Arhivi Kategorije: Zanimivosti

POGOVORNI VEČER O OPERI NA DOLENJSKEM

V sredo zvečer, 12. septembra 2018, je bil v Parku Rastoče knjige pri knjižnici Mirana Jarca pogovorni večer o operi na Dolenjskem. Znano je, da je po zaslugi in pod okriljem prizadevnih, nadarjenih in predanih članov Vokalne akademije Jurija Slatkonje, ki deluje pod okriljem Zavoda Friderika Ireneja Barage v sklopu novomeške škofije, Novo mesto postalo prepoznavno kot mesto, kjer uspešno deluje tudi glasbeno gledališče – opera. Navkljub slabim pogojem delovanja zavod dviguje raven produkcije, kar se odraža tudi na odličnem odzivu vedno številnejšega občinstva. V treh sezonah so uprizorili že tri operne premiere v lastni produkciji in celo v lastni glasbeni ustvarjalnosti: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Vse tri opere so bile pri občinstvu odlično sprejete.

Na večeru v Parku Rastoče knjige je potekal zanimiv in sproščen pogovor o možnostih razvoja in prihodnosti opere na Dolenjskem, ki ga je vodila Jasmina Spahalić iz Brežic. Gosta večera pa sta bila skladatelj in pevec Tom Kobe ter skladatelj in pedagoško-umetniški vodja novomeškega konservatorija za glasbo Aleš Makovac. Sogovornika sta predstavila svoj pogled na uspešno opravljeno delo, na kar sta zelo ponosna. Poudarila sta, da so začeli tako rekoč iz nič, ko je bilo veliko improvizacije, vendar so z veliko optimizma in zagnanosti kmalu dosegli zavidljive rezultate. Najpomembnejše delo pa je gotovo opravila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. V nadaljevanju pogovora je bilo kot rdeča nit ves čas prisotno dejstvo, da je glavna omejitev za razvoj opere v Novem mestu – pomanjkanje prostora. Izgradnja nove operne hiše je še vedno neuresničljiva, realno pa je pričakovati večnamensko dvorano.

Na koncu pogovora, ki je bil večkrat prekinjen s posnetki iz vseh treh oper, so si bili vsi enotni, da je opera čudovita umetnost, kjer se hkrati srečujejo tudi vse druge umetnosti, zato je opera kraljica umetnosti.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

ZNAMENITA MONA LIZA JE IMELA GOLŠO

 

Na znameniti sliki Mona Liza (1479–1542) je renesančni umetnik Leonardo da Vinci upodobil ženo bogatega trgovca s svilo Francesca del Gioconda. Njeno značilno rumenkasto kožo sta preučevala dva uveljavljena ameriška zdravnika: Mandeep Mehre iz bolnišnice za ženske bolezni v Bostonu in Hilary Campbell s kalifornijske univerze v Santa Barbari. Ugotovila sta, da je imela Mona Liza kar nekaj zdravstvenih težav. Čeprav je njena bolezen dala sliki poseben čar, je verjetno bolehala zaradi pomanjkljivo delujoče ščitnice. Zato je imela razredčene lase in golšo. Ker je Mona Liza Leonardu pozirala kmalu po porodu, je velika verjetnost, da je imela poporodno vnetje ščitnice. S to ugotovitvijo sta zdravnika zavrgla prejšnje prepričanje, da je bila njena koža rumena zaradi srčnih težav, povišanega holesterola in trigliceridov. V času renesanse je bila prehrana takšna, da so ljudje trpeli zaradi pomanjkanja joda, zaradi česar je bila pogosta golšavost. To je zaslediti tudi na številnih slikah in kipih iz tistega časa. Po moževi smrti je Mona Liza zadnja leta svojega življenja preživela v samostanu sv. Uršule, kjer je bila tudi pokopana.

(Vir: Wikipedija in Svet 24)

 

Pripravil: Franci  Koncilija

KULTURA KOT NATURA

 

Nemški filozof Hans Georg Gadamer (1900–2002), ki je umrl star »komaj« 102 leti, je rad poudarjal, da je prav branje knjig in sprejemanje njihovih vsebin priložnost, ki jene gre zamuditi, ampak mora biti razlog za srečanje z drugimi ljudmi. Na ta način, tako je namreč trdil Gadamer, gradimo skupno prihodnost, ki korenini v kulturi.

UVOD

Gre torej za kulturo nas vseh, ki na poseben način pooseblja našo sedanjost,hkrati pa smo zazrti v prihodnost, ki pa zadnje čase postaja vse bolj negotova. Sočasnoje prisotno veliko odsotnosti prijaznega in naklonjenega odnosa do kulture tistih, ki o njej odločajo in imajo denar. Pri tem je potrebno opozoriti na sprevrženost in bedno životarjenje, denarno podhranjenost in duhovno osiromašenje brez skladnega sožitja z mnogoterostjo stvarstva in duha.

VZNEMIRLJIVA VPRAŠANJA O KULTURI

Zakaj torej to moje razmišljanje o kulturi? Zato, ker me vznemirja vprašanje, kaj je princip našega bivanja v vseh njegovih razsežnostih. Zanima me, ali je kakovost našega življenja in bivanja sploh odvisna tudi od stopnje sprejemanja in doživljanja kulture. Zato sem prepričan, da je za nas ključnega pomena, kakšno je naše razmerje do dejanskosti kot oporne točke za premislek o kulturi v prostoru, kjer delamo, živimo in smo. Kultura je naša identiteta, pa če to hočemo ali ne. Pomembno je, kakšna je ta kultura, stopnja njene ravni, njena prepričljivost, sprejetost in pristnost. Koristno bi bilo ugotoviti tudi obstoječe stanje naše, to je slovenske kulture. Priče smo zapletenimreži literarnih spominov, utrinkov in razmišljanj. Gre pravzaprav za svojevrsten kolaž, sestavljen iz različnih avtobiografskih, esejističnih, literarno izmišljenih, filozofskih, socioloških, literarnokritičnih in drugih prvin.

UPRIMO SE KULTURI RELATIVIZMA

Ali smo na področju kulture v njenem najširšem pomenu besede pripravljeni narediti kaj za izboljšanje splošne kakovostne ravni kulture v Novem mestu, na Dolenjskem in širše?Ali imamo dovolj drznosti in poguma, ki sta potrebna za opazne spremembe v našem kulturnem prostoru?Menim, da je že skrajni čas, da se iz nemih in nemočnih opazovalcev spremenimo v borce za nov in svež pogled na kulturo in njeno poslanstvo. Postati moramo razumljivi in razumljeni v svojih zahtevah. Uprimo se diktaturi relativizma in se sklicujmo na človeka, lepoto besedne umetnosti, ustvarjanja in bivanja. Prepričan sem, da današnji svet potrebuje takšno kulturno politiko, ki bo služila pravicam vsakega posameznika. Samo s pomočjo kakovostne in sistematične kulture bomo lahko ohranili identiteto novomeške in dolenjske kulture, ki ima tradicijo in je v širšem prostoru tudi prepoznavna. Prizadevajmo si torej za kulturo, ki je odprta, komunikacijska, sporočilna in vsebinsko bogata in raznovrstna, kulturo torej, ki bo plemenitila naše medčloveške odnose in bo hkrati tudi merilo človeških dejanj.

ZAKLJUČEK

Počutim se tako nemočnega v želji, da bi lahko raztrosil ta pepel slovenske kulturne nečimrnosti nekam drugam, v neznano dalj, da bi se potem vsi Slovenci lahko umili v bistri studenčnici in se mirno zazrli drug v drugega in drug v drugem spoznavali sebe. Kajti resnična kultura raste samo iz človeka, iz njegove notranjosti, kjer korenini že od stvarjenja naprej. Samo takšna kultura rojeva nekaj lepega in osrečujočega. Zato kulturo razumem in sprejemam najprej kot harmonijo človeka s svojim Stvarnikom, s samim seboj, z drugimi in z naravo. To je tudi največ, kar lahko ljudje podarimo drug drugemu. Vprašanje je, ali zmoremo biti odprti in pripravljeni za tovrstno razdajanje. (Foto: Splet)

 

Franci  Koncilija

 

 

 

ŠENTJERNEJSKI PETELIN

SPOMINJANJE NA DOLENJSKO

V Dolenjsko, idilično in mehkobno pokrajino, dolino gradov, sem se zaljubila že na prvi pogled, ko smo jo že leta 1975 obiskali na maturantskem izletu po Sloveniji. V Novem mestu mi je bil neizmerno všeč Glavni trg, eden izmed najlepših trgov v Sloveniji, tudi zaradi znamenitih arkad, ki mestu dajejo še dodatni šarm. Ko smo prišli v Novo mesto, so Gostišče na trgu že zapirali, vendar so nam kljub temu postregli s palačinkami in to brezplačno.

Enako domače sem se počutila v kartuziji Pleterje, kjer sem v 80 letih prejšnjega stoletja prodajala svoje lončene izdelke, med njimi tudi »Šentjernejske peteline«, saj je Šentjernejsko polje na Dolenjskem najbolj prepoznavno po lončarstvu, kar navsezadnje dokazujejo tudi številne arheološke izkopanine.

USTVARJALNI OPUS SLIKARKE MILENE NOVAK

Etnolog Blaž Telban je pred leti zapisal: »Slikarka Milena Novak je imela razstavo na Bledu in v Ljubljani, ne kot keramičarka, ampak, da ljudsko umetnost nadgrajuje s svojimi izvirnimi poslikavami in barvanjem piščali, šentjernejskih petelinov, vezanih loncev, majolik in ostalega keramičnega posodja, tako jim poleg uporabne vrednosti dodaja še umetniški pridih. Poleg barvitosti ji služi za večji vizualni efekt in dodatni učinek tudi izdelovanje raznih cvetov in ostalih rastlinskih bordur iz gline, ki jih spretno vklaplja na že obstoječo lončevino. Tudi s tem izdelkom pridaja dodatno vrednost in prav s svojo nadgradnjo izstopa iz sive povprečnosti. Tako združuje tradicijo lončarske obrti s posluhom sodobnosti, ki je žal pri nas bolj redkost kot pravilo.«

ZAKLJUČEK

Slikarka Milena Novak je razstavljala svoje umetnine tudi na predstavitvi slovenske keramike v Landshutu v Nemčiji, septembra 1992, pa v slovenski hiši na zimski olimpijadi v Lillehamerju itd… Še pred tem pa tudi na prodajni razstavi v Münchnu.

Velika škoda je, da lončarska obrt izginja, tako so omenjene posode, skoraj že muzejski eksponati, nekoč pa so krasili domove in vikende, jih naredili bolj domače, tople, prijetne in tradicionalne. Morda bomo pa v letu evropske Kulturne dediščine vsi skupaj naredili kakšne pomembne premike za ohranitev vsega, kar ohranja in osmišlja kulturno identiteto in s tem tudi slovenski narod. (Foto : Tomaž Louko).

Milena Novak

SVETOVNI DAN PREPREČEVANJA SAMOMORA

10. september je svetovni dan preprečevanja samomora. V svetu vsako leto zaradi samomora umre milijon ljudi, kar pomeni, da si povprečno vsakih 40 sekund nekdo vzame življenje. Slovenija se po umrljivosti zaradi samomora že desetletja uvršča med deset najbolj ogroženih evropskih držav. Tako si v Sloveniji vsako leto vzame življenje 400–600 ljudi, največ na vzhodu in bistveno manj na zahodu države. Spodbuden pa je podatek, da umrljivost zaradi samomora v zadnjem desetletju pri nas nekoliko upada.

 

Depresija je glavni vzrok samomora

Letošnji svetovni dan preprečevanja samomora poteka pod geslom“Skupaj za preprečevanje samomora«. Za preprečevanje samomorilnosti pri ljudeh, ki so depresivni, je zelo pomembno pravočasno odkrivanje samomorilnih nagnjenj, ki jih takšen človek stalno sporoča okolici, v kateri živi. Zato je potrebno njegovo morebitno izjavo, da bi rad umrl, jemati zelo resno. Takšen človek zelo trpi in edino rešitev vidi v smrti. Zato nujno potrebuje sočutje svojcev in trajno zdravniško pomoč. Glavni vzrok za samomor je depresija, ki stiska človeka ne glede na njegovo starost, spol, veroizpoved, poklic, izobrazbo itd.

Svetovna zveza za preprečevanje samomora (IASP) in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) sta 10. september že leta 2003 razglasili za svetovni dan preprečevanja samomora. Namen svetovnega dneva je vzbuditi v ljudeh zavedanje o problemu samomora, zmanjševanje stigme, ki jo ta povzroča, in zlasti opozarjanje, da gre za hudo obliko prezgodnje umrljivosti, ki jo je kljub vsemu mogoče preprečevati. (STA, Delo, foto splet)

Zbral in pripravil:  Franci Koncilija

 

 

 

 

STARI SLOVENSKI PREGOVORI IN REKI

 

Te dni, ko sem bil v Ljubljani, sem se popolnoma predal utripu mesta, ki me je spominjal na Amsterdam, Bruselj, Strasbourg, Ulm, Salzburg in druga evropska mesta, ki jim postaja Ljubljana vedno bolj podobna. To mi je všeč, zato sem želel uživati v opazovanju nepopisne gneče turistov, ki stalno oblegajo naše glavno mesto. Udobno sem sedel zunaj v gostišču nasproti stolnice in počasi srebal kavo z mlekom, za katero sem moral odšteti cela dva evra. Pred tem sem obiskal staro prodajalno ali bukvarno, po »slovensko« ji podomačeno rečemo antikvariat. Vedno sem rad med knjigami in tudi tokrat sem imel srečo, saj sem hitro našel in kupil knjigo Pregovori in reki(1980. Napisal jo je Etbin Bojc, moj profesor slovenskega jezika na srednji gradbeni tehniški šoli v Ljubljani.

Profesor Bojc je v predgovoru zapisal: »Vsak narod hrani v svoji govorjeni ali zapisani zakladnici ljudskega blaga in duha modre izreke in pregovore, ki odsevajo njegov posebni življenjski in značajnostni slog. Slovenci jih premoremo že izdavna, o čemer priča vsa naša dosedanja književna dejavnost od Trubarja naprej. Največ jih najdemo med ljudstvom, ki rado vpleta krepke primere in jedrnate sodbe svojih pregovorov in rekov, da z njimi krepča vsakdanjo govorico. Tako pripomore k jasnosti dnevnih življenjskih vprašanj, njih razvidnosti in prepričevalnosti pri svojih odločitvah v času in prostoru. Marsikaj je v njih tudi šegavega, zgoščenega, vendar tako izostreno modrostnega, da vse to ljudski pogovorni jezik ne le beli s sočnimi miselnimi utrinki in zadetki, marveč tudi določa in presoja glede na značaj in duševno občutje…«

Pa preberite nekaj slovenskih pregovorov in rekov.

Boljše je jesti krompir v miru kakor pečenko v prepiru.

Bolje danes kos kot jutri gos.

Kdor zelje sadi in prašiče redi, se lakote ne boji.

Pajek in ženska pleteta nevarne mreže.

Boljši je človek, ki svojo neumnost prikriva, kakor človek, ki svojo modrost skriva.

Bolje je biti pobožen pa ubožen kakor hudoben pa premožen.

Kdor se na tujo pomoč zanaša, v situ vodo prenaša.

V slogi bo takrat svet, ko se bo hodila muha s pajkom na sonce gret.

Kdor pridno dela in lakomen ni, lahko brez vsega bogastva živi.

Zmerno jesti in piti, to je zdravo za dušo in telo, pa tudi za mošnjo.

 

Pripravil: Franci Koncilija

 

POKLON PISATELJEMA IN HUMANISTU

Koroško filatelistično društvo (KFD) deluje že 70 let. Nedavno je počastilo 125. obletnico rojstva tenkočutnega slovenskega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca (1893–1950) in 90. obletnico rojstva Leopolda Suhadolčana (1928–1980).Ob obletnicah je Koroško filatelistično društvo pripravilo zanimive filatelistične sklope. Oblikovno in barvno sta bili predrugačeni Prežihovi fotografiji iz arhiva politične policije kraljevine Italije (1943) in iz pariškega časa (1937) ter portretni akvarel, ki ga je prispeval ljubiteljski slikar Leander Fužir.

Filatelistični sklop Leopolda Suhadolčana, izdanega v njegov spomin, je preplet likovnih stvaritev akademskega kiparja Mirsada Begiča in relief akademskega kiparja Andreja Grošlja. Znano je, da je bil Suhadolčan rojen v Žireh, dolga leta pa je živel na Prevaljah na Koroškem, kjer je bil ravnatelj osnovne šole. Skupaj s Stankom Kotnikom (1928–2004) je bil pobudnik bralne značke, pisal pa je za mladino in odrasle.

Novembra bo Koroško filatelistično društvo, sočasno z obeležitvijo 120. obletnice rojstva humanista dr. Franca Sušnika (1898–1980), na ogled postavilo razširjeno dvojno filatelistično-literarno-likovno razstavo v počastitev obeh navedenih jubilantov. (Vir: Večer)

Pripravil: Franci  Koncilija

POPOLNA PROMETNA ZMEDA V NOVEM MESTU

ALI JE PROMETNA KULTURA NOVOMEŠČANOV NIZKA?

Občani, ki živimo v centru Novega mesta, domala že eno leto  potrpežljivo prenašamo vse tegobe zaradi urejanja Glavnega trga, posledično pa tudi zaradi prometa, ki postaja vedno bolj neznosen. Na dejstvo, da večina voznikov sploh ne upošteva omejitve hitrosti po mestu (30 km/uro), smo se že navadili. Dobro je, da v vsem tem času še ni prišlo do nesreče.

V petek, 31. avgusta, in v ponedeljek, 3. septembra 2018, med 12. in 13. uro je na ulicah v mestnem središču iz neznanega razloga nastal popolni prometni kaos. Vozila so bila nagnetena na domala vsakem koščku vozišča in številni vozniki so izsiljevali prednost pred vozniki, ki so čakali v kolonah. Ne glede na to, da vožnja kakšne pol ure sploh ni bila mogoča, so nekateri vozniki rinili v mesto, spet drugi pa ven. Dva mlada policista sta v križišču pred hotelom Krka, ne da bi kakorkoli ukrepala, mirno opazovala »prerivanje« avtomobilov.

Kot udeleženec v prometu sem vse to videl na lastne oči, a česa takšnega v Novem mestu že dolgo nisem doživel. Sicer pa prometne gneče in zastoji v Novem mestu niso nič posebnega v primerjavi z drugimi mesti in deželami. Razlika je samo v kulturi obnašanja voznikov, ki je očitno precej drugačna od prometne kulture Novomeščanov, zlasti mlajših voznikov. Na koncu tega pisanja se mi je utrnila skromna željaLe kdaj bomo prebivalci Novega mesta končno zaživeli v miru in začeli uživati lepoto urejenosti največjega mestnega trga v Sloveniji?

Franci  Koncilija

 

OD TU DO TAM, NIKJER DOMA


Dve knjigi pesniške zbirke Cilke Žagar iz Avstralije

V torek zvečer, 28. avgusta 2018, je Knjižnica Mirana Jarca v sodelovanju z Združenjem Slovenska izseljenska matica pripravila zanimivo predstavitev pesniške zbirke Cilke Žagar (1939)Od tu do tja, nikjer doma. V Parku Rastoče knjige, ki postaja pomembno novomeško kulturno središče, se je zbralo okoli 70 ljudi, pogovor s pesnico pa je povezovala Edita Žugelj.

Cilka Žagar se je rodila v Dobravi ob Krki pri Škocjanu kot šesti od devetih otrok. Življenjska pot jo je zanesla v daljno Avstralijo, kjer je med drugim postala učiteljica otrok staroselcev Aboriginov in zagovornica njihovih pravic. Zbirala je pisma in pesmi svojih učencev in jih objavljala, pisala pa je tudi biografije starejših staroselcev. Izdala je veliko knjižnih del, večinoma v angleškem jeziku, v slovenščini pa je napisala Spominčice ter romana Barbara  in Magdalena med črnimi opali. Na večeru v Novem mestu je predstavila svojo najnovejšo pesniško zbirko Od tu do tja, nikjer doma.


Avtorica pesniške zbirke : Cilka Žagar

Uvodoma je vse prisotne pozdravil bivši kulturni minister Sergej Pelhan, sedaj predsednik Združenja Slovenska izseljenska matica. Povedal je, da nastopi naših rojakov v domovini žlahtnijo in bogatijo slovensko kulturo. V pogovoru s Cilko Žagar, ki je v ustvarjalnem opusu močnejša v prozi kakor v poeziji, pa je bilo iz prebranih pesmi ves čas čutiti opevanje reke Krke in njeno najljubšo življenjsko misel: »Ljubiti in biti ljubljen!« Dogajanje sta z igranjem popestrili citrarki iz brežiške glasbene šole.


Avstralski otroci – Aborigini

Poezija Cilke Žagar se bralca dotakne zaradi otožne, a duhovite in zrele poetične govorice, ki po 55 letih življenja v Avstraliji še vedno ostaja slovenska. To so pesmi ženske, ki predvsem ljubi in daje, a pri tem ostaja sama sebi zvesta, čeprav sledi svojemu moškemu od tu do tja, na konec sveta. Zanimiv pogovor je gostja večera zaključila z mislijo: »Vse lepo, kar se nam v življenju zgodi, se meri z ljubeznijo.«

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

IZ ŠALIJEVEGA USTVARJALNEGA OPUSA

Pesniška zbirka Severina Šalija z naslovom PESEK IN ZELENICE z likovno spremljavo slikarja Vladimirja Lamuta je izšla novembra leta 1982 kot posebna številka Samorastniške besede. Izdajo je omogočila Občinska kulturna skupnost Trebnje, likovno je zbirko uredil Lucijan Reščič, odgovorni urednik je bil Jože Zupan, poleg drugih, je bila v uredniškem odboru tudi naša članica Marjanca Colarič Kočevar.

V spremni besedi je urednik Jože Zupan zapisal:  “Severin Šali je pesnik Dolenjske, njene pokrajine in ljudi. Njegove pesmi so izpovedi vase in v življenjske skrivnosti zasanjanega človeka. V mehki ubranosti izžareva ljubezen do domovine, do drobnih stvari. Najgloblje pa se je izpovedal v pesmih, v katerih je izražal ljubezen do svojega rodu. Za Šalija je samota pot do lastne podobe. Vse to se je prepletalo v njegovih prvih zbirkah Slap tišine, Srečavanja s smrtjo in Spev rodni zemlji. Zbirka pesek in zelenice je logično nadaljevanje, čeprav je vmes poteklo precej let …”


Severin Šali za pisalnim strojem

VRAČANJE

Petrolejko sem staro prižgal,
prijetno moj mir obseva,
meče na strop kolobar
in podrhteva …

Lepo je ob umiranju dneva
sanjariti ob stari luči,
privabiti davne večere …

Kot da čas se izključi
in drugi povrne –
pravljice rasto v noč,
pritajeno spi dolina,
v otroško dremoto
odmeva mrtvi ropot iz mlina.

Luč se utrne …


Šalijeva pesniška zbirka Pesek in zelenice