Politika brez kulture je jalova

Predsednik države Borut Pahor je zaradi predčasnega odstopa predsednika vlade dr. Mira Cerarja odločil, da bodo izredne parlamentarne volitve v nedeljo,  3. junija 2018. Tako se je začel neizprosen strankarski boj za oblast in denar. Ker Slovenija domala nima nobene demokratične parlamentarne tradicije, povrhu pa ima še izredno slab in nedorečen volilni sitem, se nam spet obeta prava politična zmeda in številni predvolilni nategi, ki jim običajno nasedajo naivni Slovenčki. Zato bi po mojem globokem prepričanju v Sloveniji morali imeti dve, morda največ tri močne in učinkovite politične stranke, ki bi se menjavale vsakih pet let glede na (ne)uresničene predvolilne obljube.

MAČEHOVSKI ODNOS DOSEDANJE VLADE DO KULTURE

Na področju slovenske kulture vlada prava polomija, saj kulturni minister Tone Peršak sploh ne obvlada resorja, ki mu je bil zaupan. To, da je bil župan občine Trzin in da je pisatelj, torej kulturni delavec in ustvarjalec, mu nič ne pomaga ali pa se preprosto požvižga na vse pridobljene izkušnje. Celo leto 2018 beremo, kako »donkihotovski« so slovenski kulturniki v prizadevanju za denar, ki jim pripada, minister Peršak pa se spreneveda. Tudi Nacionalni program za kulturo 2018–2025 še vedno ni ustrezen, zato se bo z njim morala spopadati nova oblast. Napisan bo moral biti za dobrobit vseh kulturnikov in Slovencev, ne sme pa biti všečen samo bodoči strankarski koaliciji, ki bo na oblasti.

V PREDVOLILNIH SOOČENJIH KULTURE NIHČE NE OMENJA

Kot svoboden državljan Slovenije in davkoplačevalec nisem v nobeni politični stranki. Pred časom sem zaradi bogatih političnih izkušenj želel pomagati aktualni politiki na lokalni ravni z nasveti, pa nisem bil sprejet, še manj željen. Zato sedaj mirno spim in se sploh ne obremenjujem z dnevnimi političnimi zdrahami na vseh ravneh. Zaskrbljen pa sem zaradi soočenj političnih voditeljev na TV Slovenija in drugod, kjer beseda kultura sploh še ni bila omenjena, kaj šele, da bi se katera izmed strank v svojem volilnem programu zavzemala za razvoj in primerno financiranje kulture. Nezaslišano, saj vendar vsi dobro vemo, da bomo Slovenci brez kulture izginili. V 800-milijonski evropski skupnosti narodov je lastna kultura še toliko pomembnejša.

ČAS JE ZA KULTURO IN UMETNO

Kulturnice in kulturniki opozarjajo vse politike na pomen kulture in umetnosti, ki jima  je treba zagotoviti primerno pozornost v slovenskem prostoru. Tako so  kulturniki na Cankarjev rojstni dan začeli kampanjo, ki so jo poimenovali Čas je za kulturo in umetnost. Po odstopu vlade Mira Cerarja so kulturniki skušali najti obliko, kako nadaljevati poskus sistemskega urejanja kulture in umetnosti. Na tiskovni konferenci so javnosti odločno predstavili svoje zahteve za ureditev tega področja:

  1. Zvišanje proračuna za kulturo z rebalansom na 2 % BDP že leta 2019
  2. 5-odstotno zviševanje proračuna letno
  3. Ministrstvo mora voditi strokoven minister
  4. Izdelati je treba nov kulturni model

Zahteve bodo predstavili v obliki peticije na sklepu kampanje 31. maja v kinu Šiška. Udeleženci zborovanja so menili, da je polje kulture kompleksno, zato potrebujejo ministra, ki problematiko kulture dobro pozna in je pripravljen na dialog in nov kulturni model.

Franci  Koncilija

Nova monografija o Plečniku

Dr. Damjan Prelovšek je strokovno literaturo o znamenitem slovenskem arhitektu Plečniku obogatil z najnovejšo monografijo, ki je z naslovom Jože Plečnik: arhitektura večnosti  izšla je ob zaključku Plečnikovega leta pri Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU.

Knjiga pravzaprav ni povsem nova, saj gre za razširjeno in posodobljeno različico monografije Josef Plečnik (1872–1957). Architectura perennis, ki je izšla v nemški, angleški in italijanski izdaji pri vodilnih evropskih založbah in predstavlja temeljno referenčno delo za raziskovanje Plečnika, v slovenščini pa jo sedaj beremo prvič. V monografiji sta na podlagi najrazličnejših arhivskih virov predstavljena arhitektovo življenje ter analiza uresničenih in neuresničenih stvaritev. Avtor Plečnikovo delo umešča v širši kontekst sočasne evropske arhitekture in poudarja inovativne rešitve in pretanjeni občutek za detajl, s čimer se je naš arhitekt zapisal v zgodovino evropske arhitekture.

O zborniku Odmev tišine

Že pred dnevi sem v dar prejela čudovito knjigo Kovane skulpture – Odmev tišine o ustvarjalnemu opusu kovanih skulptur kartuzijanskega meniha brata Janeza Hollensteina iz Pleterij. Zbornik me je tako navdušil, da sem se odločila napisati to moje razmišljanje …

Odraščala sem domala pred vrati najstarejše kartuzije v Srednji Evropi – Žički kartuziji, zato vse življenje poskušam razumeti asketski način belih menihov. Pred leti smo v Žičah, nasproti cerkve Sv. Janeza Krstnika odkrili železno obeležje brata Hollensteina, ki se odlično vklaplja v strogi gotski slog. To je bilo moje prvo srečanje z njegovim ustvarjalnim opusom.

Janez Hollenstein pri ustvarjanju skulpture v Žičkem samostanu.

 Skulptura je pritrjena na kamen, ki je bil ohranjen iz požgane in porušene kartuzije Pleterje med drugo svetovno vojno. Skulptura predstavlja izredno poduhovljeno povezanost med kartuzijanskima samostanoma Žiče in Pleterje, abstraktnost umetnikove skulpture pa dopušča gledalcem svobodo predstave v vsej njeni razsežnosti. Zato je ta umetnina za nekoga lahko Križani, spet za drugega božji angel ali celo telovadec …

Kot ženska težko pišem o tako zahtevnem moškem delu, kot je kovaštvo. Železo je trda, hladna masa, ki lahko celo porjavi, vendar pod rokami vajenimi molitve v strogi tišini, postane povsem poduhovljeno. Kako lahko on, kot bi molil, preoblikuje to trdo kovino v vstajenje Jezusa Kristusa, ali razpelo, ki visi na steni, kako lahko ustvari uporaben svečnik za daritveni oltar? Venomer se sprašujem, kako lahko železo postane travna bilka, ali celo metulj, ki leti po zraku? Umetnik je ustvaril tudi železno srce, ki prenese vse bolečine, strahove in hudobijo današnjega življenja … Lahko je samo krog ali vesolje, ki je sklenjeno v nenehnem gibanju v naravi božjega stvarstva.

Umetniška fotografa Zvone Pelko in Blaž Jamšek pa sta v fotografije skulptur spretno vnesla zgodbo kamnov iz Gorjancev in od drugod, kot od Boga dano ali obdelano, kot večno, kot so večne stvaritve našega menih iz Pleterij. Občudujem dejstvo, da so številna podjetja iz Novega mesta in Šentjerneja finančno podprla izdajo monumentalnega zbornika, ki predstavlja ustvarjalni opus kartuzijanskega meniha iz razstav, ki so bile v Novem mestu, Ljubljani in v Šentjerneju. Prepričana sem, da se donatorji verjetno dobro zavedajo, da podpora kulturi in umetnosti pomeni tudi uspešen gospodarski razvoj. Zato ni čudno, da je brat Hollenstein zapisal:«Kdor ne deluje kulturno, prav tako ne deluje ekološko, človeško in ekonomsko. Tisto, kar ni ekonomsko, bo na dolgi rok spodletelo tudi na kulturni, ekološki in človeški ravni!«

Milena Novak

KOVANE SKULPTURE: ODMEV TIŠINE

Kartuzijan Janez Hollenstein, nekdanji dolgoletni prior v kartuziji Pleterje, je v kovačnici svoje samostance celice desetletja koval železo in ustvarjal čudovite skulpture. Na pobudo Kulturnega društva Zgovorna tišina iz Ljubljane so bile organizirane tri odmevne razstave Hollensteinovih železnih skulptur: leta 2017 v Galeriji Krka v Novem mestu in v Galeriji Staneta Kregarja v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani, aprila letos pa v Kulturnem centru Primoža Trubarja v Šentjerneju.

 Vse tri razstave so bile med ljudmi in v strokovni javnosti izredno lepo sprejete, zato se je Kulturno društvo Zgovorna tišina odločilo za izdajo zbornika z naslovom Odmev tišine. V zborniku je tudi posvetilo v spomin priorju Janezu Drolcu, s katerim je bil  brat Hollenstein globoko duhovno povezan. Latinska misel COR AD COR LOQUITUR pomeni Srce srcu govori. Na začetku knjige spregovori sam brat Janez Hollenstein in razmišlja o obliki hoje za Kristusom, ki je zanj predvsem ekleziološka, pa tudi meniška, kartuzijanska duhovnost. Kot meniha ga navdušuje »velika duhovna svoboda, ki je lastna puščavniškemu življenju in sodi k jedru kartuzijanske duhovnosti.« Prav to pa mu pomaga, da delo, ko kuje odpadno železo, postaja povezovalni del njegovega molitvenega življenja. Tako kovanje železa na poseben, rekli bi mističen način postaja njegovo kontemplativno življenje v smislu osebnega duhovnega vzpenjanja, vstajenja in razsvetljenja kot stalna vertikalna povezanost z Bogom.

V nadaljevanju sledi razmišljanje predsednika KD Zgovorna tišina Zvoneta Pelka, ki Hollensteinove kovane skulpture razume, kot da na poseben način določajo prostor in čas našega zemeljskega bivanja. V zborniku je Zvone Pelko poskrbel za vsebinsko in oblikovalsko zasnovo ter za odlično terensko fotografijo. Akademik prof. dr. Milček Komelj pa je spremno besedo v zborniku naslovil V srčnem ognju rojene oblike zmagovitega življenja. Poudaril je, »da kartuzijanski menih brat Janez Hollenstein s svojimi molitvami in premišljevanji, ki so usmerjena k Bogu, preliva odpadno železo v likovno ustvarjalnost.« Zdi se, da umetnik tako trdo materijo preusmerja v duhovno razsežnost ter jo s svojim kovanjem tudi transcendentalno oživlja. Spremno besedo akademik Milček Komelj zaključi z mislijo, »da kartuzijan brat Hollenstein s svojimi skulpturami poveličuje ustvarjalno moč svojega Stvarnika.«

Pripravil: Franci  Koncilija

Preberi še: razmišljanje Milene Novak o zborniku.

DRUŽBENA NEAKTIVNOST

Lokalna eminenca mi je nedavno tega očital družbeno neaktivnost. Vzrok temu so bili moji protesti proti sekanju dreves, hrupu itd. v našem kraju.

Leta 1975 (istega leta, ko je umrl Andrić) je RTV Zagreb posnel intervju z Mešo Selimovićem, ki pa ni bil nikoli objavljen. Štiriminutni posnetek so predvajali nedavno v Stankovićevi oddaji V nedeljo ob dveh. V njem med drugim pisatelj govori o svojem odnosu z Ivom Andrićem in njunih različnih pogledih na vlogo in angažiranost pisatelja v družbi. Dejal je: »On meni, da se nikakor ni treba udejstvovati, treba je samo pisati. S tem se nisem strinjal, menil sem, da mora pisatelj reagirati na vse stvari okrog sebe v času, v katerem živi.« Ob tem sem se spomnila neke francoske anekdote: Albert Camus je De Gaulla vprašal, kaj lahko naredi za Francijo, predsednik pa mu je odgovoril: »Pišite!«

Tako. Zdaj grem pisat, pa ne zato, da bi bil kdo s tem (ne)zadovoljen.

Barica Smole

Umrl legendarni slovenski stripar

Življenjsko pot je zaključil še eden od slovenskih ustvarjalcev, ki so se svojim delom trajno zapisali v naš kulturni spomin. V 93. letu starosti je umrl Miki Muster, ustvarjalec slikanic, stripov in filmskih risank ter karikaturist, predvsem pa znan kot oče stripovskih junakov Lakotnika, Zvitorepca in Trdonje.

Miki Muster na obisku v Novem mestu leta 2003. (Foto: MiM)

Velja za pionirja slovenskega stripa in enega najuspešnejših ustvarjalcev risanega filma na Slovenskem. V svojem dolgem in plodnem življenju je narisal več kot 350 tisoč risb za več kot 40 stripov Zvitorepca. Za svoje delo je leta 2000 prejel viktorja za življenjsko delo, leta 2003 priznanje mesta Ljubljane, leta 2014 srebrni red za zasluge za vrhunsko pionirsko delo na področju slovenskega animiranega filma in stripa, leta 2015 Prešernovo nagrado, Združenja novinarjev in publicistov pa mu je za življenjsko delo podelilo častno priznanja Boruta Meška.

Miki Muster se je rodil 22. novembra 1925 v Murski Soboti. Ko je bil star dve leti, se je družina preselila v Krmelj na Dolenjskem, pri Mikijevih osmih letih pa so se preselili v Ljubljano, kjer je odraščal in se šolal. Končal je študij kiparstva na Likovni akademiji v Ljubljani, a njegove sanje so bile ustvarjanje filmskih risank, kar pa tedaj ni bilo mogoče. V letih med 1952 in 1973 je bil zaposlen kot novinar in ilustrator pri Slovenskem poročevalcu in tedaj je ilustriral številne slikanice in ustvaril znamenite stripe o dogodivščinah Zvitorepca, Lakotnika in Trdonje. Z risanim filmom se je začel ukvarjati šele leta 1973, ko se je preselil v München. V obdobju od 1967 do 1990 je ustvaril tudi več legendarnih reklamnih spotov.

Ob 70-letnici Mikija Mustra leta 1995 so v Dolenjskem muzeju v Novem mestu odprli razstavo izvirnih Mustrovih risb za stripe,
barvnih naslovnic in primerkov predlog, potrebnih za nastanek
risanega filma. Izvirno gradivo so pospremili natisi njegovih stripov in slikanic, tekli pa so tudi prikazi risank na videu.

Preberi: Intervju z Mikijem Mustrom (Milan Markelj: Stvaritelj Zvitorepca, Priloga Dolenjskega lista, 1995)

Pesniški turnir

Konec aprila je bil v kazinski dvorani SNG Maribor že 18. Pesniški turnir. Prvič se je zgodilo, da je strokovno žirijo in občinstvo prepričala ista pesem, ki jo je napisala Nina Dragičević, ki s tem postala tudi vitezinja poezije. Nina Dragičević je pesnica, glasbenica in publicistka, ki živi in ustvarja v Ljubljani.

Nina Dragičević

Turnir je simbolno odprla lanskoletna vitezinja Glorjana Veber z zmagovalno pesmijo leta 2017 – Volitve. Glasbena gosta na večeru sta bila kitarist Marko Grobler in pevka Aphra Tesla. Tudi letošnja konkurenca je bila huda, saj je na tečaj prispelo kar 176 pesmi avtorjev iz vse Slovenije, zmagala pa je Nina Dragičević. Pesniški turnir je eden od zaščitnih znakov dnevov knjige v Mariboru. Istega dne pa je lahko naključna publika na grajskem trgu prisluhnila še eni, za zdaj še novi obliki pesniškega druženja, mednarodni pesniški olimpijadi. S slavnostno poslanico jo je odprl srbski pesnik Radomir Andrić.

(Vir : Večer) Franci  Koncilija

Manja Žugman: HAIKUJI

tisočero obrazov,
med njimi ista sivina
cigaretnega dima

 

grenkobo žalitev
so utrpeli samo
razžaloščeni

 

z marjetice trga
bele cvetove,
ne ljubi je več

 

nagonu sledi
ukazu krvi
krik divje gosi

 

v objemu ljubezni
darujem ti vse –
sva bogatejša

 

skrivnostno nebo
v motnih oblakih
zaziblje nov dan

Kritiško sito Milanu Jesihu

 Društvo slovenskih literarnih kritikov iz Ljubljane je v drugi polovici aprila 2018 podelilo nagrado kritiško sito za najboljše literarno delo slovenskega avtorja za leto 2017. Nagrado je prejel Milan Jesih, slovenski pesnik, dramatik in prevajalec, za pesniško zbirko Maršal.

Dobitnika so razglasili v okviru slovenskih dnevov knjige. Posebne utemeljitve niso objavili, ker nagrajenca izberejo z glasovanjem. Poleg nagrajenca sta bila nominirana še Kristina Hočevar za zbirko Naval in Miklavž Komelj, sin predsednika našega društva, za Liebestad.

Jesihova pesniška zbirka Maršal vsebuje 88 pesmi v jambskem enajstercu, osredotočenih na eno osebo – maršala, ki pa ni Josip Broz Tito, ampak neki Ljubljančan. Pri založbi Beletrina, kjer so knjigo izdali, so zapisali: »Maršal v svoji mnogoterosti prejkone zavzema mesto človeškega slehernika v vsakdanjih, smešnih, absurdnih, liričnih in bizarnih najrazličnejših položajih.« V pogovoru po podelitvi nagrade je pesnik Milan Jesih dejal, da če sleherne pesmi niso potrebne posamezniku, so nujno potrebne človeštvu, še posebej v sedanjem času.

Franci Koncilija   (Vir: Primorske novice)

Smiljan Trobiš: SEVERINU ŠALIJU

Sam, kot je pesnik sam na svetu,
Enigem poln in prepolnega srca,
V višave si dvigal blestečega duha,
Elegije so vrele v tebi, poetu …
Ranjeno dušo si drugim podarjal,
Iz nje je tekla pesem – kri,
Neprepoznan zven resnice zdaj zveni,
Ujet v globoko poezijo zatemnjene radosti.
Še više zdaj strune drhtijo;
Angeli vse preustvarijo v angelsko,
Lepota je bila tvoja lestev v nebo
In pela je eno samo melodijo …
Jasnine so čiste, resnične in lepe,
Umirjena pesem je postala zlato …

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Milan Markelj.