Arhivi Kategorije: Zanimivosti

DRUGAČNO RAZMIŠLJANJE O NEVARNOSTI KORONAVIRUSA COVID-19

Ni samo koronavirus covid-19 nevaren virus … Tudi brezbrižnost in brezobzirnost sta nevaren virus!

Pomanjkanje sočutja, empatije in razumevanja je nevaren virus!

Tudi pohlep, bahavost, podkupljivost in škodoželjnost so nevaren virus!

Pa neiskrenost, sebičnost in neodgovornost so tudi nevaren virus!

Med vsemi pa je pomanjkanje razuma in zdrave kmečke pameti najverjetneje najbolj nevaren virus!

Vir: Facebook, fotografija je s spleta

Avtorica: Vida Orbanič

KURT VONNEGUT ml. (1922–2007), LITERARNI GENIJ KRATKIH ZGODB

Za ameriškega pisatelja judovsko-nemškega rodu Kurta Vonneguta mlajšega je bilo pisanje kratkih zgodb na začetku njegove pisateljske kariere beg od duhomorne službe predstavnika za odnose z javnostjo pri korporaciji General Electric.

   

Kot pisatelj je začel z odličnim prvencem Klavirski avtomat leta 1952, ki je bil precej odmeven. Tudi njegov prvi roman, ki se dogaja po tretji svetovni vojni v totalitarni družbi, kjer so tovarniške delavce zamenjali stroji, je še vedno srhljivo aktualen. Tako je sedaj pred nami, komaj leto dni po izidu prvega dela zbirke zbranih kratkih zgodb v prevodu Branka Gradišnika, drugi del.

Tudi druga knjiga Zbrane zgodbe je razdeljena na več delov, in sicer: Delovna etika proti slavi in bogastvu, Vedenje, Vodja pihalne godbe in drugo. Vonnegutu ml. govorijo usode slehernika, ki jih zna mojstrsko upodobiti. In ravno v kratkih zgodbah se njegova genialnost kaže v najboljši luči. V knjigi Zbrane zgodbe je zbranih 47 literarnih biserov, ki ne odsevajo samo duha časa, temveč tudi večnost človeških zgodb in dogodkov, ki usodno vplivajo tako na posameznika kot na svet.

Viri: Delo, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PRETRESLJIVO SPOROČILO ZDRAVNIKA IZ BERGAMA

Po dolgem razmišljanju o tem, ali sploh in kaj napisati o tem, kar se nam dogaja, sem prišel do dognanja, da molk ne predstavlja odgovornega ravnanja. Zato bom poskusil ljudem, ki niso vključeni v naše delo in niso seznanjeni z našo stvarnostjo, predstaviti, kaj preživljamo v Bergamu v teh dneh pandemije zaradi virusa Covid-19.

Razumem potrebo po tem, da se ne ustvarja panika, a če sporočilo o nevarnosti tega, kar se dogaja, ne doseže ljudi in če še vedno slišim, da jim je vseeno za priporočila, da se še vedno družijo in da se nekateri pritožujejo, ker ne morejo v fitnes ali na nogometne turnirje, me dobesedno zmrazi.

Prav tako mi je jasno, da bo gospodarska škoda velika, in tudi zaradi tega me skrbi. Po epidemiji bo izjemno težko začeti znova. Vendar pa želim poleg dejstva, da naš zdravstveni sistem dobesedno uničujemo tudi z gospodarskega vidika, izpostaviti pomen pogubnih posledic za zdravje v vsej državi, in se mi zdi “grozljivo”, da na primer rdeče cone, ki jo je regija že zahtevala, še niso vzpostaviti tudi v občinah Alzano Lombardo in Nembro (seveda gre tu samo za moje osebno mnenje).

Preberi več PRETRESLJIVO SPOROČILO ZDRAVNIKA IZ BERGAMA

VELIKONOČNO PRESEGANJE SMRTI

Človeštvo pozna veliko religij (lat. religio, povezovati), pri katerih gre običajno za institucionalno povezovanje etičnih sistemov, za vero (lat. fides) pa je značilen in poudarjen človekov osebni odnos do Boga. 

POLITEIZEM

Grki so modrovali, Rimljani politizirali, Judje pa so verovali, zato jih imenujemo tudi narod knjige, narod Svetega pisma. Sveto pismo za Jude pomeni in predstavlja v vsej božji odrešenjski zgodovini edinstveno zavezo med Bogom in judovskim izvoljenim ljudstvom, s kasnejšim učlovečenjem, trpljenjem, smrtjo na križu in vstajenjem božjega Sina Jezusa Kristusa pa tudi zavezo z vsemi narodi sveta. Zanimivo je, da nobena religija razen krščanske ne pozna osebnega Boga. V drugih mitoloških religijah so bogovi (politeizem) vedno daleč od ljudi, zanje se ne zanimajo in jim je malo mar, kako živijo. Še več, do ljudi se vedejo oblastno, gospodovalno in predvsem maščevalno, zato so te religije krute, sovražne do ljudi in brez duha ljubezni. Med bogovi in ljudmi ni dvosmerne komunikacije, ampak zgolj in samo enosmerna, človek–bog.

USTVARJALNA BOŽJA LJUBEZEN

Krščanstvo pa je monoteistična vera, vera v enega Boga, ki je ustvaril človeka samo zaradi ljubezni, ne pa zavoljo izživljanja nad njim. Krščanski Bog je »alfa in omega« (začetek in konec), je »Jaz sem, ki sem« ( 2 Mz 3,14b) še več, je razodeti osebni Bog, pri čemer obstaja horizontalna (odnos človek–človek) in vertikalna komunikacija (človek–Bog). Krščanski Bog je ustvaril svet : »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.«(1Mz 1,1) in človeka: »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril «(1Mz 1,27). Temu pravimo kreacionizem, ki v kasnejšem razvoju sveta dopušča evolucijo (darvinizem). Torej pri stvarjenju človeka sploh ne gre za dva izključujoča se razvojna sistema, temveč se oba na čudovit način dopolnjujeta. Ustvarjalna božja beseda (dabar) svet in človeka neizmerno ljubi in jima želi dobro, predvsem pa spoštuje človekovo svobodno voljo. Ta je ključna za človekovo vero v njegovem osebnem odnosu do Boga. Tu se vse začne in lahko tudi konča. Znameniti francoski fizik, matematik in mistik Blaise Pascal je v zvezi z verovanjem in svobodno voljo v svoji znameniti knjigi Misli zapisal: »Dovolj je (razodetega o Bogu) za tistega, ki hoče, in dovolj za tistega, ki noče!« Torej glede verovanja ne velja načelo daj – dam, ampak vzemi ali pusti! Bog ljudi nikoli ne posiljuje s svojo voljo, temveč dopušča, da se človek, ki živi v prostoru in času, odloča svobodno, po svoji volji, za Boga ali proti njemu. Krščanski Bog se ljubezni preprosto ne more upreti.

DOŽIVETJE

Pred 32 leti (leta 1988) so bile v Calgaryju, v zvezni državi Alberta v Kanadi, XV. zimske olimpijske igre. Na televiziji sem gledal veličastno otvoritveno slovesnost, ki je potekala v izredno močnem snežnem metežu. Kar naenkrat so TV kamero usmerili proti množici na tribunah, kjer sem zagledal velikanski plakat, na katerem je bil napisan citat iz Svetega pisma, iz Janezovega evangelija. Na plakatu je z velikimi črkami pisalo samo Jn 3,16. Ker znam ta citat na pamet, me je sporočilo izredno nagovorilo, saj pravi: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Kako močno sporočilo, ki daje upanje, saj Bog od človeka ne pričakuje ničesar drugega, kakor da Boga ljubi in spoštuje in mu ljubezen, ki mu jo daje Bog, tudi vrača. Tako malo, pa tako lepo. Sprašujem se, katera vera pozna učlovečenje Boga, ki se je rodil, živel 33 let, oznanjal mir, ljubezen in spoštovanje med ljudmi, ozdravljal bolne in obujal mrtve. Katera vera oznanja, da se je njen bog dal pribiti na križ zaradi ljubezni do ljudi, da je z nečloveškim trpljenjem in smrtjo očistil zatohli kozmos in tretji dan vstal od mrtvih z lastno močjo? Tako je vstali Kristus postal poveličana materija in je na enkraten način presegel smrt, prostor, čas in vse zemeljske zakonitosti, sočasno bival na več različnih krajih in prehajal skozi materijo (zid), ne da bi se poškodoval. Katera vera sporoča, da se je vstali Kristus v tistih krutih patriarhalnih časih, ko je bila ženska stalno zaničevana, nevredna in navadno tržno blago, oropana človeškega dostojanstva, najprej prikazal prav ženi, Mariji Magdaleni iz Magdale? Pozdravil jo je, ona pa mu je poljubila noge (Mr 16,9–12).

ZAKLJUČEK

Katera vera razen krščanske oznanja, da je Bog Ljubezen, občestvo Troedinega Boga, Očeta Stvarnika, Sina Učlovečenega in Duha posvečevalca? Katera? Nobena. Glede treh božjih oseb in enega Boga imajo nekateri probleme z matematiko, toda božje občestvo ni algebra, ampak Ljubezen, v kateri vladajo povsem drugačne in izredno dinamične razsežnosti. Zato ima krščanski Bog »velike težave« z ljubeznijo, saj se ji preprosto ne more izogniti, ker je Ljubezen On sam. Če bi to vendarle storil, bi se izneveril svojemu bistvu. Zato smo vsi ljudje dobre volje v tem velikonočnem (pashalnem) času ponovno pred preprosto, vendar temeljno osebno odločitvijo, ko se je še kako smotrno vprašati, kam smo usmerjeni – v življenje ali v smrt, v minljivost ali v večnost, v nespamet ali v pamet, v žalost ali v veselje, v radost ali v trpljenje? Kdor more, naj razume! (Mt 19,12)

Franci Koncilija

ALI BO ŽIČKA KARTUZIJA OBNOVLJENA?

ŽIČKO KARTUZIJO JE TREBA TAKOJ OBNOVITI

Žička kartuzija je že od leta 2015 nacionalni kulturni spomenik državnega pomena. Zaradi hitrega propadanja potrebuje takojšnjo obnovo, zlasti njena cerkev. Vlada je še pod vodstvom predsednika Šarca v proračunu za prihodnji dve leti predvidela dva milijona evrov bruto za vsaj delno obnovo kartuzije. S tem bi preprečili zrušitev gotske cerkve sv. Janeza Krstnika, ki je najbolj dotrajana.

Darko Ratajc, župan občine Slovenske Konjice, je zaradi menjave vlade v skrbeh, saj se boji, da bi z rebalansom proračuna prišlo do neljubih sprememb že načrtovane in potrjene dinamike državnega proračuna. Občina sicer že ima sklep vlade, nima pa še obojestransko podpisane pogodbe. Zapleta pa se tudi pri razpisu za izvajalca del, na katerega se ni prijavil še nobeden izvajalec. Župan Darko Ratajc je še povedal, da so doslej za obnovo starodavnega samostana Žiče pridobili tudi soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine iz Celja, imenovan pa je tudi gradbeni odbor, ki ga bo vodil Bojan Podkrajšek, domačin in poslanec SDS v Državnem zboru iz bližnjega Špitaliča, ki se zelo zavzema za obnovo kartuzije Žiče.

Ko bo vse steklo po načrtih, bo najprej treba dozidati cerkev in jo pokriti s škriljem. Dela pa še tudi po dveh letih ne bodo končana, saj bo treba izvesti tudi obširna restavratorska dela.

OBNOVO ŽIČKE KARTUZIJE JE PODPRLA TUDI JELINČIČEVA SNS

Zanimivo je, da je poleg poslanca Podkrajška (SDS) projekt obnove Žičke kartuzije podprla tudi Jelinčičeva SNS, ki je predmetni projekt že lani vložila v parlamentarno proceduro. Svojo odločitev je poslanec Zmago Jelinčič podprl z izjavo: »Žička kartuzija je bila ena od treh najpomembnejših kartuzij v Evropi. Bila je steber krščanskih vrednot in evropskega razumništva.«

Viri: Dnevnik in Večer

Fotografiral, zbral in uredil: Franci Koncilija

Rastoča knjiga

Rastoča knjiga

Deklica z Rastočo knjigo

Združene Rastoče knjige sveta

Častni pokrovitelj projektov je Državni svet Republike Slovenije

To sem jaz, Deklica z Rastočo knjigo

Spoštovani,

imenujem se Deklica z Rastočo knjigo. Predstavljam poosebljenje dveh dolgoročnih projektov, Rastoče knjige in Združenih Rastočih knjig sveta. Ta sta prešla v gibanje, ki skuša na dobrohoten način – s pomočjo znanja, kulture, spoštljivih medsebojnih odnosov in vrednot – povezati 2 milijona Slovenk in Slovencev ter 7 milijard prebivalcev planeta Zemlje.

Zelo sem žalostna, da bomo morali naša že napovedana pomladanska srečanja prestaviti na kasnejši čas. Nahajamo se namreč v težkih časih, ko je med nami veliko tesnobe, negotovosti in pesimizma. Novi koronavirus je otežil naš vsakdanji ritem življenja in dela. Ker pa živim z vami in med vami, sem se odločila, da vam napišem nekaj hrabrilnih misli in predlogov ter vam prenesem nekaj sporočil iz knjig, ki jih prebiram in o katerih tudi veliko razmišljam.

Vesela sem, da smo na naših srečanjih in v besedilih že večkrat izpostavili pomembno vprašanje, in sicer kako pomembno je ravnati s časom. Kdor ne zna ravnati s časom, namreč ne zna ravnati z ničimer. O tem vprašanju je poglobljeno razmišljal znameniti Charles Darwin, kajti zapisal je: »Človek, ki si drzne zapraviti uro svojega časa, ne razume vrednosti življenja.« Prav tako pomenljivo misel o pomenu časa je zapisal naš rojak Miran Jarc, ta njegova misel pa je vklesana v prvi list novomeške Rastoče knjige: »A neko uro se je prebudila beseda sproščevalka čudotvorna, ki sta ogenj in vihar ji pokorna, in vsega prav do dna je presvetlila.«

Čas, ki ga posvečamo plemenitenju medsebojnih odnosov, ni nikoli izgubljen. Izgubljen pa je čas, ki ga zapravljamo z uveljavljanjem negativnih vrednot ali sovraštva.

Projekta Rastoča knjiga in Združene Rastoče knjige sveta ponazarjata v svojem bistvu ljubezen v najširšem smislu. Izhajata iz vrednot predanosti in spoštovanja do soljudi, okolja, narave, kulture, znanja, knjig. Vse to v želji krepiti naše odnose v smeri dobrohotnosti, dobrodelnosti, človekoljubja, miroljubnega sožitja, altruizma, empatije … V kamen, s katerim »zrastem« vsako leto za dva centimetra, so vklesane čudovite misli o ljubezni. Na petem listu Rastoče knjige, na podstavku, na katerem sedim v Severnem ljubljanskem parku na Navju, je zapisana misel Borisa Pahorja »Edino ljubezen bo rešila človeštvo«. Na devetem listu Rastoče knjige pa je zapisana misel Ifigenije Simonovič »Ljubim te, kakor se zemlja vrti«. Tudi Tone Pavček je v svoji odi Rastoči knjigi zapisal: »Rastoča knjiga je zvezda stalnica, ljubezen.«

Tudi drugod po Sloveniji je vzniknilo veliko Rastočih knjig, ki so posvečene ljubezni in na izviren način krepijo prisrčne odnose. Pišejo in ustvarjajo jih tako najmlajši kot najstarejši v naših društvih, šolah, organizacijah in ustanovah. Izpostavim naj še Abecedo vrednot odličnosti, mojstrstva in etike, ki skuša na celovit in sistematičen način prikazati vrednote, lastnosti in druge medsebojne odnose, ki vzgajajo in izobražujejo posameznika v vsestransko odgovorno osebnost, polno znanj in modrosti.

Želela bi si, da bi obdobje pandemije koronavirusa postalo čas in priložnost, ko bomo lahko razširili svoje znanje in razmišljanje z branjem vseh 14 knjig, ki so jih kot najbolj reprezentativne izbrale države v okviru Združenih Rastočih knjig sveta, ter čas, ko bomo lahko oplemenitili svoje vedenje z vsemi sporočili, zapisanimi v Rastočih knjigah po občinah, osnovnih šolah, domovih za upokojence, ter tudi čas, ko bomo lahko svoj vsakdan obogatili z vsemi 25 miselnimi vzorci naše Abecede. Na tej podlagi imamo priložnost ustvariti čudovito simfonijo, ki bo – ne le v teh težkih dneh, temveč tudi v lepših časih, ki bodo zagotovo kmalu prišli – bogatila naše medsebojne odnose in delo.

Prvo sporočilo Rastoče knjige, s katero sem nerazdružljivo povezana, pravi: »Naj ne mine dan, da ne bi naredil česa dobrega zase, za družino, za ožjo in širšo skupnost.« V teh dneh bomo najbolje upoštevali to zamisel, če se bomo držali navodil naše vlade in kompetentnih strokovnjakov ter, kolikor je v naši moči, stremeli, da se škodljivi virus ne bo širil naprej. Od vseh nas je odvisno, kako trdne temelje in kakšno vzdušje bomo postavili za prihodnost, za naše globalno sožitje. Zato živimo duhovno bogato, širimo svetlobo in odganjajmo temo – ne le sedaj, temveč trajnostno! Pogoj za to pa je zdravje nas in vseh tistih, ki nas obkrožajo. Zdravje je trenutno v veliki meri odvisno prav od nas samih. Zato se moramo kot posamezniki in skupnost obnašati izjemno odgovorno ter ideje Rastočih knjig in Združenih Rastočih knjig sveta uveljavljati s poglobljenim branjem, z vsestranskim razmišljanjem, uporabo svetovnega spleta, telefonskimi stiki ter drugimi dejavnostmi, ki ne ogrožajo našega vsakdanjega življenja in življenj drugih ljudi, temveč jih izpolnjujejo v skladu z vrednotami projekta Rastoča knjiga.

Drage Slovenke in Slovenci, cenjene državljanke in državljani Republike Slovenije, spoštovane prebivalke in prebivalci sveta!

Zasledujmo in udejanjajmo tisto, kar že imamo zapisano v Rastočih knjigah in Združenih Rastočih knjigah! Obstaja veliko priložnosti za to! Ne bo lahko, a skupaj in z razumom bomo to zmogli!

In še nekaj. Vesela bom, če mi boste kaj pisali.

Zdravja, ljubezni, nesebične aktivnosti in biti velika, odgovorna osebnost Vam vsem želi Vaša

Deklica z Rastočo knjigo

 

Ljubljana, 25. marec 2020

BIOAKUSTIKA, NOVA ZVRST KOMUNIKACIJE Z ŽIVIM OKOLJEM

Zvočna umetnica Ida Hiršenfelder sklada bioakustično, eksperimentalno in mikrotonalno glasbo. Sodeluje tudi pri intermedijskih instalacijah, zanimajo jo posthumanizem, arhivi in feminizem.

Pri delu na področju zvočne umetnosti se Ida Hiršenfelder podpisuje kot beepblip, svoje kompozicije pa imenuje potopitvene psihogeografske zvočne krajine. Njena orodja pri ustvarjanju bioakustike so analogna elektronika, modularni sintetizatorji zvoka, računalniške manipulacije in terenski posnetki. S somišljeniki se je Ida Hiršenfelder leta 2016 predstavila na festivalu Ars Electronica.

Neslišni zvoki okolja Hiršenfelderjevo še posebej privlačijo. Ko je na terenu, snema v ultrazvočnem pasu, v katerem komunicirajo glodavci in žuželke. Še posebej jo zanimajo netopirji oziroma zvoki zunaj človekovega zaznavnega spektra nasploh. Akustične naprave transponirajo človeku neznane živalske zvoke v slušni spekter, počistijo šume, ostanejo le še organski zvoki, ki so toplejši, kot če bi jih proizvedel stroj. Ido Hiršenfelder zanimajo tudi makro pogled na valove in zvočno oddajanje v vesolje oziroma zvočno onesnaževanje. »Bioakustiki domala vsi težimo k avtohtonosti, želimo si čistih zvokov primarne narave, ki tu žal ne obstaja. Zaznavamo pa razpadanje biodiverzitete, opozarjamo na njen pomen, pa tudi na ugodne učinke poslušanja naravnih zvokov,« je še dodala Ida Hiršenfelder.

Lani je Ida Hiršenfelder pri založbi Kamizdat izdala svoj prvi album Noise for Strings, Vol.1, na katerem so jo zanimali nasičenost zvokov, akuzmatičnost, čas znotraj kvantne fizike in občutek za čas pri človeku. Te dni pa je s kolektivom Čipke, ki ga je soustanovila, na pobudo Mesta žensk prejela skupinsko nagrado WoW (Women on Women).

Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ŽIVEL VIRUS COVID-19!

Pa ga imamo tudi mi! Globoko sem si oddahnila ob novici; dolgo ga ni in ni hotelo biti. In vemo, kako boli, če nimaš, kar imajo vsi, ali če nimaš več od drugih. Ampak zdaj je naš in pri nas in lahko se bomo vsak dan ukvarjali z njim. In samo z njim, ker kdo se bo pa ukvarjal s samim seboj! A ker nobeno zadovoljstvo ne traja prav dolgo, se je tudi informacija, da ga imamo, kmalu sprevrgla v skrb. Kaj pa zdaj z njim, ko je tu? Sebi v tolažbo, pa morda še komu, ki mu bo to za brati, sem zapisala serijo ugotovitev, zakaj je koronavirus pravzaprav super.

   

Več bomo v naravi. Le kdo si bo upal v nakupovalni center! Pa bomo spet odkrili radosti sprehodov v gozdu in preživljanja prostega časa v naravi! Da ne govorim o tem, da bo kak evro ostal varno v žepu.

Več bomo z družino! Ja, seveda, saj bodo šole zaprte, pa podjetja tudi. Mogoče spet najdemo drug drugega!

Spremenile se bodo vrednote. Namesto da bi človeka cenili po tem, kaj ima, ga bomo cenili po tem, česar nima. Koga briga, kakšen avto ima! Glavno je, da nima virusa!

Izklopili bomo televizorje in morda bomo imeli čas drug drugemu pogledati v oči.

Malo manj bomo jedli, ker bodo trgovine zaprte, ali pa odprte in police prazne, kar daje pravzaprav enak rezultat. In bomo doživeli odkritje; preprosta hrana in občasno lahek post še nikogar niso pokončali. Manj bomo obremenjevali zdravstveni sistem; saj menda pravijo, da se večina bolezni začne v črevesju!

  

In če je virus res tako smrtonosen, kot nekateri pravijo, bomo doživeli že davno pozabljeno srečo; vsako jutro, ko bomo odprli oči, bomo preprosto srečni. Ne zato, ker bi kaj morali imeti ali ker bi morali kaj biti ali celo ker bi morali kaj doseči. Preprosto bomo srečni, ker smo živi in ker je pred nami nov dan! Mogoče pa smo prav to potrebovali!

(Opomba: Avtorica Eva Škobalj je KDSŠ dovolila objavo zapisa).

Eva Škobalj

Novomeški Breg

Ob robu zelene mirne lepotice
novomeški Breg kraljuje,
poete nadobudne navdihuje,
domačine, koreninam zveste,
vedno znova navdušuje …

Je en sam in prav poseben,
zagotovo je maskota mesta.

Se obdržal mnoga je stoletja
izviren, neokrnjen,
ker zanj skrbijo, bdijo
domačinov srca zvesta.

Nada Hochkraut, februar 2020

ŠALIJEV HVALOSPEV KNJIGI

Sredi februarja 2020 smo se na seji Odbora za promocijo kulturne dediščine Novo mesto pogovarjali tudi o kulturi v najširšem pomenu te besede, o pomenu frančiškanske knjižnice za novomeško kulturno dediščino in o njenih dragocenih knjigah iz 15. stoletja, ki so jih Frančiškani rešili v begu pred Turki pred 550 leti in jih prinesli s seboj v Novo mesto. Pogovarjali pa smo se tudi o Severinu Šaliju. Cecilija Smolič je namreč opozorila, da je na vrata v knjižnico pritrjena Šalijeva pesem z naslovom Knjiga, ki jo je že pred leti ohranil takratni frančiškanski knjižničar, sedaj že pokojni pater Felicijan Pevec. Seveda je to »odkritje« za prepoznavnost KDSŠ in pesnika samega zelo pomembno.

KAKO JE NASTALA PESEM KNJIGA?

France Pibernik je kot avtor Šalijeve monografije Severin Šali. Popotnik, zaljubljen v življenje zapisal takole: »Prva povojna leta so bila za Šalija težavna. Znašel se je na cesti, ostal brez redne službe. Živel je kot svobodni umetnik. Šali je zapustil Ljubljano in se odpravil v Novo mesto, kjer je našel zatočišče v tamkajšnjem frančiškanskem samostanu. Domnevati je mogoče, da so mu to pot nakazali ljubljanski frančiškani, morda znani p. dr. Roman Tominec. Vsekakor novomeški frančiškani hranijo zapis v Kroniki Frančiškanskega samostana Novo mesto, 7. julija 1949, iz katerega izhaja, da je Šali nekaj časa prebil za samostanskimi zidovi v Novem mestu, kjer je bival leto ali dve.«

   

Kdaj je nastal ta čudoviti Šalijev hvalospev knjigi, ni znano. Šali namreč ni bil arhivist, ampak predvsem pesnik, poet, zanesenjak v pristnem pomenu besede, zato ni čudno, da je pod pesmijo pozabil napisati datum njenega nastanka. Sicer pa je nemalo njegovih stvaritev za vedno izgubljenih. Škoda. Pesem Knjiga je sonet v štirih verzih, v katerem Šali mojstrsko opisuje svoj odnos do knjige in kako knjiga nagovarja in oblikuje njega: »Ko vse postaja prazno in ubožno, ti bogatiš me, znanka moja tiha …«

V upanju, da knjige nagovarjajo tudi Vas, želim, da Vas tudi ta Šalijeva pesem duhovno obogati in osreči …

Fotografije: Franci Koncilija in s spleta

 

Pripravil: Franci Koncilija