Arhivi Kategorije: Zanimivosti

POGOVORNI VEČER O OPERI NA DOLENJSKEM

V sredo zvečer, 12. septembra 2018, je bil v Parku Rastoče knjige pri knjižnici Mirana Jarca pogovorni večer o operi na Dolenjskem. Znano je, da je po zaslugi in pod okriljem prizadevnih, nadarjenih in predanih članov Vokalne akademije Jurija Slatkonje, ki deluje pod okriljem Zavoda Friderika Ireneja Barage v sklopu novomeške škofije, Novo mesto postalo prepoznavno kot mesto, kjer uspešno deluje tudi glasbeno gledališče – opera. Navkljub slabim pogojem delovanja zavod dviguje raven produkcije, kar se odraža tudi na odličnem odzivu vedno številnejšega občinstva. V treh sezonah so uprizorili že tri operne premiere v lastni produkciji in celo v lastni glasbeni ustvarjalnosti: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Vse tri opere so bile pri občinstvu odlično sprejete.

Na večeru v Parku Rastoče knjige je potekal zanimiv in sproščen pogovor o možnostih razvoja in prihodnosti opere na Dolenjskem, ki ga je vodila Jasmina Spahalić iz Brežic. Gosta večera pa sta bila skladatelj in pevec Tom Kobe ter skladatelj in pedagoško-umetniški vodja novomeškega konservatorija za glasbo Aleš Makovac. Sogovornika sta predstavila svoj pogled na uspešno opravljeno delo, na kar sta zelo ponosna. Poudarila sta, da so začeli tako rekoč iz nič, ko je bilo veliko improvizacije, vendar so z veliko optimizma in zagnanosti kmalu dosegli zavidljive rezultate. Najpomembnejše delo pa je gotovo opravila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. V nadaljevanju pogovora je bilo kot rdeča nit ves čas prisotno dejstvo, da je glavna omejitev za razvoj opere v Novem mestu – pomanjkanje prostora. Izgradnja nove operne hiše je še vedno neuresničljiva, realno pa je pričakovati večnamensko dvorano.

Na koncu pogovora, ki je bil večkrat prekinjen s posnetki iz vseh treh oper, so si bili vsi enotni, da je opera čudovita umetnost, kjer se hkrati srečujejo tudi vse druge umetnosti, zato je opera kraljica umetnosti.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

PAUL McCARTNEY: MANJ MESA, MANJ SEGREVANJA

Znameniti beatle Paul McCartney je že pred več kot desetimi leti v Evropskem parlamentu pozval Evropejce, naj jedo manj mesa in tako prispevajo kboju proti podnebnim spremembam. Svoj poziv je naslovil z geslom MEAT = LESS, oziroma »manj mesa, manj segrevanja!«.

   

Paul McCartney je v Bruslju predstavil idejo enega brezmesnega dneva v tednu. Ta bi moral postati nekaj tako samoumevnega kot uporaba hibridnih vozil ali recikliranje. Znano je, da je Paul McCartney že dolgo vegetarijanec, trdno pa je prepričan, da bi na ta način zmanjšali vpliv na segrevanje ozračja. Znanega beatla zelo podpira Indijec dr. RajendraPachauri, predsednik Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC), ki je leta 2007 skupaj z Alom Gorom prejel Nobelovo nagrado za mir.

Proizvodnja mesa na svetu je namreč odgovorna za nič manj kot 18 odstotkov vseh toplogrednih emisij. Visoka poraba mesa pa nima le negativnih učinkov na podnebje in biološko raznovrstnost, ampak je škodljiva tudi za naše zdravje, saj zvišuje tveganje za bolezni srca in ožilja, debelost, diabetes in druge bolezni preobilja. Pachauri in McCartney opozarjata tudi lokalne oblasti, ki lahko bistveno pripomorejo k zmanjšanju porabe mesa. Najbolj viden je primer mesta Gent v Belgiji, kjer so v številnih restavracijah in celo v šolah uvedli en vegetarijanski dan v tednu. Podobne projekte so uvedli še v Baltimoru v ZDA, Sao Paolu v Braziliji in drugod. Takratni predsednik Evropskega parlamenta JerzyBuzek je zamisel in pobudo o dnevu brez mesa podprl in označil kot dobro terob tem parafraziral znani napev Beatlov: »Herecomesthesun, andwemust make sure it’sallright!« oziroma »Sonce prihaja, poskrbimo, da ga bomo vedno veseli«.

A PROPOS:

Krščanske veroizpovedi nimajo težav s pretiranim uživanjem mesa. V prvih krščanskih skupnostih dobi post novo razsežnost. Posnemali so Kristusov 40-dnevni post v puščavi (Mt 4,4), v spomin na Kristusovo smrt na križu pa že tisočletja velja zdržek od mesnih jedi ob petkih. Globoko verni kristjani pa se postijo tudi ob sredah, zato ne potrebujejo nasvetov Paula McCartneyja in RajendrePachaurija, ki na novo izumljata smodnik! Škoda, da se tega drži vedno manj kristjanov!

Vir: Večer, fotografije so s spleta.

Zbral: Franci Koncilija

 

SLOVENSKO-HRVAŠKI VESELI DECEMBER V METLIKI

V okviru Hrvaškega kulturnega združenja smo v petek, 13. decembra 2019, v metliškem Kulturnem domu pripravili koncert, ki smo ga poimenovali Pesem ne pozna meja. Že sedmo leto zapored se sredi decembra ljubitelji glasbe in kulture srečujemo s slovenskimi in hrvaškimi prijatelji iz številnih društev. Tako je bilo tudi lansko leto. Ob nastopu VS Hrvaškega pletera smo gostili še domači MKD Ivan Navratil, TS Klasje iz Novega mesta ter pevski zbor »Cantabille« z Osnovne šole Metlika.

    

Občini Metlika smo zelo hvaležni, da nam vsakokrat ponudi prostor v Kulturnem domu, kjer skupaj s številnimi nastopajočimi in obiskovalci pripravimo zanimiv, prijeten in lepo doživet decembrski predpraznični večer.

Pripravil: Vladimir Pobezin, predsednik združenja.

Dragi moji!

Največkrat se razveselim praznikov, jubilejev in priložnostnih slovesnosti, razveselim zato, ker me povezujejo z mojimi sorodniki, mladostnimi sošolci, študentskimi kolegi, nekdanjimi in sedanjimi sodelavci, someščani in krajani v mojem okolju pa tudi v oddaljenih državah in celinah. Vsako leto z veseljem prebiram čestitke v katerih me seznanjate s svojimi zanimivimi pogledi na današnji svet, s svojimi radostmi in slabostmi, uspehi, porazi in željami.

Tudi s temi sporočili bogatim svoje vedenje o naši družbi, spremljam in spoznavam dolgoročne pozitivne in negativne trende v življenju in delu ljudi v moji domovini in v svetu, iščem nove poti, lahko kritično ocenjujem dejanja in spodbujam ter pomagam izboljševati blaginjo večine čeprav sem samo neznatna kapljica v morju potreb.

Verjamem, da se vsi, ki boste prebrali tole sporočilo, z menoj veselite prazničnih dni, mislite enako, delujete pozitivno, ste optimisti in ustvarjalci in mnogo bolj od mene bogatite ta naš lep in edinstven svet. Torej veselimo se, mlada nam je duša…(gaudeamus igitur…) Pa srečno na poti v želeno prihodnost!

Joža Miklič, Novo mesto, 24.12.2019

V PETEK, 20. DECEMBRA JE BIL SVETOVNI DAN ČLOVEŠKE SOLIDARNOSTI

Generalna skupščina OZN je 20. decembra 2005 razglasila za svetovni dan človeške solidarnosti. Z deklaracijo je definirala solidarnost kot temeljno in univerzalno vrednoto, ki bi morala vladati v medčloveških odnosih v 21. Stoletju, dan solidarnosti pa mednarodno skupnost opominja, da je svet ranljiv in da veliko njegovih prebivalcev živi v stiski, pomanjkanju in revščini.

     

Tudi v Sloveniji živi zadnja leta, v času zaostrenih gospodarskih razmer in svetovnih ekonomsko-finančnih kriz, vedno več ljudi, ki so izčrpani zaradi pomanjkanja človeških dobrin. Vsaka ravnodušnost do siromaštva je zato nezaslišana sramota današnjega trenutka. To še posebej velja za upokojence – nekateri so že na robu preživetja, zato jim moramo pomagati po svojih močeh.

Francoski filozof Pascal Bruckner v svoji knjigi Beda blagostanja kritično obravnava sodobno civilizacijo, v kateri kljub splošnemu razpadu vrednot, sistemov in ideologij obstaja ena sama vrednota, vrednota ekonomije, ki pa človeštva ne osvobaja od revščine, ampak jo samo še poglablja. Tako neke sprejemljive in primerne socialne varnosti že dolgo ni. Današnja človeška družba deluje samo še po sistemu »daj – dam«, ki neusmiljeno in brutalno izkorišča vse ljudi. Pridobitništvo domala po božje spoštuje in malikuje samo še kapital, ljudje pri tem sploh niso pomembni. Beseda solidarnost je preprosto izginila iz besednjaka medčloveških odnosov. To so kruta dejstva!

  

Vendar lahko ta svet spremenijo samo še srčni ljudje, ki verjamejo v moč delati dobro, v smisel življenja, v človeško dobroto, ki še obstaja in tako zelo osrečuje ljudi v pomanjkanju. Pomembno je, da se zavedamo, da se solidarnost ne zgodi kar sama po sebi. Za solidarnost se moramo odločiti, v svoji notranjosti, v svojem srcu! Zato mora uresničevanje solidarnosti v najširšem smislu postati način našega bivanja! Čas je že, da se začnemo zavedati, da je odsotnost socialne odgovornosti do naših bližnjih, ki živijo v pomanjkanju in celo v revščini, nezaslišan zločin! Postanimo civilizacija, ki bo negovala v svoji okolici pristno socialno občutljivost, ki bo ljudem vrnila samozaupanje, zadovoljstvo in veselje do življenja! Verjemite, ni težko, samo začeti moramo!

   

Solidarnost je izključno vprašanje naše notranje odločitve! Ja, pa še to. Ne pozabite nekomu, ki ga imate radi, v teh prazničnih dneh, podariti nasmeh, to dela čudeže!

Fotografije so s spleta.

Pripravil: Franci Koncilija

 

VESELI DECEMBER? Ne, hvala lepa!

Bil sem v zmoti, ko sem konec novembra mislil, da so se številne ameriške potrošniške razvade in prevare, ki se že desetletje dolgo uspešno ukoreninjajo v slovensko kulturo in jezik, hkrati pa so našemu načinu bivanja neznansko tuje, na neki način izčrpale. Srečno smo preživeli noč čarovnic (Halloween) in apokaliptično prizorišče petstotih (500) hudičev, ki so konec novembra v Goričanah pri Medvodah ustrahovali mlado in staro. V petek, 29. novembra, pa smo bili povsod po svetu priče norosti črnega petka, nakupovalne mrzlice čredno usmerjenih ljudi. Pravo nasprotje temu pohotnemu potrošniškemu razvratu pa predstavlja priljubljeni župnik iz Bohinja, prava vlogerska in blogerska zvezda, ki se v živo pogovarja z mladimi o srčni toplini praznikov in življenja. Pa se zapleta tudi župniku, ki ima nedvomno dobre namene.

   

Kultura vlogerjev ali youtuberjev se pospešeno razvija in spreminja tudi pri nas. Če v vlogu govoriš slovensko, ne boš prišel daleč. Če angleščino govoriš brez naglasa in imaš kaj zanimivega pokazati, so možnosti večje.  Američani znajo tudi vloganje pripeljati do potrošniškega absurda. Youtube je že pred kratkim drastično spremenil pravila, ki bodo še kako vplivala na zaslužke.

  

To pa še ni vse. Po vseh večjih slovenskih mestih so se v nedeljo, 1. decembra, uradno začele prireditve, ki jih povsod imenujejo veseli december in med katere sodijo tudi razkošne okrasitve z lučkami v mestnih središčih. Marsikje pa te dni mrzlično hitijo tudi s postavljanjem drsališč na prostem, kjer na umetnem ledu mladi komajda lahko drsajo, saj je plastični led za to popolnoma neprimeren. Mrgoli tudi najrazličnejših festivalov, kjer brez naslovov v angleškem jeziku Slovenci ne bi razumeli, kaj jim organizatorji želijo predstaviti. Naj naštejem samo nekatere: v Ljubljani so imeli Cellofest 2019, filmski festival Liffe 2019, festival Grounded na Metelkovi, pa dobrodelni bazar v Grand hotelu Union, Zombi apokalipso v sklopu Halloween festivala v Orehovem gaju, Jazz paradise na Bavarskem dvoru, pa še veliko drugih. Na Primorskem, v Goriških Brdih, je bil Contemporary Music Festival, v Cerknem je bil festival pihalnih godb Pihnifest, na Koroškem so si izmislili festival peke z drožmi ali Drožomanija, v Žalcu so imeli savinjski oktoberfest. Tudi v Mariboru niso prav nič zaostajali za drugimi. Ponosni so bili na English Student Theater (EST), kjer je II. gimnazija pripravila Figarovo svatbo, na Trgu svobode pa je Društvo svetega špricerja pripravilo špricer fest. Pa poglejmo še k našim sosedom. V Pulju so Hrvatje organizirali gala glasbeni festival, ki so ga lepo v hrvaškem jeziku imenovali kar po domače – Tomorrowland, v Trstu pa so maloštevilni Slovenci predstavili 4. slovenski festival – Slofest! Tu so pa še številna Miklavževanja, rdeči božiček in dedek  Mraz.  

   

 

Fotografije so s spleta.

Viri: Številni mediji, časniki.

 

Zbral in uredil: Franci Koncilija

»AVSTRIJSKI REMBRANDT« NA SLOVENSKEM

Lanskega decembra je minilo tristo let od rojstva Martina Kremser Schmidta (1718–1801), ki je bil eden najpomembnejših slikarjev avstrijskega baroka. Na dunajskem gornjem Belvederu so ob njegovi obletnici odprli priložnostno razstavo s spremljajočim katalogom. Umetnik Martin Kremser je bil član dunajske cesarske akademije.

KRATKA PREDSTAVITEV SLIKARJA

Martin Kremser je bil umetnik, ki je na osnovah dunajskega baročnega slikarstva intuitivno povezal vplive severnjaške rembrandtovske barvno zamolkle dramatičnosti in beneške trepetave barvitosti, zato ga slikovito imenujejo »avstrijski Rembrandt«. Z izredno umetniško nadarjenostjo je te vplive povezal v svojstven avstrijski poznobaročni rokoko. Ob drugih deželah se okoli trideset Kremserjevih del nahaja tudi v Sloveniji. Pomembnejši prispevek o slikarjevem ustvarjalnem opusu in delovanju pri nas je leta 1927 v reviji Dom in svet objavil Viktor Steska, leta 1957 pa je Franc Stele z razstavo in katalogom v Narodni galeriji predstavil slikarjev delež in njegov pomen v Sloveniji.

 . 

KREMSER – SCHMIDTOV OPUS V SLOVENIJI

Po smrti predstavnikov ljubljanskega baročnega slikarstva (Jelovšek, Metzinger, Bergant itd.) so za zahtevna naročila poiskali Martina Kremserja. Kremser – Schmidtov opus pri nas obsega čas od okoli 1760 do okoli 1780, ko so njegove umetnine postavili v naslednjih slovenskih cerkvah: v Slovenski Bistrici (1787), v samostanu dominikank v Velesovem (1771), v Gornjem Gradu (1763) in drugod.

Izrednega pomena pa so poslikave o življenju Matere Božje v zasebni kapelici (1769) znanega jezuita Gabriela Gruberja v njegovi ljubljanski palači. Ta slika potrjuje slikarjevo navzočnost tudi v takratni Ljubljani. Njegove slike so še v cerkvah v Vojniku (1773) in v Dolu pri Ljubljani (1774), številne slike pa hrani Narodna galerija v Ljubljani.

ZAKLJUČEK

Zasluge za prisotnost slikarja Kremserja in njegovih slik v Sloveniji ima Kranjčan Leopold Layer (1752–1828). Njegova delavnica je bila zadnja, ki je obrtno in stilno obvladovala kriterije baročnega slikarstva. Iz Layerjevega obsežnega opusa je razvidno, da je dobro poznal Kremser – Schmidtova dela v Kranju, Velesovem in Gornjem Gradu, saj je tudi sam slikal za cerkve v teh krajih.

Vir: Družina, fotografije pa so s spleta

Zbral: Franci Koncilija

RAZSTAVA DEL ALBRECHTA DÜRERJA V DUNAJSKI ALBERTINI

Že sredi septembra letos so v znameniti dunajski Albertini odprli razstavo več kot dvesto del najpomembnejšega umetnika evropske renesanse. Razstavo so naslovili preprosto Albrecht Dürer (1471–1528), postavljena pa je že v sklopu praznovanj 550. obletnice Dürerjevega rojstva (1471–2021). Razstava bo odprta vse do 6. januarja 2020.

Znano je, da ima Albertina v stalni zbirki skupno 140 Dürerjevih risb in akvarelov. Med njimi najdemo tudi kultne umetnine, kot so Poljski zajec, Krilo zlatovranke, Roke v molitvi itd. Na razstavi so na ogled še številne druge slike iz drugih znanih evropskih muzejev, kot so Poklon Svetih treh kraljev, Sveti Hieronim in druge.

    

Albrecht Dürer je bil pravi virtuoz v različnih slikarskih tehnikah. Poleg množice slik in risb umetnikova zapuščina vsebuje tudi veliko spisov, umetniškoteoretskih besedil, pesmi, filozofskih esejev, potopisov, pisem …

            

   Zajec                                                                Martin Luther 

Dürer je bil umetnik in intelektualec, čigar delo ni temeljilo zgolj na spretnosti slikanja, temveč tudi na splošni izobrazbi. Bil je edinstven umetnik, ker je gledal naravo brez predsodkov in predvsem realistično.

Vir: Delo, fotografije so s spleta

Pripravil: Franci Koncilija

POHODNIKI NA GORJANCE TUDI SLIKAJO

Poleti je minilo že štiri leta (2015), odkar je Knjižnica Mirana Jarca skupaj z MO NM, Pohodniškim društvom NM in Šentjernej ter Planinskim društvom Krka prvič organizirala Trdinov literarni pohod na Gorjance. To je bilo ob 185-letnici rojstva in 110-letnici smrti slovenskega etnografa, pisatelja, zgodovinarja in pohodnika Janeza Trdine.

  .       

Prvi pohod je bil nadvse zanimiv, poimenovali pa so ga Trdinov literarni pohod. Pohodniki so se zbrali pri Gracarjevem turnu, kjer so si ogledali spominsko sobo Janeza Trdine, nato pa se odpeljali k Minutniku v dolini Pendirjevke, domačini temu izviru pravijo »Ponehaunk«. Sledil je ogled Gorjanskega jezera, Trdinovega vrha in cerkvice sv. Jere in Doma pri Miklavžu, pri Gospodični pa so se udeleženci krepko podprli z jedačo in »kačjo slino«…Prijetno druženje tako vsako leto ponovijo.

Zanimivo je, da so nekateri pohodniki tudi nadarjeni slikarji. Tako so konec septembra v knjižnici Mirana Jarca pripravili tudi slikarsko razstavo. Slike so nastale na Trdinovih literarnih pohodih na Gorjance, med drugimi tudi na Trdinovem vrhu.

(Razstavo fotografiral: Franci Koncilija).

Pripravil: Franci Koncilija

ALI BO SLIKARSKA UMETNOST ODPRAVILA REVŠČINO KANADSKIH INUITOV?

V novembrskem The New York Times, International Report je bil v rubriki »Umetnost in oblikovanje« objavljen zanimiv članek o ustvarjalni slikarski umetnosti Inuitov (Eskimov) v Kanadi. Članek je bil objavljen v časniku Nedeljnik v Beogradu. V prispevku, ki ga je novinarka Catherine Porter naslovila: »Prvi vtis lepote: Borba za obstanek na Arktiki«, je opisana nadarjena 28-letna Inuitska slikarka Ulusi Saila, ki živi v mestecu Cape Dorset v Nunavutu ob zalivu Hudson Bay.

                    

Naselje Cape Dorset je nekakšno središče, »Inuit Art Capital«, pravi sinonim za inuitsko umetnost, nahaja pa se okoli 2.300 kilometrov severno od Toronta, kjer živi Eskimka Ulusi Saila. Nova zvezda kanadskega umetniškega sveta razstavlja svoje umetnine v Galeriji lepih umetnosti v Torontu. Svojo priljubljenost je Ulusi Saila dosegla s slikami, na katerih predvsem z močnima rdečo in oranžno barvo upodablja inuitske pokrajine. Likovni kritiki izrekajo Ulusi Saili laskave pohvale.

       

Mestece Cape Dorset ima okoli 1.400 prebivalcev, a kljub cvetoči tradiciji inuitske umetnosti je večina Inuitov še vedno socialno ogroženih, velik problem pa predstavljajo številni samomori med mladimi. Kanadska vlada pričakuje, da bi Inuiti v Cape Dorset zaradi cvetoče kulture vendarle morali živeti bolje. V mestu so zgradili nov kulturni center, simbol tega uspeha, kjer so ateljeji in galerijski prostori. V mestu sta tudi hotel in zdravstveni dom. Inuiti pa običajno ves zaslužek od prodaje svojih umetnin potrošijo za nakup alkohola in mamil …

Vir: Časnik Nedeljnik, Beograd, fotografije pa so iz časnika in s                spleta.

Prevedel in uredil: Franci Koncilija

EVA NOVAK: “PREDEN ODRASTEM, BOM ŠE MALO OTROK!”

V četrtek, 21. novembra 2019, je na 13. Šalijevem večeru Kulturnega društva Severina Šalija Eva Novak predstavila svoj pesniški prvenec »Preden odrastem«. Eva Novak je letošnja maturantka novomeške gimnazije in študentka angleškega in japonskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Pogovor z nadarjeno pesnico sta vodila gimnazijca Anita Koprivc in Lovro Bukovec, za glasbene vložke pa je poskrbel kitarist in pevec Gašper Turk. Večera se je udeležilo okoli štirideset obiskovalcev.

     

 Uvodoma je Franci Koncilija pozdravil udeležence večera in poudaril, da s predstavitvijo pesniške zbirke Eve Novak KDSŠ uresničuje obljubo, da bo podpiralo mlade kulturne ustvarjalcev in jim tako pomagalo k večji prepoznavnosti na kulturnem področju. Zahvalil pa se je tudi najpomembnejšim donatorjem in sponzorjem, kot so Krka, tovarna zdravil v Novem mestu, MO Novo mesto in Slovenska matica iz Ljubljane. Nato sta povezovalca predstavila gostjo večera Evo Novak in ji čestitala za doseženi uspeh.

Pesniška zbirka Preden odrastem Eve Novak je njen prvenec, nekakšen intimni dnevnik spominov iz otroštva in gimnazijskih let, predvsem nabit z ljubeznijo in upanjem, pa tudi z razočaranjem. Zbirka ima štiri poglavja: »Odraščanje«, »Bolečina in obup«, »Potovanja in pustolovščine« in »Ljubezen«. Njene pesmi niso ortodoksne, rimi se avtorica načrtno izogiba, oblikovno pa so zelo izrazne in razgibane. Eva Novak v svojih pesmih ne skriva svojega doživljanja sveta in človeka, temveč se popolnoma razgalja, zato so njene pesmi zelo iskrene. Druga značilnost Evinih pesmi je, da je pesnica zelo občutljiva opazovalka življenjskih trenutkov, ki jih običajni ljudje ne vidijo, še manj doživljajo. V pesmih opisuje sliko sveta, kot ga doživlja sama. Zbirko zato nekateri upravičeno ocenjujejo kot njeno oporoko najstniškim letom. Eva pove, da sedaj že živi mladostno odraslost, za mladost pa ima še nekaj prostora. Odraslost razume kot svobodo in odgovornost. O doživljanju pristne ljubezni pa je Eva Novak povedala, da je zanjo romantična ljubezen nekaj zelo lepega. Poleg ljubezni pa ceni tudi lepoto, ki ji pomeni sprejemanje sveta in ljudi takšnih, kakršni so. Pri tem pa je poudarila, da se zaveda odgovornosti za svoja dejanja. Ko ljubi in je pogumna, se zaveda svoje svobode v odločanju.

       

Na koncu se je Eva Novak zahvalila svojim staršem, ki jo podpirajo pri njenem ustvarjalnem delu, prijateljem, mentorju Tomažu Konciliji, ki ji je odprl pot v pesniški svet, vsem sponzorjem in donatorjem ter vsem, ki so prišli na Šalijev večer.

Fotografiral je Marko Klinc.

 

Pripravil: Franci Koncilija