DRUGAČNO RAZMIŠLJANJE O NEVARNOSTI KORONAVIRUSA COVID-19

Ni samo koronavirus covid-19 nevaren virus … Tudi brezbrižnost in brezobzirnost sta nevaren virus!

Pomanjkanje sočutja, empatije in razumevanja je nevaren virus!

Tudi pohlep, bahavost, podkupljivost in škodoželjnost so nevaren virus!

Pa neiskrenost, sebičnost in neodgovornost so tudi nevaren virus!

Med vsemi pa je pomanjkanje razuma in zdrave kmečke pameti najverjetneje najbolj nevaren virus!

Vir: Facebook, fotografija je s spleta

Avtorica: Vida Orbanič

JUBILEJNA RETROSPEKTIVNA RAZSTAVA LUČKE FALK

UVOD

V Galeriji Društva likovnih umetnikov Maribor (DLUM) je bila do nedavnega na ogled retrospektivna razstava izbranih del slikarke, pesnice in restavratorke Lučke Falk. Razstavo so poimenovali Žitje ’99. Sprehod po razstavi z umetnico je bila prava avantura, kakršno je tudi Lučkino razgibano življenje. Bila je med drugim mojstrica in velemojstrica strojepisja v Jugoslaviji, diplomirala je iz likovne pedagogike na nekdanji Pedagoški akademiji v Mariboru, bila zaposlena kot restavratorka na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru, vseskozi pa seveda slika. Je večkratna nagrajenka DLUM-a, za njo je več kot 30 samostojnih razstav, bila je vzgojiteljica v prehodnem domu za otroke s posebnimi potrebami, tudi mojstrica hoje po žerjavici in gimnastičarka. Slednjič pa je Lučka sestra znane pevke in glasbenice Nece Falk, ki je v poznih letih doštudirala slikarstvo.

NA KRATKO O RAZSTAVI

Razstava je retrospektiva v malem, saj so na njej dela od najzgodnejših umetničinih faz do najnovejših. Presenečenje so čisto na začetku razstave portreti in avtoportreti, ki jih doslej ni razstavljala. Svoje najbližje, hčer Tinko, sestro Neco, nečaka Simona, prijatelje Jureta Cihlarja, Joano idr., upodablja v ekspresivnih, žarečih barvah. Ob vsakem portretu pove razgibano zgodbo, predvsem pa ima vse te svoje ljudi zelo rada. Razstava v Galeriji DLUM je pregledna in obsega pol stoletja njenega življenja in dela. Najaktualnejša razstavljena slika, Rajski vrt, je iz lanskega leta. Prvo samostojno razstavo je imela Lučka Falk v Likovnem salonu v Rušah leta 1972, ko je bil še aktiven ruški likovni krog.

LJUBEZENSKI PRISTOP DO MOTIVOV

Umetnostni kritik Milan Pirker ob razstavi razmišlja o umetniškem svetu Lučke Falk kot »ekskluzivno osebnem«: »Ta svet ni opredeljen niti slogovno niti motivno, ampak izvira in raste zgolj iz slikarkine osebne svobode. Njen pristop do slikarskih motivov je a priori ljubezenski. Barvitost je ena od temeljnih značilnosti in kvalitet tega slikarstva. Posebej izstopata modra kot najbolj nesnovna, barva odprtosti in roza kot barva regeneracije in končnosti. Lučka Falk je samonikla, prepoznavna slikarka, pri kateri je harmoničnost in ›rajskost‹ slikarskih stvaritev rezultat harmonične osebnosti.« Predsednik DLUM-a Vojko Pogačar ob kolegičini razstavi zapiše, da je »blues na platnu«. »Malo je likovnikov danes, ki se spoznajo na jezik barv, in Lučka je izvrstna koloristka.«

MINLJIVOST NARAVE NA UMETNINAH LUČKE FALK

Kustos razstave Mario Berdič Codella pa je v zvezi s Falkovo in njeno aktualno retrospektivo v DLUM-u poudaril njene umetnine zlasti po letu 2008, ki jih zaznamujejo presenetljive barvne variacije – oranžni, škrlatni, temno zeleni odtenki z izrazitimi kontrasti in vrnitev k ekspresivni gesti. Slike vzbujajo sinestetična občutja, kot jih zaznavamo v naravi in na umetničinem vrtu, ki je pogosta tema in navdih njenih del. Minljivost narave, v katero neusmiljeno posega človek, je velika Lučkina tema. V naslednjem ustvarjalnem desetletju se avtorica motivno posveča predvsem neokrnjeni naravi, ki jo doživlja zelo intimno. Zadnje desetletje pa zaznamujejo umetničine težke življenjske preizkušnje. Meditativno deluje slika Per aspera ad astra: na temno modrem, nebesnem ozadju je upodobila rdečkaste cvetove vrtnic s trnjem. Lučkino slikarstvo vsebuje harmonično sobivanje z materialnim in duhovnim, hkrati pa je prežeto z optimizmom, ki ga sugestivno deli z opazovalci svojih del. Vse to izraža tudi podpis Luč na njenih delih.

Viri: Wikipedija, Večer, fotografije pa so s spleta

 

Zbral in uredil: Franci Koncilija

KURT VONNEGUT ml. (1922–2007), LITERARNI GENIJ KRATKIH ZGODB

Za ameriškega pisatelja judovsko-nemškega rodu Kurta Vonneguta mlajšega je bilo pisanje kratkih zgodb na začetku njegove pisateljske kariere beg od duhomorne službe predstavnika za odnose z javnostjo pri korporaciji General Electric.

   

Kot pisatelj je začel z odličnim prvencem Klavirski avtomat leta 1952, ki je bil precej odmeven. Tudi njegov prvi roman, ki se dogaja po tretji svetovni vojni v totalitarni družbi, kjer so tovarniške delavce zamenjali stroji, je še vedno srhljivo aktualen. Tako je sedaj pred nami, komaj leto dni po izidu prvega dela zbirke zbranih kratkih zgodb v prevodu Branka Gradišnika, drugi del.

Tudi druga knjiga Zbrane zgodbe je razdeljena na več delov, in sicer: Delovna etika proti slavi in bogastvu, Vedenje, Vodja pihalne godbe in drugo. Vonnegutu ml. govorijo usode slehernika, ki jih zna mojstrsko upodobiti. In ravno v kratkih zgodbah se njegova genialnost kaže v najboljši luči. V knjigi Zbrane zgodbe je zbranih 47 literarnih biserov, ki ne odsevajo samo duha časa, temveč tudi večnost človeških zgodb in dogodkov, ki usodno vplivajo tako na posameznika kot na svet.

Viri: Delo, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SVETOVNI DAN KNJIGE

Unesco je 23. april razglasil za svetovni dan knjige.

Na ta dan praznujejo milijoni ljudi po svetu, ki se zavedajo moči literature.
 

Čestitam Vam, dragi bralci in literarni ustvarjalci!

Rezka Povše

 

SEVERIN ŠALI

KNJIGA

Iz tvojih listov mi tolažba diha
v molčečih urah, ko srce je tožno.
Ko vse postaja prazno in ubožno,
ti bogatiš me, znanka moja tiha.

Nič ne ponujaš se, le dahneš: vzemi,
prijatelj, me! Na vsaki moji strani
utripi misli in želja so zbrani
ter se dajejo ti z zakladi vsemi.

Lepota in modrost sta v meni skriti.
Če hočeš iz studenca čarov piti
mi ne odtegni toplega  pogleda. 

Ko sklanjal se mi boš nad drobne vrste,
odprla bom ti zeleneče brste
in znana ti bo mnogih duš beseda.

PRETRESLJIVO SPOROČILO ZDRAVNIKA IZ BERGAMA

Po dolgem razmišljanju o tem, ali sploh in kaj napisati o tem, kar se nam dogaja, sem prišel do dognanja, da molk ne predstavlja odgovornega ravnanja. Zato bom poskusil ljudem, ki niso vključeni v naše delo in niso seznanjeni z našo stvarnostjo, predstaviti, kaj preživljamo v Bergamu v teh dneh pandemije zaradi virusa Covid-19.

Razumem potrebo po tem, da se ne ustvarja panika, a če sporočilo o nevarnosti tega, kar se dogaja, ne doseže ljudi in če še vedno slišim, da jim je vseeno za priporočila, da se še vedno družijo in da se nekateri pritožujejo, ker ne morejo v fitnes ali na nogometne turnirje, me dobesedno zmrazi.

Prav tako mi je jasno, da bo gospodarska škoda velika, in tudi zaradi tega me skrbi. Po epidemiji bo izjemno težko začeti znova. Vendar pa želim poleg dejstva, da naš zdravstveni sistem dobesedno uničujemo tudi z gospodarskega vidika, izpostaviti pomen pogubnih posledic za zdravje v vsej državi, in se mi zdi “grozljivo”, da na primer rdeče cone, ki jo je regija že zahtevala, še niso vzpostaviti tudi v občinah Alzano Lombardo in Nembro (seveda gre tu samo za moje osebno mnenje).

Preberi več PRETRESLJIVO SPOROČILO ZDRAVNIKA IZ BERGAMA

KOZMOLOGIJA ZBRANIH KOLUMN KOZME AHAČIČA

UVOD

V sodelovanju z novomeško Založbo Goga je Delo te dni izdalo knjigo Kozmologija o skoraj petdesetih zapisov uglednega slovenista dr. Kozme Ahačiča, ki je leta 2017 postal Delova osebnost leta z obrazložitvijo, da je »jezikoslovec, ki iz slovenščine dela zaveznika«.

Kozmologija je zbirka igrivih esejev, kjer se prepleta punk s klasiko in pop z eksperimentalno glasbo. Ahačič piše o šolstvu, o jezikovnih vprašanjih, pa vse do problemov sodobne znanosti. Vsi njegovi razmisleki vodijo k temeljnim človeškim vprašanjem, recimo: kako najbolje izkoristiti čas, ki nam je na voljo; kako preseči površnost in doseči poglobljenost, ki edina daje izjemne rezultate; kako ob ukvarjanju s podrobnostmi razumeti tudi celoto; kako ohranjati notranji mir sredi vsakdanjega vrveža; kako se spopadati s sodobnim, »poenostavljenim« svetom? Avtor je prepričan, da se svoboda posameznika začne v trenutku, ko nam je povsem vseeno, ali okolica naše trenutno delo dojema kot zmago ali kot poraz. Ahačič je kolumne pisal v redni rubriki za časnik Delo.

DUHOVNA KOZMOLOGIJA KOZME AHAČIČA 

Dejstvo je, da avtor ostaja v svojih refleksijah in sodbah dovolj splošen, da te iz partikularnega preskočijo v univerzalno, obenem pa seveda tudi dovolj neujemljiv, da bi morda kdo povprašal, »kaj nam pa ta Ahačič sploh veli?« Takšen ostaja tudi vsakič, ko se nam zdi, da smo le nekaj korakov pred tem, da se bomo soočili z osebami, ki jih opisuje. Tako je in ostaja »temeljni kamen« Ahačičevega pisanja v zavezanosti znanosti, jezikoslovju in humanistiki, morda kar razsvetljenskim načelom in svobodomiselnosti. Slednje je v kolumnističnem kozmosu svojevrstna redkost, no, vsaj med izpostavljenimi imeni, med katera sodi tudi avtor Kozmologije. Moment, ko se ustavi, preden bi napravil »nujno« napačen korak, tako bržkone sodi med najmočnejše atribute pričujočega dela.
Njegovi zapisi, katerih namen je zgoščeno predstaviti neko problematiko, ki prav mogoče sovpada z duhom časa, so zato vedno aktualni in privlačni, hkrati pa je branje Kozmologije tako izrazito odvisno tudi od našega bralskega ozadja. In morda je prav zato pri tovrstnih izdajah fokus na avtorja pogosto tako pomemben, kar v konkretni izdaji ponazarja že naslov, ki implicira na avtorjev izredno bogat duhovni svet, ki stoji za knjigo, kot tudi dejstvo, da se zbirka loteva vsega. Po drugi strani je za vse tiste, ki so kolumne prebirali le občasno ali sploh ne, tu seveda tudi precej novosti.

ZAKLJUČEK

V Ahačičevi knjigi Kozmologija je pred nami nekakšen dokument časa v katerem živimo, je pa tudi plod njegovega ustvarjalnega opusa , ki ga je posredoval širši javnosti. S tem pa nam je dal pisatelj možnost, da to presodimo kot novo celoto, podobo vsega, kar se je v tem času odvijalo na straneh časopisa in v družbi. Čestitamo avtorju in Založbi Goga.

Vir: Delo, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Spoštovane članice in člani KDSŠ,

prihaja velikonočni praznični čas, ki se že močno dotika naših življenjskih poti. Letos je ta čas še posebej zaznamovan s svetovno pandemijo koronavirusne bolezni Covid–19. Morda je to priložnost za presojo kakovosti naših medsebojnih odnosov, za verujoče pa opora in moč, da nas bodo te preizkušnje opogumljale za veselje bivanja in sprejemanja odrešenjskih skrivnosti. 

Želim vam mirne, zdrave in blagoslovljene velikonočne praznike.

Franci Koncilija, namestnik predsednika

VELIKONOČNO PRESEGANJE SMRTI

Človeštvo pozna veliko religij (lat. religio, povezovati), pri katerih gre običajno za institucionalno povezovanje etičnih sistemov, za vero (lat. fides) pa je značilen in poudarjen človekov osebni odnos do Boga. 

POLITEIZEM

Grki so modrovali, Rimljani politizirali, Judje pa so verovali, zato jih imenujemo tudi narod knjige, narod Svetega pisma. Sveto pismo za Jude pomeni in predstavlja v vsej božji odrešenjski zgodovini edinstveno zavezo med Bogom in judovskim izvoljenim ljudstvom, s kasnejšim učlovečenjem, trpljenjem, smrtjo na križu in vstajenjem božjega Sina Jezusa Kristusa pa tudi zavezo z vsemi narodi sveta. Zanimivo je, da nobena religija razen krščanske ne pozna osebnega Boga. V drugih mitoloških religijah so bogovi (politeizem) vedno daleč od ljudi, zanje se ne zanimajo in jim je malo mar, kako živijo. Še več, do ljudi se vedejo oblastno, gospodovalno in predvsem maščevalno, zato so te religije krute, sovražne do ljudi in brez duha ljubezni. Med bogovi in ljudmi ni dvosmerne komunikacije, ampak zgolj in samo enosmerna, človek–bog.

USTVARJALNA BOŽJA LJUBEZEN

Krščanstvo pa je monoteistična vera, vera v enega Boga, ki je ustvaril človeka samo zaradi ljubezni, ne pa zavoljo izživljanja nad njim. Krščanski Bog je »alfa in omega« (začetek in konec), je »Jaz sem, ki sem« ( 2 Mz 3,14b) še več, je razodeti osebni Bog, pri čemer obstaja horizontalna (odnos človek–človek) in vertikalna komunikacija (človek–Bog). Krščanski Bog je ustvaril svet : »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.«(1Mz 1,1) in človeka: »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril «(1Mz 1,27). Temu pravimo kreacionizem, ki v kasnejšem razvoju sveta dopušča evolucijo (darvinizem). Torej pri stvarjenju človeka sploh ne gre za dva izključujoča se razvojna sistema, temveč se oba na čudovit način dopolnjujeta. Ustvarjalna božja beseda (dabar) svet in človeka neizmerno ljubi in jima želi dobro, predvsem pa spoštuje človekovo svobodno voljo. Ta je ključna za človekovo vero v njegovem osebnem odnosu do Boga. Tu se vse začne in lahko tudi konča. Znameniti francoski fizik, matematik in mistik Blaise Pascal je v zvezi z verovanjem in svobodno voljo v svoji znameniti knjigi Misli zapisal: »Dovolj je (razodetega o Bogu) za tistega, ki hoče, in dovolj za tistega, ki noče!« Torej glede verovanja ne velja načelo daj – dam, ampak vzemi ali pusti! Bog ljudi nikoli ne posiljuje s svojo voljo, temveč dopušča, da se človek, ki živi v prostoru in času, odloča svobodno, po svoji volji, za Boga ali proti njemu. Krščanski Bog se ljubezni preprosto ne more upreti.

DOŽIVETJE

Pred 32 leti (leta 1988) so bile v Calgaryju, v zvezni državi Alberta v Kanadi, XV. zimske olimpijske igre. Na televiziji sem gledal veličastno otvoritveno slovesnost, ki je potekala v izredno močnem snežnem metežu. Kar naenkrat so TV kamero usmerili proti množici na tribunah, kjer sem zagledal velikanski plakat, na katerem je bil napisan citat iz Svetega pisma, iz Janezovega evangelija. Na plakatu je z velikimi črkami pisalo samo Jn 3,16. Ker znam ta citat na pamet, me je sporočilo izredno nagovorilo, saj pravi: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Kako močno sporočilo, ki daje upanje, saj Bog od človeka ne pričakuje ničesar drugega, kakor da Boga ljubi in spoštuje in mu ljubezen, ki mu jo daje Bog, tudi vrača. Tako malo, pa tako lepo. Sprašujem se, katera vera pozna učlovečenje Boga, ki se je rodil, živel 33 let, oznanjal mir, ljubezen in spoštovanje med ljudmi, ozdravljal bolne in obujal mrtve. Katera vera oznanja, da se je njen bog dal pribiti na križ zaradi ljubezni do ljudi, da je z nečloveškim trpljenjem in smrtjo očistil zatohli kozmos in tretji dan vstal od mrtvih z lastno močjo? Tako je vstali Kristus postal poveličana materija in je na enkraten način presegel smrt, prostor, čas in vse zemeljske zakonitosti, sočasno bival na več različnih krajih in prehajal skozi materijo (zid), ne da bi se poškodoval. Katera vera sporoča, da se je vstali Kristus v tistih krutih patriarhalnih časih, ko je bila ženska stalno zaničevana, nevredna in navadno tržno blago, oropana človeškega dostojanstva, najprej prikazal prav ženi, Mariji Magdaleni iz Magdale? Pozdravil jo je, ona pa mu je poljubila noge (Mr 16,9–12).

ZAKLJUČEK

Katera vera razen krščanske oznanja, da je Bog Ljubezen, občestvo Troedinega Boga, Očeta Stvarnika, Sina Učlovečenega in Duha posvečevalca? Katera? Nobena. Glede treh božjih oseb in enega Boga imajo nekateri probleme z matematiko, toda božje občestvo ni algebra, ampak Ljubezen, v kateri vladajo povsem drugačne in izredno dinamične razsežnosti. Zato ima krščanski Bog »velike težave« z ljubeznijo, saj se ji preprosto ne more izogniti, ker je Ljubezen On sam. Če bi to vendarle storil, bi se izneveril svojemu bistvu. Zato smo vsi ljudje dobre volje v tem velikonočnem (pashalnem) času ponovno pred preprosto, vendar temeljno osebno odločitvijo, ko se je še kako smotrno vprašati, kam smo usmerjeni – v življenje ali v smrt, v minljivost ali v večnost, v nespamet ali v pamet, v žalost ali v veselje, v radost ali v trpljenje? Kdor more, naj razume! (Mt 19,12)

Franci Koncilija

Manja Žugman: Bližanja

Založba: Primus
Leto izida: 2020
Spremna Beseda: Jože Štucin
Ilustracije: Dunja Kofler

Manja Žugman je doslej izdala že tri zbirke otroških ugank Premetanke brez zankeRazvozlankeBesedoznanke, pet pesniških zbirk za odrasle bralce Naplavine dušeIzsevanja/ŽarenjaBrstenjaTrialogNaj te ujame in monografijo Potepanja po Bosni in Hercegovini, njena zadnja pesniška zbirka z naslovom Bližanja pa je zbirka senryujev in haikujevki vsebinsko od »kratkice« (kakor poimenuje haikuje Jože Štucin, pisec spremne besede) do »kratkice« na svojevrsten način podarja ubesedeno izpoved ženske, pripoveduje o njenem hrepenenju po izčiščeni bližini in iskanju topline, zavetja in razumevanja.  

Skrivnostno monumentalne barvne ilustracije Dunje Kofler sijajno dopolnjujejo vsebino senryujskih vrstic, ki zapolnjujejo ženski princip bivajočega, zorenje in zrenje ženske, ki hrepeni po bližnjem, se predaja razmerju in se ne nazadnje uči in nauči ohranjati svobodno dvojino (z bližnjim). Na začetku zbirke se lirska subjekta kaže bralcu kot še nedorasla, zaljubljena in vihrava mlada ženska, potem pa polagoma prehaja v spoznanje, da je odnos svetel in temen, sestavljen iz radostnih in žalostnih trenutkov. Lirska subjekta iz senryuja v senryu raste, se razvija in odrašča. Utrdi se v vseh pomembnejših spoznanjih, »ki jih potrebuje, da uspešno krmari med odnosi (kakršnimikoli že) in lastnimi potrebami – da zna prepoznati, kdaj mora sebe in svoje želje postaviti pred vse ostalo«. 

Zbirka senryujev se tematsko osredotoča na ljubezen. Ta se kaže v vseh svojih odtenkih; predvsem pa kot ljubezen do partnerja, do bližnjega, do sočloveka, mestoma tudi do narave. Tematiko soustvarjajo motivi radosti, sreče, prve vihrave zaljubljenosti. Lirska subjekta naravnost kliče po dvojini: »slutim bližino / napete so brbončice / diha(j)va skupaj«. Skozi pesniško zbirko pa v razumevanju ljubezni odrašča in okuša tudi njene temne plati (»pospravljam tvoje / poljube v smetnjak / prazne obljube«), ki sežejo vse do razhodov, saj »z marjetice trga / bele cvetove / ne ljubi me več«. Proti koncu zbirke se lirska subjektka kot odrasla ženska zaveda (zrele) ljubezni, ki živi in pusti živeti. Slutiti je, da se je v dvojini in skozi njo izpolnila, izpopolnila in utrdila v svoji samosti, samskosti, samosvojosti in svobodi, saj pravi: »mehkobno bijem / v sožitje se ovijem / gozd je samo moj.« Po besedah pisca spremne besede se je uresničila »kot del univerzuma, haiku pa je v tem primeru medij, kjer človek lahko sreča človeka«. 

Želeti je, da bi tudi bralec v pesničinih senryujskih vrsticah našel pot k samemu sebi kakor tudi pot k drugemu. 

Smiljan Trobiš

ALI BO ŽIČKA KARTUZIJA OBNOVLJENA?

ŽIČKO KARTUZIJO JE TREBA TAKOJ OBNOVITI

Žička kartuzija je že od leta 2015 nacionalni kulturni spomenik državnega pomena. Zaradi hitrega propadanja potrebuje takojšnjo obnovo, zlasti njena cerkev. Vlada je še pod vodstvom predsednika Šarca v proračunu za prihodnji dve leti predvidela dva milijona evrov bruto za vsaj delno obnovo kartuzije. S tem bi preprečili zrušitev gotske cerkve sv. Janeza Krstnika, ki je najbolj dotrajana.

Darko Ratajc, župan občine Slovenske Konjice, je zaradi menjave vlade v skrbeh, saj se boji, da bi z rebalansom proračuna prišlo do neljubih sprememb že načrtovane in potrjene dinamike državnega proračuna. Občina sicer že ima sklep vlade, nima pa še obojestransko podpisane pogodbe. Zapleta pa se tudi pri razpisu za izvajalca del, na katerega se ni prijavil še nobeden izvajalec. Župan Darko Ratajc je še povedal, da so doslej za obnovo starodavnega samostana Žiče pridobili tudi soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine iz Celja, imenovan pa je tudi gradbeni odbor, ki ga bo vodil Bojan Podkrajšek, domačin in poslanec SDS v Državnem zboru iz bližnjega Špitaliča, ki se zelo zavzema za obnovo kartuzije Žiče.

Ko bo vse steklo po načrtih, bo najprej treba dozidati cerkev in jo pokriti s škriljem. Dela pa še tudi po dveh letih ne bodo končana, saj bo treba izvesti tudi obširna restavratorska dela.

OBNOVO ŽIČKE KARTUZIJE JE PODPRLA TUDI JELINČIČEVA SNS

Zanimivo je, da je poleg poslanca Podkrajška (SDS) projekt obnove Žičke kartuzije podprla tudi Jelinčičeva SNS, ki je predmetni projekt že lani vložila v parlamentarno proceduro. Svojo odločitev je poslanec Zmago Jelinčič podprl z izjavo: »Žička kartuzija je bila ena od treh najpomembnejših kartuzij v Evropi. Bila je steber krščanskih vrednot in evropskega razumništva.«

Viri: Dnevnik in Večer

Fotografiral, zbral in uredil: Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.