Arhivi Kategorije: Zanimivosti

POGOVORNI VEČER O OPERI NA DOLENJSKEM

V sredo zvečer, 12. septembra 2018, je bil v Parku Rastoče knjige pri knjižnici Mirana Jarca pogovorni večer o operi na Dolenjskem. Znano je, da je po zaslugi in pod okriljem prizadevnih, nadarjenih in predanih članov Vokalne akademije Jurija Slatkonje, ki deluje pod okriljem Zavoda Friderika Ireneja Barage v sklopu novomeške škofije, Novo mesto postalo prepoznavno kot mesto, kjer uspešno deluje tudi glasbeno gledališče – opera. Navkljub slabim pogojem delovanja zavod dviguje raven produkcije, kar se odraža tudi na odličnem odzivu vedno številnejšega občinstva. V treh sezonah so uprizorili že tri operne premiere v lastni produkciji in celo v lastni glasbeni ustvarjalnosti: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Vse tri opere so bile pri občinstvu odlično sprejete.

Na večeru v Parku Rastoče knjige je potekal zanimiv in sproščen pogovor o možnostih razvoja in prihodnosti opere na Dolenjskem, ki ga je vodila Jasmina Spahalić iz Brežic. Gosta večera pa sta bila skladatelj in pevec Tom Kobe ter skladatelj in pedagoško-umetniški vodja novomeškega konservatorija za glasbo Aleš Makovac. Sogovornika sta predstavila svoj pogled na uspešno opravljeno delo, na kar sta zelo ponosna. Poudarila sta, da so začeli tako rekoč iz nič, ko je bilo veliko improvizacije, vendar so z veliko optimizma in zagnanosti kmalu dosegli zavidljive rezultate. Najpomembnejše delo pa je gotovo opravila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. V nadaljevanju pogovora je bilo kot rdeča nit ves čas prisotno dejstvo, da je glavna omejitev za razvoj opere v Novem mestu – pomanjkanje prostora. Izgradnja nove operne hiše je še vedno neuresničljiva, realno pa je pričakovati večnamensko dvorano.

Na koncu pogovora, ki je bil večkrat prekinjen s posnetki iz vseh treh oper, so si bili vsi enotni, da je opera čudovita umetnost, kjer se hkrati srečujejo tudi vse druge umetnosti, zato je opera kraljica umetnosti.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

NOSTALGIJA PO STARIH ČASIH

Joža Miklič, aktivna in razmišljajoča članica Kulturnega društva Severina Šalija, mi je pred dnevi po spletu poslala čudovite fotografije starih obrti in običajev, ki počasi, vendar vztrajno padajo v pozabo. Dejstvo je, da današnje mladine nekdanji poklici več ne zanimajo. To je nacionalna škoda, saj z izumiranjem starih običajev izginja tudi pristna identiteta slovenskega naroda.

Joža Miklič je ob tem napisala: »Morda pa bodo nekdanji mojstri in ustvarjalke le dobili prostor pod soncem v katerem od slovenskih muzejev. Tudi antično tehnologijo in znanost danes gledamo v Cankarjevem domu v Ljubljani z največjim zanimanjem in zadovoljstvom.«

V KDSŠ se že od začetka delovanja društva zavzemamo za uporabo in negovanje lepega slovenskega jezika, zato menim, da je treba pojasniti tujo besedo nostalgija, ki korenini v grškem jeziku. Verbinčev Slovar tujk (CZ 1968) to besedo razloži, da gre za hrepenenje po nečem, kar nam je bilo nekoč pri srcu.

Pripravil: Franci Koncilija

Preberi več NOSTALGIJA PO STARIH ČASIH

ANANAS

                          

V neki prodajalni sadja in zelenjave sem opazil stojalo z napisom, ki je pritegnil mojo pozornost. Z veseljem ga objavljam. Morda se boste zamislili tudi Vi …

(Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija)

 

 

GOVOR PREDSEDNIKA KDSŠ

    

Odmevna Akademiji 2019 – E-promocija kulturne dediščine v porečju Krke in Kolpe, je bila v sredo, 22. maja 2019 v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu. Akademijo je pripravil Odbor za promocijo kulturne dediščine Novo mesto, ki ga vodi naš član prof. dr. Miha Japelj. Enkratni govor je na akademiji prebral tudi predsednik Kulturnega društva Severina Šalija akad. prof. dr. Milček Komelj. 

Kulturna dediščina porečja Krke in Kolpe

Kulturni dediščini v porečjih rek Krke in Kolpe se lahko v duhu približamo že med imaginarnim potopisnim sprehodom skozi čase, o katerih nam prve pričajo najstarejše izkopanine in z njimi povezane legende: znameniti novomeški ilirski knežji oklep, okrašene pivske posode, jantarne ogrlice ali pozneje odkrite situle, pa zgodbe o zakladu na Kučarju ali skrivnostni mitrej v Rožancu. Vse to nam jemlje dih, ko nas kot živa priča umrle nekdanjosti prestavlja v amfiteater prazgodovinskih dob in med zapuščinska pričevanja antike; iz njih pa se skozi nadzemske, a tudi arheološko dokumentirane plasti poznejšega izročila že odpira pogled v čase, ko vse do danes v teh krajih civilizacijsko dominira krščanska kultura, ki jo oznanjajo starodavni samostani, romanska barokizirana cistercijanska Stična ter gotski Kostanjevica in Pleterje, nekdaj z obzidji zavarovana mesta ter raznoliko izzvenevajoči zvoniki cerkva na gričih, ki poživljajo vso deželo in so tudi v najskromnejši podobi, skupaj z obpotnimi znamenji, njen vsaj navzven najvidnejši kulturni znanik.

    

Ob takih živo obstoječih pričah preteklosti oživljamo zgodovinske spomine na nekdanje tuje cerkvene oblastnike in posvetne vladarje, na kakršnega smo Novomeščani nazadnje opozorili na novih bronastih vratih novomeškega kapitlja, pred trinajstimi leti povzdignjenega v škofijo. Nič manj pa nam kulturni pomniki ne govore o verovanjih kmečkih ljudi, ki so se v svojih domačih in romarskih cerkvah tako zavzeto ozirali k upodobitvam svojega Boga, svetnikov in Marije, nazadnje tudi s pesmijo Ignacija Hladnika na ustih.

Kot preostanek kulturne dediščine že dolgo na novo spoštujemo ruševine gradov, v katerih smo nekdaj gledali predvsem priče nepravičnih družbenih razmerij in napuh tuje nadvlade in smo jih skupaj z njihovimi dragocenostmi po nepotrebnem uničevali, a postajajo v današnji zavesti tudi s krajino zlite lepotne, ne le utrdbene postojanke; med njimi je največji biser prenovljeni Otočec, ki se je po uničujoči vojni edini obudil v življenje iz nekdanjih ruševin. Spomin na nekdaj razkošno Sotesko živi vsaj v poslikanem stolpnem paviljonu in kamnitih vrtnih portalih, in nad brzicami Krke še vedno dominira ranjeni mogočni žužemberški grad; vse to pa daje deželi tudi pridih zgodovinske viteške romantike, ki je zašel tudi v slikarstvo in književnost, ki sta oživljali in oživljata njihovega duha vse do danes.

   

Odnos do zgodovinske tradicije v Novem mestu ta čas simbolično poudarjeno zaznamuje pravkar prenovljeni Glavni trg. S svojo izjemno prostranostjo je že dolgo novomeški ponos, o njem je zapel že Dragotin Kette, vsa kultivirana okoliška pokrajina, kulturno bogastvo in slavospevi o njem pa se sproti vpijajo v pestri mozaik naše kulturne dediščine, ki se s pričevanji o dosežkih nekdanjih časov na teh tleh izkazuje kot še danes otipljiva, z očesnim pogledom zaznavna eksistenca. Vsaj toliko in še bolj pa tukajšnja dediščina živi predvsem duhovno, v izročilu besedne umetnosti in pričevanju kulturne zgodovine, v kateri postopoma spremljamo tudi vse močnejše vznike slovenske narodne zavesti; a cenimo tudi vse, kar je ta prostor kulturno obogatilo in oblikovalo, tako delo nemško pišočih nekdanjih domačinov, ki so izpričevali zlasti svojo pokrajinsko kulturno pripadnost in med katerimi dolgujemo največjo hvaležnost epohalnemu Valvasorju, kot redkejše impulze bližnje vzhodne soseščine, ki smo jo v preteklosti bogatili z umetniki iz naših krajev in od koder so prek Metlike iz Bosne pred Turki pribežali in se na pečini nad Krko ugnezdili očetje frančiškani, ki so pozneje naši kulturni zavesti pustili odločilen pečat s starodavno novomeško gimnazijo in še marsičim.

    

Na drugi strani novomeškega trga kot frančiškanska cerkev dominira trdnjavska akropola kapiteljske cerkve, ki je postala najvidnejši simbol dolenjske metropole, s Tintorettovo sliko v glavnem oltarju pa še poseben krajevni ponos. V razmeroma bližnjih Benetkah je seveda Tintorettovih umetnin na pretek, toda za Novomeščane je njegova podoba sv. Miklavža posebej pomembna, ker – a ne edina – izpričuje povezanost tukajšnjih cerkvenih odličnikov z najvišjim kulturnim svetom; sicer pa so svetišča na vseh ravneh svojo umetnost črpala iz splošnih srednjeevropskih in italijanskih evropskih pobud, prav tako kot samostani in gradovi, ki so k nam sčasoma prinesli tudi arhitekturnega duha renesanse, kakršnega v cerkveni arhitekturi sicer izjemoma nakazuje cerkev v Leskovcu pri Krškem. Skozi specifične slogovne prikrojitve, kakršne v pred baročni stopnji ponazarja za Dolenjsko vplivna osmero kotno zaokrožena arhitektura romarske cerkve v Novi Štifti pri Ribnici, pa so taki kulturni spomeniki spričo največkrat omejenih možnosti izkazovali tudi naš značaj in naš okus, ki ga je že pred vojno prvi skušal označiti France Stele v študiji o umetnosti Dolenjske. Ko je pisal o Beli krajini, pa je opažal, da ta postaja s potjo proti vzhodu vse bolj poljudna, če že ne ljudska, in da je bilo v preteklosti veliko uničenega že spričo ponavljajočih se turških vpadov. Zato so tam in na Kočevskem znotraj utrjenega obzidja kot vojaški tabori ponekod zajete celotne vasi.

   

Belokranjska Kolpa je v svojem slovenskem delu mejna reka in že v ljudski pesmi je s svojimi vodami branilka pred roparskimi Turki, ta njena vloga pa se spet na novo obuja danes, ko je evropska civilizacija spet močno ogrožena, kar v srcu Evrope izpričuje uničevanje francoskih cerkva. Že spomin na nedavno zgodovino nas opozarja, da smo bili vzhodno od nas med zadnjo balkansko vojno priče načrtnega uničevanja kulturnih spomenikov prav zato, ker se skoznje kaže civilizacijska, kulturna in tudi narodna pripadnost. Kajti kulturna dediščina je živo utelešenje duha, ki daje ljudem temeljno oporišče za njihovo prepoznavnost, s tem pa samozavest in ponos, in že zato jo moramo varovati, kolikor je le mogoče. Danes pa je ogrožena tudi s strani nas samih, ker ji pogosto grozi odločujoča moč pohlepnega kapitala, ki mu v Sloveniji postajajo pokorne tudi državne instance, čeprav bi jo morale po zakonu varovati, in spričo novih pozidav vse preveč izginjajo tudi specifičnosti, ki dajejo kulturnim pokrajinam njihovo že navzven prepoznavno barvo.

Ničkolikokrat že je bilo v romanih in esejih zapisano in izrečeno, da daje živega duha mestom in pokrajini njihova reka. To ne velja samo za plodni Nil ali lepo modro Donavo, ampak tudi za zelenino z zelenjem obraščene Krke. Njena poosebitev iz baročnih časov poživlja že ljubljanski Robbov vodnjak treh kranjskih rek, Krko in Kolpo pa v širšem geografskem kontekstu drugih slovenskih voda v svoji žalostinki že v 8. stoletju omenja oglejski patriarh, sveti Pavlin II.

Krka in Kolpa s svojimi pritoki kot rečni dominanti območij, ki jim je posvečeno današnje srečanje, z mostovi povezujeta sosednje bregove, oklepata mesta, motrita in zrcalita nad njima postavljene gradove, spremljata življenje okrog sebe in odpirata krajinske razglede, kakršne je tu pa tam slikovito opisal že Janez Trdina, ki so ga sicer zanimali predvsem tukajšnji ljudje, v današnjih časih pa reka lahko daje krstno ime celo ustanovam, kakršna je tovarna Krka.

    

Obe reki s svojo lepoto vzbujata dojemljivost za poezijo in napajata umetnost vseh področij in zvrsti. Zato ni čudno, da so ju v preteklosti tolikanj opevali, posebno zeleno Krko. Njeno celotno pot je tudi esejistično žuboreče pospremil pesnik Tone Pavček, s poudarki na pesmi njenih mlinov in žag se ji je posvetil etnolog dr. Janez Bogataj, Krko z njenimi raki in življenje ob njej tudi z nekdanjimi kulturnimi pričevalci je pred vojno in pozneje v pripovedniških kronikah rekonstruiral pisatelj Jože Dular, ki se je življenjsko posvetil predvsem Beli krajini, in lepoto Krke je nameraval uglasbiti prezgodaj umrli Marjan Kozina. Prav isto pa velja za samotno in poseljeno pokrajino okrog njiju, ki je tolikokrat oživljena v slikarstvu in tudi v literarnih pasažah (pa tudi za krajino ob rekah in potokih, ki se stekajo vanju, tudi za čudovito Mirnsko dolino z gotskimi freskami v Mirni in mogočno šentruperško cerkvijo; tamkajšnja reka se sicer izliva v Savo, a je njen svet najbrž vsaj toliko blizu tudi osrednje dolenjskemu okolišu kot bližnjemu Posavju, sicer pa se kulturne poti med rekami prepletajo prek omejitev, ki jih usmerjajo geografsko določena porečja).

 

Prav z raznovrstnim kulturnim izročilom je postala dolenjska pokrajina v naši zavesti tako oživljena, poduhovljena, spojena z dušo najizrazitejših ustvarjalcev, da jo pogosto že nezavedno gledamo z njihovimi očmi in govorimo o poetično valoviti Jakčevi Dolenjski ali Beli krajini Matije Tomca in Marjane Kozine, čigar s folkloro navdihnjeno simfonično glasbo je želel koreografirati Pino Mlakar, in takó je ne občutijo samo Dolenjci, ampak vsaj toliko slovenski rojaki od vsepovsod. Znotraj krajevne kulturne folklore pa se odpirajo v naši zavesti tudi še drugačna spraševanja o specifičnih razmerjih med ustvarjalci in njihovimi usodami, tako kot za Novo mesto očitno neizbežna primerjava med Jakcem in Lamutom. Medtem ko je Jakac s sijočim soncem nad ovinkom Krke označil že plakat za prireditve novomeške pomladi, živi Lamutova Krka bolj v znamenju skrivnostnega eksistencialnega nelagodja, ki človeka vleče k svojemu dnu in kakršno najznačilneje zaznamuje njegovo Novo mesto v nevihti. A je tak ali vedrejši pogled na naravo, sicer porojen v znamenju kulturne mentalitete, tudi spokojno izglajeno ali raztreščeno zrcalo vsakokratnega stanja umetnikove psihe.

Tako kot pojem novomeške pomladi oznanja upanje, ki je oplajalo še zavest poznejših ustvarjalcev, se je nekdanje Novo mesto, ki je s svojim imenom oživelo celo v Jarčevem romanu, v znamenju kratkotrajnega kulturnega preroda ohranilo v spominu tudi kot domnevni impulz za Grumovo mesto Goga, torej kot provincialno gnezdo, v katerem se nič ne zgodi in v njem životarijo čudaki, in še bolj to velja za literarno Metliko, v kateri pa je bila ustanovljena prva čitalnica na Dolenjskem in od koder izhajajo glavni ustanovitelji slovenskih mladinskih časopisov, kar je moč povezovati z vedro igrivostjo dežele in otroško prisrčnostjo, ki jo izžarevajo tudi črnomaljski običaji z zelenim Jurijem na čelu belo oblečenih sprevodov. Tudi taka spoznanja in izročila dajejo impulze vsemu nadaljnjemu ustvarjalnemu dogajanju, ki množi kulturno dediščino iz zavesti, živo povezane z umetnostjo, in s kulturnimi dejanji, ki jih tudi danes ne manjka. Z njimi se zgodovinsko izročilo množi in na novo dopolnjuje, pri čemer se v folklornih stilizacijah zavestno ohranja in neguje tudi nekdaj spontano nastalo, na starodavnih mitih temelječe ljudsko izročilo.

     

Posebno v Novem mestu je danes kulturno prerajanje ponovno opazno na glasbenem področju, a je očitno bolj prepojeno s spevno barvitostjo preteklosti, kot uperjeno v nepredvidljive novosti, ne glede na to, da prav Dolenjska z novotarskim Podbevškom velja za izhodišče za avantgardo in je tudi ob izpričani konservativnosti v resnici nepredvidljiva; prav na njeno v tradicijo zazrto ustaljenost smo po svoje celo ponosni, morda celo na to, da se tudi novomeški arhitekturni naročniki v srednjem veku in 16. stoletju niso podrejali novim trendom, ampak so se stavbarji očitno prilagajali mestnim zahtevam, kajti cerkve so do konca gotike ohranjale slogovno zastarele križnorebraste oboke; novomeška slovenska posebnost so arkadni loki na Glavnem trgu, pri poznejših slikarjih pa je romantična zagledanost v naravo premagovala sicer povojni čas zaznamujočo odtujenost in disharmonijo in največkrat oznanjala neuničljivost romantike in prerajanje zaupanja v poetično lepoto.

Kadar govorimo o pripadnosti in celo ponosu, ki je izraz novomeškega in prav tako neomajnega belokranjskega lokalpatriotizma, pogosto kdo pripomni, da so tu svetovno pomembne samo arheološke izkopanine, ki vzbujajo ponos na dediščino naših že davno obljudenih krajev, medtem ko se vse drugo utaplja v povprečju in je izraz prizadevanj, ki so jih omogočale in omejevale največkrat skromnejše malomestne oziroma podeželske razmere. A vrsta tukajšnjih kulturnih spomenikov do danes ohranja evropsko zanimivost, tako kot iz lehnjaka Krke sezidana Stična, ki se ji je z raziskovalno ljubeznijo posvečal Marijan Zadnikar, rojen na novomeškem Glavnem trgu. Poseben zaklad je s svojim bogastvom Kostanjevica na Krki, slikarske in kiparske zbirke v zaobjemu traktov edinstvenega arkadnega dvorišča nam še posebno zgovorno kažejo temeljne razsežnosti tukajšnjega ustvarjalnega človeka in njegove razpetosti med zemljo in nebom, modernimi likovnimi iskanji in bujno prvinskim kmetstvom, kar vse ob enovitejšem Tonetu Kralju najmogočneje uteleša strastni France Kralj, in v svojih dolenjsko mehkih pastelih spet drugače bolj lirično čustvujoči Jakac.

Na drugem koncu Slovenije, ob Kolpi, pa obiskovalce vedno znova presenečata imenitna Kambičeva umetnostna galerija v Metliki in tamkajšnji muzejski grad s svojo etnološko zbirko, ki nas opozarja na velik pomen ljudskega izročila, zajetega tako v ornamentiranih predmetih kot v pisnem pričevanju, arhaičnih obrednih pesmih, plesih in biserniških pregovorih, nekdanji noši, šegah in običajih ter celo v prav posebno ljubeče dokumentiranem odnosu do cerkvenih zvonov, ki belokranjskim rojakom pojo, »kakor bi pelo človeško srce«, kot je napisal Engelbert Gangl, in celo do poosebljenih meglic nad reko, v katerih Belokranjci tako radi pesniško ugledajo pravljične prizore plešočih vil. Vse to, zajeto v najrazličnejše oblike kulturnega izročila, prežeto z monotono ritmizirano arhaiko in vedro razigranostjo, je v naši ustvarjalni preteklosti v kar najbolj sončni luči izrazito estetsko zaživelo v slikarski umetnosti Matije Jame, v bolj folklorističnem duhu pa tudi v slikarstvu Maksima Gasparija ali v pogledu filmske kamere Božidarja Jakca; v jezikovnem zvenu z obmejnega obrobja, ki je s svojo gibkostjo presvetlil slovensko središče in se naselil v ustvarjalni kozmos, pa je najbolj odločilno kulminiralo v poeziji Otona Župančiča. In od tam je zašel v širni svet in se šele v mrtvaški žari vrnil v rodno Metliko nesrečni romar kipar Alojz Gangl.

V takem mnogovrstnem izročilu zajeto duhovno bogastvo je vtkano v mnogoličnost kulturnega bogastva drugih evropskih narodov in pokrajin oziroma držav današnje Evropske unije. Med njimi ostajamo Slovenci zanimivi in dragoceni predvsem s svojo mnogovrstno specifičnostjo, ki je je na pretek, ob tem, ko v enaki meri zaznavamo kulturnozgodovinske sorodnosti in prepletanja z drugimi območji, s katerimi smo sosedsko povezani. Zato bi bil nesmisel, če bi merili pomen svoje kulturne dediščine samo po največjih svetovnih dosežkih, ki so nastajali na sedežih vladarjev, kardinalov ali patriarhov, in bi bili do svojega kulturnega ponosa ali že v zgodovini izpričane lokal-patriotske ali deželne samozavesti prizanesljivo zadržani. Vse naše kulturno izročilo je dragoceno najprej za nas same, ker lahko daje samozavest in spodbudo za nadaljnje življenje in delovanje ter ustvarjanje samo ali predvsem nam, ki se lahko z njim tudi intimno identificiramo. Prav zato je široko razgledani Marijan Zadnikar, ki je bil temeljno povezan s slovenskim izročilom, tolikokrat hote poudaril, da so zanj skromni domači spomeniki, kakršnih je v teh krajih največ, pomembnejši od velikih svetovnih katedral. Njegov občudovani učitelj France Stele pa je ob orisu podružničnih cerkva kot najpreprostejših, a z ljudmi čustveno najbolj povezanih pričevalcev našega duhovnega značaja več kot prisrčno zapisal: »Skrivnost prave ljubezni do domačije je, da jo znamo ceniti v njeni skromnosti, in prav posebno v ti!« Pravo bogastvo slovenske zemlje je dojel v celokupni harmoniji njene mnogoličnosti, v harmoniji mnogoličja »narave in umetnosti, v govorici in pesmi, v pojavnosti ljudi in v njihovih značajih«.

Šele s tako zavestjo o lastni identiteti, zaznamovani z dediščino na vseh področjih in ravneh, lahko sproščeno zaobjemamo in sprejemamo izročilo vseh drugih, presojamo in občudujemo svet soseščine in najširših daljav, tako kot lahko drugi, ki poznajo in cenijo svojo lastno kulturo, spoznavajo nas, šele ko odkrivajo in občudujejo naše kulturno izročilo. Svet in njegovo izročilo, tako kot same sebe, moramo dojemati najprej po sebi, in ne po drugih, z merilom v sebi; če se temu odrečemo, nam zavesti o pomenu svoje podobe in s tem samozavesti v lastnih očeh lahko kaj hitro zmanjka. Potrebna nam je predvsem samozavest, ki nam je Slovencem močno primanjkuje na vseh področjih, najbolj žgoče pa se danes njeno pomanjkanje gotovo razkriva v nespoštljivo zanikrnem odnosu do slovenskega jezika, ki se mu vse bolj odpovedujemo, in to po lastni volji, in ne po evropskih direktivah.

Naša kulturna dediščina temelji na specifičnosti pokrajine oziroma dejavnosti njenih vsakokratnih prebivalcev in v zgodovini vse bolj dominira na slovenski kulturni identiteti, ki nam z izročilom jezikovne pripadnosti, h kateremu sodijo na dolenjskih tleh že slovenski Stiški rokopisi, daje trdnost in nas iz korenin sili k novemu poletu. Pričevanje izročila tukajšnjih krajev je že v preteklosti usmerilo vrsto zanesenjakov v preučevanje krajevne in pokrajinske zgodovine in umetnosti, posebno gradov, še pred tem pa je inspiriralo književnike, da so nam s svojo imaginacijo oživili tudi tukajšnje zgodovinske in osebne zgodbe in s svojo umetnostjo posvetili svoj del Dolenjske v naša zgodovinsko klasična kulturna tla. Posebej pomembno mesto ima v tem pogledu v zgodovino in dolenjskega človeka, pa tudi v hajduške Uskoke zazrti Josip Jurčič, že v otroštvu obsijan z lučjo muljavskega zlatega oltarja in oplojen z bogastvom vsakršnega izročila; pridružuje se mu Ivan Tavčar, ki je segel s svojim ustvarjalnim pogledom prek Dolenjske tja do Karlovca, da ne govorimo o Levstiku in njegovem kulturnem programu, še pred vsemi njimi pa o temeljnem pomenu Primoža Trubarja.

   

Očak Trubar je svojo dolenjsko pripadnost v reformatorskem verskem poslanstvu spremenil v žarišče vseslovenske ideje, ki je povezala vse slovenstvo in segala še širše proti vzhodu, pri tem ko je kot izgnanec svoj nikdirdom našel v nemških deželah; a je duhovno vsepovsod domoval v deželi slovenskega jezika, ki ga je, temelječ na dotedanji dediščini, usodno ustanovil kot naš edino zveličavni knjižni jezik, po katerem smo in ostajamo Slovenci bolj razpoznavni in svojski kot po čemerkoli drugem. Ta jezik je že spočetka izpričal tolikšno ubeseditveno moč, da je lahko vase sprejel vse izrazno in pomensko bogastvo Svetega pisma, zatem pa ga je kot izrazilo tudi osebne človeške drame povzdignil na svetovno ustvarjalno raven France Prešeren, ki se je sprva šolal v dolenjski Ribnici in ga je odločilno prepoznal v svojem času najbolj kultivirani Dolenjec Josip Stritar. Ker sta nas jezikovno izročilo in z njim povezani odnos do knjige kulturno utemeljila, pa se je lahko pozneje v novomeški glavi (v glavi dr. Janeza Gabrijelčiča) porodila tudi ideja o Rastoči knjigi, in celo to, da naj bi z izročilom poezije prežeto Novo mesto imenovali ne le mesto situl, ampak, misleč na Ketteja, tudi mesto ljubezni.

Zato naj pred sklepom tega priložnostnega orisa predvsem poudarim, da je naša temeljna živa dediščina, tudi v porečju Krke in Kolpe, prav slovenski jezik, ker se predvsem skozenj uresničuje naš edinstveni način dojemanja sveta, naša bit. V njem je zajeta naša najbolj primarna in intimna duhovna domovina in šele z njim lahko krepimo tudi zavest o pomenu vsega našega kulturnega izročila, ki se mora kot zagotovilo za naš obstoj prerajati še naprej. A se vsega tega najodgovornejši odločevalci, ki sprejemajo zakone o visokem šolstvu in znanstvenem raziskovanju, v svojem hlepenju po zaslužku pod krinko potrebe po internacionalizaciji sploh več ne zavedajo in danes jezik vse bolj čutijo ne kot naše največje bogastvo, marveč kot oviro, ki bi se je najraje iznebili, in s tem razkrajajo našo avtentičnost ter celo izpodkopavajo smisel slovenske države. Zato se morajo v boj za njegovo ohranitev in uveljavitev, celo znotraj Slovenske akademije znanosti in umetnosti, znova podajati ne glede na siceršnje nazorske opredelitve predvsem umetniki in humanisti, še posebno dediči besednih ustvarjalcev, katerih delo zaobjema pokrajine duha kot v brezbrežne daljave hiteča reka, ki pa vedno nosi v sebi nepozaben spomin na posvečeni rojstni kraj svojega izvira.  

  

V pokrajino potopljeno zelenilo Dolenjske, nekdanje Črne Kranjske, z Novim mestom v središču, najbolj poživlja Krka, zelena spokojna reka s skritimi tolmuni, oživela v občudujočih očeh pesnikov, pisateljev, glasbenikov in slikarjev. Srebrno lirična kristalna, a tudi temno nevarna Kolpa, ki obroblja njen belokranjski del na robu države, pa iz bližnje daljave pozdravlja Metliko, obliva prizorišča obrežne idile z belo oblečenimi pastirčki s piščalkami v rokah in s kanjoni varuje deželo Petra Klepca, kjer je vzljubil katedrale bližnjih kočevskih gozdov s tamkajšnjim izročilom in trpljenjskim slovenskim križevim potom zrasli kipar Stane Jarm. Vmes pa mehčajo pogled Trdinovi Gorjanci s spokojno zleknjenimi obronki pod sabo, pod katerimi je zrl v rodni svet svoje matere Božidar Jakac in po katerih so se po legendarnih sledeh svetega Feliksa iz ljudske pesmi zbirali belokranjski romarji in so romali pesniki dolenjske dežele, med njimi v izročilo zagledani Severin Šali ali pesnik Dediščine Tone Pavček, ki se je v svojih spevnih dolenjskih pesmih tako približal dolenjski mentaliteti, da niti ni v neskladju, da se spomin nanj v Mirni peči povezuje s spominsko zbirko široko priljubljenega ljudskega godca Lojzeta Slaka. V letih po vojni je po teh krajih kot cankarjanska figura med zidanicami učiteljeval preganjani Pavle Zidar in te arhaične in omamno lepe kraje doživljal kot nekakšen zagaten ilirski kotel, kulturno zgodovino Dolenjcev je predano pisateljsko rekonstruirala Ilka Vašte, v dolenjsko odmaknjenost se v svojih Obrobnih pesmih potaplja Milan Markelj in vsemu temu še ni videti konca.

    

Kulturno izročilo, ki ga vsi ti umetniki obujajo in na novo ustvarjajo, ostaja z ustvarjalno močjo oživljeno pričevanje o našem za naš kulturno geografski ambient najbolj naravnem in pristnem duhovnem življenju, ki ni v teh krajih nikoli zamrlo, ampak se v sklenjenih, ne vedno enakomernih valovih ohranja in preraja. Spomine nanj negujemo zlasti v knjižničnih, muzejskih, spomeniških, literarnih, galerijskih, tiskarsko-založniških in folklorno živih ter s tem tudi turistično privlačnih kulturnih postojankah, danes vključenih v turistični zemljevid Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine, razprostrt prek očarljivih naravnih lepot in krajinskih parkov. S svojo enkratno lepoto, prepoznavno mentaliteto in živo neposrednim pričevanjem je táko izročilo mnogo več kot le zgodovinski dokument, v globljem narodotvornem smislu pa postaja resnično živo in spodbudno, kadar je organsko vraščeno ne le v identiteto kulturno najbolj ozaveščenih posameznikov, ampak tudi v našo skupno domovinsko zavest, ker ga lahko šele takrat doživljamo tudi kot trajno izkaznico našega duhovnega obstoja, in šele s to zavestjo ga lahko samozavestno predstavljamo tudi drugim.

Milček Komelj

(Fotografije: Marko Klinc in s spleta)

Pripravil in obdelal : Franci Koncilija

PETEGA JUNIJA PRAZNUJEMO SVETOVNI DAN OKOLJA

MINISTRSTVO ZA OKOLJE IN PROSTOR POZIVA K VAROVANJU IN SKRBI ZA OKOLJE

Že leta 1972 je Generalna skupščina Združenih narodov 5. junij razglasila za svetovni dan okolja. Namen svetovnega dneva okolja je ozaveščati ljudi o okolju in posebnih okoljskih vprašanjih. Slovenija spada med najbolj biotsko pestre države v Evropi. O tem priča tudi dejstvo, da ima naša država največji delež območij Natura 2000 med vsemi državami članicami EU, ki obsegajo kar 37 odstotkov površine države.

Letošnja vodilna tema svetovnega dneva okolja je onesnaževanje zraka. Ljudje s svojim življenjskim slogom, ki zahteva veliko porabo virov, dodatno prispevamo k onesnaževanju zraka in globalnemu segrevanju. Proizvajamo in porabljamo več kot kdajkoli prej in tako ustvarjamo več toplogrednih plinov in onesnaževalcev zraka v obliki kemikalij in trdnih delcev. Čeprav se zdi, da sta spreminjanje podnebja in onesnaževanje zraka dve zelo različni zadevi, sta tesno povezani. Z zmanjševanjem onesnaževanja zraka varujemo tudi podnebje. Kakovost zraka, ki ga dihamo, je odvisna od naših vsakodnevnih izbir, povezanih z življenjskim slogom. Minister za okolje in prostor Simon Zajc poziva k varovanju in skrbi za okolje ter izpostavlja, da z okoljsko politiko prispevamo k varovanju okolja, da pa je pred nami še veliko izzivov, ki jih bomo morali rešiti skupaj.

Vlada RS se je že lotila priprave Dolgoročne podnebne strategije, ki sledi podobnim scenarijem za dolgoročne cilje zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2050, tudi z vmesnim ciljem do 2030. Sestavni del strokovnih analiz bodo tudi ekonomske analize, kjer bo poudarek na upoštevanju vseh posrednih in neposrednih stroškov. Študije na ravni EU in v svetovnem merilu jasno kažejo, da so neto koristi (tudi finančne) prehoda v ogljično nevtralno družbo mnogo večje od stroškov. To nam daje zagon, da se tudi pri nas odločno lotimo priprave vseh tovrstnih dokumentov. Pot v ogljično nevtralno družbo je namreč pot v trajnostni razvoj, zelena delovna mesta, zdravo in varno družbo vseh in vsakogar.   

 

Svetovni dan okolja v Evropi že peto leto obeležuje zaključek Evropskega tedna trajnostnega razvoja, v katerem uspešno sodeluje tudi Slovenija. Ta akcija spodbuja organizacijo dogodkov in drugih aktivnosti za ozaveščanje o trajnostnem razvoju in je povezana z uresničevanjem septembra 2015 sprejete Agende 2030 za trajnostni razvoj s 17 cilji trajnostnega razvoja. 

(Vir: Ministrstvo za okolje in prostor, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

 

DOLENJSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON JE V INTERNETNI OBLIKI

Nedavno smo na društveni spletni strani pisali o digitalizaciji dveh pomembnih knjig: 225 let novomeške gimnazije in Zgodovina Novega mesta Ivana Vrhovca. Sedaj pa nam je članica KDSŠ Darja Peperko Golob iz Knjižnice Mirana Jarca poslala obvestilo, da je digitaliziran tudi Dolenjski biografski leksikon, ki ga je večinoma napisal pokojni slovenist Karl Bačer (1917-2008).

Leksikon vsebuje več kot 2600 biografskih gesel o ljudeh, ki so pomembni za Dolenjsko: ali so se tu rodili, šolali, delovali (delujejo) ali pa so svoja dela posvetili oziroma jih posvečajo problemom Dolenjske, in to njenega širšega območja. Pred nami je širok spekter dejavnosti, ustvarjalnosti in dosežkov ljudi naše pokrajine, od znanosti, kulture, umetnosti do gospodarstva, izobraževanja, športa itd. Posamezna gesla so opremljena tudi s fotografijami.

Osnova za nastanek tega pokrajinskega biografskega leksikona je bilo Gradivo za dolenjski biografski leksikon avtorja Karla Bačerja. To gradivo je sprva okoli dvajset let izhajalo periodično, leta 2004 pa ga je Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto izdala v knjižni obliki.

Internetna oblika leksikona je pomembna pridobitev knjižnice, saj nam omogoča aktivno urejanje in dodajanje novih podatkov in imen, ki so v času, ko je Gradivo za dolenjski biografski leksikon nastajalo, šele stopala na prizorišče. Hkrati je leksikon laže in hitreje dostopen uporabnikom širom Slovenije in izven njenih meja, skratka vsem uporabnikom interneta.

Spoštovani uporabniki Internetnega dolenjskega biografskega leksikona, k sodelovanju vabimo tudi vas! S svojimi predlogi, pripombami, informacijami nam pišite na e-mail naslov: gradivo@nm.sik.si. Hvala.

(Vir: Knjižnica Mirana Jarca, fotografije Franci Koncilija in s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

AKADEMIJA 2019 – E-PROMOCIJA KULTURNE DEDIŠČINE V POREČJU KRKE IN KOLPE

Miha Japelj

SKLEPNE MISLI – ZAKLJUČKI AKADEMIJE 2019

Uvod

Odbor za promocijo kulturne dediščine Novo mesto je letos, v sredo, 22. maja, v Kulturnem centru Novo mesto ponovno in uspešno izvedel »Akademijo 2019 – E-promocija kulturne dediščine v porečju Krke in Kolpe«. Na Akademijo smo povabili številne priznane in pomembne slovenske profesorje in strokovnjake iz družboslovnih, tehničnih in drugih ved. Na akademijo pa smo posebej povabili še izbrane župane iz naših in hrvaških krajev. Zanimiv in raznovrsten program s širokega področja kulturnih dejavnosti smo izvedli v treh posebnih panelih, ki jih v nadaljevanju tudi podrobno predstavljamo.

Akademijo smo pričeli z lepo glasbeno točko (dijak Gašper Turk in profesorja Tomaž Koncilija in Vanja Popov z novomeške gimnazije). Udeležence Akademije je najprej v imenu Odbora pozdravila dr. Vida Čadonič Špelič, direktorica Občinske uprave MO Novo mesto. Zanimivo in učinkovito je predstavila nekatere pomembne dosežke našega mesta, od bogate arheološke in kulturne dediščine pa vse do sodobne obnove in ureditve novomeškega trga. Naše Novo mesto se ponaša z najstarejšo gimnazijo v bivši avstro-ogrski državi! Letos pa bomo tudi ponosno praznovali 550. obletnico prihoda frančiškanov v naše mesto. Kratke predstavitve, izbrane misli in nekatere zaključke predstavljamo v nadaljevanju.

Predsednik Odbora za promocijo kulturne dediščine Novo mesto

Prof. dr. Miha Japelj

PANEL I

Voditeljica panela: doc. dr. Lea-Marija Colarič-Jakše

Doc. dr. Julij Nemanič je predstavil prispevek »Ali razumemo vsestransko vlogo vinske trte in vina v naši civilizaciji?« ter opozoril, da je treba poudarjati ekonomsko, socialno, ekološko in kulturno vlogo vinske trte za ohranitev poseljenosti, kulturne krajine in razvoj naravi prijaznega turizma ter širiti vedenje o zdravem in tveganem pitju vina. Vsakdo, ki kupi slabo vino, škoduje dobrim vinom. Ohranjati in bogatiti je treba našo prehransko dediščino z vključevanjem vina na osnovi novih eno-gastronomskih spoznanj, pri tem pa pospešeno izobraževati vinogradnike, gostince in turistične delavce za razumevanje vloge vina in poslanstva, ki jim je zaupano.

Alenka Černelič Krošelj je predstavila prispevek »Izzivi in priložnosti kulturnega turizma: Gradovi Posavja«, ob tem pa še spletno stran Gradovi Posavja, pri kateri je potrebno aktivno in ažurno delovanje. Poudarek je treba dati dnevu odprtih vrat na svetovni dan turizma – 27. 9. Poseben pomen v njihovem delovanju imajo programsko sodelovanje na regionalni ravni pri pripravi skupnih paketov s Termami Čatež in skupne aktivnosti za pripravo ITP v Posavju in širše, prijave na razpise za omogočanje intenzivne in kakovostne promocije ter iskanje možnosti za pridobivanje drugih projektnih sredstev za skupno izvajanje programov in promocije. Pomembni so trdno partnerstvo, ki ga je nadalje treba razvijati in vključevati še preostale gradove in sorodne stavbe v Posavju in širše, medregijsko povezave v Sloveniji in čezmejno, predvsem pa pridobivanje podpore vseh financerjev za obsežnejše skupne aktivnosti na področju skupne prepoznavnosti in promocije.

Zoran Krstulović je predstavil prispevek »Pomen digitalne knjižnice Slovenije za e-promocijo kulturne dediščine«. Digitalna knjižnica Slovenije (www.dlib.si) veliko prispeva k dostopnosti in prepoznavnosti kulturne dediščine v spletnem okolju. S postopki digitalizacije in zagotavljanja prostega dostopa do digitaliziranih vsebin, z ustvarjanjem digitalnih zbirk in virtualnih razstav, oblikovanjem učnih virov ter omogočanjem ponovne uporabe digitalnih objektov in metapodatkov dLib neposredno promovira kulturno dediščino in skrbi, da je vedno »pod prsti« spletnih uporabnikov. V naslednjem letu se bodo osredotočali na sistematično digitalizacijo posameznih zaključenih korpusov gradiva s ciljem do konca strateškega obdobja dokončati digitalizacijo vseh časnikov in časopisov, ki so na Slovenskem izhajali do leta 1945, vključno z izseljenskim časopisjem.

Zaslužni prof. dr. Janez Bogataj je s prispevkom »Zakaj je prehranska dediščina Dolenjske temelj njene gastronomske strategije?« opozoril na dosledno izvajanje Strategije gastronomije Dolenjske na celotnem njenem območju, torej v vseh dolenjskih občinah, in na izobraževanje dolenjskih gostincev o interpretiranju lokalnih in regionalnih jedi ter jedi štirih letnih časov. Poudaril je pomen aktivnejšega vključevanja medijev, zlasti televizije, v izobraževalna prizadevanja za celotno dolenjsko prebivalstvo, kar velja tudi za e-promocijo na tem področju. Potreben bo dvig ravni promocijskega gradiva (tiskanega in elektronskega), poleg nekaterih že uveljavljenih kulinaričnih prireditev (npr. Festivala velikonočne potice na Otočcu) pa potrebujemo še nekaj kakovostnih prireditev s tega področja in več tesnejšega sodelovanja s strokami, ne le z najrazličnejšimi agencijami.

Doc. dr. Lea-Marija Colarič-Jakše je predstavila pomen e-promocije kulturne dediščine v porečju Krke in Kolpe na področju turizma, ki potrebuje posebno pozornost, nove paradigme, strokovne in znanstvene pristope ter odgovore na vprašanja, kje smo, kam gremo in kako bomo prišli tja, kamor gremo. Odpreti se moramo globalnemu svetu, pri tem pa paziti, da ne izgubimo svoje identitete, jezika, zgodovinskega bogastva, lokalnosti, avtentičnosti, gostoljubnosti in mnogovrstnosti ter specifičnosti slovenskega naroda. Pri tem potrebujemo komunikacijske in pristne odnose, povezovanje, sodelovanje, soustvarjanje in mreženje. Stremeti moramo h kakovosti proizvodov, odličnosti, trajnosti in družbeno odgovorni usmerjenosti na vseh ravneh, saj je turizem hitro rastoča in strateška gospodarska dejavnost, ki razvija kakovostne butične proizvode in doživetja ter privablja obiskovalce od blizu in daleč. To je še posebej pomembno v obdobju, ko se pripravljamo na obsežni projekt »Slovenija – European Region of Gastronomy 2021« in razvijamo kolektivne tržne znamke.

PANEL II

Vodja panela: prof. dr. Miha Japelj

Akad. prof. dr. Milček Komelj, literarni zgodovinar, umetnik in pesnik, nam je predstavil svoje razmišljanje o globokem pomenu umetnostne dediščina Novega mesta, ki je bleščeč del svetovne dediščine. V svojem prispevku je akademik Komelj orisal pomen raznovrstne dediščine naših krajev z omembo samostanov, gradov, cerkva, slikarjev, književnikov in glasbenikov. Milček Komelj nas prepričuje, da s kulturnimi vrednotami v prvi vrsti osmišljamo sami sebe in svoj narodni obstoj. Lani, ob svoji 70-letnici, je dr. Milček Komelj podpisal obsežno avtobiografijo »Življenje z umetnostjo« ,v katero je vključil eseje, spise in stihe, še neobjavljene fotografije in predvsem spomine na dolgoletno delo o v umetnosti.

Milček Komelj nas je prav vse navdušil s svojimi besedami, mislimi in bogatim poznavanjem naše čudovite in bogate kulturne dediščine. Njegov nastop je bil »pravljična rapsodija slovenske besede in domoljubja«.

 

Dr. Janez Gabrijelčič je v našem panelu predstavil Društvo Rastoča knjiga, Deklico z rastočo knjigo in Združene rastoče knjige sveta kot edinstveno promocijo kulture, znanosti, univerzalne ljubezni ter miroljubnega sodelovanja z znanostjo. Dr. Gabrijelčič je tudi »oče« in idejni vodja vseh prizadevanj Društva Rastoča knjiga. Z organizacijo dogodkov – od razstav do nastopov kulturnih skupin na lokalni, regionalni in nacionalni ravni – društvo skrbi za ozaveščanje o pomenu slovenske knjige danes. Društvo posega tudi v mednarodni prostor. Z razstavami slovenskih knjižnih antikvitet so se že predstavili v univerzitetnem Gentu, Zürichu, Münchnu, Celovcu in drugod. Rastoča knjiga, Deklica z rastočo knjigo in Združene rastoče knjige sveta praznujejo že devetnajstletnico svojega obstoja. Iskreno čestitamo!

Janez Gabrijelčič nas je zelo vneto in navdušujoče prepričal, da smo spoznali, »da je prav on katalizator nadaljnje rasti rastočih knjig Slovenije in sveta«.

 Dr. Barbara Jaki je doma in v svetu priznana umetnostna zgodovinarka in svetovljanka. Vrsto let je direktorica osrednje slovenske galerije likovnih del. Novomeščanka je v Narodni galeriji do sedaj doživela kar nekaj »zvezdniških« trenutkov, med katerimi velja izpostaviti vsaj veliko razstavo slovenskih impresionistov, ki so bili pozneje razstavljeni tudi v Parizu, ter odprtje prenovljenih in razširjenih prostorov galerije pozimi leta 2016.

V našem panelu nam je potrdila, da je umetnostna dediščina Novega mesta del svetovne dediščine. Njena prednost je v kontinuirani kakovosti od prazgodovine do danes, z nekaj mednarodno izstopajočimi trenutki: prazgodovina, srednji vek, renesansa, barok, secesija, ekspresionizem, nova stvarnost in pozneje v 20. stoletju predvsem slikarstvo in fotografija.

Dr. Jaki je bila ta dan zadržana, njen pisni prispevek pa bo lep doprinos k celostni predstavitvi naše Akademije.

Dr. Jože Gričar, zaslužni profesor Univerze v Mariboru, se s svojo profesionalno, znanstveno, pedagoško in raziskovalno dejavnostjo na sodobnem in ključnem področju informatike vidno uveljavlja v slovenskem, evropskem in svetovnem prostoru. Z uresničevanjem e-živih laboratorijev (eLivingLab) vnaša prof. Gričar v slovenski prostor povsem nova znanja in nova informacijska orodja! Ta pravzaprav ponazarjajo okolja, v katerih se ciljno povezujejo raziskovalci, razvojniki in uporabniki iz podjetij, vladnih organizacij, univerz ter drugih raziskovalnih ustanov, da bi v čim krajšem času (vsi skupaj!) razvili svoje tarčne cilje (pri čemer je cilj lahko izdelek, storitev, rešitev, specifična tehnologija ali prototip) in jih preizkusili in uvedli v svojih okoljih.

Poseben pomen pa naj ima »tarčni cilj«, ki ga bodo dr. Gričar in vsi predavatelji iz vseh treh panelov predstavili v okviru e-promocije kulturne dediščine in turizma v porečju Krke in Kolpe.

Po njegovem učinkovitem predavanju sem se mu zahvalil in dejal, da »prof. Gričar s svojim neizmernim entuziazmom in znanjem široko e-povezuje Slovenijo s svetom in povečuje naš ugled«.

Prof. Janez Weiss je uspešen in plodovit belokranjski zgodovinar. V lanskem letu je uredil in izdal odlično zgodovinsko knjigo Naumarkt-Moettling-Metlika – nastanek in razvoj mesta od konca 13. do začetka 19. stoletja. V našem panelu je prof. Weiss razpravljal o fenomenu pomembnih povezav prostorov severno in južno od Gorjancev, ki so, čeprav ločeni z različnimi mejami, skozi prav vsa stoletja utripali v sinhronem ritmu civilizacije, ekonomije in kulture.

Gospod Janez Weiss nas (me) je s svojim prispevkom navdušil, tako da sem mu ob zahvali dejal, da je vse slišano »lepota slovenske besede in bogatega znanja slovenske in belokranjske zgodovine«.

 Franci Koncilija, prvi župan MO Novo mesto, je na Akademiji 2019 najprej predstavil dosežke in rezultate na ravni evropskega pilotnega projekta Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine (1995), ki je bil implementiran za razvoj specifične turistične ponudbe in revitalizacijo podeželja na Dolenjskem in v Beli krajini. Zaradi izredne kompatibilnosti tega projekta z e-projektom promocije kulturne dediščine v porečju reke Krke in Kolpe pa je na koncu predstavitve tega projekta podal pobudo za združitev vseh pridobljenih dragocenih izkušenj ter doseženih uspehov v dobrobit ljudi Dolenjske in Bele krajine.

Prispevek gospoda Koncilje je tudi odlična spodbuda za nadaljnje smotrno povezovanje izkušenj in številnih znanj na področju kulturne dediščine.

PANEL III – PANEL ŽUPANOV

Vodja panela: mag. Bojan Kekec

V tretjem panelu so župani nekaterih večjih občin porečja Krke in Kolpe predstavili razvojne dosežke občin, trenutne projekte v izvajanju ter vizijo razvoja za naprej.

Bojan Kekec, podžupan MO Novo mesto, ki je panel županov tudi vodil, je v uvodnem delu poudaril, da so lokalne skupnosti ključni nosilci razvoja in kakovosti življenja. Razvojni denar se še vedno v veliki meri črpa iz proračuna EU, zato je pomembno, da ostanemo v teh povezavah. Kljub temu pa imajo državljani pogosto občutek, da je politika preveč oddaljena od odločitev ljudi in da so politične institucije rigidne in zastarele in sveta preprosto ne znajo več spreminjati na bolje, zato prihaja tudi do evroskepticizma. Opozoril je, da še vedno nimamo ustanovljenih regij, kljub temu da so te zapisane v Ustavi RS in bi bile izrednega pomena pri črpanju evropskih sredstev, ki jih je Slovenija do konca leta 2018 počrpala le 18 %.

V drugem delu pa je predstavil strategijo razvoja in aktualne razvojne projekte v MO Novo mesto.

Alojz Kastelic, župan Občine Trebnje, je poudaril pomen ohranjanja kulturne dediščine in pomembnih projektov in izzivov, s katerimi se srečuje v svoji občini. Galerija likovnih samorastnikov Trebnje, v kateri je urejena stalna zbirka del likovnih samorastnikov – naivcev –, je bila ustanovljena leta 1971 in njena zbirka je vsako leto obsežnejša. Osrednja knjižnica Trebnje je kraj srečevanja, dogodkov, prireditev in sodelovanja med ljudmi. Predstavil je tudi pomembne kulturno-arhitekturne znamenitosti in etnološke posebnosti (Baragova domačija, sakralni objekti, razvaline gradov, 15. poldnevnik …).

Miran Stanko, župan Občine Krško, je na začetku na kratko predstavil Občino Krško z osnovnimi fizičnimi kazalniki, njeno tradicionalno povezanost z energetiko, izgradnjo elektrarn na spodnji Savi s premišljenimi posegi v prostor ter kmetijstvo in sadjarstvo, ki sta pomemben del samooskrbe na tem območju. Na koncu pa je poudaril tudi pomen kulturne dediščine ter ob tem omenil nekatere pomembne kulturno-zgodovinske spomenike v občini, povezane predvsem z obdobjem reformacije in protestantizma, ki ga poosebljata Adam Bohorič in Jurij Dalmatin.

Darko Zevnik, župan Občine Metlika, je poudaril pomen ohranjanja kulturne in naravne dediščine, s katerima je Metlika povezana že več stoletij. Razvito vinogradništvo in kmetijstvo sta pomemben del kulturne dediščine, ki jo ohranjajo v Metliki. Primer Drašičev, kjer je ohranjeno ljudsko stavbarstvo, in soseske zidanica s svojevrstno vlogo »vinske banke«. Tradicionalne prireditve, kot so Vinska vigred, postajajo poznane tudi onkraj naših meja. Župan je pohvalil tudi dobro čezmejno sodelovanje s hrvaškimi občinami, kar podpira tudi EU s svojim financiranjem.

Mag. Marijana Tomičić, vodja uprave za razvoj mesta Karlovac, je predstavila zgodovino Karlovca in pomembne prireditve in projekte s področja ohranjanja kulturne in naravne dediščine. Predstavljeni so bili tradicionalna prireditev »Dnevi piva« v Karlovcu, ki ima že dolgo tradicijo, turistična vožnja po reki s splavom, s kakršnim so nekoč vozili žito, in zelo zanimiv projekt akvarija sladkovodnih avtohtonih ribjih vrst s tega področja, ki so ga zgradili s financiranjem iz EU.

 Andrej Kavšek, župan Občine Črnomelj, je v uvodni predstavitvi nanizal nekaj statističnih podatkov o Občini Črnomelj, ki je po površini ena večjih v Sloveniji in zaradi tega tudi zelo zahtevna za financiranje. Sicer pa ima Občina Črnomelj bogato zgodovino že iz časa pozne bronaste dobe, kar potrjujejo vsakoletne izkopanine ob rekonstrukcijah in gradnjah. Jurjevanje kot najstarejši folklorni festival v Sloveniji je pomemben del turistične ponudbe in tudi ohranjanja kulturne dediščine. Opozoril je tudi na neustrezne prometne povezave, saj se veliko Belokranjcev vsak dan vozi na delo v Novo mesto in Ljubljano, kar bi rešili z večkrat omenjeno tretjo osjo.

Meta Retar, vodja kabineta župana, je predstavila nove pristope komuniciranja z občani s posodobljenimi spletnimi stranmi, ki omogočajo aktivno spremljanje vseh dogajanj v MO Novo mesto.

 Gordana Lipšinić, županja Občine Ozalj, se je na koncu zahvalila za povabilo in poudarila, da so takšni dogodki, kot je Akademija 2019, pomembni za kakovostno sodelovanje in izmenjavo dobrih praks med občinami. 

PLASTIČNIM VREČKAM JE ODKLENKALO

Te dni je Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) obvestilo javnost, da od 1. septembra 2019 naprej trgovci, ki bodo pristopili k dogovoru v obliki kodeksa, ki ga je sprejela vlada, potrošnikom na blagajnah maloprodajnih mest v trgovinski dejavnosti ne bodo več prodajali plastičnih nosilnih vrečk. Dogovor tako trgovska podjetja in potrošnike spodbuja k zmanjševanju prodaje in uporabe plastičnih nosilnih vrečk, hkrati pa bo to začetek prizadevanj zaboljše varovanje okolja.

 foto:Igor Mali

Raven potrošnje plastičnih nosilnih vrečk v EU se od države do države močno razlikuje, in sicer zaradi razlik v potrošniških navadah, okoljski ozaveščenosti ter učinkovitosti ukrepov politike, ki so jih sprejele nekatere države članice EU že pred uveljavitvijo Direktive glede zmanjšanja potrošnje plastičnih nosilnih vrečk. Nekaterim državam članicam EU je že do sedaj uspelo občutno zmanjšati prodajo in potrošnjo plastičnih nosilnih vrečk.

Najuspešnejše države so to dosegle z naslednjimi ukrepi: z določitvijo nacionalnih ciljev za zmanjšanje potrošnje, s prepovedjo brezplačnih plastičnih nosilnih vrečk, z določenimi ekonomskimi ukrepi (npr. okoljska dajatev) ter s seznanjanjem potrošnikov. Slovenija s tem dogovorom uresničuje v primerjavi s priporočili Evropskega parlamenta in Sveta EU ambiciozno okoljsko politiko, s katero se je zavezala, da se v letu 2019 ukine prodaja lahkih nosilnih plastičnih vrečk. 

(Vir: Ministrstvo za okolje in prostor, fotografije pa so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

 

MOJA DOLENJSKA

Že sredi aprila 2019 je bilo v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu odprtje likovne razstave del, ki so jih ustvarili nadarjeni slikarji likovne sekcije Jutro, ki deluje v okviru Društva upokojencev Novo mesto. Slike je razstavilo okoli deset likovnikov, izdelane so bile v različnih tehnikah, večinoma vedute iz okolice Novega mesta.

     

Likovna sekcija Jutro je bila pri Društvu upokojencev Novo mesto ustanovljena že leta 2002. V 17 letih ustvarjanja so uspešno sodelovali na številnih razstavah, likovnih delavnicah, na ex-temporih, na slikarskih kolonijah in na ogledih umetniških del v galerijah doma in v tujini. Zato ni čudno, da so imeli najbolj aktivni člani okoli 75 samostojnih razstav. V likovni sekciji Jutro je aktivnih 15 do 20 članov, ki so večinoma doma iz Novega mesta in Dolenjske. Zato so omenjeno razstavo poimenovali Moja Dolenjska.

 

Člani likovne sekcije Jutro tudi v tretjem življenjskem obdobju živijo aktivno, likovno ustvarjanje pa jim daje nov, še popolnejši smisel bivanja. Pri tem uspešno sodelujejo z društvom za napredek Hribovec iz Rihpovca in z društvom Machova dediščina pod Gorjanci, z mešanim pevskim zborom in z Literarno sekcijo Društva upokojencev Novo mesto. Prepričani so, da jih osvajanje novih likovnih tehnik, kritično likovno opazovanje, spoznavanje umetnosti in umetnostne zgodovine ter negovanje pristnih medčloveških odnosov osebnostno bogatijo in osrečujejo.

(Vir: Likovna sekcija Jutro, fotografiral je Franci Koncilija)

Pripravil: Franci Koncilija

 

 

 

 

 

 

KULTURNO REŠETO

Rastoča knjiga

V četrtek so Državni svet Republike Slovenije, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Mestna občina Ljubljana, Javni sklad Republike Slovenije za kulturno dejavnost, Narodna in univerzitetna knjižnica ter Društvo Rastoča knjiga pripravili slovesen kulturni dogodek ob kipcu Deklica z rastočo knjigo. Deklica, ki vsako leto zraste za 2 cm, je tokrat dobila misel pesnika Milana Dekleve: »Dokler bo beseda, bo stala gora spoštljiva v svoji višini.«


Dr. Janez Gabrijelčič

Irena Polanec – Pisma Evi

V Galeriji likovnih samorastnikov Trebnje je Irena Polanec razstavila svoja najnovejša umetniška dela, ki jih je združila v cikel Pisma Evi. Polančeva meni, »da je bila Eva ustvarjenav raju in je edina ženska, ki je izkusila popolno skladnost stvarstva. Bila je prva ženska, ki je doživela moč skušnjave, padec in izgon iz raja. Ni bila ustvarjena, da bi preprosto verjela, zato si je želela in drznila, da s svobodno voljo in lastnimi spoznanji spreminja in ustvarja (vesoljstvo) lepoto. To so drzne in ambiciozne želje; njihova uresničitev je mogoča le po poti negotovosti, trpljenja in bolečine. Pa vendar je to veličasten cilj, ki prinaša radost in svetlobo v temačna srca. In to je poslanstvo umetnosti.« Na otvoritvi je bilo izjemno veliko ljudi, spoznali smo nemirno umetnico, svetovljanko, zaljubljeno v Pariz in romantiko, pa tudi gostoljubnost in kakovost Galerije ter Glasbene šole v Trebnjem.

Monument Drago Tršar v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki

Velikan modernega povojnega kiparstva je iz osebne zbirke razstavil svoje čudovite umetnine v keramiki in bronu ter drugih kovinah. V sedmih dvoranah Galerije Božidarja Jakca so pregledno predstavljena njegova kiparska dela, kot na primer zelo poznani napeti Bik, Popis, Figura v notranjosti, Rast in plastike množic. V posebni sobi so njegove keramične skulpture in krožniki, na stenah pa njegove risbe in slike. V zadnji dvorani blestijo mojstrsko izdelane glave slovenskih literatov in umetnikov od Primoža Trubarja, Ivana Cankarja do Staneta Severja idr.Med njimi je tudi kipec našega predsednika dr. Milčka Komelja.

Irwin

Galerija Božidarja Jakca gosti tudi mednarodno razstavo Was ist Kunst Bosna in Hercegovina/Heroji 1941–1945. Namen mednarodno uveljavljenje skupine IRWIN je v nadaljevanju avtorskih projektov Was ist Kunst tokrat poseči v ideološko blokado znotraj države Bosne in Hercegovine. Projekt je zasnovan na interpretaciji portretov vseh narodnih herojev Bosne in Hercegovine iz časa II. svetovne vojne. Razstava je nastala v sodelovanju z Muzejem sodobne umetnosti Republike Srbske in Zgodovinskim muzejem Bosne in Hercegovine. Razstavo so postavili v nekdanjo cistercijansko cerkev v Kostanjevici.

Bralna značka za odrasle

Knjižnica Mirana Jarca nas vabi, da se pridružimo akciji Bralna značka za odrasle. V njenih prostorih dobimo zloženko s seznamom 69 knjig, od katerih jih moramo prebrati vsaj pet. Seznam vsebuje odlične knjige, kot so Donava, Hiša ob mošeji, Most na Drini… Knjige je treba prebrati do 5. januarja 2020, na zloženki pa odgovoriti na tri vprašanja o vsaki prebrani knjigi in jo z osebnimi podatki vred poslati knjižnici. Čudovita pobuda je izjemno vabljiva, vzemite jo za svojo, pridružimo se Bralni znački naših otrok, vnukov, pravnukov …https://www.nm.sik.si/si/odrasli/bralnaznacka/

Knjižni sejem v Galeriji Krka Novo mesto 

Ljubitelji knjig se bodo gotovo zbrali in srečali na knjižnem sejmu, ki ga vsako leto organizirajo Kulturno umetniško društvo Krka, Mladinska knjiga in Knjižnica Mirana Jarca. Sejem je bil odprt v ponedeljek, 20.5.2019, njegova gosta pa bosta pisatelja Tadej Golob in Feri Lainšček. Na enem mestu bo mogoče spoznati celotno tržno ponudbo knjig, ki je v enem letu obogatila našo domovino. Razkošje, ki že 42 let dokazuje odličnost Krke in Dolenjske.

(Fotografije so s spleta)

Pripravila: Joža Miklič

ALI SO NA DOLENJSKEM POZABILI NA CANKARJA?

V petek, 10. maja 2019, se na Dolenjskem in v Novem mestu na 143-letnico rojstva najimenitnejšega slovenskega pisatelja in dramatika Ivana Cankarja (1876–1918), ni spomnilo bog ve koliko kulturnikov in kulturnih ustanov.Razumljivo, saj je bilo ta dan v središču pozornosti odprtje uspešno prenovljenega Glavnega trga, kar je gotovo zelo pomembna pridobitev za mesto in ljudi.

    

Ivan Cankar res nima veliko povezave z Novim mestom in Dolenjsko, vendar bi se katera od kulturnih ustanov ali društev, da ne omenjam Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine, s kakšno primerno simbolično prireditvijo lahko spomnila na ta dogodek. V drugih krajih je bilo drugače. V Cankarjevi rojstni Vrhniki je bila slavnostna akademija. Pod naslovom Umetniku v spomin pa so v sklopu Cankarjevega doma v Ljubljani na ploščadi ob Cankarjevem spomeniku, ki ga je izdelal kipar Slavko Tihec, pripravili tradicionalno slovesnost. Navsezadnje so tudi na Rožniku obudili spomin na Ivana Cankarja s prireditvijo z naslovom Cankar in Župančič na Rožniku.

Naj še spomnimo, da je lani Cankarjev dom s festivalom Cankar o Cankarju počastil 100. obletnico njegove smrti, kjer si je osrednjo gledališko koprodukcijo Pohujšanje v dolini šentflorjanski ogledalo okoli 20.000 gledalcev.

(Vir: Večer in Delo, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija