Arhivi Kategorije: Zanimivosti

FESTIVAL FOTOGRAFIJE V MARIBORU

Festival fotografije Maribor je prvič potekal leta 2016. Njegov namen je bil, da ob 80-letnici delovanja Fotokluba Maribor obeleži to pomembno prelomnico v zgodovini mariborske fotografije. Letošnji festival je že peti po vrsti. Uradno so ga odprli na Židovskem trgu v soboto, 5. septembra 2020, hkrati pa poteka na več različnih lokacijah po Mariboru. Festival tako ponovno predstavlja domačo in tujo avtorsko fotografijo visoke kakovosti. Izvedli bodo tudi nekaj delavnic, predavanj in okroglih miz. Na festivalu se bodo predstavile vse generacije fotografov, od začetnikov do uveljavljenih, poleg sodobne digitalne fotografske tehnologije bodo na ogled tudi druge raznovrstne fotografske tehnike. Rdečo nit festivala predstavlja raznolikost motivov ter vsebine, ki se pojavljajo v fotografskem mediju, zato je ogled razstav po navedbah organizatorjev kot sprehod po bogati paleti fotografskega konglomerata.

ŽANRSKA RAZNOLIKOST

Razstavljene fotografije predstavljajo dokumentarne, erotične, urbane, portretne, krajinarske in tudi osebnoizpovedne motivike. Gledalec tako spoznava vse čare fotografije in njeno izrazno moč. Festival skozi žanrsko raznolikost razstav predstavlja različne fotografske pristope in prakse. Poleg razstav ponuja še delavnice, predavanja, okrogle mize in pogovore o fotografiji z gosti. Med njimi bo večkrat nagrajeni fotograf iz Velike Britanije Judah Passow, čigar dela pogosto objavljajo vodilni ameriški in evropski časopisi ter revije. Pogovoru se bosta pridružila fotoreporter Uroš Hočevar ter režiser in fotograf Boštjan Slatenšek.

Judah Passow

ŠTEVILNE GENERACIJE FOTOGRAFOV

Festival, ki bo trajal vse do konca septembra, se želi po navedbah organizatorjev osredotočiti na vse generacije fotografov ter tako predstaviti kontinuiteto kakovostnega medija pri nas in hkrati aktualno tujo fotografijo. Zato so razstave na različnih lokacijah po mestu in tako povezujejo vse pomembnejše galerijske akterje v Mariboru. Med sodelujočimi so Umetnostna galerija Maribor, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Fotografski muzej Maribor, Društvo likovnih umetnikov Maribor, Mladinski kulturni center Maribor in

Sinagoga Maribor. Na skupno 28 razstavah bo tako svoja dela predstavilo okoli 50 fotografov.

FESTIVAL POSTAJA TRADICIONALEN IN ODPIRA VPRAŠANJA O DOŽIVLJANJU TELESA

»Ker je presegel pričakovanja in s strani občinstva požel željo, da se nadaljuje tudi v prihodnje, postaja tradicionalen. Zagotovo je festival mlad in se kot takšen še razvija, oblikuje, išče, a njegov cilj je jasen že od začetka – ozaveščati javnost in predvsem mlade o tem, kaj sploh kvalitetna fotografija je. Svet, v katerem živimo, je namreč poplavljen s fotografskim in vizualnim materialom, fotografija je vse bolj dostopna ter se tako kot glasbena, filmska in druge sorodne zvrsti bori za avtorske pravice ter verodostojno reprezentacijo in referenčno vrednotenje je za medije povedala Petra Čeh.

Letošnji festival odpira vprašanja o doživljanju telesa, dojemanju podobe, identifikacijah s telesom in njegovem položaju v prostoru, o iskanju meja med telesnim in duhovnim ter o doživljanju vidnih in nevidnih meja, o prisotnosti telesa v sedanjosti ter sledeh preteklosti in sledeh v prihodnost. Umetniški vodja je že tretje leto zapored Vasja Nagy-Hofbauer, ki se sprašuje, kaj pomeni telo v času, ko digitalni mediji krojijo vsakdan in dojemanje resničnosti. Po njegovem se vprašanje vseprisotnosti podobe zdi že zastarelo, kot bi si ga postavljala neka starodavna generacija teoretikov in filozofov. Danes je dojemanje resničnosti skozi podobe že tako samoumevno, da je postalo telo predvsem objekt, ki ga je treba ujeti v podobo, ki bo rabila za nekakšno identifikacijo in tudi klasifikacijo, še med drugim razmišlja umetniški vodja.

V drugem sklopu razstav pa gre za mednarodni projekt, v katerem ob Fotoklubu Maribor sodeluje še nekaj mednarodnih partnerjev. Na festivalu je tako izpostavljena mednarodna skupinska razstava Onkraj roba v Fotogaleriji Stolp, kjer se umetniki v delih osredotočajo na življenje najstnikov in mladih ter razmišljajo o različnih vidikih evropskih migracijskih politik – od posebnih izkušenj delovnih migrantov, prosilcev za azil in prebivalcev migrantskih naselij do širših vprašanj migrantskega dela, diskriminacije in rasizma.

dr. Kurt Kaindl

V Fotografskem muzeju bo razstavljal tudi avstrijski fotograf dr. Kurt Kaindl. Po letu 2000 je veliko potoval in raziskoval skupine evropskih manjšin in migrantov ter njihove življenjske pogoje. Rezultat njegovega potovanja po območju nekdanje železne zavese, med Lübeckom in Trstom, je tudi predstavljena razstava Potovanje po nikogaršnji zemlji. Osredotočil se je na spremembe v vaseh in mestih ter v veliki meri fotografiral ljudi, ki še vedno ali ponovno živijo na območjih nepremostljivih meja.

Tretji del bodo spletni dogodki, okrogle mize in predavanja, izvedli pa bodo še delavnico portretne fotografije in dneve analogne fotografije, ki postaja vse bolj popularna. Za promocijo fotografije bodo izpeljali še prireditev Ex Tempore, kjer bodo v okviru celodnevnega ustvarjalno-tekmovalnega dogodka fotografski navdušenci ustvarili svoj pogled na osem izbranih motivov.

Viri: Večer, STA, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

V DUNAJSKI ALBERTINI RAZSTAVLJAJO DELA FRANCOSKIH IN ŠVICARSKIH SLIKARJEV

V dunajskem muzeju Albertina je od 27. avgusta do 15. novembra 2020 na ogled razstava iz zbirke vrhunskih evropskih slikarjev, kot so Vincent van Gogh (1853–1890), Paul Cezanne (1839–1906), Henri Matisse (1869–1954), Edouard Vuillard (1868–1940) in drugi. Razstavljeno je okoli 120 njihovih del.

Švicarsko mesto Winterthur
Dunajska Albertina

ŠVICARSKO MESTECE WINTERTHUR, ZBIRALIŠČE UMETNIKOV

Zbirka velja za eno najpomembnejših zasebnih zbirk švicarske in francoske umetnosti 19. in 20. stoletja. Njihova slikarska dela sta na začetku 20. stoletja, od leta 1905 do 1936, zbirala navdušenca nad slikarsko umetnostjo, švicarski oftalmolog Arthur Hahnloser (1870–1936) in njegova žena Hedy Hahnloser-Bϋhler (1873–1952).

Arthur in Hedy Hanloser

Zakonca Hahnloser sta veliko teh slik kupila od prijateljev slikarjev. Najprej sta se zanimala samo za sodobnejše umetnine, kasneje pa tudi za slike van Gogha, Cezanna, Renoira in drugih … S slikami sta obdala stene v svoji Villi Flora v švicarskem mestu Winterthur v bližini Züricha, ki je pravo zbirateljsko mesto slikarskih umetnin. Tako je njuna vila postala stičišče za številne umetnike in ljubitelje umetnosti. Večina del, ki so na razstavi v Albertini, sodi pod okrilje fundacije Hahnloser / Jaeggli in drugih posameznikov in muzejev v Bernu. Ker Villo Flora še obnavljajo, bodo slike po razstavi poslane v bernski Kunstmuseum.

NERAZUMLJENI VAN GOGH

Med razstavljenimi deli je tudi znamenita slika nočne kavarne v francoskem mestu Arles umetnika Vincenta van Gogha iz leta 1888. O sliki je van Gogh pisal bratu Theu, da je prav z rdečo in zeleno barvo hotel poudariti, da je kavarna kraj, kjer lahko človek znori ali zagreši zločin. Za Gogha sta se v kavarni srečevala obup in strast. To je bila revolucionarna uporaba barv in tako ni tedaj slikal noben drug slikar. V času svojega življenja je bil van Gogh neuspešen, saj ljudje in kritiki niso razumeli njegova dela. Šele po njegovi smrti so prepoznali njegovo genialnost. Ko sta zakonca Hahnloser kupila njegovo sliko, je van Gogh že veljal za enega od utemeljiteljev modernizma. V zbirki sta tudi sliki dveh ovenelih sončnic in sejalca.

ZAKLJUČEK

Enkratna razstava bi morala biti odprta že od februarja do maja 2020, a je bila zaradi pandemije prestavljena na konec avgusta. Direktor Albertine Klaus Albrecht Schröder je v svojem govoru na otvoritvi poudaril, da je to zanj letos najpomembnejša razstava v Albertini.

Henri Matisse

»Razstava prikazuje revolucionarna umetniška dela francoskega modernizma – impresionistov, ekspresionistov, fauvistov in kubistov. V 20. stoletju so te nove stilske smeri doživele vrhunec v slikarstvu,« je dejal Schrӧder.

Paul Cezanne

Na razstavi je na ogled 120 različnih del, od olj na platnu, risb, kipov do fotografij zbirke iz vile Flore v Winterthuru in Bernu. Muzej Albertina je razstavi dodal še 25 del iz lastne zbirke.

Vir: Reporter, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

GOETHEJEVA NAGRADA PISATELJU DŽEVADU KARAHASANU

Pisatelj, dramatik, esejist in romanopisec Dževad Karahasan iz Bosne in Hercegovine je v petek, 28. avgusta 2020, prejel letošnjo prestižno Goethejevo nagrado mesta Frankfurt v Nemčiji. Priznanje je vredno 50.000 evrov in ga vsaka tri leta podelijo na rojstni dan najznamenitejšega nemškega pisatelja in pesnika, Johanna Wolfganga von Goetheja (1749–1832). Karahasan je tudi nagrajenec Vilenice 2010, v svojih delih pa opisuje večne antagonizme med Vzhodom in Zahodom, med islamom in krščanstvom.

Ob podelitvi nagrade je frankfurtski župan Peter Feldmann dejal: »V času naraščajočega nacionalizma, tudi v Evropi, se letošnji nagrajenec Dževad Karahasan zavzema za trajno preseganje meja, tako političnih kot kulturnih!«

Karahasanov opus vključuje romane, drame, eseje in teoretične zapise, nagrado pa so mu podelili za strpnost in razumevanje. Med njegovimi najpomembnejšimi deli sta romana Sara in Serafina ter Nočni shod. Roman Sara in Serafina se osredotoča na vojno v Bosni v devetdesetih letih minulega stoletja in je leta 2011 pri Cankarjevi založbi v Ljubljani izšel tudi v slovenskem prevodu. Kot je tedaj povedala prevajalka Jana Unuk, je Sara in Serafina roman, v katerem avtor Dževad Karahasan domala dokumentaristično in zelo prepričljivo slika življenje v obkoljenem Sarajevu, roman Nočni shod pa je nekoliko drugačen, saj se v njem avtor zateka tudi k nekaterim postmodernističnim postopkom in izrablja nekatere tradicije evropskega romana.

Leta 1953 v Duvnu rojeni Karahasan je študiral književnost in teatrologijo v Sarajevu, v Zagrebu pa je doktoriral iz literarne teorije. Po letu 1993 je bil gostujoči profesor na več avstrijskih in nemških univerzah. Med njegovimi najbolj znanimi deli so še romana Vzhodni divan in Šahrijarjev prstan in trilogija O čem pripoveduje pepel. Karahasan je prejel tudi številne nagrade, med njimi nagrado za najboljši jugoslovanski roman leta 1990 in Herderjevo nagrado leta 1999.

V slovenščini so ob romanih Sara in Serafina ter Nočni shod izšli še njegovi romani Vzhodni divan in Dnevnik selitve ter leta 2018 pri založbi Beletrina roman Seme smrti in letos Tolažba nočnega neba; slednja sta del trilogije O čem pripoveduje pepel, ki prinaša življenjsko zgodbo slavnega srednjeveškega perzijskega matematika, astronoma, filozofa in pesnika Omarja Hajama.

Goethejeva nagrada, ki jo podeljuje mesto Frankfurt, je namenjena uglednim posameznikom, katerih ustvarjanje je vredno priznanja, posvečenega spominu na Goetheja (1749–1832). Nazadnje je Goethejevo nagrado leta 2017 prejela francoska gledališka režiserka Ariane Mnouchkine. 

Fotografije so s spleta

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

RAZSTAVA O SLOVENSKI MAJOLIKI

V petek, 17. julija 2020, ob 10. uri dopoldne so v Narodnem muzeju na Metelkovi ulici odprli občasno razstavo Slovenska majolika,ki bo odprta vse do 31. oktobra. Majolika ima v slovenski tradiciji poseben status. Postala je tako rekoč mitološki predmet, tesno povezan s samobitnostjo slovenskega naroda. Kot simbol dobre in vesele družbe jo opevajo številne ljudske pesmi. Razstava predstavlja majoliko v dveh pogledih: kot keramično tehniko in kot obliko posebne posode, namenjene pitju vina. Na ogled je kar 188 predmetov iz Narodnega muzeja Slovenije in Medobčinskega muzeja Kamnik, kamor se bo razstava preselila novembra. Kot zanimivost so v muzeju navedli, da je posebna oblika ročke za vino ime dobila po keramični tehniki majolika, ki je poimenovana po španskem otoku Majorka. Tehniko so v 15. in 16. stoletju izpopolnili v Italiji, od koder izvira tudi ta oblika posode.

Kot oblika posode za točenje vina je majolika na Slovenskih tleh postala še posebej priljubljena v 19. in 20. stoletju. Najbolj znane so kot izdelek domače lončarske obrti, ki je še dandanes razvita zlasti na Dolenjskem, med industrijskimi majolikami pa so znane tiste, ki jih je izdelovala keramična tovarna Svit Kamnik od začetka petdesetih let 20. stoletja do konca obstoja tovarne leta 2008. Majolike so običajno opremljene z grbi mest, cvetličnimi aranžmaji ali voščili za pomembne življenjske obletnice in prelomnice, bile so priljubljeno darilo in okras domače kuhinje, so zapisali v muzeju. V muzeju še nimajo natančnejših podatkov, kdaj so na ozemlju današnje Slovenije začeli izdelovati ročke za vino – majolike. Najstarejšo industrijsko izdelano in datirano ročko v zbirki Narodnega muzeja Slovenije so naredili pred letom 1871 v keramični tovarni v Nemškem Dolu, danes Slovenskem Dolu. Majolika se je uveljavila tudi kot izdelek lončarske obrti oziroma kmečkega lončarstva, ki je na Slovenskem nastalo zaradi potreb lokalnega prebivalstva po raznovrstni lončeni posodi za gospodinjske in gospodarske namene, so med drugim zapisali v muzeju.

Viri in fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

OŽIVLJENA JERNEJEVA LIKOVNA KOLONIJA

Na priljubljenem prazniku občine Šentjernej, ki ga ljudje imenujejo jernejevo in ki je trajalod 16. do 21. avgusta 2020, so na področju kulturnih dogodkov po 13 letih ponovno pripravili znamenito Jernejevo likovno kolonijo. Za to »oživljanje žlahtne kulture« v šentjernejski dolini ima največ zaslug domačinka, slikarka in doktorica likovne umetnosti Jožica Medle.

Ponovno organiziranje slikarske kolonije in razstave v občini Šentjernej, ki so jo poimenovali Govorica ustvarjalcev in postavili v avli Kulturnega centra Primoža Trubarja, je finančno podprla občina oziroma njen novi župan Jože Simončič,ki je razstavo tudi odprl.Organizatorica razstave dr. Jožica Medle je na otvoritvi med drugim poudarila, da je s tem dogodkom Šentjernej spet postal središče kulturnega dogajanja na ravni širše Dolenjske, za kakršnega je vrsto let veljal zahvaljujoč vseslovenskemu festivalu oktetov, cerkvenih pevskih zborov itd.

Povabljeni slikarji so teden dni v akril tehniki ustvarjali na turistični kmetiji Majzel na Vrbovcih, dokumentarno pa jih je spremljala domačinka, študentka fotografije Jerca Zagorc.Akademski slikarji Igor Banfi, Vinko Železnik, Jana Dolenc, Nikolaj Golob in Rudi Benetik so bili povabljeni na ustvarjalno kolonijo iz domala vse Slovenije in niso bili omejeni pri izboru motivov, še manj pri tehniki ustvarjanja. Zanimivo je, da bo razstava mesec dni na ogled v kulturnem hramu, potem pa bo gostovala še po drugih večjih krajih šentjernejske občine. Prijazna gostiteljica Jožica Medle je poskrbela tudi za družabno življenje likovnih udeležencev, saj so si ti ogledali številne kulturne znamenitosti, kot so kartuzijanski samostan Pleterje, Galerijo Božidarja Jakca v nekdanjem kostanjeviškem cistercijanskem samostanu, znameniti grad Prežek, kamor je zahajal veseljačit dr. France Prešeren, in drugo … Na koncu je bila dr. Jožica Medle prepričana, da bo slikarska kolonija v Šentjerneju spet postala priljubljena kulturna tradicija.

Viri in fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

RAZSTAVA HEBREJSKIH ROKOPISOV V LONDONU

V Britanski knjižnici v Londonu bodo 1. septembra 2020 za širšo javnost odprli razstavo izbora hebrejskih rokopisov, s katero zaključujejo obsežen projekt digitalizacije zbirke hebrejskih rokopisov. Vanjo bo vključena tudi knjiga urokov za najrazličnejše priložnosti. Gre za drobno hebrejsko knjižico iz 16. stoletja, ki vsebuje skupaj 125 receptov z razkošnimi dekoracijami.

DIGITALIZACIJA 3000 HEBREJSKIH ROKOPISOV

V knjižnici se po pisanju angleškega časnika Guardiana ponašajo z bogato in pestro zbirko več kot 3000 hebrejskih rokopisov, ki jim jo je v sklopu šestletnega projekta uspelo digitalizirati le malo pred zaustavitvijo javnega življenja zaradi novega koronavirusa.

»Šlo je za izjemno zahteven in naporen projekt in ponosni smo, da nam ga je uspelo končati,« je povedala kustosinja Ilana Tahan. »Želeli smo ga proslaviti z razstavo izbranih rokopisov, od katerih bi javnost nekatere imela priložnost videti prvič,« je dodala. Ogledati si bo mogoče približno 40 rokopisov, pri čemer najstarejši datirajo v 10. stoletje, tematsko pa segajo od znanosti, vere in prava do glasbe, filozofije, alkimije in kabale.

SVETOVALEC LJUDSTVA MOJZES MAJMONID

Med zanimivejšimi eksponati na razstavi so še listine, povezane s srednjeveškim judovskim filozofom, zdravnikom, rabinom, teologom, pravnikom, logikom, matematikom, astronomom in astrologom Mojzesom Majmonidom (1135–1204).

Na tisoče Judov mu je pisalo in ga prosilo za nasvete, eno izmed tovrstnih pisem pa bo vključeno tudi v to postavitev.

Odprtje razstave hebrejskih rokopisov je nov korak v sklopu vnovičnega odpiranja Britanske knjižnice za obiskovalce po zaprtju zaradi pandemije. 1. septembra bodo znova odprli tudi Galerijo zakladov, kjer med drugim hranijo skicirko velikana italijanske renesanse Leonarda da Vincija. Razstava bo odprta vse do 11. aprila 2021.

Viri: STA in Svet 24, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

VERONIKINO NAGRADO ZA POEZIJO JE PREJEL BORUT GOMBAČ

V Narodnem domu v Celju je bil v torek, 25. avgusta 2020, osrednji Veronikin večer s podelitvijo 24. Veronikine nagrade za poezijo, ki jo je dobil pesnik Borut Gombač za pesniško zbirko S konico konice jezika. Na prireditvi so podelili tudi zlatnik poezije, ki ga je za življenjsko delo prejel Iztok Geister. Tretje literarno priznanje pa je šlo na podelitvi v roke lavreatu male Veronike, zmagovalcu pesniškega natečaja za srednješolsko mladino Aljažu Primožiču. Že od leta 1997 Mestna občina Celje podeljuje Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji.

Nobenega dvoma ni, da je pesniška zbirka Boruta Gombača S konico konice jezika, ki jo je pripravljal desetletje, zadnje leto pa zgolj pilil, je najboljša zbirka zadnjega leta. Gombačeva pesniška zbirka nas po besedah strokovne žirije, ponovno spomni na razliko med ustaljenim pojmovanjem jezika kot odraza resničnosti in jezika kot snovi, ki ima zmožnost tvorjenja pomenov in oblikovanja različnih, nasprotujočih si resničnosti. Jezika, ki ne sporoča, kakšen je svet, ampak pesnika in bralca umešča v svet. Zato ni čudno, da je pesnik Borut Gombač zapisal: »Največji užitek je, ko začnem pisati pesem in v nekem trenutku moje pisanje nadaljuje pesem sama.«

Za eno najprestižnejših literarnih nagrad v Sloveniji so bili nominirani še Vesna Liponik z zbirko Roko razje, Jana Putrle Srdić z zbirko Oko očesu vrana, Lucija Stupica z zbirko Točke izginjanja in Uroš Zupan z zbirko Sanjska knjiga. O poeziji dobitnika prestižne nagrade Boruta Gombača in o nominiranki Luciji Stupica sta člana strokovne žirije zapisala, kakor sledi.

Borut Gombač se v zbirki »S konico konice jezika« pogumno loti raziskovanja jezika kot snovi, ki jo je treba razgraditi, pregnesti in preoblikovati, da se v njem lahko razprejo nove ustvarjalne možnosti in poti. Gombačev pesniški subjekt je obenem tvorec in opazovalec razgradnje pomenov, ko se besede trgajo »na zloge, črke, pračrke …«, da v njih zasijejo iskre novih podob. Vendar pa po razgradnji svet ni več tak, kot je bil prej – zaznamuje ga odsotnost kakršnekoli absolutne oporne točke in perspektive. V verzih »Ta drveča voda nima struge, z reko teče tudi breg« lahko zaslišimo odmev relativnostne pesnitve Gregorja Strniše; tudi Gombačev svet popotnika skozi vsakodnevne zgode in nezgode je svet fizikalnega relativizma, ko meja med subjektom in objektom, svobodno voljo in determiniranostjo ni več jasna. Tudi v Gombačevih pesmih lahko prepoznamo nakazano baladno strukturo, ko vsaka usojenost vodi v neizbežno smrt, vendar pa avtor tu dogajanje svojih pesmi zaustavi in raziskuje tanko mejo med življenjem in smrtjo, kot da bi ta zaustavljeni čas ponujal tudi prostor za raziskovalni navdih. Svinčena konica izstreljene krogle se že dotika kože, a žrtve še ni zadela. V tej razliki med biti in ne biti Gombač gradi pomenske labirinte, svoj splet norosti in bolečine, ki ga raziskuje subtilno, čutno in zavzeto – s konico konice jezika.

(Dr. Igor Divjak, predsednik strokovne žirije)

Lucija Stupica v »Točkah izginjanja« tematizira intimne notranje krajine, v katere vstopa zunanji svet v vsej svoji bivanjski, časovni in prostorski razsežnosti. Včasih je protagonistka na te vstope pripravljena, jih zavestno priklicuje, včasih so samodejni, lahko tudi nasilni. Pojavlja se motiv severnega otoka, ki je otok resničnosti, sopostavljen južnemu otoku, ki je otok hrepenenja in sanj. Motiv severne svetlobe, s katero sta osvetljena novi dom in nova domovina, ki nista danost, temveč nekaj, kar je treba vsak dan znova oblikovati, z nenehno preizprašujočo se ljubeznijo, napori in odrekanji. V tukaj in zdaj, ki ju mestoma izrazito opredeljuje motiv tujstva ter ju avtorica izpisuje pronicljivo, prepričljivo in živo, vdirajo drugi časi, kraji, predniki, drugi glasovi, možne zgodbe, igre današnjega dneva, jutrišnja hrepenenja – vse to se v zbirki »Točke izginjanja« izpisuje kot pretanjeno zložena zgibanka preteklega, sedanjega in prihodnjega, ki tvori vsoto življenja. Na slogovni ravni je zbirka enovita, dikcija dognana in premišljena, pesmi imajo narativen značaj. Zbirko preveva posebne vrste melos in to težko opredeljivo bivanjsko občutje je v tej zbirki ubesedeno na izrazito presežen način.

(Petra Kolmančič, članica strokovne žirije)

Vir: Delo in Večer, fotografije pa so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ANTUN MASLE, NA NOVO ODKRIT DUBROVNIŠKI SLIKAR (1919–1967)

UVOD

Kar na področju umetnostne zgodovine v Sloveniji predstavlja predsednik KDSŠ akad. prof. dr. Milček Komelj, je na hrvaškem gotovo akad. prof. dr. Igor Zidić. Komelj in Zidić sta dobra znanca in prijatelja, z Zidićem pa vrsto let odlično sodeluje tudi član KDSŠ, profesor na ALU v Ljubljani, Novomeščan, slikar in grafik Branko Suhy. Na ta način je KDSŠ na poseben način tesno povezan tudi s hrvaško likovno umetnostjo.

Že v začetku junija 2020 je v počastitev 100-letnice rojstva slikarja Antuna Masleta v Zagrebu z enoletno zamudo izšla enkratna, 500 strani debela monografija o omenjenemu slikarju, ki jo je napisal Igor Zidić. Stroka sporoča, da omenjena monografija predstavlja povsem nov pogled na ustvarjalni opus mladega slikarja Antuna Masleta, ki je umrl star komaj 48 let. Že pred izdajo bogato ilustrirane monografije je bila odprta razstava v Umetniški galeriji v Dubrovniku, kjer so bile na ogled prvič postavljene njegove številne, šele nedavno odkrite prvovrstne umetnine. Tako se s tem »novimi« slikami slikar Antun Masle uvršča v sam vrh avantgardizma petdesetih let 20. stoletja.

Igor Zidić nadalje ugotavlja, da so bile slikarjeve rogate živali kot nekakšna čudna obsesija, kot izraz slikarjevega notranjega boja med »svetim in satanizmom«. Slikar Antun Masle preseneča tudi z elementi fantastike in fantazije, kar spet kaže, da so ga k ustvarjanju silili satanizem, erotizem in animalizem. To pa še zdaleč ni vse, kar je odkril Zidić, ki je bil izredno presenečen nad lepoto slike »Deklica z vrčem«, kjer se Masle pokaže povsem drugačen, takšen, kakršnega kritiki sploh niso bili vajeni. Slika je tehnično brezhibna, lepa, korektno, akademsko naslikana. Pravo presenečenje pa je sledilo po restavraciji te slike, ko so na hrbtni strani pod premazom odkrili sliko z motivom dečka in inicialkami Antuna Masleta.

Poleg vseh odkritih in doslej še neobjavljenih in neinterpretiranih umetnikovih slik pa je v Zidićevi monografiji s posebno pozornostjo obravnavan ciklus slik, ki ga je Masle poimenoval »Janezova apokalipsa«, po zadnji knjigi Svetega pisma Nove zaveze, kjer v slikah prihaja do izraza nadrealizem, ki pa ga v besedilu Apokalipse ni. Zanimivo je, da ima Dürer štirinajst apokaliptičnih slik, Masle pa je narisal samo osem slik. Zidić pravi, da je poanta Masletovih del neka enigmatičnost, ki je ni mogoče pojasniti brez simbolizma.

Vir: Jutarnji list, Zagreb, fotografije so s spleta

Prevedel in pripravil: Franci Koncilija

MRTVAŠKI PLES JOSIPA VIDMARJA (1895–1992)

Devet let pred smrtjo Josipa Vidmarja je leta 1983 pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani izšla njegova drobna knjižica Mrtvaški ples.To je bila antologija pesniških smrtnih motivov v slovenski literaturi od Franceta Prešerna do Ervina Fritza. Okvir tega Vidmarjevega dela pa predstavljata prolog in epilog, kjer avtor odkrito razmišlja o veliki uganki človeškega življenja, o smrti. Avtor je naslov knjige povzel po znameniti umetniški freski v Cerkvi Sv. Trojice v Hrastovljah, ki jo je naslikal slikar Janez iz Kastva leta 1490.

V prologu se Vidmar srečuje z mislimi, ki so jih povedali v zvezi s problemom smrti veliki misleci in jih izražajo tudi duhovni zakladi različnih verstev.Nobena od teh misli ga ne zadovolji. Tudi krščanstvo mu je tuje, ker se mu zdi premalo človeško, preveč neživljenjsko, abstraktno in dogmatično. Vidmar je prepričan, da ravno zato smrt kristjanu ne more vzbujati globljih čustev. Vidmarjevim pomislekom lahko damo kristjani prav samo toliko, kolikor kdaj nad osebnim verskim izkustvom prevladata verski formalizem in dogmatizem, ki zadušita v človeku ne samo pristno in globlje pesniško doživljanje, temveč velikokrat tudi pristno vero.

Josip Vidmar v knjigi Mrtvaški ples na vsak način hoče odgovoriti na vprašanje smrti, zato posebej prisluhne slovenskim pesnikom in se z njimi pogovarja. Seveda pa to stori kritično, s tem pa bralca prisili k sodelovanju, ga izziva k razmišljanju in odločanju. Tako Vidmar pri nekaterih pesnikih najde resnično in pristno izpoved o smrti, pri drugih pa je ta izpoved konvencionalna, površna in plitka.

V nadaljevanju Vidmar razmišlja o prostoru in času, v katerih živi človeštvo in doživlja svojo življenjsko usodo. Smrt je v resnici na svoj način povsod navzoča, zato se Vidmar v tej ogroženosti zateka k zaupanju lastnemu notranjemu glasu, ki je drobec velikega, skupnega človeškega vzgona, kar je neverjetno blizu viziji p. Teilharda de Chardina. Vidmar sicer priznava, da je zavest o smrti moralni korektiv v življenju človeka, vendar brez Boga, saj zatrjuje, da je zavest o človeškem dostojanstvu edini pravi regulativ našega ravnanja. Za Vidmarja ni dileme vprašanja o smrti, saj je prepričan, da se mora človek odločati po svojem notranjem glasu iz spoštovanja do človeškega dostojanstva, ne pa v duhu razodetega Boga in v smislu eshatoloških razsežnosti. Zavrača tudi misel na smrt, ki življenja ne uniči, ampak samo spremeni, kjer ni več časa in prostora. On vztraja pri prepričanju, da je smrt samo slovo in »usodna preselitev v neznano in neznansko«.

Za Josipa Vidmarja tudi po tej knjigi smrt ostaja nerazrešena uganka življenja. Vidmar zapiše: »Povedal sem ji vse (smrti namreč), kar sem ji mogel povedati, kaj pa ima povedati ona meni, bom zvedel zagotovo!« Josip Vidmar nam s to knjigo sporoča, da je smrt prečudežna, da bi jo lahko doumel. Vdano sprejema smrt kot uganko in hkrati veruje in neomajno zaupa v človeštvo, ki mu je pripravljen služiti do konca!

Prepričan sem, da se je Vidmarjev duh po 28 letih telesne minljivosti že zdavnaj srečal s smrtjo in spoznal, da je ves čas živel v zmoti, saj ga neomajna vera v človeštvo ne more osrečiti …

Fotografije so s spleta

Viri: J. Vidmar, Mrtvaški ples in Znamenje

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ALI BO NAŠ KNJIŽNI JEZIK IZUMRL?

UVOD

Znano je, da je vsak jezik vreden občudovanja kot samostojen organizem, ki se je sposoben ne samo spreminjati in dopolnjevati, temveč celo obnavljati, ko mu odmira kak pomemben del. Katerikoli jezik že: slovenščina, globalizirana angleščina ali pa do potankosti izpolnjeni latinščina in grščina, obe mrtvi že več kot tisoč let.

BREZ JEZIKA NI NARODA!

Kultura, knjiga in njen knjižni jezik so vrednote slehernega naroda, ki se jim ni moč odreči ali jih celo zavreči in zanemariti. Zato si jezik zasluži vse občudovanje in globoko spoštovanje, ker ostaja zvest sam sebi vse od svojega nastanka davne dni do lastnega zamrtja v nedoločeni prihodnosti. Jezik je namreč »živo bitje«, ki nikdar ne umre, saj s sposobnostjo prenosa svoje znanosti in kulture na mlajša ljudstva v njih ostaja živ. Tako z nami živita latinščina in grščina, ker sta obe Evropi podarili kulturo, znanost in filozofijo. Zaradi teh in drugih odlik je sleherni jezik uvrščen med najdragocenejše zaklade slehernega naroda, večina majhnih narodov, kot je slovenski, pa vidi v njem svoje najpomembnejše bogastvo in dokaz za svoj obstoj.

SLOVNIČNA PRAVILA ALI ŽIVI GOVOR?

Nekateri slavistični krogi v Ljubljani se v zadnjem času zavzemajo za uporabo slovenščine, osvobojene okostenelih slovničnih pravil iz preteklosti, in za približevanje živim govorom med slovenskimi intelektualci in tudi med navadnimi ljudmi. Trdijo, da bi morala biti slovnica knjižnega jezika bolj pripravljena popuščati in podpreti možnost za večje uveljavljanje pogovornega jezika. Tako v pravorečju kot tudi v pravopisu. Skratka, slovenski knjižni jezik bi moral biti tak, da bi ga brez težav in strahu pred napakami z lahkoto obvladal vsak, kdor govori in piše po slovensko!

ZAKLJUČEK

Naš slovenski jezik se deli na več plasti. Slovenščino torej sestavlja dejansko več jezikov: knjižni, zborni, pogovorni, narečni, rovtarski, pokrajinski, mestni, žargonski, slengovski, obšankovski in še in še. Mednje bi lahko uvrstili tudi »sproščeno slovenščino«. Najbolj spoštovan, izbran in negovan za ves narod pa je knjižni jezik. Knjižni jezik je »star gospod«, ki ne ljubi sprememb. Ne glede na vse povedano ni vsaka plast slovenščine že knjižni jezik, brez upoštevanja slovničnih pravil in reda pa knjižni jezik hitro umre!

prof. Jože Hočevar

Viri: Prof. Jože Hočevar, Primorske novice, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija