FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM 2020 JE BIL SAMO NA SPLETU

»Kultura ne sme umreti,« je zapisala mag. Manja Toplak, vodja pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji, ob ponovnem razmahu epidemije covida-19. Kultura je sicer v pristojnosti držav članic, vendar Evropa podpira kulturnike, da bi izšli iz te zgodbe čim manj prizadeti. EU je tako podprla tudi znameniti Frankfurtski knjižni sejem 2020 na spletu, ki je trajal od 13. do 17. oktobra 2020, dvakrat po štirinajst ur na programu Bookfest Digital. Frankfurtskega knjižnega sejma se je iz 103 držav z vsega sveta udeležilo 4.422 spletnih razstavljavcev.

mag. Manja Toplak

Organizatorji največjega in najpomembnejšega knjižnega sejma na svetu so najprej načrtovali hibridno prireditev, pozneje pa so se morali odpovedati upanju na fizični sejem zaradi znanih okoliščin koronske pandemije. Tako je običajnih 300.000 obiskovalcev in skupaj 7.500 razstavljavcev nadomestilo zgolj 260 ur spletnega programa. »Taka je letošnja podoba Frankfurtskega knjižnega sejma,« je na otvoritveni slovesnosti povedal direktor sejma Juergen Boos, ki je še dodal, da jim »je za nekaj dni vendarle uspelo združiti mednarodno založništvo«.

Nemška vlada je za premagovanje krize založnikov knjigarnam ter knjižnima sejma v Frankfurtu in Leipzigu namenila rekordnih 25 milijonov evrov, deset milijonov pa bodo prejeli še pisatelji in prevajalci. Celotnemu nemškemu kulturnemu sektorju pa je vlada Angele Merkel s programom »Neustart Kultur« za dodaten kulturni zagon že junija namenila še milijardo evrov! V torek, 13. 10. 2020, je spletni knjižni sejem odprla nemška ministrica za kulturo in medije Monika Grütters, ki ji je predsednica združenja nemških založnikov in knjigotržcev Karin Schmidt-Friderichs v zahvalo za obilno denarno pomoč podelila častno medaljo podpornice knjige. Sejem v Frankfurtu je z videospotom pozdravil tudi izraelski pisatelj David Grossman, dobitnik številnih prestižnih nagrad združenja nemških založnikov in knjigotržcev, ki je dejal: »Upanje je sidro, ki omogoči prihodnost; ko si upamo upati, dokazujemo, da je v naši duši prostor za svobodo, vreči sidro na betonsko podlago zdajšnjega naključnega stanja pa je optimistično dejanje. V svetu, ki je vse bolj zaprt v mehurčke in ga vodi strah, zmoremo najti bogastvo ustvarjanja!« Med spletnimi gosti posebne izdaje Frankfurtskega sejma – v okviru programa Bookfest Digital – je bilo precej znanih pisateljskih imen, kot so: Margaret Atwoord, Suzanne Fisher, Edward Snowden, Jamie Oliver in številni drugi.

V okviru Javne agencije za knjigo je na sejmu sodelovala tudi Slovenija, ki je prejela prestižno nagrado BELMA za najkakovostnejše učno gradivo za otroke. Slovenija je prejela srebrno nagrado za celovit komplet učnih gradiv za prvošolce »Moj Nande 1«, ki ga je izdala Mladinska knjiga iz Ljubljane. Slovenija je na sejmu sodelovala tudi z virtualno stojnico v izvedbi Javne agencije za knjigo.

Vir: Delo, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ANDERSENOVO NAGRADO ZA MLADINSKO KNJIŽEVNOST JE PREJELA JACQUELINE WOODSON

Andersenovo nagrado (Hans Christian Andersen 1805–1875), najpomembnejše mednarodno priznanje na področju mladinske književnosti, je že meseca maja 2020 prejela ameriška pisateljica Jacqueline Woodson. Dobitnica Andersenove nagrade za ilustracijo pa je bila Albertine iz Švice. 

Po besedah predsednice žirije Junke Yokota obsega plodoviti pisateljski opus Jacqueline Woodson tako slikanice kot mladinsko leposlovje, za vsa njena dela pa so značilni liričen jezik in močni liki ter stalno prisoten občutek upanja. Leta 1990 je izšel njen knjižni prvenec »Last Summer With Maizon«, prva knjiga iz trilogije o prijateljstvu dveh deklet. Doslej je Woodsonova napisala že 33 knjig in 13 kratkih zgodb. Njihove teme segajo od rejništva do medrasnih odnosov ter od zlorabe drog do programa za zaščito prič, piše v utemeljitvi podelitve nagrade. Že leta 2016 je bila nominirana za Andersenovo nagrado, leta 2018 pa je prejela spominsko nagrado Astrid Lindgren – ALMA. V ožjem krogu letošnjih nominirancev za Andersenovo nagrado med pisatelji je bil tudi Slovenec Peter Svetina.

Peter Svetina

O ilustratorki Albertine pa je predsednica žirije Yokota povedala, da ustvarja knjige z več interpretativnimi nivoji in risbami, narejenimi z neskončno natančnostjo, živahnimi in polnimi humorja. Leta 2018 je bila Albertine med finalisti za Andersenovo nagrado.

Viri: Večer in STA, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SPOROČILNOST UMETNOSTI

Človek, ki ljubi umetnost, ki jo utelešajo slike, pesmi, glasba, literatura in drugo, doživlja ob njej globoka čustva. Gre torej za čudovit odnos med človekom, ki umetnost sprejema in jo občuduje, ter med človekom, ki umetnost ustvarja. Tako umetnost na poseben način pričuje o skrivnostnem zagonu, ki gre od srca enega k obličju drugega. Umetnost je v teh najbolj avtentičnih oblikah izraz človeka in v določenem pomenu tudi vsega človeštva. Na ta način je umetnost univerzalna. Umetnost je krasna govorica človeka, njegove biti, ki ima zmožnost čuditi se, dokler se ne pusti použiti v razsežnostih pristnega življenja. Ta čudež umetnosti je ogledalo duše in po njej celotne resničnosti.    

Na teh izhodiščih je umetnost privilegiran izraz simpatije enega človeka do drugega, izraz ljubezni, ki je dana tistemu, kar je najgloblje v človeku. Svet brez umetnosti bi bil v veliki nevarnosti, da bi bil zaprt za ljubezen. Zato je obličje človeka najlepše, ko se pusti prežariti z ljubeznijo do umetnosti.

Takrat umetnost spregovori o skrivnosti človeka, ki se ga hoče venomer spominjati, ga predstavljati, slikati, opevati in na ta način ustvarjati trdno povezavo med vsemi ljudmi, ki umetnost živijo, o njej premišljujejo in se v njej tudi razveseljujejo. To pa pomeni, da tudi umetnost vsebuje svoje zahteve. Kakšen pomen ji daje človek? Kakšno podobo ljubezni predstavlja z vprašanji? Kakšne odnose med ljudmi navdihuje? S kakšnim spoštovanjem se obrača na človekovo vest, na njegov notranji čut? Takšno spoštovanje človeka v tem, kar mu je najbolj dragoceno, je temeljno za dostojanstvo umetnosti!

Jošt Snoj, rojen leta 1967 v Ljubljani, je slikarstvo študiral na Akademiji za likovno umetnost, kjer je diplomiral s serijo slik na temo Imago pietatis pri prof. Gustavu Gnamušu leta 1993. Leta 1998 je diplomiral na Teološki fakulteti v Ljubljani. Med 2004 in 2008 je na papeški univerzi Gregorijana v Rimu študiral krščansko umetnost na Fakulteti za zgodovino in kulturno dediščino Cerkve. Pod vodstvom jezuita p. Marka I. Rupnika je opravil formacijo za sakralno umetnost in magistriral na teološko temo svetega Efrema Sirskega. Med leti 2000 in 2015 je opravljal duhovniško službo in sočasno tudi ustvarjal, razstavljal in predaval o umetnosti, sedaj pa se je v celoti posvetil slikarskemu poklicu. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Avtor slik je akademski slikar Jošt Snoj

Vir: Tretji dan

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PRVA ZASADITEV POTOMKE NAJSTAREJŠE TRTE NA SVETU NA DOLENJSKEM JE BILA NA VRBOVCIH NAD SAMOSTANOM PLETERJE

Kartuzija Pleterje

Leta 1992 je takratna županja Mestne občine Maribor Magdalena Tovornik ob svečani trgatvi rozgo najstarejše trte na svetu kot zunanji znak želje po sodelovanju med občinama predala županu Mestne občine Novo mesto Marjanu Dvorniku.

Županja Magdalena Tovornik
Župan Marjan Dvornik

Viničar mariborske trte, mag. Anton Zafošnik, je poveril strokovni nadzor in status viničarja trte, ki bo vzgojena iz najstarejše trte, trsničarju Francu Martinčiču iz Šmalčje vasi pri Šentjerneju. Na Martinovo soboto novembra leta 1993 je v pravem snežnem metežu, snega je zapadlo okoli 30 cm, skrbnik in viničar najstarejše trte iz

Mag. Anton Zafošnik
Trsničar Franc Martinčič

Maribora trsničar Franc Martinčič v prisotnosti župana občine Novo mesto Francija Koncilije, državnega sekretarja za kmetijstvo Ivana Obala, viničarja mag. Antona Zafošnika in drugih visokih gostov iz

vlade in Maribora ter dekana in župnika v Šentjerneju Antona Trpina posadil novo-vzgojeno trto pri obnovljenem križu na Vrbovcih nad kartuzijanskim samostanom Pleterje.

Župan Franci Koncilija
Dekan in župnik Anton Trpin

Leta 1994 se je v skladu z Zakonom o lokalni skupnosti začel proces ustanavljanja novih občin na teritoriju Mestne občine Novo mesto, ki je bila zaradi svoje razsežnosti nekonsistentna. Tako so bile v naslednjih letih, v različnih časovnih obdobjih, ustanovljene občine Žužemberk, Dolenjske Toplice, Straža, Šmarjeta, Škocjan in Šentjernej. O zasaditvi potomke najstarejše trte na svetu v Novem mestu, 29. novembra 2019, pa smo pred časom že poročali na društveni spletni strani

Trgatev, Vrbovci leta 2000

Fotografije: Stane Bregar in s spleta.

Zbral, pripravil in uredil: Franci Koncilija

V ISKANJU NEBA

Beseda v nadaljevanju bo kratek oris zbirke misli in pesmi, avtorja Smiljana Trobiša, naslovljeni Tu, kjer smo, iščemo nebo. Knjigo je izdalo Kulturno društvo Severina Šalija, uvodni pospremek podpisuje Andrej Špes, spremni besedi pa sta prispevala akad. prof. dr. Milček Komelj in teolog dr. Stanislav Matičič. Tenkočutno podobo naslovnice je ustvarila roka akad. slikarja Jošta Snoja, naslovljena pa je Zavesa, sicer v tehniki akril na platnu.

Jošt Snoj
Manja Žugman

Zbirko je moč razumeti kot večno iščočega se pisca, ki v svojem dosedanjem ustvarjalnem opusu venomer hrepeni in se zateka k nebu, v višave. Andrej Špes v uvodnem premišljevanju o pričujoči knjigi zapiše, da vsebina nikakor ni ne teološka ne filozofska, ampak »želi pomagati bralcu pri bogatenju njegove osebnosti in njegove osebne filozofije«. Strinjati se je, da premišljenost ubesedenega vsekakor plemeniti človekovega duha, ga vodi v razmišljanje o samem sebi, o svojem ravnanju in poteh usode. Vsebino oblikujejo misli in poezija. Le-ta dopolnjuje razumske sentence na poetičen, drugače izpoveden način. Z njo se dopolni posameznikovo znanje in védenje ter le še globlje (lahko) seže do njegovega srca.

Pred bralcem se razgrinja pesnikov svet, nekaj novega, čudovitega, nekaj, kar je tesno prepletenega to- in onstran. Trobiš se predstavlja kot ustvarjalec, ki se zahvaljuje za dano življenje, kot nekdo, ki mu je (bila) dana moč zrenja in zorenja, kot nekdo, ki sega više v višave in hrepeni po občutenju in lepotah neba. Svoj svet ubeseduje in ga pretaplja v misli in verze, da bi z njimi svojega bralca popeljal bliže k naravi in da bi le-ta uvidel, da lahko s pričujočimi vrsticami laže in lepše živi. Vsekakor ima knjiga (tudi) terapevtski pomen. Zdravi in ozdravlja. Poudarja pomen umetnosti in etike, saj le-ta v pestrosti človeških odločitev edina ponuja, podaja in človeka spomni na univerzalne vrednote, ki so v vesolju in v duhu že od samega začetka, od stvarjenja naprej.

Avtor je svojim ljubiteljem poezije obrazložil tudi naslov. Po njegovih besedah je: »V nas /…/ položeno hrepenenje po popolni in večni sreči in ko se po mnogih zmotah in napakah tega zavemo, spoznamo, da pravzaprav iščemo nebo, bolje napisano: Nebo.«Zakaj tako – boste bralci s svojim prebiranjem danega sami odkrivali, zaznavali, spoznavali, premlevali, občutili, zapuščali svoj dom in se ne nazadnje vanj tudi vračali – raziskovali in/ali (raz)iskali svoje nebo. Pri tem običajno pesem služi enako kot ljubezen, kot želja po uvidu, pisec spremne besede, akad. prof. dr. Milček Komelj, pa dodaja, da Trobiš »predstavlja svoja spoznanja o poeziji, tako da označuje njene aksiome ter opozarja na etično zavezanost ustvarjalni nujnosti in na njeno moč, ki lahko spreminja umetnika in svet«.

dr. Stanislav Matičič
prof. dr. Milček Komelj

Knjiga ne nazadnje govori tudi o modrosti. Le-ta pomirja človeške strasti in vse hudo, kar preži na posameznika bodisi ždi v njem samem, a hkrati daje moč za ustvarjalno življenje, med ljudmi ustvarja mir, pomirja dušne globine in povezuje. Trobiš sledi sebi, svojemu poetičnemu duhu, svoji (ustaljeni) pesniški govorici. Sledi preizkušenim in trdnim postulatom modrosti, ki so se rojevali tisočletja; v tem času pa so modreci in preroki spoznavali univerzalne vrednote, ki veljajo ob vsakem času in za vse ljudi.

Zaključiti velja z besedami teologa dr. Stanislava Matičiča »Kaj pa ostane od sveta? Pesem, ki bo v-spesnila njegovo minljivost, je seveda popolna izročitev, to je resničnost, kjer bo svet potihnil v mir noči

Manja Žugman

IRSKA GLASBA NA GRADU BOGENŠPERK

V petek, 18. septembra 2020, zvečer je bil na gradu Bogenšperk grajski glasbeni večer, ki so ga poimenovali Keltska skrivnost, s skupino Noreia in gosti. Noreia je štiričlanska zasedba izkušenih mladih slovenskih glasbenikov, ki igrajo tradicionalne irske, škotske in bretonske pesmi. V zadnjem času skupina aktivno spaja tradicije keltskega sveta z lastno dediščino, to je slovensko ljudsko glasbo, kar ustvarja prepoznaven, zanimiv in edinstven zvok.

PREDSTAVITEV SKUPINE NOREIA

Ime Noreia izhaja iz izgubljene starodavne prestolnice v noriškem kraljestvu, zadnjem keltskem kraljestvu, ki je segalo celo na sedanje slovensko ozemlje. Ob izdaji treh studijskih albumov v zadnjih petih letih je skupina ena najbolj prepoznavnih in priljubljenih glasbenih skupin med domačimi etnofolk zasedbami. Noreia je v zadnjih treh letih delovanja zabeležila več kot 200 nastopov, vedno pogosteje pa se pojavlja tudi na festivalskih odrih, tako doma kot v tujini. Glasbeniki imajo za sabo uspešne turneje po Irski, Hrvaški, Italiji, Avstriji, Češki, Nizozemski, Nemčiji in Španiji. Leta 2017 je bila skupina v močni mednarodni konkurenci izbrana za nastop na enem najpomembnejših festivalov keltske glasbe na svetu, Festivalu Ortigueira v Galiciji (Španija), kjer so glasbeniki nastopili na otvoritvenem dogodku pred tridesettisočglavo množico. Glasbeno so sodelovali že z mnogimi izjemnimi imeni, kot so Donal Lunny, Tola Custy, Janez Dovč, Diarmaid in Donncha Moynihan in drugi.

ZAKLJUČEK

Tudi na gradu Bogenšperk je, kakor na vseh dosedanjih koncertih, številna publika z ovacijami sprejela glasbeno skupina Noreia. Petčlanska skupina mladih glasbenikov iz Slovenije, ki igra tradicionalne irske, škotske in bretonske melodije, prisega na keltsko glasbo, v katero pogosto vpletejo še del sebe. Tako v smislu modernizacije obstoječih aranžmajev kot tudi z vidika ustvarjanja avtorske glasbe. V sklopu koncerta na Bogenšperku je zasedba pripravila več kot poldrugo uro dolg nastop, ki je navdušil prisotno publiko.

Vir: Dnevnik, fotografije pa so s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

17. NOVEMBRA PRAZNUJEMO SVETOVNI DAN IZSELJENCEV

UVOD

17. november je svetovni dan izseljencev, spomnimo se jih ob tem dnevu in še bolj poglobimo svojo povezanost z njimi. Čeprav so potomci Slovencev že dolgo državljani nekih drugih držav, nosijo v sebi še vedno slovenske korenine, in hvaležni smo jim lahko, da še vedno ohranjajo naš jezik in kulturo.

Življenje naših pradedov in prababic ni bilo nič kaj lahko. Poznali so samo trdo delo, kljub temu pa je družina večinoma stradala in bila gola in bosa. Majhne skope njive, običajno na močvirnatih krajih ali pa kamnite, kljub težkemu garanju niso dajale dovolj pridelka. Boljša zemljišča so bila seveda v lasti velikih posestnikov. Takratna politika si je zatiskala oči pred revščino. Še posebej so bili naši ljudje – Slovenci, ki so živeli v takratnih Avstriji in Italiji – pozabljeni od matične domovine in prikrajšani za vse. Ni jim preostalo drugega, kakor da se počasi asimilirajo in sprejmejo njihovo državljanstvo, vse z namenom, da bi si izboljšali status in tudi življenje. Toda tudi tako ni bilo njihovo življenje nič kaj rožnato. Ni jim preostalo drugega, kakor da se v iskanju boljšega življenja izselijo v tujino. Po navadi so prvi odšli moški – očetje –, in ko so si z garanjem uspeli urediti vsaj zasilno bivališče in doseči soliden dohodek, so jim sledile še matere z otroki.

Slovenski nacionalni dom
Titanik

AMERIKA, OBLJUBLJENA DEŽELA

V desetletjih pred 1. svetovno vojno so se Slovenci največ izseljevali v Ameriko, saj je vladalo splošno prepričanje, da se tam cedita mleko in med. Tam je bilo veliko povpraševanja po delavcih za delo v rudnikih, jeklarski in železarski industriji. Da so si lahko privoščili potovanje z ladjo v Ameriko, so morali doma prodati vse, kar je bilo vrednega. Pot ni bila lahka, bili so potniki 3. razreda, trpeli so vročino in žejo, hrano so morali vzeti s seboj in marsikdo v svoji culici ni imel drugega kot trd hlebček koruznega ali rženega kruha. Ja, potovali so s culicami, kdor je imel lesen kovček, je bil že dobro stoječ. Oblečeni so bili v edino obleko, ki jim je doma rabila za boljšo, primerno za k maši. Potovanje je bilo dolgo, tudi do 24 dni, vsi izčrpani so končno zagledali Kip svobode. Slišalo se je vzdihe olajšanja, toda trnova pot se je šele začela. Po obveznem zdravniškem pregledu so jih glede na starost in fizično moč razporedili in poslali v različne kraje po Ameriki. Marsikoga je ves ta napor zlomil, spet drugi so se znašli, in ker so Slovenci znani kot pridni delavci, so tudi uspeli in kaj kmalu so jim sledile celotne družine. Počasi so se vživeli v tamkajšnji način življenja, otroci so obiskovali tuje šole, vendar so zavedni Slovenci vedno ohranjali svoje šege, običaje in kulturo, pa tudi gojili slovenski jezik. Kmalu so začeli ustanavljati slovenska društva, kjer so se zbirali in obujali spomine na svojo domovino, ki ni bila nič kaj prijazna do njih. Kaj kmalu je Amerika zaprla pot izseljencem, imeli so dovolj delovne sile, in tako se je izseljeniški val med svetovnima vojnama preusmeril v Južno Ameriko, pa tudi Zahodno Evropo. Razlogi za izseljevanje pa niso bili samo ekonomski, temveč tudi socialni in politični. Posebej po 2. svetovni vojni se jih je veliko izselilo zaradi nestrinjanja s takratno politiko Jugoslavije. Njihov cilj sta takrat postali Kanada in Avstralija.

ZAKLJUČEK

Izseljevanje se nadaljuje tudi v današnjem času, sedaj ga imenujemo beg možganov. Mladi študirani ljudje si želijo boljšega plačila za svoje delo in ne nazadnje boljših možnosti za raziskovanje v svoji stroki in nadgraditev svoje kariere ter priznanj za uspehe, ki jih v tujini tudi dosegajo. Na žalost nas še ni izučilo, da je to velika škoda za našo državo, in še nihče ni storil ničesar, da bi mlade zadržali doma. Če se malo ozremo po svetu, lahko rečemo, da skoraj ni kraja, kjer ne bi našli Slovenca oziroma potomcev Slovencev in obstali s široko odprtimi očmi, ker smo zaslišali slovensko govorico, čeprav so to sedaj že tretji rod. Mi doma pa uživamo v uporabi tujk in

Ladja Princesa Mafalda, ki se je potopila pred brazilsko obalo. Na njenem krovu je bilo 1927 izseljencev.

povzemamo ob praznikih tuje navade, svoje pa pozabljamo. Marsikaj nas lahko tretji rod potomcev slovenskih korenin nauči, predvsem pa spoštovanja do svojega jezika, kulture, šeg in običajev ter slovenske ljudske pesmi, ki jo pri nas redkokdaj slišiš. Če bomo zanemarili in pozabili na to, bo, kakor bi zatajili svojo zgodovino in svoje prednike. 17. november je svetovni dan izseljencev, spomnimo se jih in še bolj poglobimo vez z njimi. Čeprav so potomci državljani druge države, tudi rojeni tam, nosijo v sebi še vedno slovenske korenine, in hvaležni smo jim lahko samo, da tako zvesto ohranjajo naš jezik in kulturo.

Pripravila: Emilijana Crgol

Fotografije so s spleta

MONOGRAFIJA O PUŠČI, NAJVEČJEM ROMSKEM NASELJU V SLOVENIJI

UVOD

V začetku oktobra 2020 so javnosti predstavili monografijo o Pušči, naselju, kjer živi največ Romov v Sloveniji. Ob tistih na Dolenjskem (Žabjek) so velika romska naselja tudi v Beli krajini, blizu Črnomlja. Zanimivo je, da pa na Primorskem ni romskih naselji. Monografija o Pušči je znanstvena publikacija, ki je napisana tako, da ji zlahka sledi vsakdo. Avtor je znani prekmurski Rom, pisatelj in romolog Jožek Horvat – Muc, ki na več kot 200 straneh opisuje življenje Romov v tem kraju blizu Murske Sobote skozi zgodovino. Monografija bralcem ponuja vpogled v družbeno-geografske značilnosti kraja ter številne druge zanimivosti in anekdote iz preteklega življenja Romov v Pušči.

PREDSTAVITEV MONOGRAFIJE

Po besedah avtorja Jožka Horvata – Muca je knjiga pomembna predvsem zato, ker gre za spoznavanje romske skupnosti in njihove kulture skozi zgodovino in raznovrstnost življenjskega okolja: »Knjiga prinaša sporočilo, da smo z razumevanjem, spoznavanjem, dialogom in z veliko volje širše družbe, lokalne politike, romske skupnosti in različnih ustanov na območju mestne občine Murska Sobota zgled celotni Sloveniji in tudi širše. To nam je uspelo, čeprav nekoč Romi nismo bili ustavno priznana manjšina in nismo imeli zakona o Romih, s katerim so urejeni položaj in pravice Romov. Vendar Slovenija žal še danes kljub vsem ustavnim in zakonskim določilom še vedno nima ustreznega sistema reševanja romske problematike,« je na predstavitvi monografije dejal avtor Jožek Horvat – Muc.

Monografija o Pušči je nastajala malo več kot leto dni, k pisanju pa je Horvata spodbudila želja po prebiranju številnega gradiva o romski zgodovini v Sloveniji in drugod po svetu. Kot središčni del monografije so v knjigi predstavljeni različni statistični podatki o zaposlovanju, izobraževanju in naselitvi Romov v Prekmurju. Pomembne pa so tudi razprave o Romih v soboški občini in kronologija dogodkov na Pušči.

ROMSKO NASELJE PUŠČA JE ZGLED SOBIVANJA ROMOV IN NEROMOV V SLOVENIJI IN ŠIRŠE!

Romsko naselje Pušča se je skozi čas razvijalo, dopolnjevalo in tako postalo najbolj prepoznavno romsko naselje v Sloveniji. Avtor monografije Jožek Horvat – Muc je prepričan, da so k razvoju najbolj znanega, razvitega in socializiranega romskega naselja v Sloveniji veliko pripomogli Romi sami, pa tudi Vanek Šiftar, ki je bil pionir na področju poznavanja Romov in romologije v Prekmurju.

Občinski svetnik Bojan Tudija 
Romski pesnik Rajko Šajnovič

ZAKLJUČEK

Kot je bilo uvodoma že rečeno, Romi ne živijo samo v Prekmurju, ampak tudi na Dolenjskem in v Beli krajini. Žal pa novomeško romsko naselje Žabjek in kakovost življenja tamkajšnjih Romov še zdaleč nista primerljiva z življenjem Romov v Pušči. Vsemu navkljub pa tudi na Dolenjskem živijo zelo prepoznavni Romi. Naj imenujem samo dva: prvi je romski pesnik Rajko Šajnovič, ki je izdal več pesniških zbirk in sestavil slovar romskega jezika, drugi pa je ugledni in dolgoletni romski občinski svetnik Bojan Tudija. Pred leti pa je za dvig prepoznavnosti kulturne ravni Romov na Dolenjskem in v Beli krajini z izdajanjem znanstvenih publikacij veliko storila odlična poznavalka Romov, sedaj žal že pokojna publicistka in etnologinja dr. Pavla Štrukelj (1921-2015), sestra nekdanjega dolgoletnega novomeškega prošta (1956-1973) Alojzija Štruklja (1896-1973). Na FF v Ljubljani je leta 1965 doktorirala z disertacijo »Kultura Ciganov v Sloveniji in problem njihove asimilacije«.

Vir: Večer in Franci Koncilija, fotografije so iz arhiva Francija Koncilije in s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

Novomeška potomka najstarejše trte na svetu praznuje prvo leto zasaditve

Pripravila: Rezka Povše

29. novembra 2019 je župan Maribora Saša Arsenovič podaril Novemu mestu poganjka najstarejše vinske trte na svetu, ki raste v Mariboru že več kot 400 let. Dragoceno darilo je sprejel naš župan Gregor Macedoni. Slovesno so ju zasadili na začetku Pugljeve ulice v starem mestnem jedru nasproti Čajarne. Mariborska žametovka oziroma modra kavčina je s svojo starostjo tudi zapisana v Guinnesovi knjigi kot najstarejša trta na svetu. Skrbnik je postal Peter Korene iz Društva vinogradnikov Trška gora, častni pokrovitelj Mišo Andrijanič in pokrovitelj v imenu Zveze društev vinogradnikov Dolenjske Miran Jurak.

Žlahtna trta, ki simbolizira bogato vinsko slovensko kulturo, zelo dobro uspeva tudi v našem mestu. Razbohotila se je po kamnitem zidu in vzbuja občudovanje mimoidočih. Mariborska trta ima celo svojo himno, ki pravi:

Kupico zdaj dvignimo,

spoštljivo ji nazdravimo,

spoštljivo ji nazdravimo,

s kozarci trčimo.

Ob pogledu na trto Dolenjci zapojemo  o veselju in ljubezni. Razkošje njene zdrave rasti je tudi v  meni porodilo verze o trti, ki je kraljica mnogih dolenjskih src:

Pojoča trta

Imela sta zidanico, vinograd

in pod brajdo prostorček,

gnezdece za glažek vinčka.

Ob večerih sta sedela pod trto,

žarela, cvetela,

da se je topilo v srcu.

Smejoč sva se sladkala z grozdnimi  jagodami,

ki so dišale po ljubezni.

Spraševala sta se,

ali se tudi  trte ljubijo?

Morda z dotiki poganjkov,

s prepleti vitic, z grozdi,

ali v pletežu korenin?

Zapela sta.

Pesem sta posadila  v zemljo

in od takrat

tudi trta poje.

Fotografije so s spleta

V LJUBLJANI SO SLOVESNO PODELILI VALVASORJEVA ODLIČJA

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije so v ponedeljek, 28. septembra 2020, slovesno podelili Valvasorjeva odličja za leto 2019. Nagrado za življenjsko delo je prejela muzejska svetnica v Slovenskem etnografskem muzeju Nina Zdravič Polič, ki je pionirsko sooblikovala muzejsko krajino v Sloveniji. Valvasorjevo nagrado je leta 1971 ob 150. obletnici nastanka Kranjskega deželnega muzeja – prvega muzeja na Slovenskem – ustanovila Skupnost muzejev Slovenije.

Nina Zdravič Polič

Po besedah predsednika komisije Mihe Mlinarja je Nina Zdravič Polič orala ledino na novih muzejskih poljih, zlasti v muzejskem marketingu in na področju odnosov z javnostmi. Njeno strokovno delo je bilo še posebej prepoznavno pri zastopanju slovenske kulturne dediščine na mednarodnem prizorišču. Med osmimi predlogi za Valvasorjevo nagrado je komisija prepoznala dosežke treh nacionalnih institucij; razstavo o Ivani Kobilci v Narodni galeriji, projekt Koptske tkanine iz Narodnega muzeja Slovenije ter projekt BIO 26, ki je potekal v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. 6. Bienale oblikovanja z naslovom BIO 26 je s svojo razstavno govorico poudaril moč in potencial sodobnega oblikovanja, kar predstavlja pomemben preskok k razumevanju delovanja sodobnih muzejev.

Metka Kavčič

Na slovesnosti je bilo podeljenih še pet častnih Valvasorjevih priznanj, ki so jih prejeli posamezniki za posebne zasluge pri popularizaciji slovenskega muzejstva ter varstva premične naravne in kulturne dediščine. Prejeli so jih Metka Kavčič in njena mama Irena za darovanje gradiva iz zapuščine slikarja Maksa Kavčiča Slovenskemu gledališkemu inštitutu – Gledališkemu muzeju. Mateja Logar je prejela nagrado za darilo zapuščine Borisa Kuharja Slovenskemu etnografskemu muzeju. Stanislav Tašek je prejel nagrado za 30 let delovanja na področju tehniške dediščine, Janez Kunaver pa za posebne zasluge pri popularizaciji varstva kulturne dediščine. Valvasorjev nagelj je letos prejela ekipa Mestnega muzeja iz Litije.

Vir: Večer, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.