SRBSKI MODERNIZEM 1880-1950 GOSTUJE V LJUBLJANI

V Narodni galeriji v Ljubljani so 29. januarja 2020 slovesno odprli razstavo, na kateri predstavljajo izbor umetnin iz obdobja med letoma 1880 in 1950 iz ene najuglednejših in najbogatejših likovnih zbirk v Srbiji, zbirke Galerije Srbske matice iz Novega Sada. Gre za izbor 86 slik in kipov 38 najvidnejših umetniških imen, predstavnikov srbskega modernizma. Med njimi so: Paja Jovanović, Uroš Predić, Đorđe Jovanović, Nadežda Petrović, Petar Dobrović, Sava Šumanović in Milan Konjović. Zbrane sta nagovorila minister za kulturo in informiranje Republike Srbije Vladan Vukosavljević in minister za kulturo Republike Slovenije mag. Zoran Poznič, ki je razstavo tudi odprl. Razstavo bodo zaprli 3. maja letos.

 

ODLIČNO SODELOVANJE SRBSKIH IN SLOVENSKIH UMETNIKOV

Razstava izpostavlja tudi povezave med srbskimi in slovenskimi likovnimi ustvarjalci. Likovna umetnost ves čas deluje povezovalno, po ustanovitvi Kraljevine SHS pa je bilo sodelovanje še posebej intenzivno in je postalo institucionalizirano. V Narodni galeriji že desetletja sodelujejo s srbskimi umetnostnimi institucijami in gostovanja razstav so po drugi svetovni vojni redno potekala v obeh smereh. Izjemno odmevna je bila velika razstava Antona Ažbeta in učencev njegove münchenske likovne šole pred tremi desetletji v Beogradu, tokratna razstava v Ljubljani pa prinaša sistematičen pregled srbskega zgodnjega modernega slikarstva in plastike.

Direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki je v svojem slavnostnem govoru ob otvoritvi razstave povedala:

»Po uspešni razstavi hrvaškega modernizma zdaj v Narodni galeriji gostimo srbsko umetnost časa med 1880 in 1950 iz Galerije Matice srpske, ene najuglednejših in najbogatejših likovnih zbirk v Srbiji. Predstavljamo 38 najvidnejših umetniških imen in 86 njihovih del, ki so sooblikovala nekdanji skupni politični prostor.

Direktorica dr. Barbara Jaki

Ta se danes zdi bolj razmejen in oddaljen kot kadarkoli. Hkrati z razstavami zadnjih let iz fonda Narodne galerije, ki smo jih združili pod naslovom Umetnost za nove dni (umetnine iz Vladne umetnostne zbirke), zaokrožamo časovno razgibano obdobje in geografsko povezan teren. Kot celota te razstave omogočajo pogled na bližine in razdalje likovnih tendenc predstavljenega obdobja. Bolj kakor s hrvaškimi so bili slovenski ustvarjalci povezani s srbskimi kolegi, saj so na začetku 20. stoletja slovenski liberalci v prizadevanju za uveljavitev zahtev slovanskih narodov v okviru avstro-ogrske monarhije podpirali iskanje zaveznikov v širšem slovanskem okolju. Najintenzivnejše sodelovanje med jugoslovanskimi muzeji je potekalo še pred drugo svetovno vojno, ko je bila potreba po opredelitvi skupnega prostora najmočnejša in je likovna umetnost v tem smislu delovala povezovalno. Poleg poznanstev likovnih umetnikov še iz študijskih časov na Dunaju, v Münchnu ali Parizu je bil to eden od motivov za organizacijo razstave južnoslovanskih umetnikov leta 1904 v beograjski Veliki šoli v počastitev kronanja srbskega kralja Petra I. Skozi odnos med slogovno najbolj progresivno skupino slovenskih impresionistov in Nadeždo Petrović se je oblikovala nova paradigma, moderna umetnost, lahko bi jo celo povezali s skupnim imenom ‘jugoslovanski modernizem’. Ta se je utrjeval na skupinskih razstavah v regionalnih središčih in na tujem, promoviral idejo južnoslovanske kulturne in politične enotnosti, hkrati pa spodbujal nacionalno idejo v umetnosti na začetku 20. stoletja.

   

Ustanovitev Kraljevine SHS je sodelovanje institucionalizirala, slovenski umetniki so začeli pogosteje razstavljati v Beogradu in srbski v Ljubljani, sredi dvajsetih let se je slovenska zgodovinska avantgarda povezala s srbskim zenitizmom, Jože Plečnik je bil povabljen na srbski dvor, Beograd kot središče pa je sploh privabljal vse številnejše umetnike. Nekateri so se tam tudi ustalili: že pred drugo vojno Edvard Stepančič in za nekaj let Lojze Dolinar, po vojni pa Majda Kurnik.

V novi Jugoslaviji so v Beogradu postavili Muzej moderne umetnosti kot muzej nove kulturne, ne le politične prestolnice in v njem delno kot donacije in delno z odkupi zbrali tudi antološka dela slovenskih umetnikov; Marij Pregelj, denimo, je večino svojih del muzeju podaril.

Bolj ali manj politično motivirano je bilo tudi sodelovanje po osvoboditvi, k temu pa so pripomogle še osebne povezave muzejskih strokovnjakov, ne le umetnikov. Dolgoletna direktorica Narodne galerije dr. Anica Cevc (1926–2011) je svojo doktorsko disertacijo ubranila na beograjski univerzi. Sad njenega sodelovanja z mednarodno ugledno kustodinjo Narodnega muzeja v Beogradu in izvrstno poznavalko likovne umetnosti časa okrog 1900 dr. Katarino Ambrozić (1925–2003) je bila leta 1988 velika razstava, ki je predstavila Antona Ažbeta in učence njegove münchenske likovne šole, iz katere je izšlo nekaj najvidnejših imen ‘nove’ srbske umetnosti, ki se je odvrnila od sakralnega kanona ikon in v likovno umetnost vnesla nove vsebine. Dela nekaterih Ažbetovih učencev so na ogled tudi na tokratni razstavi, med njimi ima posebno mesto Nadežda Petrović, ki je tudi pozneje, ko se je iz Münchna že vrnila na Balkan, tesno sodelovala s slovenskimi impresionisti.

 Gostovanja razstav so po drugi svetovni vojni redno potekala v obeh smereh, nekatere so nastale v partnerstvu s srbskimi kolegi. V Narodni galeriji so bile leta 1960 na ogled kopije srbskih srednjeveških fresk in tri leta pozneje srbske ikone. Razstava srbskega slikarstva 19. stoletja leta 1965 je imela za nasledek gostovanje Narodne galerije s slovenskim slikarstvom 19. stoletja v Beogradu leta 1967 in pozneje istega leta v Novem Sadu. V beograjski Narodni muzej so leta 1985 iz Ljubljane potovali tudi Tuji slikarji od 14. do 20. stoletja.

     

V Narodni galeriji smo hvaležni dr. Tijani Paljkovljević Bugarski, ravnateljici Galerije Matice srpske, da je sprejela naše vabilo, prisluhnila našim predlogom in poskrbela za nadaljevanje že utečenega sodelovanja obeh institucij, ki poteka na različnih področjih muzejskega dela in je že obrodilo sadove. Verjamemo, da smo postavili dobre temelje nadaljnjemu sodelovanju, izmenjavi znanja, umetnin in strokovnjakov.«

Viri: Delo in Narodna galerija (Marijan Zlobec), fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SLIKAR BOJAN BENSA RAZSTAVLJA NA LJUBLJANSKEM GRADU

V četrtek, 13. februarja 2020, zvečer so v Galeriji »S« na Ljubljanskem gradu odprli slikarsko razstavo akademskega slikarja mag. Bojana Bense. Kustos razstave dr. Sarival Sosič je zapisal, da Bojan Bensa predstavlja izbor slikarskih del vse od leta 1983 pa do svojih zadnjih slik, ki so nastale v obdobju, ko se je umetnik pripravljal na svojo najobsežnejšo razstavo v Ljubljani.

     

 Slikar Bojan Bensa se je rodil 4. februarja 1956, na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je diplomiral leta 1980, leta 1983 pa je dokončal podiplomski študij na isti akademiji. Živi in dela v Ljubljani kot samostojni likovni ustvarjalec. Študijsko se je izpopolnjeval v Parizu in Berlinu in je prejemnik številnih priznanj doma in v tujini, leta 2014 je dobil nagrado Majskega salona.

       

Kustos Sosič je v svojem govoru poudaril: »Razstava že s poetičnim naslovom Pomembne zgodbe močno žarijo opredeli najbolj izrazito polje umetnikovega ustvarjanja, kot so močne, živahne, celo divje barve. Tako skozi domišljeno, a občasno tudi impulzivno nebrzdano barvno silovitost pred nami nastaja svet podob, svet, prežet s figuraliko tako ljudi kot živali, in predvsem likovni svet, ki niha med konkretnostjo oziroma naslonom na določene vsebine ter med meditativnostjo z rahlo navezavo na magičnost ali celo na nadrealnost upodobljenega.« Razstavo, ki bo na ogled do 19. aprila, je odprla predsednica Društva likovnih umetnikov Ljubljana mag. Mojca Zlokarnik.

Viri: Delo in Wikipedija, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

 

 

 

NOVOST NA KNJIŽNEM TRGU

Pred dnevi je pri založbi Ekslibrisizšla zbirka pesmi za otroke z naslovom JAZ + TI, ki jo je napisala Manja Žugman, profesorica slovenščine, pesnica, novinarka in literarna kritičarka, predvsem pa simpatizerka našega KDSŠ. Zbirka JAZ + TI vsebuje sedemnajst  pesmi, ki so primerne za bralce, stare nekje od devet do štirinajst let. Tematsko se osredotočajo na svet otroštva, na pravljice, ki so nam jih starši in vzgojitelji brali, na šolske dneve, ki so polni učenja, medvrstniškega druženja in povezovanja, pa tudi pridobivanja ocen za usvojeno znanje.Knjižico je opremila ilustratorka Laura Ličer, spremno besedo pa je napisal Miha Remec.

Pesnica Manja Žugman je o svoji novi zbirki pesmi dejala: »Pesmi sem brala tudi svojim učencem in moram reči, da so jim bile všeč. Ob njih so se razgovorili o tem, katere pravljice so radi poslušali, o tem, kako si bratje in sestre med seboj nagajajo, o tem, kaj bi radi postali, ko bodo veliki, ko odrastejo… V glavnem moram reči, da so ob njih uživali, se sprostili, se razgovorili, tudi nasmejali, zato menim, da so pesmi pravšnje za njihov pisani otroški svet.«

Nobenega dvoma ni, da so pesmi namenjene mladim, saj segajo globoko v otroški svet. So radostne, igrive, s svojimi rimanimi verzi in ponekod humornim pridihom naravnost vabijo mlade bralce k prebiranju, opazovanju, tudi ponotranjenju. Pesmi pa prav tako prijazno vabijo tudi odraslega bralca, da poseže po njih ter se skupaj z njimi zasanja v svoje otroštvo, v svoja mlada leta, v svojo preteklost, pisano, igrivo, brezskrbno.

Vsekakor je zaznati, da je pesnica tudi profesorica slovenščine, saj v pesmih sledi rimi, polne so okrasnih pridevkov, zamenjanega besednega reda, pa poosebitev in podobno, skratka pesniških sredstev, ki jih učenci od šestega do devetega razreda v osnovni šoli po učnem načrtu tudi spoznavajo, hkrati pa so pomembno znanje, ki ga uporabljajo tudi nadalje v srednješolskih klopeh.

 

JAZ + TI

Ah, kako je lep ta čas,

ko dekletu zrem v obraz.

Vse cvetoče se mi zdi,

čeprav cvetlic v razredu ni.

So le klopi

in na eno sem napisal

JAZ + TI.

                                                                                

Iz pesmi veje nepopisna radost, otroško veselje, pesmi so pisane in igrive, tu in tam katera spominja tudi na izštevanke ali pa niza morda svet domišljije, ki se utegne kakšnemu učencu v prihodnosti tudi uresničiti. Tudi nekoliko starejšega bralca popeljejo nazaj v leta svojega brezskrbnega otroštva in šolanja.

Dobro je tudi, da knjižica ni preveč zajetna, zaradi česar bo pritegnila k branju tudi nekoliko manj veščega bralca, ki ga morda na prvi pogled odvrnejo »predebele« knjige, pesmi pa so razumljive in mlademu bralcu prijazne, zato ne bo imel težav z razumevanjem oziroma interpretiranjem zapisanega. Vsekakor jih bo lahko prebiral tako v prostem času kot tudi v šoli za bralno značko. Avtorica je kot profesorica slovenščine svojo pesniško zbirko zagotovo namenila dobrim in malo manj dobrim bralcem, zato lahko upamo, da bodo njene pesmi zajele in obogatile ves otroški svet.

Miha Remec je o pesniški zbirki napisal: »Poezijo Manje Žugman spremljam že lep čas in njeno pesnjenje mi je pri srcu. Neka milina je v njem in včasih globoka žalost. Tudi zbirka JAZ + TI, v kateri so izbrane pesmi za osnovnošolske otroke, me ni pustila ravnodušnega, saj je v meni zbudila spomine na davne čase, ko sem kracal s krednim svinčnikom na osebno šolsko tablico in se učil poštevanko z lesenim računalom s kroglicami…

Foto: Vlado Pintarič

KONCERT VRHUNSKE VIOLINISTKE ANJE BUKOVEC

Že v petek, 27. decembra 2019, ob 20. uri je v SITI Teatru v Ljubljani nastopila violinistka Anja Bukovec, mednarodno priznana in najuspešnejša klasična violinistka v Sloveniji. Anja Bukovec je vrhunska glasbenica in priljubljena medijska osebnost z edinstveno kakovostjo, ki jo uvršča v sam vrh sodobnih progresivnih umetnikov. Ob tehnični dovršenosti izstopa zaradi prepoznavnega sloga, edinstvene interpretacije in komunikacije z občinstvom. Bukovčeva je cenjena oseba, ki je lik kulturne ambasadorke pilila na šolanju v Ljubljani, Pragi, Kölnu in na Dunaju.

Anja Bukovec nastopa kot solistka, osvaja mednarodne nagrade in navdušuje občinstva domala po vsem svetu. Glasbeni spekter je na koncertu v Ljubljani oplemenitil prav tako odlični pianist Igor Vićentić, pedagog na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani.

      

Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta.

Zbral: Franci Koncilija

    

KNJIGA O ZAMOLČANEM ŽIVLJENJU NOVOMEŠKEGA OLIMPIONIKA LEONA ŠTUKLJA (1898–1999)

UVOD

Olimpionik in gimnastičar Leon Štukelj, vrhunski športnik in sodnik, je bil prva slovenska svetovna športna zvezda. V svoji športni karieri je na vseh tekmovanjih prejel 20 medalj, med njimi naslednje olimpijske medalje: dve zlati v Parizu (1924), zlato in dve bronasti v Amsterdamu (1928) in srebrno v Berlinu (1936). Povsod je bil izjemno priljubljen in cenjen, kot športnik in kot človek, razen v Sloveniji v obdobju od konca druge svetovne vojne do osamosvojitve, pravi Ivan Čuk, eden od soavtorjev nove knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija.

 DRUGA KNJIGA O LEONU ŠTUKLJU

Univerzitetna knjižnica Maribor je v sredo, 12. februarja 2020, zvečer pripravila pogovor o knjigi Gospod Leon Štukelj in Tovarišija. V njej avtorji dr. Ivan Čuk, Alenka Puhar in Aleks Leo Vest ob Štukljevih izjemnih mednarodnih športnih dosežkih prvič analitično osvetljujejo tudi njegovo profesionalno pot in zamolčano zasebno življenje. Znano je, da Štukljev svetovni nazor ni bil naklonjen jugoslovanskemu boljševizmu, ki se je do potankosti zgledoval po ruskem vzoru. Zato Štukelj ni odobraval komunističnega režima v Jugoslaviji. Iz teh razlogov je bil povojnim komunističnim oblastem sumljiv. Po vojni je bil menda celo dvakrat zaprt, potem pa izpuščen, vendar mu je komunistična oblast trajno prepovedala opravljati sodniški poklic. Primerne športne slave je bil znova deležen šele po razpadu Jugoslavije.

V polni Glazerjevi dvorani v Mariboru je v uvodu Andrej Brvar prebral pesem »Srečanje z Leonom Štukljem«, odlomek iz osebnih zapiskov pa Štukljev pravnuk Jure Orehek. Dogodka sta se udeležili tudi Štukljeva hči Lidija Pauko ter preostala družina. Ne le izjemen športnik, olimpionik Leon Štukelj je bil tudi odličen sodnik, poudarjajo avtorji nove knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija, v kateri predstavljajo njegovo profesionalno pot in okoliščine, zaradi katerih ni smel več biti sodnik. Iz Štukljevih osebnih zapisov pa je razvidna tudi njegova strast do telovadbe v mladosti, ljubezen do matere, rodnega Novega mesta in domovine …

     

ŠTUKLJEVA ZAMOLČANA OSEBNOST

V vseh dosedanjih zapisih se ni toliko izpostavljalo, da je Štukelj leta 1924 diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani ter nato 20 let služboval kot sodnik. Nepojasnjena je bila nato prekinitev njegove sodniške kariere po koncu druge svetovne vojne. Nekaj drobcev iz obdobja druge svetovne vojne in po njej je bilo sicer objavljenih tudi v knjigi Leon Štukelj – prvih sto let, ki sta jo leta 1998 skupaj spisala Štukelj in novinar Franček Jauk. A kot je poudaril Jauk, ki je tudi povezoval pogovor, Štukelj o tem ni želel veliko govoriti: »Dejal je le, da bodo to že drugi vedeli. V njegovih korespondencah ne boste našli obsojanj, iskanja krivcev.« Novinarka in publicistka Alenka Puhar, ki je osvetljevala že več zgodb zamolčanih Slovencev, denimo Angele Vode, je dejala, da običajno še potomci teh, ki se jim dogodijo krivice, občutijo sram.

KAKO JE NASTALA KNJIGA?

Pobudnik knjige je bil Ivan Čuk, predavatelj na ljubljanski Fakulteti za šport, ki je ob pripravi razstave v Novem mestu ob 120. obletnici Štukljevega rojstva odkril sivo knjižico z njegovimi osebnimi zapiski. Kot poznavalcu sokolstva (z Vestom sta tudi avtorja knjige Prevarani Sokoli) mu je pri celotni zgodbi »nekaj manjkalo«, je povedal. Zato sta se obrnila na Puharjevo, ki je nato izbrskala kazenski spis sodnega procesa zoper Štuklja. Jugoslovanska varnostno-obveščevalna služba Ozna je Štuklja označila za modro gardo in belogardista, zaradi česar so mu leta 1945 sodili. Po dveh letih je bil naposled oproščen vseh očitkov, a poklica sodnika ni mogel več opravljati. Umaknjen je bil tudi iz društev, ne nazadnje je Sokole komunistična partija, ker so bili zanjo ideološko nesprejemljivi, ukinila, je izpostavila Puharjeva. Dvakrat je bil Štukelj tudi zaprt, kar pa je izvedela šele iz posrednih dokumentov, ne iz spisa. Čuk je dodal, da so v naslovu uporabili besedo »Tovarišija«, prispodobo Edvarda Kocbeka, ki označuje skupino, ki je Štuklja potisnila na rob družbe.

KDO JE BIL LEON ŠTUKELJ?

Na doživetem večeru, posvečenemu njemu in njegovi novi knjigi, so poleg njegovih človeških vrlin izpostavili, da je bil Štukelj član prvega rotarijskega kluba, ustanovljenega v Mariboru. Erik Vrabič je povedal, da je Rotary klub Maribor ob njegovi 100-letnici ustanovil tudi fundacijo, poimenovano po njem, in od takrat so podelili že več kot 200 štipendij. »Pri njem nisem nikoli opazil sence zagrenjenosti, tudi o svojih športnih uspehih ni veliko govoril. Bil pa je človek z izjemnim spominom, prava enciklopedija dogajanja v mestu in v svetu. Bil je, skratka, polna osebnost z visokimi moralno-etičnimi in demokratičnimi načeli,« je o Štuklju povedal France Prosnik, prav tako rotarijec, sicer pa klinični psiholog.

Viri: Večer in Wikipedija, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

 

VLADO KRESLIN JE PREPEVAL V IZOLI

V soboto, 28. decembra 2019, je priljubljeni slovenski pevec in kantavtor, 66-letni Prekmurec Vlado Kreslin, koncertno leto 2019 končal in naslednje začel v Izoli na Obali. Nastop je imel z Malimi bogovi na izolski Lonki, 18. januarja 2020 pa je sam nastopil na že tradicionalnem januarskem večeru v ajdovski kavarni Ave. Predstavil je novi album Kaj naj ti prinesem, draga. Na njem novim pesmim delajo družbo že znane pesmi v novih priredbah.

    

Vlado Kreslin je album izdal pri domači družinski založbi in ga je že predstavil na treh drugih koncertih, med drugim tudi v Gallusovi dvorani v ljubljanskem Cankarjevem domu. Zbirko enajstih skladb odpre naslovna pesem, po kateri se album tudi imenuje. Navdih zanjo je dobil Kreslin pri svojem glasbenem vzorniku Bobu Dylanu, pri skladbi »Boots of Spanish Leather« iz leta 1963. Kakor Bob Dylan tudi Kreslin ugotavlja, da je ljubezen samozadostna. Zato ni čudno, da se Kreslinova pesem izteče v toplino in svetlobo, ki poslušalca grejeta vse do izteka albuma …

                  

Vlado Kreslin je album izdal pri domači družinski založbi in ga je že predstavil na treh drugih koncertih, med drugim tudi v Gallusovi dvorani v ljubljanskem Cankarjevem domu. Zbirko enajstih skladb odpre naslovna pesem, po kateri se album tudi imenuje. Navdih zanjo je dobil Kreslin pri svojem glasbenem vzorniku Bobu Dylanu, pri skladbi »Boots of Spanish Leather« iz leta 1963. Kakor Bob Dylan tudi Kreslin ugotavlja, da je ljubezen samozadostna. Zato ni čudno, da se Kreslinova pesem izteče v toplino in svetlobo, ki poslušalca grejeta vse do izteka albuma …

Na koncertnem večeru na Lonki v Izoli je najprej nastopil Vlado Kreslin z Malimi bogovi, zatem pa s svojim bendom še mladi Lean Kozlar Luigi, pevec in kantavtor iz Čežarjev nad Koprom. Številno občinstvo je bilo nad nastopajočimi tako navdušeno, da odličnega vzdušja ni mogel pokvariti niti izpad elektrike. S pesmijo »Vse se da« so vsi skupaj prepevali tudi brez električne napetosti.

Vir: Primorske novice, fotografije pa so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ESEJI O KRIŽU

Eseji o križu so popolna novost na področju slovenske esejistike. Gre za eseje, ki jih je napisal duhovnik Milan Knep. Eseji so zanimivi tako za verujoče kakor tudi za neverujoče; enim in drugim razbijajo številne predsodke in stereotipe o krščanstvu. Oceno knjige Eseji o križu sta napisala dr. David Movrin in dr. Kozma Ahačič.

Milan Knep

Dr. David Movrin je zapisal: Trideset esejev v zbirki Milana Knepa bralcem nehote prikliče v spomin tudi v slovenščini močno zakoreninjeni frazem »Kristusova leta«, ki pa v zadnjem času dobiva nov pomen. Sociologi na zahodu zaznavajo pojav, ki mu rečejo Jesus Year – kako skušajo ljudje okrog tridesetega svoje življenje zastaviti drugače, se navezati na nekaj globljega od vsakdanjika, se zasidrati v nečem, kar jih presega. Knepovi eseji so vedno zakoreninjeni v izročilu, v zelo natančnem branju svetopisemskih besedil.

Dr. David Movrin

O teh avtor, za katerim so študij teologije in desetletja duhovniške službe, piše s suverenostjo poznavalca, ki se giblje po domačem terenu. Toda pri interpretaciji si upa stopiti dlje, v esejistično diskusijo priteguje sodobno literaturo in filozofijo, pa tudi lastno izkušnjo, tako da se tisočletna besedila nenadoma pokažejo v novi luči, na trenutke boleče osebni.

Dr. Kozma Ahačič pa je v predgovoru zapisal: Milan Knep je trenutno eden vodilnih mislecev in premišljevalcev tiste smeri v slovenski katoliški skupnosti, ki se ji novih poudarkov papeža Frančiška ni bilo treba priučiti in jih po sili razmer pogojno sprejeti. Njegovo delovanje je bilo namreč že ves čas usmerjeno k istemu cilju, k oblikovanju skupnosti intelektualcev, ki bi s čutom za sočloveka, za socialna ter okoljska vprašanja zunaj politike v novih časih s čim boljšim vpogledom v sodobne tehnološke tokove pomagali sooblikovati živo Cerkev.

Dr. Kozma Ahačič

Manj v institucionalnem in mnogo bolj v občestvenem smislu. Milan Knep predstavlja lik kristjana, ki ve, da ni ne boljši ne slabši od tistih, ki ne prihajajo v cerkev, in ki si zato zastavlja vprašanja, kot so: »Kakšen pomen ima vera, če ni nobene razlike med vernimi in nevernimi? Ali ni potem vseeno, ali verujem ali ne?« V svojih esejih načenja mnoge v tukajšnjem okolju skoraj nepričakovane teme. Razgalja odklone kapitalizma, vladavino bogatih, a hkrati ugotavlja, da je prepričanje o možnosti idealnega sistema zabloda. Prepričan je, da sekularni kulturi manjkajo prav dejanja, kjer se združita božje in človeško.

 Milan Knep pa v enem izmed teh razmišljanj ugotavlja: Z duhovnostjo se ne ukvarjam kot s sredstvom za odmik, nasprotno, duhovnost me vodi v žrelo sveta, v sredino arene, tja, kjer tečejo solze sreče, pogosto pa tudi solze žalosti …

Eseji o križu Milana Knepa človeka ne pustijo hladnega. V slovenskem prostoru bodo gotovo odmevali.

Vir: »Časnik, spletni magazin z mero« – https://www.casnik.si

Avtor: Igor Podbrežnik

 

 

OB SVETOVNEM DNEVU GLASNEGA BRANJA SO V KOČEVJU BRALI PREŠERNOVE PESMI

    

»V sredo, 5. 2. 2020, na svetovni dan glasnega branja, smo se ob 18. uri zbrali v čitalnici Knjižnice Kočevje, da se ob bližnjem slovenskem kulturnem prazniku z glasnim branjem Prešernovih pesmi poklonimo njegovemu spominu. Najimenitnejši gost dogodka je bil Satoshi Takeshita, predstavnik Yaskawe, tistega podjetja, katerega prisotnost vse bolj zaznamuje duh, prepoznavnost in prihodnost našega mesta. Gospod Takeshita nam je prebral Prešernovo pesem Kam v japonskem jeziku, župan občine Kočevje dr. Vladimir Prebilič pa se nam je virtualno pridružil z branjem Prešernovih sonetov z Japonske, kjer je bil na službenem obisku. Vsi sodelujoči bralci smo bili globoko medsebojno povezani z vsebino in ritmom Prešernovih pesmi. Tako smo dokazali udeležencem, da so njegove pesmi še vedno aktualne, in se spomnili njihove genialnosti. Med pesmimi, ki so jih izbrali in tudi prebrali naši obiskovalci, pa smo slišali tudi slovensko himno v angleščini, ki nam jo je recitiral v Kočevju živeč Američan. Toniju Mrviču, pastorju evangelijske cerkve v Kočevju, ki je bil hkrati tudi pobudnik tega večera, in Občini Kočevje pa se najlepše zahvaljujemo za pobudo in organizacijo tega prijetnega in nadvse navdihujočega večera. Vsi prisotni so bili enotnega mnenja, da bi moral dogodek, posvečen poeziji dr. Franceta Prešerna, postati tradicionalen,« je na koncu povedala direktorica Knjižnice Kočevje Cirila Pekica.

   

Fotografija: Pia Marincelj

 

Avtorica prispevka: Cirila Pekica, direktorica Knjižnice Kočevje

 

 

PEDAGOG NOVOMEŠČAN IVO DOVIĆ, NAVDUŠUJE MLADE LJUBLJANČANE

Ivo Dović je že od mladosti naprej izredno spreten pri oblikovanju najrazličnejših materialov, s pomočjo katerih potem izdela marsikaj zanimivega in tudi praktičnega. Na ljubljanski osnovni šoli v Trnovem  poučuje tehnični pouk in otroci ga imajo izredno radi, srečen in zadovoljen pa je tudi on sam.

Na KDSŠ veseljem objavljamo priloženi prispevek.

V šoli so izdelali in preizkusili ‘žogozvočnik’, jadrnico in sup

Učitelj tehnike Ivan Dović v delavnici mlade navdušuje za reciklažo in delo z rokami. S stropa učilnice visi ‘žogozvočnik’, med delom učenci poslušajo glasbo, pa tudi Val 202!

Preberi več PEDAGOG NOVOMEŠČAN IVO DOVIĆ, NAVDUŠUJE MLADE LJUBLJANČANE

SLAKOV IN PAVČKOV MUZEJ POSTAJA STIČIŠČE KULTURE V MIRNI PEČI

Leta 2018 so v Mirni Peči odprli razstavo o življenju in glasbenem ustvarjalnem opusu ljudskega godca Lojzeta Slaka. Razstavo si je do sedaj ogledalo že več kot 15.000 obiskovalcev, ljubiteljev njegove glasbe. Občina in lokalna kulturna društva načrtujejo, da bodo leta 2023 v muzeju poleg Slakove razstave odprli tudi stalno razstavo rojaka in pesnika Toneta Pavčka.

     

SLAKOVA RAZSTAVA

Mirnopečani se dobro zavedajo, da omenjeni muzej ni običajen muzej. Dejstvo je, da pri Slakovi razstavi ne gre zgolj za ogled predmetov, fotografij in drugega materiala iz življenja svetovno znanega harmonikarja, ampak tudi za pravo doživetje Slakove glasbe. Obiskovalci se lahko na odru sami preizkusijo v igranju na »frajtonarico« in kašno Slakovo vižo tudi zaigrajo, za nameček pa lahko poskusijo še številne lokalne kulinarične dobrote. Vodja muzeja Ljudmila Bajc je še posebej ponosna, da jim je k sodelovanju uspelo pritegniti številna lokalna društva. Bajčeva še dodaja, da je njihov muzej postal turistični informacijski center. V Slakovi zbirki je okoli 580 predmetov, ki jih je njegova družina posodila muzeju za 30 let.

PAVČKOVA RAZSTAVA

V prihodnjih letih pa občina Mirna Peč načrtuje še en pomemben »muzejski« načrt, postavitev stalne razstave ustvarjalnega opusa rojaka in znamenitega pesnika Toneta Pavčka. Manjša spominska zbirka je trenutno že na ogled v bližnjem Šentjurju, pesnikovi rojstni vasi. Nataša Repnik iz občinske uprave Mirna Peč je povedala, da želijo razstavo o pesniku Tonetu Pavčku odpreti ob 95-letnici njegovega rojstva, ki bo septembra 2023. Gre za obsežno zapuščino: 600 osebnih predmetov, nagrad in priznanj, daril ter več kot 2.500 izvodov Pavčkovih knjig. Pri organiziranju vsebinske zasnove Pavčkove razstave občini strokovno veliko pomaga Dolenjski muzej iz Novega mesta.

 

ZAKLJUČEK

Slakov in Pavčkov muzej v Mirni Peči bo resnično velika pridobitev za poživitev in ohranjanje glasbene in literarne dediščine Dolenjske in širše.

Vir: Dnevnik, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.