Arhivi Kategorije: Zanimivosti

POGOVORNI VEČER O OPERI NA DOLENJSKEM

V sredo zvečer, 12. septembra 2018, je bil v Parku Rastoče knjige pri knjižnici Mirana Jarca pogovorni večer o operi na Dolenjskem. Znano je, da je po zaslugi in pod okriljem prizadevnih, nadarjenih in predanih članov Vokalne akademije Jurija Slatkonje, ki deluje pod okriljem Zavoda Friderika Ireneja Barage v sklopu novomeške škofije, Novo mesto postalo prepoznavno kot mesto, kjer uspešno deluje tudi glasbeno gledališče – opera. Navkljub slabim pogojem delovanja zavod dviguje raven produkcije, kar se odraža tudi na odličnem odzivu vedno številnejšega občinstva. V treh sezonah so uprizorili že tri operne premiere v lastni produkciji in celo v lastni glasbeni ustvarjalnosti: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Vse tri opere so bile pri občinstvu odlično sprejete.

Na večeru v Parku Rastoče knjige je potekal zanimiv in sproščen pogovor o možnostih razvoja in prihodnosti opere na Dolenjskem, ki ga je vodila Jasmina Spahalić iz Brežic. Gosta večera pa sta bila skladatelj in pevec Tom Kobe ter skladatelj in pedagoško-umetniški vodja novomeškega konservatorija za glasbo Aleš Makovac. Sogovornika sta predstavila svoj pogled na uspešno opravljeno delo, na kar sta zelo ponosna. Poudarila sta, da so začeli tako rekoč iz nič, ko je bilo veliko improvizacije, vendar so z veliko optimizma in zagnanosti kmalu dosegli zavidljive rezultate. Najpomembnejše delo pa je gotovo opravila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. V nadaljevanju pogovora je bilo kot rdeča nit ves čas prisotno dejstvo, da je glavna omejitev za razvoj opere v Novem mestu – pomanjkanje prostora. Izgradnja nove operne hiše je še vedno neuresničljiva, realno pa je pričakovati večnamensko dvorano.

Na koncu pogovora, ki je bil večkrat prekinjen s posnetki iz vseh treh oper, so si bili vsi enotni, da je opera čudovita umetnost, kjer se hkrati srečujejo tudi vse druge umetnosti, zato je opera kraljica umetnosti.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

RAZSTAVA O SLOVENSKI MAJOLIKI

V petek, 17. julija 2020, ob 10. uri dopoldne so v Narodnem muzeju na Metelkovi ulici odprli občasno razstavo Slovenska majolika,ki bo odprta vse do 31. oktobra. Majolika ima v slovenski tradiciji poseben status. Postala je tako rekoč mitološki predmet, tesno povezan s samobitnostjo slovenskega naroda. Kot simbol dobre in vesele družbe jo opevajo številne ljudske pesmi. Razstava predstavlja majoliko v dveh pogledih: kot keramično tehniko in kot obliko posebne posode, namenjene pitju vina. Na ogled je kar 188 predmetov iz Narodnega muzeja Slovenije in Medobčinskega muzeja Kamnik, kamor se bo razstava preselila novembra. Kot zanimivost so v muzeju navedli, da je posebna oblika ročke za vino ime dobila po keramični tehniki majolika, ki je poimenovana po španskem otoku Majorka. Tehniko so v 15. in 16. stoletju izpopolnili v Italiji, od koder izvira tudi ta oblika posode.

Kot oblika posode za točenje vina je majolika na Slovenskih tleh postala še posebej priljubljena v 19. in 20. stoletju. Najbolj znane so kot izdelek domače lončarske obrti, ki je še dandanes razvita zlasti na Dolenjskem, med industrijskimi majolikami pa so znane tiste, ki jih je izdelovala keramična tovarna Svit Kamnik od začetka petdesetih let 20. stoletja do konca obstoja tovarne leta 2008. Majolike so običajno opremljene z grbi mest, cvetličnimi aranžmaji ali voščili za pomembne življenjske obletnice in prelomnice, bile so priljubljeno darilo in okras domače kuhinje, so zapisali v muzeju. V muzeju še nimajo natančnejših podatkov, kdaj so na ozemlju današnje Slovenije začeli izdelovati ročke za vino – majolike. Najstarejšo industrijsko izdelano in datirano ročko v zbirki Narodnega muzeja Slovenije so naredili pred letom 1871 v keramični tovarni v Nemškem Dolu, danes Slovenskem Dolu. Majolika se je uveljavila tudi kot izdelek lončarske obrti oziroma kmečkega lončarstva, ki je na Slovenskem nastalo zaradi potreb lokalnega prebivalstva po raznovrstni lončeni posodi za gospodinjske in gospodarske namene, so med drugim zapisali v muzeju.

Viri in fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

OŽIVLJENA JERNEJEVA LIKOVNA KOLONIJA

Na priljubljenem prazniku občine Šentjernej, ki ga ljudje imenujejo jernejevo in ki je trajalod 16. do 21. avgusta 2020, so na področju kulturnih dogodkov po 13 letih ponovno pripravili znamenito Jernejevo likovno kolonijo. Za to »oživljanje žlahtne kulture« v šentjernejski dolini ima največ zaslug domačinka, slikarka in doktorica likovne umetnosti Jožica Medle.

Ponovno organiziranje slikarske kolonije in razstave v občini Šentjernej, ki so jo poimenovali Govorica ustvarjalcev in postavili v avli Kulturnega centra Primoža Trubarja, je finančno podprla občina oziroma njen novi župan Jože Simončič,ki je razstavo tudi odprl.Organizatorica razstave dr. Jožica Medle je na otvoritvi med drugim poudarila, da je s tem dogodkom Šentjernej spet postal središče kulturnega dogajanja na ravni širše Dolenjske, za kakršnega je vrsto let veljal zahvaljujoč vseslovenskemu festivalu oktetov, cerkvenih pevskih zborov itd.

Povabljeni slikarji so teden dni v akril tehniki ustvarjali na turistični kmetiji Majzel na Vrbovcih, dokumentarno pa jih je spremljala domačinka, študentka fotografije Jerca Zagorc.Akademski slikarji Igor Banfi, Vinko Železnik, Jana Dolenc, Nikolaj Golob in Rudi Benetik so bili povabljeni na ustvarjalno kolonijo iz domala vse Slovenije in niso bili omejeni pri izboru motivov, še manj pri tehniki ustvarjanja. Zanimivo je, da bo razstava mesec dni na ogled v kulturnem hramu, potem pa bo gostovala še po drugih večjih krajih šentjernejske občine. Prijazna gostiteljica Jožica Medle je poskrbela tudi za družabno življenje likovnih udeležencev, saj so si ti ogledali številne kulturne znamenitosti, kot so kartuzijanski samostan Pleterje, Galerijo Božidarja Jakca v nekdanjem kostanjeviškem cistercijanskem samostanu, znameniti grad Prežek, kamor je zahajal veseljačit dr. France Prešeren, in drugo … Na koncu je bila dr. Jožica Medle prepričana, da bo slikarska kolonija v Šentjerneju spet postala priljubljena kulturna tradicija.

Viri in fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

RAZSTAVA HEBREJSKIH ROKOPISOV V LONDONU

V Britanski knjižnici v Londonu bodo 1. septembra 2020 za širšo javnost odprli razstavo izbora hebrejskih rokopisov, s katero zaključujejo obsežen projekt digitalizacije zbirke hebrejskih rokopisov. Vanjo bo vključena tudi knjiga urokov za najrazličnejše priložnosti. Gre za drobno hebrejsko knjižico iz 16. stoletja, ki vsebuje skupaj 125 receptov z razkošnimi dekoracijami.

DIGITALIZACIJA 3000 HEBREJSKIH ROKOPISOV

V knjižnici se po pisanju angleškega časnika Guardiana ponašajo z bogato in pestro zbirko več kot 3000 hebrejskih rokopisov, ki jim jo je v sklopu šestletnega projekta uspelo digitalizirati le malo pred zaustavitvijo javnega življenja zaradi novega koronavirusa.

»Šlo je za izjemno zahteven in naporen projekt in ponosni smo, da nam ga je uspelo končati,« je povedala kustosinja Ilana Tahan. »Želeli smo ga proslaviti z razstavo izbranih rokopisov, od katerih bi javnost nekatere imela priložnost videti prvič,« je dodala. Ogledati si bo mogoče približno 40 rokopisov, pri čemer najstarejši datirajo v 10. stoletje, tematsko pa segajo od znanosti, vere in prava do glasbe, filozofije, alkimije in kabale.

SVETOVALEC LJUDSTVA MOJZES MAJMONID

Med zanimivejšimi eksponati na razstavi so še listine, povezane s srednjeveškim judovskim filozofom, zdravnikom, rabinom, teologom, pravnikom, logikom, matematikom, astronomom in astrologom Mojzesom Majmonidom (1135–1204).

Na tisoče Judov mu je pisalo in ga prosilo za nasvete, eno izmed tovrstnih pisem pa bo vključeno tudi v to postavitev.

Odprtje razstave hebrejskih rokopisov je nov korak v sklopu vnovičnega odpiranja Britanske knjižnice za obiskovalce po zaprtju zaradi pandemije. 1. septembra bodo znova odprli tudi Galerijo zakladov, kjer med drugim hranijo skicirko velikana italijanske renesanse Leonarda da Vincija. Razstava bo odprta vse do 11. aprila 2021.

Viri: STA in Svet 24, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

VERONIKINO NAGRADO ZA POEZIJO JE PREJEL BORUT GOMBAČ

V Narodnem domu v Celju je bil v torek, 25. avgusta 2020, osrednji Veronikin večer s podelitvijo 24. Veronikine nagrade za poezijo, ki jo je dobil pesnik Borut Gombač za pesniško zbirko S konico konice jezika. Na prireditvi so podelili tudi zlatnik poezije, ki ga je za življenjsko delo prejel Iztok Geister. Tretje literarno priznanje pa je šlo na podelitvi v roke lavreatu male Veronike, zmagovalcu pesniškega natečaja za srednješolsko mladino Aljažu Primožiču. Že od leta 1997 Mestna občina Celje podeljuje Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji.

Nobenega dvoma ni, da je pesniška zbirka Boruta Gombača S konico konice jezika, ki jo je pripravljal desetletje, zadnje leto pa zgolj pilil, je najboljša zbirka zadnjega leta. Gombačeva pesniška zbirka nas po besedah strokovne žirije, ponovno spomni na razliko med ustaljenim pojmovanjem jezika kot odraza resničnosti in jezika kot snovi, ki ima zmožnost tvorjenja pomenov in oblikovanja različnih, nasprotujočih si resničnosti. Jezika, ki ne sporoča, kakšen je svet, ampak pesnika in bralca umešča v svet. Zato ni čudno, da je pesnik Borut Gombač zapisal: »Največji užitek je, ko začnem pisati pesem in v nekem trenutku moje pisanje nadaljuje pesem sama.«

Za eno najprestižnejših literarnih nagrad v Sloveniji so bili nominirani še Vesna Liponik z zbirko Roko razje, Jana Putrle Srdić z zbirko Oko očesu vrana, Lucija Stupica z zbirko Točke izginjanja in Uroš Zupan z zbirko Sanjska knjiga. O poeziji dobitnika prestižne nagrade Boruta Gombača in o nominiranki Luciji Stupica sta člana strokovne žirije zapisala, kakor sledi.

Borut Gombač se v zbirki »S konico konice jezika« pogumno loti raziskovanja jezika kot snovi, ki jo je treba razgraditi, pregnesti in preoblikovati, da se v njem lahko razprejo nove ustvarjalne možnosti in poti. Gombačev pesniški subjekt je obenem tvorec in opazovalec razgradnje pomenov, ko se besede trgajo »na zloge, črke, pračrke …«, da v njih zasijejo iskre novih podob. Vendar pa po razgradnji svet ni več tak, kot je bil prej – zaznamuje ga odsotnost kakršnekoli absolutne oporne točke in perspektive. V verzih »Ta drveča voda nima struge, z reko teče tudi breg« lahko zaslišimo odmev relativnostne pesnitve Gregorja Strniše; tudi Gombačev svet popotnika skozi vsakodnevne zgode in nezgode je svet fizikalnega relativizma, ko meja med subjektom in objektom, svobodno voljo in determiniranostjo ni več jasna. Tudi v Gombačevih pesmih lahko prepoznamo nakazano baladno strukturo, ko vsaka usojenost vodi v neizbežno smrt, vendar pa avtor tu dogajanje svojih pesmi zaustavi in raziskuje tanko mejo med življenjem in smrtjo, kot da bi ta zaustavljeni čas ponujal tudi prostor za raziskovalni navdih. Svinčena konica izstreljene krogle se že dotika kože, a žrtve še ni zadela. V tej razliki med biti in ne biti Gombač gradi pomenske labirinte, svoj splet norosti in bolečine, ki ga raziskuje subtilno, čutno in zavzeto – s konico konice jezika.

(Dr. Igor Divjak, predsednik strokovne žirije)

Lucija Stupica v »Točkah izginjanja« tematizira intimne notranje krajine, v katere vstopa zunanji svet v vsej svoji bivanjski, časovni in prostorski razsežnosti. Včasih je protagonistka na te vstope pripravljena, jih zavestno priklicuje, včasih so samodejni, lahko tudi nasilni. Pojavlja se motiv severnega otoka, ki je otok resničnosti, sopostavljen južnemu otoku, ki je otok hrepenenja in sanj. Motiv severne svetlobe, s katero sta osvetljena novi dom in nova domovina, ki nista danost, temveč nekaj, kar je treba vsak dan znova oblikovati, z nenehno preizprašujočo se ljubeznijo, napori in odrekanji. V tukaj in zdaj, ki ju mestoma izrazito opredeljuje motiv tujstva ter ju avtorica izpisuje pronicljivo, prepričljivo in živo, vdirajo drugi časi, kraji, predniki, drugi glasovi, možne zgodbe, igre današnjega dneva, jutrišnja hrepenenja – vse to se v zbirki »Točke izginjanja« izpisuje kot pretanjeno zložena zgibanka preteklega, sedanjega in prihodnjega, ki tvori vsoto življenja. Na slogovni ravni je zbirka enovita, dikcija dognana in premišljena, pesmi imajo narativen značaj. Zbirko preveva posebne vrste melos in to težko opredeljivo bivanjsko občutje je v tej zbirki ubesedeno na izrazito presežen način.

(Petra Kolmančič, članica strokovne žirije)

Vir: Delo in Večer, fotografije pa so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ANTUN MASLE, NA NOVO ODKRIT DUBROVNIŠKI SLIKAR (1919–1967)

UVOD

Kar na področju umetnostne zgodovine v Sloveniji predstavlja predsednik KDSŠ akad. prof. dr. Milček Komelj, je na hrvaškem gotovo akad. prof. dr. Igor Zidić. Komelj in Zidić sta dobra znanca in prijatelja, z Zidićem pa vrsto let odlično sodeluje tudi član KDSŠ, profesor na ALU v Ljubljani, Novomeščan, slikar in grafik Branko Suhy. Na ta način je KDSŠ na poseben način tesno povezan tudi s hrvaško likovno umetnostjo.

Že v začetku junija 2020 je v počastitev 100-letnice rojstva slikarja Antuna Masleta v Zagrebu z enoletno zamudo izšla enkratna, 500 strani debela monografija o omenjenemu slikarju, ki jo je napisal Igor Zidić. Stroka sporoča, da omenjena monografija predstavlja povsem nov pogled na ustvarjalni opus mladega slikarja Antuna Masleta, ki je umrl star komaj 48 let. Že pred izdajo bogato ilustrirane monografije je bila odprta razstava v Umetniški galeriji v Dubrovniku, kjer so bile na ogled prvič postavljene njegove številne, šele nedavno odkrite prvovrstne umetnine. Tako se s tem »novimi« slikami slikar Antun Masle uvršča v sam vrh avantgardizma petdesetih let 20. stoletja.

Igor Zidić nadalje ugotavlja, da so bile slikarjeve rogate živali kot nekakšna čudna obsesija, kot izraz slikarjevega notranjega boja med »svetim in satanizmom«. Slikar Antun Masle preseneča tudi z elementi fantastike in fantazije, kar spet kaže, da so ga k ustvarjanju silili satanizem, erotizem in animalizem. To pa še zdaleč ni vse, kar je odkril Zidić, ki je bil izredno presenečen nad lepoto slike »Deklica z vrčem«, kjer se Masle pokaže povsem drugačen, takšen, kakršnega kritiki sploh niso bili vajeni. Slika je tehnično brezhibna, lepa, korektno, akademsko naslikana. Pravo presenečenje pa je sledilo po restavraciji te slike, ko so na hrbtni strani pod premazom odkrili sliko z motivom dečka in inicialkami Antuna Masleta.

Poleg vseh odkritih in doslej še neobjavljenih in neinterpretiranih umetnikovih slik pa je v Zidićevi monografiji s posebno pozornostjo obravnavan ciklus slik, ki ga je Masle poimenoval »Janezova apokalipsa«, po zadnji knjigi Svetega pisma Nove zaveze, kjer v slikah prihaja do izraza nadrealizem, ki pa ga v besedilu Apokalipse ni. Zanimivo je, da ima Dürer štirinajst apokaliptičnih slik, Masle pa je narisal samo osem slik. Zidić pravi, da je poanta Masletovih del neka enigmatičnost, ki je ni mogoče pojasniti brez simbolizma.

Vir: Jutarnji list, Zagreb, fotografije so s spleta

Prevedel in pripravil: Franci Koncilija

MRTVAŠKI PLES JOSIPA VIDMARJA (1895–1992)

Devet let pred smrtjo Josipa Vidmarja je leta 1983 pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani izšla njegova drobna knjižica Mrtvaški ples.To je bila antologija pesniških smrtnih motivov v slovenski literaturi od Franceta Prešerna do Ervina Fritza. Okvir tega Vidmarjevega dela pa predstavljata prolog in epilog, kjer avtor odkrito razmišlja o veliki uganki človeškega življenja, o smrti. Avtor je naslov knjige povzel po znameniti umetniški freski v Cerkvi Sv. Trojice v Hrastovljah, ki jo je naslikal slikar Janez iz Kastva leta 1490.

V prologu se Vidmar srečuje z mislimi, ki so jih povedali v zvezi s problemom smrti veliki misleci in jih izražajo tudi duhovni zakladi različnih verstev.Nobena od teh misli ga ne zadovolji. Tudi krščanstvo mu je tuje, ker se mu zdi premalo človeško, preveč neživljenjsko, abstraktno in dogmatično. Vidmar je prepričan, da ravno zato smrt kristjanu ne more vzbujati globljih čustev. Vidmarjevim pomislekom lahko damo kristjani prav samo toliko, kolikor kdaj nad osebnim verskim izkustvom prevladata verski formalizem in dogmatizem, ki zadušita v človeku ne samo pristno in globlje pesniško doživljanje, temveč velikokrat tudi pristno vero.

Josip Vidmar v knjigi Mrtvaški ples na vsak način hoče odgovoriti na vprašanje smrti, zato posebej prisluhne slovenskim pesnikom in se z njimi pogovarja. Seveda pa to stori kritično, s tem pa bralca prisili k sodelovanju, ga izziva k razmišljanju in odločanju. Tako Vidmar pri nekaterih pesnikih najde resnično in pristno izpoved o smrti, pri drugih pa je ta izpoved konvencionalna, površna in plitka.

V nadaljevanju Vidmar razmišlja o prostoru in času, v katerih živi človeštvo in doživlja svojo življenjsko usodo. Smrt je v resnici na svoj način povsod navzoča, zato se Vidmar v tej ogroženosti zateka k zaupanju lastnemu notranjemu glasu, ki je drobec velikega, skupnega človeškega vzgona, kar je neverjetno blizu viziji p. Teilharda de Chardina. Vidmar sicer priznava, da je zavest o smrti moralni korektiv v življenju človeka, vendar brez Boga, saj zatrjuje, da je zavest o človeškem dostojanstvu edini pravi regulativ našega ravnanja. Za Vidmarja ni dileme vprašanja o smrti, saj je prepričan, da se mora človek odločati po svojem notranjem glasu iz spoštovanja do človeškega dostojanstva, ne pa v duhu razodetega Boga in v smislu eshatoloških razsežnosti. Zavrača tudi misel na smrt, ki življenja ne uniči, ampak samo spremeni, kjer ni več časa in prostora. On vztraja pri prepričanju, da je smrt samo slovo in »usodna preselitev v neznano in neznansko«.

Za Josipa Vidmarja tudi po tej knjigi smrt ostaja nerazrešena uganka življenja. Vidmar zapiše: »Povedal sem ji vse (smrti namreč), kar sem ji mogel povedati, kaj pa ima povedati ona meni, bom zvedel zagotovo!« Josip Vidmar nam s to knjigo sporoča, da je smrt prečudežna, da bi jo lahko doumel. Vdano sprejema smrt kot uganko in hkrati veruje in neomajno zaupa v človeštvo, ki mu je pripravljen služiti do konca!

Prepričan sem, da se je Vidmarjev duh po 28 letih telesne minljivosti že zdavnaj srečal s smrtjo in spoznal, da je ves čas živel v zmoti, saj ga neomajna vera v človeštvo ne more osrečiti …

Fotografije so s spleta

Viri: J. Vidmar, Mrtvaški ples in Znamenje

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ALI BO NAŠ KNJIŽNI JEZIK IZUMRL?

UVOD

Znano je, da je vsak jezik vreden občudovanja kot samostojen organizem, ki se je sposoben ne samo spreminjati in dopolnjevati, temveč celo obnavljati, ko mu odmira kak pomemben del. Katerikoli jezik že: slovenščina, globalizirana angleščina ali pa do potankosti izpolnjeni latinščina in grščina, obe mrtvi že več kot tisoč let.

BREZ JEZIKA NI NARODA!

Kultura, knjiga in njen knjižni jezik so vrednote slehernega naroda, ki se jim ni moč odreči ali jih celo zavreči in zanemariti. Zato si jezik zasluži vse občudovanje in globoko spoštovanje, ker ostaja zvest sam sebi vse od svojega nastanka davne dni do lastnega zamrtja v nedoločeni prihodnosti. Jezik je namreč »živo bitje«, ki nikdar ne umre, saj s sposobnostjo prenosa svoje znanosti in kulture na mlajša ljudstva v njih ostaja živ. Tako z nami živita latinščina in grščina, ker sta obe Evropi podarili kulturo, znanost in filozofijo. Zaradi teh in drugih odlik je sleherni jezik uvrščen med najdragocenejše zaklade slehernega naroda, večina majhnih narodov, kot je slovenski, pa vidi v njem svoje najpomembnejše bogastvo in dokaz za svoj obstoj.

SLOVNIČNA PRAVILA ALI ŽIVI GOVOR?

Nekateri slavistični krogi v Ljubljani se v zadnjem času zavzemajo za uporabo slovenščine, osvobojene okostenelih slovničnih pravil iz preteklosti, in za približevanje živim govorom med slovenskimi intelektualci in tudi med navadnimi ljudmi. Trdijo, da bi morala biti slovnica knjižnega jezika bolj pripravljena popuščati in podpreti možnost za večje uveljavljanje pogovornega jezika. Tako v pravorečju kot tudi v pravopisu. Skratka, slovenski knjižni jezik bi moral biti tak, da bi ga brez težav in strahu pred napakami z lahkoto obvladal vsak, kdor govori in piše po slovensko!

ZAKLJUČEK

Naš slovenski jezik se deli na več plasti. Slovenščino torej sestavlja dejansko več jezikov: knjižni, zborni, pogovorni, narečni, rovtarski, pokrajinski, mestni, žargonski, slengovski, obšankovski in še in še. Mednje bi lahko uvrstili tudi »sproščeno slovenščino«. Najbolj spoštovan, izbran in negovan za ves narod pa je knjižni jezik. Knjižni jezik je »star gospod«, ki ne ljubi sprememb. Ne glede na vse povedano ni vsaka plast slovenščine že knjižni jezik, brez upoštevanja slovničnih pravil in reda pa knjižni jezik hitro umre!

prof. Jože Hočevar

Viri: Prof. Jože Hočevar, Primorske novice, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SLIKARKA NEVENA ALEKSOVSKI RAZSTAVLJA V LJUBLJANI

Galerija Ravnikar je sredi maja 2020 odprla razstavo umetnice, likovne pedagoginje, kulturologinje, akademske slikarke in ilustratorke Nevene Aleksovski (1984).Tako ustanoviteljica in kustosinja galerije Piera Ravnikar nadaljuje začrtano poslanstvo zastopanja in predstavljanja mladih, neuveljavljenih avtorjev na vseh področjih sodobne kulture in umetnosti. Po njenem prepričanju galerija tako ustvarja vez med aktualno likovno produkcijo in širšo skupnostjo. Razstava je bila na ogled od 12. maja do 1. junija letos.

Razstava je sestavljena iz risb in slik, ki so večinoma nastajale med štirimi zidovi v obdobju karantene. Neveno Aleksovski, ki je dejavna predvsem na področjih ilustracije, risbe in slikarstva, so med samoizolacijo vznemirjala predvsem vprašanja, kako dodatno odtujiti že tako odtujenega človeka. Razmišljala je, kako pomemben je dotik in kaj početi brez njega ter kako se kljub razdalji nekoga dotakniti … Pri ustvarjanju slik Neveno Aleksovsko bolj poganja intuicija kot vnaprej zadane ideje in koncepti. Njena dela, ki jih obenem polnijo in praznijo na videz precej banalni objekti, nastajajo spontano, deloma kot posledica impulzov iz narave, deloma kot reakcija na aktualna družbena vprašanja.

KDO JE SLIKARKA NEVENA ALEKSOVSKI?

Nevena Aleksovski, rojena leta 1984 v Srbiji, je leta 2008 diplomirala na oddelku za slikarstvo na Akademiji umetnosti v Novem Sadu, leta 2014 pa je magistrirala iz kulturologije na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Veliko razstavlja v Sloveniji in v tujini. Kot pedagoginja deluje v galerijah Škuc in Alkatraz, na delavnicah za otroke in odrasle. V okviru evropske prestolnice kulture Reka 2020 bo 15. Junija gostja umetniške rezidence Skalinada v Omišlju.

Resnobnost umetnica uravnoteži z razmišljanjem o vsakdanjih paradoksnih absurdih in relacijah, ki se ob tem vzpostavljajo, kot so občudovanje pomladnega prebujanja narave, uživanje ob cigareti, občutek svobode ob samoti in tesnoba ob lastni osamljenosti … Tako je bila zanjo karantena tudi čas razjasnitve, ko je stvari nenadoma uzrla povsem jasno.

»Vzdušje razstavljenih del narekuje svojevrstno distanco, zato so njene slike tako izčiščene, zato je med majhnim številom oddaljenih elementov, ki med sabo vendarle komunicirajo, toliko praznine,« pojasnjuje avtorica. »Sicer pa moja risba omogoča direktno izražanje brez pretiranega nadzora in preračunljivosti. Pomemben mi je čim bolj neposreden stik roke z materiali. Sicer pa je ena naših največjih težav neprestan pritisk, da moramo biti hiperproduktivni, vse mora biti narejeno hitro in popolno. Mislim, da je ena najbolj subverzivnih metod za boj proti temu, da se ustaviš in si vzameš čas zase.«

Viri: Delo in Dnevnik, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ALAMUT VLADIMIRJA BARTOLA PREVAJAJO V KITAJSKI JEZIK

Roman Vladimirja Bartola (1903–1967) Alamut je še vedno najbolj prevajana slovenska knjiga vseh časov. Do konca letošnjega leta pa se Alamutu obeta še prodor na največji svetovni knjižni trg – Kitajsko. Slovenska založba Sanje je že leta 2010 postala nosilka avtorskih pravic za Bartolova dela, med katere sodijo tudi mednarodne pravice, vključno s filmskimi.

Po številu prevodov v tuje jezike sta med sodobnimi slovenskimi pisatelji daleč na vrhu Drago Jančar in Evald Flisar, v absolutnih kategorijah pa ostaja Bartol rekorder od leta 1938 dalje, ko je izšel njegov Alamut. Kritikom se zdi Alamut zanimiv predvsem zaradi domnevnih vizionarskih napovedi islamskega ekspanzionizma in terorizma, ki smo jima dandanes tudi priča. Že leta 1946 so Alamuta v materinščini lahko brali Čehi. Leta 1954 je bil preveden v srbščino, leta 1970 pa v francoski jezik. Prevodi so sledili kot po tekočem traku, slednjič bodo knjigo v prevodu lahko brali še Kitajci, predvidoma v mandarinščini in kantonščini.

Vir: Delo

Fotografije so s spleta.

Pripravil: Franci Koncilija

ODKRIVAJMO KULTURO NARAVE

Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) vabi k spoznavanju in občudovanju narave in kulturne dediščine v Sloveniji. Pri obisku narave ne pozabimo, da smo gostje čudovitega in občutljivega sveta, ki naj tudi po našem obisku ostane nespremenjen!

UVOD

Pred nami so počitnice in vabilo, da ponosno, spoštljivo in odgovorno odkrivamo naravne lepote Slovenije. Po okrevanju po epidemiji sedaj vlagamo napore v to, da okrevamo tudi kot družba, gospodarstvo. Slovenija je prepoznana kot dežela ohranjene narave, ki obiskovalcu omogoča mir, sprostitev, doživljanje lepot narave, opazovanje žive in nežive narave ter spoznavanje krajine, kulture in zgodovine posameznega območja.

Zato ni čudno, da Slovenija dosega visoke rezultate na različnih mednarodnih lestvicah. Univerza Yale je Slovenijo ocenila kot peto najbolj zeleno državo na svetu, National Geographic pa celo kot najbolj zeleno državo na svetu.

ALI STE VEDELI?

V Sloveniji se je o naravi spletla vrsta ljudskih pripovedi, mitov in legend. Po številu jih je zagotovo največ na območju Triglavskega narodnega parka, saj je narava tam najbolj divja, prvinska. Obiščete lahko kraj, kjer je v pri Martuljku v gorski jami nekoč živel velikan in ustrahoval je vse okoli sebe. Bistri domačini so ga premagali, na kraju boja pa je za njim ostal čudovit slap. V Kozjanskem parku z legendami in zgodbami že stoletja živi v duhu domačinov naravni spomenik Gruska, čarobna dolina pod previsno steno, do nje vas popelje urejena pot z opisi rastlinskega in živalskega sveta. Mitološki vhod v podzemlje Hada nekateri postavljajo v Škocjanske jame, tu so orožje v eno od jam darovali že svečeniki bronaste dobe. Legende se pletejo tudi okrog Vidovega izvira ob Bukovniškem jezeru na Goričkem. V Krajinskem parku Kolpa ima voda zdenca Jarbol čudežno moč, saj naj bi delovala zelo blagodejno na počutje človeka, če se z njo umije. Pozdravila naj bi jar bol – spomladanske bolečine. V Krajinskem parku Ljubljansko barje legenda pripoveduje, da pod Podpeškim jezerom živi ogromen zmaj z repom pod bližnjim hribom Sv. Ana, glavo pa pod Krimom; ko zmaj udari z repom, Ljubljanica poplavi. V Krajinskem parku Strunjan je na vrhu klifa stražar Strunjana. Ustno izročilo pravi, da je v mogočen hrast že večkrat udarila strela, vendar je udarcem vedno uspešno kljuboval in preživel vse do danes. Vzemite si čas in se odpravite na raziskovanje.

Ministrstvo za okolje in prostor (MOP), junij 2020