Arhivi Kategorije: Zanimivosti

POGOVORNI VEČER O OPERI NA DOLENJSKEM

V sredo zvečer, 12. septembra 2018, je bil v Parku Rastoče knjige pri knjižnici Mirana Jarca pogovorni večer o operi na Dolenjskem. Znano je, da je po zaslugi in pod okriljem prizadevnih, nadarjenih in predanih članov Vokalne akademije Jurija Slatkonje, ki deluje pod okriljem Zavoda Friderika Ireneja Barage v sklopu novomeške škofije, Novo mesto postalo prepoznavno kot mesto, kjer uspešno deluje tudi glasbeno gledališče – opera. Navkljub slabim pogojem delovanja zavod dviguje raven produkcije, kar se odraža tudi na odličnem odzivu vedno številnejšega občinstva. V treh sezonah so uprizorili že tri operne premiere v lastni produkciji in celo v lastni glasbeni ustvarjalnosti: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Vse tri opere so bile pri občinstvu odlično sprejete.

Na večeru v Parku Rastoče knjige je potekal zanimiv in sproščen pogovor o možnostih razvoja in prihodnosti opere na Dolenjskem, ki ga je vodila Jasmina Spahalić iz Brežic. Gosta večera pa sta bila skladatelj in pevec Tom Kobe ter skladatelj in pedagoško-umetniški vodja novomeškega konservatorija za glasbo Aleš Makovac. Sogovornika sta predstavila svoj pogled na uspešno opravljeno delo, na kar sta zelo ponosna. Poudarila sta, da so začeli tako rekoč iz nič, ko je bilo veliko improvizacije, vendar so z veliko optimizma in zagnanosti kmalu dosegli zavidljive rezultate. Najpomembnejše delo pa je gotovo opravila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. V nadaljevanju pogovora je bilo kot rdeča nit ves čas prisotno dejstvo, da je glavna omejitev za razvoj opere v Novem mestu – pomanjkanje prostora. Izgradnja nove operne hiše je še vedno neuresničljiva, realno pa je pričakovati večnamensko dvorano.

Na koncu pogovora, ki je bil večkrat prekinjen s posnetki iz vseh treh oper, so si bili vsi enotni, da je opera čudovita umetnost, kjer se hkrati srečujejo tudi vse druge umetnosti, zato je opera kraljica umetnosti.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

Pesmi nas razvedrijo

»Edinost, sreča, sprava, k nam naj nazaj se vrnejo!« (France Prešeren: Zdravljica)

Že petnajsto leto imamo članice bralnega krožka Beremo skupaj pri RIC-u Novo mesto v načrtu za februar Poezije za vse. Pesmi po svojem izboru podelimo z drugimi bralkami. Tako  ritmi in rime še dolgo zvenijo v nas, zato se teh srečanj posebno veselimo. V študijski knjižnici Mirana Jarca nam v čitalnici knjižničarke pripravijo pesniške zbirke.

Knjižnica Mirana Jarca

Letos je bilo malo drugače. Izbrane pesmi smo brale doma, ko smo jih posredovale po e-pošti. Krasen izbor,a manjkal nam je glas, ki  je pesmim dajal poseben čar. Sploh so pesmi za razpoloženje in dvig morale prava terapija. Zato berite ali vsaj poslušajte že naučene pesmi! Kdaj ste nazadnje  prebrali ali ponovili že znane pesmi? Vsi ti verzi še ostajajo v vas in čakajo, da jih spustite iz sebe in jim prisluhnete. Če jim boste dali glas, boste nežno pobožali svojo dušo in vam napolnili srce. Odkrivajmo nove pesmi, a stare spoznavamo in razumemo šele sedaj.

Dragotin Kette
Oton Župančič

Odkrivamo nove pesmi in stare na novo. Mnogih pesmi največjega pesnika nismo razumeli, a  z izkušnjami pesmi dobivajo moč in pomen tudi v današnjem času. Pesniki so vedno pred časom. Morda zato mnogih vedno ne razumemo. Spoznanje o njih: Prešeren je večen, a ga v času učenja o njem nismo razumeli. Tako je z veličinami. Župančič nas je začaral kot otroke in s ščebetom ptic in cicibanom pobarval naše otroštvo.

Srečko Kosovel 

 Simon Gregorčič

Kasneje z mladostnim hrepenenjem navdušuje še danes. Potapljamo se v verze Minattija,Gregorčiča, Kosovela, Ketteja. Pesmi Neže Maurer, Mile Kačičeve, Bine Štampe Žmavc, Anje Štefan, Barbare Korun in Barbare Simoniti nam zaigrajo v srcu. Tiha, žalostna pesem Balantiča, junaška, zanosna Kajuhova pričajo o zgodovini in usodi ljudi, ki so pesnili in prekmalu utihnili. Ježkova poezija pa ostaja  aktualna in razvedri oko. Hvalnica vinu Manka Golarja potrka na dušo vsakega Slovenca. Pesmi vedno vzbujajo prijetna občutja in nas ne pustijo ravnodušne. V vseh pesmih je skrit naboj, ki deluje in jih razumemo šele kasneje.

Mila Kačič
Neža Maurer

Potapljati se v verze naših pesnic in pesnikov nas razvedri, ne puščajo nas hladne. Začutimo zanos in ponos, pričajo o zgodovini in usodi naroda, o izkušnjah in hvalnicah. V tem času, ko nimamo časa, je branje kratkih vrstic, zavitih v metafore in prilike, poseben užitek. Ta ima dolgotrajen učinek in je dobro razvedrilo in terapija. Berite pesmi in bodite prešerni!

»Treba je mnogo preprostih besed, kot so

kruh, ljubezen, dobrota,

da ne bi slepi v temi

zašli s pravega pota.«

Tone  Pavček: Preproste besede

Zapisala: Lizika Vardijan,animatorka  RIC-ovega bralnega krožka  

Beremo skupaj in prenašalka bralnega virusa.

ZDRAVLJICA

1.

Spet trte so rodile

prijatli, vince nam sladkó,

ki nam oživlja žile,

srcé razjásni in oko,

ki utopi

vse skrbi,

v potrtih prsih up budi!

2.

Komú narpred veselo

zdravljico, bratje! čmò zapét’!

Bog našo nam deželo,

Bog živi ves slovenski svet,

brate vse,

kar nas je

sinóv sloveče matere!

3.

V sovražnike ‘z oblakov

rodú naj naš’ga treši gróm;

prost, ko je bil očakov,

naprej naj bo Slovencov dom;

naj zdrobé

njih roké

si spone, ki jih še težé!

4.

Edinost, sreča, sprava

k nam naj nazaj se vrnejo;

otrók, kar ima Slava,

vsi naj si v róke sežejo,

de oblast

in z njo čast,

ko préd, spet naša boste last!

5.

Bog žívi vas Slovenke,

prelepe, žlahtne rožice;

ni take je mladenke,

ko naše je krvi dekle;

naj sinóv

zarod nov

iz vas bo strah sovražnikov!

6.

Mladenči, zdaj se pije

zdravljica vaša, vi naš up;

ljubezni domačije

noben naj vam ne usmŕti strup;

ker zdaj vàs

kakor nàs,

jo sŕčno bránit’ kliče čas!

7.

Živé naj vsi naródi,

ki hrepené dočakat’ dan,

da koder sonce hodi,

prepir iz svéta bo pregnan,

da rojak

prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!

8.

Nazadnje še, prijatlji,

kozarce zase vzdignimo,

ki smo zato se zbrat’li,

ker dobro v srcu mislimo;

dókaj dni

naj živí

vsak, kar nas dobrih je ljudi!

France Prešeren

NAJ FEBRUAR POSTANE MESEC POEZIJE IN KULTURE

Spoštovane članice in člani KDSŠ,

imam vtis, da vam je voščilo za Prešernov dan vzbudilo prijetno razpoloženje, domala vsi pa ste se osredotočili na Prešernovo Zdravljico. Nobenega dvoma ni, da za vse Slovence njena vsebina spet postaja vedno bolj pomembna, še posebej v današnjih časih. Vaše navdušeno duhovno viharjenje me je opogumilo, da na ravni dejavnosti KDSŠ interno razglasimo mesec februar za mesec poezije in kulture! Vaša razmišljanja, pesmi, pričakovanja in predloge bomo na spletni strani KDSŠ z veseljem objavili. Pišite in hvala.

Za začetek, zgled in pogum objavljamo prvo pisanje slavistke Lizike Vardijan, »prenašalke bralnega virusa«,  sicer pa animatorke RIC-ovega bralnega krožka Beremo skupaj.

Veselim se vašega sodelovanja in vas lepo pozdravljam.

Franci Koncilija

K O R O N A E K S P R E S I J A

UVOD

Literarni natečaj Koronaekspresija, ki ga je občina Miren-Kostanjevica ob podpori Turizma Miren-Kostanjevica objavila aprila 2020, kmalu po razglasitvi svetovne pandemije covid-19, je dosegel vrhunec ob letošnjem slovenskem kulturnem prazniku.

Občina Miren-Kostanjevica

V poklon vsem kulturnikom je občina izdala zbornik Koronaekspresija, ki prinaša zabaven, iskriv in hkrati globoko razmišljujoč pogled na obdobje svetovne pandemije, ki je za vedno spremenila naš odnos do sveta in sistem vrednot na ravni posameznika in celotne družbe. Na literarnem  natečaju  Koronaekspresija je  sodelovalo 140 avtorjev iz 74 slovenskih mest. Na natečaj je prispelo 269 različnih prispevkov, kot so aforizmi, poezija, kratka prozna dela in drugo.

ZBORNIK KORONAEKSPRESIJA

V zbornik je vključenih 100 izbranih del, ki so med 269 prispelimi na natečaj najbolj prepričala žirijo v sestavi Darinke Kozinc, Ferija Lainščka in Toneta Partljiča. Župan Mauricij Humar je knjigo, ki so jo v poklon prejeli vsi udeleženci natečaja in eminentni žiranti, pospremil z besedami:

» Z velikim veseljem, ponosom in hvaležnostjo vam v prilogi pošiljamo rezultat skupnega popotovanja čez izzive s covid-19 zaznamovanega leta 2020 – pred vami je izvod zbirke Koronaekspresija.Izid literarnega prvenca, v katerem so dobila prostor po mnenju žirije najboljša dela v posameznem sklopu natečaja, sovpada s slovenskim kulturnim praznikom. Praznujemo ga svečano in navdahnjeni z odtisi prvega soočenja naše generacije z virusom svetovnih razsežnosti. Hkrati pa smo na nek način pomirjeni, da v okoliščinah, ki so na glavo postavile naše življenje ter nam na novo uokvirile smeri gibanja in načine komunikacije, vendarle vsaj nekateri mejniki, kot je tudi Prešernov dan, ostajajo isti. Kot svetilniki upanja, da se bodo zadeve kmalu ponovno postavile na svoje mesto.«

Prešernov nagrajenec Feri Lainšček
Rezka Povše

V zbornik Koronaekspresija se je uvrstila tudi naša članica Rezka Povše s pesmijo Ljubezen v času korone. Sama pravi, da se počuti zelo počaščeno, da je njeno pesem prebral in izbral za objavo prav Feri Lainšček, letošnji Prešernov nagrajenec.

Ljubezen v času korone

kužen oblak korone nad mestom

zaklenem vrata

zasenčim okna

kot da me ni

izključim telefon

da ne zvoni

sezujem težke misli

pometem vsakdanje skrbi

Marquez mi posodi ladjo –

trdnjavo ljubezni

sončnico s črnimi očmi

pripnem na jambor

razprem jadro

in nad ogledalom oblakov ujamem veter

rumena zastava zaplapola

tonem v tišino

odplujem v pesniški kozmos

v Šambalo

gnezdece za ptičke kraljičke spletem iz trtnih vitic

priletijo nosilci luči

sopotniki tišine oblečeni v smeh in žalost

in ga naselijo

bivakiram med čarodeji besed

se z njimi bratim

dlani iztegnem polne lesketanja

lepota šumi kot morska pena

jezikovni virtuoz

veliki A vrtnari nad zemljevidi domotožja

Jure Detela pestuje v zavetju spečega gamsa

Rilke zaplapola z angelskimi krili

Prevert zmečka čik ob pepelniku

in poljubi Barbaro

nemirne vrane iz Danetovega naročja

valove v rumenem vetru

prepoln strasti in topline prekmurski mag

pesnikuje o misteriju dvojin

medeno gnezdece je postelja ljubezni

draguljarna besed

v njej so čudesa

sladka obsedenost

infuzija svetlobe

mamljiva ekstaza

pesmi so me prišle objet

mazilijo me

solze tečejo čez rob

topim se

kapljam kot vosek

in se prelivam

od stiha do stiha

iz razpok srca pritavajo verzi

skrivajo moje ime

skozme blodijo v žgoči luči

izdiham jih

dopolnjeno je

korona mi žigosa potni list sreče

V imenu KDSŠ Rezki Povše iskreno čestitamo!

Fotografije so s spleta.

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

»LUCIFERKA«, BIOGRAFIJA SVETLANE MAKAROVIČ

Sredi novembra 2019 je pesnica, pisateljica in šansonjerka Svetlana Makarovič pri 80 letih napisala svojo prvo in zadnjo biografijo. V knjigi z naslovom Luciferka sledimo življenju ene najvidnejših slovenskih ustvarjalk od njenih prvih spominov do danes. Biografijo je avtorica spisala skupaj z Matejem Šurcem in mačkom Kotikom. Knjigo je izdala založba Beletrina.

UVOD

Knjigo Luciferka, ki predstavlja manj znano plat sicer dobro poznane ustvarjalke, so predstavili v Mini teatru v Ljubljani. Knjiga opisuje njeno otroštvo, odraščajočo dobo in zavestno odločitev o neizprosni samosti v zrelih letih. Zgodba Svetlane Makarovič je popisana na 330 straneh, zapise pa spremlja tudi več kot 50 fotografij in bibliografija avtorice. Delo je oblikoval Boštjan Pavletič.

Predstavitev knjige, ki je bila igriva, zabavna, ironična in drzna, je bila obarvana z avtorici tako ljubimi šansoni. Večer je bil zastavljen v satiričnem duhu, zaznamoval pa ga je pogovor Mateja Šurce in Svetlane Makarovič o njenem življenju, mišljenju in o knjigi. Pogovor je s svojimi zasoljenimi izjavami motil »maček Kotik«, ki ga je upodobila Anja Novak.

Igralka Anja Novak, kot maček Kotik

PREDSTAVITEV USTVARJALNEGA OPUSA SVETLANE MAKAROVIČ

Svetlana Makarovič se je rodila leta 1939 v Mariboru. V Ljubljani je končala srednjo vzgojiteljsko šolo in leta 1968 diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Nekaj časa je igrala v Mestnem gledališču in pozneje v ljubljanski Drami.

Njena prva pesniška zbirka Somrak je izšla leta 1964, tej je sledilo še šestnajst zbirk. Med najbolj znane spadajo Pelin ženaVojskin čas in Tisti čas, zaznamujejo jih motiv zla ter slogovne in doživljajske prvine iz ljudskega mitskega sveta, s katerimi ustvarja baladno ozračje. Leta 2002 se je od poezije poslovila z antologijo svojih najboljših pesmi z naslovom Samost (2002), ki je bila izdana v samozaložbi. Leta 2018 je izšla njena druga zbirka haikujev z naslovom Naj bo poleti, njena prva zbirka haikujev z naslovom Zima vezilja je izšla leta 2016.

»Založba Beletrina je poleg biografije izdala dve njeni pesniški knjigi, zato se je ideja o nastanku knjige njenih spominov porajala s svetlimi nameni, a je prišlo do zapletov. Beletrina se zavzema za popolno spoštovanje umetniške svobode, a to ni vedno najlažje, saj je delovanje založbe kot nevladne organizacije vselej pogojeno s pridobivanjem sredstev na evropskih in domačih razpisih ter s prodajo knjig in drugih storitev,« je zapisal urednik biografije in programski direktor založbe Aleš Šteger.

ZAKLJUČEK

Svetlana Makarovič je začela pot kot poklicna gledališka igralka, danes pa je ena najbolj prepoznavnih slovenskih avtoric z več kot 300 knjižnimi naslovi, eno najobsežnejših slovenskih bibliografij, za svoja dela pa je bila večkrat nagrajena. Prešernovo nagrado za življenjsko delo so ji namenili leta 2000, a jo je zavrnila. Uradno se je upokojila leta 1997.

V proznih delih je oblikovala samosvoj slog, v katerem prevladujejo živali s posebnimi imeni in premišljenimi značaji, v njih se pogosto pojavi arhetipski motiv odhoda od doma. Veliko njenih del je bilo uprizorjenih kot gledaliških iger. Največ uprizoritev je doživela Sapramiška (Lutkovno gledališče Ljubljana), ki je bila prvič uprizorjena leta 1986 in jo igrajo še danes.

Fotografije so s spleta

Viri: STA, Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJE ZAMEJSKEGA SLOVENCA, PESNIKA IN ROŽANČEVEGA NAGRAJENCA AMBROŽA KODELJA O KNJIGI »LUCIFERKA«

Ambrož Kodelja

UVOD

Ob prazniku slovenske kulture sem se pogovarjal z znanko, ki je vestna bralka. Razmišljala sva o Svetlani Makarovič in njeni zadnji knjigi, ki ima naslov Luciferka. Oba sva priznala, da sva se težko prebila skoznjo. Mene je motilo določeno opravljanje, pa tudi neprimerne besede, ki jih ne vidim rad v literarnih delih. O knjigi se je razpisal tudi dr. Jože Pirjevec in nanizal cel kup podatkov o mladosti ge. Svetlane. Tisti, ki so prebrali njegovo Gloso, so spoznali precej drugačno Svetlano, kot so jo poznali prej iz literature. V intervjuju s Svetlano z naslovom »Svetloba o mišljenju in nemišljenju«, je tudi vprašanje: »Mar se niste naredili povsem po svoje?« Tam opisuje svojo pot takole:

»Jaz, naredila sem se po svoje. Najprej je bilo treba opraviti z Bogom, kar je bilo najtežje. Hudo je, ko izgubiš Boga. Takrat si premražen, osamljen, nezaščiten, sam na polju sveta in te zebe do dna duše, tudi angela varuha ni, nimaš se kam zateči. Veš, da je molitev vse skupaj en bla bla, ker te nihče ne sliši. Ko nehaš moliti, začneš preklinjati. Molitev sem nadomestila s kletvijo in sledila svojemu papanu, ki je bil Primorec.« (Mimogrede: zanimiva karakterizacija Primorcev!)

SVETOST BESEDE

Kot sem že omenil, me v knjigi motijo besede, ki so vsaj meni v literaturi tuje. Prav tako prefinjeno literarno opravljanje ali obiranje – povedano po domače. Zavedati bi se morali, da mora biti tudi v literaturi neka obzirnost. Svojčas smo rekli svetost besede. Tu ni mišljeno versko ali teološko izrazoslovje, ampak lep, berljiv, kulturen jezik. Opažam, da mi Slovenci na vse to vedno manj damo. Tudi vse preveč segamo po raznih anglicizmih, mi tu ob meji pa po italijanizmih, ki jih po svoje prikrojimo in vnašamo v pogovorni in pozneje celo pisni – knjižni jezik. Menim, da bi prav ob prazniku slovenske kulture bilo prav, če bi se tudi o tem začeli pogovarjati.

Ambrož Kodelja

PESMI MUCE POTOVKE

Podrobnosti

Svetlana Makarovič sodi v nesporen vrh pesniškega ustvarjanja pri nas, po eni strani piše pretresljivo baladno liriko za odrasle, po drugi pa izjemne pravljice za otroke. Je avtorica številnih vrhunskih umetnin, Boris A. Novak je nekoč zapisal, da v njenem obširnem opusu ni niti ene slabe pesmi. Svoje pravljice je predelala v številne radijske igre in lutkovne ter igrane predstave, pesmi je tudi sama uglasbila. Makarovičeva je namreč tudi izvrstna glasbenica in avtorica imenitnih šansonov – gre  za edinstveno, izvirno in vsestransko umetnico, ki nemalokrat svoja besedila pospremi tudi z ilustracijami.

Pesmi muce potovke so obsežna zbirka pesmi, nabranih iz njenih pesniških zbirk, songov iz lutkovnih predstav in radijskih iger, ki jih je napisala po lastnih in tujih predlogah, in manj znanih pesnitev. V knjigi lahko beremo pesmice Sapramiške, Korenčkovega palčka, sovice Oke, coprnice Zofke, kosovirjev, takšnih in drugačnih strahov, Rdeče kapice, kokokoške Emilije, peka Mišmaša in še mnoge druge. Razdeljene so v dvaintrideset pesemskih sklopov, pri čemer je vsakega ilustrirala druga ilustratorka ali ilustrator, triintrideseti sklop pesmi z mačjo tematiko, tako zvanih mačnic, pa je mehko razpreden po vsej knjigi. Mnoge pesmi že dobro poznamo, precej pa je takšnih, ki jih v tej čudoviti knjigi beremo prvič, saj doslej še niso izšle. Pesmi, ki jih je Makarovičeva napisala za otroke, so duhovite, pikre, pretresljive, malček prismuknjene pa tudi ljubke in izrazito lirične. Tako ni nič nenavadnega, da jih, tako kot njene imenitne pravljice, radi beremo tudi odrasli. V Pesmih muce potovke so prvič zbrane v cvetoberu, s tem pa smo dobili eno najpomembnejših in najdragocenejših knjig na področju otroškega leposlovja na Slovenskem.

Zvezda

Jasno, mirno danes žari
čudoviti severni sij,
skozenj se zvezda lesketa,
zvezdica, moja znanka.

Kaj mi boš povedala,
ti bogata zvezdica,
ki imaš toliko srebra,
da ga nikdar ne zmanjka?

Mala zvezda pa molči,
le mežika v moje oči,
zvezda odgovora ne da –
zvezda je kot uganka.

Potovka

Jaz sem stara mačka potovka,
sem iz daljnih krajev k vam prišla.
sem preprosta siva muca,
nič posebnega na pogled,
saj me je le za prgišče
s cekarjem in repom vred.
V cekarju so pesmi zate,
za vse palčke, za vse škrate –
nate jih, mladički, nate!

ZAKLJUČEK

Motivno in tematsko je pisanje Svetlane Makarovič izredno raznoliko, njegova stalnica pa je prototip ranljive osebe. Ob tem izkazuje tudi inovativnost pri izumljanju novih likov, kakršni so, denimo, puhasti kosovirji ali pa Sapramiška. Njihove prigode skoraj brez izjeme opozarjajo na vrednote medsebojnega spoštovanja, empatije, strpnosti, prijateljstva – in ljubezni do živali.

IDRIJSKA ČIPKA V KATEDRALI SV. ŠTEFANA NA DUNAJU

Sredi oktobra 2020 so na Dunaju v znameniti katedrali sv. Štefana izobesili klekljano vrtnico. Ta izjemni slovenski etnološki izdelek je nastal na pobudo konceptualne umetnice Eve Petrič, ki že nekaj let sodeluje s članicami eksperimentalne klekljarske skupine pri čipkarski šoli v Idriji. Razstava je bila odprta do konca novembra 2020.

Ob otvoritvi razstavljene kolektivne klekljane vrtnice, ki so jo postavili na grobnico cesarja Friderika Tretjega v katedrali, je Eva Petrič o klekljani mojstrovini dejala: »Cvetovi in listi klekljane vrtnice simbolizirajo optimizem in upanje, njihovi trni pa opozarjajo na previdnost, ki jo zahteva današnji čas kot nova realnost. Prepričana sem, da bodo obiskovalci, tako kot lepoto vrtnice, še naprej še bolj cenili bližino ljudi ter čas, ki ga lahko preživimo skupaj!« Klekljarice so pod vodstvom Maje Svetlik iz idrijske čipkarske šole v kreiranje in izdelavo cvetov in lističev vložile več kot 400 ur dela. Maja Svetlik je še povedala, da je ta novi projekt znova potrdil izrazno moč čipke, ki je od nekdaj v obliki oltarnih prtov krasila cerkve ter bogoslužna oblačila in jih tako krasi tudi še danes.

Eva Petrič
Maja Svetlik

Kolektivna klekljana vrtnica je tokrat vstopila v dunajsko katedralo sv. Štefana kot umetniški objekt. S takimi deli Slovenci pokažemo vsej Evropi, da pri idrijski čipki ne gre zgolj za ohranjanje tradicije znanja tehnike in zakonitosti izdelave. Z razstavo čipke na Dunaju se je čipka iz domačega okolja znova preselila v prostranost evropskega prostora, nam vsem v ponos. Idrijske klekljarice so čipko poslale v svet z željo, da bi bila vsem v navdih in znanilka miru, ki ga v tem času vsi tako potrebujemo.

Vir: Delo, fotografije so s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

GRAD ŠTANJEL BO POSTAL MUZEJ SLOVENSKEGA JEZIKA IN KNJIGE

V znamenitem gradu Štanjel na Krasu so že leta 2019 uredili prostore za ustanovitev prvega muzeja, posvečenega slovenskemu jeziku in knjigi. Sporazum o tem sta občina Komen in Kosovelova knjižnica v Sežani že podpisali z ustreznimi državnimi ustanovami. Začetek delovanja muzeja pa je povezan z dokončanjem obnove levega palacija štanjelskega gradu.   

SODELUJOČE USTANOVE

Tako je nastal prvi osnutek muzeja, ki je unikum v slovenskem prostoru. Partnerski dogovor so poleg komenske občine in Kosovelove knjižnice podpisali še Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) v Ljubljani, Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), Narodni muzej Slovenije, Slovenski etnografski muzej, Slovenski šolski muzej in Narodna galerija.

KAJ DOLOČA DOGOVOR?

Dogovor določa vsebino muzeja. V njem bo predstavljena zgodovina slovenske knjige od Trubarja do danes, ena soba pa bo namenjena slovenskim ilustratorjem. Razstavljene bodo tudi najboljše slovenske knjige, ki so dobile katero od književnih nagrad, ter miniaturne in nenavadne knjige.

ZAKLJUČEK

Poznavalci se sprašujejo, zakaj nastaja ta muzej na primorskem, na Krasu. Primorska je od nekdaj na »prepihu« in je meja slovenstva, ki ga je treba braniti in ohraniti. Navsezadnje je ustanovitev muzeja med drugim pomembna tako z nacionalnega kot tudi z lokalnega vidika, obisk muzeja pa načrtujejo vključiti tudi v vse slovenske šolske učne programe.

Fotografije so s spleta

Vir: Primorske novice

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PIANISTKA NATALIJA ŠAVER JE NASTOPALA ŠIROM SLOVENIJE

Novogoriška pianistka Natalija Šaver se je v začetku oktobra 2020 po turnejah v tujini spet vrnila na domače koncertne odre. V torek, 6. oktobra 2020, je tako s koncertom oziroma umetniškim manifestom Atmospherica nastopila v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani, za november pa je načrtovala nastope v Novem mestu, Novi Gorici, Sežani in Krškem. Zaradi širjenja novega koronavirusa je kasneje precej koncertov odpadlo. Novomeški koncert v Kulturnem centru Janeza Trdine je bil načrtovan kot poklon 250. obletnici Beethovnovega rojstva. To je bila tudi tema njenega diplomskega in specialističnega študija pri priznani profesorici, pianistki Dubravki Tomšič Srebotnjak.

KDO JE PIANISTKA NATALIJA ŠAVER?

Natalija Šaver je izredno talentirana glasbenica. Je pianistka, skladateljica, ter izvajalka klasične in sodobne glasbe. Natalija Šaver je pomembno glasbeno ime v današnjem gibanju, ki raziskuje ustvarjalno stičišče klasične in sodobne glasbe. Zato Šaverjeva o sebi rada pove, da je »pianistka, ki ima nalogo, da iz glasbenega zapisa izvleče noto skladatelja ter svojo noto, oboje pa nato v glasbeni obliki predstavi publiki«. Zato je trdno prepričana, da je treba glasbo in igranje nenehno negovati.

GLASBA KOT ODSEV SVETA

Njeni koncerti so še posebej prepoznavni po glasbi, ki razkriva prefinjeno kompilacijo zvokov ter močan vizualni element, ki je pravi odsev sveta, v katerem vsi živimo v danem trenutku. Šaverjeva meni, da se vse bolj obračamo v digitalno razsežnost, zato po njenem mišljenju vizualna podoba slehernega koncerta odraža digitalizacijo nas samih in sveta, ki nas obdaja.

»Glasba je glasba,« je spomladi leta 1928 Alban Berg odgovoril Georgeu Gershwinu v Parizu na vprašanje, zakaj ni razlike med tako imenovano »izobraženo« in »priljubljeno« glasbo. Natalija Šaver je v zadnjem desetletju s svojim delom in koncerti potrdila ta citat o združevanju klasičnega klavirja in sodobne glasbe.

ZAKLJUČEK

Program njenih nastopov obsega glasbena dela sodobnega italijanskega skladatelja Ludovica Einaudija ter Natalijine avtorske skladbe. Rada igra tudi skladbe Béle Bartóka, Samuela Barberja, Sergeja Vasiljeviča Rahmaninova, Georgea Gershwina in Johna Cagea. Najraje pa posluša in igra glasbo Ludwiga van Beethovna.

Fotografije so s spleta

Vir: Primorske novice

Zbral in uredil: Franci Koncilija

COVID-19 JE UNIČIL BISTVO ČLOVEKOVE NARAVE!

Že v prvih poglavjih Knjige vseh knjig, natančneje v Genezi (Gen 3,1–7), beremo, kako je hudič pretental prva človeka, Evo in Adama, jima lagal, da z uživanjem prepovedanega sadeža v raju ne bosta umrla, ampak bosta postala kakor Bog, ker bosta spoznala dobro in hudo (Gen 3,5).

Dekalog in naravo smo ljudje nehali spoštovati in zato smo dobili covid-19, kot odsev naših dejanj, da začutimo, kako je naše življenje pomembno in dragoceno. Človeštvo je dobilo točno takšno bolezen, kot si jo je zaslužilo, da se že enkrat spametuje.

Neokrnjena narava

Nehali smo spoštovati lepote bivanja v družini, zato nas je ta bolezen zaprla v domove, da smo se ponovno naučili živeti strpno in skupaj.

Nehali smo ceniti stare in bolne ljudi, zato nas je ta bolezen spomnila, kako ranljivi so in pomoči potrebni.

Nehali smo ceniti zdravnike in farmacevte, da smo ugotovili, kako nenadomestljivi so.

Nehali smo spoštovati učitelje, zato je ta bolezen zaprla naše šole, da bi starši lahko poučevali svoje otroke.

Mislili smo, da lahko kupimo vse, da smo lahko kjerkoli in s komerkoli si želimo, in zato imamo takšno bolezen, da spoznamo, da nismo vsemogočni.

Prosti čas smo preživljali v nakupovalnih središčih, zato jih je bolezen zaprla, da se zavemo, da si sreče ne moremo kupiti, ampak jo moramo znati ustvarjati in deliti z bližnjimi.

Veliko pozornosti smo posvečali svojemu videzu, zato nam je bolezen prekrila obraze, da smo spoznali, da naša lepota ni lepota obraza, ampak srca.

Mislili smo, da smo mogočni gospodarji planeta Zemlje. Pa je prišel ta virus, tako majhen, da ga ni mogoče videti, da nas strezni in spet naredi ponižne in sočutne do soljudi.

Ta bolezen nam je veliko vzela, hkrati pa nam daje priložnost, da se tako naučimo in razumemo, kaj je v življenju najbolj pomembno.

Vir: Google, avtor ni znan. Fotografije so s spleta.

Pripravil in dopolnil: Franci Koncilija, november 2020

ANDERSENOVO NAGRADO ZA MLADINSKO KNJIŽEVNOST JE PREJELA JACQUELINE WOODSON

Andersenovo nagrado (Hans Christian Andersen 1805–1875), najpomembnejše mednarodno priznanje na področju mladinske književnosti, je že meseca maja 2020 prejela ameriška pisateljica Jacqueline Woodson. Dobitnica Andersenove nagrade za ilustracijo pa je bila Albertine iz Švice. 

Po besedah predsednice žirije Junke Yokota obsega plodoviti pisateljski opus Jacqueline Woodson tako slikanice kot mladinsko leposlovje, za vsa njena dela pa so značilni liričen jezik in močni liki ter stalno prisoten občutek upanja. Leta 1990 je izšel njen knjižni prvenec »Last Summer With Maizon«, prva knjiga iz trilogije o prijateljstvu dveh deklet. Doslej je Woodsonova napisala že 33 knjig in 13 kratkih zgodb. Njihove teme segajo od rejništva do medrasnih odnosov ter od zlorabe drog do programa za zaščito prič, piše v utemeljitvi podelitve nagrade. Že leta 2016 je bila nominirana za Andersenovo nagrado, leta 2018 pa je prejela spominsko nagrado Astrid Lindgren – ALMA. V ožjem krogu letošnjih nominirancev za Andersenovo nagrado med pisatelji je bil tudi Slovenec Peter Svetina.

Peter Svetina

O ilustratorki Albertine pa je predsednica žirije Yokota povedala, da ustvarja knjige z več interpretativnimi nivoji in risbami, narejenimi z neskončno natančnostjo, živahnimi in polnimi humorja. Leta 2018 je bila Albertine med finalisti za Andersenovo nagrado.

Viri: Večer in STA, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SPOROČILNOST UMETNOSTI

Človek, ki ljubi umetnost, ki jo utelešajo slike, pesmi, glasba, literatura in drugo, doživlja ob njej globoka čustva. Gre torej za čudovit odnos med človekom, ki umetnost sprejema in jo občuduje, ter med človekom, ki umetnost ustvarja. Tako umetnost na poseben način pričuje o skrivnostnem zagonu, ki gre od srca enega k obličju drugega. Umetnost je v teh najbolj avtentičnih oblikah izraz človeka in v določenem pomenu tudi vsega človeštva. Na ta način je umetnost univerzalna. Umetnost je krasna govorica človeka, njegove biti, ki ima zmožnost čuditi se, dokler se ne pusti použiti v razsežnostih pristnega življenja. Ta čudež umetnosti je ogledalo duše in po njej celotne resničnosti.    

Na teh izhodiščih je umetnost privilegiran izraz simpatije enega človeka do drugega, izraz ljubezni, ki je dana tistemu, kar je najgloblje v človeku. Svet brez umetnosti bi bil v veliki nevarnosti, da bi bil zaprt za ljubezen. Zato je obličje človeka najlepše, ko se pusti prežariti z ljubeznijo do umetnosti.

Takrat umetnost spregovori o skrivnosti človeka, ki se ga hoče venomer spominjati, ga predstavljati, slikati, opevati in na ta način ustvarjati trdno povezavo med vsemi ljudmi, ki umetnost živijo, o njej premišljujejo in se v njej tudi razveseljujejo. To pa pomeni, da tudi umetnost vsebuje svoje zahteve. Kakšen pomen ji daje človek? Kakšno podobo ljubezni predstavlja z vprašanji? Kakšne odnose med ljudmi navdihuje? S kakšnim spoštovanjem se obrača na človekovo vest, na njegov notranji čut? Takšno spoštovanje človeka v tem, kar mu je najbolj dragoceno, je temeljno za dostojanstvo umetnosti!

Jošt Snoj, rojen leta 1967 v Ljubljani, je slikarstvo študiral na Akademiji za likovno umetnost, kjer je diplomiral s serijo slik na temo Imago pietatis pri prof. Gustavu Gnamušu leta 1993. Leta 1998 je diplomiral na Teološki fakulteti v Ljubljani. Med 2004 in 2008 je na papeški univerzi Gregorijana v Rimu študiral krščansko umetnost na Fakulteti za zgodovino in kulturno dediščino Cerkve. Pod vodstvom jezuita p. Marka I. Rupnika je opravil formacijo za sakralno umetnost in magistriral na teološko temo svetega Efrema Sirskega. Med leti 2000 in 2015 je opravljal duhovniško službo in sočasno tudi ustvarjal, razstavljal in predaval o umetnosti, sedaj pa se je v celoti posvetil slikarskemu poklicu. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Avtor slik je akademski slikar Jošt Snoj

Vir: Tretji dan

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PRVA ZASADITEV POTOMKE NAJSTAREJŠE TRTE NA SVETU NA DOLENJSKEM JE BILA NA VRBOVCIH NAD SAMOSTANOM PLETERJE

Kartuzija Pleterje

Leta 1992 je takratna županja Mestne občine Maribor Magdalena Tovornik ob svečani trgatvi rozgo najstarejše trte na svetu kot zunanji znak želje po sodelovanju med občinama predala županu Mestne občine Novo mesto Marjanu Dvorniku.

Županja Magdalena Tovornik
Župan Marjan Dvornik

Viničar mariborske trte, mag. Anton Zafošnik, je poveril strokovni nadzor in status viničarja trte, ki bo vzgojena iz najstarejše trte, trsničarju Francu Martinčiču iz Šmalčje vasi pri Šentjerneju. Na Martinovo soboto novembra leta 1993 je v pravem snežnem metežu, snega je zapadlo okoli 30 cm, skrbnik in viničar najstarejše trte iz

Mag. Anton Zafošnik
Trsničar Franc Martinčič

Maribora trsničar Franc Martinčič v prisotnosti župana občine Novo mesto Francija Koncilije, državnega sekretarja za kmetijstvo Ivana Obala, viničarja mag. Antona Zafošnika in drugih visokih gostov iz

vlade in Maribora ter dekana in župnika v Šentjerneju Antona Trpina posadil novo-vzgojeno trto pri obnovljenem križu na Vrbovcih nad kartuzijanskim samostanom Pleterje.

Župan Franci Koncilija
Dekan in župnik Anton Trpin

Leta 1994 se je v skladu z Zakonom o lokalni skupnosti začel proces ustanavljanja novih občin na teritoriju Mestne občine Novo mesto, ki je bila zaradi svoje razsežnosti nekonsistentna. Tako so bile v naslednjih letih, v različnih časovnih obdobjih, ustanovljene občine Žužemberk, Dolenjske Toplice, Straža, Šmarjeta, Škocjan in Šentjernej. O zasaditvi potomke najstarejše trte na svetu v Novem mestu, 29. novembra 2019, pa smo pred časom že poročali na društveni spletni strani

Trgatev, Vrbovci leta 2000

Fotografije: Stane Bregar in s spleta.

Zbral, pripravil in uredil: Franci Koncilija