Manja Žugman: Bližanja

Založba: Primus
Leto izida: 2020
Spremna Beseda: Jože Štucin
Ilustracije: Dunja Kofler

Manja Žugman je doslej izdala že tri zbirke otroških ugank Premetanke brez zankeRazvozlankeBesedoznanke, pet pesniških zbirk za odrasle bralce Naplavine dušeIzsevanja/ŽarenjaBrstenjaTrialogNaj te ujame in monografijo Potepanja po Bosni in Hercegovini, njena zadnja pesniška zbirka z naslovom Bližanja pa je zbirka senryujev in haikujevki vsebinsko od »kratkice« (kakor poimenuje haikuje Jože Štucin, pisec spremne besede) do »kratkice« na svojevrsten način podarja ubesedeno izpoved ženske, pripoveduje o njenem hrepenenju po izčiščeni bližini in iskanju topline, zavetja in razumevanja.  

Skrivnostno monumentalne barvne ilustracije Dunje Kofler sijajno dopolnjujejo vsebino senryujskih vrstic, ki zapolnjujejo ženski princip bivajočega, zorenje in zrenje ženske, ki hrepeni po bližnjem, se predaja razmerju in se ne nazadnje uči in nauči ohranjati svobodno dvojino (z bližnjim). Na začetku zbirke se lirska subjekta kaže bralcu kot še nedorasla, zaljubljena in vihrava mlada ženska, potem pa polagoma prehaja v spoznanje, da je odnos svetel in temen, sestavljen iz radostnih in žalostnih trenutkov. Lirska subjekta iz senryuja v senryu raste, se razvija in odrašča. Utrdi se v vseh pomembnejših spoznanjih, »ki jih potrebuje, da uspešno krmari med odnosi (kakršnimikoli že) in lastnimi potrebami – da zna prepoznati, kdaj mora sebe in svoje želje postaviti pred vse ostalo«. 

Zbirka senryujev se tematsko osredotoča na ljubezen. Ta se kaže v vseh svojih odtenkih; predvsem pa kot ljubezen do partnerja, do bližnjega, do sočloveka, mestoma tudi do narave. Tematiko soustvarjajo motivi radosti, sreče, prve vihrave zaljubljenosti. Lirska subjekta naravnost kliče po dvojini: »slutim bližino / napete so brbončice / diha(j)va skupaj«. Skozi pesniško zbirko pa v razumevanju ljubezni odrašča in okuša tudi njene temne plati (»pospravljam tvoje / poljube v smetnjak / prazne obljube«), ki sežejo vse do razhodov, saj »z marjetice trga / bele cvetove / ne ljubi me več«. Proti koncu zbirke se lirska subjektka kot odrasla ženska zaveda (zrele) ljubezni, ki živi in pusti živeti. Slutiti je, da se je v dvojini in skozi njo izpolnila, izpopolnila in utrdila v svoji samosti, samskosti, samosvojosti in svobodi, saj pravi: »mehkobno bijem / v sožitje se ovijem / gozd je samo moj.« Po besedah pisca spremne besede se je uresničila »kot del univerzuma, haiku pa je v tem primeru medij, kjer človek lahko sreča človeka«. 

Želeti je, da bi tudi bralec v pesničinih senryujskih vrsticah našel pot k samemu sebi kakor tudi pot k drugemu. 

Smiljan Trobiš

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja