ŠEPET KAMNA

Skulpte Novo mesto in Kulturni center Semič vas vabita na odprtje razstave v petek, 25. januarja 2019, ob 18.00 uri v Kulturni center Semič. Razstava se imenuje ŠEPET KAMNA.

V kulturnem programu bodo sodelovali Toni Gašperič, Jožef Matijevič, Marjanca Antić Trščinar in Glasbena šola Črnomelj.

Odmevno razstavo so soustvarili tudi trije naši člani KDSŠ: Jožica in Rudi Škof, ter Smiljan Trobiš.

Vabljeni.

 

POZABLJENI ŠALIJEVI PESMI

Novomeški pesnik in prevajalec ruske književnosti v slovenski jezik Severin Šali, po njem se imenuje tudi naše društvo, je bil med drugo svetovno vojno eden redkih kulturnih ustvarjalcev, ki niso spoštovali ukaza Osvobodilne fronte (OF) KPS o prepovedi kulturnega ustvarjanja med drugo svetovno vojno. Svoje pesmi je pogumno objavljal v Slovenčevem koledarju in drugod.

Severin Šali se je že leta 1938 zaposlil v Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani, kjer je hitro napredoval iz prodajalca knjig v lektorja, knjižnega svetovalca in urednika. Tam je leta 1940 izdal svojo prvo pesniško zbirko Slap tišine. Med vojno je bil tudi urednik Slovenčeve knjižnice, kjer je izdal dve pesniški zbirki: Srečevanja s smrtjo (1943) in Spev rodni zemlji (1944). Zaradi tega ga je po vojni nova oblast kaznovala tako, da je bil domala deset let brez službe. Najpomembnejše pa je, da je bil njegov sodelavec in osebni prijatelj prof. France Pibernik, ki je o njem že napisal knjigo z naslovom: Pesnik Severin Šali. Dokumenti, pričevanja in presoje. Predstavitev knjige bo v začetku oktobra letos. Ko sem nedavno malo »pospravljal« svoj knjižni fond, sem z velikim veseljem našel dva Slovenčeva koledarja iz let 1944 in 1945, v njiju pa dve Šalijevi pesmi, ki ju z veseljem objavljamo.

Fotografije: Franci Koncilija in s spleta

Pripravil: Franci Koncilija

MACESEN, ROMAN O SLIKARJU IVANU GROHARJU

 

Cankarjeva založba v Ljubljani je že leta 1978, torej že pred dobrimi 40 leti, izdala zanimiv roman o slikarju Ivanu Groharju (1867–1911). Roman z naslovom Macesen je napisal Janez Kajzer.

Precej obsežno delo Janeza Kajzerja razgrinja pred nami življenjsko pot enega naših največjih slikarjev, Ivana Groharja. V knjigi ga spremljamo od njegovega otroštva pa vse do njegove zgodnje smrti. Pred nami oživijo njegova mnoga srečanja z ljudmi tedanjega časa: to so bili slikarji Ažbe, Šubic, Jakopič, Jama, Sternen in drugi. Avtor knjige je podrobno predstavil vse pomembne dogodke v Groharjevem življenju, pri čemer najbolj izstopajo razstave v Ljubljani, na Dunaju, v Beogradu in drugod. Roman Macesen namreč ni zgolj leposlovna knjiga, marveč je pravi arzenal dragocenih podatkov in dejstev, ki s svojo verodostojnostjo dovolj jasno in kritično razkrivajo podobo velikega slikarja, časa, v katerem je živel, in ljudi, ki so živeli sočasno z njim.

Kajzerjev roman predstavlja pomembno kulturno dejanje, ki tudi po tolikih letih ne bi smelo ostati brez odmeva. Škoda je, da tako pomembna knjiga, kot je roman o Ivanu Groharju, ni bila nikoli deležna pozornosti, ki si jo zasluži. Naj bo to pisanje naš dolžni spomin velikemu slovenskemu slikarju Ivanu Groharju.

(Vir: Revija 2000, fotografije so s spleta).

Pripravil: Franci Koncilija

FILM O BITKI NA MENINI PLANINI

Po knjigi Past na Menini planini partizanskega komandanta Franca Severja – Frante v sodelovanju z Zvezo združenj borcev za vrednote NOB Slovenije snemajo igrano-dokumentarni film o bitki na Menini planini z naslovom Preboj. Glavno vlogo komandanta Franca Severja – Frante bo odigral Domen Valič, film režira Dejan Babosek, predvideni proračun filma pa znaša okoli 40.000 evrov.

Bitka na Menini planini velja za epopejo slovenskega partizanstva in jo mnogi imenujejo »slovenski igmanski marš«. Gre za zgodovinsko bitko, ki je primer srčne borbe za svobodno Slovenijo. Film prikazuje nemogoče pogoje, v katerih so delovali partizani, hkrati pa visoko raven tovarištva, pripadnosti do domovine in gorečo željo po svobodi. Pri tem izhaja predvsem iz dejstva, da mlade generacije tematike narodnoosvobodilne borbe danes praktično ne poznajo, bitko na Menini planini pa še toliko manj.

V filmu spremljamo sedaj 96-letnega Franto, ki piše spomine in se ob tem spominja težkih dni v marcu 1945, ko se je okoli 500 borcev znašlo v nemogočih okoliščinah. Na eni strani so partizane pestili huda zima, visok sneg, mraz, pomanjkanje hrane in vode, opreme, oblačil in streliva, na drugi strani pa je bil izurjen in vrhunsko opremljen nemški peklenski vojaški stroj, katerega edini namen je bil uničenje vseh partizanov. V filmu komandant Franc Sever – Franta in nekaj ostalih preživelih borcev pripovedujejo o dogodkih iz tistega časa, ob njihovi pripovedi pa zgodbo prikazujejo igrani filmski inserti, ki nas čustveno prenesejo v tisti čas in nam pokažejo okoliščine ter dogodke pred bojem in med njim ter končni preboj na svobodo. Film trenutno nastaja v neodvisni produkciji brez podpore državnega denarja.

Režiser in scenarist filma Dejan Babosek o projektu pravi: »Za preboj na Menini planini sem izvedel šele letos in zgodba se me je takoj močno dotaknila, ko pa sem prebral knjigo Past na Menini planini, sem bil začaran. Takoj sem vedel, da želim po tej zgodbi narediti film, saj je le film tisti medij, ki se gledalca najbolj čustveno dotakne in pokaže ta edinstven dogodek naše zgodovine, katere spomin mora ostati živ in ne sme nikoli utoniti v pozabo.« Snemanje igranih delov filma se bo začelo februarja. Dejan Babosek, ki se je rodil leta 1976, je še dejal, da je film o junaški zgodbi iz časa druge svetovne vojne namenjen sedanjim in tudi prihodnjim rodovom. Zato, da takšnih stvari ne bi pozabili.

(Vir: Večer. Fotografije so s spleta).

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

KRVAVO NOVOMEŠKO SODSTVO

Ivan Vrhovec (1853–1902), profesor zgodovine na novomeški gimnaziji, je leta 1891 napisal znamenito knjigo Zgodovina Novega mesta. V njej pripoveduje, kako je takratno krvavo novomeško sodišče med drugim imelo pravico izvrševati tudi smrtne kazni, vse do prihoda Francozov. Tako je bilo tudi 24. oktobra 1737, ko je sodišču v Novem mestu predsedoval cesarski sodnik iz Ljubljane in vodil obravnavo proti zločincu Jurmanu. Zadnjo eksekucijo, ki je bila na Marofu, manjšem griču nad mestom, je opravil ljubljanski rabelj s hlapcem. Rabelj je zločincu najprej odsekal glavo, potem pa so truplo sežgali na grmadi.

Vse to je v svoji knjigi popisal Ivan Vrhovec. V vicedomskem arhivu v Ljubljani je odkril račun o stroških, ki jih je imelo Novo mesto z nekim zločincem Jurmanom. Ta je bil zaradi obtožb svetoskrunstva, tatvin in ropa zaprt. Za take zločine je zakon predvideval smrtno kazen, izrekel pa jo je lahko samo cesarski sodnik iz Ljubljane. Iz računa je razvidno, da so sodnik, njegov pisar, rabelj in njegov hlapec na račun Novomeščanov mastno zaslužili. Jetnika so imeli zaprtega od 18. septembra do 23. oktobra 1737. Ker se njegovih osebnih stvari niso hoteli dotikati, so mu mestni očetje kupili žlico, nož, vilice, sklede, namizni prt, blazine in odejo. Krmili so mu tudi konja. Za grmado na Marofu, na kateri so ga sežgali, so kupili devet voz drv in deset snopov slame. Posebej plačani so bili tudi mestni stražniki, ki so stražili zločinca noč in dan, ga hranili in nazadnje nažagali in nacepili drva za grmado.

Na dan usmrtitve, to je 24. oktobra 1737, je rabelj skupaj s hlapcem zločincu najprej odrezal lase, mu odsekal glavo, zažgal grmado ter truplo in glavo vrgel v ogenj. Za vsa ta dela je bil rabelj dobro plačan, povrhu vsega pa so mu dali še dva bokala vina. Ko je grmada zgorela, je moral rabelj zbrati pepel v škaf in ga raztrositi po reki Krki. Krvavo sodstvo so Novemu mestu vzeli šele Francozi z Napoleonom na čelu, ko je v začetku 19. stoletja zavzel Avstrijo. Takrat je novomeški mestni zbor sodne pravice za eksekucije zločincev na grmadi izgubil za vselej.

(Vir: Ivan Vrhovec, Zgodovina Novega mesta. Fotografije so s spleta).

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

 

 

200 LET OD SMRTI VALENTINA VODNIKA

O Valentinu Vodniku (3.  2. 1758–8. 1. 1819), slovenskem duhovniku, pesniku, učitelju, jezikoslovcu, prevajalcu, časnikarju, arheologu, numizmatiku, astronomu in politiku smo na društveni spletni strani že pisali. Ob 200-letnici smrti pa želim opozoriti bralce na neko drugo Vodnikovo ustvarjalno razsežnost. Vedno sta me namreč vznemirjala Vodnikov pogum in navdušenje nad Francozi v času Ilirskih provinc (1809–1813). Občudoval je njihovo priznavanje naravnih pravic narodov in upal, da bo slovenski jezik veljaven v šolstvu in drugod. Tako je nastala njegova pesem Ilirija oživljena, v kateri časti Napoleona kot znanilca svobode. Poiskal sem razpravo o Vodniku kot nacionalnopolitičnem pesniku slovenskega razsvetljenstva, ki jo je leta 1988 napisal akad. prof. dr. Janko Kos, in jo pripravil za objavo na spletni strani KDSŠ.

UVOD

Literarni zgodovinar Janko Kos v svojem prispevku Valentin Vodnik kot nacionalnopolitični pesnik slovenskega razsvetljenstva postavlja Vodnikove nacionalnopolitične pesmi, predvsem odi Ilirija oživljena in Ilirija zveličana, v tesnejšo zvezo z nacionalnopolitično miselnostjo tedanjih slovenskih razsvetljencev, zlasti Linharta, Zoisa in Kopitarja. Razčlemba razvoja te miselnosti med letoma 1791 in 1816 vodi do sklepa, da je Vodnikova nacionalnopolitična poezija predvsem poetična formulacija programskih zasnutkov slovenskih razsvetljencev v obdobju francoske revolucije, napoleonskih vojn, jožefinskih reform in restavracije tematizirane nacionalpolitične problematike slovenstva.

POMEN VODNIKOVIH PESMI

Vodnikove nacionalnopolitične pesmi so v marsikaterem pogledu izjemnega pomena, saj so se uveljavljale kot prve v pravem pomenu slovenske politične pesmi. Z njimi se namreč začenja ne samo nacionalnopolitična poezija v slovenskem kulturnem prostoru, ampak že tudi nacionalnopolitična miselnost sploh. Škoda je, da literarna zgodovina pa tudi slovenska politična zgodovina temu nista posvetili zadostne pozornosti. Vodnik je začel pisati politično poezijo z elegijo ob smrti cesarice Terezije, ki ji je posvetil pesem Kraynske modrine žaluvanja nad smertjo Marie Terezije predmodre cesarice in jo objavil leta 1781 v tretjem zvezku Pisanic. V tem času, po smrti Antona Tomaža Linharta, je bil Valentin Vodnik glavni Zoisov literarni sodelavec na področju časnikarstva in jezikoslovja, saj je veliko objavljal v takratnih Lublanskih novicah.

ILIRIJA OŽIVLJENA

Skupaj s pesmijo Ilirija oživljena ter Ilirija zveličana, ki jo je napisal v letu 1816–1817, je dosegel vrh politične ustvarjalne poezije. Obe pesmi obravnavata isto temo, to je restitucijo nekdanje »Ilirije« kot posebne državne tvorbe, vendar vsaka drugače, primerno takratnim zunanjim zgodovinskim razmeram. Ilirija oživljena opeva vrnitev »ilirske« državnosti v okviru političnega zemljevida Evrope, kot ga je ustvarila Napoleonova osvajalna politika, Ilirija zveličana pa govori o isti stvari, vendar o času evropske restavracije po Metternichovih predlogih in po sklepih dunajskega kongresa, potrjenih z ustanovitvijo »svete alianse« po letu 1814. Šele s tem je stopilo slovensko pesništvo v območje tematike, ki je v sklenjeni črti od Prešernove Zdravljice prek Jenkovih, Gregorčičevih, Aškerčevih, Župančičevih pesmi do Gradnikovih, Kajuhovih ali Borovih verzov, v katerih se je prikazoval slovenski narodni položaj od prve do druge svetovne vojne, ustvarjala poseben segment slovenske politične poezije.

ZAKLJUČEK

Dejstvo je, da je bila Vodnikova nacionalnopolitična misel slovenskih razsvetljencev precej zastarela, že kar anahronistična, skratka pod vplivom takratnih podob evropskega humanizma. Navkljub tej navidezni pesniški preobleki pa se v Vodnikovih odah skriva miselnost, ki je sodobna. V obeh »Ilirijah« uveljavlja načela, da narod ni pasiven objekt, ki se prilagaja monarhičnemu legitimizmu, ampak je sam na sebi edini izvir legitimnosti. Tako s pomočjo Vodnikovih pesmi slovenski narod postane historični subjekt s svojo posebno svobodo, voljo in usodo.

(Vir: Slavistična revija, letnik 36, št. 1/1988, str. 13– 32)

 

Na koncu objavljamo Vodnikovo pesem Dramilo.

D R A M I L O

Slovenc, tvoja zemlja je zdrava 
in pridnim nje lega najprava. 
Pólje, vinograd, 
gora, morjé, 
ruda, kupčija 
tebe rede. 

Za uk si prebrisane glave 
pa čedne in trdne postave. 
Išče te sreča, 
um ti je dan, 
našel jo boš, ak 
nisi zaspan. 

Lej, stvarnica vse ti ponudi, 
iz rok ji prejemat ne mudi! 
Lenega čaka 
strgan rokav, 
palca beraška, 
prazen bokal.

UMRL JE KASTELOLOG IN UMETNOSTNI ZGODOVINAR IVAN STOPAR (1929–2018)

 dr. Ivan Stopar foto: Tomi Lombar

12. decembra 2018 je v Ljubljani v devetdesetem letu starosti umrl v slovenskem prostoru zelo prepoznaven in cenjen umetnostni zgodovinar, kastelolog, prevajalec, konservator, vedutolog in publicist Ivan Stopar.

Ivan Stopar je bil dolgoletni član Slovenske matice, ki je izdajala njegove knjige. Tako je še lani izšla knjiga Arhitektura predromanike in romanike na Slovenskem.

Za Stoparja in njegove knjige sem se navdušil, ko je na Slovenski matici  začela izhajati serija njegovih monumentalnih knjig Grajske stavbe na Slovenskem, ki sem jih z veseljem kupoval in bral. Kastelologija me je vedno privlačila, še posebej gradovi na Dolenjskem. Čeprav je bil Ivan Stopar kot konservator tudi odličen poznavalec arhitekture najstarejših slovenskih cerkva iz 9. in 10. stoletja, pa je znanstveni vrh dosegel na področju proučevanja gradov in grajske arhitekture. To je še posebno uspešno predstavil v knjigi Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem, ki jo je izdal leta 1977. K večji prepoznavnosti in preprečljivosti strokovnih spoznanj mu je pomagal umetnostni zgodovinar Nace Šumi.

Nedvoumno je, da je s smrtjo Ivana Stoparja Slovenija izgubila strokovnjaka, ki je v svojih številnih knjigah povsem na novo opredelil umetnostno vedo, vključno z novimi ugotovitvami o tipologiji slovenskih gradov in enakopravne obravnave profane in sakralne arhitekture za celotno romansko in gotsko obdobje.

(Vir: Delo, fotografije so s spleta)

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

STO LET OD IZDAJE EX PONTO, PRVE KNJIGE IVE ANDRIĆA

Interpretacija lirične proze

UVOD

Ne samo v Sloveniji, tudi na Hrvaškem in v Srbiji, kjer si tako eni kot drugi kot svojega rojaka lastijo pisatelja, pesnika in Nobelovega nagrajenca (1961) za književnost Iva Andrića (1892–1975), je bila letos domala prezrta stota obletnica izdaje prve njegove knjige Ex Ponto. V lirični prozi Andrić izraža pesimizem pred božjim obličjem. Z molitvijo se obrača na Boga, ki se mu zdi po »kierkegaardovsko« molčeč in odmaknjen. Predaja se duhovnemu trpljenju in črnogledosti, hkrati pa protestira, da je človek celota duha in telesa. Vsemu temu navkljub pa Boga postavlja v središče svojega življenja. Zavezan krščanstvu razmišlja o duši in prodira v njeno globino, hkrati pa ga je groza grešnosti in neobvladovanja samega sebe, še posebej na področju spolnosti.

    

KAKO JE NASTALA TA KNJIGA?

Lirična proza ali pesmi v prozi z naslovom Ex ponto so sestavljene iz dveh delov: tako imenovanega mariborskega – bivanja v zaporu – in zatem občutkov, ki ga prevevajo na svobodi. Naslov knjige je prevzet po pesmih o trpljenju v izgnanstvu rimskega pesnika Publija Ovidija Nazona (43 pr. Kr. – 17 po Kr.), ki ga je cesar Gaj Avgust Oktavijan izgnal v mesto Ponto na obali Črnega morja. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi z Ivom Andrićem, ko ga je avstro-ogrska policija na začetku prve svetovne vojne zaprla zaradi svobodomiselnosti in ljubezni do njegovega naroda. Lirično prozo Ex Ponto je Andrić napisal leta 1914, na svobodo pa je prišel šele leta 1917. Srbski literarni kritik in esejist Petar Džadžić, pisec spremne besede k slovenski izdaji (Ivo Andrić, Ex Ponto, Nemiri, Lirika, 1977), ima delo za melanholično stilizirano prozo, ki se je iz mladega umetnika iztrgala kot »človeški glas nemira, neiznajdljivosti in iskanja opore«. Džadžić opozarja, da spada Andrić v generacijo, ki je življenjsko dozorevala v vojnem času, v katerem se je spreminjala podoba sveta. Vnaprej je bila določena za nošenje težkega bremena in prevzemanje vloge v zgodovinskem preobratu.

OSAMLJENOST KOT TRAGIKA ŽIVLJENJA

Knjiga Ex ponto je besedilo, ki ga je avtor napisal s posebno intenco, z željo, da bi nagovoril sorodne trpeče duše in take, ki čutijo enako kot on sam, najbrž tudi s predvidevanjem umetniškosti in estetske vrednosti.V tišini, ki mu jo je darovala usoda, je vse njegovo: vera, ki jo je rešil pred številnimi porazi, samotna radost in upanje trpina.Pisec opiše samega sebe: ima se za človeka nestalnega srca, posameznika z nemirno preteklostjo in mračno prihodnostjo, trpina, ki grenko življenje brez miru in radosti prestaja ob tujem kruhu, preganjajo ga blodnje in iskanje, bičan je od strasti, spodjedata ga greh in boj zoper grešnost, dogodki so ga pretresli. Čeprav je šele na začetku življenja, je že ves podrt in poteptan. Mladi Andrić se ima za nesrečnega pesnika in melanholika – občutljivega človeka, ki se mu dogodki pojavljajo v sanjah in slutnjah, predmet razmišljanja so zanj smrt in njene skrivnosti, bojuje se s hipertrofijo duše ter je živa disonanca tega bojevitega in krutega planeta.Vsa tragika njegovega življenja, kot pravi, se lahko skrči v eno samo besedo – samota. Duša človeka nikoli ne zapusti, saj spremlja telo v vseh njegovih blodnjah kot poziv in opomin, v samoti ga čaka vsa tiha in s potrpežljivo ljubeznijo. Zunaj sebe avtor sluti zadah propadanja ter nečisto in vdano umiranje. Življenje je zanj dolgo in mučno, zato se vprašuje, kako naj ga prebrodi, kadar ga obideta utrujenost in želja po smrti. Največja nesreča in najstrašnejša kazen njegovega življenja sta v tem, da je obsojen živeti sam.

ANDRIĆEVA VERA V BOGA

Ivo Andrić je religiozen človek, njegova vera pa ni brez dvoma, v njej so tudi razpoke. Bogu ne bi bilo treba, predvideva, skušati toliko ljudi in jih voditi na strašni kraj, kjer postaneta življenje in smrt eno in isto. Niti v največji pokornosti ne more razumeti, zakaj je od vseh bitij samo človeku dano, da lahko zasovraži svoje življenje. Zaupa v božjo previdnost in dojema nevidno logiko vsega dogajanja v človekovem življenju. Z besedami, mislimi in z vso globino svojega bitja čuti čudovito in neizprosno ravnotežje, ki vlada v vseh odnosih. Celo na to pomisli, da življenje vrača samo tisto, kar ljudje dajejo drug drugemu. Paradoksalno je njegovo spoznanje, da je v njem vse mrtvo, vseeno pa mu je tako čisto dobro. Videti je, kot da bi svojo individualno stisko rad nekako uskladil z božjim načrtom. Z vso dušo hrepeni po miru in prosi Boga, naj mu da vedro in tiho življenje, da se ne bo več trgal v sebi in se spopadal s svetom.

ANDRIĆ IŠČE REŠITVE

Ali obstajata rešitev in morebitni izhod iz brezupnega položaja? Skozi temo in razdvojene misli prodira šum velikega svobodnega in daljnega življenja in sveta. Andrić poziva, da je treba moliti in ljubiti naravo, največ ljubezni pa prihraniti za ljudi in biti do njih usmiljen. Velik pomen imata tudi odpuščanje in večni mir. Vprašuje se, kje je ljubezen, kam naj beži pred zlom in kje naj se skrije pred sovraštvom. Žal mu je človeka, vendar zanj obstaja tudi zanesljiv izhod in možnost vztrajanja, to je molitev. Vsi tisti, ki trpe in umirajo za svoje resnice, so eno z Bogom in človeštvom.Pri tem bi bil sam rad čist, močan in svoboden. Do trpljenja soljudi je sočuten. Ohranja zaupanje v močno ljubezen, ki blaži bolečino in stopa svetla in prekaljena na pot ustvarjanja. Njegove misli skrivajo v sebi lepoto vsega sveta, vsebina njegovega življenja je postala neuresničljiv sen. In tako življenje mineva, toda v trenutku smrti lahko pokaže na svoje hrepenenje kot edino veliko, resnično in lepo stvar v svojem bivanju. Slavo poje Bogu in blagoslavlja njegove odločitve. Bog da kratko življenje in veliko, zagonetno smrt, ljudje so del božjega načrta, pridejo na svet in se na njem veselijo in namučijo. Ljubi sirote in slavi siromaštvo in tiste, ki imajo tihe in čiste radosti ter upanje v trpljenju. Pomirjata ga narava in prijeten občutek opravljenega dela.Do ljudi čuti veliko ljubezen, do njihovih zadev, sreče in nesreče, greha in strasti, trpljenja, bojev in porazov, zablod in žrtev, skratka vsega, kar je človeškega na tem planetu. Na ta način tudi sam nosi delček velikega križa, ki je naložen človeštvu.

ZAKLJUČEK

Čeprav avtor obupuje, življenje zmaguje. Spoznanje, da evdajmonizem (blaženost) zanj ni uresničljiv, sprejme resignirano in spravljivo. Verjame, da je njegova življenjska pot določena in skrita v neznanem božjem načrtu. Ivo Andrić se ne osvobodi Kierkegaardovega premisleka, s katerim se je začel eksistencializem, in se noče pomakniti v drugačno samo(od)reševanje. Sartrovo izročanje svobodi, obsojenost nanjo in človekova odgovornost za samega sebe so se zgodili pozneje, Nietzschejeva trditev, da je bog mrtev, pa je bila že dlje časa glasna. Tako kot Kierkegaardov Bog je bil tudi Andrićev Stvarnik največkrat gluh in odmaknjen, še posebej molčeč ob človekovem trpljenju.

Andrić se v Ex Pontu s tem sprijazni! Toda tedaj se je vse skupaj šele začelo. Njegov obsežni pisateljski opus, ki je nastajal v nadaljnjem ustvarjalnem obdobju in razgibanem življenju, ter Nobelova nagrada potrjujeta, da je našel samega sebe. Šele ko se je popolnoma izročil človeštvu, se je umetniško uresničil in potrdil.

(Vir: Locutio, prva slovenska literarna revija, št. 103/1918, fotografije: s spleta)

 

Zbral in uredil: Franci Koncilija

CELJSKA MOHORJEVA DRUŽBA PRAZNUJE

Sredi decembra 2018 sta Pokrajinski muzej Maribor in Celjska Mohorjeva družba v Grajski kavarni v Mariboru pripravila razstavo o zgodovini Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske založbe. Razstavo so poimenovali Čim enotnejši, tem močnejši. V letu 2019 bo založba praznovala 100 let preselitve iz Celovca v Slovenijo, na Prevalje na Koroškem.

Razstavo, ki v sliki in besedi strnjeno prikazuje pomembnejše mejnike življenja in dela založbe, je na otvoritvi predstavil Simon Ozvatič. Znano je, da je bila Mohorjeva družba ustanovljena leta 1851 na pobudo blaženega Antona Martina Slomška in nepretrgoma deluje že 167 let. Simon Ozvatič je povedal, kako kleno je živela prva slovenska založba, ki je Slovence naučila brati, moliti in peti, s svojimi knjigami pa je skozi poldrugostoletje odločilno posegla na najrazličnejša področja leposlovja in znanosti. Mohorjeva družba v Celju zgledno sodeluje in se povezuje tudi s sestrskima založbama v Celovcu in Gorici.

Na otvoritvi razstave so predstavili tudi najnovejšo knjigo latinista, slavista, zgodovinarja, prevajalca, publicista in teologa prof. dr. Aleša Mavra Od klinopisa do Teodore.V njej se je avtor sprehodil od starega Egipta do Rima v času zgodnjega krščanstva. Knjiga se zaključi s koncem antike na slovenskih tleh.

(Vir: Družina, fotografija: Ivo Žajdela)

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

 

USTVARJALNA PREPOZNAVNOST NAŠE ČLANICE MARINKE MARIJE MIKLIČ

V Ljubljani deluje Zveza društev upokojencev Slovenije, ki na ravni celotne Slovenije izdaja svojo revijo ZDUS PLUS. Tako je bil v decembrski številki objavljen tudi prispevek o knjigi V kamen vklesano, ki jo je napisala naša članica Marinka Marija Miklič, izdalo pa jo je Kulturno društvo Severina Šalija. V reviji ZDUS PLUS so objavili tudi prispevek o izdaji dveh knjig njene prijateljice Anice Vidmar, ki ga je napisala Marinka. Objavljamo oba prispevka.

 

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.