Arhivi Kategorije: Zanimivosti

POGOVORNI VEČER O OPERI NA DOLENJSKEM

V sredo zvečer, 12. septembra 2018, je bil v Parku Rastoče knjige pri knjižnici Mirana Jarca pogovorni večer o operi na Dolenjskem. Znano je, da je po zaslugi in pod okriljem prizadevnih, nadarjenih in predanih članov Vokalne akademije Jurija Slatkonje, ki deluje pod okriljem Zavoda Friderika Ireneja Barage v sklopu novomeške škofije, Novo mesto postalo prepoznavno kot mesto, kjer uspešno deluje tudi glasbeno gledališče – opera. Navkljub slabim pogojem delovanja zavod dviguje raven produkcije, kar se odraža tudi na odličnem odzivu vedno številnejšega občinstva. V treh sezonah so uprizorili že tri operne premiere v lastni produkciji in celo v lastni glasbeni ustvarjalnosti: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Vse tri opere so bile pri občinstvu odlično sprejete.

Na večeru v Parku Rastoče knjige je potekal zanimiv in sproščen pogovor o možnostih razvoja in prihodnosti opere na Dolenjskem, ki ga je vodila Jasmina Spahalić iz Brežic. Gosta večera pa sta bila skladatelj in pevec Tom Kobe ter skladatelj in pedagoško-umetniški vodja novomeškega konservatorija za glasbo Aleš Makovac. Sogovornika sta predstavila svoj pogled na uspešno opravljeno delo, na kar sta zelo ponosna. Poudarila sta, da so začeli tako rekoč iz nič, ko je bilo veliko improvizacije, vendar so z veliko optimizma in zagnanosti kmalu dosegli zavidljive rezultate. Najpomembnejše delo pa je gotovo opravila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. V nadaljevanju pogovora je bilo kot rdeča nit ves čas prisotno dejstvo, da je glavna omejitev za razvoj opere v Novem mestu – pomanjkanje prostora. Izgradnja nove operne hiše je še vedno neuresničljiva, realno pa je pričakovati večnamensko dvorano.

Na koncu pogovora, ki je bil večkrat prekinjen s posnetki iz vseh treh oper, so si bili vsi enotni, da je opera čudovita umetnost, kjer se hkrati srečujejo tudi vse druge umetnosti, zato je opera kraljica umetnosti.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

ODMEVNA MEDNARODNA RAZSTAVA V LENDAVI

Lendava, najvzhodnejše mesto v Sloveniji, postaja pravo mondeno mesto na področju kulture in likovne umetnosti. Že v začetku marca letos so v Galeriji na Lendavskem gradu odprli impresivno likovno razstavo del slikarja in arhitekta Avstrijca Friedensreicha Hundertwasserja in tudi v Evropi prepoznavnega Japonca Šoičija Hasegave. Razstava je zelo posrečen in uspešen poskus združitve slikarskih del umetnikov dveh zelo različnih kulturnih tradicij: zahodne in vzhodne.

Na razstavi v grajskih prostorih si obiskovalci lahko ogledajo najrazličnejše slike v raznovrstnih tehnikah, kot so barvite in abstraktne grafike, litografije, sitotiski in lesorezi, akvareli, porcelaniitd. Zato ni čudno, da je Galerija-Muzej Lendava že nekaj let središče zgoščene likovne umetnosti, kamor se je vredno odpeljati s kateregakoli konca Slovenije. V Lendavskem gradu so bile namreč razstavljene že umetnine velikanov, kot so Salvador Dalí, Edvard Munch, Joan Miró, Francisco de Goya, Pablo Picasso, Marc Chagall, Victor Vasarely in drugi. Razstava je zelo blizu tudi otrokom, ker jih prevzamejo razkošje barv in razgibane oblike,

Zato je organizator ob razstavi pripravil tudi delavnico za otroke in odrasle. Razstavo, ki jo bodo zaprli 1. 9. 2019, si je doslej ogledalo rekordnih 14.000 ljubiteljev likovne kulture.

(Vir: Večer, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

NANDE VIDMAR, PONOVNO ODKRITI SLOVENSKI SLIKAR (1899–1981)

V ugledni in prepoznavni Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki nameravajo v začetku oktobra letos odpreti retrospektivno razstavo ponovno odkritega slovenskega slikarja in grafika Nandeta Vidmarja ob 120-letnici njegovega rojstva. Med svetovnima vojnama je bil Nande Vidmar pomemben predstavnik generacije slovenskih vizualnih slikarjev. Poleg njegovih grafik in risb nameravajo predstaviti predvsem barvita slikarska dela, ki so nastajala vse do leta 1971, ko je Vidmar prenehal slikati.

Nande Vidmar je bil rojen 17. 8. 1899 v Proseku pri Trstu. Njegov ustvarjalni opus je vrsto let nastajal v sodelovanju z bratom Dragom, ki je bil tudi slikar, vendar manj prepoznaven. Tako sta v zgodnjem obdobju najprej ustvarjala pod vplivom nemške skupine Die Brücke in avstrijskega ekspresionista Oskarja Kokoschke. Likovno uspešnega Nandeta je nadaljnje izobraževanje vodilo na Dunaj, v Dresden in v Pariz, v tridesetih letih pa je študiral tudi na zagrebški akademiji za likovno umetnost, ki pa je ni dokončal.

Vidmarjev umetniški opus izžareva značilnosti številnih evropskih umetnostnih tokov, od ekspresionizma, socialnega in barvnega realizma pa vse do intimizma, v katerega se je Vidmar zatekel s svežim načinom slikanja. Leta 1920 je prvič razstavljal v Mariboru, v sedemdesetih letih pa je za zmeraj prenehal slikati. Leta 1978 je Nande Vidmar skupaj z bratom Dragom prejel Prešernovo nagrado. Umrl je 16. 6. 1981 v Ljubljani.

(Vir:Dnevnik, fotografije so s spleta)

 

Pripravil: Franci Koncilija

MEDNARODNA FESTIVALSKA LIKOVNA KOLONIJA V KRIŽANKAH

Že od nedelje, 14. 7. 2019, je v Viteški dvorani v ljubljanskih Križankah potekal festival likovne kolonije. Na festivalu v Plečnikovi pergoli je ustvarjalo osem domačih in tujih umetnikov, udeležencev tradicionalne, letos že 22. Mednarodne likovne kolonije.

  

Slovenijo so zastopale umetnice Fulvia Grbac, Valentina Avgustini Pregelj, Nina Bric in Sabina Šinko. Iz tujine pa so prišli Mehičan Enriquej Fuertas, Američan slovenskega porekla Edward Trobec, Italijan Franco Duga in Hrvat Ivan Balažević. Ob zaključku likovne kolonije so celotno dogajanje vsi udeleženi umetniki soglasno zelo pohvalili. Nekateri so prišli na kolonijo s točno izdelanim ustvarjalnim načrtom, spet drugi so se popolnoma prepustili trenutnim navdihom enkratnega okolja Križank.

   

Ob sklepu kolonije se je slikarjem pridružil multimedijski umetnik Lado Jakša. Poleg Festivalske likovne kolonije je mentorica Barbara Zonta v Križankah pripravila tudi Malo likovno kolonijo, kjer so priložnost za ustvarjanje dobili tudi otroci, ki so jim nudili raznovrstne delavnice. Letošnja tema je bila pripoved, zgodba…Udeleženci so se razšli z nepozabnimi doživetji, ki vedno ostanejo v lepem spominu.

(Vir: Delo, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

 

 

 

NINA ŠENK, IZJEMNA SKLADATELJICA

Nina Šenk se je 14. 2. 1982 rodila v Ribnici, kjer je začela uspešno glasbeno pot kot učenka klavirja in blokflavte. Na Akademiji za glasbo je leta 2004 diplomirala iz kompozicije, podiplomski študij pa je opravila na visoki šoli za glasbo v Dresdnu. Mojstrski študij je z odliko končala na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Münchnu.

    

Nadarjena skladateljica Nina Šenk je tako s komaj 37 leti postala najmlajša izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), najpomembnejše nacionalne znanstvene in umetnostne ustanove. Nina Šenk je tudi prejemnica evropske nagrade za najboljšo kompozicijo na festivalu Young Euro Classic in nagrade Prešernovega sklada, ki jo je pospremila še s štirimi ploščami svojih del. Poleg vsega tega Nina Šenk vodi tudi program Koncertnega ateljeja Društva slovenskih skladateljev. Umetnica pravi, da klasična glasba ni zabava, treba pa se je glasbi preprosto prepustiti. Zanjo je poslušanje klasične glasbe kot branje dobre knjige, ki vsekakor zahteva svoj čas. Nina Šenk je tako uspešna in svetovno prepoznavna skladateljica, da so bile njene skladbe izvedene že na številnih najpomembnejših glasbenih festivalih doma in v tujini; od Bienala Newyorške filharmonije do Salzburških slavnostnih iger. V Londonu pa so lani na uglednem festivalu klasične glasbe BBC Proms izvedli njeno skladbo Baca.

    

(Vir: Delo, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

SLIKA SV. HIERONIMA, SLOVANSKEGA ROJAKA, RAZSTAVLJENA V NEW YORKU

Ob 500-letnici smrti Leonarda da Vincija je Metropolitanski muzej v New Yorku pripravil prestižno svetovno retrospektivno razstavo. Med drugimi muzeji so bili v New York povabljeni tudi vatikanski muzeji, ki so se odločili, da razstavijo sliko Sv. Hieronim moli v divjini.

Sv. Hieronim (347–420) je bil duhovnik, teolog, apologet, biblicist in prevajalec. Velja za enega izmed štirih velikih cerkvenih učiteljev, med kateresodijo še sv. Gregor Veliki, sv. Avguštin in sv. Ambrož. Sv. Hieronim je najbolj znanpo tem, da je judovsko Sveto pismo iz hebrejščine in aramejščine prevedel v latinski jezik in tako ustvaril prevod,ki so ga kasneje imenovali Vulgáta. Že pred tem pa so v Aleksandriji (v 1.–3. stol. po Kr.) prevedli hebrejsko SZ v grški jezik za Jude, ki so živeli v diaspori in niso več znali hebrejščine. Ta prevod se imenuje Septuaginta.Sv. Hieronim je bil potomec ilirskih prednikov in je kot kozmopolit z izrednim znanjem gotovo na svoj način veliko prispeval in že takrat soustvarjal bodočoevropsko in svetovno kulturo. Rodil se je v mestu Stridon, ki je ležalo na danes neznani lokaciji, nekje v trikotniku Reka-Trst-Postojna. Hrvati ga imajo za velikega Dalmatinca, še posebej zato, ker je pisal tudi v glagolici, Slovenci pa trdimo, da je »naše gore list«.

   Vatikanski muzej    

Na umetniški sliki Sv. Hieronim moli v divjini je upodobljen kot starec, suh, brezzob, ogrnjen samo s platnom, ko kleči v votlini s kamnom v roki, s katerim se trka po prsih v znak iskrenega kesanja, ob nogah pa mu leži pokoren kralj živali – lev. Na sliki piše: »Parce mihi, Domine, quiaDalmata sum«(»Usmili se me Gospod, ker sem Dalmatinec«).Ponazoritevsvetnikovega duhovnega stanja na umetnini je odraz njegove neomajne vere v Galilejca, Nazarečana Jezusa Kristusa, da je božji Sin, da bi Hieronim lahko sprejel in živel Njegovo navodilo, da »ni nihče prerok v svojem kraju«(Nemo prophetain patria), prim. Jn 4,44

Metropolitanski muzej v New Yorku

(Vir: Jutarnji list, fotografije so s spleta)

Prevedel in uredil: Franci Koncilija

ZAČELI SO OBNAVLJATI REMBRANDTOVO SLIKO NOČNA STRAŽA

Rembrandt Harmenszoon van Rijn (1606–1669), znameniti holandski slikar in grafik, je bil najpomembnejši baročni slikar. Rembrandtova zapuščina obsega okoli 350 slik, 300 jedkanic in 1000 risb. Deloval je v dokaj omejeni tradiciji holandske protestantske umetnosti. Glavne teme njegovih slik so svetopisemski zgodovinski dogodki, portreti in avtoportreti, risal pa je tudi pokrajine in podobno… Po slikarju Rembrandtu se imenuje tudi nizozemska filmska nagrada.

Slovenski mediji so te dni poročali, da so v ponedeljek, 8. julija 2019,v amsterdamskem Rijks museumu začeli konservatorsko-restavratorski poseg na znameniti Rembrandtovi sliki Nočna straža (1642), ki velja za eno najprepoznavnejših umetniških del na svetu. Zanimiva posebnost tega projekta je, da restavratorji svojega dela ne bodo opravljali za zaprtimi vrati, temveč v posebni stekleni komori. Restavriranje umetnine, ki si jo vsako leto ogleda dva milijona ljudi, bo tako mogoče spremljati osebno v muzeju ali pa kar od doma, saj bodo celoten postopek prenašali tudi v živo preko spleta.

Nočno stražo je Rembrandt naslikal leta 1642 po naročilu Druščine Fransa Banninga Cocqa in Willema van Ruytenburcha. Monumentalna slika, na kateri je slikar naslikal 34 ljudi, je bila nazadnje obnovljena leta 1975 in je težka 337 kilogramov. Načrtovano delo je zelo zahtevno in predvsem drago. Jeseni, 4. oktobra 2019, bo minilo 350 let od Rembrandtove smrti.

(Vir: Dnevnik in Wikipedija, fotografije so s spleta)

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

FESTIVAL NOVO MESTO SHORT 2019

Kako imenitno in svetovljansko se nekaterim novomeškim kulturnikom sliši Festival Novomesto short, ko z angleško besedo, ki bi jo lahko povsem upravičeno nadomestili z »Novo mesto na kratko«, tudi Novo mesto postaja bolj evropsko, da ne rečem ameriško! Kaj bi na to papagajsko angleščino in pačenje slovenskega jezika v Sloveniji rekli Primož Trubar, France Prešeren, Fran Levstik, Stanislav Škrabec, Anton Breznik, Rajko Nahtigal, Fran Ramovš, Breda Pogorelc, Jože Toporišič in mnogi drugi, ki se zaradi tega gotovo »obračajo v grobu«, kot radi pravimo? Navsezadnje deluje v Novem mestu tudi Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine, ki o tem modro molči. Pri tem se lahko vprašamo, kako bi reagirala javnost, če bi kdo vztrajal pri poimenovanju festivala v nemškem jeziku in bi namesto Novo mesto short zapisali »Novo mesto kurz« (Novo mesto kratko)…?Trdno sem prepričan, da bi poimenovanje festivala v nemškem jeziku vsi soglasno nasprotovali in se zgražali, kako neprimeren izraz bi to bil. Kdor more, naj razume!

In vendar Krka teče naprej, ne glede na Novo mesto short ali Novo mesto kurz, saj so za novomeško nagrado za najboljšo kratko-prozno zbirko nominirani Andrej Blatnik z Ugrizi, Vesna Lemaić s knjigo Dobrodošli, Miha Mazzini s Pohlepom in Andrej Tomažin z Anonimno tehnologijo. Izbranemu literatu bo nagrado v znesku 2000 €, ki jo financira Goga, podelilo Društvo slovenskih literarnih kritikov. Predsednica žirije za nagrado je Ana Geršak. Povedali so, da je bila žirija pozorna na tematsko konsistentnost in zaokroženost celote v odnosu do posameznih zgodb zbirke ter njihovo formalno in slogovno izpeljavo. Zmagovalca bodo razglasili šele 30. avgusta, v okviru festivala Novo mesto short, ki bo potekal na čudovito povsem prenovljenem Glavnem trgu v Novem mestu. Poznavalci sporočajo, da se bodo na kratko-proznem finalu še najbolj posvetili Mazzinijevemu Pohlepu, kar že namiguje tudi na dobitnika literarne nagrade.

(Vir:Večer, fotografije; F. K. in s spleta)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

VIRTUALNA KARTUZIJA ŽIČE

Nekdaj so v Sloveniji delovali štirje kartuzijanski samostani. Najprej je bila zgrajena kartuzija v Žičah (1160–1782), potem kartuzija Jurklošter (1173–1595) in kartuzija Bistra (1255–1782) pri Vrhniki, najmlajša pa je kartuzija Pleterje (1403), ki deluje še danes. V duhu razsvetljenstva je cesar Jožef II. leta 1782 ukinil kontemplativna kartuzijanska samostana v Žičah in v Bistri.

V kartuziji Žiče, ki je blizu Špitaliča na Štajerskem in leži na območju občine Slovenske Konjice, so v začetku julija obiskovalcem samostana pripravili zanimivo in koristno novost. Splošna knjižnica Slovenske Konjice, ki upravlja Žičko kartuzijo, je z namenom izboljšanja turistične ponudbe kupila petero pametnih očal, s katerimi si lahko obiskovalci virtualno ogledajo kartuzijo iz dni, ko je bila na svojem vrhuncu. Do konca poletja bodo izdelali tudi različico za pametne telefone in tablice.

Z namenom, da bi tako kartuzijo kakor tudi celotno občinsko turistično destinacijo še bolj približali turistom, predvsem tujim, so se prijavili še na razpis za sofinanciranje razvoja in promocije turistične ponudbe vodilnih turističnih destinacij v Sloveniji, usmerjene v digitalni marketing. V pripravi pa sta tudi nova interaktivna spletna stran ter vzpostavitev rezervacijskega sistema za prodajo namestitvenih zmogljivosti in drugih turističnih produktov.

(Vir: Večer, fotografije so s spleta)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ALI BO NOVO MESTO EVROPSKA PRESTOLNICA KULTURE LETA 2025?

Za ta laskavi naslov se v Sloveniji poleg Ljubljane poteguje še nekaj slovenskih mest, in sicer Lendava, Ptuj, Piran in Kranj, Nova Gorica pa bo kandidirala skupaj z Gorico v Italiji. Novega mesta ni med njimi.

Dejstvo je, da bosta leta 2025 eno od slovenskih mest in eno nemško mesto nosili naziv »evropska prestolnica kulture« (EPK). Katero od naših mest bo imelo ta prestižni naslov, bo jasno šele 30. novembra 2020, kobo po načrtih Ministrstva za kulturo končan izbor najboljšega kandidata. Na ministrstvu so povedali, da velikost mesta ni pomembna, poseben strokovni svet pa bo pri vsaki od prijav ocenjeval »prispevek k dolgoročni strategiji, evropsko razsežnost, kulturno in umetniško vsebino, zmožnost izvedbe, doseg in upravljanje«. Pri tem se nekdanji direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik javno sprašuje, ali bi bilo tekmovanje Ljubljane z drugimi mesti smiselno, pametno in upravičeno, še posebej zato, ker je Ljubljana že tako ali drugače preobložena s kulturno ponudbo številnih kulturnih institucij.

Za mnenje smo vprašali nekaj pomembnih Novomeščanov, odgovor pa smo prejeli samo od župana mag. Gregorja Macedonija in od našega člana dr. Janeza Grila. 

Župan mag. Gregor Macedoni: »Na zastavljen izziv ne morem podati kakršnegakoli mnenja, ker gre za nerealistično vsebino. Novo mesto namreč ne kandidira za EPK 2025.

Dr. Janez Gril:«Novo mesto je imelo vse od ustanovitve naprej mednarodno duhovno in kulturno razsežnost. Tudi danes jo ima. Torej izpolnjuje osnovni pogoj, da postane evropska prestolnica kulture. Vprašanje je, če si Novomeščani to želimo in če smo sposobni izpeljati program, ki bi imel mednarodni odmev. Potrebovali bi vsaj troje: ideje (program), ljudi, ki bodo sposobni uresničiti projekt in nazadnje tudi denar.«

(Vir: Dnevnik, fotografija je s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

 

KALVARIJA LEGENDARNEGA PLETERSKEGA PRIORJA dr. p. JOSIPA EDGARJA LEOPOLDA (1881–1977)

Legendarni pleterski prior dr. p. Josip Edgar Leopold je kartuzijo Pleterjevodil vse od leta 1934 do leta 1967. V domala 33-letni dobi vodenja samostana pod Gorjanci je doživel marsikaj, še najteže pa mu je bilo med drugo svetovno vojno, ko so ga Nemci zaradi sodelovanja s partizani nameravali ustreliti.

Po ustanovitvi Gorjanskega partizanskega bataljona poleti 1942 se je začelo sodelovanje kartuzije Pleterje s partizani. Oskrbovali so jih s hrano in zdravili, pater Ferdinand Stadler pa je težkim ranjencem podeljeval poslednje zakramente. Prior p. Leopold pa je naivno zaupal partizanskemu vodstvu in politično sodeloval z OF. Z Italijani, ki so za priorjevo početje vedeli, menihi niso imeli težav, saj so bili do njih strpni. Z Nemci pa je bilo drugače. Ti so po italijanski kapitulaciji že 24. oktobra 1943 priorja aretirali na osnovi zaplenjenega partizanskega arhiva, iz katerega je bilo neizpodbitno razvidno njegovo sodelovanje s partizani. Po zaslišanju v Mariboru so Nemci priorja 29. novembra 1943 prepeljali v ljubljanski zapor na Miklošičevi cesti, kjer ni smel niti k maši v jetniški kapeli.

Prvi preobrat se je zgodil 8. decembra 1943, na praznik Brezmadežne, ko so p. Leopolda vendarle pustili k spovedi, ki jo je opravil takratni znani jetniški kurat, frančiškanp. Angelik Tominc. Ta je novico o zaprtem priorju takoj prenesel kartuzijanu p. Nikolaju Bergantu, ki je bil takrat v Ljubljani. Poskus posredovanja ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, da nekako reši priorja Edgarja, so Nemci z očitnimi dokazi o sodelovanju priorja s partizani odločno zavrnili. Pater Bergant je nato po pomoč odpotoval v Italijo, v kartuzijo Farneta v pokrajini Lucca, da bi mu pot v Rim pomagal utirati tam živeči španski kardinal, ki pa je umrl še pred prihodom p. Berganta. Šele po prihodu v Rim se je p. Bergant povezal z nemškim jezuitom dr. Zeigerjem, ki je bil rektor nemškega zavoda Collegium Germanicum. Zeiger je Bergantu obljubil pomoč, sočasno pa je p. Nikolaj Bergant vatikanskemu državnemu tajništvu izročil spomenico o v Ljubljani zaprtem priorju, ki mu je grozila smrtna kazen.

Tedaj pa je nastopil drugi odločilen preobrat dogodkov. Na prizorišče dogajanja je stopil nemški general SS Karl Wolf, ki je imel veliko zaslug, da priorja Josipa Edgarja Nemci niso ustrelili, ampak so ga kasneje vendarle izpustili iz zapora. Karl Wolf je bil po kapitulaciji Italije policijski general za celotno Italijo s sedežem v Rimu. V začetku oktobra 1943 je osebno od Hitlerja prejel ukaz, da naj ugrabi papeža Paccelia, Pija XII., ter nekaj kardinalov in uglednih škofov ter jih preseli v kneževino Liechtenstein, da bi bili tako varni pred vplivi ameriške diplomacije. Wolf je sicer Hitlerju poročal, da so za akcijo usposobljeni tirolski Nemci, ki obvladajo italijanski jezik, vendar naj okoliščine za takšno akcijo ne bi bile najbolj primerne. Povedal mu je, da Nemci v Italiji, še posebej pa v Rimu, s Cerkvijo navezujejo »vljudnostne stike« in tako ohranjajo mir med prebivalstvom v Italiji in posledično tudi v Nemčiji. Hitler je Wolfa poslušal in odstopil od načrtovane akcije ugrabitve papeža.

Odkar je vojna sreča Nemce že leta 1943 počasi začela zapuščati, so nacistični Hitlerjevi veljaki razmišljali o možnih stikih z napredujočo ameriško armado s pomočjo pogajanj s Svetim sedežem v Vatikanu. Tako je general Wolf navezal stike z nemškim veleposlanikom pri Svetem sedežu, Ernstom von Weizsäckerjem. Pri tem se ni pozabil pohvaliti, da je preprečil ugrabitev papeža. Diplomacija je stekla. Tako je nemški veleposlanik v Vili Bonaparte pripravil srečanje generala Wolfa z rektorjem nemškega zavoda Collegium Germanicum, jezuitskim patrom dr. Zeigerjem, kjer je rektor predlagal Wolfu, naj posreduje za izpustitev kartuzijanskega priorja v Sloveniji. General Wolf je na ponudbo pristal in takoj poklical svojega kolega v Ljubljani, generala SS Erwina Rösenerja, ki je priorja p. Josipa Edgarja Leopolda popoldne na božični večer leta 1943 izpustil na svobodo. S tem pa se zgodba generala SS Karla Wolfa še ni končala. Naslednje leto ga je namreč sprejel papež Pij XII. in ga prosil, naj izpusti iz zapora mladega socialista, prof. Giuliana Vasallia, sina papeževega dragega prijatelja, ki so ga Nemci nameravali ustreliti. Giuliano je ostal živ, general Wolf pa je aprila leta 1945 podpisal kapitulacijo Nemcev v severni Italiji.

Po izpustitvi iz zapora se prior p. Leopold ni smel vrniti v Pleterje, ampak je moral oditi v kartuzijanski samostan Vedana v Italiji, kjer je dočakal konec druge svetovne vojne.

(Viri: Mohorjev koledar 1978 in 1993, Revija 2000, 1978, fotografije so s spleta)

Zbral in uredil: Franci Koncilija