Arhivi Kategorije: Zanimivosti

SPLETNA RAZSTAVA ZEMLJEVIDOV V NUK

Od začetka junija 2020 Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) ponuja na ogled spletno razstavo Kartografski zakladi NUK. Predstavljenih je deset zemljevidov, ki prikazujejo današnje ozemlje Slovenije ali njegove dele, vse od srede 16. stoletja, vključeni pa so tudi zemljevidi, zasnovani vse do konca 19. stoletja, ko se je kartografija razvila v sodobno vedo.

NUK v Ljubljani

Kot so zapisali v NUK, hranijo v svoji zbirki zaklade, ki pripovedujejo zgodbe o avtorjih in lastnikih, kot tudi o času in krajih nastanka ter o prostorih, ki jih opisujejo. Slednje še posebej velja za kartografske mojstrovine, ki sodijo med najlepše in vsebinsko najbogatejše zaklade v knjižnici. Tokrat bodo vpogled v del zbirke omogočili tudi na spletni razstavi Kartografski zakladi Narodne in univerzitetne knjižnice, na kateri je predstavljenih deset zemljevidov, od prvih samostojnih kartografskih del slovenskega ozemlja iz 16. stoletja do zemljevidov s konca 19. stoletja. V NUK so poudarili, da zemljevidi pomenijo odsev vojaških, političnih, ekonomskih, kulturnih, verskih in družbenih vzorcev ter so fenomen na presečišču med znanostjo, tehniko in umetniškim delom.

Zemljevide bodo podrobneje predstavili tudi v znanstveni monografiji Kartografski zakladi slovenskega ozemlja, kjer bo prvič na enem mestu zbran pregled vseh reprezentativnih zemljevidov slovenskega ozemlja. Jeseni pa se obeta tudi razstava v NUK, kjer si jo bo mogoče ogledati v živo. Oba projekta nastajata v sodelovanju NUK in Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Avtorji projektov so Primož Gašperič in Matija Zorn iz ZRC SAZU in Renate Šolar iz NUK. NUK skrbi za okoli 150 zemljevidov, ki prikazujejo današnje slovensko ozemlje ali njegove dele. Ti zemljevidi danes predstavljajo časovne kapsule za razumevanje zgodovine, umetnosti, znanosti in politike. So viri za razumevanje tehnološkega razvoja in duha časa različnih zgodovinskih obdobij ter pomemben del naše kulturne dediščine, so še zapisali v NUK. (Viri: Demokracija in STA).

Fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

VALVASORJEVO KNJIŽNICO V KRŠKEM BODO POSODOBILI

Občina Krško je končno zagotovila 8,1 milijonov evrov za dolgo pričakovano izgradnjo prizidka k Valvasorjevi knjižnici v velikosti 1600 m2, kasneje pa bo sledila še prenova samostanskega dela knjižnice, kjer je shranjenih 1503 dragocenih knjig in inkunabul.

Valvasorjeva knjižnica v Krškem ni samo knjižnica kot številne druge po Sloveniji. V prvem nadstropju je namreč baročna Kapucinska knjižnica iz leta 1644, ko so v Krško prišli kapucini. Tako je že leta 1980 Slovenska kapucinska provinca z občino Krško podpisala pogodbo o prenovi knjižnice in samostana z namenom poživitve kulture v Krškem.

Krško pa je znano tudi po dolgoletnem organiziranju speedway motorističnih dirk, zato v knjižnici že od leta 2009 hranijo tudi številne predmete, povezane s tem športom in tekmovanji, kar še posebej privlači mlade.

Po koncu prenovitvenih del, ki bodo trajala najmanj dve leti, bodo sedanji del knjižnice, ki se nahaja v nekdanjem kapucinskem samostanu, namenili tako imenovanim tihim dejavnostim knjižnice, kot so domoznanski oddelek, organiziranje različnih razstav, del pa bo namenjen tudi upravnim prostorom. V novem in načrtovanem obnovljenem samostanskem delu knjižnice pa bo prostor za družabno življenje in funkcionalno delovanje knjižnice, kar vse bo prineslo povsem novo življenje v staro mestno jedro Krškega.

Viri: Delo in Dnevnik

Fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

BEETHOVEN (1770–1827) NAVDIHUJE UMETNIKE ZA ZAŠČITO OKOLJA

Ob letošnji 250-letnici rojstva nemškega skladatelja Ludwiga van Beethovna, ki bo 16. decembra 2020, sta družba Beethoven Jubilӓums in OZN umetnike po vsem svetu pozvali, naj se pustijo navdihniti njegovi 6. simfoniji in zavzamejo odločno držo do zaščite podnebja. Prve projekte so že predstavili v petek, 5. junija 2020, na svetovni dan okolja. Svoja dela na temo kulture, ki so bila predstavljena tudi na vseh spletnih omrežjih, je predstavilo več kot 250 umetnikov s šestih celin.

Beethoven je oboževal naravo, saj mu je predstavljala oddih in navdih. V svoji šesti simfoniji, imenovani Pastoralna, je glasbeno orisal harmonijo med človeštvom in naravo. Ena od dveh kopij partiture s skladateljevimi lastnoročnimi popravki pa se je ohranila celo v Ljubljani in jo hranijo v NUK-u.

Vir: Svet-24

Fotografije so s spleta.

Pripravil: Franci Koncilija

STOLETNICA ROJSTVA SLIKARJA KARLA PEČKA (1920–2016)

Koroška, s Slovenj Gradcem v ospredju, je dala Sloveniji tri pomembne slikarje: Karla Pečka, Jožeta Tisnikarja in Antona Repnika. Ker bo septembra letos minilo sto let od rojstva akademskega slikarja Karla Pečka, so v Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU) pripravili dokumentarno-umetniško razstavo Pečkov Slovenj Gradec. Razstava osvetljuje odnos med Pečkom in mestom ter prikazuje njegovo delovanje in umetniške sledi, ki jih je zapustil v Slovenj Gradcu.

Akademski slikar Karel pečko se je v zavest sodobnikov zasidral kot ena osrednjih osebnosti kulturnega življenja ter gonilna sila kulturnega razvoja Slovenj Gradca v drugi polovici 20. stoletja. Bil je človek mnogih talentov. Ni bil samo slikar in dolgoletni vodja slovenjegraške galerije, pač pa tudi sijajen likovni pedagog, izjemen kulturni organizator, spodbujevalec turističnega razvoja mesta in razvoja šolstva, ki je znal povezati različne ljudi za skupne cilje.

Pečko je galerijo in Slovenj Gradec z ambicioznimi projekti postavil na mednarodni kulturni zemljevid in z galerijsko dejavnostjo bogatil življenje Korošcev. Organiziral je velike mednarodne razstave pod pokroviteljstvom Združenih narodov, kakršnih si v tistem času nista znala ukrojiti niti Maribor niti Ljubljana. Tako je Karel Pečko s svetovljanskimi nazori ter mnogimi mednarodnimi projekti deloval kot izjemen promotor pristne kulture. Z mednarodnimi razstavami je v Slovenj Gradec pripeljal mnoge vrhunske umetnike in znane politične osebnosti, ki so v mestu pod Uršljo goro zaznavali prav posebno kulturno vzdušje.

Fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NA KRATKO O RAZSTAVAH DVEH PREPOZNAVNIH FOTOGRAFOV

UVOD

V primerjavi z razstavami likovnih del so fotografske razstave maloštevilne, pa zato nič manj zanimive, kakovostne in privlačne. Sleherna razstava fotografa pa je za avtorja nova priložnost za večjo prepoznavnost njegovega ustvarjalnega dela v Sloveniji in širše. S tem prispevkom želim predstaviti dva nadarjena slovenska fotografa, ki sta se že dodobra uveljavila, eden v ZDA, drugi pa v Sloveniji.

BORUT KRAJNC

V Galeriji Alkatraz v Ljubljani so že sredi februarja 2020 odprli fotografsko razstavo Boruta Krajnca, ki je že več kot 30 let fotograf pri tedniku Mladina. Kuratorja in galerista Ana Grobler in Sebastian Krawczyk sta o razstavi zapisala, da dela Boruta Krajnca izpolnjujejo vlogo, ki jo pričakujemo od družbeno angažirane umetnosti. Dokumentarni fotograf Borut Krajnc pač fotografira in ponuja s svojim delom ogledalo, ki opozarja tudi na samoumevnost, ki to ne bi smela biti. Fotografije naslovnic slovenskih dnevnih časopisov, s katerih je izrinjeno novinarsko delo, ki ga je zamenjal oglas, nas prisilijo v soočenje z realnostjo, ki smo jo preveč samoumevno sprejeli za novo normalnost, sta še zapisala kuratorja in galerista.

DINO KUŽNIK

Dino Kužnik, sicer rojen v Kočevju, je eden naših najvidnejših fotografov mlajše generacije, ki že od leta 2013 živi in ustvarja v ZDA. Med potovanji po Kaliforniji je začel fotografirati pokrajino. In prav zaradi objav fotografij, ki so nastajale v Arizoni, Nevadi, Novi Mehiki in Kaliforniji je kmalu postal prepoznaven na družabnih omrežjih. Hitro je napredoval in bil tako že leta 2017 na Sony World Photography Awards uvrščen v ožji izbor desetih najboljših fotografov na svetu. Tako ima Dino Kužnik danes na Instagramu že več kot 60 tisoč sledilcev, razstavljal pa je na številnih skupinskih razstavah po vsem svetu, denimo v New Yorku, Torontu, Parizu in Londonu. Sedaj živi v New Yorku, kjer spoznava iluzijo čudovite Amerike v pravi luči.

Viri: Večer in Mladina, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ČRNE KOZE JE PREBOLELA TUDI CESARICA MARIJA TEREZIJA

UVOD

V teh čudnih časih, ko je ves svet zajela pandemija virusa COVID-19, pozabljamo, da to sploh ni nič novega. V zgodovini človeštva je bilo veliko podobnih in glede na število umrlih še veliko hujših epidemij: leta 1320 je kuga pobila 30 milijonov Evropejcev, za črnimi kozami je leta 1720 umrlo 500 milijonov ljudi, kolera je v 19. stoletju pobila 20 milijonov ljudi, zaradi španske gripe je leta 1920 umrlo okoli 100 milijonov ljudi, dvakrat toliko, kot jih je umrlo v vsej prvi svetovni vojni, azijska ali hongkonška gripa je leta 1957 vzela 2 milijona ljudi, predvsem mladih, za aidsom predvidevajo, da bo do leta 2025 umrlo okoli 150 milijonov ljudi, sedaj, leta 2020, pa še ta koronavirus, ki je tudi zahteval visoko število smrti.

OD KOD BESEDE KUGA, EPIDEMIJA, KARANTENA?

Beseda vedno vzbuja našo radovednost, kdaj in kje se je rodila in kako se je razvijala do svojega današnjega pomena. Kako zavita in nepredvidljiva so ta njena pota, pa smemo sklepati po najnovejšem samostalniku v slovenščini, »korona«, ki se je zelo na hitro skrajšal iz prvotne daljše sestavljanke »koronavirus«. Tako današnje besede, kot so prekužiti, okužiti in razkužiti, izhajajo iz besede kuga. Koren besede kuga smo Slovenci prevzeli iz davne izposojenke iz stare visoke nemščine. Kasneje se je izraz kuga uporabljal za vse hudo nalezljive bolezni. Tujka karantena izhaja iz števnika štirideset (quaranta), ki so ga Italijani izpeljali v samostalnik quarantena in pomeni štirideset dni ali štiridesetdnevnico. Toliko dni so namreč morale v Trstu, Benetkah in Dubrovniku ladje čakati na posebnem samotnem sidrišču, če je obstajal sum, da na njih razsaja kakšna kužna bolezen. Stavbe, v katerih so »okuženi« čakali na ozdravitev v karanteni, pa so imenovali lazaret.Najbolj znana takšna bolnišnica za kužne bolezni, zlasti za gobavost, je bila v Benetkah, ime pa je dobila po otoku Santa Maria di Nazareth (Nazareto). Ime nazareto so kasneje spremenili v lazareto po imenu svetopisemskega gobavca Lazarja. Besedi epidemija in pandemija pa izvirata iz grščine. Epidemija je bolezen enega naroda, pandemija pa pomeni, da neka bolezen razsaja po vsem svetu. Karantena danes pomeni osamitev, izolacijo, zaporo, omejitev … V Sv. pismu pa beremo, kako je že Mojzes ukazal Judom, da je moral vsak gobav človek vpiti »Nečist, nečist!«, gobavci pa so morali živeti izven mest in vasi…

ČRNE KOZE JE KOMAJ PREŽIVELA CESARICA MARIJA TEREZIJA

V minulem letu smo v Novem mestu in na spletni strani Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ) večkrat pisali o cesarici avstro-ogrske monarhije Mariji Tereziji (1717–1780), ki je za Novomeščane storila veliko dobrega. Leta 1767 je za črnimi kozami zbolela tudi cesarica Marija Terezija. Pri vladarici je bolezen potekala tako težko, da so ji podelili poslednje zakramente, a je k sreči preživela. Še pred tem je zaradi koz izgubila 16-letnega sina Karla in 12-letno hčerko Johano Gabrielo. Koze je prebolelo še več njenih otrok. Znano je, da je Anglež Edward Jenner odkril variolizacijo in s tem rešil milijone ljudi. V Sloveniji pa je bil najbolj znan ljubljanski kirurg Vincenc Kern, ki je že leta 1801 začel s cepljenjem.

V gradu Statenberg na Štajerskem je velikanska sobana, kjer je po izročilu prespala cesarica Marija Terezija, ko je bila na potovanju po Kranjskem. Grad Statenberg je vreden ogleda.

ZAKLJUČEK

V Jugoslaviji so črne koze izbruhnile marca 1972. To je bila zadnja epidemija v Evropi, koze pa je z romanja v Meko prenesel muslimanski imam s Kosova. Takrat se je okužilo 175 ljudi, 35 pa jih je umrlo. Jugoslaviji je na pomoč priskočil UNICEF in poskrbel, da so lahko cepili domala vseh 18 milijonov Jugoslovanov. V Sloveniji črnih koz nismo imeli, morda tudi zato, ker so policisti na avtocesti ustavili vsak avto in cepili ljudi, ki tega še niso opravili.

Vir: Primorske novice, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

160-LETNICA ROJSTVA BELGIJSKEGA SLIKARJA IN GRAFIKA JAMESA ENSORJA (1860–1949)

13. aprila 2020 je minilo 160 let, odkar se je v Ostendeju rodil belgijski slikar in grafik James Ensor. Sodobniki so ga označevali za najpogumnejšega in najbolj drznega slikarja. Veljal je za izjemnega risarja in kolorista.

James Ensor je študiral na likovni akademiji v Bruslju. Od leta 1880 pa vse do leta 1917 je imel v domači hiši atelje, kjer je nastalo več njegovih mojstrovin. Prvič je razstavljal leta 1881. Kasneje se je ob risanju posvečal tudi glasbi. Ensor je začel slikati v impresionističnem slogu, kmalu pa je fauvistične elemente združil v močno ekspresiven, oseben, sarkastičen slog.

Najraje je slikal ljudi v maskah, okostnjake in ulične muzikante. Ustvarjal je namišljen svet, v katerem so se dogajale absurdne človeške komedije. Ni čudno, da je s svojim nadrealističnim in ekspresionističnim slikarstvom razburjal takratno javnost. Danes velja James Ensor za inovatorja umetnosti 19. stoletja, s čimer je pomembno vplival predvsem na predstavnike ekspresionizma in nadrealizma 20. stoletja.

Vir: Reporter, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

OD TALESA DO TEBE

Filozof in pesnik dr. Gorazd Kocijančič je nedavno napisal novo pesniško zbirko »Od Talesa do tebe«, ki jo je izdala založba Beletrina v Ljubljani. Recenzentka Tanja Petrič je o zbirki napisala, da gre za drzen in virtuozen pesniški eksperiment, ki se požvižga na modne poetike in se zazira daleč v človeško preteklost.

Gorazd Kocijančič v zbirki sledi razvoju evropske filozofske in pesniške misli, ki jo polaga v usta izjemnim zgodovinskim mislecem. Glasovi od Talesa, Pitagore, Sokrata, Platona in Aristotela prek Tomaža Akvinskega, Spinoze in Kanta pa vse do Heideggerja in Lacana mozaično sestavljajo sliko naše zahodne civilizacije, čeprav avtor sploh ne vrednoti ali moralizira.

Pesnik se zaveda, da se bo njegova pesniška zbirka Od Talesa do tebe marsikomu utegnila zdeti nekoliko čudna. Ni le mešanje književnih zvrsti, žanrski hibrid, ampak zlitje zgodovine filozofije in poezije. Mišljenje ima svoje temeljne poetske razsežnosti, poezija pa zmožnost izražati filozofske uvide in zamisli – zato je pesem lahko »orodje«, s katerim se na poseben način dotikamo preteklosti mišljenja. Apokrifna pesniška zgodovina zbirke Od Talesa do tebe ne vzpostavlja alternative običajnemu načinu historiografije, se pa imaginativno-intuitivno spušča v koren zgodovinopisja. Izjemne pesmi v svoji srčiki trmasto ponavljajo tezo o primatu življenjskega sveta pred teoretskimi abstrakcijami in popredmetenji.

Pesniška zbirka Gorazda Kocijančiča Od Talesa do tebe s podnaslovom Apokrifna zgodovina evropske filozofije je po besedah omenjene urednice žanrski hibrid, ker združuje na videz oddaljeni področji – zgodovino filozofije in poezijo. Avtor v njej v obliki pesemskega dialoga s filozofi predstavi filozofijo poltretjega tisočletja. S filozofi se sicer »pogovarjajo« osebe, ki so bile običajno odrinjene na rob zgodovine. Zbirka po njenem mnenju z eno nogo stoji v erudiciji in z drugo v sočutju. Pesnik in filozof Gorazd Kocijančič tako v različnih verznih oblikah razgrinja znane in manj znane koncepte mišljenja in verovanja, od grškega in rimskega mnogoboštva prek krščanstva in islama pa vse do nihilizma.

Kocijančičeva pesniška zbirka Od Talesa do tebe je zgoščeno in poglobljeno poznavalska, prvovrsten pesniški eksperiment, ki filozofsko neizobraženemu bralcu zlahka zazveni hermetično, intelektualistično in celo anahronistično. Iz Kocijančičeve pesniške zbirke, ki je nekakšna kronika filozofske misli, lahko veliko razberemo o njem samem. Navsezadnje tudi to, da se ljudje skozi zgodovino nismo veliko spremenili in da se še vedno reflektirano sprašujemo o Bogu in svetu, v katerem živimo in smo.

Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

POEZIJA Z ZASLONA

Zaradi znanih »korona« omejitev družabnega in kulturnega življenja je v drugi polovici aprila pesniški turnir založbe Pivec v Mariboru, dvajseti po vrsti, prvič potekal na spletu. Na prireditvi, na kateri izbirajo najboljšo izvirno neobjavljeno slovensko pesem v tekočem letu, je strokovna žirija pesniški viteški naslov podelila Tanji Božić za pesem »Zemljevid«, občinstvo pa je najbolj prepričala pesem Jerneja Kusterleta »Noč naju glasno izgovarja«.

Na letošnjem natečaju je s po eno pesmijo sodelovalo kar 160 pesnikov. Strokovna žirija je izbrala dvanajst finalnih pesmi, ki jih je založba Pivec izdala v zborniku. Častni pokrovitelj 20. pesniškega turnirja je bil mariborski župan Aleksander Saša Arsenovič.

Vir: Delo, fotografije pa so s spleta

Zbral: Franci Koncilija

DRUGAČNO RAZMIŠLJANJE O NEVARNOSTI KORONAVIRUSA COVID-19

Ni samo koronavirus covid-19 nevaren virus … Tudi brezbrižnost in brezobzirnost sta nevaren virus!

Pomanjkanje sočutja, empatije in razumevanja je nevaren virus!

Tudi pohlep, bahavost, podkupljivost in škodoželjnost so nevaren virus!

Pa neiskrenost, sebičnost in neodgovornost so tudi nevaren virus!

Med vsemi pa je pomanjkanje razuma in zdrave kmečke pameti najverjetneje najbolj nevaren virus!

Vir: Facebook, fotografija je s spleta

Avtorica: Vida Orbanič