Arhivi Kategorije: Zanimivosti

POGOVORNI VEČER O OPERI NA DOLENJSKEM

V sredo zvečer, 12. septembra 2018, je bil v Parku Rastoče knjige pri knjižnici Mirana Jarca pogovorni večer o operi na Dolenjskem. Znano je, da je po zaslugi in pod okriljem prizadevnih, nadarjenih in predanih članov Vokalne akademije Jurija Slatkonje, ki deluje pod okriljem Zavoda Friderika Ireneja Barage v sklopu novomeške škofije, Novo mesto postalo prepoznavno kot mesto, kjer uspešno deluje tudi glasbeno gledališče – opera. Navkljub slabim pogojem delovanja zavod dviguje raven produkcije, kar se odraža tudi na odličnem odzivu vedno številnejšega občinstva. V treh sezonah so uprizorili že tri operne premiere v lastni produkciji in celo v lastni glasbeni ustvarjalnosti: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Vse tri opere so bile pri občinstvu odlično sprejete.

Na večeru v Parku Rastoče knjige je potekal zanimiv in sproščen pogovor o možnostih razvoja in prihodnosti opere na Dolenjskem, ki ga je vodila Jasmina Spahalić iz Brežic. Gosta večera pa sta bila skladatelj in pevec Tom Kobe ter skladatelj in pedagoško-umetniški vodja novomeškega konservatorija za glasbo Aleš Makovac. Sogovornika sta predstavila svoj pogled na uspešno opravljeno delo, na kar sta zelo ponosna. Poudarila sta, da so začeli tako rekoč iz nič, ko je bilo veliko improvizacije, vendar so z veliko optimizma in zagnanosti kmalu dosegli zavidljive rezultate. Najpomembnejše delo pa je gotovo opravila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. V nadaljevanju pogovora je bilo kot rdeča nit ves čas prisotno dejstvo, da je glavna omejitev za razvoj opere v Novem mestu – pomanjkanje prostora. Izgradnja nove operne hiše je še vedno neuresničljiva, realno pa je pričakovati večnamensko dvorano.

Na koncu pogovora, ki je bil večkrat prekinjen s posnetki iz vseh treh oper, so si bili vsi enotni, da je opera čudovita umetnost, kjer se hkrati srečujejo tudi vse druge umetnosti, zato je opera kraljica umetnosti.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

SPOROČILNOST UMETNOSTI

Človek, ki ljubi umetnost, ki jo utelešajo slike, pesmi, glasba, literatura in drugo, doživlja ob njej globoka čustva. Gre torej za čudovit odnos med človekom, ki umetnost sprejema in jo občuduje, ter med človekom, ki umetnost ustvarja. Tako umetnost na poseben način pričuje o skrivnostnem zagonu, ki gre od srca enega k obličju drugega. Umetnost je v teh najbolj avtentičnih oblikah izraz človeka in v določenem pomenu tudi vsega človeštva. Na ta način je umetnost univerzalna. Umetnost je krasna govorica človeka, njegove biti, ki ima zmožnost čuditi se, dokler se ne pusti použiti v razsežnostih pristnega življenja. Ta čudež umetnosti je ogledalo duše in po njej celotne resničnosti.    

Na teh izhodiščih je umetnost privilegiran izraz simpatije enega človeka do drugega, izraz ljubezni, ki je dana tistemu, kar je najgloblje v človeku. Svet brez umetnosti bi bil v veliki nevarnosti, da bi bil zaprt za ljubezen. Zato je obličje človeka najlepše, ko se pusti prežariti z ljubeznijo do umetnosti.

Takrat umetnost spregovori o skrivnosti človeka, ki se ga hoče venomer spominjati, ga predstavljati, slikati, opevati in na ta način ustvarjati trdno povezavo med vsemi ljudmi, ki umetnost živijo, o njej premišljujejo in se v njej tudi razveseljujejo. To pa pomeni, da tudi umetnost vsebuje svoje zahteve. Kakšen pomen ji daje človek? Kakšno podobo ljubezni predstavlja z vprašanji? Kakšne odnose med ljudmi navdihuje? S kakšnim spoštovanjem se obrača na človekovo vest, na njegov notranji čut? Takšno spoštovanje človeka v tem, kar mu je najbolj dragoceno, je temeljno za dostojanstvo umetnosti!

Jošt Snoj, rojen leta 1967 v Ljubljani, je slikarstvo študiral na Akademiji za likovno umetnost, kjer je diplomiral s serijo slik na temo Imago pietatis pri prof. Gustavu Gnamušu leta 1993. Leta 1998 je diplomiral na Teološki fakulteti v Ljubljani. Med 2004 in 2008 je na papeški univerzi Gregorijana v Rimu študiral krščansko umetnost na Fakulteti za zgodovino in kulturno dediščino Cerkve. Pod vodstvom jezuita p. Marka I. Rupnika je opravil formacijo za sakralno umetnost in magistriral na teološko temo svetega Efrema Sirskega. Med leti 2000 in 2015 je opravljal duhovniško službo in sočasno tudi ustvarjal, razstavljal in predaval o umetnosti, sedaj pa se je v celoti posvetil slikarskemu poklicu. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Avtor slik je akademski slikar Jošt Snoj

Vir: Tretji dan

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PRVA ZASADITEV POTOMKE NAJSTAREJŠE TRTE NA SVETU NA DOLENJSKEM JE BILA NA VRBOVCIH NAD SAMOSTANOM PLETERJE

Kartuzija Pleterje

Leta 1992 je takratna županja Mestne občine Maribor Magdalena Tovornik ob svečani trgatvi rozgo najstarejše trte na svetu kot zunanji znak želje po sodelovanju med občinama predala županu Mestne občine Novo mesto Marjanu Dvorniku.

Županja Magdalena Tovornik
Župan Marjan Dvornik

Viničar mariborske trte, mag. Anton Zafošnik, je poveril strokovni nadzor in status viničarja trte, ki bo vzgojena iz najstarejše trte, trsničarju Francu Martinčiču iz Šmalčje vasi pri Šentjerneju. Na Martinovo soboto novembra leta 1993 je v pravem snežnem metežu, snega je zapadlo okoli 30 cm, skrbnik in viničar najstarejše trte iz

Mag. Anton Zafošnik
Trsničar Franc Martinčič

Maribora trsničar Franc Martinčič v prisotnosti župana občine Novo mesto Francija Koncilije, državnega sekretarja za kmetijstvo Ivana Obala, viničarja mag. Antona Zafošnika in drugih visokih gostov iz

vlade in Maribora ter dekana in župnika v Šentjerneju Antona Trpina posadil novo-vzgojeno trto pri obnovljenem križu na Vrbovcih nad kartuzijanskim samostanom Pleterje.

Župan Franci Koncilija
Dekan in župnik Anton Trpin

Leta 1994 se je v skladu z Zakonom o lokalni skupnosti začel proces ustanavljanja novih občin na teritoriju Mestne občine Novo mesto, ki je bila zaradi svoje razsežnosti nekonsistentna. Tako so bile v naslednjih letih, v različnih časovnih obdobjih, ustanovljene občine Žužemberk, Dolenjske Toplice, Straža, Šmarjeta, Škocjan in Šentjernej. O zasaditvi potomke najstarejše trte na svetu v Novem mestu, 29. novembra 2019, pa smo pred časom že poročali na društveni spletni strani

Trgatev, Vrbovci leta 2000

Fotografije: Stane Bregar in s spleta.

Zbral, pripravil in uredil: Franci Koncilija

Novomeška potomka najstarejše trte na svetu praznuje prvo leto zasaditve

Pripravila: Rezka Povše

29. novembra 2019 je župan Maribora Saša Arsenovič podaril Novemu mestu poganjka najstarejše vinske trte na svetu, ki raste v Mariboru že več kot 400 let. Dragoceno darilo je sprejel naš župan Gregor Macedoni. Slovesno so ju zasadili na začetku Pugljeve ulice v starem mestnem jedru nasproti Čajarne. Mariborska žametovka oziroma modra kavčina je s svojo starostjo tudi zapisana v Guinnesovi knjigi kot najstarejša trta na svetu. Skrbnik je postal Peter Korene iz Društva vinogradnikov Trška gora, častni pokrovitelj Mišo Andrijanič in pokrovitelj v imenu Zveze društev vinogradnikov Dolenjske Miran Jurak.

Žlahtna trta, ki simbolizira bogato vinsko slovensko kulturo, zelo dobro uspeva tudi v našem mestu. Razbohotila se je po kamnitem zidu in vzbuja občudovanje mimoidočih. Mariborska trta ima celo svojo himno, ki pravi:

Kupico zdaj dvignimo,

spoštljivo ji nazdravimo,

spoštljivo ji nazdravimo,

s kozarci trčimo.

Ob pogledu na trto Dolenjci zapojemo  o veselju in ljubezni. Razkošje njene zdrave rasti je tudi v  meni porodilo verze o trti, ki je kraljica mnogih dolenjskih src:

Pojoča trta

Imela sta zidanico, vinograd

in pod brajdo prostorček,

gnezdece za glažek vinčka.

Ob večerih sta sedela pod trto,

žarela, cvetela,

da se je topilo v srcu.

Smejoč sva se sladkala z grozdnimi  jagodami,

ki so dišale po ljubezni.

Spraševala sta se,

ali se tudi  trte ljubijo?

Morda z dotiki poganjkov,

s prepleti vitic, z grozdi,

ali v pletežu korenin?

Zapela sta.

Pesem sta posadila  v zemljo

in od takrat

tudi trta poje.

Fotografije so s spleta

Apel

Pripravil: Lojze Podobnik

Covid 19 – groza me je, ko berem in poslušam medije. Kakšna zmeda? Stroka in politika sta neusklajeni. Komu naj verjamem? Kdo je tisti, ki mi daje prave in najbolj koristne informacije? Največkrat ne verjamem nikomur, zato živim v nekakšni zmedi, ki me dela anksioznega in iz dneva v dan bolj depresivnega, hkrati se v meni poraja jeza, ki pa ne pomeni ničesar dobrega. Državljani Slovenije in tudi ljudje po svetu so zmedeni, zato se različno odzivajo do ukrepov, ki jih narekuje politika in predlaga stroka.

Eni upoštevajo navodila in uporabljajo ustrezno zaščito, drugi se na vse požvižgajo. Kaj je prav in kaj je narobe?

Covid suženjstvo, kakšna beseda, koliko je resnice v njej in kdo so avtorji teh strašnih napovedi?

Ko se poglobim v te napovedi, lahko hitro ugotovim, da je hudičevo prava in da je res, da sem zaradi stanja v naši družbi postal ujet državljan, ki mu lahko državni organi odvzamejo  svobodo gibanja in vse dobrine, ki jih ponuja kultura, šport in seveda delo, ki je temeljno počelo našega obstoja. Res sem postal suženj, brezpravni nihče, ki lahko živi samo po pravilih diktatorjev in čaka na virus covid. Sem brez pravic sodelovanja pri rešitvah. Moja edina pravica je smrt.

Smešno je, kaj vse se mi poraja v glavi – kar ne morem verjeti, kaj se je zgodilo v zadnjih mesecih. Narava nam je pošteno zagodla, dala nam je tisto, kar smo potrebovali za streznitev. In poraja se mi vprašanje: Kdo pa je narava? Ali je to vesoljna energija, ki jo nekateri imenujejo Bog. Vanj jaz ne verjamem, zato ker sem ateist in zato, ker ne spoštujem Cerkve zaradi vsega zla, ki ga je storila Zemljanom.

Potrebujemo ljudi s trezno glavo, ljudi, ki se zavedajo, da je svoboden človek gonilo vsega napredka, da je temelj na podlagi katerega se gradi zdrava družbena klima. Človek mora v sebi najti človeka in mora se otresti sovraštva, jeze in predvsem pogoltnosti po premoženju, ki ljudi razdvaja na bogate in revne in tiste, ki so bolj pomebni in tiste, ki večno ostajajo sužnji sistema.

Ali je kriv covid? Ne. Covid je samo oznanilo, ki nam je pokazalo, kaj je narobe v naši družbi in v svetu. Treba se je uskladiti, zaupati strokovnjakom in na enakopravnem nivoju s politiko začeti reševati vsa družbena vprašanja, ki pestijo in razdvajajo Slovence. Janšizem ni rešitev, ker je preveč povezan z avtoritarnostjo. Trda roka nad ljudsko voljo naredi največ škode in rodi se kaos, ki je prepleten z nasiljem in ne zdravimi človeškimi odnosi. Rodi se jezno ljudstvo, ki z nasiljem skuša priboriti svoje pravice in na drugi strani nasilna dejanja politike, ki ima vse znake fašizma.

Pri nas je še vse narobe. Vlada je preveč samodržna in ne razume zahtev ljudi, zato naj se petkova kolesa vrtijo v nedogled, toliko časa, da bodo despoti spoznali, da v Sloveniji ni srečnih ljudi, da se marsikaj dogaja, kar bi politikante lahko močno skrbelo.

NAJ SE KOLESA VRTIJO

Lojze Podobnik

Prepletene neveste resnice

so na ulicah razširile krila.

Na kolesih kričijo človeška usta,

kali se jezno seme.

Iz strganih kosov zgodovine

so se rodile spačene sence;

dvomi so načeli občutke svobode

in duši se ranjena domovina.

Obrazi v zgodbah želja

s transparenti sporočajo

jezo in gnus do despotov,

ki jemljejo dostojanstvo.

Riše se nešteto zakajev

in nešteto spačenih podob;

brez sramu se onegavijo cilji,

goltajo jih politikantska usta.

Ranjeni glasovi olice kričijo:

»Preženite nasilne hudobce!

Zaustavite nore sile!

Naj zavlada v ljudeh razum!«

Na ulicah vrejo transparenti,

kalita se nemir in negotovost …

O, moji zmedeni bratje,

je z nami nekaj narobe?

Kolesa se vztrajno vrtijo,

iz tedna v teden

in še se bodo vrtela v nedogled,

do dne, ki naj bi bil nov začetek.

35. MEDNARODNI LITERARNI FESTIVAL VILENICA

UVOD

Mednarodni literarni festival Vilenica je eden najpomembnejših evropskih literarnih dogodkov, ki že vse od ustanovitve prinaša slavljenje besede, s svojim delovanjem pa briše meje in nagrajuje svobodo. Letošnji jubilejni festival se skladno s tem ozira na svoje začetke v letu 1986, ko je Evropo še ločevala železna zavesa, in reflektira svojo doslej prehojeno pot. Ta je v 35 letih doživela mnoge pretrese in bila priča razdeljeni Evropi, nato padcu Berlinskega zidu, rožljanju orožja in koncu hladne vojne, etičnim in družbenim konfliktom ter izgradnji svobodnih in samostojnih držav; mnoge od njih danes pripadajo širši družini Evropske unije. Festival Vilenica se je pri tem vselej vključeval v dialog z aktualnimi družbenimi izzivi in spremembami, prinašal zavedanje o nujnosti kulturnega pluralizma, medsebojnega spoštovanja in mirnega sobivanja v svetu, vse do današnjih dni pa visoko povzdiguje svobodo – tako znotraj kot zunaj besede.

FESTIVAL KOT PREPLET ŽIVEGA IN VIRTUALNEGA STIKA

Iz prehoda refleksije preteklega v sedanjost, ko se ponovno soočamo s sicer drugačnimi, bodisi mentalnimi bodisi fizičnimi preprekami, bo letošnja Vilenica potekala med 8. in 13. septembrom 2020, prav v času, ko se je zaradi covida-19 spremenila naša vsakdanja izkušnja bivanja in se je vsaj začasno spremenil tudi bivanjski prostor literature ter znotraj tega naš stik z njo. Soočena z novo realnostjo, se tudi tokrat Vilenica ni ustrašila sodobnih izzivov, a bo v skrbi za bodočnost ter zavoljo zagotavljanja varnosti obiskovalcev ter negotovosti glede možnosti potovanj domačih in tujih avtorjev svoje dogajanje podobno kot mnogi drugi evropski festivali večinoma preselila v virtualni svet. Da bi bil čim bolj razgiban in vabljiv, bo festivalski program zgrajen kot preplet živega in virtualnega stika, vseeno pa ostaja zavezan svojemu poslanstvu in tudi letos namenja pozornost izmenjavi ter medsebojnemu spoznavanju mednarodne in slovenske literature, stiku med literarnimi ustvarjalci in književnim občinstvom. Vse to festival Vilenica uresničuje s premišljenim izborom medgeneracijsko raznolikih, uglednih ter avtorsko izrazitih mednarodnih in domačih gostov, katerih letošnje vodilo bo osrednje festivalsko geslo »Quo vadis?« – vprašanje, ki si ga ljudje v sedanjem času vse pogosteje zastavljamo.

ČASTITLJIVA OBLETNICA

Vinko Möderendorfer
Mila Haugova

Ob tem ne kaže prezreti dejstva, da se je Vilenica po 35 letih prepoznavnega delovanja že vkoreninila v širše mednarodno okolje, ko vsako leto počasti zaslužne mojstre in mojstrice pisane besede. Ob podelitvi nagrade mlada vilenicakristala vilenice in mednarodne nagrade vilenica se bo letošnji festival ob prepletu raznolikih literarnih imen posvetil predvsem dvema avtorjema svetovne literature. To sta: slovenski avtor Vinko Möderndorfer in letošnja vileniška nagrajenka, slovaška pesnica Mila Haugova. Festival Vilenica se jima v letošnjem programu poklanja s filmskima portretoma, ob siceršnji predstavitvi in literarnem branju pa bo prek »živega in virtualnega pomenka« k pogovoru s slovenskim avtorjem v središču povabila tudi zainteresirano javnost in bralstvo.

ZAKLJUČEK

Skladno z letošnjimi izzivi bo tako Vilenica z uporabo moderne tehnologije in tako še večje dostopnosti združila ustvarjalce, književno stroko in občinstvo, živi stik z virtualnostjo in fikcijo z resničnostjo. Zasledujoč svobodno besedo in njeno nagrajevanje pa bo v sodelovanju z mnogimi partnerji in podporniki prek raznolikega in kulturno bogatega programa poskrbela, da se ponovno lahko skupaj ozremo iz literature v svet in iz sveta v literaturo – tudi petintrideset (35) let pozneje.

Vir: Besedilo in fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

FESTIVAL FOTOGRAFIJE V MARIBORU

Festival fotografije Maribor je prvič potekal leta 2016. Njegov namen je bil, da ob 80-letnici delovanja Fotokluba Maribor obeleži to pomembno prelomnico v zgodovini mariborske fotografije. Letošnji festival je že peti po vrsti. Uradno so ga odprli na Židovskem trgu v soboto, 5. septembra 2020, hkrati pa poteka na več različnih lokacijah po Mariboru. Festival tako ponovno predstavlja domačo in tujo avtorsko fotografijo visoke kakovosti. Izvedli bodo tudi nekaj delavnic, predavanj in okroglih miz. Na festivalu se bodo predstavile vse generacije fotografov, od začetnikov do uveljavljenih, poleg sodobne digitalne fotografske tehnologije bodo na ogled tudi druge raznovrstne fotografske tehnike. Rdečo nit festivala predstavlja raznolikost motivov ter vsebine, ki se pojavljajo v fotografskem mediju, zato je ogled razstav po navedbah organizatorjev kot sprehod po bogati paleti fotografskega konglomerata.

ŽANRSKA RAZNOLIKOST

Razstavljene fotografije predstavljajo dokumentarne, erotične, urbane, portretne, krajinarske in tudi osebnoizpovedne motivike. Gledalec tako spoznava vse čare fotografije in njeno izrazno moč. Festival skozi žanrsko raznolikost razstav predstavlja različne fotografske pristope in prakse. Poleg razstav ponuja še delavnice, predavanja, okrogle mize in pogovore o fotografiji z gosti. Med njimi bo večkrat nagrajeni fotograf iz Velike Britanije Judah Passow, čigar dela pogosto objavljajo vodilni ameriški in evropski časopisi ter revije. Pogovoru se bosta pridružila fotoreporter Uroš Hočevar ter režiser in fotograf Boštjan Slatenšek.

Judah Passow

ŠTEVILNE GENERACIJE FOTOGRAFOV

Festival, ki bo trajal vse do konca septembra, se želi po navedbah organizatorjev osredotočiti na vse generacije fotografov ter tako predstaviti kontinuiteto kakovostnega medija pri nas in hkrati aktualno tujo fotografijo. Zato so razstave na različnih lokacijah po mestu in tako povezujejo vse pomembnejše galerijske akterje v Mariboru. Med sodelujočimi so Umetnostna galerija Maribor, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Fotografski muzej Maribor, Društvo likovnih umetnikov Maribor, Mladinski kulturni center Maribor in

Sinagoga Maribor. Na skupno 28 razstavah bo tako svoja dela predstavilo okoli 50 fotografov.

FESTIVAL POSTAJA TRADICIONALEN IN ODPIRA VPRAŠANJA O DOŽIVLJANJU TELESA

»Ker je presegel pričakovanja in s strani občinstva požel željo, da se nadaljuje tudi v prihodnje, postaja tradicionalen. Zagotovo je festival mlad in se kot takšen še razvija, oblikuje, išče, a njegov cilj je jasen že od začetka – ozaveščati javnost in predvsem mlade o tem, kaj sploh kvalitetna fotografija je. Svet, v katerem živimo, je namreč poplavljen s fotografskim in vizualnim materialom, fotografija je vse bolj dostopna ter se tako kot glasbena, filmska in druge sorodne zvrsti bori za avtorske pravice ter verodostojno reprezentacijo in referenčno vrednotenje je za medije povedala Petra Čeh.

Letošnji festival odpira vprašanja o doživljanju telesa, dojemanju podobe, identifikacijah s telesom in njegovem položaju v prostoru, o iskanju meja med telesnim in duhovnim ter o doživljanju vidnih in nevidnih meja, o prisotnosti telesa v sedanjosti ter sledeh preteklosti in sledeh v prihodnost. Umetniški vodja je že tretje leto zapored Vasja Nagy-Hofbauer, ki se sprašuje, kaj pomeni telo v času, ko digitalni mediji krojijo vsakdan in dojemanje resničnosti. Po njegovem se vprašanje vseprisotnosti podobe zdi že zastarelo, kot bi si ga postavljala neka starodavna generacija teoretikov in filozofov. Danes je dojemanje resničnosti skozi podobe že tako samoumevno, da je postalo telo predvsem objekt, ki ga je treba ujeti v podobo, ki bo rabila za nekakšno identifikacijo in tudi klasifikacijo, še med drugim razmišlja umetniški vodja.

V drugem sklopu razstav pa gre za mednarodni projekt, v katerem ob Fotoklubu Maribor sodeluje še nekaj mednarodnih partnerjev. Na festivalu je tako izpostavljena mednarodna skupinska razstava Onkraj roba v Fotogaleriji Stolp, kjer se umetniki v delih osredotočajo na življenje najstnikov in mladih ter razmišljajo o različnih vidikih evropskih migracijskih politik – od posebnih izkušenj delovnih migrantov, prosilcev za azil in prebivalcev migrantskih naselij do širših vprašanj migrantskega dela, diskriminacije in rasizma.

dr. Kurt Kaindl

V Fotografskem muzeju bo razstavljal tudi avstrijski fotograf dr. Kurt Kaindl. Po letu 2000 je veliko potoval in raziskoval skupine evropskih manjšin in migrantov ter njihove življenjske pogoje. Rezultat njegovega potovanja po območju nekdanje železne zavese, med Lübeckom in Trstom, je tudi predstavljena razstava Potovanje po nikogaršnji zemlji. Osredotočil se je na spremembe v vaseh in mestih ter v veliki meri fotografiral ljudi, ki še vedno ali ponovno živijo na območjih nepremostljivih meja.

Tretji del bodo spletni dogodki, okrogle mize in predavanja, izvedli pa bodo še delavnico portretne fotografije in dneve analogne fotografije, ki postaja vse bolj popularna. Za promocijo fotografije bodo izpeljali še prireditev Ex Tempore, kjer bodo v okviru celodnevnega ustvarjalno-tekmovalnega dogodka fotografski navdušenci ustvarili svoj pogled na osem izbranih motivov.

Viri: Večer, STA, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

V DUNAJSKI ALBERTINI RAZSTAVLJAJO DELA FRANCOSKIH IN ŠVICARSKIH SLIKARJEV

V dunajskem muzeju Albertina je od 27. avgusta do 15. novembra 2020 na ogled razstava iz zbirke vrhunskih evropskih slikarjev, kot so Vincent van Gogh (1853–1890), Paul Cezanne (1839–1906), Henri Matisse (1869–1954), Edouard Vuillard (1868–1940) in drugi. Razstavljeno je okoli 120 njihovih del.

Švicarsko mesto Winterthur
Dunajska Albertina

ŠVICARSKO MESTECE WINTERTHUR, ZBIRALIŠČE UMETNIKOV

Zbirka velja za eno najpomembnejših zasebnih zbirk švicarske in francoske umetnosti 19. in 20. stoletja. Njihova slikarska dela sta na začetku 20. stoletja, od leta 1905 do 1936, zbirala navdušenca nad slikarsko umetnostjo, švicarski oftalmolog Arthur Hahnloser (1870–1936) in njegova žena Hedy Hahnloser-Bϋhler (1873–1952).

Arthur in Hedy Hanloser

Zakonca Hahnloser sta veliko teh slik kupila od prijateljev slikarjev. Najprej sta se zanimala samo za sodobnejše umetnine, kasneje pa tudi za slike van Gogha, Cezanna, Renoira in drugih … S slikami sta obdala stene v svoji Villi Flora v švicarskem mestu Winterthur v bližini Züricha, ki je pravo zbirateljsko mesto slikarskih umetnin. Tako je njuna vila postala stičišče za številne umetnike in ljubitelje umetnosti. Večina del, ki so na razstavi v Albertini, sodi pod okrilje fundacije Hahnloser / Jaeggli in drugih posameznikov in muzejev v Bernu. Ker Villo Flora še obnavljajo, bodo slike po razstavi poslane v bernski Kunstmuseum.

NERAZUMLJENI VAN GOGH

Med razstavljenimi deli je tudi znamenita slika nočne kavarne v francoskem mestu Arles umetnika Vincenta van Gogha iz leta 1888. O sliki je van Gogh pisal bratu Theu, da je prav z rdečo in zeleno barvo hotel poudariti, da je kavarna kraj, kjer lahko človek znori ali zagreši zločin. Za Gogha sta se v kavarni srečevala obup in strast. To je bila revolucionarna uporaba barv in tako ni tedaj slikal noben drug slikar. V času svojega življenja je bil van Gogh neuspešen, saj ljudje in kritiki niso razumeli njegova dela. Šele po njegovi smrti so prepoznali njegovo genialnost. Ko sta zakonca Hahnloser kupila njegovo sliko, je van Gogh že veljal za enega od utemeljiteljev modernizma. V zbirki sta tudi sliki dveh ovenelih sončnic in sejalca.

ZAKLJUČEK

Enkratna razstava bi morala biti odprta že od februarja do maja 2020, a je bila zaradi pandemije prestavljena na konec avgusta. Direktor Albertine Klaus Albrecht Schröder je v svojem govoru na otvoritvi poudaril, da je to zanj letos najpomembnejša razstava v Albertini.

Henri Matisse

»Razstava prikazuje revolucionarna umetniška dela francoskega modernizma – impresionistov, ekspresionistov, fauvistov in kubistov. V 20. stoletju so te nove stilske smeri doživele vrhunec v slikarstvu,« je dejal Schrӧder.

Paul Cezanne

Na razstavi je na ogled 120 različnih del, od olj na platnu, risb, kipov do fotografij zbirke iz vile Flore v Winterthuru in Bernu. Muzej Albertina je razstavi dodal še 25 del iz lastne zbirke.

Vir: Reporter, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

GOETHEJEVA NAGRADA PISATELJU DŽEVADU KARAHASANU

Pisatelj, dramatik, esejist in romanopisec Dževad Karahasan iz Bosne in Hercegovine je v petek, 28. avgusta 2020, prejel letošnjo prestižno Goethejevo nagrado mesta Frankfurt v Nemčiji. Priznanje je vredno 50.000 evrov in ga vsaka tri leta podelijo na rojstni dan najznamenitejšega nemškega pisatelja in pesnika, Johanna Wolfganga von Goetheja (1749–1832). Karahasan je tudi nagrajenec Vilenice 2010, v svojih delih pa opisuje večne antagonizme med Vzhodom in Zahodom, med islamom in krščanstvom.

Ob podelitvi nagrade je frankfurtski župan Peter Feldmann dejal: »V času naraščajočega nacionalizma, tudi v Evropi, se letošnji nagrajenec Dževad Karahasan zavzema za trajno preseganje meja, tako političnih kot kulturnih!«

Karahasanov opus vključuje romane, drame, eseje in teoretične zapise, nagrado pa so mu podelili za strpnost in razumevanje. Med njegovimi najpomembnejšimi deli sta romana Sara in Serafina ter Nočni shod. Roman Sara in Serafina se osredotoča na vojno v Bosni v devetdesetih letih minulega stoletja in je leta 2011 pri Cankarjevi založbi v Ljubljani izšel tudi v slovenskem prevodu. Kot je tedaj povedala prevajalka Jana Unuk, je Sara in Serafina roman, v katerem avtor Dževad Karahasan domala dokumentaristično in zelo prepričljivo slika življenje v obkoljenem Sarajevu, roman Nočni shod pa je nekoliko drugačen, saj se v njem avtor zateka tudi k nekaterim postmodernističnim postopkom in izrablja nekatere tradicije evropskega romana.

Leta 1953 v Duvnu rojeni Karahasan je študiral književnost in teatrologijo v Sarajevu, v Zagrebu pa je doktoriral iz literarne teorije. Po letu 1993 je bil gostujoči profesor na več avstrijskih in nemških univerzah. Med njegovimi najbolj znanimi deli so še romana Vzhodni divan in Šahrijarjev prstan in trilogija O čem pripoveduje pepel. Karahasan je prejel tudi številne nagrade, med njimi nagrado za najboljši jugoslovanski roman leta 1990 in Herderjevo nagrado leta 1999.

V slovenščini so ob romanih Sara in Serafina ter Nočni shod izšli še njegovi romani Vzhodni divan in Dnevnik selitve ter leta 2018 pri založbi Beletrina roman Seme smrti in letos Tolažba nočnega neba; slednja sta del trilogije O čem pripoveduje pepel, ki prinaša življenjsko zgodbo slavnega srednjeveškega perzijskega matematika, astronoma, filozofa in pesnika Omarja Hajama.

Goethejeva nagrada, ki jo podeljuje mesto Frankfurt, je namenjena uglednim posameznikom, katerih ustvarjanje je vredno priznanja, posvečenega spominu na Goetheja (1749–1832). Nazadnje je Goethejevo nagrado leta 2017 prejela francoska gledališka režiserka Ariane Mnouchkine. 

Fotografije so s spleta

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

RAZSTAVA O SLOVENSKI MAJOLIKI

V petek, 17. julija 2020, ob 10. uri dopoldne so v Narodnem muzeju na Metelkovi ulici odprli občasno razstavo Slovenska majolika,ki bo odprta vse do 31. oktobra. Majolika ima v slovenski tradiciji poseben status. Postala je tako rekoč mitološki predmet, tesno povezan s samobitnostjo slovenskega naroda. Kot simbol dobre in vesele družbe jo opevajo številne ljudske pesmi. Razstava predstavlja majoliko v dveh pogledih: kot keramično tehniko in kot obliko posebne posode, namenjene pitju vina. Na ogled je kar 188 predmetov iz Narodnega muzeja Slovenije in Medobčinskega muzeja Kamnik, kamor se bo razstava preselila novembra. Kot zanimivost so v muzeju navedli, da je posebna oblika ročke za vino ime dobila po keramični tehniki majolika, ki je poimenovana po španskem otoku Majorka. Tehniko so v 15. in 16. stoletju izpopolnili v Italiji, od koder izvira tudi ta oblika posode.

Kot oblika posode za točenje vina je majolika na Slovenskih tleh postala še posebej priljubljena v 19. in 20. stoletju. Najbolj znane so kot izdelek domače lončarske obrti, ki je še dandanes razvita zlasti na Dolenjskem, med industrijskimi majolikami pa so znane tiste, ki jih je izdelovala keramična tovarna Svit Kamnik od začetka petdesetih let 20. stoletja do konca obstoja tovarne leta 2008. Majolike so običajno opremljene z grbi mest, cvetličnimi aranžmaji ali voščili za pomembne življenjske obletnice in prelomnice, bile so priljubljeno darilo in okras domače kuhinje, so zapisali v muzeju. V muzeju še nimajo natančnejših podatkov, kdaj so na ozemlju današnje Slovenije začeli izdelovati ročke za vino – majolike. Najstarejšo industrijsko izdelano in datirano ročko v zbirki Narodnega muzeja Slovenije so naredili pred letom 1871 v keramični tovarni v Nemškem Dolu, danes Slovenskem Dolu. Majolika se je uveljavila tudi kot izdelek lončarske obrti oziroma kmečkega lončarstva, ki je na Slovenskem nastalo zaradi potreb lokalnega prebivalstva po raznovrstni lončeni posodi za gospodinjske in gospodarske namene, so med drugim zapisali v muzeju.

Viri in fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

OŽIVLJENA JERNEJEVA LIKOVNA KOLONIJA

Na priljubljenem prazniku občine Šentjernej, ki ga ljudje imenujejo jernejevo in ki je trajalod 16. do 21. avgusta 2020, so na področju kulturnih dogodkov po 13 letih ponovno pripravili znamenito Jernejevo likovno kolonijo. Za to »oživljanje žlahtne kulture« v šentjernejski dolini ima največ zaslug domačinka, slikarka in doktorica likovne umetnosti Jožica Medle.

Ponovno organiziranje slikarske kolonije in razstave v občini Šentjernej, ki so jo poimenovali Govorica ustvarjalcev in postavili v avli Kulturnega centra Primoža Trubarja, je finančno podprla občina oziroma njen novi župan Jože Simončič,ki je razstavo tudi odprl.Organizatorica razstave dr. Jožica Medle je na otvoritvi med drugim poudarila, da je s tem dogodkom Šentjernej spet postal središče kulturnega dogajanja na ravni širše Dolenjske, za kakršnega je vrsto let veljal zahvaljujoč vseslovenskemu festivalu oktetov, cerkvenih pevskih zborov itd.

Povabljeni slikarji so teden dni v akril tehniki ustvarjali na turistični kmetiji Majzel na Vrbovcih, dokumentarno pa jih je spremljala domačinka, študentka fotografije Jerca Zagorc.Akademski slikarji Igor Banfi, Vinko Železnik, Jana Dolenc, Nikolaj Golob in Rudi Benetik so bili povabljeni na ustvarjalno kolonijo iz domala vse Slovenije in niso bili omejeni pri izboru motivov, še manj pri tehniki ustvarjanja. Zanimivo je, da bo razstava mesec dni na ogled v kulturnem hramu, potem pa bo gostovala še po drugih večjih krajih šentjernejske občine. Prijazna gostiteljica Jožica Medle je poskrbela tudi za družabno življenje likovnih udeležencev, saj so si ti ogledali številne kulturne znamenitosti, kot so kartuzijanski samostan Pleterje, Galerijo Božidarja Jakca v nekdanjem kostanjeviškem cistercijanskem samostanu, znameniti grad Prežek, kamor je zahajal veseljačit dr. France Prešeren, in drugo … Na koncu je bila dr. Jožica Medle prepričana, da bo slikarska kolonija v Šentjerneju spet postala priljubljena kulturna tradicija.

Viri in fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija