KULTURNO REŠETO

Rastoča knjiga

V četrtek so Državni svet Republike Slovenije, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Mestna občina Ljubljana, Javni sklad Republike Slovenije za kulturno dejavnost, Narodna in univerzitetna knjižnica ter Društvo Rastoča knjiga pripravili slovesen kulturni dogodek ob kipcu Deklica z rastočo knjigo. Deklica, ki vsako leto zraste za 2 cm, je tokrat dobila misel pesnika Milana Dekleve: »Dokler bo beseda, bo stala gora spoštljiva v svoji višini.«


Dr. Janez Gabrijelčič

Irena Polanec – Pisma Evi

V Galeriji likovnih samorastnikov Trebnje je Irena Polanec razstavila svoja najnovejša umetniška dela, ki jih je združila v cikel Pisma Evi. Polančeva meni, »da je bila Eva ustvarjenav raju in je edina ženska, ki je izkusila popolno skladnost stvarstva. Bila je prva ženska, ki je doživela moč skušnjave, padec in izgon iz raja. Ni bila ustvarjena, da bi preprosto verjela, zato si je želela in drznila, da s svobodno voljo in lastnimi spoznanji spreminja in ustvarja (vesoljstvo) lepoto. To so drzne in ambiciozne želje; njihova uresničitev je mogoča le po poti negotovosti, trpljenja in bolečine. Pa vendar je to veličasten cilj, ki prinaša radost in svetlobo v temačna srca. In to je poslanstvo umetnosti.« Na otvoritvi je bilo izjemno veliko ljudi, spoznali smo nemirno umetnico, svetovljanko, zaljubljeno v Pariz in romantiko, pa tudi gostoljubnost in kakovost Galerije ter Glasbene šole v Trebnjem.

Monument Drago Tršar v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki

Velikan modernega povojnega kiparstva je iz osebne zbirke razstavil svoje čudovite umetnine v keramiki in bronu ter drugih kovinah. V sedmih dvoranah Galerije Božidarja Jakca so pregledno predstavljena njegova kiparska dela, kot na primer zelo poznani napeti Bik, Popis, Figura v notranjosti, Rast in plastike množic. V posebni sobi so njegove keramične skulpture in krožniki, na stenah pa njegove risbe in slike. V zadnji dvorani blestijo mojstrsko izdelane glave slovenskih literatov in umetnikov od Primoža Trubarja, Ivana Cankarja do Staneta Severja idr.Med njimi je tudi kipec našega predsednika dr. Milčka Komelja.

Irwin

Galerija Božidarja Jakca gosti tudi mednarodno razstavo Was ist Kunst Bosna in Hercegovina/Heroji 1941–1945. Namen mednarodno uveljavljenje skupine IRWIN je v nadaljevanju avtorskih projektov Was ist Kunst tokrat poseči v ideološko blokado znotraj države Bosne in Hercegovine. Projekt je zasnovan na interpretaciji portretov vseh narodnih herojev Bosne in Hercegovine iz časa II. svetovne vojne. Razstava je nastala v sodelovanju z Muzejem sodobne umetnosti Republike Srbske in Zgodovinskim muzejem Bosne in Hercegovine. Razstavo so postavili v nekdanjo cistercijansko cerkev v Kostanjevici.

Bralna značka za odrasle

Knjižnica Mirana Jarca nas vabi, da se pridružimo akciji Bralna značka za odrasle. V njenih prostorih dobimo zloženko s seznamom 69 knjig, od katerih jih moramo prebrati vsaj pet. Seznam vsebuje odlične knjige, kot so Donava, Hiša ob mošeji, Most na Drini… Knjige je treba prebrati do 5. januarja 2020, na zloženki pa odgovoriti na tri vprašanja o vsaki prebrani knjigi in jo z osebnimi podatki vred poslati knjižnici. Čudovita pobuda je izjemno vabljiva, vzemite jo za svojo, pridružimo se Bralni znački naših otrok, vnukov, pravnukov …https://www.nm.sik.si/si/odrasli/bralnaznacka/

Knjižni sejem v Galeriji Krka Novo mesto 

Ljubitelji knjig se bodo gotovo zbrali in srečali na knjižnem sejmu, ki ga vsako leto organizirajo Kulturno umetniško društvo Krka, Mladinska knjiga in Knjižnica Mirana Jarca. Sejem je bil odprt v ponedeljek, 20.5.2019, njegova gosta pa bosta pisatelja Tadej Golob in Feri Lainšček. Na enem mestu bo mogoče spoznati celotno tržno ponudbo knjig, ki je v enem letu obogatila našo domovino. Razkošje, ki že 42 let dokazuje odličnost Krke in Dolenjske.

(Fotografije so s spleta)

Pripravila: Joža Miklič

ALI SO NA DOLENJSKEM POZABILI NA CANKARJA?

V petek, 10. maja 2019, se na Dolenjskem in v Novem mestu na 143-letnico rojstva najimenitnejšega slovenskega pisatelja in dramatika Ivana Cankarja (1876–1918), ni spomnilo bog ve koliko kulturnikov in kulturnih ustanov.Razumljivo, saj je bilo ta dan v središču pozornosti odprtje uspešno prenovljenega Glavnega trga, kar je gotovo zelo pomembna pridobitev za mesto in ljudi.

    

Ivan Cankar res nima veliko povezave z Novim mestom in Dolenjsko, vendar bi se katera od kulturnih ustanov ali društev, da ne omenjam Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine, s kakšno primerno simbolično prireditvijo lahko spomnila na ta dogodek. V drugih krajih je bilo drugače. V Cankarjevi rojstni Vrhniki je bila slavnostna akademija. Pod naslovom Umetniku v spomin pa so v sklopu Cankarjevega doma v Ljubljani na ploščadi ob Cankarjevem spomeniku, ki ga je izdelal kipar Slavko Tihec, pripravili tradicionalno slovesnost. Navsezadnje so tudi na Rožniku obudili spomin na Ivana Cankarja s prireditvijo z naslovom Cankar in Župančič na Rožniku.

Naj še spomnimo, da je lani Cankarjev dom s festivalom Cankar o Cankarju počastil 100. obletnico njegove smrti, kjer si je osrednjo gledališko koprodukcijo Pohujšanje v dolini šentflorjanski ogledalo okoli 20.000 gledalcev.

(Vir: Večer in Delo, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

 

70-LETNICA DELOVANJA FOLKLORNE SKUPINE TINE ROŽANC (1949-2019)

V soboto, 27. aprila 2019, je minilo sedem desetletij delovanja najuspešnejše slovenske folklorne skupine, tj. Folklorne skupine Železničarskega kulturno-umetniškega društva Tineta Rožanca. Več kot sto članov te skupine je na jubilejni dan nastopilo v osrednji Gallusovi dvorani v ljubljanskem Cankarjevem domu. Predstavo so naslovili Sem.V ospredje postavlja človeško bit, vsebinsko prepleteno v igri simbolike kroga, cikličnosti in vrtenja. Osrednji snovalci predstave so bili mladi folklorni koreografi, glasbeniki in kostumografi, ki so predstavo v celoti na novo pripravili v sodelovanju z režiserjem Janom Bilodjeričem.

(Vir: Delo in Dnevnik, fotografija je s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

MUHOVIČEVI PRSTNI ODTISI

akad. prof. dr. Milček Komelj

V Galeriji Staneta Kregarja v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani so ob njenem 25-letnem jubileju delovanja že 4. aprila 2019 odprli razstavo slik akademika profesorja Jožefa Muhoviča, profesorja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Razstavo je umetnik naslovil Prstni odtisi. Na odprtju razstave je govoril naš predsednik, akad. prof. dr. Milček Komelj, ki je med drugim povedal: »Slikarstvo Jožefa Muhoviča je usmerjeno v vselej poglobljeno in izrazito kontemplativno dojemanje eksistencialnih vprašanj človeškega življenja, zato v njegovem likovnem izrazu dominira izrazita meditativnost.« V nadaljevanju objavljamo celoten govor. Razstavo so zaprli že 4. maja.

Slikarstvo Jožefa Muhoviča je usmerjeno v vselej poglobljeno in izrazito kontemplativno dojemanje eksistencialnih vprašanj človeškega življenja, zato v njegovem likovnem izrazu dominira izrazita meditativnost. Muhovičeve slike so vsaj na prvi pogled videti v osnovi abstraktne, pomenljive in izrazne že s samimi jasno profiliranimi oblikami, z zadržano pogosto temno in zemeljsko barvitostjo in raznoliko obdelavo kompaktnih ali migetajočih površin, a so hkrati preprežene z znakovnimi liki in figuralnimi aluzijami ali segmenti; pri tem pa so v svoji pretehtanosti, tudi kadar so reducirane le na nekaj oblikovnih prvin, v osnovi monumentalne in s svojo pomensko napetostjo metafizično usmerjene v transcendentalno.

Zavod sv. Stanislava

Njihov avtor je s svojo celotno mnogovrstno in na vseh področjih uspešno dejavnostjo pri nas edinstvena, nadvse kompleksna likovna osebnost: izšolan ustvarjalen slikar, profesor in filozof in naš danes najvidnejši likovni teoretik (med drugim je avtor monumentalnega Leksikona likovne teorije), ki se sprašuje ne le o formalni naravi likovnih sredstev, ampak tudi o njihovih možnostih, da zajamejo nevidno, in še posebej o vprašanjih religioznega v umetnosti. Pri svojem ustvarjalnem snovanju se lahko sklicuje ne le na spoznanja ali razglabljanja relevantnih filozofskih besedil, marveč živi tudi v dejavnem dialogu z umetniško literaturo, posebno pesništvom, pa tudi z glasbo. Pri tem pa mu njegovo védenje ne preprečuje prvinsko ustvarjalne spontanosti, zato sem lahko ob lanski jubilejni razstavi članov SAZU v ljubljanski Narodni galeriji v sentenci o Muhoviču napisal, da med slikarskim ustvarjanjem očitno hodi po prstih, da bi ne zbudil v sebi spečega teoretika, saj kot umetnik prisluškuje le notranjemu glasu intuicije, ki pa se mu poraja iz celovitega, tako intelektualnega kot doživljajskega duhovnega zrenja, usmerjenega v univerzalni svet arhaičnih mitov ter človeških spoznanj in biblijskih sporočil in usod; ponotranjenost njegove razgledanosti pa oplaja še široko kulturno zaledje. Spričo tega pri Muhovičevem umetniškem delovanju, četudi je slikar izrazit intelektualec, ne gre za likovne definicije vnaprejšnjih miselnih spekulacij, ampak je Muhovič kot umetnik – enako kot »zgolj slikarji« – prepuščen negotovosti ustvarjalnega tveganja, ki ga do kraja in energično obvladuje šele med samim ustvarjalnim procesom, ko skuša v inventivnem stiku z likovno materijo izraziti tudi vse tisto, kar je racionalno neobvladljivo. Predvsem pa svoje podobe priklicuje iz notranje polnosti, četudi včasih naslika le z drobcenim človečkom, rastlinskim detajlom ali figuralnim izrezom naseljeno praznino, ki v resnici zaznamuje z duhovnim izžarevanjem nasičeno kozmično prostranstvo.

Akademik profesor Jožef Muhovič je bil rojen leta 1954. Na Univerzi v Ljubljani je študiral slikarstvo, umetniško grafiko, likovno teorijo in filozofijo. Ukvarja se s slikarstvom, umetniško grafiko, likovno teorijo in estetiko. Med leti 1993 in 1996 je v okviru postdoktorske štipendije fondacije Alexandra von Humboldta deloval kot raziskovalec na Inštitutu za filozofijo Univerze Otto-von-Guericke v Magdeburgu in na Inštitutu za filozofijo Svobodne univerze v Berlinu. Zaposlen je kot redni profesor za likovno teorijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.

Njegova dela učinkujejo kot vidno uzrti mogočni haikuji, magična sporočila ali biblijski izreki in sentence, polne namigov in filozofskih spoznanj ali vprašanj; tovrstna tematika pa ni nikoli prikazana deklarativno, kaj šele ilustracijsko nazorno, marveč se vseskozi manifestira kot izraz slikarjeve premišljujoče narave, ki suvereno obvladuje znakovno primarni likovni jezik z njegovimi nosilnimi elementi od pike in črte do zaokrožene oblike ter vključenimi kolažno nanesenimi materiali, kot so zrcala, emajl ali kovinske plošče; umetnik pa se med ustvarjanjem ob vsej premišljenosti s sunkovito širokopoteznostjo inventivno prepušča le nepredvidljivim duhovnim vzgibom.

Njegova likovna dela izžarevajo svojo skrivnostno vsebino sama zase, tudi če se ne opirajo na naslove, ki nas lahko v njihovem doumevanju vsaj dodatno potrjujejo, če že ne usmerjajo v bližino njihovih pomenov. Predvsem pa široko razpirajo za umetnika temeljni duhovni dialog s človeškim religioznim, miselnim in vsem drugim zgodovinskim izročilom ter ustvarjalnimi dosežki in na novo oživljajo večna vpraševanja, ki nam jih sproža na primer misel na Antigono ali pogled na vzravnanega človeka, ki s svojo hojo med stebri antične agore sledi izročilu človeške civilizacije kot lastni senci, ne da bi razrešil zadnjo uganko, ki nam jo zastavlja smrt.

Vsa taka vprašanja, od alfe do omege, bolj kot enoznačne odgovore, utelešajo, simbolizirajo ali zagonetno izrekajo slikarjeve mogočne monolitne ali razkosane temne nosilne in včasih že kar mumijsko fosilne forme, zasidrane v premišljenih razmerjih kot nosilni piloti v prostorski panorami Muhovičeve predstave o človeškem bivanju, ki jim dajejo temeljni ton tudi barve s svojo elegično zamolklostjo ali svetleje energično intenziteto. S svojimi vertikalami in križnimi oblikami zaznamujejo navzočnost trpljenja ali skrivnostnost biblijske črke Tau; ponekod postajajo antropomorfne ali se izoblikujejo v silhuete človeških drž, v umetnikove značilne »bivajoče oblike« kot znanilke duhovnih stanj, ki predvsem zaznamujejo potopljenost vase in predanost Bogu. Umetniku je pri tem bistven tudi ritem, ki uravnava človeški kaos v večno fugo in lahko spregovori tudi o srčni aritmiji ali ga ustvarjalec usmerja v arhitektonsko čvrstost kompozicij, kar vedno znova kaže, da je Muhovič tudi izrazit kompozitor, ki svoje like premišljeno razporedi in hkrati povezuje, včasih s posebnim žilno linijskim prepletom, v predvsem navznoter dinamično razčlenjeno ubranost med duhovnimi razmerji.

 

Na Muhovičevih slikarskih duhovnih planjavah so posebej zgovorna razmerja med ploskovno projiciranimi prostorskimi prostranstvi in v njih naseljenimi človeškimi silhuetami. Njegov človek je brezčasen, odprt večnemu spraševanju, pokornosti ali češčenju, ležeč v horizontali trupla, tudi z aluzijo na Kristusov pasijon, poševno stoječ pod nebesnimi prepadi med naletavanjem snežink časa kot eksistencialen spomenik vztrajanju pod ponjavo temnega kozmosa, v katerega obrisu na eni od tovrstnih grafik razberemo celo arhaičen profil božanstva, ali pa je spuščen na kolena, pogosto simptomatično posejan po platnih kot molivec, zgoščen v nerazčlenjeno silhueto sedečega puščavnika, predanega večnemu meditiranju, ali razbit na fragmente in bdeč nad zgodovino kot krilata sfinga. Njegova bivanjska prizorišča pa so v svojih peščenih barvah včasih kot neznane egiptovske puščave, kjer kakšna jasno izrezljana geometrijska oblika spomni na puščavski šotor. V zaledju temne oblike lahko razberemo belo silhueto dvojice, povezane v medsebojnost, ki uteleša medčloveško razmerje ali harmonično dvojnost v posameznem človeku; zlasti slikovitejši obrisi pa se mu ponekod razblinjajo v postave angelskih ali demonskih prividov. In spet drugod se lahko že sama struktura slikovne površine kot razjedene ledene rože ob nosilni vertikali s svojim slikovitim utripanjem, odtenki in srebrnimi prelivi razširja v razprostrto tkanino žive poezije, iz katere nenadoma zaveje čista poetična lepota, katere izvor nam ostaja skrivnosten.

Vse take Muhovičeve silhuete so vtkane v panorame svetovja onstran konkretnega časa in prostora ter utelešajo iščočo človeško misel in nenehno zaupanje v odrešitev, ki jo v simbolnih figurah izpričuje njihova večnostna, s sveto tišino napojena negibnost. Na takih podobah gre vseskozi za vzorčna stanja duhovnega ozračja, pa naj na njih dominira nosilna figura ali pa se pojavljajo na slikah kot dotik živega le vanje vstavljena človeška znamenja, ki oživljajo prostranost sveta kot na brezčasnem duhovnem odru, na sublimiranem zgodovinskem zemljevidu ali v slikarjevem obrisnem gledališču senc. Na sliki prostrane gore, zlato obsijane gomile pod črnim soncem, se kot v proskinezi klanja figurica žalovalca, najbrž v spomin vsem v zemljo zagrebenim žrtvam neusmiljenega življenja, ne politično deklarativno, marveč univerzalno in zato toliko bolj prepričljivo. Na eni od najbolj poetičnih podob iz cikla Horizonti s hrbta vidna figura sedečega samotnega človeka zre s kovinskega podija nad vodovjem v večnostni horizont obale, malone kot v duhu stare romantike, hkrati večnostno in sodobno. Prostorska ploskev slike je premerjena in razmejena z vodoravnimi črtami, morda kot v dialogu s slikarskim svetom Muhovičevega profesorja in kolega Janeza Bernika, čigar Sencam na duši se je umetnik izvirno poklonil z lastno istoimensko sliko; sicer pa ga je, kot nakazujejo že naslovi in posvetila nekaterih slik, mestoma navdihnil ne le dialog z Bernikom, marveč tudi duhovni razgovor s pesniki Balantičem, Celanom, Hölderlinom ali Rilkejem ali skladateljem Messiaenom ter celo s pojmi, kakršni so Pitagorov izrek, »relativnostna teorija pogleda« ali Albertijevo okno, ki ga vidimo na razstavi. Umetnikovi kompaktni obrisi so ponekod kamnito mogočni ali nabreklo monolitni in se drugod spet organsko mehkeje prelivajo v silhuetni preplet, tako da pri njem izstopajo tako boleča ostrina in voljnost, masivno neprodirna zatemnjenost in zračnost; ob vseh bolj ali manj aluzivnih geometriziranih likih se v različnih metamorfozah prikazuje tudi vsaj na prvi pogled povsem hermetična, pomensko enigmatična abstraktna oblika, a se lahko celo ta, če ji prisluhnemo z ustvarjalno domišljijo, izkaže kot v bistvu antropomorfna ali humanoidna, na reliefno otipljivi sliki Temna snov na primer kot velikanska temna glava, v katere mogočnost so kot v nerazpoznaven portret človeka zliti vsi dosedanji kiparski človeški spomeniki. Ali pa se oglata forma v svoji pravokotnosti spreminja v kalup odprtega groba. Drobni človek, vrisan v temino prazgodovinske silhuete, v velikansko arhaično, na moderen kiparski spomenik spominjajočo glavo na krhkih paličastih nosilcih, pa učinkuje kot oko njene neuničljive misli, kot oživeli duh v gmoti snovi.

Med linijske elemente ene izmed takih mogočnih, z aluzivnimi ploskvami in črtovjem ter madeži razčlenjenih podob, slike z naslovom Prstni odtisi ali Fingerprints, je umetnik vključil tudi vzorce prstnih odtisov. Ker so v skladu z orjaškim formatom slike nadnaravno veliki, jih je lastnoročno naslikal kot vse drugo in niso vključeni v podobo kot neposreden odtis njegovih lastnih, torej ustvarjalnih prstov. Po tej sliki oziroma njenih prstnih odtisih je slikar naslovil kar celotno pričujočo razstavo, zato mi je pobudo za njen naslov posebej pojasnil. Usklaja se namreč z mislijo pisatelja in premišljevalca Vinka Ošlaka, ki jo je slikar prebral prav med nastajanjem te slike, da človek prstne odtise skriva, vsaj zločinci, ki jim preiskovalci po njih najlaže pridejo na sled, Bog pa jih kot stvarnik sveta razkriva vsepovsod, v vseh pojavih.

Tako kot se božji stvarnik razkriva v pojavih oziroma čudežih življenja, se razkriva v svojih delih tudi Jožef Muhovič, kot umetnik voljno orodje v nevidnih rokah, hkrati pa živ človek s svobodno voljo, ustvarjalec in torej človeški stvarnik, čigar ustvarjalna dela so prstni odtisi njegovega duha; zato so že sama po sebi najbolj pristni prstni odtis njegove eksistence v vseh njenih temeljnih duhovnih razsežnostih in legah, njegovih občutij, zavesti in podzavesti; umetnik kot mislec, ki premišljuje o svetu in o umetnosti in ki mu kot umetniku goli razum ne zadostuje, pa se očitno tega več kot zaveda. Zato v umetniška dela kot svoje prstne odtise in kot prstne odtise človeštva vtiskuje skozi lastno ustvarjalno osebnost potrjene misli, spoznanja, modrosti in iskanja človeškega rodu; to pa počne vselej skrivnostno in sugestivno ter celo obredno enigmatično, zaupajoč v poseben, malone ezoteričen smisel govorice likovnih elementov, ki v ustrezni, navdihnjeno premišljeni, a ne naključnostno poljubni povezavi, lahko vizualizirajo njegovo zamisel na način, ki učinkuje izrecno s svojo vidno prezentnostjo kot bolj ali manj sugestivna, z diskurzivno mislijo neizrekljiva likovna podoba. Pri tem umetnik prirašča iz izročila modernističnega slikarstva še posebno kot poznavalec in raziskovalec njegovega likovnega jezika, ki ga sam izrecno razlikuje od danes razraščajoče se zgolj vizualne informacijske govorice, ker je lahko ta likovno povsem neartikulirana. V tej luči je Muhovičeva poetika, ki jo je sam imenitno pojasnil v lanskem nastopnem predavanju po sprejemu v SAZU ter nazadnje doslej v intervjuju za Slovenski čas ob izidu svoje najnovejše knjige o vidnem in nevidnem kot uvodu v formalno likovno analizo, tudi izrazito osebna in že dolgo ali celo vse bolj jasno izkristalizirana in slogovno prepoznavna.

Številne od tovrstnih in pričujočih Muhovičevih slik so bile predstavljene že v uglednih galerijskih prostorih na Dunaju in drugod po svetu, najreprezentativneje v umetnostnem muzeju v Budimpešti, kamor so se idealno umestile že s svojo monumentalnostjo. V Zavodu sv. Stanislava, v prostorih, ki so živa priča zgodovinske veličine in tragike in v katerih odzvanja odmev vsega, kar se je kdajkoli oglašalo v njegovih hodnikih in učilnicah, pa dobivajo na novo pomenljiv zven še posebej v bližini galerijske zbirke Staneta Kregarja, umetnika, ki se je prav tako spraševal o razmišljanjih Antigone in antičnih spoznanjih ter dilemah in usodi sveta in človeka v njem, kot se danes Jožef Muhovič, ki si prav tako skuša priti o vsem na jasno, ob tem, ko se zaveda izhodiščne nejasnosti vsega. V tem prizadevanju, razvidnem iz njegove celotne poglobljene življenjske dejavnosti, je hkrati najbolj neposreden in skrivnosten v svojem monumentalnem slikarstvu (monumentalnem ne glede na pogosto velikanski format), kajti slikanju se inventivno prepušča z vso ustvarjalno zbranostjo kot pravcati likovni svečenik, ki z mogočnimi liki in lapidarno odmerjenimi gestami prostrana platna in ponjave vedno na novo posveča le emanaciji svojega likovnega pogleda, v katerega žarišču je v zgodovini sveta zatemnjen človek, izročen upanju na večnost in neskončnost.   

Milček Komelj

Fotografije so s spleta

GALERIJA SAMORASTNIKOV TREBNJE GOSTUJE V DRŽAVNEM SVETU RS

 

V četrtek, 9. maja 2019,ob 12. uri je bila v preddverju dvorane Državnega sveta Republike Slovenije v Ljubljani otvoritev razstave likovnih del slikarjev iz občine Trebnje. Razstavo je postavila kustosinja Andrejka Vabič Nose in jo poimenovala Slovenske zgodbe iz zbirke Galerije samorastnikov Trebnje. Na pregledni razstavi je bilo 15 del, ki so jih ustvarili:Jože Horvat -Jaki, Sandi Leskovec, Viktor Magyar, Polde Mihelič, Greta Pečnik, Jože Peternelj Mausar, Konrad Peternelj Slovenec, Anton Repnik in Lucijan Reščič.

   

Kustosinja Andrejka Vabič Nose

Patricija Pavlič, direktorica Centra za izobraževanje in kulturo Trebnje, v organizaciji katerega je tudi Galerija likovnih samorastnikov, je izčrpno in na zanimiv način predstavila bogastvo Galerije, delovanje Tabora likovnih samorastnikov in prizadevanja Galerije, da bi njene vrednote spoznala širša javnost.

Razstavo je odprl predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca, ki se je tudi prvi vpisal v knjigo vtisov in se zahvalil tako Galeriji kot nastopajočima umetnicama in občini Trebnje za lepo kulturno doživetje. Župan občine Trebnje Alojz Kastelic pa je s svojo prisotnostjo na tem dogodku pokazal, da je v Trebnjem kultura pomembna duhovna in materialna opora vsem, ki si prizadevajo izboljšati kakovost bivanja v tem delu Slovenije. To je potrdil tako, da je na otvoritev razstave iz Trebnjega peljal avtobus pravih ljubiteljev umetnosti.Kulturni program otvoritvene slovesnosti pa sta izvedli odlični mladi umetnici, sopranistka Ema Pavlič in pianistka Rebeka Dobravec. Njun nastop so prisotni nagradili z dolgotrajnim aplavzom.

Tisti, ki se boste v prihodnjih mesecih namenili v Ljubljano, obiščite razstavo v Državnem svetu, ki zgovorno pripoveduje o ustvarjalnem opusu umetnikov iz jugovzhodne Slovenije, predstavlja kulturne priložnosti občine Trebnje in dokazuje visoko raven odličnosti občanov.

(Fotografije so s spleta)

Pripravila: Joža Miklič

 

 

 

FLAVTISTKA IRENA GRAFENAUER SPET NASTOPA

Priljubljena glasbenica, flavtistka Irena Grafenauer,zaradi hude bolezni domala dve desetletji ni nastopala v javnosti. Bolezen je premagala in konec aprila letos spet začela koncertirati po Sloveniji. Najprej v Narodnem domu v Mariboru, potem pa še v dvorani Union v Ljubljani.

Kot vse druge vrhunske instrumentalistke tudi Ireno Grafenauer obdajata tančica skrivnosti in žarenje, ki spremlja genialne in nikoli povsem razumljene osebnosti. Poleg številnih nagrad in priznanj, ki jih je Irena Grafenauer prejela, je najbolj ponosna na čase, ko je kot solistka nastopala v slovitem Orkestru Bavarskega radia, kot redna profesorica flavte na Visoki šoli za glasbo Mozarteum v Salzburgu, z Berlinsko filharmonijo idr. Njena najmočnejša glasbena doživetja pa so bila sodelovanja z dirigentoma Leonardom Bernsteinom in Sandorjem Veghom. Sodelovala je tudi pri doslej največjem svetovnem glasbeno založniškem projektu – izdaji Mozartovih zbranih del na 180 ploščah. S turnejo bo nastopila še v Krškem, Domžalah in Tolminu.

(Vir:Večer, fotografiji sta s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

SVETNIKI, NJIHOVE LEGENDE IN CERKVE V NOVEM MESTU

  

Dolenjski muzej Novo mesto je v okviru dejavnosti ob razstavi Novo mesto 1848–1918 ob občinskem prazniku leta 2014 pripravil javno vodstvo po lokacijah, kjer so v preteklosti stale starodavne cerkve in kapelice v mestnem jedru Novega mesta. Ogleda se je udeležilo veliko Novomeščanov. Na vztrajno prigovarjanje Francija Koncilije sem pripravila povzetek vodstva posebej za spletno stran KDSŠ, ki je namenjen poljudnemu informiranju o lokacijah cerkva in legendah svetnikov, ki so jim bile posvečene.

A) CERKVE

 1) CERKEV SV. ANTONA (+1883), po dozidavi kapelice sv. Florijana pa  Novomeščani temu prostoru še dandanes pravijo Florjanov trg.

Sveti Alojzij
Sveta Marjeta Kortonska

 

 

 

 

 

 

 

Cerkev sv. Antona je bila najstarejša cerkev v Novem mestu, stala je na današnjem Florjanovem trgu in se v virih omenja kot cerkev, ki stoji v gozdu, kar naj bi kazalo na to, da je bil mestni polotok pred ustanovitvijo mesta leta 1365 poraščen z gozdom in nenaseljen. Posredno je bila v arhivskih virih prvič omenjena v 14. stoletju. Ob velikem požaru v Novem mestu leta 1664 je pogorela. Po obnovi so jo povečali s kapelo sv. Florijana, ki so jo dozidali z zunanje strani, zaradi česar se je med ljudmi razširilo novo ime – cerkev svetega Florijana. V cerkvi so bili trije oltarji, posvečeni sv. Antonu, sv. Valentinu in sv. Janezu Krstniku. Ob francoski zasedbi Novega mesta je bila spremenjena v skladišče soli, po njihovem odhodu je imelo mesto v njej opremo za gašenje požarov in občasno dekliško šolo. Leta 1883 so cerkev podrli, naročili načrt za novo dekliško šolo in že kupili opeko za zidanje šole v opekarni Faleskini, nakar so si premislili in prostor spremenili v trg, kot je še danes. V Dolenjskem muzeju hranimo iz cerkve dve sliki na platnu, ki predstavljata sv. Marjeto Kortonsko in sv. Alojzija.

2) CERKEV SV. MARTINA, tudi Špitalska cerkev (od 15. stol. do 1779)

   

Na prostoru, med vojno porušene zgradbe, kjer danes stoji knjižnica Mirana Jarca, je stala cerkev sv. Martina ali Špitalska cerkev. Na sliki je kamniti sklepnik iz te cerkve

Cerkev svetega Martina se prvič omenja v arhivskih virih iz 15. stoletja. Imela je le en oltar, posvečen sv. Martinu. Stala je ob Gorenjih mestnih vratih, na mestu starejšega dela današnje Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto. Ob cerkvi je deloval mestni špital. Špital je bila ubožnica, kjer so bivali ljudje, ki niso imeli lastnega imetja in se niso mogli več preživljati z lastnim delom. Deloval je s pomočjo darov premožnejših meščanov. Leta 1779 sta bila cerkev in špital prodana zasebnemu lastniku, ki je na istem prostoru sezidal hišo. V Dolenjskem muzeju hranimo nekaj kosov kamnitih ostankov, na fasadi knjižnice pa nanjo spominja letnica 1779.

3) CERKEV SV. JURIJA (? do konca 18. stoletja)


Na prostoru nekdanje Ropasove hiše, sedaj oddelka za etnologijo Dolenjskega muzeja, je stala cerkev sv. Jurija.

Do sedaj še ni znano, kdaj je bila cerkev zgrajena niti natančno kje je stala. Vsekakor je stala na mestu ali na zelenici današnje hiše, v kateri je etnološka zbirka Dolenjskega muzeja Novo mesto. Po razlagi Mete Matijevič, ki je podkrepljena z zgodovinskimi viri, je verjetnejša lokacija na zelenici. Leta 1790 je bila prodana na dražbi in verjetno kmalu porušena. Valvasor opisuje cerkev kot veliko in lepo, s tremi oltarji, posvečenimi sv. Juriju, sv. Devici Mariji in svetima Fabijanu in Sebastijanu.

4) CERKEV SV. KATARINE (1664? do 1794)


Prostor, kjer je stala cerkev sv. Katarine. V ozadju je pročelje knjižnice Mirana Jarca, povsem desno pa kip sv. Marije, ki danes stoji na Strmi poti pod novomeško škofijo.

Cerkev sv. Katarine je stala na zelenici ob vstopu v mesto, za današnjim kipom Pojmo bratje pesem o svobodi. Po Vrhovcu naj bi bila zgrajena po velikem požaru v Novem mestu leta 1664. Na osnovi arhivskih virov Meta Matijevič meni, da je stala že pred tem letom, saj so že pred letom 1664 omenjene ulice ob cerkvi sv. Katarine. V cerkvi so bili trije oltarji, posvečeni sveti Katarini, sveti Luciji in sveti Mariji Magdaleni. Pogorela je v požaru leta 1794, po katerem je niso obnovili. Ob cerkvi je stalo Marijino znamenje, od leta 1746 do leta 1943, ko je bilo med bombnim napadom Novega mesta poškodovano. Shranili so ga na Kapitlju. Leta 1995 so ga restavriranega ponovno postavili na Strmi ulici v bližini današnjega stolnega kapitlja.

5) KAPUCINSKI SAMOSTAN S CERKVIJO SV. JOŽEFA KUPERTINSKEGA  (4.9.1672 – 2.6.1786)

   

Na današnjem Novem trgu je stal kapucinski samostan s cerkvijo sv. Jožefa Kupertinskega. Po vojni je bil tu gasilski dom, avtobusna postaja, geodetski zavod, davkakrija, občinska stanovanja itd…

Kapucinski samostan je bil sezidan zunaj mestnega obzidja na današnjem Novem trgu nad kostanjevim drevoredom. Samostanska cerkev je bila posvečena sv. Jožefu Kupertinskemu 16. septembra 1672, o čemer priča napis na tabli, ki jo danes hrani Dolenjski muzej Novo mesto. Stranska oltarja sta bila posvečena sv. Antonu Padovanskemu in sv. Lavretanski Materi Božji. Po odhodu bratov kapucinov je samostan skupaj s cerkvijo pripadel verskemu skladu, ki ga je dajal v najem vojski. Ta ga je leta 1843 odkupila. Največji prostor je bila cerkev, namembnost katere se je skozi čas menjala. Med obema vojnama je bilo v njej vojaško in gasilsko skladišče, po ustanovitvi sokolskega društva pa tudi telovadnica, v kateri se je z gimnastičnim orodjem prvič srečal tudi najuspešnejši slovenski olimpionik, Novomeščan Leon Štukelj. Stavba je bila porušena pred desetletji, zaradi gradnje Novega trga.

6) STOLNA CERKEV SV. NIKOLAJA (15. stol.)

Novomeška stolnica

Cerkev sv. Nikolaja (sv. Miklavža) so gradili postopoma. V arhivskih virih je ohranjen podatek o prvi omembi župnije leta 1428 in posvetitvi cerkve naslednje leto. Najstarejši del cerkve sta ladja in zvonik, mlajši pa je prezbiterij, ki so ga zgradili po ustanovitvi Kolegiatnega kapitlja leta 1493. V cerkvi je glavni oltar posvečen sv. Nikolaju, ki ga krasi znamenita Tintorettijeva sliko sv. Miklavža. Na stranskih oltarjih pa so upodobljeni Oljska gora, sv. Janez Nepomuk, sv. Jakob, sv. Barbara, sv. Ana in Marijino vnebovzetje. Pod prezbiterijem je tudi prostorna kripta s kipom drugega novomeškega prošta Jurija Slatkonje.

7) FRANČIŠKANSKA CERKEV SV. LENARTA (15. stol.)

 Frančiškanska cerkev sv. Lenarta

Na mestu sedanje cerkve je prvotno stala kapela sv. Lenarta, ki je bila podeljena frančiškanom leta 1469. Leta 1472 je bil zgrajen samostan in posvečena cerkev sv. Lenarta. V cerkvi so poleg glavnega oltarja še stranski, posvečeni sv. Frančišku, sv. Antonu Padovanskemu, Karmelski Materi Božji, Sveti Trojici in Brezmadežni Mariji. Leta1967 je bila v samostanski cerkvi sv. Lenarta ustanovljena župnija s štirimi podružnicami. Septembra letos bo pomembna slovesnost ob 550 letnici prihoda Frančiškanov v Novo mesto.

B) POKOPALIŠČA V NOVEM MESTU  

V Novem mestu so do leta 1785 pokopavali okoli Kapiteljske, to je današnje Stolne cerkve sv. Nikolaja, od 14.9.1785 do 1799 na Marofu, od leta 1799 do 1810 ponovno ob cerkvi sv. Nikolaja, od 1810 do 1924 pa na Novem trgu. Od leta 1924 pokojnike pokopavajo v Ločni, od januarja leta 2000 pa tudi na novem Mestnem pokopališču v Srebrničah. Manjše samostansko pokopališče je bilo pred cerkvijo sv. Lenarta.

1) POKOPALIŠKA KAPELA SV. KRIŽA NA POKOPALIŠČU NEKDANJEGA   KAPUCINSKEGA SAMOSTANA (1856–1925)

Denar za izgradnjo pokopališke kapele je poklonil Toussaint Ritter von Fichtenau. Člani družine Fichtenau so zasedali pomembna mesta v zgodovini Novega mesta. V Novo mesto je prišel prvi član novomeške družine Fichtenau Janez Jurij konec 18. stoletja. Prva leta se je ukvarjal s krčmarstvom in gostinstvom. Med meščane je bil sprejet leta 1798, ko je kupil novomeško poštno službo, ki so jo člani družine Fichtenau upravljali do leta 1893, ko se je pošta podržavila in preselila na današnji Novi trg.

  

Pokopališka kapela sv. Križa pri kapucinskem samostanu, sedaj Novi trg

Predstavniki družine Fichtenau so sodelovali tudi pri vodenju mesta oziroma mestne občine. Francozi so v času Ilirskih provinc prvi poskušali organizirati občine, na čelu katerih je bil župan. Jožef Fichtenau je tako postal prvi župan Novega mesta in je županoval od leta 1811 do 1814. Avstrijska oblast je z upravno reformo leta 1850 vzpostavila občine, na čelu katerih so bili voljeni župani. Od leta 1861 do 1869 je bil župan novomeške občine Toussaint Ritter von Fichtenau. Predstavniki družine so bili tudi člani občinske uprave v 19. stoletju. Po selitvi pokopališča z današnjega Novega trga v Ločno so podrli pokopališko kapelo.

2) KAPELICA SV. JANEZA NEPOMUKA

Ob vstopu na leseni most, ki je stal ob koncu današnje Pugljeve ulice, je stala na novomeški strani, to je na levi strani reke Krke, kapelica z lesenim kipom sv. Janeza Nepomuka. V 17. stoletju so prvič postavili svetnikov kip na Karlovem mostu v Pragi, kar so začeli posnemati tudi drugje v Evropi.

  

Nekdanja kapelica s kipom sv. Janeza Nepomuka, ki je stala na koncu današnje Pugljeve ulice, levo pred vstopom na nekdanji leseni most. Kip je shranjen v Dolenjskem muzeju v Novem mestu.   

Kdaj so Novomeščani postavili kapelico s kipom, ni znano, po ohranjenem kipu, ki je odlično baročno delo neznanega avtorja, pa smemo sklepati, da morda v 18. stoletju. Po arhivskih virih sodeč je bila kapelica že sredi 19. stoletja v napoto in so že razpravljali o njeni prestavitvi. Leta 1899 so leseni most podrli, kapelico okoli leta 1960, kip Janeza Nepomuka pa prenesli v Dolenjski muzej Novo mesto.

Izbrana literatura

  • Ivan Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, Ljubljana 1891
  • Janez Vajkard Valvasor, Čast in slava vojvodine Kranjske, Ljubljana 2009
  • Meta Matijevič, Novomeške hiše in ljudje, Ljubljana – Novo mesto, 2007
  • Več avtorjev, Škofija Novo mesto, Ljubljana 2006
  • Več avtorjev, Novo mesto 1365 – 1965, Novo mesto 1969
  • Več avtorjev, Novo mesto kulturnozgodovinski vodnik, Novo mesto 1976
  • Več avtorjev, Novo mesto skozi čas, Novo mesto 1990
  • Več avtorjev, Novo mesto, monografija, Novo mesto 2007

C) ZAVETNIKI NOVOMEŠKIH CERKVA

1) SVETI  FLORIJAN (CVETKO), mučenec

GODUJE:    4. maja

ZAVETNIK: pred požari, gasilcev in pred povodnjimi

LEGENDA:

Rodil se je v vasi Zeiselmauer pri Dunaju. Živel je v času rimskega cesarstva in služboval v državni službi kot rimski časnik. Cesar Dioklecian je leta 304 izdal ukaz, da mora vsakdo darovati rimskim bogovom ali pa umreti. Florijan je priznal svojo vero v Kristusa, zato je bil kaznovan. Najprej so ga prebičali, nato zvezanega in obteženega vrgli v reko Enns pri Linzu. Legenda pravi, da je sv. Florijan zvezan klečal ob bregu reke in nihče si ga ni upal poriniti v vodo. Potem je prišel mladenič in ga porinil čez breg. Ko je poskušal pogledati za njim v reko, je oslepel. Upodobljen je kot plavajoči rimski časnik, v nadzemeljski luči obdan z oklepom in križem na prsih. Najbolj znana upodobitev sv. Florjana je v podobi stoječega rimskega časnika, ki  v desnici drži poveljniški prapor, iz vrča pa zliva vodo nad gorečo vasico.

2) SVETA KATARINA ALEKSANDRIJSKA, mučenka

GODUJE: 25. novembra

ZAVETNICA: mladine, še zlasti neporočenih deklet, težakov, ki delajo s    kolesi (mlinarjev, brusačevi dr.).

LEGENDA:

Caravaggio: Sv. Katarina Aleksandrijska

Katarina je bila kraljevskega rodu. Živela je v Aleksandriji v tretjem stoletju. Ko se je cesar Maksencij odpravljal iz mesta, je ukazal, da morajo vsi prebivalci darovati bogovom ptice in bike. Katarina ni želela izpolniti cesarjevega ukaza, zato jo je poklical na zagovor. Priznala je, da je kristjanka. Cesar si je na vse načine prizadeval, da bi se uklonila. Poklical je celo filozofe, ji ponujal bogata darila in jo na koncu celo zasnubil. Ker se ni uklonila, jo je dal vreči v ječo, kamor ji je golob nosil hrano. Obsojena je bila na smrt s kolesi. Toda angeli so jo rešili in kolesa so pogubila mnogo poganskih vojakov. Na koncu so jo okoli leta 307obglavili. Sveta Katarina je upodobljena kot svetnica s kolesom, krono, prstanom, mečem, golobom ali knjigo.

3) SVETI MARTIN TOURSKI, škof

GODUJE: 11. novembra

ZAVETNIK: dobrodelnosti, domačih živali in vinogradništva

LEGENDA:

Sv. Martin reže svoj plašč za berača

Rodil se je leta 316/317 v današnjem Szombathelyju na Madžarskem,kmalu po letu 313, ko je rimski cesar Konstantin dal kristjanom svobodo in enakopravnost. Njegova starša sta bila pogana. Z dvanajstimi leti je proti volji svojih staršev odšel med katehumene, kjer je bil tudi krščen. Kot sin odsluženega rimskega časnika je moral pri petnajstih letih na služenje v vojsko. V državni vojski je izstopal zaradi izredne skromnosti, čistega življenja in nesebične ljubezni do bližnjega. Najbolj se je priljubil vernemu ljudstvu, ko je 11. novembra leta 334, pred mestnimi vrati v Amiensu razpolovil svoj častniški plašč in ga podaril beraču. Deloval je v Galiji(današnji Franciji) kot menih in škof. Z lastnim zgledom se je boril za vero po evangeliju in pomoč revnim in ubogim. Vse svoje življenje je ohranjal skromnost in nestrinjanje z bogatim življenjem cerkvenih dostojanstvenikov in cesarjevega dvora. Prav zaradi tega ni bil priljubljen med ostalimi škofi, pač pa toliko bolj med ljudstvom. Umrl je 8. novembra 397. Pokopan je v Toursu. Sveti Martin je upodobljen kot škof s knjigo ali z gosjo oziroma pri tem, ko reže na pol svoj plašč in ga daje revežu.

4) SVETI JOŽEF KUPERTINSKI, redovnik

GODUJE:    18. septembra

ZAVETNIK: abstinentov, študentov, od leta 1963 tudi vesoljcev

 

Sv. Jožef Kupertinski

 Rodil se je 17. junija 1603 v Copertinu v Apuliji. Že kot otrok je imel zelo izrazito lastnost, da je bil popolnoma zamaknjen, zatopljen sam vase in neobčutljiv za vse. Od osmega do štirinajstega leta je bil hudo bolan, tako da je ves čas preživel v postelji. Po ozdravitvi ni bil sposoben za nobeno delo. Ni znal brati, zaradi česar ga niso sprejeli med frančiškane. Sprejet je bil v kapucinski samostan, od koder so ga tudi odpustili, ker ni bil za nobeno rabo. Zapisal je, da ko so mu slekli redovno obleko, se mu je zazdelo, da so mu slekli živo kožo s telesa. Doma je bila velika revščina, zato je šla njegova mati prosit v minoritski samostan, naj ga sprejmejo vsaj za hlapca. Tu se je kasneje naučil brati in bil leta 1628 posvečen v mašnika. Zaradi pogoste zamaknjenosti je začel privabljati številne vernike, kar ga je privedlo pred inkvizicijsko sodišče. Ker niso našli nič oprijemljivega, ga niso obsodili, pač pa za 30 let zaprli v frančiškanski samostan, kamor verniki niso imeli dostopa. Njegova duša je bila občutljiva za stvari, ki jih navaden človek ne zazna. Glas o njem se je med ljudmi širil, zato so ga selili iz samostana v samostan. Na koncu je papež odločil, da ga skrijejo v samostan Osimo pri Anconi, kjer naj bo ločen tudi od sobratov. 18. septembra 1663 je umrl v svoji zamaknjenosti. Upodabljajo ga kot frančiškana s krili, ker je v svoji zamaknjenosti večkrat lebdel (elevacija) nad tlemi.

5) SVETI  NIKOLAJ (MIKLAVŽ), škof

GODUJE: 6. decembra

ZAVETNIK: mornarjev, trgovcev, popotnikov in nevest

  

Tintoretto : Sv. Miklavž v novomeški stolnici

V 4. stoletju je bil škof v Miri v današnji Turčiji. Rodil se je zelo pobožnima in bogatima staršema, in to v letih, ko že nista več pričakovala otrok. Vzgojila sta ga v dobrega in pobožnega moža. Po njuni smrti je podedoval ogromno premoženja, ki ga je vsega podaril revežem. Živel je pobožno in asketsko v samostanu. Po smrti škofa se v Miri niso mogli zediniti, kdo naj bi bil škof, zato so sklenili, da naj bo tisti duhovnik, ki bo naslednje jutro prvi vstopil v cerkev. Nikolaj je naslednje jutro prvi vstopil in postal škof. V času cesarja Dioklecijana je bil tudi zaprt. Kasneje je bil izpuščen in ponovno škof v Miri. Kmalu je postal najbolj priljubljen svetnik v vzhodnih krščanskih deželah. Rusi so ga sprejeli za narodnega patrona. Leta 1086 so oropali grobnico svetega Nikolaja v Miri in kosti prenesli v Bari, kjer jih častijo še sedaj. Na Slovenskem mu je posvečenih največ cerkva (blizu 200), med njimi sta tudi ljubljanska in novomeška stolna cerkev. Upodabljajo ga kot škofa s knjigo in tremi zlatimi kroglami, hlebčki ali kamni (ker naj bi daroval trem revnim devicam doto, da so se lahko poročile), tudi s tremi dečki, ki izstopajo iz čolna(ker naj bi obudil tri umorjene dečke), s sidrom in ladjo (ker naj bi rešil ladjo v nevihti na morju).

6) SVETI JANEZ NEPOMUK, mučenec

GODUJE: 16. maj

ZAVETNIK: spovedne molčečnosti, ladjarjev, splavarjev, mostov

 

Sv. Janez Nepomuk

Rodil se je okrog 1340 na Češkem v mestu Pomuk. V duhovnika je bil posvečen leta 1380. Bil je tajnik in sodelavec praškega nadškofa. Po zagovoru doktorske disertacije s področja cerkvenega prava v Padovi je postal kanonik v Pragi in namestnik praškega škofa. V tem času so na Češkem potekali boji za oblast med kraljem Venčeslavom in Cerkvijo. Kralj je želel zmanjšati moč Cerkve in jo podrediti svoji oblasti. Janez Nepomuk se mu je uprl, zato je bil vržen v ječo, kjer so ga mučili in ponoči leta 1393 vrgli njegovo truplo s Karlovega mostu v Vltavo. Leta 1672 so na Karlovem mostu postavili svetnikov kip, kar so posnemali kasneje na številnih mostovih po Evropi. Leta 1729 so ga razglasili za mučenca. Ena od legend pravi, da je bil tudi spovednik cesarjeve žene in cesarju ni hotel izdati njene grehe. Upodabljajo ga kot kanonika s križem v roki kot simbolom mučeništva in prstom na ustnici kot simbolom spovedne molčečnosti, pa tudi s petimi zvezdami okoli glave in s palmo v roki.

7) SVETI JURIJ, mučenec

GODUJE: 24. april

ZAVETNIK: orožarjev in vojakov ter številnih naselij

LEGENDA

Rodil naj bi se v Kapadokiji v današnji Turčiji. Jurij si je izbral vojaški poklic, kjer je lepo napredoval. Izhajal je iz krščanske družine in je svojo vero tudi javno priznal. V času Dioklecijana so v rimski vojski pobijali vojake, ki so bili kristjani. Jurij naj bi se sam javil na cesarskem dvoru, kjer so ga najprej mučili potem pa obglavili. Njegov grob je v palestinskem mestu Lydia. Jurijev pogum je navdihoval številne, ki so se spreobrnili in postali pristaši nove vere.

Po njegovi smrti se je pojavilo veliko legend o čudežni moči Jurijeve vere, ki je pomagala k spreobrnjenju visokega vojaškega uslužbenca, cesarice Aleksandre in drugih vplivnih oseb. Od mrtvih naj bi obudil sedemnajst oseb, jih krstil in poslal nazaj v grob, napovedal je cesarjevo smrt in rešil dušo deklice iz zmajevih krempljev, zmaja pa ubil. Umrl naj bi v času cesarja Dioklecijana okoli leta 303.

Upodabljajo ga kot vojaka na konju v viteški opravi. Njegova atributa sta ščit in sulica. Podoba svetega Jurija na konju v boju z zmajem spada med najbolj znane in pogoste upodobitve v krščanstvu. Njegov god praznujemo 24. aprila in pomeni vrnitev pomladi, vstajenje in napredek. Zmaj v legendi predstavlja staroversko, predkrščansko verovanje, ki ga nova vera premaga.

8) SVETI LENART, opat

GODUJE: 6. novembra

ZAVETNIK: jetnikov, živine, kmetov, porodnic

LEGENDA:

Sv. Lenart

Živel je v šestem stoletju na frankovskem dvoru kot sin plemiške družine. Postal je kraljevi svetovalec kralja Klodvika. Odpovedal se je plemiškim privilegijem in vstopil v duhovniško službo, kjer je napredoval do škofovske posvetitve. Vladar ga je želel imeti na svojem dvoru, kar ni bilo po njegovi volji, zato je odšel v samostan pri Orleansu. Ljudi je navduševal s svojimi pridigami. Iz samostana se je umaknil v divjino, kjer so predvsem okoliški kmetje pri njem iskali nasvete glede zdravja živine in kužnih bolezni. V gozdu je nekoč pomagal kraljevi ženi pri porodu in v zahvalo mu je kralj poklonil zemljo, kjer je sezidal samostan Noblac. Odlikoval se je tudi pri spreobračanju kaznjencev, ki jim je pomagal pri izpustitvi in vključitvi v življenje zunaj zaporov. Umrl je leta 559 kot opat v samostanu Noblac. Upodabljajo ga v črnem meniškem oblačilu z opatijsko palico, knjigo, verigami, klado za noge, vole in konje. Večkrat ga slike prikazujejo, kako rešuje jetnike.

Povzetki opisov svetnikov so iz knjig:

Leto svetnikov, 1.–4. del. Izdajo sta pripravila dr. Maks Miklavčič in Jože Dolenc, Ljubljana 1968 do 1973

Avtorica: Majda Pungerčar, kustodinja Dolenjskega muzeja Novo mesto

JAVNA TRIBUNA OB SVETOVNEM DNEVU KNJIGE

Unesco je leta 1995 23. april razglasil za svetovni dan knjige. Ob tem prazniku se ljubitelji knjig in kulture sploh zavemo, da je največji dar, ki ga lahko podarimo nekomu, ki ga imamo radi, dobra knjiga. Poleg tega so se na ta dan rodili ali umrli tudi mnogi svetovno znani literarni ustvarjalci kot Miguel de Cervantes, William Shakespeare, Inca Garcilaso de la Vega, Rupert Brooke, William Wordsworth, Maurice Druon in drugi, s čimer dobi 23. april še bolj žlahten zven.

ŽLAHTNOST SLOVENSKE KNJIGE

Svetovni dan knjige praznujemo vsi, ki imamo knjigo radi. Knjiga, napisana v domačem, slovenskem jeziku, je bila za Slovence vedno najpomembnejša. Pisana beseda nas je oblikovala in postavila temelje naše narodne identitete. Knjiga nas navsezadnje vodik razumevanju in spoznavanju nas samih in drugih ljudi. Preko nje lahko odkrivamo neizmerno bogastvo slovenskega jezika, ki nam omogoča, da svoja čustva, svoje misli, pa tudi svoje bojazni ubesedimo in jih delimo z drugimi ter tako vzpostavljamo dialog, potreben za skupno sožitje. Preko pisane besede odkrivamo bogato kulturno dediščino, ki so nam jo zapustili naši predniki in na katero smo lahko upravičeno ponosni. Uči nas spoštovati lastne korenine in lastno kulturo, obenem pa lahko prav ob spoštljivem odnosu do lastne dediščine samozavestno odkrivamo lepote drugih kultur in drugih narodov. In prav odkrivanje lepot drugih nas vodido razumevanja sebe in drugega. In ko to razumemo, lahko z drugimi živimo v miru, spoštovanju in medsebojnem sprejemanju.Vzemimo si torej čas za knjigo. Ne le ob svetovnem dnevu knjige, temveč vsak dan. Dopustimo si, da nas knjiga obogati in nam odpira obzorja.

ODMEVNA JAVNA TRIBUNA 

V torek 23. aprila 2019 ob 18. uri je ob svetovnem dnevu knjige Društvo slovenskih pisateljev v Narodni galeriji v Ljubljani organiziralo javno tribuno o stanju slovenskega založništva in knjigotrštva.Na javni tribuni so založniki, knjigotržci, uredniki in drugi, ki aktivno soustvarjajo slovensko knjižno krajino, razpravljali o kritičnih razmerah na slovenskem knjižnem trgu ter izpostavili zahteve, ki kličejo po temeljitem zasuku v odnosu do knjige.

Ob tej priložnosti je Društvo slovenskih pisateljev javno objavilo naslednje zahteve: 

Spoštovani, ugotavljamo, da so razmere v slovenskem založništvu tako kritične, da ogrožajo obstoj slovenske knjige in s tem tudi slovenski jezik. V zadnjih desetih letih se je obseg slovenskega založništva pri nas prepolovil, avtorski honorarji za ustvarjalce so padli na četrtino, sredstva za nakupe v splošnih in šolskih knjižnicah ne dosegajo polovice predpisanih standardov. Knjiga je temelj naše kulture in narodne identitete. Da knjiga nastane in pride do bralcev, so potrebni avtorji, založniki, knjigarne in knjižnice; lok od avtorjev do bralcev je danes nedopustno oslabljen. Potreben je temeljni zasuk v ravnanju države. Zato od slovenske vlade zahtevamo:

1. Sredstva JAK je treba vrniti na raven leta 2010. JAK mora postati strokovna in neodvisna institucija, uresničevalka javnega interesa za knjigo; zato je bila tudi ustanovljena. O njenem delovanju je potrebna javna strokovna razprava. Politična vmešavanja so nedopustna.

2. Sredstva za odkupe knjig v splošnih in šolskih knjižnicah je treba v obeh mrežah letno povečevati za milijon evrov do ravni, kot jozahteva Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe.

3. SAZOR, slovenski avtorski in založniški organizaciji, je treba nameniti enkratno pavšalno gospodarsko pomoč v znesku, ki ga od leta 2007 do danes v nasprotju s prakso v državah EU niso plačale gospodarske družbe v Sloveniji za fotokopiranje avtorsko zaščitenih del.

4. Znesek za knjižnično nadomestilo, poplačilo avtorjem, katerih dela se brezplačno izposojajo v javnih knjižnicah, je treba določiti v višini 10 % zneska, namenjenega javnim knjižnicam. Dodeljevanje štipendij na tem področju je treba vrniti v odločanje stanovskim društvom.

5. Društvu slovenskih pisateljev, Društvu slovenskih književnih prevajalcev, Slovenskemu centru PEN in Društvu Bralna značka, društvom v javnem interesu, ki so bistvena za razvoj in ohranjanje slovenskega jezika, literature in bralne kulture, je treba zagotoviti vsaj osnovna potrebna sredstva za nemoteno delovanje. Na področju besedne ustvarjalnosti ni javnih zavodov in ta društva opravljajo njihove funkcije.
 
 6. Treba je končno zgraditi NUK 2, ustvarjalno stičišče kulture, znanosti in spomina samostojne Slovenije.

ZAKLJUČEK

Svetovni dan knjige je počastila tudi Slovenska matica z izdajo Glasnika Slovenske matice za leto 2018, v katerem je na več kot 250 straneh popisana vsa naša založniška in prireditvena dejavnost v preteklem letu. Vsi, ki želijo, lahko Glasnik brezplačno dvignejo na sedežu SM na Kongresnem trgu 8 v Ljubljani. Tajnica in urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc pa je tudi sodelovala na omenjeni javni tribuni. Slovenska matica je povabila vse ljubitelje knjige na omenjeno tribuno z željo, da tako na svetovni dan knjige v ospredje postavijo slovensko knjigo in pisavo ter njuno – za slovenski narod ključno – prihodnost. Po razpravi je ob 20. uri sledil kulturni del javne tribune. Načrtovana je bila tudi prodaja knjig raznih založnikov, med njimi tudi Slovenske matice, na stojnicah na Kongresnem trgu v Ljubljani, vendar je bila prodaja zaradi slabega vremena prestavljena na četrtek, 25. aprila 2019.

(Vir: Slovenska matica in Wikipedija, fotografije so s spleta)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PODELJENA PLEČNIKOVA ODLIČJA

V ponedeljek, 15. aprila 2019, je bila v Narodni galeriji v Ljubljani slovesna podelitev Plečnikovih odličij za leto 2019. Plečnikovo nagrado so za Tehnološko središče Eles v Beričevem prejeli avtorji Boris Matić, Marko Studen in Jernej Šipoš.

Plečnikova odličja podeljujejo že od leta 1973, ko je bil ob 100. obletnici rojstva velikega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika na pobudo delovnega kolektiva Ambient iz Ljubljane za vsakoletno podelitev teh odličij ustanovljen Sklad arhitekta Jožeta Plečnika.Sklad danes deluje v okviru Društva arhitektov Ljubljane. Nagrado skupaj podeljujejo arhitekturna stroka, Mestna občina Ljubljana (MOL) in Republika Slovenija.

V Narodni galeriji so podelili najprestižnejša priznanja za vrhunske stvaritve na področjih arhitekture, urbanizma, krajinske arhitekture in notranje opreme. Poleg Plečnikove nagrade so podelili tudi več drugih Plečnikovih odličij in priznanj.

(Vir: Dnevnik, fotografiji sta s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

LEPA DOŽIVETJA NAŠE ČLANICE JOŽE MIKLIČ

Življenje nas nenehno preseneča z dogodki, ki bogatijo našo duhovnost.

Joža Miklič

RASTOČA KNJIGA V MIRNI PEČI

V sredo, 24. aprila 2019,so v Osnovni šoli Toneta Pavčka v Mirni Peči praznovali vsakoletno rast Rastoče knjige, ki so jo po Pavčkovi pesmi poimenovali RožaMarija. Učenci so se predstavili z lastno krstno dramsko predstavo, predstavili so se glasbeni solisti, plesalci in pevci. Ustvarjalcem bi Tone Pavček zagotovo takoj posvetil kako novo pesmico. Šolarji so hvaležno, z gromkim aplavzom sprejeli nagovor in čestitko dr. Slavke Šuštar.

KRKINA DEKLICA Z RASTOČO KNJIGO

V četrtek, 25. aprila 2019, pa smo doživeli prekrasen kulturni dogodek v Krkini tovarni zdravil ob njeni 65-letnici delovanja. Ob tem visokem jubileju so odkrili kip Krkine deklice z Rastočo knjigo kot simbol znanja in poguma v spodbudo za doseganje vsak dan boljših dosežkov v Krki in v Sloveniji. Zaigral je orkester Krka, zapel pevski zbor Krka, nagovorili so nas »oče« Rastoče knjige dr. Janez Gabrijelčič, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti in predsednik Krkine uprave. To je bilo pravo kulturno doživetje odličnosti in mojstrstva.

   

ZNANSTVENA KONFERENCA V ŠMARJEŠKIH TOPLICAH

Tudi pomen organizacijske kulture vse bolj zanima pred vsem znanstvenike na področju organizacijskih študij. V četrtek, 25. aprila 2019, so se zbrali v Šmarjeških Toplicah na 4. znanstveni konferenci Fakultete za organizacijske študije Novo mesto in obravnavali nove paradigme organizacijskih teorij. V marsičem so udeležence presenetili, kot na primer z ugotovitvami o pozitivnih učinkih ultravijoličnega sevanja, kompetencah konkurenčnih cvetličarjev, učinkovitosti starejših, identiteti grko-katolikov v Beli krajini, coaching študijah in tako dalje. Ne gre torej zgolj za teorijo ali nagovarjanje študentov, pač pa za spodbujanje znanstvenega raziskovanja o tem, kako je mogoče izboljšati organizacijsko kulturo delovnih skupin, s tem pa tudi učinke dela.

(Fotografije: Andrej Križ in s spleta)

Pripravila: Joža Miklič

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.