Novo mesto naj ostane žlahtno kulturno središče

Uvodni nagovor prof. dr. Milčka Komelja ob ustanovitvi Kulturnega društva Severina Šalija na ustanovnem zboru 2. decembra 2016.

Predsednik KD Severina Šalija prof. dr. Milček Komelj. (Foto: MiM)

Zamisel o društvu, posvečenemu kulturi in predvsem kultiviranju slovenskega jezika, je dragocena in pomenljiva tako za sámo Novo mesto kot za današnji prelomni čas, ko povsod opažamo vse bolj neprimeren odnos do naše materinščine. V času, ko ima slovenščina uradno zagotovljene vse možnosti za svojo afirmacijo in nadaljnji razcvet, se je namreč vse preradi predvsem sami otepamo in jo v času naraščajoče globalizacije vse bolj jemljemo kot komunikacijsko oviro, namesto da bi jo negovali kot največjo dragotino.

Novo mesto je široko znano po svojem kulturnem izročilu, še posebno po literarnih ustvarjalcih, in ta zavest o njem očitno živi še danes, ne le v knjižnici in muzeju. Med nekdanjimi dijaki novomeške gimnazije je bila cela plejada književnih ustvarjalcev, ki jim je mesto v marsičem pustilo pečat, tudi če so presegli krajevni okvir. Ustvarjalne generacije so se pojavljale v ritmičnih valovih in nam postopoma izoblikovale in negovale tisto bogato izročilo, po katerem je mesto najbolj znano, danes pa ga dopolnjuje še naraščajoča zavest o njegovi arheološki predzgodovini, ki s poimenovanjem Novega mesta kot mesta situl potrjuje kultiviranost samega eminentnega geografskega prostora. Hkrati je mesto ta čas tudi gospodarsko močno, tako da je danes posebne vrste pojem za vsestransko stabilnost. Med rojaki pa je ohranjen značilen lokalpatriotizem, kar kaže tudi obstoj društva, imenovanega po Novem mestu.

Ko sem pred dnevi srečal skladatelja Lojzeta Lebiča v družbi kulturi predane Novomeščanke, mi je sicer v šali, a hkrati ne le kot Kozinov občudovalec, zavedajoč se novomeškega pomena, dejal, da bi moralo biti glavno mesto Slovenije Novo mesto, in ne meglena Ljubljana. Podobno mi o njegovem zgodovinskem pomenu govorijo številni pesniki. Prijatelj Niko Grafenauer je bil vesel, ko sem mu povedal, da se v Novem mestu snuje kulturno društvo s Šalijevim imenom, in je ob tej novici začel nemudoma pretresati vsa novomeška literarna imena, seveda z izhodiščem v Ketteju, ki je Novo mesto z okolico med pesniki prvi nesmrtno portretiral. O kulturnem pomenu Novega mesta podobno vedno govori pesnik Andrej Brvar, ki je vesel, da je Novo mesto pustilo svojo sled v Mariboru s tamkaj živečim Leonom Štukljem, pa tudi s Pinom Mlakarjem, kot da bi vse poti vodile iz Novega mesta ali se vanj iztekale kot v dolenjski Rim, kot je sloveče mesto imenoval že Fran Levstik. In včasih se mi celo zazdi, da ostane zaznamovan z novomeškim izročilom vsakdo, kdor je, četudi le za hipec, stopil v njegov duhovni prostor. To je veljalo npr. tudi za Jožeta Toporišiča, ki se je ob Novomeščanih izrecno štel za Novomeščana, kot Novomeščan se je naslavljal skladatelj Božidar Kos, četudi je večino ustvarjalnega življenja preživel v daljni Avstraliji, in podobnih primerov je še več; še ko sem bil študent, pa sem doživel, da so se profesorji, ki so bili v preteklosti kakorkoli povezani z Novim mestom, ob spominu na mesto dobesedno raznežili, npr. Boris Merhar, kot da bi Novomeščane in bližnje Dolenjce bolj kot pripadnike drugih mest v resnici zbliževala nevidna duhovna vez, temelječa na skupnem kulturnem izročilu. Tak novomeščanski ponos, o katerem piše v knjigi o Božidarju Jakcu tudi France Stele, sem po očetovem zgledu najbrž že v otroštvu vsrkal tudi sam, saj se spominjam, kako sem med prvim izpitom iz umetnostne zgodovine Vojeslava Moleta (ki je, kot je napisal, prav v Novem mestu »snoval zgodnje sanje o lepoti in umetnosti«, po nepotrebnem, a z zame samoumevno nujnostjo imenoval novomeškega dijaka, nakar je profesor pomenljivo pridvignil obrvi.

Osrednje novomeško kulturno trizvezdje v najširši zavesti sestavljajo seveda Trdina, Kette in Jakac, ki se jim pridružujejo Kozina in Mlakar, torej ustvarjalci poznega 19. in prve polovice 20. stoletja, posebno predstavniki t. i. novomeške pomladi, kot jo je poimenoval Marjan Mušič. Ta je bila po svoji ustvarjalni moči in brezpogojnem zaupanju v umetnost in kulturo enkraten pojav, a je pustila trajno željo po nadaljevanju in nenehnem kulturnem prerajanju in je Novomeščane nekako zavezala, da so se tudi sami čutili naslednike kulturnih prednikov; a so hkrati iskali nova pota. Mislim, da je prav ta zavest o tradiciji, ki kliče k potrebi po nadaljnjem kulturnem razmahu, za Novomeščane in Dolenjce bistvena, ne glede na to, koliko ustvarjalnih moči se vsakokrat dvigne iz povprečja, tako kot so danes tukaj spet v ospredju nekateri književniki in filmski ali fotografski in slikarski ustvarjalci; preraja pa se tudi gledališko in glasbeno življenje. Izhodišče za posredovanje tudi takih ustvarjalnih sporočil pa je beseda, ker se šele s poimenovanjem in besedno razlago doživljanj in dogajanj v umetnosti oziroma v človeku lahko vse vtisne v zavest tudi refleksivno.

Severin Šali je živel v času novomeškega kulturnega zatišja, a intenzivnih prizadevanj za obujanje kulturne zavesti v nastajajočih novomeških ustanovah, v katerih je bil živo prisoten, in je bil po vojni zaradi objavljanja v času t. i. kulturnega molka nekako prezrt; zato je prav, da se je idejni oče tega društva spomnil nanj, še posebej, ker je bil zavezan besedi in širjenju kulture tudi kot pomemben prevajalec, ki je bogatil naše poznavanje širšega kulturnega sveta. Bil je domoljuben Novomeščan in nasploh domoljub, ki je napisal Spev rodni zemlji, po značaju skromen, ljubezniv in duhovit. Spominjam se ga že od otroštva, prav takega, kakršen je fotografiran na vabilu na ta ustanovni zbor, s hudomušnim pogledom in nekako odmaknjenega, če ne zastrto otožnega. Oče mi je o njem govoril s posebnim spoštovanjem, ker se je kot samouk iztrgal iz nadvse težkih razmer in se temeljito izobrazil; bil pa je za Novo mesto tako nekako samoumeven, da je bilo to, da je v njem bival, ob tem ko je bil duhovno pričujoč s statusom edinega pesnika, navzven skorajda neopazno; a je bil, tako kot za likovne potrebe Lamut, tudi uradni mestni pesnik za posebne priložnosti, kadar so rojaki praznovali jubileje pomembnih Novomeščanov, med njimi Jakca, saj je v svojih verzih vselej zadel bistvo Novega mesta, ki ga je nostalgično opeval tudi v svojih mladostnih pesmih. Kot sam pravi, mu je srce odpiral prav spomin na mesto; ko je začutil prihajanje jeseni življenja, pa je v jesenskem času v eni od pesmi značilno napisal: »Jesen je zdaj … Roke, kot bi prosile, so razprostrte mi nad rodni kraj.« In tudi ko je osvajal neznane duhovne pokrajine, se je, kot beremo v verzih, izbranih za vabilo na današnji dogodek, vse bolj počutil kot »glas rodnih tal«.

Ko je živel v Ljubljani, mi je o njem kot tihem, ljubeznivem človeku, poleg Grafenauerja in njegovih drugih uredniških kolegov z Mladinske knjige, z naklonjenostjo in spoštovanjem govoril zlasti pesnik Ivan Minatti, ki je tudi znal prisluškovati tišini v sebi, le da na svojem Ljubljanskem barju, medtem ko so Šalija poleg samega mesta navdihovali tudi Ragov log, kapitelj, frančiškanski samostan in Krka.

Mislim, da Šali v svoji spevnosti uteleša zamaknjenost novomeške tradicije, predano izročenost življenju, v katerem zori tudi smrt, zato v njem ob nostalgičnosti prevladuje neka melanholija, a tudi radoživost, ki mu prešinja tudi otroške verze. Vesel je bil, ko so njegovo zadnjo zbirko v Trebnjem pospremile risbe Vladimirja Lamuta; videl sem ga ničkolikokrat, a najbolj sem ga še kot šolar občutil nekoč na Gorjancih, kamor so Novomeščani organizirali izlet še s kamionom, kjer se je kot pravi pesnik zleknil na košenici ter zamaknjeno blaženo zrl predse v daljave in v nebo. Spominjam pa se še, kako so tudi drugi, zazrti v naravo, ob molčečem pesniku ali pozneje tudi z njim spregovorili predvsem o lepoti, in da je sodnik Rudi Jereb npr. pripovedoval, kako je njegov vsakodnevni katekizem branje Janeza Trdine, v čigar sobi smo pravkar zbrani; zato imam občutek, segajoč iz mladosti, da se je v Novem mestu ohranjala in prerajala neka kulturna elita med ljudmi vseh poklicev, ki čutijo spoštovanje do besede in umetnosti bolj pristno privrženo kot kje drugje, in da to znova potrjuje tudi pobuda za to društvo, katere iniciator je in jo požrtvovalno uresničuje nekdanji kulturi izjemno naklonjeni novomeški župan Franci Koncilija, ki je tudi sam pesnik.

Ker smo se sestali na predvečer Prešernovega rojstva, naj spomnim, da je prišel Janez Trdina iz ljubezni do Prešerna v Novo mesto gledat Primčevo Julijo, še preden se je za vedno preselil v naše mesto. Njen šmihelski grob smo Novomeščani dojemali s posebnim spoštovanjem, kot bi šlo za Prešernovega, in sam sem, živeč v tem okolju, na veliko začudenje kakega Kranjčana ali Kranjčanke dojemal Novo mesto malone kot Prešernovo mesto. O vsem, kar je v Novem mestu povezano z mislijo na Prešerna, je pisal med drugimi že Karel Bačer, v zvezi z Julijo in drugimi pričevanji pa je razvidno, kot bi Novo mesto zavestno želelo postati mesto besede, zato smo tudi tako ponosni na dolenjsko literarno izročilo, iz katerega izhaja vsaj slovenska pripovedna ustvarjalnost. V tej luči več kot razumem težnjo, da bi radi v Novem mestu pridobili tudi avtentično Julijino podobo, četudi menim, da v novoodkriti Langusovi sliki v resnici ne gre za Julijin portret; zato pa se za Kettejevo podobo na Vavpotičevi sliki v novomeškem muzeju kot Kettejeva Julija razkriva podoba Angele Smola. Sicer pa je novomeška poezija našla svoj odmev tudi v poetično nadahnjenem slikarstvu, in, kot mi je sporočil idejni oče Koncilija, so med iniciatorji društva tudi slikarji. A je vendar najbolj prav, da izhaja novo kulturno društvo iz osredotočenosti na vse, kar je v zvezi z besednim jezikom, tudi zato, ker je ta danes ponovno ogrožen in ker ga vse bolj kvarijo, v zavesti nekaterih pa se kaže celo kot ovira, ki naj bi preprečevala napredek.

To se je nazadnje doslej najbolj pokazalo ob proslulem predlogu novele zakona o visokem šolstvu. O tem smo v zadnjem času veliko brali, sam pa sem imel tudi neposredno priložnost, da sem tak odnos do jezika dojel tudi od blizu. Ko so me na SAZU določili v Svet za visoko šolstvo, sem videl, da so se v znamenju napačno pojmovane internacionalizacije kot največje prioritete najvišji predstavniki univerz brezsramno v en glas odločili, da bomo s slovenščino na njih lahko le nazadovali in propadli, pri čemer so v ozadju šteli denar, ki bi ga prinašali tuji študentje. Univerza v Novi Gorici pa npr. slovenščine v nobenem pogledu izrecno ne dopušča; zato je lani protestno odstopil kot njen soustanovitelj ZRC SAZU, njen rektor pa je letos prosil, da bi pristopila k soustanoviteljstvu Akademija, ki pa je to na srečo zavrnila. Celo na SAZU si je bilo treba izjemno prizadevati, da je ta eminentna nacionalna ustanova nazadnje le pripravila skupno izjavo, ki predpostavlja, da mora na javnih slovenskih univerzah imeti vsak študent možnost, da opravi celoten študij v slovenskem jeziku, in je predlog novele k zakonu odklonila. Posebno zaslugo pri tem pa so v njej poleg jezikoslovca imeli prav umetniki, ki jim je jezik svet in se zavedajo, da ni le nadomestljiv komunikacijski medij. To pa so pripravljeni, ne oziraje se na morebitna nasprotovanja tehnikov in uradnikov ali na očitke o zastarelem čitalništvu, povedati slikovito in brez ovinkov, na primer z besedami, da se kaj takega lahko porodi le v glavi norcev, kot meni Zorko Simčič, da je to – po Lebičevem prepričanju – grozljivo, da gre za sramoto, kot poudarjata Ciril Zlobec in Drago Jančar, in da o čem tako nezaslišanem, skrajno žaljivem do naših prednikov, sploh ne bi smeli razpravljati, kot trdi na primer Saša Vuga.

Izjavo o tem smo sprejeli, na pobudo Primorcev, tudi na Slovenski matici; posebno vplivna pa je bila tudi napoved Borisa Pahorja, da bo izstopil iz SAZU, če bo novela zakona sprejeta oziroma če bo novelirani zakon Akademija podprla. Zato je hvalevredna tudi pobuda za peticijo, ki je pripravljena v gradivu za današnje srečanje, čeprav menim, da bo potrebna šele oziroma ponovno, če bi bilo vprašanje spet aktualno, saj se utegnejo prizadevanja rektorjev za vpeljavo angleščine kot učnega jezika nadaljevati, kajti odstranitev določb o jeziku v noveli so rektorji sprejeli le s stisnjenimi zobmi. Najbrž prav v tem znamenju je bilo ustanovljeno tudi društvo, ki ga vodi Novomeščan dr. Stane Granda. Med odločnimi zagovorniki slovenščine pa sta se javno izpostavila tudi tukaj navzoča profesorja dr. Janez Dular in dr. Alenka Šivic Dular.

Novo mesto je poudarjeno kulturno mesto in mora še naprej ostati žlahtno kulturno središče. Kot sem opozoril in je naletelo na razumevanje, v statutu ni potrebno razglašati, naj bi bilo multikulturno, ker ta pojem vsaj v aktualnem pojmovanju ne predstavlja toliko sožitja kultur različnih narodov v mnogonacionalni Evropi, kot predpostavlja proces stapljanja in popolnega premešanja kultur; naša kultura pa mora ostati slovenska, odtod tudi vsa številna prizadevanja za jezik, pri čemer pa to nikakor ne izključuje medsebojnih kulturnih stikov in oplajanj ali celo poznavanja tujih jezikov in, na univerzah, medsebojnih profesorskih izmenjav. Govor o multikulturnosti predpostavlja ukinitev naše kulture kot slovenske, temu pa se razumljivo spet posebej upirajo prav umetniki, najbolj na slovenski jezik navezani književniki, med njimi vsi na SAZU, kjer je prav na zadnji seji npr. Zorko Simčič spričo stanja duha izrazil strah, da se bo nazadnje celo Akademija iz SAZU-ja spet preimenovala v AZU, kot se je imenovala ob ustanovitvi pred vojno, ko so v duhu tedanjega jugoslovenarstva izganjali vsakršno poudarjanje slovenstva, tako kot ga danes poborniki angleščine celo med nekaterimi kulturniki prav pod trojanskim geslom multikulturalizma. To pa nikakor ne pomeni izključevanja.

Za Novo mesto je bilo vedno pomembno tudi kulturno povezovanje, v času slovanofilstva v 19. stoletju posebno s Hrvati in Vzhodom nekdanje države, in táko sodelovanje predvideva tudi statut novega društva. Sam imam še iz gimnazijskih dni najlepše spomine na sodelovanje Novomeščanov in prebivalcev Bihaća, kjer sem si najbolj zapomnil, kako mi je mlada Bosanka povedala na pamet Kosovelovo pesem. Sodelovanje s Hrvaško je v duhu take tradicije po slovenski osamosvojitvi obudila tudi Slovenska matica, ki je sama po sebi izrecno slovanski pojav, med obujenimi srečanji slovanskih matic pa se je izkazalo, da vidijo nov smisel svojega obstoja v podobnem prizadevanju za ohranitev nacionalnih jezikov in kultur, kot so ga videli ob svojem nastanku, ki ga je spodbudila obramba pred kulturno nadvlado nemštva, primerljiva današnji obrambi nacionalnih jezikov pred prodirajočo dominacijo angleščine.

Prvo srečanje med slovensko in hrvaško matico je bilo na pol poti med Ljubljano in Zagrebom, v Kostanjevici na Krki, spotoma smo v Novem mestu obiskali Pina Mlakarja, stiki pa so ostali izrecno na kulturni ravni živi, ker vidimo v obeh kulturah veliko skupnega in sorodnega, v preteklosti tudi veliko prežemanj, ne da bi se prepirali, kaj je čigavo, ampak se z razumevanjem za posebnosti samo spoznavamo, tako kot naj bi se ljudje seznanjali z vso svetovno kulturo, ne da bi pri tem zaničevali ali celo zavrgli svojo lastno. Najbrž pa je lahko sodelovanje odlično in celo prijateljsko, ker pri tem politiko puščamo ob strani. Izjema je bilo le obujanje spominov na tragično nedavno vojno preteklost, ko so nekateri posebej poudarjali pripravljenost Novomeščanov, posebno novomeške bolnišnice, na vsakršno pomoč. Iz tega zato razbiram, da imajo kljub vsemu vsaj ustvarjalci lahko še avtoriteto, ki presega dnevne spore, in da nad trgovino računarjev vendar zmaguje moč idealistov.

Smotrno pa je tudi, da programski osnutek društvene dejavnosti goji zavest o enotnem slovenskem kulturnem prostoru, zavest, ki so jo negovali pobudniki nekdanjih Koroških dnevov, ki jo je, še preden je postal minister, razglašal pisatelj Rudi Šeligo in jo je razširjala tudi Slovenska matica, na kateri je bil doslej zadnji nedavni simpozij posvečen literarni ustvarjalnosti Slovencev v Italiji in Avstriji; izhodišče našega zanimanja za kulturno dogajanje Slovencev po svetu pa naj bi bilo ob temeljni kulturni radovednosti, ki v svojih zanimanjih ne pozna meja, tudi neomajna narodna zavest, ki jo je na Slovenski matici v času idejnih polarizacij že Fran Levec poudarjal kot našo najvišjo nadosebno vrednoto, in to naj bi veljalo tudi še danes.

Jezik se danes razkraja, ker ljudje veliko manj berejo in se zato ne znajo izražati, s tem pa tudi ne misliti; na vseh področjih se je razmahnilo plagiatorstvo kot nekaj samoumevnega, zato je prizadevanje za ohranitev in dvig jezikovne kulture več kot dragoceno. Lojze Lebič na sejah SAZU predlaga celo novo jezikovno razsodišče; zlasti tistim ustvarjalcem, ki preroško gledajo naprej, se zdi prihodnost na tem področju že malone apokaliptična in za nas samomorilska; a prav s svojo zavzetostjo vzbujajo upanje in, kot se je izkazalo, lahko tudi kaj dosežejo. V tem smislu je tudi zamisel o kulturnem društvu Severina Šalija gotovo izraz upanja, ki živi tudi med tradicijo negujočimi Novomeščani. Zato je Koncilijeva pobuda svetla, tako kot je svetla zamisel o simbolično rastoči knjigi, ki se je prav tako porodila v glavi Novomeščana, dr. Janeza Gabrijelčiča, saj v bistvu temelji le na širjenju zavesti, ki jo danes ponazarja dvigajoča se na videz krhka deklica s knjigo, in ne na izgradnji arhitektonske katedrale, o kateri je Gabrijelčič ob snovanju svoje zamisli sprva utopično vzneseno sanjal. Očitno je namreč, da prav ideje spreminjajo in lahko izboljšujejo svet; izražene pa so v ustvarjalnem izrazu, najbolj identitetno v besedi, ki jo posredujejo knjige oziroma zapisi, najbolj plemenito pa besede tiste vrste, ki prodirajo v globino srca in širijo obzorja in prostranstva duha; vse to pa nam simbolizirata poezija in romanopisje tiste žlahtne vrste, ki nam ga je s svojimi prevodi posredoval Severin Šali.

Z jezikom besede poimenujemo stvari in vse drugo, kar je očem nevidno, in vse to iz božje ali kozmične neznanosti dvigamo v človeško zavest; zato se z besedo, logosom, pričenja svetopisemski prikaz začetkov sveta in človeške zgodovine, slikarji in grafiki (med njimi pri nas najbolj izrecno Andrej Jemec) pa si to besedo razlagajo kot svetlobo, kar je eno in isto, kajti skozi besedo se kot skozi svetlobo razblinja tema. Beseda, s katero lahko počnemo to zares pristno, avtentično, pa ni priučena, ampak je zajeta le iz maternega jezika, za nas slovenščine, ki ji je bil življenjsko zavezan tudi Severin Šali.

Želim si, da bi društvo uspešno delovalo in upravičilo napovedi in svoj smisel. V veliki zadregi sem, ker to pripovedujem iniciatorjem tega podviga, saj nimam za njegovo ustanovitev prav nikakršne zasluge. Še več, v zvezi z njim nisem do pred kratkim ničesar niti slutil, dokler me ni idejni oče Franci Koncilija v ljubeznivem pismu presenetil z vabilom, naj se vanj kot Novomeščan včlanim, a na to nisem niti pomislil, seveda le zato, ker ne živim več v Novem mestu in mi prehajanje iz kraja v kraj kot nešoferju ni malenkost, tako kot je na primer slikarju Branku Suhyju in še komu, saj imam potovalno mrzlico že, če se odpravim kamorkoli. Zato tudi redko odhajam v Novo mesto, vendar lahko, kadar ga hočem obiskati, samo zaprem oči in že ga v duhu popolnoma jasno vidim. Vidim pa ga seveda táko, kot je bilo nekoč, ko sem blizu študijske knjižnice ničkolikokrat na cesti še srečal Severina Šalija in predvsem vse tiste, ki jih danes ni več. Zato je zame Novo mesto bolj spomin kot resničnost. Potem pa me je Franci Koncilija šokiral s sporočilom po telefonu, da me je izbral oziroma predlagal, naj kandidiram za predsednika, in me s tem razumljivo spravil v veliko zadrego; a spričo njegove ljubeznivosti, predanosti in zaupanja v zvestobo Novomeščanov mi je bilo njegovo pobudo nemogoče zavrniti.

Pomislil pa sem tudi na svojega očeta, ki je bil v Novem mestu vsepovsod navzoč, pri vsem kulturnem delovanju, tako pri nastajanju kulturnih ustanov, številnih društvih ali izdajateljskih pobudah kot pri načrtovanjih arhitektonske prenove mesta, kar sem šele prav spoznal, ko mi je mama pred nedavnim predala njegovo pisno zapuščino s številnimi govori in zapisniki, kar mi je nemudoma prišlo prav ob tedanjem pisanju o usodi dolenjskih gradov in novomeških slikarjev za Prelovškov jubilejni zbornik. Lahko bi torej dejal, da se vame na stara leta vsaj simbolično seli moj oče in da je Koncilijo najbrž nagovoril njegov duh.

Vendar se v resnici nikakor ne morem primerjati z očetom, saj nisem nikoli premogel nikakršnih organizacijskih ali podobnih družbeno angažiranih vzgibov, ampak sem kvečjemu z veseljem bral in po potrebi z enakim veseljem pisal. Povsod sem bil le spremljevalec in razlagalec že narejenega in zasnovanega ali pa sem se predajal navdihu le v lastno veselje, in le spontani stiki z umetniki in drugimi ljudmi iz sveta kulture so me pripeljali do delovanja zlasti v Klubu in uredništvu Nove revije, na Slovenski matici in nazadnje za tajnika v razredu za umetnosti v SAZU, ne da bi tudi sam kaj načrtoval ali pobudil, in prav tak vpoklic se mi danes ponovno dogaja v Novem mestu, kjer pa nisem več fizično prisoten. Zato sem ob tem, ko počaščen sprejemam predlog za to častno zadolžitev, prepričan, da bi moral biti predsednik društva njegov idejni oče ali kdo drug iz kroga iniciatorjev, in bom, če bo to za delovanje društva pripravneje in ustrezneje, to čast zlahka kadarkoli prepustil komu primernejšemu, saj je nenavadno, postati predsednik društva ob nekom ali namesto nekoga, ki je za njegovo delovanje vse skrbno pripravljal dobrih šest mesecev, kar vidimo iz pripravljenega gradiva, in ki si bo za njegovo dejavnost očitno tudi vnaprej najbolj prizadeval. Seveda pa se več kot zavedam, da je predlagano zaupanje velika počastitev, ob kateri ostajam ob vsem svojem že predolgem nagovoru v resnici brez besed. In se veselim kulturne zavzetosti, s katero pravkar rojevajoče se društvo nadaljuje z novomeško tradicijo in prebuja posluh za najbolj svete vrednote duha in slovenstva.

Milček Komelj

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja