Arhivi Kategorije: Zgodilo se je

PREDSEDNIK BORUT PAHOR JE ČLANU KDSŠ DR. JANEZU GABRIJELČIČU PODELIL RED ZA ZASLUGE

V torek, 11. junija 2019, so iz kabineta predsednika Slovenije Boruta Pahorja naspletu objavili sporočilo za javnost, da je na posebni slovesnosti v predsedniški palači Pahor podelildržavna odlikovanja. Med drugimi je red za zaslugeprejel tudi naščlan dr. Janez Gabrijelčič. V obrazložitvi podelitve priznanja je bilo navedeno, da dr. Gabrijelčič državno odlikovanje prejema za izjemno zamisel o Rastoči knjigi in za njeno uveljavljanje v Sloveniji in v tujini.

Dr. Janezu Gabrijelčiču je čestitala tudi mag. Marjeta Tratnik Volasko iz kabineta predsednika Državnega sveta Republike Slovenije. Našemu dragemu članu KDSŠ izrekamo vse članice in čani iskrene čestitke in zahvalo za dosedanje delo, še posebej pa za sočasno pomembno in odmevno prepoznavnost Kulturnega društva Severina Šalija!

Poleg našega člana dr. Gabrijelčiča so različna odličja prejeli tudi drugi. Zlati red za zasluge je za svoj izjemni znanstveni in kulturni opus ter življenjsko delo na področju primerjalne književnosti prejel prof. dr. Janko Kos. Red za zasluge je prejela še dr. Ana Kranjc, za velik prispevek k razvoju izobraževanja odraslih v Sloveniji in drugod ter k uveljavitvi Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. Medaljo za zasluge pa je prejel Sergij Šlenc, za svoj izjemni prispevek k povezovanju med italijanskim in slovenskim narodom, predvsem na jezikovnem in literarnem področju.

   

UTEMELJITEV :

Za izjemno zamisel o Rastoči knjigi in za njeno uveljavljanje pri nas in v tujini prejme dr. Janez Gabrijelčič red za zasluge.

Dr. Janez Gabrijelčič, doktor ekonomskih znanosti, je bil rojen leta 1939 v Novem mestu. Kjerkoli je deloval, je pustil vidno sled svojega dela. Je duhovni vodja forumov odličnosti in mojstrstva, aktiven član Društva ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, častni občan Mestne občine Novo mesto in častni občan Občine Trebnje. Iz vseh njegovih dejavnosti in zanimanj je zrasla Rastoča knjiga, katere idejni vodja in nosilec zamisli ter vseh nadaljnjih nadgradenj je prav dr. Gabrijelčič. 

Že kot ekonomist, zaposlen v Pionirju v Novem mestu, je spodbujal trajno izobraževanje in vseživljenjsko učenje s projektom Pionirka in podprojektom Rastoča knjiga. Ideja je zorela, ko je bil zaposlen na Računskem sodišču Republike Slovenije, izvirno vsebino rastoče knjige je razvijal na podlagi kulturnih, gospodarskih in znanstvenih dosežkov Slovencev. S to vsebino je pridobival nove somišljenike in zamisel vse bolj spreminjal v vseslovensko gibanje, ki ga je nazadnje pod svoje skrbništvo vzel Državni svet, aktivno vlogo v njem pa imajo še Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti ter Mestna občina Ljubljana. 

   

Projekt Rastoča knjiga je slovenska posebnost, dr. Janez Gabrijelčič pa ji je dal tudi svetovno razsežnost z Združenimi rastočimi knjigami sveta, katerih središče je v neposredni bližini Navja v Ljubljani, pokopališča velikanov slovenske kulture. Prva je k Rastoči knjigi pristopila Rusija s Tolstojevim romanom Vojna in mir, letos se ji je kot 13. država pridružila Češka z najslovitejšim disidentskim esejem Vaclava Havla, Moč nemočnih. Dr. Gabrijelčič zamisel Rastoče knjige nenehno nadgrajuje, pravkar snuje Družinske rastoče knjige, leta 2018 pa je Ljubljana gostila tudi prvi mednarodni festival Rastoče knjige in Združenih rastočih knjig sveta. Festival je predstavil dejavnosti osnovnih šol, društev, lokalnih skupnosti in organizacij, ki so vključeni v projekt. 

Če bi hoteli celovito prikazati dejavnost in ustvarjalnost dr. Janeza Gabrijelčiča, bi rekli, da si vse življenje prizadeva za osebnostno rast: od kakovosti k odličnosti stremi na vseh področjih človekovega ustvarjanja in življenja. 

Dr. Janez Gabrijelčič je človek vrednot, pri tem pa ostaja skromen. Republika Slovenija mu je hvaležna za njegovo delo in mu z državnim odlikovanjem izkazuje spoštovanje in zahvalo. S tem dobivajo potrditev njegove besede: »Preberi, napiši. Misli. Deluj. Delaj dobro, bolje, najbolje.«

Viri: Spletna stran, fotografije so s spleta/STA

Pripravil in obdelal: Franci Koncilija

10. ŠALIJEV VEČER JE BIL V ZNAMENJU KULTURE GORNIŠTVA

V torek, 4. junija 2019, je bil v atriju Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu že 10. Šalijev večer, slednjič v znamenju kulture gorništva in planinarjenja. Večer je KDSŠ pripravilo v sodelovanju s PD Dolenjske in Bele krajine. Gost večera je bil najuspešnejši slovenski vrhunski alpinist in himalajec Viki Grošelj, športni pedagog, gorski reševalec in vodnik, pisatelj in humanist. Grošelj je izmed Slovencev preplezal največ osem tisočakov in osvojil najvišje vrhove vseh petih kontinentov sveta, stal je tudi na vrhu Mount Everesta. O smislu alpinizma, o ekstremnih vzponih, o humanizmu in njegovih nepozabnih doživetjih ter ljubezni do gora se je z Vikijem Grošljem pogovarjal Franci Koncilija. Na večeru se je zbralo okoli 40 ljubiteljev gora.

Po krajšem uvodnem pozdravu so vsi prisotni z enominutnim molkom stoje počastili spomin na številne slovenske planince in himalajce, ki so se smrtno ponesrečili v gorah. Imenovani so bili Grošljev brat Silvo, pa Novomeščana Vanja Furlan in Andrej Markovič, Tomaž Humar, legendarni Nejc Zaplotnik, Pavle Kozjak in drugi. Sledil je veselejši del srečanja. Oba, Viki Grošelj in Franci Koncilija, sta dan preje, to je 3. junija, praznovala rojstni dan, zato sta si ob tej priložnosti iskreno čestitala in drug drugemu podarila knjigi.

Sledilo je zanimivo predvajanje slik z večine Grošljevih vzponov in dosežkov na področju alpinizma na Himalaji in ostalih najvišjih vrhovih, ki jih je osvojil na vseh petih kontinentih. Grošelj je najprej predstavil gorsko verigo Himalajo, s posebnim poudarkom na Mount Everestu, ko so Slovenci pred 40 leti, 13. maja 1979, prvič priplezali na sam vrh. Grošlju takrat zaradi hudih ozeblin ni uspelo osvojiti vrha sveta. Viki Grošelj je na Čomolungmo priplezal deset let kasneje, 10. maja 1989.

  

Na koncu pa je še posebej poudaril naravne lepote Nepala, ki je zanj poleg slovenskih gora najlepši na svetu. Tako Viki Grošelj še vedno vsako leto obišče Nepal in ga prehodi v različnih smereh. Hud potres v Nepalu, ki je aprila 2015 presenetil tudi Vikija Grošlja, ki je bil visoko v gorah, pa se mu je najbolj žalostno vtisnil v spomin, še posebej številni ljudje, ki so ostali brez vsega, več tisoč pa jih je tudi umrlo. Po pogovoru je bila v knjižnici še priložnost za druženje in izmenjavo duhovno bogatih doživetij.

(Fotografije: Marko Klinc)           

Pripravil: Franci Koncilija

 

V Novem mestu je odprta razstava ob 150-letnici rojstva slikarja Josipa Germa

Že sredi maja so v Jakčevem domu v Dolenjskem muzeju v Novem mestu odprli odmevno razstavo del Novomeškega slikarja Josipa Germa (1869–1950). Z razstavo ob 150-letnici slikarjevega rojstva Dolenjski muzej po razstavah del Ivana Vavpotiča in Božidarja Jakca nadaljuje razstavni niz, posvečen Novomeškim slikarjem realistom. Odprtja razstave, ki je bilo 17. maja 2019, se je udeležilo okoli sto ljudi, večinoma ljubiteljev slikarske umetnosti. Ob tej priložnosti so izdali zelo lep katalog. Germova razstava bo na ogled do 10. avgusta. V nadaljevanju objavljamo uvodni govor ugledne umetnostne zgodovinarke in kustosinje Katarine Dajčman, ki je razstavo tudi pripravila.

Spoštovani gostje, slikarjevi dediči, vsi ljubitelji umetnosti,

22. februarja letos je minilo 150 let od rojstva slikarja Josipa Germa (1869–1950), čigar življenjska pot je bila tesno povezana z Novim mestom, saj je imel pomembno vlogo v kulturni zgodovini tega območja. V počastitev tega jubileja se v Dolenjskem muzeju umetnika spominjamo s pregledno razstavo njegovega življenjsko-ustvarjalnega opusa.

Josip Germ se je rodil leta 1869 v Adlešičih v Beli krajini, mladost pa je preživel v Novem mestu, kamor se je družina preselila konec osemdesetih let 19. stoletja. Že v času šolanja na novomeški gimnaziji je pokazal nagnjenje k samostojnemu likovnemu izrazju, zato ne preseneča, da se je po maturi odločil za študij slikarstva. Z uspešno opravljenim sprejemnim izpitom se je vpisal neposredno v drugi letnik Akademije za likovno umetnost na Dunaju ter tako pričel svojo slikarsko pot. Ta ga je nato v želji po novem znanju in raziskovanju vodila v eno tedanjih najpomembnejših evropskih kulturnih žarišč, velemestno Prago, kjer so kot rezultat prilagajanja miljeju ter takratnim umetnostnim spodbudam nastala njegova najbolj uglajena dela, v katerih je dosegel svojo najvišjo umetniško raven.

Danes Josipa Germa uvrščamo med predstavnike realističnega načina slikanja, saj je v svojih upodobitvah v duhu akademske podstati stremel k čim večji tehnični popolnosti, pri tem pa ostal tematsko tradicionalen. Tudi v obdobju na prelomu 19. v 20. stoletje, ko so v razumevanju likovnega ustvarjanja nastajale vse večje diferenciacije tako med slikarji kot tudi med kritiki, je neomajno vztrajal v svoji osnovni likovno-nazorski opredelitvi in se ni priključil nobeni od umetniških skupin moderne. Tudi zato mu v slovenski likovni umetnosti pripada povsem svojsko mesto.

    

Na vrhuncu svoje ustvarjalne moči, leta 1898, je v Ljubljani pripravil prvo samostojno razstavo, v času, ko so bile te še redkost in je to pred njim storila le še Ivana Kobilca. S tem pogumnim in samozavestnim dejanjem je uspešno opozoril nase ter zbudil zanimanje in odobravanje likovne kritike in širše javnosti. Odmevni predstavitvi je nato sledilo prvo večje reprezentančno oziroma javno naročilo ljubljanske mestne občine, ki je Germu zaupala upodobitev zgodovinskega dogodka, ko je Ljubljano po potresu v letu 1895 obiskal cesar Franc Jožef I. Slika velikega formata z večjo figuralno kompozicijo, kjer v prvem planu izstopajo anatomsko pravilne, skoraj akademsko idealno obdelane postave, je vrsto let visela v ljubljanskem magistratu, danes pa jo lahko vidite na razstavi.

 

Nesebična domovinska ljubezen je slikarja po 16 letih bivanja v tujini privedla v domovino, saj je sprejel službo profesorja risanja na novomeški gimnaziji. Kar 32 let predanega pedagoškega dela je tako posvetil številnim rodovom novomeških gimnazijcev, med katerimi so bili tudi akterji kulturno-umetniške manifestacije, ki jo danes poznamo pod imenom Novomeška pomlad. Zaradi predanosti pedagoškemu delu je žal poredkoma nastopal v javnosti kot slikar, toliko bolj pa se je udeleževal društvenega in kulturnega življenja v dolenjski metropoli, pri čemer se je izkazal za vsestransko dejavnega človeka z več različnimi interesi in sposobnostmi ter za vnetega organizatorja in akterja novomeške kulturne zgodovine.

Spoštovani, z namenom kar najširše pričevalnosti je razstava ob 150-letnici slikarjevega rojstva zasnovana tako, da prikazuje likovno ustvarjanje Josipa Germa v splošnem pregledu in je sinteza vseh njegovih slikarskih prizadevanj, poznanemu in dostopnemu gradivu adekvatno. Iz sicer dokaj homogenega opusa izbrana dela kažejo njegove začetke, odzive na sočasne evropske tokove na prelomu stoletja ter dela, nastala v času, ko se je zaradi pedagoške in vsestranske kulturne dejavnosti slikanju posvečal vedno manj. Širših raziskav, zbiranja podatkov o slikarju in njegovih delih za razstavo in pripravo kataloga ne bi mogli opraviti brez naklonjenosti številnih posameznikov in ustanov, zato mi dovolite na koncu kratko zahvalo. Iskrena hvala dedičem Germove zapuščine, ki so popolnoma nesebično in z veliko vnemo podpirali naše delo, saj so Dolenjskemu muzeju podarili vsa slikarjeva dela ter nam pomagali poiskati nekatera druga slikarjeva dela v zasebni lasti. Tudi z njihovo pomočjo smo v katalogu, ki je izšel ob razstavi, zbrali in reproducirali 300 slikarjevih del. Hvala tudi vsem zasebnim lastnikom, ki ste z zavestjo, da vrhunci človeške ustvarjalnosti pripadajo vsem in nas vse bogatijo in je zato prav, da so na ogled javnosti, oplemenitili našo razstavo. Hvala gospe Tatjani Matjašič iz Ljubljane, ki je našemu muzeju prijazno podarila eno slikarjevo delo in s tem plemenitim dejanjem obogatila našo zbirko slikarjevih del. Hvala tudi oblikovalki kataloga Katji Keserič Markovič in seveda sodelavcem za vso pomoč pri pripravi ter postavljanju razstave.

Skupaj smo tako strnili dosedanje vedenje o življenju in delu Josipa Germa in tako v najboljšem duhu zaznamovali spomin nanj.

Še enkrat vsem iskrena hvala.

(Gradivo in fotografije je posredovala organizatorica razstave, kustosinja Katarina Dajčman.)

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

MUHOVIČEVI PRSTNI ODTISI

akad. prof. dr. Milček Komelj

V Galeriji Staneta Kregarja v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani so ob njenem 25-letnem jubileju delovanja že 4. aprila 2019 odprli razstavo slik akademika profesorja Jožefa Muhoviča, profesorja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Razstavo je umetnik naslovil Prstni odtisi. Na odprtju razstave je govoril naš predsednik, akad. prof. dr. Milček Komelj, ki je med drugim povedal: »Slikarstvo Jožefa Muhoviča je usmerjeno v vselej poglobljeno in izrazito kontemplativno dojemanje eksistencialnih vprašanj človeškega življenja, zato v njegovem likovnem izrazu dominira izrazita meditativnost.« V nadaljevanju objavljamo celoten govor. Razstavo so zaprli že 4. maja.

Slikarstvo Jožefa Muhoviča je usmerjeno v vselej poglobljeno in izrazito kontemplativno dojemanje eksistencialnih vprašanj človeškega življenja, zato v njegovem likovnem izrazu dominira izrazita meditativnost. Muhovičeve slike so vsaj na prvi pogled videti v osnovi abstraktne, pomenljive in izrazne že s samimi jasno profiliranimi oblikami, z zadržano pogosto temno in zemeljsko barvitostjo in raznoliko obdelavo kompaktnih ali migetajočih površin, a so hkrati preprežene z znakovnimi liki in figuralnimi aluzijami ali segmenti; pri tem pa so v svoji pretehtanosti, tudi kadar so reducirane le na nekaj oblikovnih prvin, v osnovi monumentalne in s svojo pomensko napetostjo metafizično usmerjene v transcendentalno.

Zavod sv. Stanislava

Njihov avtor je s svojo celotno mnogovrstno in na vseh področjih uspešno dejavnostjo pri nas edinstvena, nadvse kompleksna likovna osebnost: izšolan ustvarjalen slikar, profesor in filozof in naš danes najvidnejši likovni teoretik (med drugim je avtor monumentalnega Leksikona likovne teorije), ki se sprašuje ne le o formalni naravi likovnih sredstev, ampak tudi o njihovih možnostih, da zajamejo nevidno, in še posebej o vprašanjih religioznega v umetnosti. Pri svojem ustvarjalnem snovanju se lahko sklicuje ne le na spoznanja ali razglabljanja relevantnih filozofskih besedil, marveč živi tudi v dejavnem dialogu z umetniško literaturo, posebno pesništvom, pa tudi z glasbo. Pri tem pa mu njegovo védenje ne preprečuje prvinsko ustvarjalne spontanosti, zato sem lahko ob lanski jubilejni razstavi članov SAZU v ljubljanski Narodni galeriji v sentenci o Muhoviču napisal, da med slikarskim ustvarjanjem očitno hodi po prstih, da bi ne zbudil v sebi spečega teoretika, saj kot umetnik prisluškuje le notranjemu glasu intuicije, ki pa se mu poraja iz celovitega, tako intelektualnega kot doživljajskega duhovnega zrenja, usmerjenega v univerzalni svet arhaičnih mitov ter človeških spoznanj in biblijskih sporočil in usod; ponotranjenost njegove razgledanosti pa oplaja še široko kulturno zaledje. Spričo tega pri Muhovičevem umetniškem delovanju, četudi je slikar izrazit intelektualec, ne gre za likovne definicije vnaprejšnjih miselnih spekulacij, ampak je Muhovič kot umetnik – enako kot »zgolj slikarji« – prepuščen negotovosti ustvarjalnega tveganja, ki ga do kraja in energično obvladuje šele med samim ustvarjalnim procesom, ko skuša v inventivnem stiku z likovno materijo izraziti tudi vse tisto, kar je racionalno neobvladljivo. Predvsem pa svoje podobe priklicuje iz notranje polnosti, četudi včasih naslika le z drobcenim človečkom, rastlinskim detajlom ali figuralnim izrezom naseljeno praznino, ki v resnici zaznamuje z duhovnim izžarevanjem nasičeno kozmično prostranstvo.

Akademik profesor Jožef Muhovič je bil rojen leta 1954. Na Univerzi v Ljubljani je študiral slikarstvo, umetniško grafiko, likovno teorijo in filozofijo. Ukvarja se s slikarstvom, umetniško grafiko, likovno teorijo in estetiko. Med leti 1993 in 1996 je v okviru postdoktorske štipendije fondacije Alexandra von Humboldta deloval kot raziskovalec na Inštitutu za filozofijo Univerze Otto-von-Guericke v Magdeburgu in na Inštitutu za filozofijo Svobodne univerze v Berlinu. Zaposlen je kot redni profesor za likovno teorijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.

Njegova dela učinkujejo kot vidno uzrti mogočni haikuji, magična sporočila ali biblijski izreki in sentence, polne namigov in filozofskih spoznanj ali vprašanj; tovrstna tematika pa ni nikoli prikazana deklarativno, kaj šele ilustracijsko nazorno, marveč se vseskozi manifestira kot izraz slikarjeve premišljujoče narave, ki suvereno obvladuje znakovno primarni likovni jezik z njegovimi nosilnimi elementi od pike in črte do zaokrožene oblike ter vključenimi kolažno nanesenimi materiali, kot so zrcala, emajl ali kovinske plošče; umetnik pa se med ustvarjanjem ob vsej premišljenosti s sunkovito širokopoteznostjo inventivno prepušča le nepredvidljivim duhovnim vzgibom.

Njegova likovna dela izžarevajo svojo skrivnostno vsebino sama zase, tudi če se ne opirajo na naslove, ki nas lahko v njihovem doumevanju vsaj dodatno potrjujejo, če že ne usmerjajo v bližino njihovih pomenov. Predvsem pa široko razpirajo za umetnika temeljni duhovni dialog s človeškim religioznim, miselnim in vsem drugim zgodovinskim izročilom ter ustvarjalnimi dosežki in na novo oživljajo večna vpraševanja, ki nam jih sproža na primer misel na Antigono ali pogled na vzravnanega človeka, ki s svojo hojo med stebri antične agore sledi izročilu človeške civilizacije kot lastni senci, ne da bi razrešil zadnjo uganko, ki nam jo zastavlja smrt.

Vsa taka vprašanja, od alfe do omege, bolj kot enoznačne odgovore, utelešajo, simbolizirajo ali zagonetno izrekajo slikarjeve mogočne monolitne ali razkosane temne nosilne in včasih že kar mumijsko fosilne forme, zasidrane v premišljenih razmerjih kot nosilni piloti v prostorski panorami Muhovičeve predstave o človeškem bivanju, ki jim dajejo temeljni ton tudi barve s svojo elegično zamolklostjo ali svetleje energično intenziteto. S svojimi vertikalami in križnimi oblikami zaznamujejo navzočnost trpljenja ali skrivnostnost biblijske črke Tau; ponekod postajajo antropomorfne ali se izoblikujejo v silhuete človeških drž, v umetnikove značilne »bivajoče oblike« kot znanilke duhovnih stanj, ki predvsem zaznamujejo potopljenost vase in predanost Bogu. Umetniku je pri tem bistven tudi ritem, ki uravnava človeški kaos v večno fugo in lahko spregovori tudi o srčni aritmiji ali ga ustvarjalec usmerja v arhitektonsko čvrstost kompozicij, kar vedno znova kaže, da je Muhovič tudi izrazit kompozitor, ki svoje like premišljeno razporedi in hkrati povezuje, včasih s posebnim žilno linijskim prepletom, v predvsem navznoter dinamično razčlenjeno ubranost med duhovnimi razmerji.

 

Na Muhovičevih slikarskih duhovnih planjavah so posebej zgovorna razmerja med ploskovno projiciranimi prostorskimi prostranstvi in v njih naseljenimi človeškimi silhuetami. Njegov človek je brezčasen, odprt večnemu spraševanju, pokornosti ali češčenju, ležeč v horizontali trupla, tudi z aluzijo na Kristusov pasijon, poševno stoječ pod nebesnimi prepadi med naletavanjem snežink časa kot eksistencialen spomenik vztrajanju pod ponjavo temnega kozmosa, v katerega obrisu na eni od tovrstnih grafik razberemo celo arhaičen profil božanstva, ali pa je spuščen na kolena, pogosto simptomatično posejan po platnih kot molivec, zgoščen v nerazčlenjeno silhueto sedečega puščavnika, predanega večnemu meditiranju, ali razbit na fragmente in bdeč nad zgodovino kot krilata sfinga. Njegova bivanjska prizorišča pa so v svojih peščenih barvah včasih kot neznane egiptovske puščave, kjer kakšna jasno izrezljana geometrijska oblika spomni na puščavski šotor. V zaledju temne oblike lahko razberemo belo silhueto dvojice, povezane v medsebojnost, ki uteleša medčloveško razmerje ali harmonično dvojnost v posameznem človeku; zlasti slikovitejši obrisi pa se mu ponekod razblinjajo v postave angelskih ali demonskih prividov. In spet drugod se lahko že sama struktura slikovne površine kot razjedene ledene rože ob nosilni vertikali s svojim slikovitim utripanjem, odtenki in srebrnimi prelivi razširja v razprostrto tkanino žive poezije, iz katere nenadoma zaveje čista poetična lepota, katere izvor nam ostaja skrivnosten.

Vse take Muhovičeve silhuete so vtkane v panorame svetovja onstran konkretnega časa in prostora ter utelešajo iščočo človeško misel in nenehno zaupanje v odrešitev, ki jo v simbolnih figurah izpričuje njihova večnostna, s sveto tišino napojena negibnost. Na takih podobah gre vseskozi za vzorčna stanja duhovnega ozračja, pa naj na njih dominira nosilna figura ali pa se pojavljajo na slikah kot dotik živega le vanje vstavljena človeška znamenja, ki oživljajo prostranost sveta kot na brezčasnem duhovnem odru, na sublimiranem zgodovinskem zemljevidu ali v slikarjevem obrisnem gledališču senc. Na sliki prostrane gore, zlato obsijane gomile pod črnim soncem, se kot v proskinezi klanja figurica žalovalca, najbrž v spomin vsem v zemljo zagrebenim žrtvam neusmiljenega življenja, ne politično deklarativno, marveč univerzalno in zato toliko bolj prepričljivo. Na eni od najbolj poetičnih podob iz cikla Horizonti s hrbta vidna figura sedečega samotnega človeka zre s kovinskega podija nad vodovjem v večnostni horizont obale, malone kot v duhu stare romantike, hkrati večnostno in sodobno. Prostorska ploskev slike je premerjena in razmejena z vodoravnimi črtami, morda kot v dialogu s slikarskim svetom Muhovičevega profesorja in kolega Janeza Bernika, čigar Sencam na duši se je umetnik izvirno poklonil z lastno istoimensko sliko; sicer pa ga je, kot nakazujejo že naslovi in posvetila nekaterih slik, mestoma navdihnil ne le dialog z Bernikom, marveč tudi duhovni razgovor s pesniki Balantičem, Celanom, Hölderlinom ali Rilkejem ali skladateljem Messiaenom ter celo s pojmi, kakršni so Pitagorov izrek, »relativnostna teorija pogleda« ali Albertijevo okno, ki ga vidimo na razstavi. Umetnikovi kompaktni obrisi so ponekod kamnito mogočni ali nabreklo monolitni in se drugod spet organsko mehkeje prelivajo v silhuetni preplet, tako da pri njem izstopajo tako boleča ostrina in voljnost, masivno neprodirna zatemnjenost in zračnost; ob vseh bolj ali manj aluzivnih geometriziranih likih se v različnih metamorfozah prikazuje tudi vsaj na prvi pogled povsem hermetična, pomensko enigmatična abstraktna oblika, a se lahko celo ta, če ji prisluhnemo z ustvarjalno domišljijo, izkaže kot v bistvu antropomorfna ali humanoidna, na reliefno otipljivi sliki Temna snov na primer kot velikanska temna glava, v katere mogočnost so kot v nerazpoznaven portret človeka zliti vsi dosedanji kiparski človeški spomeniki. Ali pa se oglata forma v svoji pravokotnosti spreminja v kalup odprtega groba. Drobni človek, vrisan v temino prazgodovinske silhuete, v velikansko arhaično, na moderen kiparski spomenik spominjajočo glavo na krhkih paličastih nosilcih, pa učinkuje kot oko njene neuničljive misli, kot oživeli duh v gmoti snovi.

Med linijske elemente ene izmed takih mogočnih, z aluzivnimi ploskvami in črtovjem ter madeži razčlenjenih podob, slike z naslovom Prstni odtisi ali Fingerprints, je umetnik vključil tudi vzorce prstnih odtisov. Ker so v skladu z orjaškim formatom slike nadnaravno veliki, jih je lastnoročno naslikal kot vse drugo in niso vključeni v podobo kot neposreden odtis njegovih lastnih, torej ustvarjalnih prstov. Po tej sliki oziroma njenih prstnih odtisih je slikar naslovil kar celotno pričujočo razstavo, zato mi je pobudo za njen naslov posebej pojasnil. Usklaja se namreč z mislijo pisatelja in premišljevalca Vinka Ošlaka, ki jo je slikar prebral prav med nastajanjem te slike, da človek prstne odtise skriva, vsaj zločinci, ki jim preiskovalci po njih najlaže pridejo na sled, Bog pa jih kot stvarnik sveta razkriva vsepovsod, v vseh pojavih.

Tako kot se božji stvarnik razkriva v pojavih oziroma čudežih življenja, se razkriva v svojih delih tudi Jožef Muhovič, kot umetnik voljno orodje v nevidnih rokah, hkrati pa živ človek s svobodno voljo, ustvarjalec in torej človeški stvarnik, čigar ustvarjalna dela so prstni odtisi njegovega duha; zato so že sama po sebi najbolj pristni prstni odtis njegove eksistence v vseh njenih temeljnih duhovnih razsežnostih in legah, njegovih občutij, zavesti in podzavesti; umetnik kot mislec, ki premišljuje o svetu in o umetnosti in ki mu kot umetniku goli razum ne zadostuje, pa se očitno tega več kot zaveda. Zato v umetniška dela kot svoje prstne odtise in kot prstne odtise človeštva vtiskuje skozi lastno ustvarjalno osebnost potrjene misli, spoznanja, modrosti in iskanja človeškega rodu; to pa počne vselej skrivnostno in sugestivno ter celo obredno enigmatično, zaupajoč v poseben, malone ezoteričen smisel govorice likovnih elementov, ki v ustrezni, navdihnjeno premišljeni, a ne naključnostno poljubni povezavi, lahko vizualizirajo njegovo zamisel na način, ki učinkuje izrecno s svojo vidno prezentnostjo kot bolj ali manj sugestivna, z diskurzivno mislijo neizrekljiva likovna podoba. Pri tem umetnik prirašča iz izročila modernističnega slikarstva še posebno kot poznavalec in raziskovalec njegovega likovnega jezika, ki ga sam izrecno razlikuje od danes razraščajoče se zgolj vizualne informacijske govorice, ker je lahko ta likovno povsem neartikulirana. V tej luči je Muhovičeva poetika, ki jo je sam imenitno pojasnil v lanskem nastopnem predavanju po sprejemu v SAZU ter nazadnje doslej v intervjuju za Slovenski čas ob izidu svoje najnovejše knjige o vidnem in nevidnem kot uvodu v formalno likovno analizo, tudi izrazito osebna in že dolgo ali celo vse bolj jasno izkristalizirana in slogovno prepoznavna.

Številne od tovrstnih in pričujočih Muhovičevih slik so bile predstavljene že v uglednih galerijskih prostorih na Dunaju in drugod po svetu, najreprezentativneje v umetnostnem muzeju v Budimpešti, kamor so se idealno umestile že s svojo monumentalnostjo. V Zavodu sv. Stanislava, v prostorih, ki so živa priča zgodovinske veličine in tragike in v katerih odzvanja odmev vsega, kar se je kdajkoli oglašalo v njegovih hodnikih in učilnicah, pa dobivajo na novo pomenljiv zven še posebej v bližini galerijske zbirke Staneta Kregarja, umetnika, ki se je prav tako spraševal o razmišljanjih Antigone in antičnih spoznanjih ter dilemah in usodi sveta in človeka v njem, kot se danes Jožef Muhovič, ki si prav tako skuša priti o vsem na jasno, ob tem, ko se zaveda izhodiščne nejasnosti vsega. V tem prizadevanju, razvidnem iz njegove celotne poglobljene življenjske dejavnosti, je hkrati najbolj neposreden in skrivnosten v svojem monumentalnem slikarstvu (monumentalnem ne glede na pogosto velikanski format), kajti slikanju se inventivno prepušča z vso ustvarjalno zbranostjo kot pravcati likovni svečenik, ki z mogočnimi liki in lapidarno odmerjenimi gestami prostrana platna in ponjave vedno na novo posveča le emanaciji svojega likovnega pogleda, v katerega žarišču je v zgodovini sveta zatemnjen človek, izročen upanju na večnost in neskončnost.   

Milček Komelj

Fotografije so s spleta

KRKA JE PRAZNOVALA 65 LET OBSTOJA

Ob jubileju odkrili skulpturo Krkine deklice z rastočo knjigo

V četrtek, 25. aprila 2019, le dva dni po tem,ko je nekdanji Okrajni ljudski odbor Novo mesto leta 1954 izdal odločbo o ustanovitvi Farmacevtskega laboratorija Krka, so v Krki počastili svoj jubilej – 65-letnico ustanovitve podjetja. Kot je na slovesnosti poudaril predsednik uprave ter generalni direktor Krke Jože Colarič, so generacije inovativnih in ustvarjalnih sodelavcevv 65-letni zgodovini Krki omogočile zrasti v eno najuspešnejših generičnih farmacevtskih podjetij. Jubileju so se poklonili z odkritjem skulpture Krkine deklice z rastočo knjigo, ki so jo umestili pred najsodobnejšo tovarno trdnih farmacevtskih izdelkov Notol v Novem mestu.

 

Tako kot Rastoča knjiga tudi Krkina rast temelji na prepričanju, da sta ključna znanje in delo.Na slovesnosti sta spregovorila tudi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) akad.prof. dr. Tadej Bajd in član upravnega odbora društva Rastoča knjiga in idejni oče projektater član Kulturnega društva Severina Šalija dr. Janez Gabrijelčič.

Krka je iz majhnega laboratorija zrasla v veliko mednarodno podjetje. Število zaposlenih se je z leti nenehno povečevalo – od prve peščice v majhnem laboratoriju do današnjih več kot 12.500 sodelavcev, razpršenih po več kot 45 podjetjih in predstavništvih na različnih koncih sveta. Skulptura Krkine deklice z rastočo knjigo, ki sta jo na slovesnosti odkrila Krkina mlada, uspešna doktorja znanosti Saša Rožman in Ervin Šinkovec, simbolizira Krko in njene ljudi – strokovnjake, ki z znanjem, zavzetostjo, vztrajnostjo in predanim delom vseskozi stremijo k rasti in razvoju podjetja terk odličnosti. Sporočilo skulpture iz slovenskega kamna v Hotavljah, ki jo je izdelal akademski kipar doc. mag. Jurij Smole, je, po umetnikovih besedah, da so prav Krkini sodelavci resnična knjiga, ki nastaja in raste.

V svojem govoru je dr. Janez Gabrijelčič, idejni oče in član upravnega odbora društva Rastoča knjiga, povedal: »Deklica samozavestno in ponosno zre v prihodnost. To svojo držo veže na knjigo, ki jo drži v naročju, s katero bo nenehno rasla. Skuša nam v simbolno dejavni obliki prikazati vsebino in cilje po nenehnem bogatenju znanja navseh ravneh.« Krkino stremljenje k znanju je izpostavil tudi predsednik SAZU prof. dr. Tadej Bajd, ki je poudaril, da Krka znanosti že od ustanovitve namenja posebno pozornost.

Ne glede na zgodovinsko obdobje, v katerem so delovali in živeli, so, kot je na slovesnem dogodku poudaril predsednik uprave in generalni direktor Krke Jože Colarič, današnjo Krko ustvarili sodelavci, ki so negovali iste vrednote: hitrost in fleksibilnost, partnerstvo in zaupanje, kreativnost in učinkovitost. V slednjih še danes prepoznavajo trdne temelje Krki lastne poslovne kulture in podjetniške vizije, s katero uresničujejo svoje poslanstvo – ljudem po vsem svetu omogočati zdravo življenje. Zato so v Krki v skladu s poslanstvom Rastoče knjige na knjigo ob kipu deklice kot prvo misel zapisali Krkino poslanstvo, ki je Živeti zdravo življenje. V prihodnosti ji bodo dodajali nove misli, s katerimi se bodo poklonili znanju.

Ob Krkinem jubileju pogled v preteklost pokaže ključne mejnike Krkinega delovanja – od začetkov poslovanja v tujini, gradnje proizvodnih zmogljivosti na lokaciji v Ločni v Novem mestu do prelomne strateške odločitve, da licenčne izdelke nadomestijo z lastnimi inovativnimi generičnimi izdelki. Krka je od nekdaj vlagala v razvoj in raziskave, gradila tovarne doma in posvetu, pozneje vzpostavljala vertikalno integrirano proizvodnjo in ob tem nenehno širila marketinško-prodajno mrežo.

Danes se Krka uvršča v vrh svetovnih generičnih farmacevtskih proizvajalcev, učinkovito deluje na obstoječih trgih in uspešno vstopa na nove, z novimi naložbami pa svoj položaj še krepi. Močno je prisotna na generičnih farmacevtskih trgih zahodne, srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope. Svojo prisotnost vse bolj povečuje tudi na čezmorskih trgih, in sicer na območju Srednjega vzhoda, Daljnega vzhoda, Afrike in obeh Amerik. Proizvodne zmogljivosti imajo v Sloveniji, Ruski federaciji, na Poljskem, Hrvaškem in v Nemčiji, svoje izdelke pa bodo proizvajali tudi na Kitajskem. Izvoz predstavlja 93 odstotkov celotne prodaje skupine Krka. »Imamo močno mrežo podjetij in predstavništev v tujini, zunaj Slovenije širimo tudi svoje proizvodne zmogljivosti, s Krkinimi zdravili pa se dnevno zdravi 45 milijonov bolnikov po vsem svetu, za kar so zaslužni nekdanji in sedanji sodelavci,« poudarja prvi mož Krke Jože Colarič. Krkaši so prepričani, da bodo z znanjem, trdim delom in zaupanjem v prihodnost pisali nova poglavja prihodnjih desetletij.

(Fotografija: Andrej Križ)

Pripravila: Simona Gorjup

POGOVORNI VEČER Z MILČKOM KOMELJEM O NJEGOVEM DOŽIVLJANJU SLIKARJA BOŽIDARJA JAKCA

Ob skorajšnjem zaprtju razstave Božidar Jakac, Podoba in moč krajine je bil v torek,16. aprila 2019, ob 18.00 v Jakčevem domu Dolenjskega muzeja v Novem mestu pogovorni večer z akad. prof. dr. Milčkom Komeljem, predsednikom Kulturnega društva Severina Šalija. Pogovor je vodila kustosinja Jasna Kocuvan Štukelj. Srečanja se je udeležilo okoli trideset ljudi.

O omenjeni razstavi Novomeščana akad. Božidarja Jakca(1899–1980), slikarja, grafika in likovnegapedagoga, s katero je bila obeležena 120. obletnica njegovega rojstva, jeseni pa se bomo spomnili 30. obletnice slikarjeve smrti, smo na društveni spletni strani že poročali. Na pogovornem večeru pa je uvodoma vse prisotne pozdravila direktorica Dolenjskega muzeja Jasna Dokl. Celoten pogovor, ki je trajal domala dve uri,je bil tudi glasbeno oblikovan, saj je Božidar Jakac poleg slikanja občudoval tudi glasbo. Glasba je bila zanj visoka pesem umetnosti, izraz človekovega stremljenja in duha v onostranstvo.

    

Tako so učenci novomeške Glasbene šole Marjana Kozine z lepimi glasbenimi točkami dopolnjevali celoten večer. V nadaljevanju pogovornega večera je Milček Komelj z izbranimi besedami predstavil svoje doživljanje slikarja Božidarja Jakca od rosnih otroških let pa vse do njegove smrti. Poudaril je, da je bila Novomeška knjižnica ves čas hiša umetnosti, Jakac pa je bil s svojim slikarskim ustvarjalnim opusom simbol Novega mesta. Komelj je bil prepričan, da je v povojnem času Božidar Jakac izoblikoval pogled na umetnost in bil zelo priljubljen med ljudmi v Novem mestu in v Sloveniji. Iz dokumentarnega in zgodovinskega vidika je Jakac dobesedno udejanjal slikarsko umetnost v najširšem pomenu te besede. V tem je Jakac našel sebe in blago valovito dolenjsko pokrajino, ki jo je ljubil in upodabljal vse življenje. Na koncu zanimivega pogovora je Milček Komelj še povedal, da se je Božidar Jakac globoko zavedal svoje minljivosti in eshatoloških razsežnosti, kar je kot odrešitev čutil in doživljal v umetnosti.

 

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

DANICA RANGUS, ČLANICA KDSŠ, PREJELA NAGRADO MO NOVO MESTO

V petek, 5. 4. 2019, je bila v KC Janeza Trdine slavnostna akademija ob občinskem prazniku, ki je bil določen 7. aprila,saj je na ta dan leta 1365 Rudolf IV. Habsburški ustanovil Novo mesto. Župan je podelil nagrade in priznanja Mestne občine Novo mesto za leto 2018 naslednjim zaslužnim Novomeščankam in Novomeščanu: Danici Rangus, Fani Vovk, Nežki Ivanetič, Mariji Jerele in Samu Kralju. 

Na slavnostni akademiji je Danica Rangus, članica Kulturnega društva Severina Šalija, nekdanja predsednica Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine, aktivna predstavnica Društva Slovenija Rusija ter učiteljica slovenščine in ruščine na Osnovni šoli Center, prejela nagrado Mestne občine Novo mesto 2018 za 40-letne uspehe na vzgojno-izobraževalnem področju. V obrazložitvi je zapisano:

»Danica Rangus je mentorica bralne značke, tekmovanja za Cankarjevo priznanje, šolskega glasila ter Kulturnega živžava. Bila je članica državnih komisij za tekmovanja, natečaje in projekte. Je soavtorica delovnega zvezka za osnovne šole Stopinjice v svet književnosti. Posebna pedagoška dejavnost je njeno 22-letno delovanje v projektu Jezikovne  počitnice za mlade koroške Slovence. Na njeno pobudo se je Osnovna šola Center pridružila projektu Rastoča knjiga. Trikrat je bila soorganizatorka strokovne ekskurzije mladih iz Slovenije v Moskvo, marca 2018 pa spremljevalka skupine učencev in dijakov iz Novega mesta na šolanju pri kozmonavtih v Moskvi in Zvezdnem mestu. V Osnovni šoli Center vodi krožek ruščine, za učence je uvedla rusko bralno značko. Aktivno sodeluje z Oddelkom rusistike na Filozofski fakulteti, z Ruskim centrom znanosti in kulture, Ruskim mirom ter Veleposlaništvom Ruske federacije v Ljubljani.«

Kulturno društvo Severina Šalija svoji aktivni članici društva in Upravnega odbora Danici Rangus za prejeto priznanje MO NM iskreno čestita z željo, da bi aktivno nadaljevala delo z mladimi in v KDSŠ.

(Vir: spletna stran OŠ Center Novo mesto, fotografija:Robert Kokol in Franci Koncilija)

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

PREDSTAVITEV NOVE TROBIŠEVE KNJIGE PLIVKANJA

V torek, 9. aprila 2019, zvečer je v Trdinovi čitalnici knjižnice Mirana Jarca, na 9. Šalijevem večeru KDSŠ, znani novomeški pesnik in član KDSŠ Smiljan Trobiš predstavil že svojo 27. pesniško zbirko, ki jo je naslovil Plivkanja. Izdajo omenjene pesniške zbirke Trobiševih senryujev je z denarnim prispevkom omogočilo tudi KDSŠ. Na 9. Šalijevem večeru, ki sta ga finančno podprli Krka, tovarna zdravil in MO Novo mesto, se je zbralo okoli 40 članov in drugih, ki so z zanimanjem spremljali pester in zanimiv kulturni dogodek, odlične solistične nastope sopranistke Urške Kastelic iz Ljubljane pa so navzoči vsakokrat nagradili z močnim in dolgim ploskanjem.

Uvodoma je Franci Koncilija najprej opravičil odsotnost moderatorja Marjana Pungartnika iz Maribora, ki se zaradi bolezni dogodka ni mogel udeležiti. Sledila je kratka predstavitev Trobiševe pesniške zbirke, pesnika samega ter sopranistke Urške Kastelicin pianistke in skladateljice Aleksandre Naumovski Potisk. V nadaljevanju večera je Tomaž Koncilija v presledkih večkrat prebral nekaj Tobiševih senryujev, sopranistka Urška Kastelic pa je čudovito zapela tri znane operne arije, med njimi kot zadnjo tudi priljubljeno pesem Franza Schuberta Ave Maria. O Trobiševih senryujih je recenzent njegove pesniške zbirke, predsednik KDSŠ akad. prof. dr. Milček Komelj, zapisal: »Življenje se mu kot lepota bivanja v svoji smiselnosti predaja samo. Stvari umeva, ko jih ne misli, rešitve najde, ko si zanje ne prizadeva, in s samim seboj se sreča, ko v prizadevanju odneha ter se samo prepušča življenju, tako kot jeziku, s katerim taka dojetja in duhovne izkušnje ubeseduje. Na svet gleda kot na svetlobo in prav tako zre na njegove ljudi…«

Na koncu zanimivega večera, ki so ga prisotni spremljali z zanimanjem in zadovoljstvom, so spregovorili še trije člani KDSŠ. Najprej je spregovorila Rezka Povše, ki se je v imenu Literarne sekcije Snovanja, ki že 17 let deluje v Društvu upokojencev Novo mesto, zahvalila Smiljanu Trobišu za njegovo nekajletno uspešno vodenje te sekcije.Povedala je še, da so izdali že 11 pesniških zbirk, slednjo te dni z naslovom Prvikrat. Potem je spregovoril prof. dr. Miha Japelj o pomenu besedne umetnosti in se zahvalil Trobišu za njegov celoten ustvarjalni opus. Na koncu pa je spregovorila Stanka Starešinič, ki se je zavzela za večjo prepoznavnost pesnika Smiljana Trobiša na celotnem slovenskem prostoru. Sledilo je še prijetno druženje obiskovalcev večera ob dobri zakuski in pijači.

(Fotografiral: Marko Klinc)

Franci Koncilija

13. SLOVENSKI BIENALE ILUSTRACIJE

Vedno kadar se povežejo ustvarjalne ideje z dobro voljo, navdušenjem in posluhom številnih strokovnjakov in ljubiteljev lepih umetnosti, rezultati kmalu postanejo prepoznavni v širšem prostoru. Tako je bilo tudi z bienalno razstavo slovenske ilustracije pred 25 leti. Na letošnji, že 13. Slovenski bienalni razstavi ilustracij, ki so jo odprli 27. marca 2019 v Mali galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani, se nam predstavlja okoli sedemdeset vrhunskih sodobnih slovenskih ilustratorjev, kar dokazuje, da je projekt še vedno zanimiv, kakovosten in živ.

KAJ PRIKAZUJE RAZSTAVA?

Znano je, da prireditev ves čas svojega obstoja ohranja ustvarjalno moč in razkriva odličnost slovenske ilustracije z najrazličnejšimi avtorskimi poetikami, hkrati pa spremlja nove likovne rešitve, izraze in tehnike, saj umetniki ves čas prenavljajo slikarske tehnike, uvajajo elemente filma, stripa, animiranega filma, elektronskih medijev in drugih sodobnih tehnologij. Razstava torej pomeni dragocen prispevek k uveljavljanju ilustracije, ki je v svojem največjem segmentu otroške ilustracije nepogrešljiva pri sooblikovanju likovnega gledanja ter razumevanja mladih in najmlajših, saj gre za dejavnost z odgovorno vzgojno in izobraževalno vlogo – za slikovno govorico, ki soustvarja človekovo zavest in odločilno vpliva na duševni razvoj mladih.

ILUSTRACIJA V KORAKU S ČASOM

Likovna ilustracija je tudi v računalniški dobi ostala nenadomestljiva, saj se je razvijala sočasno z napredovanjem tehnologije in s tem postajala vse pomembnejša. Ilustracija po svetu doživlja razcvet in igra vse bolj pomembno vlogo v vidnem sporočanju, žal pa je pri nas še vedno potisnjena nekam na obrobje.

KAJ JE GLAVNA NALOGA IN POMEN ILUSTRACIJE?

Ilustracija poskuša prevesti besedilo v likovni jezik, istočasno pa se mora kvalitetna ilustracija predstavljati tudi kot vrhunska umetnina sama zase. Njen razpon je zelo obsežen. Ilustracija leposlovnih tekstov prevaja zgodbo in emocionalni naboj te zgodbe v sliko. Pri tem gre vedno za osebno interpretacijo ilustratorja, in kvaliteta ilustracije je prav v subjektivni interpretaciji, ki je vidna skozi bogastvo imaginacije avtorja in njegovim načinom upodabljanja. Znanstvena ali poljudnoznanstvena ilustracija pa lahko dosledno odslika in selekcionirano predstavi podobe, razgradi ali sestavi objekte in organizme, lahko prikaže pogled, ki fotografiji in očesu ni dosegljiv, ali pa podobam dodaja podatke, ki jih obravnava besedilo, in če je tiskana v reliefni tehniki in ustrezno prirejena, jo lahko zaznajo tudi slepi in slabovidni. Zato je izredno važno, da ilustracijo gojimo naprej in jo varujemo kot zelo pomembno področje likovne umetnosti.

ZAKLJUČEK

Za podelitev letošnjih nagrad Hinka Smrekarja je bila imenovana petčlanska strokovna žirija, ki bo izbrala tri najboljše ilustracije. V Mali galeriji Cankarjevega doma namreč razstavlja več kot sedemdeset umetnikov, med njimi tudi med Novomeščani priljubljena Kitajka, akademska slikarka in grafičarka Huiqin Wang. Razstava bo odprta do 19. maja letos.

(Viri: Dnevnik, ZDSLU, sekcija ilustratorjev, fotografije pa so s spleta)

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

KONCERT V POSTNEM ČASU

V soboto, 30. marca 2019, je bil zvečer ob 20. uri v novomeški stolnici sv. Nikolaja zanimiv glasbeni dogodek, Koncert v postnem času, ki so ga pripravili Kulturno društvo nemško govorečih žena »Mostovi« iz Maribora, Hrvaško kulturno društvo Maribor, Hrvaško kulturno združenje Novo mesto in društvo Kočevarjev staroselcev Občice.

V novomeški stolnici se je zbralo okoli petdeset poslušalcev, ki so prišli na postni koncert z zanimanjem poslušat čudovito baročno glasbo, ki so jo mojstrsko izvajali: Tjaša Drovenik, ki je igrala na orgle, violinistka Tamara Bakardžieva, altistka Barbara Juteršek in basist Marko Mandir. Koncerta se je udeležil tudi novomeški škof msgr. Andrej Glavan, obiskovalci koncerta pa so vsako izvedeno skladbo nagradili z navdušenim ploskanjem. Nastopajoči gostje so zaigrali in zapeli pet daljših baročnih skladb Nicolausa Bruhnsa (1665–1697), Johanna Sebastiana Bacha (1685–1750) in Johanna Baptista Josepha Maximiliana Regerja (1873–1916). Prireditev so finančno podprli Ministrstvo za kulturo RS, Zvezno ministrstvo za Evropo, integracijo in zunanje zadeve Republike Avstrije, Štajerska deželna vlada in Koroška deželna vlada. Dopoldne naslednjega dne, v nedeljo, 31. marca 2019, pa so glasbeniki nastopili v cerkvi sv. Alojzija v Mariboru.

 

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija