Arhivi Kategorije: Zanimivosti

POGOVORNI VEČER O OPERI NA DOLENJSKEM

V sredo zvečer, 12. septembra 2018, je bil v Parku Rastoče knjige pri knjižnici Mirana Jarca pogovorni večer o operi na Dolenjskem. Znano je, da je po zaslugi in pod okriljem prizadevnih, nadarjenih in predanih članov Vokalne akademije Jurija Slatkonje, ki deluje pod okriljem Zavoda Friderika Ireneja Barage v sklopu novomeške škofije, Novo mesto postalo prepoznavno kot mesto, kjer uspešno deluje tudi glasbeno gledališče – opera. Navkljub slabim pogojem delovanja zavod dviguje raven produkcije, kar se odraža tudi na odličnem odzivu vedno številnejšega občinstva. V treh sezonah so uprizorili že tri operne premiere v lastni produkciji in celo v lastni glasbeni ustvarjalnosti: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Vse tri opere so bile pri občinstvu odlično sprejete.

Na večeru v Parku Rastoče knjige je potekal zanimiv in sproščen pogovor o možnostih razvoja in prihodnosti opere na Dolenjskem, ki ga je vodila Jasmina Spahalić iz Brežic. Gosta večera pa sta bila skladatelj in pevec Tom Kobe ter skladatelj in pedagoško-umetniški vodja novomeškega konservatorija za glasbo Aleš Makovac. Sogovornika sta predstavila svoj pogled na uspešno opravljeno delo, na kar sta zelo ponosna. Poudarila sta, da so začeli tako rekoč iz nič, ko je bilo veliko improvizacije, vendar so z veliko optimizma in zagnanosti kmalu dosegli zavidljive rezultate. Najpomembnejše delo pa je gotovo opravila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. V nadaljevanju pogovora je bilo kot rdeča nit ves čas prisotno dejstvo, da je glavna omejitev za razvoj opere v Novem mestu – pomanjkanje prostora. Izgradnja nove operne hiše je še vedno neuresničljiva, realno pa je pričakovati večnamensko dvorano.

Na koncu pogovora, ki je bil večkrat prekinjen s posnetki iz vseh treh oper, so si bili vsi enotni, da je opera čudovita umetnost, kjer se hkrati srečujejo tudi vse druge umetnosti, zato je opera kraljica umetnosti.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

MIĆEVIĆEV PREŠEREN MALO DRUGAČE

3. decembra 2018 je minilo 218 let, odkar se je rodil najpomembnejši slovenski pesnik dr. France Prešeren. V spomin na ta dan, ki ga v Sloveniji obeležujemo kot »Ta veseli dan kulture«, je prav, da se Prešerna spomnimo tudi na spletni strani Kulturnega društva Severina Šalija. Pri založbi Mladinska knjiga je leta 2004 izšla knjiga Kolje Mićevića Prešeren, malo drugače. Že naslov izvirnika vzbuja radovednost in izziv. Prešerna smo vajeni sprejemati neposredno in na podlagi literarnozgodovinskih ugotovitev in razlag. Vse, kar so o Prešernu napisali Anton Slodnjak, Boris Paternu in Janko Kos, je že dolgo kanonizirano,  kljub temu da se njihovi pogledi na velikega pesnika med seboj lahko razlikujejo. Marsikdo bi pomislil, da je o Prešernu in njegovih Poezijah že vse povedano, pa ni tako. Da je Prešeren neizčrpna tema, nas na svojevrsten način prepričuje pesnik, prevajalec, estet, esejist, muzikolog  in odličen prešernoslovec Kolja Mićević (1941).

KDO JE KOLJA MIĆEVIĆ?

Kolja Mićević se s Prešernovo poezijo ukvarja že vrsto let. Prevaja jo v srbščino in francoščino, v obeh jezikih pa je objavil tudi dva lastna soneta z akrostihom France Prešeren. V Banjaluki je umetnik izdal trojezično – slovensko, srbsko in francosko – izdajo prevoda Sonetnega venca in Sonetov nesreče. Delo Prešeren, malo drugače je zbirka esejev, polnih asociacij, ki poleg poznavanja Prešernove poezije dokazujejo tudi poseben pogled na pesnika in njegovo delo. Asociacije, ki so na prvi pogled poljubne, so v resnici prežete s strogo notranjo logiko povezanih miselnih preskokov. Eseji so nastali iz opažanj, zapiskov in domnev, ki si jih je Mićević ustvaril in zapisal ob prevajanju Prešernovih del.

SAMOSTOJNI UMETNIK IZ BANJA LUKE
Kolja Mićević se je rodil leta 1941 v Banjaluki, sedaj pa živi in ustvarja v Parizu. Na Filološki fakulteti v Beogradu je končal študij svetovne književnosti in je samostojni umetnik, ki se ukvarja s pisanjem in prevajanjem poezije ter z esejistiko. Objavil je več pesniških zbirk v srbskem jeziku, med katere sodijo na primer Stopa sna, Stanje nikoga, Niti, Eros in Melos, trenutno prevaja srednjeveški francoski spev Roman o roži, v zadnjih letih pa je Mićević prevedel tudi celoten pesniški opus Franceta Prešerna.

ZAKLJUČEK

Spremno besedo o Mićevićevi knjigi Prešeren, malo drugače je napisal Boris A. Novak. Očarala ga je avtorjeva prevajalska strast in mu priznava temeljito poglobitev v prešernoslovje in literarno zgodovino. Takole je zapisal: »Kvalitete, ki Mićivićeve eseje dvigajo nad velik del sodobne prešernoslovne produkcije, pa so inovativnost, lucidnost in povsem drugačen, svež pogled na fenomene, ki se nam zdijo tako znani, da jih sprejemamo kot samoumevne.« Boris A. Novak v nadaljevanju zapiše, da je Mićićev Prešeren, malo drugače izziv čisto posebne vrste. Z esejističnimi prebliski najde drzne primerjave in vnaša anekdotičnost. Parcialnost problema pa bi potrebovala širšo analitično osvetlitev. Knjiga esejev o Prešernu bralca ne pusti nevtralnega, prisili ga k izoblikovanju lastnega stališča.

(Vir : Wikipedija in Revija 2000, fotografije so s spleta.)

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJE NA ZAČETKU ADVENTA

 

Latinska beseda advent pomeni prihod, v grškem izvirniku Svetega pisma pa je izraz parousia ali paruzija, kar je pri Grkih pomenilo prihod vladarja, v Svetem pismu pa ta beseda pomeni drugi Kristusov prihod ob koncu časov. V vsakdanjem času po liturgičnem koledarju advent pomeni veselo pričakovanje božiča, ko se na poseben način spominjamo rojstva Jezusa Kristusa. Advent ima v svojem bistvu tri središčne razsežnosti: preteklost, sedanjost in prihodnost. Vse te so del našega življenja, kako ga uravnavamo, pa je odvisno od naše svobodne volje. Za lažje odločanje,kako naj živimo, da bomo srečni, predlagam naslednje razmišljanje.

 

Najpomembnejši je ta trenutek. 

Bodite pozorni do bližnjih in jim pomagajte.

Pokličite tistega, ki mu to obljubljate že lep čas.

Postavite si prioritete.

Vzemite si čas za počitek.

Nekomu polepšajte dan z nasmehom.

Potrudite se, da boste slišani.

Spremenite majhne reči v velike.

Bodite prijazni do tujca.

Najprej poskrbite sami zase.

Ljubite.

Pojdite na sprehod v naravo.

Smejte se na ves glas.

Povejte ljudem, da jih imate radi.

Živite brez obžalovanj.

Bodite srečni.

Objemite svoje otroke.

Berite knjige.

Pojdite na sprehod v naravo.

Dihajte s polnimi pljuči.

Skratka ŽIVITE!

Zbral in uredil :

Franci Koncilija

ACADEMIA OPEROSORUM NEOVIDIUM

Academia operosorum Labacensium (slovensko Akademija delavnih Ljubljančanov) je bila prva ljubljanska znanstvena akademija. Ustanovljena je bila leta 1693.

Po Evropi se je od 16. stoletja dalje širilo znanstveno in umetniško delovanje po vzoru italijanskih akademij. Takšno delovanje se je pojavilo tudi v Ljubljani, pobudnika zanj pa sta bila Slovenca, zdravnik Marko Gerbec in zgodovinar Janez Gregor Dolničar, imenovan tudi Providus. Oba sta bila tudi aktivna člana Akademije v tedanjem Nürnbergu. Academia operosorum (Družba delavnih mož) je začela delovati leta 1693 v Ljubljani. Ob ustanovitvi je v njej delovalo 23 članov, in sicer trinajst pravnikov, šest teologov in štirje zdravniki. Prvi občni zbor je Akademija imela šele leta 1701. Prvotni namen te ustanove sta bila vaja in napredek na področju književnosti. Njeni člani so raziskovali vsak svojo stroko, tako je Janez Štefan Florjančič že leta 1698 ustanovil Pravniško društvoAkademija je prenehala delovati leta 1725, po smrti J. G. Dolničarja, ki je bil najaktivnejši član te ustanove. Nekateri možje so jo poskušali znova oživiti v letu 1781, vendar zaradi različnih nazorov in pričakovanj niso bili uspešni. Kljub temu pa sta vendarle zaživeli dve društvi: Društvo risarjev – Academia Ineulutorum in Društvo glasbenikov – Academia Philharmonicorum Labacensis, ki sta bili ustanovljeni leta 1701. Tako so operosi močno vplivali na razvoj umetnosti v Ljubljani in v celotnem slovenskem kulturnem prostoru. Člane društva imenujemo operosi. Ustanovni člani akademije so bili: Janez Krstnik Prešeren, predsednik, Franc Erazem Hohenwart, Janez Jurij Hočevar, Frančišek Krištof Bogataj, Jurij Gladič in Janez Stefan Florjančič. Vsi so bili odvetniki. Zgodovinar je bil Janez Gregor Dolničar, zdravniki pa so bili Marko Gerbec, Janez Krstnik Brložnik in Janez Andrej Coppini. (Vir: Wikipedija)

Apropo!

Ali ne bi bilo lepo, če bi tudi v Novem mestu že enkrat ustanovili ACADEMIO OPEROSORUM NEOVIDIUM (Akademijo delavnih Novomeščanov)?

Pripravil: Franci Koncilija

MINILO JE 60 LET OD OTVORITVE AVTOMOBILSKE CESTE LJUBLJANA-ZAGREB

 

Letošnjega 23. novembra je minilo 60 let, odkar je Tito slovesno odprl avtomobilsko cesto Ljubljana–Zagreb, ki so jo takrat imenovali Cesta bratstva in enotnosti. Glavna slovesnost je bila na Glavnem trgu v Novem mestu, kjer je pred večtisočglavo množico govoril takratni predsednik Jugoslavije, Josip Broz – Tito. Cesto, dolgo okoli 80 km, so mladinske delovne brigade začele graditi 1. aprila, dokončana pa je bila 23. novembra 1958. Po koncu govora, ki se ga je udeležil tudi Edvard Kardelj, je šel Tito na kavico v kavarno na Glavnem trgu, potem pa se je še rokoval in pogovarjal z mnogimi udeleženci proslave. S Titovim prihodom v Novo mesto je bilo kar nekaj zapletov, saj je pred tem izjavil:«Neću u grad, gde pope pale!« Njegova izjava se je nanašala na požig škofa Antona Vovka na novomeški železniški postaji, 20. januarja 1952.

Znano je, da sta bili kmalu po drugi svetovni vojni najbolj znani brigadirski gradbišči železniški progi Brčko–Banovići in Šamac–Sarajevo, izkušenj z gradnjo velikih in sodobnih cest pa brigadirji do takrat niso imeli. Zato je bila gradnja avtomobilske ceste za tiste čase pomemben gradbeni projekt na področju nizkih gradenj, saj so večino del brigadirji opravili ročno, gradbena mehanizacija pa je bila še v »povojih«. Brigadirska obvezna delovna oprema so bili samokolnica, kramp in lopata, navdušenje za delo pa je bilo domala na meji fanatičnosti. Ko je Tito javno objavil načrtovano gradnjo ceste od Ljubljane do Gevgelije v Makedoniji, mu je Amerika ponudila, da zgradijo cesto z lastnim denarjem, vendar pod pogojem, da bo denar od prodaje goriva njihov. Tito je ponudbo gladko zavrnil. 

   

Glavni štab vseh brigad je bil v gradu Otočec pri Novem mestu, ki je bil takrat že obnovljen. Pri gradnji je sodelovalo okoli 54.000 brigadirjev iz vseh republik, ki so bili organizirani v 466 delovnih brigadah, pomagali pa so tudi delavci iz 17 gradbenih podjetij. Brigadirjem je bil določen šesturni delavnik, v katerem pa so po pravilu presegali gradbene norme. Organiziran je bil tudi njihov prosti čas. V njem so se udeleževali raznih tečajev, ukvarjali so se s športi in kulturnimi dejavnostmi, spoznavali pa so tudi naravno in kulturno dediščino krajev, v katerih so delali. Delovne brigade so takrat vsem lokalnim skupnostim povzročale veliko logističnih in organizacijskih težav. Mnoge občine, z novomeško vred, preprosto niso bile sposobne zagotoviti minimalnih pogojev za nemoteno bivanje in delo brigadirjev. Brigadirske barake so postavljali blizu trase bodoče avtomobilske ceste, kjer praviloma ni bilo komunalne infrastrukture, in podobno. Vsem težavam navkljub pa so brigadirji izpolnili zaupanje tedanje politike in cesta je bila zgrajena v načrtovanem roku.

Zbral in pripravil: Franci Koncilija,

fotografije so s spleta

 

CANKARJEVA SKODELICA KAVE MALO DRUGAČE

V Trubarjevi hiši literature, ki stoji v Stritarjevi ulici v Ljubljani, so v ponedeljek, 22. oktobra 2018, podelili nagrado Kristine Brenkove. Prejel jo je Peter Škerl za ilustracije v slikanici z znamenito Cankarjevo črtico Skodelica kave, ki jo je izdala založba Miš.

Peter Škerl, slovenski ilustrator, slikar in oblikovalec, se je rodil leta 1973 v Ljubljani. Od leta 2002 ustvarja kot svobodni umetnik, ilustrira slikanice in knjige za otroke in mladino. Peter Škerl živi in ustvarja v Dolenjskih Toplicah.

Poleg Škerla sta posebni priznanji prejeli še dve avtorici. S priznanjem za inovativno interpretacijo otroške poezije so počastili Alenko Sottler, ki je ilustrirala slikanico Drobtine iz mišje doline. Ilustratorka Marta Bartol je prejela posebno priznanje za izvrstno slikanico brez besedila z naslovom Kje si?.

Znano je, da beseda bogati besedni zaklad, saj ko beremo, se nam v mislih ustvarjajo lastne slike. Ilustracija pa predlaga bralcu likovno estetiko in neguje občutek za lepo. Pomembno je, še posebej za mlajše bralce, ki imajo radi slikanice, da ilustracija razvija domišljijo in ustvarja nove ideje. Ko »beremo« ilustracije, sami oblikujemo zgodbo.

(Vir: Delo, fotografije so s spleta)

Povzel: Franci Koncilija

ČEŠKA JE POSTALA 13. DRŽAVA ZDRUŽENIH RASTOČIH KNJIG SVETA

Konec oktobra 2018, blizu spominskega parka velikanov slovenske kulture Navje v Ljubljani, se je Češka republika kot 13. država pridružila Združenim Rastočim knjigam sveta. Češka je za pridružitev izbrala knjigo Vaclava Havla Moč nemočnih, v kateri je znani pisatelj, politik, esejist in dramatik v času komunistične diktature rehabilitiral vrednote, kot so zaupanje, odprtost, odgovornost, solidarnost in ljubezen.  

  

O tem lepem in pomembnem dogodku v Ljubljani, na katerem je bila poleg drugih pomembnih osebnosti tudi veleposlanica Češke republike v Sloveniji Vera Zemanova, sem se pogovarjal z dr. Janezom Gabrijelčičem, Novomeščanom, duhovnim očetom tega projekta in članom KDSŠ. Dr. Janez Gabrijelčič je v zvezi s tem dogodkom povedal:

Nahajamo se v izrazito nemirnih, stresnih in prelomnih časih, ki so polni sporov, napetosti in vsestransko globokih neravnovesij na globalni ravni.  Vse to lahko prvič v zgodovini človeštva vodi v propad našega planeta. Vendar je po drugi strani človeštvo razvilo visoko tehnologijo ter znanja, ki lahko pripomorejo k odpravi omenjenih neustreznosti in groženj. Zato  je treba usklajeno in odgovorno ravnati, tako na lokalnih kot globalnih ravneh.

Potreben je torej širši mednarodni intelektualni napor, ki bo dolgoročno deloval v smeri medsebojnega povezovanja ter sodelovanja. Potrebujemo strateško miselno ozadje, ki bo spodbujalo k razširjanju in poglabljanju znanja na mednarodni ravni, v skladu s Sokratovim razmišljanjem, da je znanje dobro in neznanje zlo. Seveda pa potrebujemo tudi pogumne odločitve, ki bodo udejanjale zamisli.

Prepričan sem, da je lahko eden od teh naporov tudi projekt Deklica z Rastočo knjigo in še posebej projekt, imenovan Združene Rastoče knjige sveta.   

Oba projekta sta začela nastajati v Ljubljani, za Bežigradom, na prehodu v tretje tisočletje. Predstavljata prispodobo in potrebo po nenehnem povečevanju, bogatenju znanja ter medkulturnega, znanstvenega sodelovanja. Njun glavni namen je, da poudarita  vlogo knjige kot simbola za splošni razvoj človeka in še zlasti za razvoj kulture, znanosti, umetnosti in medsebojnega sodelovanja.

Dejavno želimo prispevati k temu, da bo svet v naslednjih letih težil k uravnoteženemu in trajnostnemu razvoju človeških potencialov ter medsebojnemu sodelovanju, kar naj bi vse temeljilo na visoki stopnji vzajemnega spoštovanja.

Preberi več ČEŠKA JE POSTALA 13. DRŽAVA ZDRUŽENIH RASTOČIH KNJIG SVETA

Zapis na Luni

Zapis na Luni je tisti odlomek iz Svetega pisma, ki najbolj nagovarja dr. Daniela Brkiča, pastorja Evangelijske cerkve Dobrega pastirja Novo mesto in profesorja na Teološki fakulteti Univerze v Zagrebu.

Moj najljubši odlomek iz Svetega pisma …
je zapisan v Evangeliju po Janezu 3,16-17 in je miniatura Biblije, Sveto pismo v malem, zato so ameriški astronavti odnesli ta zapis tudi na Luno: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.«
Zavedam se, da ne morem reči »Bog«, če prej ne rečem »Jezus«.

Najljubša duhovna knjiga (poleg Svetega pisma)
Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana (ok. 1379–1471).

Najljubša molitev
Gospodova molitev očenaš, ker je najpopolnejša molitev in povzetek vsega Evangelija.

Najljubši romarski kraj
Najraje romam kar v svetišče svojega srca, kjer motrim lepoto ljubezni Najsvetejšega.

Kaj vas najbolj nagovarja pri Jezusu?
Njegova edinstvena popolnost (značajnost).

Kaj bi radi vprašali Boga?
Bolj kot to, zakaj dopušča na svetu toliko zla in trpljenja, bi ga vprašal, kako to, da me toliko ljubi, da je našel tudi mene. Nepojmljivo je, da me Bog ni ustvaril zato, da jaz ljubim njega, ampak on mene.

Katero človeško lastnost najbolj cenite (pri moških/ženskah)?
Pri moških cenim pogum, izražen v odločnosti, ne v nasilju in orožju; vendar pogum ni odsotnost strahu, kajti pogumen človek ni tisti, ki strahu ne čuti, ampak tisti, ki strah premaga.
Pri ženskah pa cenim preprostost, kajti prava lepota se izkaže v enostavnosti. Pravijo, da je manj več. Gre za čednost, vrlino.

Za katere napake imate največ razumevanja?
Za vse napake, ker vsi delamo iste napake; zato moramo drug drugemu odpuščati. Brez odpuščanja ni prihodnosti. Na svetu je preveč zidov in premalo mostov. Prvi, ki ga je Jezus povabil s sabo v raj, je bil iz srca skesani desni razbojnik, ne pa kak čistun.

Kaj najraje počnete?
Najraje berem, študiram, pišem, igram na klavir, vrtnarim in hodim v naravi, da občudujem lepoto majhnih in vsakdanjih stvari. In ne hodim kar naravnost, ker potem ne pridem daleč.

Kaj bi poleg Svetega pisma vzeli s seboj na samotni otok?
Vzel bi cerkveno pesmarico, kajti prave pesmi niso zgolj note, rime in dober občutek, ampak izraženo spoznanje, ki ga je vredno imeti in deliti.

Junak iz resničnosti …
Zame je junak vsak, kdor premaga (obvladuje) samega sebe, ne pa drugih.

Skrivnost prijateljstva je …
Pred pravimi prijatelji sem lahko tak, kakršen sem v resnici. Razočaranju se izognem, če upoštevam, kar je zapisal Konfucij: »Nimam niti prijateljev niti sovražnikov; vsi so moji učitelji.«

Kaj je največja nesreča naše dobe?
Največja nesreča je, da je Bog postal tujec v svojem svetu. Zato živimo v pogubni dobi absurdnosti; cilj obstaja, a ne poznamo poti do njega, tako (p)ostajamo frustrirani in apatični iskalci, sirote brez Boga Očeta. Kot bi sami iz sebe brili norce. Kaj bo z našo identiteto in etiko? Imamo informacije in znanje, a nam manjka modrosti. Stvari poosebljamo, ljudi pa razosebljamo. Postajamo vitke in lepe postave s silikonskimi vložki in z mikročipi. Smo arhitekti kulture smrti.

Kaj je danes najpotrebnejša krepost/vrlina?
Vse, kar vodi iz brezobzirnosti, brezbrižnosti, plitkosti in sebičnosti. Krizo anarhizma in moralnega relativizma lahko reši le lepota Božje ljubezni, samopodarjanje, ne pa samouveljavljanje. Izgubili smo treznost. Smrtni grehi človeštva so bogatenje brez poštenega dela, uživanje brez vesti, znanje brez značaja, ekonomija brez etike, znanost brez humanosti, politika brez načel, salonsko krščanstvo brez osebnega izkustva Boga in brez služenja bližnjim. Na svetu je veliko katoličanov, pravoslavnih in protestantov, a, žal, malo kristjanov.

Kaj za vas pomeni uspeti v življenju?
Poznati Boga, kajti kdor je osmislil svoje življenje, je dal smisel tudi svoji smrti.

Koga bi povabili na večerjo?
Kogarkoli, nisem privrženec elitizma.

Objavljeno z dovoljenjem revije Božje okolje.

ČEMU POTRATA S SVEČAMI?

Vsak prvi november je ves v znamenju sveč zaradi praznika vseh svetnikov, ki smo mu v socializmu rekli dan mrtvih, danes pa ga uradno imenujemo dan spomina na mrtve. To pa še ni vse. Naslednji dan, to je 2. novembra, pa katoliki praznujejo spomin vseh vernih rajnih. V vzhodni Cerkvi na območju Jeruzalemskega, Antiohijskega in Carigrajskega patriarhata so v velikonočnem času že v 4. stoletju poznali vsakoletno praznovanje vseh svetih mučencev, kakor so imenovali ta praznik. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, pa imamo že iz časa okoli leta 800. Kasneje so ta praznik obhajali tudi na Nemškem, Francoskem in Španskem.

NEVZDRŽNO RAZMETAVANJE DENARJA ZA SVEČE

Znano je, da Slovenci na pokopališčih radi prižigamo sveče tudi takrat, ko to ni ravno potrebno. Zato ni čudno, da smo Slovenci prav na evropskem vrhu po tradiciji prižiganja sveč. Mediji poročajo, da vsak Slovenec v enem letu prižge najmanj osem sveč, kar znese okoli 15 milijonov sveč. Za vse te prižgane sveče pa plačamo 30 milijonov evrov, od tega polovico sveč in denarja Slovenci porabijo okrog 1. novembra. Vse to povzroča resne ekološke težave, saj na komunalnih deponijah  po vsej Sloveniji zberejo okoli 1200 ton ostankov sveč. Dodatne težave pa povzroča tudi dejstvo, da ravnanje z odpadnimi svečami ni učinkovito, proizvodnja sveč pa iz leta v leto postaja bolj donosna panoga. Zadeve so tako zagatne, da bo minister  za okolje in prostor Jure Leben predlagal vladi, da po hitrem postopku sprejme interventni zakon in zagotovi potreben denar za sanacijo odpadkov.

VERSKA TRADICIJA VPLIVA NA UPORABO SVEČ

Tudi novomeška Komunala se na vseh pokopališčih, ki jih upravlja v okviru pokopališke dejavnosti, spopada s problemom naraščanja količin odpadnih sveč, še posebej na pokopališču v Srebrničah. To je posledica nepoznavanja kulture in tradicije katoliške in protestantske veroizpovedi. Načrtovalci novega pokopališča v Srebrničah so namreč model parkovnega tipa pokopališča s Švedske preprosto prenesli v Slovenijo, ne da bi se poglobili v protestantsko veroizpoved, kjer je zunanji odnos do mrtvih povsem drugačen kot pri Slovencih. V Skandinaviji, kjer je prebivalstvo večinoma protestantske vere, svojci umrlih obiščejo grobove samo enkrat na leto, na obletnico smrti pokojnikov, Slovenci pa gredo na grobove več desetkrat na leto, še posebej 1. novembra. Tudi prostor za anonimni pokop na pokopališču v Srebrničah, kjer pepel pokojnika raztrosijo, ni namenjen postavljanju sveč, polaganju cvetja in celo zapisov imen pokojnikov na spominsko ploščo, pa vendar vse to tudi tam obstaja, saj pritiska svojcev za te namene ni bilo mogoče odkloniti.

ZAKLJUČEK

Ljudje smo že z rojstvom nepreklicno določeni za umiranje in smrt. Zato je prav, da znamo živeti ter negovati kulturo umiranja in smrti. Lepo je, da se znamo kulturno in dostojanstveno posloviti od umrlih in da imamo do naših najdražjih, ki se jim s smrtjo način življenja ne uniči, ampak samo spremeni, močan simbolni spomin, ki ga navzven med drugim  pokažemo tudi s prižiganjem sveč … Samo ne pretiravajmo pa s prižiganjem sveč, ampak raje ostanimo z njimi globoko povezani v duhu in lepih spominih na vse, kar smo še za časa življenja drug drugemu storili kaj lepega, se med seboj ljubili in spoštovali.

(Fotografije so s spleta.)

Napisal: Franci Koncilija

V DOLENJSKEM MUZEJU ODPIRAJO ZANIMIVE RAZSTAVE

RAZSTAVA IVANA VAVPOTIČA – VELIKAN PORTRETA

V petek, 12. oktobra 2018, so v Jakčevem domu odprli razstavo slik, risb in poštnih znamk slikarja Ivana Vavpotiča (1877–1943), enega najboljših portretistov svojega časa. Razstavo so naslovili Velikan portreta, pripravili pa so jo v sodelovanju z Galerijo Mihe Maleša in kamniškim muzejem.

Ivan Vavpotič se je rodil leta 1877 v Kamniku, gimnazijo pa je obiskoval v Novem mestu, kamor se je preselila njegova družina. Po maturi je študiral v Pragi, na Dunaju in v Parizu, leta 1910 pa se je vrnil v domovino, kjer je od leta 1929 deloval kot svobodni umetnik. Umrl je v Ljubljani, 11. januarja 1943.

Osnovni vsebinski poudarek razstave predstavljajo umetnikovi portreti, ki so pomemben del ne le umetnostne, ampak tudi kulturnozgodovinske dediščine. Ob umetnikovem širšem ustvarjalnem opusu so poleg njegovega obširnega scenografskega dela ohranjene tudi skice scenografije ter kostumografije Grumove drame Dogodek v mestu Gogi. Slikar Ivan Vavpotič pa je zaslovel leta 1918, ko je izdelal osnutke za serijo prve slovenske znamke, ki jo je imenoval Verigar.

DOLENJSKA IN DOLENJCI MED PRVO SVETOVNO VOJNO

Drugo razstavo o Dolenjski in Dolenjcih med prvo svetovno vojno, ki so jo naslovili 1918, ali nam prineseš MIR, pa so odprli v torek, 23. oktobra 2018, v Mali dvorani Dolenjskega muzeja. Pripravila jo je kustosinja Marjeta Bregar, ki je doslej uredila že tri odmevne razstave, na odprtju te pa je bilo prisotnih okrog sedemdeset udeležencev.

Bregarjeva je uvodoma poudarila, da je razstava posvečena 100-letnici konca prve svetovne vojne in da se je življenje na Dolenjskem v celotnem vojnem času zelo spremenilo, čeprav v naših krajih ni bilo fronte. Tako je razstava osredotočena na različna življenjska področja, predvsem pa na spomin vseh padlih in preživelih vojakov ter na močno željo po miru, o čemer govori tudi napis pred vhodom v Malo dvorano: »Govorimo o vojni, govorimo za mir!« Razstavo poleg predmetov in splošnega slikovnega gradiva dopolnjuje tudi dokumentarno-umetniški film iz leta 1975. Zanimivi razstavljeni predmeti v steklenih vitrinah so udeležence spominjali na pretresljiv konec spopadov na vseh frontah, 11. novembra 1918, ko je sledil dokončen razpad večnacionalne Avstro-Ogrske monarhije, 1. decembra istega leta pa je bila ustanovljena Kraljevina Jugoslavija. Kmalu zatem pa je Evropo preplavila doba treh totalitarnih ideologij fašizma, nacizma in komunizma.

V sklepu je Marjeta Bregar izpostavila željo ustvarjalcev razstave, da bi tudi v prihodnje skupaj ohranjali predmetno in nepredmetno dediščino iz obdobja prve svetovne vojne. Opozorila je na dejstvo, da je že skrajni čas, da bi tudi v Novem mestu čim prej postavili spominsko obeležje za vse vojne in civilne žrtve prve svetovne vojne.

Pripravil: Franci Koncilija

JOŽE UDOVIČ, SLOVENSKI PISATELJ IN PESNIK (1912-1986)

 

Jože Udovič

Slovenski pisatelj in pesnik Jože Udovič se je rodil 17. oktobra 1912 v Cerknici na Notranjskem, kjer je preživel tudi mladost. Po maturi na škofijski gimnaziji v Ljubljani je najprej študiral teologijo, potem pa  diplomiral iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v italijanskih taboriščih, po kapitulaciji Italije pa se je pridružil partizanom. Po vojni je bil svobodni književnik in prevajalec. Pesmi in novele je začel objavljati leta 1936 v revijah Dom in svet, ter v Dejanju.

Domoljubne medvojne pesmi so bile objavljene v partizanskih glasilih in uglasbene, elegične izpovedi in balade pa so izšle v prvem razdelku zbirke Ogledalo sanj (1961), ki prinaša pesmi njegovega dvajsetletnega ustvarjanja. Naslov zbirke napoveduje moderno simbolično liriko sanjskih podob in vizij ter fantastičnega ali grotesknega preoblikovanja resničnosti. Značilna napetost in dinamika nastajata iz spopada med težnjo po idealni jasnini in tesnobnim doživljanjem ujetosti, osamljenosti, odvečnosti, zato se vizije svetlobe, lepote in čistosti srečujejo s temo, razkrojem, tujostjo. Vsemu temu se subjekt upira z voljo, spominom, slutnjo in upanjem.

Rojstna hiša v Cerknici

 V zbirki Darovi (1975) se tipanje za skrivnostnim bistvom narave, stvari in človeka, zaznavanje sorodnosti duše in vesoljnega duha umakne. Pesmi zarisujejo ostrejša in močnejša znamenja duhovne krize, razkrojene identitete in odsotne metafizike ter se tako približajo toku kritičnega alternativnega modernizma. Pesmi zbirke Oko in senca (1982) izražajo pretresenost nad praznino, izgubo stika z notranjim bistvom, bolečino ob brezobzirnem teptanju vsega svetega in ob porušenem ravnotežju v svetu. Nova bivanjska občutja so samota, strah pred praznino niča in vračanje v boleče vojne izkušnje. Tudi za zadnjo zbirko je značilna dvojnost: zlu, trpljenju in nihilizmu pesnik zoperstavlja vero v odrešilnost umetnosti in nepopustljivo iskanje svetlobe, smisla ter skritega metafizičnega reda. Udovič je pisal tudi novele (Spremembe, 1991), eseje o književnosti (Brazda na vodi, 1993) in dnevnike (Zapisi v tišino, 1992).

Jože Udovič je leta 1962 prejel Prešernovo, leta 1971 pa Sovretovo nagrado. Od 1981 je bil izredni oziroma dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), leta 1985 pa je postal njen redni član. Slovenski pisatelj in pesnik Jože Udovič je umrl 5. novembra 1986 v Ljubljani.

(Besedilo in fotografije so s spleta).

Povzel: Franci Koncilija