Arhivi Kategorije: Zanimivosti

Koncert pred poletjem

Pihlani orkester Krka. (Foto: splet)

V petek zvečer, 15. junija 2018, je bil v veliki dvorani Kulturnega centra Janeza Trdine v Novem mestu koncert Pred poletjem Pihalnega orkestra Krka, ki ga že vrsto let uspešno vodi dirigent Matevž Novak. Mladi glasbeniki so skoraj poldrugo uro igrali skladbe Philipa Sparka, Alfreda Reeda, Naohira Iwaia in priljubljenega domačega skladatelja Tomaža Habeta. Odličen je bil tudi solist,  trobentač Jošt Rudman.

Pihalni orkester Krka je bil ustanovljen že davnega leta 1957 z imenom Pihalna godba Straža. Takrat je imel 25 članov. Današnji Pihalni orkester Krka pa  sestavljajo številni mladi nadarjeni glasbeniki, ki so prepoznavni na slovenski in mednarodni ravni. Orkester se redno udeležuje državnih in mednarodnih tekmovanj in festivalov, na katerih je že prejel številna priznanja in nagrade. Tako je Pihalni orkester Krka pomemben promotor slovenske glasbene in kulturne dediščine. Petkov koncert je bil začetek pomembnih nastopov doma in v tujini. Tako bodo julija nastopili na poletnem festivalu (Summer festival) v Innsbrucku v Avstriji, septembra in oktobra v Belgiji. Na domačih odrih bodo oktobra nastopili v Velenju, 22.  decembrapa bo tako kot vsako leto novoletni koncert v KC Janeza Trdine.

Takšnih uspehov brez izdatne in velikodušne finančne podpore tovarne zdravil Krka, ki je generalna pokroviteljica vseh nastopov, gotovo ne bi zmogli. Petkov večer so finančno podprli tudi MO Novo mesto, Občina Straža in Ministrstvo za kulturo RS.

Pripravil:  Franci  Koncilija

Zmaj vseh zmajev

Na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava o zmaju in zmajih, poimenovana Zmaj vseh zmajev. Zanimiva je tako za mlade kot malo manj mlade obiskovalce. Središče razstavnega prostora krasi podoba zmaja, ki ga je iz žice oblikovala umetnica Tea Curk Sorta.

Razstavni panoji poučujejo obiskovalca, od kod prihaja beseda zmaj, od kod izvirajo zmaji, kaj zmaj simbolizira, kako so ga v svojih stvaritvah upodabljali najrazličnejši umetniki, kje se podoba zmaja pojavlja in kako ga razumevajo najrazličnejše kulture.

Kot zanimivost velja omeniti, da je beseda zmaj praslovanskega izvora. Izhajala naj bi iz imena zmij; to naj bi bila kača moškega spola. Šele od 19. stoletja naprej naj bi se uporabljala beseda zmaj. Ob tem velja izpostaviti še druga zanimiva slovenska poimenovanja zmaja, kot so: drag, lintver, premog, smok, zmak …

Obiskovalec lahko tod izve, da so za Slovenijo značilni različni zmaji s prav tako različnimi dejanji. Obstajali naj bi eno-ali večglavi zmaji. Ljudje so jih velikokrat povezovali z deževjem, nevihtami, poplavami in potresi. Na slovenskih tleh so razširjene številne pripovedi, ki naj bi zmaje povezovale s svetišči in pokopališči. Že iz prazgodovinske in rimske dobe je znano, da naj bi zmaji varovali svete prostore, mrtve duše pa spremljali v onostranstvo.

Prišlek si lahko v razstavnem prostoru ogleda in prebere tudi mnoge privlačne pripovedi o zmajih na Slovenskem. Kot zanimivost velja omeniti zgodbo z naslovom Zmajeva kri. Pripoveduje o tem, da naj bi v Zasavju našli stare okamnele sledi zmajske krvi. Poimenovali so jo Premogova kri, saj naj bi bila beseda premog nekoč označevala zmaja. V resnici pa je bila ta okamnela zmajeva kri antracit oziroma kamnina, danes poimenovana premog. Tovrstnih zgodb je še veliko, a naj za bodočega obiskovalca ostanejo zavite v skrivnosti, ki pripovedujejo o zmajevih mladičih, zmajevem gnezdu, koži in podobno.

Razstava se osredotoča tudi na zmajevo mesto v prestolnici. Zmajeva pot se lahko začne na Gornjem trgu in konča z odkrivanjem tematike v Slovenskem etnografskem muzeju. Zmaj se pojavlja na stebrih, pogleduje z vrha grajskega stolpa, njegova podoba krasi zunanja pročelja zgradb, nas pozdravlja z Zmajskega mostu. Slednjega varujejo štirje mogočni zmaji, narejeni iz bakra. K sebi privabljajo mnoge turiste, ki se pred njimi nastavljajo fotografskim aparatom.

In ne nazadnje kdo ne pozna znamenite grozljivke Drakula, ki je nastala po knjižni predlogi irskega pisca Bram Stokerja? Da, navdih zanjo naj bi bil prav Zmajev red iz 15. stoletja, ki je skrbel za stabilnost razmer na evropskih tleh in čigar uspešen vladar je bil tudi romunski vojskovodja Vlad III., ki je svojemu imenu dodal naziv dracul (Vlad III. Drakul), kar v romunskem jeziku pomeni zmaj ali hudič.

Razstava, ki jo spremlja bogat spremljevalni program, bo ljubiteljem zmajev na ogled do 18. novembra 2018.

Manja Žugman

Najzaložnica in najknjogotržec

Na 16. kongresu slovenskih založnikov, ki je potekal konec prvega junijskega tedna na Bledu, je naziv založnice leta pripadel Neli Malečkar, urednici izvirnega leposlovja za odrasle pri založbi Mladinska knjiga, za najboljšega knjigotržca pa so razglasili direktorja knjigotrštva Buča Sama Vadnova.

Nela Malečkar.

Kot piše v utemeljitvi nagrade, so pisatelji in njihove knjige pri Neli Malečkar res v dobrih rokah. Ni veliko urednikov, ki bi poleg samoumevne načitanosti, širine in razgledanosti premogli tudi njeno kondicijo in disciplino. Vse to se odraža v zbirkah Prvenci in Nova slovenska knjiga, ki ju poleg vsebinske vrhunskosti odlikuje in zaokrožuje tudi oblikovna prefinjenost. Poleg tega si je zamislila in dosledno izpeljala vrsto enkratnih knjižnih projektov, med njimi album s trojico Kosovel – Gregorčič – Trubar ter zbirko Spomini in izpovedi. Tako je vse to razvila in zaokrožila v impozantno knjižnico velikanov slovenstva, še preberemo v utemeljitvi.

Samo Vadnav pa zastopa večinoma družboslovne in humanistične založbe. Njegovi ciljni bralci so izobraženci, intelektualci, ki so zahtevni naslovniki. Zato je, kot piše v utemeljitvi, za knjigo v vseh pogledih hudih časih pomembno opozoriti na knjigotržca in njegovo odlično delo s kupci, pri organizaciji dogodkov in promociji knjig.

(Vir: Delo)

Pripravil: Franci Koncilija

Evangelij za pitbule spet buri duhove

Čeprav je Jiři Bezlaj (1949), sicer dolgoletni učitelj umetnostne vzgoje na bežigrajski gimnaziji v Ljubljani, že leta 2016 izdal svoje prvo prozno delo, roman  Evangelij za pitbule, za katero je prejel celo priznanje zlata hruška, je šele letos januarja završalo po vsej Sloveniji. Slovenska in strokovna javnost je bila popolnoma razdeljena in nekaj literarnih zgodovinarjev je opozorilo, da knjiga ni primerna za mlade bralce. Roman je namreč po vsebini in po jeziku (sleng) drastičen in pretresljiv in kot tak neprimeren za odraščajoče mlade ljudi.

Jiři Bezlaj, avtor knjige Evangelij za pitbule.

Navsezadnje je naslov knjige lahko sporen tudi za verujoče, ob hkratnem  spoštovanju avtorjevega izvirnega literarnega izražanja in podobno. Običajno z naslovom knjige sleherni avtor poudari bistvo sporočila vsebine, kar beseda evangelij v naslovu  gotovo ni! Znano je, da Splošni religijski leksikon besedo evangelij (latinsko – evangelium) razloži kot »veselo oznanilo, blagovest«, kar knjiga, kjer se z opisovanjem bohotijo nasilje, spolna izprijenost, samomor, incest in poniževanje osebnosti mladega dekleta itd., v nobenem primeru ni in ne more biti! Za kristjane je Sv. Pismo vključno z evangeliji sveta knjiga, božje sporočilo človeku, zato ni primerno zlorabljati besedo evangelij. Pretirani verski gorečneži bi takšen naslov knjige razglasili za tipično bogokletje (blasfemijo)! Ali si potem lahko zamislite odziv muslimanov,  če bi v naslovu te knjige pisalo:«Koran za pitbule!« Pri tem pa hitrega, močnega in napadalnega pitbula ni vredno niti omeniti. Vzrejen je bil pred vsem za pasje borbe in za lov na podgane.

Pitbuli, psi, ki jih vzrejajo predvsem kot borbene pse.

 

Ne glede na vse povedano, je primernost ali neprimernost  te knjige nedavno obravnavala tudi varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, ki je podala svoje mnenje, ministrstvi za kulturo in izobraževanje pa vztrajno molčita že od vsega začetka. Varuhinja je namreč ugotovila, da ne more ocenjevati primernosti literarnih del za otroke, prav tako tudi v normativni ureditvi ni našla kriterijev, po katerih bi bila določena literatura uvrščena med literaturo za otroke oziroma bi jim odsvetovali določene vsebine. Zato po njenem prepričanju tudi pravno ni mogoče opredeliti, katere vsebine bi otrokom lahko škodovale. Nussdorferjevo je seveda zanimalo, ali ima država načine, ki zagotavljajo preprečevanje vpliva spornih vsebin na mladoletne bralce in ali država pri tem lahko ustrezno in učinkovito poseže v širjenje spornih vsebin med otroki in kako je pri tem zagotovljena svoboda izražanja avtorjev, ki je tudi z ustavo zagotovljena pravica.

Glede zatečenega stanja (ne) dogajanja, povezanim s knjigo Evangelij za pitbule, je slovenska literarna zgodovinarka, univerzitetna učiteljica in političarka Milena Mileva Blažić zelo nezadovoljna. Neodgovorno se ji zdi ravnanje ministrstva za kulturo in ministra Toneta Peršaka, ki se že šest mesecev ne odzivata, Mestne občine Ljubljana, ki ne odstavi Teje Zorko, direktorice Mestne knjižnice Ljubljana, ter Mladinske knjige in Bralne značke Slovenije, ki še vedno promovirata to knjigo. Kdor more, naj razume.

(Vir : Delo, fotografije – spletna stran).
Franci  Koncilija

Nizka raven kulture okolja

Na mednarodni okoljski konferenci v Ljubljani so udeleženci ugotovili, da je osveščenost o okoljski kulturi bivanja iz vidika odgovornosti ponekod še zelo majhna. Po besedah direktorice Tax-Fin-Lex Zlate Tavčar dve tretjini malih in srednjih podjetij ne poznata zakonodaje s tega področja, ministrica za okolje in prostor Irena Majcen pa je opozorila, da sama zakonodaja in njeno poznavanje še ne zagotavljata čistega okolja. Poudarila je, da je mednarodna skupnost z namenom ohranjanja narave sprejela vrsto zavezujočih ukrepov, ki pa se slabo uresničujejo. Zakonodaja EU na tem področju je obsežna, prav tako zakonodaje držav članic, vključno s Slovenijo, vendar ugotovitve kažejo, da se razmere komaj opazno izboljšujejo. »Ključno za ohranjanje čiste in neokrnjene narave je ponotranjenje, spoštovanje in izvajanje zakonodaje,« je na konferenci še povedala ministrica.

(Vir : Ministrstvo za okolje in prostor)

Pripravil : F. Koncilija

Nova monografija o Plečniku

Dr. Damjan Prelovšek je strokovno literaturo o znamenitem slovenskem arhitektu Plečniku obogatil z najnovejšo monografijo, ki je z naslovom Jože Plečnik: arhitektura večnosti  izšla je ob zaključku Plečnikovega leta pri Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU.

Knjiga pravzaprav ni povsem nova, saj gre za razširjeno in posodobljeno različico monografije Josef Plečnik (1872–1957). Architectura perennis, ki je izšla v nemški, angleški in italijanski izdaji pri vodilnih evropskih založbah in predstavlja temeljno referenčno delo za raziskovanje Plečnika, v slovenščini pa jo sedaj beremo prvič. V monografiji sta na podlagi najrazličnejših arhivskih virov predstavljena arhitektovo življenje ter analiza uresničenih in neuresničenih stvaritev. Avtor Plečnikovo delo umešča v širši kontekst sočasne evropske arhitekture in poudarja inovativne rešitve in pretanjeni občutek za detajl, s čimer se je naš arhitekt zapisal v zgodovino evropske arhitekture.

O zborniku Odmev tišine

Že pred dnevi sem v dar prejela čudovito knjigo Kovane skulpture – Odmev tišine o ustvarjalnemu opusu kovanih skulptur kartuzijanskega meniha brata Janeza Hollensteina iz Pleterij. Zbornik me je tako navdušil, da sem se odločila napisati to moje razmišljanje …

Odraščala sem domala pred vrati najstarejše kartuzije v Srednji Evropi – Žički kartuziji, zato vse življenje poskušam razumeti asketski način belih menihov. Pred leti smo v Žičah, nasproti cerkve Sv. Janeza Krstnika odkrili železno obeležje brata Hollensteina, ki se odlično vklaplja v strogi gotski slog. To je bilo moje prvo srečanje z njegovim ustvarjalnim opusom.

Janez Hollenstein pri ustvarjanju skulpture v Žičkem samostanu.

 Skulptura je pritrjena na kamen, ki je bil ohranjen iz požgane in porušene kartuzije Pleterje med drugo svetovno vojno. Skulptura predstavlja izredno poduhovljeno povezanost med kartuzijanskima samostanoma Žiče in Pleterje, abstraktnost umetnikove skulpture pa dopušča gledalcem svobodo predstave v vsej njeni razsežnosti. Zato je ta umetnina za nekoga lahko Križani, spet za drugega božji angel ali celo telovadec …

Kot ženska težko pišem o tako zahtevnem moškem delu, kot je kovaštvo. Železo je trda, hladna masa, ki lahko celo porjavi, vendar pod rokami vajenimi molitve v strogi tišini, postane povsem poduhovljeno. Kako lahko on, kot bi molil, preoblikuje to trdo kovino v vstajenje Jezusa Kristusa, ali razpelo, ki visi na steni, kako lahko ustvari uporaben svečnik za daritveni oltar? Venomer se sprašujem, kako lahko železo postane travna bilka, ali celo metulj, ki leti po zraku? Umetnik je ustvaril tudi železno srce, ki prenese vse bolečine, strahove in hudobijo današnjega življenja … Lahko je samo krog ali vesolje, ki je sklenjeno v nenehnem gibanju v naravi božjega stvarstva.

Umetniška fotografa Zvone Pelko in Blaž Jamšek pa sta v fotografije skulptur spretno vnesla zgodbo kamnov iz Gorjancev in od drugod, kot od Boga dano ali obdelano, kot večno, kot so večne stvaritve našega menih iz Pleterij. Občudujem dejstvo, da so številna podjetja iz Novega mesta in Šentjerneja finančno podprla izdajo monumentalnega zbornika, ki predstavlja ustvarjalni opus kartuzijanskega meniha iz razstav, ki so bile v Novem mestu, Ljubljani in v Šentjerneju. Prepričana sem, da se donatorji verjetno dobro zavedajo, da podpora kulturi in umetnosti pomeni tudi uspešen gospodarski razvoj. Zato ni čudno, da je brat Hollenstein zapisal:«Kdor ne deluje kulturno, prav tako ne deluje ekološko, človeško in ekonomsko. Tisto, kar ni ekonomsko, bo na dolgi rok spodletelo tudi na kulturni, ekološki in človeški ravni!«

Milena Novak

KOVANE SKULPTURE: ODMEV TIŠINE

Kartuzijan Janez Hollenstein, nekdanji dolgoletni prior v kartuziji Pleterje, je v kovačnici svoje samostance celice desetletja koval železo in ustvarjal čudovite skulpture. Na pobudo Kulturnega društva Zgovorna tišina iz Ljubljane so bile organizirane tri odmevne razstave Hollensteinovih železnih skulptur: leta 2017 v Galeriji Krka v Novem mestu in v Galeriji Staneta Kregarja v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani, aprila letos pa v Kulturnem centru Primoža Trubarja v Šentjerneju.

 Vse tri razstave so bile med ljudmi in v strokovni javnosti izredno lepo sprejete, zato se je Kulturno društvo Zgovorna tišina odločilo za izdajo zbornika z naslovom Odmev tišine. V zborniku je tudi posvetilo v spomin priorju Janezu Drolcu, s katerim je bil  brat Hollenstein globoko duhovno povezan. Latinska misel COR AD COR LOQUITUR pomeni Srce srcu govori. Na začetku knjige spregovori sam brat Janez Hollenstein in razmišlja o obliki hoje za Kristusom, ki je zanj predvsem ekleziološka, pa tudi meniška, kartuzijanska duhovnost. Kot meniha ga navdušuje »velika duhovna svoboda, ki je lastna puščavniškemu življenju in sodi k jedru kartuzijanske duhovnosti.« Prav to pa mu pomaga, da delo, ko kuje odpadno železo, postaja povezovalni del njegovega molitvenega življenja. Tako kovanje železa na poseben, rekli bi mističen način postaja njegovo kontemplativno življenje v smislu osebnega duhovnega vzpenjanja, vstajenja in razsvetljenja kot stalna vertikalna povezanost z Bogom.

V nadaljevanju sledi razmišljanje predsednika KD Zgovorna tišina Zvoneta Pelka, ki Hollensteinove kovane skulpture razume, kot da na poseben način določajo prostor in čas našega zemeljskega bivanja. V zborniku je Zvone Pelko poskrbel za vsebinsko in oblikovalsko zasnovo ter za odlično terensko fotografijo. Akademik prof. dr. Milček Komelj pa je spremno besedo v zborniku naslovil V srčnem ognju rojene oblike zmagovitega življenja. Poudaril je, »da kartuzijanski menih brat Janez Hollenstein s svojimi molitvami in premišljevanji, ki so usmerjena k Bogu, preliva odpadno železo v likovno ustvarjalnost.« Zdi se, da umetnik tako trdo materijo preusmerja v duhovno razsežnost ter jo s svojim kovanjem tudi transcendentalno oživlja. Spremno besedo akademik Milček Komelj zaključi z mislijo, »da kartuzijan brat Hollenstein s svojimi skulpturami poveličuje ustvarjalno moč svojega Stvarnika.«

Pripravil: Franci  Koncilija

Preberi še: razmišljanje Milene Novak o zborniku.

Pesniški turnir

Konec aprila je bil v kazinski dvorani SNG Maribor že 18. Pesniški turnir. Prvič se je zgodilo, da je strokovno žirijo in občinstvo prepričala ista pesem, ki jo je napisala Nina Dragičević, ki s tem postala tudi vitezinja poezije. Nina Dragičević je pesnica, glasbenica in publicistka, ki živi in ustvarja v Ljubljani.

Nina Dragičević

Turnir je simbolno odprla lanskoletna vitezinja Glorjana Veber z zmagovalno pesmijo leta 2017 – Volitve. Glasbena gosta na večeru sta bila kitarist Marko Grobler in pevka Aphra Tesla. Tudi letošnja konkurenca je bila huda, saj je na tečaj prispelo kar 176 pesmi avtorjev iz vse Slovenije, zmagala pa je Nina Dragičević. Pesniški turnir je eden od zaščitnih znakov dnevov knjige v Mariboru. Istega dne pa je lahko naključna publika na grajskem trgu prisluhnila še eni, za zdaj še novi obliki pesniškega druženja, mednarodni pesniški olimpijadi. S slavnostno poslanico jo je odprl srbski pesnik Radomir Andrić.

(Vir : Večer) Franci  Koncilija

Kritiško sito Milanu Jesihu

 Društvo slovenskih literarnih kritikov iz Ljubljane je v drugi polovici aprila 2018 podelilo nagrado kritiško sito za najboljše literarno delo slovenskega avtorja za leto 2017. Nagrado je prejel Milan Jesih, slovenski pesnik, dramatik in prevajalec, za pesniško zbirko Maršal.

Dobitnika so razglasili v okviru slovenskih dnevov knjige. Posebne utemeljitve niso objavili, ker nagrajenca izberejo z glasovanjem. Poleg nagrajenca sta bila nominirana še Kristina Hočevar za zbirko Naval in Miklavž Komelj, sin predsednika našega društva, za Liebestad.

Jesihova pesniška zbirka Maršal vsebuje 88 pesmi v jambskem enajstercu, osredotočenih na eno osebo – maršala, ki pa ni Josip Broz Tito, ampak neki Ljubljančan. Pri založbi Beletrina, kjer so knjigo izdali, so zapisali: »Maršal v svoji mnogoterosti prejkone zavzema mesto človeškega slehernika v vsakdanjih, smešnih, absurdnih, liričnih in bizarnih najrazličnejših položajih.« V pogovoru po podelitvi nagrade je pesnik Milan Jesih dejal, da če sleherne pesmi niso potrebne posamezniku, so nujno potrebne človeštvu, še posebej v sedanjem času.

Franci Koncilija   (Vir: Primorske novice)