečeva vsako leto ozavešča tudi s projektom »Teden pisanja z roko«.Na ravni društva se zavzemajo za mlade, ki jim pomagajo najti ravnovesje med uporabo tipkovnice na računalniku in pisanjem z roko.

Marijana Jazbec

S tipkanjem ni nič narobe, saj je učinkovito, medtem ko je pisanje z roko povezano z izvirnostjo. Za večstranski razvoj osebnosti pa je potrebno oboje – učinkovitost in izvirnost. Marijana Jazbec se s somišljeniki trudi ozaveščati ljudi vseh generacij o pomenu pisanja, kar mora postati del naše sodobne kulture medsebojnih človeških odnosov. Prepričana je, da je z roko napisano lepo in iskreno sporočilo sočloveku izraz naših kakovostnih odnosov.

Stare voščilnice

To pa še zdaleč ni vse. Raziskave kažejo, da med pisanjem z roko v človeku nastane več pristnih idej. Ustvarjalnost in kritično reševanje problemov pa sta pomembni izhodišči za našo prihodnost. Robotizacija ne bo nikoli nadomestila človeške ustvarjalnosti!

Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta

Zbral: Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJE O PRAZNIKU VSEH ŽENSK

Praznik 8. marec se nam danes zdi samoumeven, ne pomislimo pa, kako in zakaj ga pravzaprav praznujemo, v čem je njegovo bistvo. Nekaterim je pomembno samo, da se jih na ta dan moški spomnijo in jim podarijo kakšno rožico ali da jim pripravijo svečano večerjo. Da smo do tega praznika sploh prišli, je bila potrebna dolga in trnova pot.

Že od nastanka človeštva je v družbi obstajala nadvlada moških, čeprav so bile pravzaprav ženske zaslužne, da je ta družba sploh obstajala. Vedno se jih je jemalo predvsem kot spolni objekt, njihovo poslanstvo je bilo rojevanje otrok, skrb za dom in moža. Možem so morale biti popolnoma pokorne in prenašati vsa njihova maltretiranja, pijančevanja, pretepanja … Seveda tudi niso imele možnosti šolanja, saj so bile manjvredne.

Ob nastanku industrijske revolucije, ko se je pričela gradnja tovarn, se je veliko ljudi iz revnih kmečkih okolij začelo priseljevati v mesta in se zaposlovati v tovarnah, saj jim ročno delo na siromašnih kmetijah ni omogočalo, da bi nahranili družine. To pa je bila obenem tudi prilika za ženske, saj so si tako prvič v življenju same zaslužile kruh in niso bile več toliko odvisne od moških.Vendar je bilo delo v tovarnah težko. Delale so v slabih higienskih razmerah, v prahu, na vročini, z neskončnim delovnikom in bistveno manjšim plačilom kot moški.

V ženskah je vrelo in tako se je leta 1857 zgodil protest v tekstilni tovarni v New Yorku. Policija je protestnice napadla in jih zaprla. To pa ženskam ni vzelo poguma, leta 1908 se je zbralo že 15.000 delavk, ki so zahtevale krajši delovnik, boljšo plačo, poleg tega pa še volilno pravico. Njihov slogan je bil: Kruh in vrtnice. Kruh je ponazarjal simbol ekonomske varnosti, vrtnice pa boljšo kvaliteto življenja.

Leta 1917 je bil veliki protest žensk v Rusiji, ki je bil odziv na več kot dva milijona v vojni ubitih ruskih vojakov. Tega leta je nastala tudi Komunistična oktobrska revolucija.

Velika borka za ekonomsko, politično in socialno enakopravnost ter za dosežke žensk je bila nemška feministka Klara Zetkin; prav ona je predlagala priznanje mednarodnega praznika žensk in volilno pravico. Njen predlog je bil sprejet.

Tudi v Sloveniji so bili leta 1897 bili prvi zametki boja za enakopravnost žensk. V Trstu je začel izhajati ženski časopis Slovenka, ki je bil namenjeni ženskam, da jim vzbudi veselje do branja, posvečal se je praktičnim nasvetom, zabavi in reklamam. Šele kasneje je začel opozarjati na vprašanja ženske enakopravnosti in izobrazbe. Zanimivo je, da niso samo ženske objavljale v tem časopisu, pridružili so se jim tudi Ivan Cankar, Oton Župančič, Fran Saleški Finžgar. Pomembno in prelomno pa je bilo leto 1906, saj je prva Slovenka doktorirala na graški univerzi, to je bila Marija Urbas.

Pri nas so se ženske najbolj približale enakopravnosti leta 1945, ko je bila uzakonjena splošna volilna pravica. Kasneje je bilo v Ustavo zapisano tudi določilo, da ima vsaka ženska pravico do svobode odločanja o rojstvu, do umetne prekinitve nosečnosti, in to ne samo iz zdravstvenih razlogov. Sčasoma je začel delovati tudi prvi telefon za pomoč ženskam in otrokom v sili. Seveda ne smemo misliti, da je pri nas sedaj vse idealno, še veliko je potrebno postoriti in se boriti, da bi enakopravnost udejanjili v celoti in da ženske ne bodo samo še en statistični podatek in potrebno število za kvorum o odločanju, temveč  tudi resnično vključene v odločanje. Vodstveni položaji so še vedno rezervirani za moške, pa tudi plače so še vedno v veliki večini nižje za ženske.

Vsi pozabljajo, da so v preteklosti in tudi sedaj ženske veliko doprinesle k napredku naše družbe, tako v medicini, znanosti … in še bi lahko našteli področja. Morali bi končno doumeti, da ženska ni rojena samo zato, da stoji za štedilnikom, rojeva in vzgaja otroke ter streže možu. Ja, tudi danes opravlja vse to delo, in to poleg službe, medtem ko moški lahko počivajo, kadar so utrujeni. Da ne bom delala krivice vsem, veliko je že moških, ki ženski pomagajo in po opravljenem skupnem delu si lahko oba privoščita trenutke sprostitve. Lepo bi bilo, da bi ta enakopravnost in medsebojno spoštovanje vladala po vsem svetu.

Na žalost pa še vedno obstajajo dežele, predvsem v tretjem svetu, kjer ženska ni nič vredna, toda tudi tam se bodo sčasoma zgodile spremembe. Ženske se bodo prebudile in zbrale pogum, da se borijo za enakopravnost. Terjalo bo žrtve, toda vsi pomembni dogodki v zgodovini človeštva so na žalost terjali nedolžne žrtve.

Mogoče bi morali ta praznik preimenovati v dan vseh žensk, saj so trpljenje in ponižanja prizadela vse, od majhnih deklic pa vse do starostnic.

Na ta dan mnogi mrzlično tekajo po trgovinah in nakupujejo darila. Namesto dragih rož bi bile ženske zadovoljne tudi s preprosto poljsko cvetlico, še bolj pa s spoštovanjem in ljubeznijo, ki bi jim jo izkazovali čez vse leto, in ne samo na ta dan.

Fotografije so s spleta.

Pripravila: Emilijana Crgol

Alenka Rebula: BLAGOR ŽENSKAM

Blagor ženskam,
ki znajo hoditi kot vile,
zemlja lahko zadiha
pod njihovimi stopali.

Blagor ženskam,
ki znajo zaslutiti nevarnost,
izginiti v temi,
da jih sovražnik ne najde.

Blagor ženskam,
ki živijo v žitnem polju
in žanjejo dobre misli
za kruh,
ki tolaži človeška srca.

Blagor ženskam,
ki znajo biti selivke,
ko postane zrak strupen,
krenejo na jug
in rodijo na varnem.

Blagor ženskam
s kanglico iz pravljice,
do kolen stojijo
v pradavnih studencih,
pod čistimi slapovi
zajemajo nesmrtnost.

Z zdravilnim glasom prepevajo,
neustrašne zibljejo življenje
v nežnih trebuhih,
okrogle
kot tople marelice
v poletni zarji.

Blagor ženskam,
ki poznajo čudežni gib,
s katerim ujamejo
hude sanje.

Blagor ženskam,
ki se spuščajo v goreča brezna
iskat svojo dušo
in se vračajo v ožganih krilih
z osmojenimi lasmi,

z otročiči v naročju
stopajo navzdol po vulkanu
pod oboki cvetnega prahu
s sporočilom
o rešenem svetu.

Blagor ženskam,
ki ne umrejo,
samo izginejo
kot kruh na mizi.
Nenadoma ga zmanjka
in nihče od živih
ni ostal lačen.

VOŠČILO ZA 8. MAREC, MEDNARODNI DAN ŽENA

Danes praznujemo 8. marec, mednarodni praznik žensk oziroma dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti žensk.

Dejstvo o neenakopravnem položaju žensk v družbi so najprej začele širiti zapostavljene ženske v Ameriki, kjer so 28. februarja leta 1909 praznovale svoj dan. Tudi v Sloveniji je potekal boj za enakopravnost ženskih pravic. Leta 1897 je začel izhajati ženski časopis Slovenka, leto pozneje pa je bilo ustanovljeno prvo žensko društvo.

Obstaja tudi izjava Evropske komisije, kjer je enakost spolov osrednja vrednota EU.

V imenu KDSŠ in v svojem imenu čestitam za dan žena  vsem članicam našega društva.

Želim vam lepo praznovanje, obilo trdnega zdravja in vse dobro v krogu svojih družin in prijateljev.

Franci Koncilija, namestnik predsednika

KULTURA ŠTEJE

Dušan Merc

Društvo slovenskih pisateljev, ki ga že drugi mandat vodi Dušan Merc, je v sodelovanju z založniki v četrtek, 17. decembra 2020, pripravilo dobrodelno spletno akcijo z maratonskim branjem. Petnajst avtorjev je od 11. ure dalje predstavljalo in bralo svoja dela, ki so z navdihujočo vsebino prinašala optimistična sporočila. Branje se je začelo ob 11. uri dopoldne in je trajalo dolgo v noč.

Društvo slovenskih pisateljev je dogodek poimenovalo Kultura šteje, ko so bile v predprazničnem času obdarovanja zaradi pandemije covid-19  vse kulturne institucije in knjigarne zaprte. Kljub temu so se pisatelji in založniki medsebojno povezali in pripravili odmeven spletni dogodek.

Na bralnem dogodku so sodelovali David Bandelj, Snežana Brumec, Branko Cestnik, Tone Hočevar, Luna Jurančič Šribar, Marko Kravos, Anja Novak-Anjuta, Vlasta Nussdorfer, Zoran Pevec, Renata Salecl, Veronika Simoniti, Muanis Sinanović, Lucija Stepančič, Bina Štampe Žmavc in Suzana Tratnik, ki so predstavili literarna dela z optimističnimi sporočili za današnji čas.

Knjigo je izdala novomeška založba GOGA.

To pa še ni bilo vse. Založbe so v času četrtkovega bralnega maratona ob vsakem prejetem naročilu ene izmed predstavljenih knjig en dodaten izvod prodane knjige namenile za predpraznično obdarovanje zdravstvenega osebja v Ljubljani. Predaja knjig je potekala po zaključku akcije.

Dobrodelno spletno akcijo z maratonskim branjem je bilo mogoče  spremljati na Facebookovi strani DSP-ja, na YouTube kanalu in spletni strani društva ter na portalih sodelujočih založb.

Vir: Večer, fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Roman Ivana pred morjem Veronike Simoniti

O KNJIGI IVANA PRED MORJEM

Literarno delo prikazuje življenje treh generacij ene družine pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej, in to v različnih krajih Slovenije in preko meja. Vnukinja, brezimna pripovedovalka, pride iz Pariza na Primorsko izpraznit družinsko hišo ob morju, da bi jo pripravila za prodajo. Pri delu naleti na porumenelo fotografijo babice Ivane z nosečniškim trebuhom in svoje – takrat pet let stare – mame Pie, kar ugotovi iz letnice 1943 na hrbtni strani »fotke«. In zdaj raziskuje. »Kaj se je zgodilo s tem še nerojenim otrokom? Ali moja mama ni bila edinka? Kje živi moj stric ali teta?« Pisma, ki jih postopoma najde, zaokrožijo zgodbo. Kritiki so zapisali: »Lep roman o nelepih časih in rečeh.«

 ODLOMEK IZ KNJIGE

»In spet ta slaba vest, da jih prebiram …pisma so najbolj živ neživi materialni izraz intimnosti. Toliko bolj je to veljalo včasih, ni se jih dalo kopirati in forvardirati kot danes, ni se jih dalo izrabljati, spoštovalo se jih je. Ampak zdaj, ko sem našla to skrivnostno sliko z napetim babičinim trebuhom, sem imela vsaj drobno opravičilo, da preberem vsa ta pisma v škatlah in si mogoče razjasnim skrivnost, ki se posredno tiče tudi mene.«

O AVTORICI

Veronika Simonitti

Veronika Simoniti je diplomirana romanistka, znana predvsem kot avtorica kratkih zgodb. Za roman Ivana pred morjem je prejela nagrado kresnik 2020, pet let pred tem pa je bil nominiran za kresnika njen roman Kameno seme.

KDO SMO KROŽKARICE, KI RADE BEREMO?

Že dvajset let nas druži ljubezen do branja leposlovnih knjig. Petnajst let smo delovale kot študijski krožek Beremo z Manco Košir pod okriljem Andragoškega centra Slovenije, zadnjih pet let smo bralni krožek kar tako. Vsako leto naredimo bralni program, nihče nam ga ne vsiljuje, preprosto vsaka krožkarica predlaga knjigo, ki jo je navdušila, kar pa še ni garancija, da bo vsem všeč. V normalnih časih smo se občasno družile in razglabljale o sveže prebrani knjigi, v koronačasih pa vtise o prebranem literarnem delu izmenjamo po e-pošti.

Tokrat smo odmevale na roman Veronike Simoniti Ivana pred morjem.

REFLEKSIJE KROŽKARIC

Irena: Knjigo Veronike Simoniti Ivana pred morjem sem prebrala, pričakovala sem veliko, če pomislim na prebrane knjige preteklih kresnikovih nagrajencev. Samo če se spomnim Vojnoviča, Žakljeve, Jančarja …Imela sem občutek natrpanosti, toliko je želela povedati, toliko se je dogajalo, potem pa konec.

Joži: Ivana je zelo posebna ženska, izobražena, razgledana, močnega značaja. Njeno življenje spremljajo tri vode, ki pomenijo tri moške v njenem življenju: motno in votlo škalsko jezero ponazarja ostudnega šolskega upravitelja Kumerja, ki ji je naredil največje zlo v življenju; divja gorenjska reka upodablja igrivega, samopašnega “gošarja” Vitalija; širno sinje modro plivkajoče morje, ki kliče sanje, hrepenenje, dom, varen pristan, pa ponazarja dobrohotnega moža Adrijana.

Marjana: Seveda sem ob vnukinjini najdbi fotografije babice Ivane z nosečniškim trebuhom in ob odlomkih iz korespondence z dedkom Adrijanom postala kar precej radovedna. Tako sem prvič knjigo prebrala predvsem v hlastanju po razvozlavanju zgodbe oziroma družinske skrivnosti, med drugim branjem pa sem bila že bolj pozorna tudi na druge pomembne like in dogodke. Na sprevrženost šolskega ravnatelja, na neodgovorno partizanovo ljubljenje, na globoko povezanost moža in žene ter na njuno kasnejšo odtujenost, ki so jo prinesli viharni vojni in povojni časi. Na tudi meni nadvse ljubo morje v vseh njegovih pomenih.

Marjeta: Ivana pred morjem je sicer všečna zgodba, ki me je pritegnila zaradi radovednosti, kaj se je zgodilo z otrokom in kdo je bil njegov oče. Me je pa večkrat zmotilo to, da nisem vedela, o kateri od treh junakinj besedilo govori in v katerem časovnem obdobju se pri branju nahajam. Zato sem se morala vračati nazaj, da sem ujela nit zgodbe. Glede na predlagane finaliste 2020 je Simonitijeva lahko prejela nagrado, glede na nagrajence prejšnjih let pa bi jo težje. Sem pa lani prebrala tudi kratke zgodbe Veronike Simoniti z naslovom Fugato, ki so mi bile všeč.

Nada: Ne morem razumeti, od kod ta potreba večine ljudi po brskanju po preteklosti, iz katere se zelo malo ali pa sploh nič ne naučimo. Mislim, da je naloga vsake generacije živeti drugače, bolje, če to razmere dopuščajo, nadgraditi sebe in svoje življenje drugače, kot je to uspelo generacijam pred nami. Nenehno oziranje in izgovarjanje na predhodnike samo onemogoča rast in razvoj posameznika v okviru razmer, ki so popolnoma drugačne, kot so bile. Naj  zaključim, zgodba ni naredila posebnega vtisa name, uspelo pa mi jo je prebrati do konca.

Stanka: To je zelo zahtevno branje, ker pisateljica v zgodbi prepleta sedanjost z bližnjo in daljno preteklostjo, poleg tega pa spreminja kraje in dogodke ter različne generacije oseb. To ni klasičen roman, s katerim odplavaš v zgodbo, ampak so to zgodbe in ljudje, ki bežijo, in potrebuješ kar pošteno mero zbranosti, še posebej, če bereš s premori. Na eni strani se zgodba vrti okoli pripovedovalke, ki je v sedanjosti, njene mame, babice in dedka, vse zavito v neko skrivnostnost dogodkov vojnega in povojnega časa.

ZAKLJUČEK

Nič novega ni, da imamo bralke in bralci različne bralne okuse, seveda pa tudi pričakovanja, ki jih imamo – iz kakršnih koli razlogov – pred branjem, močno vplivajo na končni vtis o knjigi.

Fotografije: Franci Koncilija in s spleta.

Pripravila:

Marjanca Štern 

V NARODNEM MUZEJU V LJUBLJANI SO PRVIČ PREDSTAVILI KOPTSKE TKANINE

Koptska tkanina: tapiserija z motivom drevesa življenja, 6.–7. stoletje, volna na platnu. Foto: Narodni muzej Slovenije/Tomaž Lauko.

UVOD

V Narodnem muzeju so 10. oktobra 2019 prvič predstavili arhivirane tkanine, ki so jih med 3. in 10. stoletjem po Kr. stkali Kopti, krščansko prebivalstva Egipta. Izdelane so iz lanu in volne, zanje pa so značilne žive barve. So eden najizrazitejših segmentov koptske umetnosti. Poleg fragmentov oblačil so se ohranili predvsem deli zastorov, pregrinjal in blazin. Koptske tkanine so dočakale današnje dni zahvaljujoč običaju, da so umrle pokopavali oblečene oziroma pokrite z blagom, ki v grobnicah in grobovih zaradi suhega podnebja ni propadlo.

NAJSTAREJŠA ZBIRKA SLIKOVITIH TKANIN V MUZEJU

Na ogled je več kot 50 tkanin, ki jih je muzej pridobil leta 1890 in so bile skoraj 130 let skrite v depojih ter sodijo med bolje ohranjene tovrstne zbirke v Evropi. Za razstavo, na kateri jih prvič strnjeno predstavljajo slovenski javnosti, so koptske tkanine strokovno obdelali in ovrednotili. Po besedah vodje razstavnega projekta Darka Kneza je bilo konec 19. stoletja v modi zbirateljstvo, še posebej veliko je bilo povpraševanje po predmetih iz Egipta, kjer so med arheološkimi izkopavanji naleteli tudi na koptske grobove. Kopti, etnično-verska manjšina v Egiptu, so potomci starih Egipčanov, ki niti po arabskem niti po turškem zavzetju niso prevzeli islama, temveč so ostali kristjani.

SIJAJNA OPRAVA ZA POSLEDNJE SLOVO

Kopti so svoje mrtve pokopavali oblečene. Kadar je pokojnik pripadal določeni eliti, so izdelali oblačila posebej za pogreb. Pogosteje pa je bil pokojnik pokopan kar v najlepši opravi, ki jo je premogel v času življenja. Plašči, šali in tudi zastori ali zavese pa so bili uporabljeni kot mrtvaški prti. Način pokopavanja v pesek in puščavsko podnebje sta po Knezovih besedah pripomogla, da so se tkanine ohranile vse do današnjih dni.

PREK NEMŠKIH POSREDNIKOV V NAŠE KRAJE

Deželni muzej za Kranjsko, predhodnik današnjega Narodnega muzeja Slovenije, je zbirko koptskih tkanin na pobudo kustosa Alfonza Müllnerja kupil od slikarja Karla Blumauerja iz Linza, ta pa je zbirko pridobil od vodilnega zbiratelja koptskih tkanin v 19. stoletju, Franza Bocka. Nemški teolog, arheolog in umetnostni zgodovinar Bock je nekaj časa bival v Egiptu in tam pridobil zavidljivo zbirko koptskih tkanin.

Müllner je v dopisu deželnemu odboru zapisal, da mu je Blumauer ponudil zbirko 52 tkanin iz 5., 6. in 7. stoletja, vendar je najnovejša analiza pokazala, da so tkanine nastale v obdobju od 3. do 10. stoletja. Po nakupu je bila zbirka večino časa spravljena v depoju. Na začetku šestdesetih let preteklega stoletja je bila ovrednotena in popisana v katalogu, tkanine pa so bile razstavljene v Beogradu in Zagrebu. V Ljubljani – razen manjše razstave ob nakupu – vse do odprtja te razstave še niso bile predstavljene javnosti.

Koptske tkanine iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije so konservirali v konservatorsko-restavratorski delavnici za tekstil Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož. Za pričujočo predstavitev so po Knezovih besedah k sodelovanju pritegnili domače in tuje strokovnjake, ki so zbirko obdelali z vseh vidikov in jo ovrednotili. Razstavo tako spremlja obsežna znanstvena publikacija. Tkanine iz lanu in volne so dobro ohranjene, vsaj glede na to, da so bile več kot tisoč let zakopane, nato pa 130 let v depoju, kjer so bili standardi nekoč precej drugačni kot danes. Vse so poškodovane, prvo nasilje nad njimi je bilo po Knezovih besedah storjeno že s tem, da so jih razrezali, poškodovala pa so jih tudi lepila, s katerimi so jih ob sestavljanju zbirk lepili na podlage. Kljub temu je mogoče še vedno razbrati motive in načine tkanja.

ZAKLJUČEK

Koptske tkanine so vir navdiha tudi za sodobne ustvarjalce. Spremljajoča razstava sodobnih tekstilnih in oblačilnih interpretacij KOPTI.TEX je nastala pod okriljem Katedre za oblikovanje tekstilij in oblačil Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in je rezultat večmesečnega dela študentk in študentov v okviru predmetov Oblikovanje tekstilij, Oblikovanje oblačil in Razvoj oblikovanja. Zaradi izrednega zanimanja je bila razstava v Narodnem muzeju na ogled vse do 21. junija 2020.

Viri: Wikipedija, Delo, Družina, fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PRED 50 LETI JE UMRL VENO PILON (1896–1970), SLOVENSKI SLIKAR, GRAFIK IN FOTOGRAF

»Jaz se vrnem v svoje rodne kraje«, je zapisal v svoji knjigi Veno Pilon. In ko se je kot njen častni občan po veliki noči leta 1968 dokončno vrnil v Ajdovščino, je to krepko in trdno mestece s svojo podobo ponosno oznanjalo svoj uspeh. Pilon je kljub načetemu zdravju še vedno ustvarjal. Občini Ajdovščina je podaril kip Ivana Cankarja v bronu, ki se ozira s Trga na Dvorano prve slovenske vlade. Izšla je tudi knjižica umetnikovih prevodov slovenske poezije v francoščino Rdeči nageljni za Pariz … Veno Pilonje leta 1970 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo ter najvišje priznanje Občine Ajdovščina, Petomajsko priznanje. Veno Pilon je umrl v Ajdovščini 23. septembra 1970.

PILONOVO RAZGIBANO ŽIVLJENJE

Slikar, grafik in fotograf Veno Pilonse je rodil 22. septembra 1896 v Ajdovščini. Mati je bila Slovenka, oče pa Furlan. Po končani realki v Gorici je bil vpoklican v vojsko, kjer so ga v Galiciji zajeli in je bil odpeljan v Rusijo, kjer je doživel oktobrsko revolucijo. Leta 1918 se je vrnil v domovino in v Ljubljani predstavil svoje akvarele, ki so nastajali v ruskem ujetništvu. V naslednjem letu je začel s študijem na umetnostni akademiji v Pragi, nadaljeval v Firencah ter na Dunaju. Leta 1921 se je vrnil domov, kjer si je v domačem mestu uredil atelje. Dela, ki so nastala v tem obdobju, predstavljajo vrh njegovega slikarskega opusa. Vmes se je udeleževal številnih skupinskih razstav ter s svojimi grafikami kot prvi Slovenec nastopil na Beneškem bienalu leta 1924.

Leta 1928 se je za stalno naselil v Parizu, kjer se je posvetil predvsem fotografiji, ki je postala zanj tudi vir preživljanja. V zakonu z Anne-Marie Guichard se je rodil sin Dominique in slikarjev album so odtlej polnile tudi družinske fotografije. Po drugi svetovni vojni je Pilon na svojem domu na Montparnassu sprejemal slovenske rojake, intelektualce in umetnike, ki jih je pot iz različnih nagibov vodila v Pariz.Kasneje je bil občasno tudi organizator razstav, urednik, ilustrator, prevajalec, scenograf in igralec. Veliko je sodeloval tudi pri snemanju   prvega slovenskega celovečernega filmaNa svoji zemlji. Pisal je tudi poezijo(Orakelj slikarjev, 1968). Moderna galerija v Ljubljani mu je leta 1954 postavila prvo pregledno razstavo risb, slik in fotografij, leta 1966 pa še obsežnejšo slikarsko retrospektivo. Leto poprej je izšla tudi njegova knjiga spominov Na robu. S staranjem pa jePilona vedno močneje vleklo v domače kraje, kamor se je vrnil tri leta pred svojo smrtjo. O umetnikovem življenju in ustvarjanju je bil še za časa njegovega življenja posnet dokumentarni film v produkciji RTV Slovenija.

ZAKLJUČEKPo njegovi smrti je v Franciji živeči sin Dominique očetovo umetniško zapuščino daroval ajdovški občini . Domači kulturni in politični delavci so si zagnano prizadevali najti zanjo prostor in leta 1973 je na nekdanji Cesarski ulici – današnji Prešernovi – zaživel kulturni hram Ajdovščine, Pilonova galerija.

Leta 1978 je bila po izvirnih načrtih Svetozarja Križaja prenova Pilonove domačije končana, februarja 1979 pa je bila v prvem nadstropju postavljena Pilonova stalna zbirka. Kasneje je občina oplemenitila prvotnozbirko še z odkupi Pilonovih del, ki so jih hranili njegovi prijatelji – predvsem Danilo Lokar – in sorodniki ter z deli iz zapuščine Riharda Jakopiča.

Vir in fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ETNOLOGINJA DR. MARIJA KLOBČAR JE PREJELA MURKOVO NAGRADO ZA LETO 2020

UVOD

Murkovo nagrado za izjemne znanstvene in strokovne dosežke na področju etnologije za leto 2020 je prejela etnologinja dr. Marija Klobčar, ki je »celovita raziskovalna osebnost s tenkočutnim posluhom za sogovornike na terenu«, kot je zapisala komisija v utemeljitvi.

V Kamniku rojena Marija Klobčar je leta 1982 končala študij slavistike in etnologije ter za diplomsko delo prejela študentsko Prešernovo nagrado. Med letoma 1983 in 1995 je bila kot mlada raziskovalka zaposlena na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti. Doktorirala je leta 1997, ko je bila zaposlena na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Kranju. Leto pozneje je postala sodelavka Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, kjer dela še danes. Dr. Marija Klobčar je avtorica obsežne znanstvene in strokovne bibliografije, ki kaže njeno raziskovalno usmerjenost in vsestranskost, poudarjajo v utemeljitvi nagrade.

Komisija je v utemeljitvi nagrade opozorila na še novo, letošnjo monografijo Poslušajte štimo mojo, ki ponuja zgodovinski in družbeno kritičen pogled na pojave od godcev oziroma muzikantov do radia. Avtorica v monografiji, nagrajeni s priznanjem odlični v znanosti, obravnava različne skupine potujočih pevcev na Slovenskem od srednjega veka do danes, analizira njihovo ustvarjalnost in opazuje spreminjanje njihovih družbenih vlog. Novost te in tudi prejšnjih nagrajenkinih monografij je premik od literarne k etnološki obravnavi pesmi. Poleg znanstvenih monografij, številnih razprav in člankov so tu še nagrajenkini premišljeni izbori ljudskih pesmi iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta, ki jih je zbrala na zgoščenkah.

ZAKLJUČEK
Dr. Marija Klobčar na svoji raziskovalni poti posega na raznolika področja in ponuja številne možnosti za interpretacijo. Stalnici njenih raziskav sta razkrivanje vprašanj zgodovine in etnologije na podlagi proučevanja mitologije in pesmi ter pričevanje folklore kot pomembnega izhodišča za zgodovinske obravnave. »Drznost in radovednost, razgledanost in širina jo kažejo kot zrelo znanstvenico, ob tem pa njena znanstvena živahnost priča, da je nagrajenkina znanstvena pot razvoja, da je še vedno usmerjena k novim vprašanjem in spoznanjem in da to še ni konec njenega življenjskega dela,« so še zapisali v utemeljitvi nagrade.

Etnologinja Ivica Križ

Lani je Murkovo nagrado za življenjsko delo prejela novomeška etnologinja in arheologinja Ivica Križ.

Fotografije in viri so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

IGRALKA VESNA JEVNIKAR JE PREJELA NAGRADO JULIJA

IGRALKA VESNA JEVNIKAR JE PREJELA NAGRADO JULIJA

Konec decembra 2020 so NAGRADO JULIJA za najboljšo igralsko stvaritev domačega ansambla Prešernovega gledališča Kranj v sezoni 2019/2020 podelili igralki Vesni Jevnikar. Jevnikarjeva je žirijo prepričala v kompleksni in igralsko zahtevni vlogi Helene Alving v predstavi Strahovi Henrika Ibsena in v režiji Igorja Vuka Torbice. Strokovna žirija v sestavi Vilma Štritof (predsednica), Igor Kavčič in Mare Žvan je dobitnico nagrade soglasno izbrala na podlagi glasov občinstva, ki je po vsaki predstavi glasovalo za najboljšo igralsko stvaritev. 

Prešernovo gledališče  

NAGRADA JULIJA

Nagrado Julija, ki nosi ime po muzi našega največjega pesnika Franceta Prešerna, podeljujejo v Prešernovem gledališču Kranj v sodelovanju z Gorenjskim glasom. Nagrado podeljujejo že od leta 2017 igralcu oziroma igralki ansambla Prešernovega gledališča, ki je v minuli sezoni s svojo igralsko stvaritvijo najbolj prepričal/a gledalce in strokovno žirijo.

VESNA JEVNIKAR

Vesna Jevnikar (1964) se je že kot otrok srečala z gledališčem in filmom. Nastopila je v takrat še amaterskem Prešernovem gledališču v predstavi Ivana Cankarja Hiša Marije Pomočnice in v filmu Sreča na

Vesna Jevnikar

vrvici (1977). Kot piše na spletni strani Prešernovega gledališča Kranj, je članica njihovega igralskega ansambla od leta 1998. Vloge v filmih in na gledaliških odrih so ji prinesle številne nagrade, med drugim nagrado zlata paličica in Borštnikovo nagrado.

UTEMELJITEV ŽIRIJE

V obrazložitvi je žirija napisala: »Vesna Jevnikar je v kompleksni in igralsko zahtevni vlogi Helene Alving našla svojevrsten igralski izziv. Že Ibsen ji je dodelil osrednjo, vsaj dvojno vlogo: da pozna skrivnosti vseh vpletenih, zato obvladuje in vzdržuje zunanjo formo dejansko problematične družine in odnosov v njej, in da odigra kontradiktornost svoje osebnosti. Jevnikarjeva je suvereno in igralsko zrelo vzdrževala aristokratsko držo, ki jo narekuje status enega najmočnejših Ibsenovih ženskih likov. V trdi, na videz izpiljeni formi pa je dala čutiti razpoke, v katerih so zazevala globoka življenjska razočaranja, boleče in pretresljivo je razprla lik v njegovi občutljivosti, v sprijaznjenosti s svojo vlogo v poudarjeno patriarhalnem svetu, ki sta ga vsak po svoje predstavljala pastor in njen mož.«

»Najbolj pretresljiv pa je zadnji prizor žrtvovanja njenega bolnega in za življenje nezmožnega sina. Jevnikarjeva je uprizorila svoj notranji boj z minimalnimi igralskimi sredstvi, vendar notranje tako silovito, da ostaja eden od vrhuncev njenega igralskega ustvarjanja in hkrati eden izmed presežkov igralskih vlog kranjskega gledališča,« so še zapisali v obrazložitvi.

ZAKLJUČEK

Za nagrado sezone 2019/2020 so prišle v konkurenco igralske stvaritve v predstavah Rajzefiber Gorana Vojnovića, Strahovi Henrika Ibsena, Dr. Prešeren Nede R. Bric ter Večja od vsehRoka Vilčnika. Predstava Škofjeloški pasijon je bila zaradi pandemije prenesena v sezono 2020/21.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer, STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.