Arhivi Kategorije: Zanimivosti

POGOVORNI VEČER O OPERI NA DOLENJSKEM

V sredo zvečer, 12. septembra 2018, je bil v Parku Rastoče knjige pri knjižnici Mirana Jarca pogovorni večer o operi na Dolenjskem. Znano je, da je po zaslugi in pod okriljem prizadevnih, nadarjenih in predanih članov Vokalne akademije Jurija Slatkonje, ki deluje pod okriljem Zavoda Friderika Ireneja Barage v sklopu novomeške škofije, Novo mesto postalo prepoznavno kot mesto, kjer uspešno deluje tudi glasbeno gledališče – opera. Navkljub slabim pogojem delovanja zavod dviguje raven produkcije, kar se odraža tudi na odličnem odzivu vedno številnejšega občinstva. V treh sezonah so uprizorili že tri operne premiere v lastni produkciji in celo v lastni glasbeni ustvarjalnosti: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Vse tri opere so bile pri občinstvu odlično sprejete.

Na večeru v Parku Rastoče knjige je potekal zanimiv in sproščen pogovor o možnostih razvoja in prihodnosti opere na Dolenjskem, ki ga je vodila Jasmina Spahalić iz Brežic. Gosta večera pa sta bila skladatelj in pevec Tom Kobe ter skladatelj in pedagoško-umetniški vodja novomeškega konservatorija za glasbo Aleš Makovac. Sogovornika sta predstavila svoj pogled na uspešno opravljeno delo, na kar sta zelo ponosna. Poudarila sta, da so začeli tako rekoč iz nič, ko je bilo veliko improvizacije, vendar so z veliko optimizma in zagnanosti kmalu dosegli zavidljive rezultate. Najpomembnejše delo pa je gotovo opravila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. V nadaljevanju pogovora je bilo kot rdeča nit ves čas prisotno dejstvo, da je glavna omejitev za razvoj opere v Novem mestu – pomanjkanje prostora. Izgradnja nove operne hiše je še vedno neuresničljiva, realno pa je pričakovati večnamensko dvorano.

Na koncu pogovora, ki je bil večkrat prekinjen s posnetki iz vseh treh oper, so si bili vsi enotni, da je opera čudovita umetnost, kjer se hkrati srečujejo tudi vse druge umetnosti, zato je opera kraljica umetnosti.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

80 LET ENOLOGA JULIJA NEMANIČA

 

Priljubljeni Belokranjec dr. Julij Nemanič, slovenski poslanec in mednarodno priznan enolog in agronom, je za božič praznoval 80-letnico rojstva.

V torek, 5. 2. 2019, so mu dolgoletni prijatelji in znanci pripravili presenečenje. V metliški Vinski kleti, kjer je bil Nemanič vrsto let zaposlen, mu je Mirjan Kulovec, predsednik uprave Kolpe, za častitljiv  življenjski jubilej podaril velik portret, na katerem je slavljenca upodobil znani novomeški slikar Samo Kralj. Na dogodku se je zbralo okoli 50 ljudi, v kulturnem programu pa je z igranjem na harmoniko nastopila nekdanja vinska kraljica Katja Jakljevič.

Julij Nemanič je diplomiral iz vinogradništva na Agronomski fakulteti v Ljubljani. Leta 1978 je v Zagrebu magistriral, leta 1993 pa doktoriral. V letih od1965 do 1988 je bil kot enolog zaposlen v Kmetijski zadrugi Metlika , kasneje pa je postal direktor Vinske kleti. Od leta 1988 do upokojitve je bil zaposlen na Kmetijskem inštitutu Slovenije kot raziskovalec v vinarstvu, kasneje je bil predstojnik centralnega laboratorija.

(Vir: Wikipedija, fotografijo je posredoval Samo Kralj)

Pripravil: Franci Koncilija

»NE POTREBUJEMO UPANJA, AMPAK DEJANJA!« …

Številni šolarji po Evropi, zadnje čase pa tudi po vsem ostalem svetu, se goreče zavzemajo za spremembe nacionalnih okoljskih zakonodaj, s posebnim poudarkom na podnebnih spremembah. Najprizadevnejša in najbolj prepoznavna je 16-letna Švedinja Greta Thunberg, ki je mobilizirala mlade domala že po vsem svetu. Njeno geslo je»Ne potrebujemo upanja, ampak dejanja!«

 Mediji poročajo, da je 15-letna Švedinja Greta Thunberg med mladimi uspešno spodbudila globalno gibanje za podnebno pravičnost. Nad podnebne spremembe ter pomanjkljivo zakonodajo so se spravili izvirno in na svoj način. Vsak petek protestirajo tako, da ne gredo v šolo, ampak z javnimi pozivi opozarjajo vse odgovorne politike na pereče klimatske razmere po vsem svetu. Ob neki priložnosti je Greta Thunberg izjavila:»Prepričana sem, da je že veliko ljudi spoznalo, kako absurdno je zatečeno stanje podnebnih sprememb, ki ogrožajo življenje ljudi. Smo v središču največje krize v zgodovini človeštva, hkrati pa nihče nič ne ukrepa!«V Nemčiji so šli dijaki še korak naprej. Od oblasti zahtevajo, da v šole uvedejo nove predmete o ekologiji in podnebju. Mlada Greta Thunberg je priljubljena že po vsem svetu. Lani je 2. decembra spregovorila celo na Konvenciji Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP24) v Katovicah, eni izmed najbolj onesnaženih poljskih in evropskih regij, kjer so se svetovni voditelji skušali dogovoriti o novih pravilih izvajanja podnebnega sporazuma. Pa to še ni vse, Thunbergova je bila januarja letos prisotna tudi na Svetovnem ekonomskem forumu v Davosu v Švici. Najpomembnejši globalni dogodek zborovanja šolarjev z vsega sveta, kjer se bodo zavzeli za dejanja na področju ekologije podnebja, pa pripravljajo v petek, 15. marca 2019.

    

(Vir: Večernji list, fotografije so s spleta)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

DEJAVNOSTI INŠTITUTA ZA SLOVENSKI JEZIK FRANA RAMOVŠA ZRC SAZU V LJUBLJANI V LETU 2018

POPULARNO BESEDOSLOVJE

Kot vsako leto so strokovnjaki na omenjenem inštitutu tudi lansko leto obravnavali in izbrali dve pomenljivi slovenski besedi. To sta bili besedici čebela in drečka. Čebela je bila slovenska beseda leta 2018, beseda drečka pa je bila, prav tako lani, najbolj izvirna nova slovenska beseda. Tako so odločili glasovalci v spletni anketi ZRC SAZU (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti), pa tudi na družabnih omrežjih Facebook in Twitter.

 

ČEBELA

Pri izboru je sodelovalo več kot 2000 glasovalcev in prav je, da je beseda čebela prejela največ glasov. Iz terminologije je namreč razvidno, da se ljudje zavedajo pomena čebel, saj brez njih ne bi bilo življenja, leta 2017 pa je mednarodna skupnost na pobudo Slovenije določila svetovni dan čebel.Poleg besede čebela so bile kot finalistke predlagane še naslednje: mikroplastika, skodelica kave, sovraštvo in druge.

 

DREČKA

Glede besede drečka pa so se na Inštitutu Frana Ramovša odločili za izbor najizvirnejše nove besede, kar drečka gotovo je. Mnogi niso razumeli njenega pravega pomena, ljubitelji domačih živali, še posebej psov, pa niso bili v zadregi. Drečka je plastična vrečka, s katero morajo lastniki psov v skladu z zakonom na javnih površinah pobirati pasje iztrebke. Komisija je bila navdušena tudi nad izrazom (po)franati, kar pomeni iskati na slovarskem portalu Fran.

 

(Fotografije so s spleta)

Vir : Delo, Večer, Svet 24)

Zbral in pripravil : Franci Koncilija

PESEM ZA VALENTINOVO

Praznik ljubezni

 

 Danes praznujejo srca

z uglašenimi strunami,

danes v nedrjih

pojejo angeli sreče,

danes je tisti dan,

ko poeti snujejo verze

v razkošju ljubezni.

 

Naj trenutki dehtijo

v tolmunih spomina,

naj duše zaigrajo

v pravljicah jutra,

naj sreča objema,

zaljubljence ziba

v vrtincih vsakdana.

Lojze Podobnik

TUDI ZNANOST JE LAHKO UMETNOST

Krka, tovarna zdravil, d.d., Novo mesto je že od ustanovitve leta 1954 zavezana kulturi, zato ni naključje, da se že vrsto let z različnimi projekti pokloni tudi Prešernovemu dnevu, slovenskemu kulturnemu prazniku. Krka je tudi glavna sponzorka Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ). V počastitev letošnjega praznika kulture so v Krki v torek 5. februarja 2019 ob 18. uri odprli enkratno in nenavadno razstavo mikroskopskih posnetkov kristalov zdravilnih učinkovin, kakršne doslej v Slovenijiše ni bilo. V Dvorani Krka je bil najprej vsebinsko bogat in kakovosten kulturni program, ki so ga izvajali glasbeniki in kulturniki Krke, potem pa je v Krkini galeriji sledila otvoritev razstave. Pobudnik razstave, ki so jo poimenovali Lepota je v majhnih stvareh, je Mitja Pelko, predsednik Kulturno-umetniškega društva Krka. Na tem odmevnem kulturnem dogodku je bil prisoten tudi uspešni in priljubljeni predsednik uprave in generalni direktor Jože Colarič. Preberi več TUDI ZNANOST JE LAHKO UMETNOST

OBSEŽNA IN PESTRA 6. SEJA UPRAVNEGA ODBORA

V četrtek 17. januarja 2019 ob 17. uri je bila v Knjižnici Mirana Jarca 6. seja UO KDSŠ. Poleg večine članov sta se seje udeležila tudi predsednik KDSŠ akad. prof. dr. Milček Komelj in njegova soproga Nada Šumi. Seja je trajala poldrugo uro.

   

Sejo je vodil Franci Koncilija, ki je uvodoma poročal o lanskoletnem uspešnem zaključku projekta izdaje monografije o Milčku Komelju – Življenje z umetnostjo. Naložba je znašala okoli 25.000 €, s strani društva so poravnane vse finančne obveznosti, dolgov ni. V nadaljevanju je potekal pogovor o knjigi Severina Šalija, ki jo KDSŠ namerava izdati še letos. Knjigo je napisal prof. France Pibernik, nekdanji prijatelj in sodelavec Severina Šalija, naslovil pa jo je:Pesnik Severin Šali. Dokumenti, pričevanja in presoje.Za uspešno uresničitev tega projekta je treba imeti urednika, lektorja in recenzenta, zbrati slikovno gradivo ter pridobiti potreben denar itd. Brez kakovostno napisane Šalijeve bibliografije pa tudi ne bo šlo. Knjiga bo predvidoma predstavljena na Šalijevem večeru v začetku oktobra letos. V začetku aprila pa bo odmeven Šalijev večer, kjer bo pesnik in naš član Smiljan Trobiš predstavil svoje senryuje Plivkanja in aforizme Oblaki pod nami.

Na seji je bilo veliko govora tudi o društveni spletni strani, ki jo po mnenju članov UO nestrokovno vodi Franci Koncilija. Manjka vsebinska zasnova, iz katere bi bilo prepoznavno poslanstvo KDSŠ in članov. Prispevki morajo biti napisani na primerni ravni, vsebine pregledne. Čim prej je treba pridobiti novega in strokovnega urednika spletne strani. Društvo še vedno ne izdaja svoje društvene revije. Prisotni so potrdili mnenje člana dr. Marijana Dovića, da bi namesto revije za začetek izdajali almanah. Ko bo almanah zaživel, ga bo urejal UO kot uredniški odbor. V nadaljevanju seje so člani ukinili delovanje Kluba KDSŠ zaradi slabe udeležbe in nezanimanja članov za tovrstno dejavnost.

Marinka Miklič je izčrpno in analitično predstavila uspešno delovanje izdajateljske dejavnosti društva, v okviru katere je bilo izdanih že nekaj knjig. UO je nadalje obravnaval tudi problematiko (ne) plačevanja članarine, kar predstavlja problem za redno delovanje društva. Člani so bili enotnega mnenja, da je treba v članstvo povabiti nove člane, ki jih zanimata literatura in kultura, zlasti mlade, ki pišejo, nastopajo in ustvarjajo na tem področju. Nosilka tega projekta dela z mladimi je postala prof. Danica Rangus. V nadaljevanju so člani UO pristopno izjavo KDSŠ uskladili z EU-uredbo o varstvu osebnih podatkov in podprli predloge prof. Darje Peperko Golob glede preseganja neprepoznavnosti Novega mesta kot nosilca kulturne tradicije, kjer bi se družili ljubitelji literature in kulture. Takšni dogodki bi lahko bili razna pesniška tekmovanja, recitacijski maratoni, pripovedovanje pravljic, prevajanje, večeri z drugimi društvi itd. (Fotografiji sta s spleta)

Povzel iz zapisnika: Franci Koncilija

EKUMENSKA PRIZADEVANJA LJUBLJANSKEGA ŠKOFA TOMAŽA HRENA

Ljubljanski škof Tomaž Hren (1557–1630) je bil ena vidnejših osebnosti protireformacije v avstrijskih dednih deželah. Manj znano pa je, da si je škof Hren v skladu s svojim aktivistično-reformatorskim duhom med drugim prizadeval tudi za zedinjenje s pravoslavnimi Uskoki, ki so bili pretežno naseljeni v tako imenovani habsburški Vojni krajini. Uskoki pa so živeli tudi v Beli krajini, v Miličih pri Črnomlju, v Žumberku na južni strani Gorjancev in v vaseh na severovzhodni strani Gorjancev, kot sta Črneča vas in Oštrc. Ta prispevek je objavljen v duhu dogodkov letošnjega tedna ekumenizma.

Ljubljanski škof Tomaž Hren sodi med najpomembnejše osebnosti protireformacije. V slovenski narodni in literarni zgodovini so sodbe o Hrenu pretežno negativne, kar je pristransko, saj so mnogi avtorji povsem prezrli njegove številne pozitivne dejavnosti, kot so:prizadevanje za edinost in neokrnjenost katoliške vere, njegove zasluge za izboljšanje morale, za ustanovitev jezuitskega kolegija v Ljubljani in njegova prizadevanja za izdajanje slovenskih knjig.


Pravoslavna cerkev v Miličih pri Črnomlju v Beli krajini

Med drugimi dejavnostmi škofa Hrena so bila tudi njegova prizadevanja za zedinjenje s pravoslavnimi Uskoki. Razloga za tovrstno prizadevanje sta bila dva: prvi, ekleziološki, ki temelji na velikoduhovniški molitvi, pri čemer mu je šlo za eno Kristusovo Cerkev, in drugi, politični razlog, kjer je Hren v edinosti vere videl najboljše poroštvo za uspešno obrambo proti Turkom.Uskoki kot krščanski branitelji v habsburški Vojni krajini pa so ljudem nemalokrat povzročali veliko težav, saj so tako kot Turki ropali imetje slovenskim kmetom.


Starodavna cerkvica na Gorjancih

Škof Hren se je zavedal, da proti shizmatičnim Uskokom, uradnim branilcem dežele, ne more nastopiti s silo, kot je storil proti protestantom. V njem je zorela misel, da bi med Uskoki izbral zgledne mladeniče, jih teološko izobrazil, posvetil v duhovnike in jih poslal v pastoralo nazaj med Uskoke, saj ti ljudje niso imeli katoliških duhovnikov in so živeli v stalni smrtni nevarnosti. Iz Hrenovih pisem pa je razvidno, da je vsem težavam navkljub v gornjegrajskem semenišču izšolal dva Uskoka: Gregorja Aliića in Ivico Toma, ki sta bila doma v Žumberku. To pa še ni vse. Znano je, da je škof Tomaž Hren v Gradcu na svoje stroške šolal tudi Petra Domitovića, poznejšega zagrebškega škofa (1618–1628), in Martina Dubravčića, poznejšega zagrebškega kanonika. Oba sta bila zelo agilna pospeševalca apostolata med Uskoki. Ta dva pa sta kasneje podprla škofa Simeona Vratanja, ki je postal prvi uniatski škof. Pohvale je škof Hren za svoja prizadevanja za pastoralo Uskokov prejel tudi od patra Metoda Terleckega, duhovnika rutenskega obreda, ki je kot poslanec ruskega patriarha dobro poznal verski in človeški položaj Uskokov.

Kartuzija Pleterje

Na pobudo škofa Hrena naj bi jezuitska rezidenca v samostanu Pleterje postala neke vrste misijonsko središče za »shizmatične Uskoke«, ker je bila v neposredni bližini Vojne krajine, kjer so bili ti naseljeni. Voditelj te pastorale naj bi postal pater Metod Terlecky. To je upošteval tudi nadvojvoda Ferdinand in pobudo 5. aprila 1615 tudi uresničil. Prepričan je bil, da bo edinost v veri ublažila nasprotja med Uskoki in prvotnimi prebivalci teh krajev, hkrati pa utrdila odpor proti Turkom. Žal pa iz neznanih razlogov jezuiti v nekdanjem pleterskem kartuzijanskem samostanu niso kazali nobenega zanimanja za tovrstno pastoralno dejavnost.

Ljubljanski škof Tomaž Hren ni dočakal uresničitve svojih načrtov. Tako so njegove za tisti čas izredno napredne ekumenske ideje šele mnogo pozneje postale dediščina njegovih sobratov v škofovski službi.

(Vir: B. V. št. 1 / 1981, fotografije so iz spleta)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

DRAGOCENI SUPRASELJSKI KODEKS HRANI NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA V LJUBLJANI

Supraseljski kodeks, ki se imenuje tudi Petkov zbornik,je starocerkvenoslovanski cirilski rokopis skonca 10. stoletja. Velja za najobširnejši preostanek starocerkvenoslovanskega kanonskega slovstva in je najstarejši ohranjeni pisni dokument v slovanskem jeziku. Imenuje se po Supraseljskem samostanu pri Bialystoku na Poljskem. Od 20. septembra 2007 je na Unescovem seznamu »Spomini sveta«.

PREDSTAVITEV KODEKSA

Rokopis sestavlja 285 listov finega pergamenta,oblikovan pa je v slogu bizantinskih rokopisov iz tiste dobe. Po vsebini je priročnik za molitve in branja v postnem času. Vsebuje tudi 24 življenjepisov krščanskih svetnikov in 23 homilij. Med temi so podani trije spisi Janeza Zlatousta, in sicer Življenje svetih 40 mučencevŽivljenje meniha Jakoba in Govor za cvetno nedeljo.

KJE JE NASTAL KODEKS?

Supraseljski kodeks je nastal v vzhodni Bolgariji, najverjetneje v preslavski knjižni šoli v času prvega bolgarskega cesarstva (681–1018), natančneje v času vladanja carja Petra (927–969). Ni znano, kdaj in kako je rokopis iz Bolgarije prišel na Poljsko. Domnevajo, da je bil rokopis del začetnega premoženja samostana Suprašel (Supraśel), morda kot darilo bizantinskega patriarha Joahima I. Samostan je namreč že od samega začetka hranil te rokopise, pozneje pa tudi številne druge knjige.To knjižnico je leta 1823 raziskoval ruski slavist Mihail Bobrovski in pri tem odkril 285 pergamentnih listov, med njimi tudi ta znameniti kodeks o začetku pismenosti južnoslovanskih narodov.

NUK HRANI DRAGOCENE STARE ROKOPISE

Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) hrani številne dragocene srednjeveške rokopise, med njimi je tudi supraseljski kodeks, eden najstarejših ohranjenih pisnih dokumentov v slovanskem jeziku. Supraseljski kodeks je neke vrste Brižinski spomenik v cirilici. Da ima NUK tako dragocen kodeks, ki je po ocenah strokovnjakov vreden najmanj šest milijonov evrov, je gotovo zaslužen rojak Jernej Kopitar, bibliofil in knjižničar v dunajski knjižnici, kjer je imel tudi obsežno zasebno knjižnico.Po zaslugi Franceta Prešerna je Kopitar med Slovenci po krivem zapisan kot negativna osebnost, v resnici pa je bil velik znanstvenik in poznavalec tedanje dobe. Kopitar je poznal ves tedanji znanstveni svet, tako tudi ruskega slavista Bobrovskega, ki mu je poslal 118 začetnih strani Supraseljskega zbornika, ki jih je Kopitar skrbno preučil, ni pa jih nikoli vrnil Bobrovskemu, saj je ta leta 1844 umrl. Tako so listi ostali v njegovi zbirki. Po smrti Jerneja Kopitarja je njegovo izjemno bogato knjižnico v obsegu nekaj tisoč zvezkov s pomočjo državne donacije v celoti odkupila Licejska knjižnica v Ljubljani. Iz Licejske knjižnice pa je kasneje celotna Kopitarjeva zbirka prešla v NUK.

ZAKLJUČEK

Supraseljski kodeks je bil v preteklosti razdeljen na tri dele. Enega hrani Poljska narodna knjižnica, ki ga je šele leta 1968 prejela od zasebnega lastnika. Šestnajst strani zbornika je shranjenih v Ruski narodni knjižnici v Sankt Peterburgu, tretji del pa se nahaja v NUK. Kodeks je priča neke kulture in zgodovine in kot tak del svetovne kulturne dediščine.

(Vir: Wikipedija in Dnevnik, fotografije so s spleta)

Pripravil in uredil: Franci Koncilija

 

ŠEPET KAMNA

Skulpte Novo mesto in Kulturni center Semič vas vabita na odprtje razstave v petek, 25. januarja 2019, ob 18.00 uri v Kulturni center Semič. Razstava se imenuje ŠEPET KAMNA.

V kulturnem programu bodo sodelovali Toni Gašperič, Jožef Matijevič, Marjanca Antić Trščinar in Glasbena šola Črnomelj.

Odmevno razstavo so soustvarili tudi trije naši člani KDSŠ: Jožica in Rudi Škof, ter Smiljan Trobiš.

Vabljeni.

 

MACESEN, ROMAN O SLIKARJU IVANU GROHARJU

 

Cankarjeva založba v Ljubljani je že leta 1978, torej že pred dobrimi 40 leti, izdala zanimiv roman o slikarju Ivanu Groharju (1867–1911). Roman z naslovom Macesen je napisal Janez Kajzer.

Precej obsežno delo Janeza Kajzerja razgrinja pred nami življenjsko pot enega naših največjih slikarjev, Ivana Groharja. V knjigi ga spremljamo od njegovega otroštva pa vse do njegove zgodnje smrti. Pred nami oživijo njegova mnoga srečanja z ljudmi tedanjega časa: to so bili slikarji Ažbe, Šubic, Jakopič, Jama, Sternen in drugi. Avtor knjige je podrobno predstavil vse pomembne dogodke v Groharjevem življenju, pri čemer najbolj izstopajo razstave v Ljubljani, na Dunaju, v Beogradu in drugod. Roman Macesen namreč ni zgolj leposlovna knjiga, marveč je pravi arzenal dragocenih podatkov in dejstev, ki s svojo verodostojnostjo dovolj jasno in kritično razkrivajo podobo velikega slikarja, časa, v katerem je živel, in ljudi, ki so živeli sočasno z njim.

Kajzerjev roman predstavlja pomembno kulturno dejanje, ki tudi po tolikih letih ne bi smelo ostati brez odmeva. Škoda je, da tako pomembna knjiga, kot je roman o Ivanu Groharju, ni bila nikoli deležna pozornosti, ki si jo zasluži. Naj bo to pisanje naš dolžni spomin velikemu slovenskemu slikarju Ivanu Groharju.

(Vir: Revija 2000, fotografije so s spleta).

Pripravil: Franci Koncilija