Arhivi Kategorije: Zanimivosti

POGOVORNI VEČER O OPERI NA DOLENJSKEM

V sredo zvečer, 12. septembra 2018, je bil v Parku Rastoče knjige pri knjižnici Mirana Jarca pogovorni večer o operi na Dolenjskem. Znano je, da je po zaslugi in pod okriljem prizadevnih, nadarjenih in predanih članov Vokalne akademije Jurija Slatkonje, ki deluje pod okriljem Zavoda Friderika Ireneja Barage v sklopu novomeške škofije, Novo mesto postalo prepoznavno kot mesto, kjer uspešno deluje tudi glasbeno gledališče – opera. Navkljub slabim pogojem delovanja zavod dviguje raven produkcije, kar se odraža tudi na odličnem odzivu vedno številnejšega občinstva. V treh sezonah so uprizorili že tri operne premiere v lastni produkciji in celo v lastni glasbeni ustvarjalnosti: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Vse tri opere so bile pri občinstvu odlično sprejete.

Na večeru v Parku Rastoče knjige je potekal zanimiv in sproščen pogovor o možnostih razvoja in prihodnosti opere na Dolenjskem, ki ga je vodila Jasmina Spahalić iz Brežic. Gosta večera pa sta bila skladatelj in pevec Tom Kobe ter skladatelj in pedagoško-umetniški vodja novomeškega konservatorija za glasbo Aleš Makovac. Sogovornika sta predstavila svoj pogled na uspešno opravljeno delo, na kar sta zelo ponosna. Poudarila sta, da so začeli tako rekoč iz nič, ko je bilo veliko improvizacije, vendar so z veliko optimizma in zagnanosti kmalu dosegli zavidljive rezultate. Najpomembnejše delo pa je gotovo opravila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. V nadaljevanju pogovora je bilo kot rdeča nit ves čas prisotno dejstvo, da je glavna omejitev za razvoj opere v Novem mestu – pomanjkanje prostora. Izgradnja nove operne hiše je še vedno neuresničljiva, realno pa je pričakovati večnamensko dvorano.

Na koncu pogovora, ki je bil večkrat prekinjen s posnetki iz vseh treh oper, so si bili vsi enotni, da je opera čudovita umetnost, kjer se hkrati srečujejo tudi vse druge umetnosti, zato je opera kraljica umetnosti.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

BAJESLOVNA BITJA NA GORJANCIH

Prepoznavnost in priljubljenost obmejnega  hribovja Gorjanci je gotovo ohranil slovenski pisatelj Janez Trdina, neutrudni popotnik in zapisovalec običajev,  značajev in ljudskih zgodb »Podgurcev«… Njegove Bajke in povesti o Gorjancih še danes negujejo pravljični preplet kulture, narave in bajeslovnih bitij. Vse to izpričuje pristno življenje in duhovno bogastvo Uskokov, Dolenjcev in Belokranjcev. Z besedo »bajka« je poslovenjen tuji izraz »mytos«, ki označuje povesti poganskih religij. Bajke, pripovedke, legende in pravljice so oblike narodne pripovedne umetnosti in zato zelo dragocene…

VOLKODLAK

V Gorjancih je »Vukodlak« pošast s pasjo podobo, samo mnogo večja kakor pes. Ušesa ima dolga in tenko prirezana, na nogah pa ostre in dolge kremplje. Porastel je z gosto sivo dlako in ni tako hudoben kakor Pasjedlan. Volkodlak ima srednje dolg in črn rep, v katerem ima skrito vso svojo moč. Ponoči se klati po gozdu, podnevi pa ždi v globokih jamah in kuje hudobne naklepe proti ljudem.

Volkodlak

Volkodlak ima srednje dolg in črn rep, v katerem ima skrito vso svojo moč. Ponoči se klati po gozdu, podnevi pa ždi v globokih jamah in kuje hudobne naklepe proti ljudem. Včasih zavije tudi k človeškim bivališčem in gre na vas k ošabnim dekletom. Toda ne v živalski podobi, temveč kot človek. Volkodlak se namreč lahko spremeni tudi v krasnega mladeniča, ali pa v kakšno drugo bitje…

ŠKRAT V HUDI PEČI NA GORJANCIH

V Hudi peči na Gorjancih je že od nekdaj domoval Škrat ali Škratlja. Ta hudobec je bil velik slepar, in nesrečo je želel vsakomur, tudi svojemu prijatelju.

Ta spaka je bila majhne rasti, kakor kakšen desetletni otrok. V rokah je po navadi držal mošnjo zlatnikov, katere je podaril tistemu, ki je pokleknil pred njim. Torej je bil tudi častihlepen. Škrat je gorski duh, ki ga vidijo drvarji, lovci in drugi ljudje, ki prihajajo pogosto v gozd in v gore. Nekega dne, ko je sedel na skalah, visoko v Gorjancih, se je ponesreči tako hudo udaril v glavo, da je umrl. Od tistega časa so se pri teh skalah, ki jim sedaj pravijo Huda peč, ali hude pečine, vedno dogajale same nesreče. Pobilo se je nekaj krav, več košut in neka ženska…

KRVAVI KAMEN

V starih časih so tudi na Gorjancih živeli velikani in ljudje so jih imenovali Ajdi. Imeli so človeško podobo, bili pa so strašno močni in veliki, vendar brez prave pameti. Prvi rod velikanov je živel na Zlati gori, od tam pa so se preselili tudi na Gorjance. Kadar so ruvali drevesa s koreninami vred, se je treslo in hreščalo po vsem Podgorju.

Pogovarjali so se med seboj kar od gore do gore in če so si morali kaj sposoditi, so samo zaklicali in vrgli  potrebno stvar z druge gore. Tudi po vodo niso hodili tako kot ljudje, s posodami, temveč so se samo nagibali z gore in pili vodo iz najbližjega studenca. Na vrhu Gorjancev pa še danes stoji velika skala, na kateri so ajdovski pradedi na njej darovali svojim bogovom mladeniča in njegovo nevesto.

ČAROVNICE NA OPATOVI GORI

V globokem jarku, ki se razteza od Ravne gore pod Mirčevim križem, je nekdaj žuborel kristalno čist potoček. Pod Štembuhom je v soteski potoček v skale izdolbel  krasne slape, ob katerih je bila naravna podzemska jama. V njej  so prebivale tri čarovnice, ki so včasih bile rojenice. To je bilo v času, ko so začeli zidati kostanjeviški  samostan. Ena izmed njih se je spremenila v vrano in odletela v dolino na oglede. Z grozo je ugotovila, da so ljudje začeli zidati cerkev – Zveličarjevo hišo.

Čarovnice so sklenile, da tega pa ne bodo dopustile, in od tistega dne so vsako noč  porušile vse, kar so zidarji preko dneva sezidali. Stari menih je spoznal, kaj mora storiti. Na gradbišču je zbral vse kostanjeviške meščane in okoliške tlačane in v naglici, dokler ni sonce zašlo za vodeniškim hribom, so sezidali stolp in vanj obesili zvon iz cerkve sv. Neže v Kostanjevici, ki ga je blagoslovil pobožen menih. Tedaj je prvič zapel zvon in njegov mili glas se je razlegal daleč v Gorjance. V tistem trenutku se je zaradi jeze čarovnic zrušilo pol Opatove gore, nastal je silen vihar, ki je lomil orjaške bukve, in potoček je izginil. Ko so si ljudje kasneje ogledali to razdejanje, so odkrili tri kamnite postave, stoječe tam nepremično za veke. In vse to lahko vidite še danes, če se povzpnete iz Orehovca v hrib…

CVETNIK

Nekje visoko na Gorjancih je bilo veliko skalovje, med njim pa se je širil Cvetnik, prav majhen vrtec, ves poln najlepših in dišečih rož.  Težko ga je bilo najti, če pa je kdo zašel v ta Cvetnik, je bil popolnoma prevzet nad njegovo lepoto. Od takrat dalje ni več jedel niti pil, na povratek domov pa sploh ni pomislil. Tako je kmalu brez bolečin umrl.

Toda ta raj na zemlji ni bil vedno takšen. V tej gorski kotlini  so se razraščali  plevel, trnje, osat in koprive. Tukaj se je naselil Vlah Elija, da bi v pobožni molitvi in pokori sklenil svoje življenje. Nekoč sta ga obiskala dva utrujena in bolna popotnika in prosila za jed in prenočišče. Vlah Elija je zaklal svojo kozo in jima spekel meso; še celo čutaro vivodinca, ki ga je hranil za bolne dni, jima je dal. Zvečer se uležeta v njegovo posteljo, puščavnik pa se je zadovoljil z ležiščem v nastelji.

Potem se mu v sanjah prikažeta popotnika, obdana od nebeške slave! Eden je bil sam gospod Bog, drugi pa sv. Peter. Gospod Bog je rekel puščavniku Eliji: »Ker si bil usmiljen do naju, dam svoj blagoslov tebi in kraju, kjer prebivaš.« Ko se je puščavnik prebudil, popotnikov ni bilo več, kraj, kjer je prebival, pa se je spremenil v raj… Puščavnik se je tudi pomladil in živel še mnogo let na tem svetu. Cvetnik pa še dandanes priča o božji slavi in milosti!

Vir : Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Družba sv. Mohorja, Celje, 1930.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MONOGRAFIJA PESMI IN IGRE DANETA ZAJCA

Miren, a hkrati vzkipljiv

Pesnik Dane Zajc

Pri Založbi ZRC so konec junija 2021 izdali monografijo Pesmi in igre Daneta Zajca, ki prinaša tako bolj teoretsko obarvane razprave kot precej intimne spomine na enega največjih slovenskih pesnikov.

UVOD

Dane Zajc (1929–2005) sodi s svojo modernistično poetiko med najpomembnejše slovenske literarne ustvarjalce 20. stoletja. Mnogi bralci znajo njegove pesmi iz kultnih zbirk, kot so Požgana trava (1958), Ubijavci kač (1968) in Dol dol (1998), na izust, malo je poznavalcev dramatike, ki bi izpustili uprizoritve njegovih GrmačPotohodca… Pesnik, ki bi pred dobrim letom dni praznoval devetdesetletnico rojstva, je po travmatični izkušnji vojnega nasilja veroval zgolj še v poezijo. »To je bilo edino področje, kjer ni bilo ljudi, ki bi ogrožali njegovo notranjost. Kjer ni bilo tistih, ki jim ni zaupal. Zaupal ni nikomur. Zanašal se ni na nikogar. Težko se je razveselil,« je zapisala v predgovoru monografije Pesmi in igre Daneta Zajca urednica Neža Zajc, rusistka in slovenistka, ki je tudi pesnikova vnukinja.

NE DRAME, IGRE

Skoraj dva ducata uveljavljenih piscev – predvsem pa bralcev – se v njej dotakne Zajčevega ustvarjanja. Pesnik Milan Dekleva denimo prek izkušnje Zajčeve radikalnosti jezika, Jelka Kernev Štrajn pa z analizo živalskih likov v njegovi poeziji. Njegovim igram – Zajc je vztrajal, da njegove drame imenujemo igre – se podrobneje posveti njegov dolgoletni spremljevalec Aleš Berger, tenkočutno se njegove dramske strukture loti Tomaž Toporišič. A manj teoretski, pa zato še bolj refleksiven je pristop avtorjev, ki pristopajo prek spominske izkušnje z zadnjih let ali celo mesecev pesnikovega življenja. Maja Vidmar denimo opiše doživetje o skupnem potovanju z Dunaja leta 2003, Petra Koršič pa presunljivo poroča z zadnjega Zajčevega literarnega večera leta 2005 v Novi Gorici.

»Hote ali nehote so mnogi avtorji ubrali avtobiografsko ali Zajčevo biografsko noto. Pomembno se mi zdi, da so zapise prispevali ne le njegovi tedanji sodobniki, ampak tudi takratni mlajši ustvarjalci, ki so danes uveljavljeni. To pomeni, da se je že takrat dotaknil tudi mlajših,« pojasnjuje urednica v pogovoru za Dnevnik. Monografijo dopolnjuje tudi nekaj nekroloških zapisov, med njimi tekst Richarda Kämmerlingsa, ki je izšel nekaj dni po pesnikovi smrti v Frankfurter Allgemeine Zeitung, pa tudi denimo Zajčev govor z državne proslave ob kulturnem prazniku leta 1992. »Ta lepo odraža njegov radikalen pogled na takratno kulturo, v današnjem stanju kulture se mi je zdelo to pomembno objaviti,« dodaja sogovornica.

MOLČEČ, A NERAVNODUŠEN

»Osebnostno je bil Zajc zelo molčeč človek, a hkrati zelo neravnodušen do vsega, kar se je dogajalo v svetu. Ko so ga v nekem intervjuju vprašali, kako bi se opisal, je odgovoril z ‘miren in vzkipljiv’,« pove z nasmehom, da je svoj trden značaj prelil v moč poezije, ki je že za časa njegovega življenja dosegla široko ciljno publiko. »A čeprav je doživljal razmeroma široko mero družbene in politične represije, je imel okoli sebe vedno tudi podporni krog intelektualcev,« dodaja Neža Zajc, ki je v knjigi zbrala tudi domala še neobjavljeno fotografsko gradivo in rokopisne fragmente velikega pesnika.

»Ta knjiga ne vabi le k ponovnemu branju njegovih tekstov. Predvsem je potrditev, da je njegova poezija vedno aktualna in dostopna, tudi nezahtevnemu bralcu poezije, njegov izraz je bil navsezadnje jezikovno nezahteven in elementaren. Četudi je obenem zelo enigmatična in literarnoteoretsko zagonetna,« sklene z željo po razširjanju bralskih horizontov.

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

KOCBEKOVO RAZODETJE RESNIČNOSTI

Novomeško gledališče Anton Podbevšek teater je že maja 2020v kostanjeviškem samostanu prvič uprizorilo predstavo o Edvardu Kocbeku, ki jo je naslovilo In stoletje bo zardelo, po istoimenski Kocbekovi pesmi. Sledile sopredstave v Novem mestu,v začetku julija pa je bila predstava tudi v Križankah v okviru Ljubljanskega festivala. Predstava, ki je sicer zasnovana na literarnem delu Andreja Inkreta, govori o zanosnem pesniškem življenju Edvarda Kocbeka, prepojenem z lepoto in tragičnostjo.

Igra se začne z mladostno razigranostjo Edvarda in njegovega prijatelja Novomeščana Pina Mlakarja. V tem mladostnem potovanju po Evropi se oba odločata za pristno krščanstvo, tisto, ki ne bo omejeno s strogimi zamejitvami takratnega slovenskega katolištva, ampak se bo napajalo iz svobode duha. Tako je njuno vzklikanje življenju že naznanjalo pomlad Cerkve, ki jo je prinesel 2. vatikanski koncil (1962  – 1965). Toda predstava, ki jo je na oder postavil režiser in Novomeščan Matjaž Berger, kmalu preide v »trenutke odločitve«, ko se Edvard Kocbek poveže z OF in želi vanjo pripeljati katoliške množice.

Pino Mlakar

Prelomnica doživljanja njegovega osvobodilnega boja je Dolomitska izjava, ob kateri Kocbek počasi začne slutiti, da ni bil resnični soustvarjalec velike slovenske epopeje, ampak le izigrana lutka političnih komunističnih sotovarišev.

Prav ganljivo je, kako naivno pesnik doživlja to svojo tovarišijo, kolikšnim duhovnim zanosom verjame vanjo. Sam svoje tovarišije ni nikoli izdal, izdali so ga tovariši in ga zavrgli. Po vojni so ga poslali v Bosno in nato še v Beograd ter si Slovenijo preuredili po svoje, povsem drugače od svojih obljub.

Ko se Kocbek vrne v Ljubljano, zaprepaden spozna resničnost totalitarizma, da sanje iz kočevskih gozdov, sanje o svobodi, spoštovanju raznolikosti vsakogar niso več uresničljive…Razžira ga vprašanje, ali je »blažena krivda« sploh mogoča. Zapustijo ga vsi, tudi krščanski socialisti, najbližji tovariši zanj nimajo več časa. Tako ostaja popolnoma sam in osamljen! Najhujši udarec pa doživi tam, kjer je najbolj občutljiv in ranljiv, ko so napadli njegovo literaturo in poteptali njegovo eksistencialno opisovanje medvojnih dogodkov v novelah Strah in pogum.

Edvard Kocbek

Pomembno je, da Kocbek ni samo sestopil v največjo zgodovinsko tragičnost, ampak je šel še globlje. To je izrazil v svoji poeziji, s katero metafizično občutje  vdre v slovensko besedo in je sposobna izraziti čisti obup, a ga premaguje svetloba upanja. V predstavi, ki je vredna ogleda, kar trikrat recitirajo Kocbekovo »Molitev«, ki se sklene z vzklikom: »Nikoli ne bom nehal biti!« Tukaj se pokaže prava moč slovenske besede, ki glagola biti ne povezuje le z obstojem, ampak tudi z bitjem srca in bitjem zvonov, ki prinašajo melodije upanja trpečemu slovenskemu narodu.

Fotografije: Franci Koncilija in s spleta.

Vira: Družina, Edvard Kovač

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MARIBORSKI SLIKAR BOGDAN ČOBAL SLIKA TEMATIKO BEGUNSTVA

Akademski slikar Bogdan Čobalje s ciklom Splav Meduze, ki je na ogled v razstavišču ArtKIT, posegel v aktualno slikarsko tematiko begunstva in nomadstva. Po premierni predstavitvi v Galeriji Instituta Jožef Stefan v Ljubljani se sedaj mariborski slikar Bogdan Čobal, nekdanji profesor na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, z najnovejšim ciklom Splav Meduze predstavlja še v razstavišču ArtKIT na mariborskem Glavnem trgu.

Na odprtju razstave je kuratorka, umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar, izpostavila, da tokratni cikel slik Bogdana Čobala, ki je že več desetletij neutruden raziskovalec medija in prostorov na področju slikarstva in grafike, zahteva od obiskovalcev razstave drugačno komunikacijo, saj je tudi tematika dejansko precej posebna.

Bogdan Čobal namreč z najnovejšim ciklom slik angažirano vstopa v aktualno tematiko begunstva, ki tako postaja trajen dokument te tragedije svetovnih razsežnosti, ki se je ne bi smeli navaditi ali celo postati ravnodušni. V nadaljevanju je Milena Zlatar še poudarila, da je Čobal v likovnem načinu ohranil svoj značilni grafični rokopis, kot so tanki nanosi barvnih plasti, mehki barvni prehodi, spet drugje močne sledi s premišljenimi geometrijskimi intervencijami in iluzionističnimi pomagali. Razstava je bila odprta do 20. avgusta 2021.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Doc. dr. SARA AHLIN DOLJAK ŽIVLJENJE DOŽIVLJA KOT DAR!

Težka življenjska zgodba Sare Ahlin Doljak, ki v hudi življenjski preizkušnji večkrat izrazi svojo željo: »Živeti, živeti, živeti!«

Dr. Sara Ahlin Doljak je odvetnica, ki je pred desetimi leti dobila diagnozo multipla skleroza. Pred štirimi leti se ji je zdravstveno stanje močno poslabšalo. Dobila je hudo dihalno stisko in ni mogla več požirati. Takrat je tudi izgubila glas. Čeprav lahko odtlej komunicira le preko komunikatorja ter se prehranjuje in diha po cevkah, še vedno dela v svoji odvetniški pisarni v Logatcu, predava na evropski pravni fakulteti v Ljubljani in Novi Gorici ter deluje kot mediatorka.

Dr. Sara Ahlin Doljak: »V drugem letniku gimnazije so mi po smučarskem treningu odpovedale noge. Imela sem občutek mišične oslabelosti v nogah in pozneje rokah ter težave z odvajanjem vode, a so vse skupaj pripisovali prenapornim treningom. Bila so obdobja, ko se je stanje izboljšalo. Po terapiji s kortikosteroidi je bilo vselej bolje. Opustila sem treninge smučanja in rekreativno ukvarjanje s tenisom. Diagnoze nisem imela, saj so simptome pripisovali aktivnemu ukvarjanju s športom in hormonskemu neravnovesju. Več kot 14 let nisem šla k zdravniku in sem vse simptome pripisovala naporni službi ter skrbi za družino z dvema majhnima otrokoma.«

KDO JE SARA AHLIN DOLJAK?

Sara je takole spregovorila o svojem težkem življenju. Po rodu je Novogoričanka, čeprav že 16 let z možem Bojanom in 14-letno Majo ter 12-letnim Valentinom živi v Logatcu. V Novi Gorici je odraščala in končala gimnazijo. Vero je spoznala kot odrasla, prek svojega današnjega moža in none Gabrijele. Družini je hvaležna, ker jo je naučila »delovnih navad in vrednot, kot so spoštovanje, pomoč šibkejšim in veselje do dela. Z možem farmacevtom sta se spoznala na začetku študija in se po šestih letih skupne hoje poročila in naselila v Logatcu.

Mož Bojan je študiral farmacijo. Najprej tudi Sara, a je ta študij po nasvetu zdravnice opustila in se vpisala na pravo, ki ga je tudi uspešno končala. »Diplomirala sem v Mariboru, opravila pravniški državni izpit, nadaljevala na magistrskem študiju prava in 2016 dokončala še doktorski študij prava. Po diplomi sem se zaposlila v večji gospodarski družbi kot svetovalka uprave na območju domačega kraja, a ker sva želela z Bojanom zaživeti skupaj, sem delo nadaljevala v dveh odvetniških pisarnah v Ljubljani in se nato po dopolnjenem Valentinovem desetem mesecu odločila, da odprem svojo odvetniško pisarno v Logatcu. Istega leta sem postala asistentka za civilno pravo na Evropski pravni fakulteti, kjer poučujem še danes kot docentka na isti katedri. Odvetniško pisarno imam še vedno in brez pomoči sodelavca Borisa bi delo dandanes težko zmogla.«To je uspešna plat Sarinega življenja. Je pa še druga plat, bolezen, ki pa je Saro tudi marsikaj naučila: »Prvi znaki bolezni so se kazali že v gimnazijskih letih, a so težave z odvajanjem vode in šibkost mišic pripisovali utrujenosti zaradi aktivnega treniranja smučanja. V drugem letniku gimnazije sem morala smučanje opustiti. V tretji nosečnosti konec leta 2010 in spontanem splavu v osmem tednu nosečnosti so me obdržali v kliničnem centru v Ljubljani zaradi abrazije pod narkozo na sam božični večer. Po tej narkozi nisem bila več ista, še mesec dni po tem posegu sem se težko spomnila imen in številk, pri hoji me je zanašalo v desno stran, prav tako nisem zmogla pisati, svinčnik mi je padal iz roke. Vse simptome sem sprva pripisovala izgorelosti na delovnem mestu in skrbi za družino z dvema majhnima otrokoma. Na Bojanovo prigovarjanje sem obiskala nevrologa, češ da nekaj ni v redu, in po opravljenih preiskavah sem dobila diagnozo multipla skleroza na veliki četrtek v letu 2011. Ko se je moje zdravstveno stanje jeseni 2011 poslabšalo in ko sem aprila 2012 ležala na nevrološki kliniki, sem še vedno živela v zanikanju bolezni in sanjarjenju, kako bom še naprej vse zmogla: biti brezhibna žena, super mama, voditi odvetniško pisarno, predavati študentom na fakulteti, voziti avto, smučati, igrati odbojko s prijateljicami vsak petek zvečer.«


Toda bolezen je napredovala: »Do najtežjega poslabšanja bolezni je prišlo 22. junija 2017. Sprejeta sem bila na nevrološko kliniko zaradi motenj požiranja in ob vstavljanju nazogastrične sonde se je zgodilo v hipu: spazem glasilk in dihalna stiska. V sekundi me je iztrgalo iz rutine vsakdanjega življenja in me soočilo z razmerami, ki so moje dotedanje razumevanje življenja in smrti postavile povsem na glavo. Nisem vedela, kaj bo z menoj. Ali bom preživela? Od takrat dalje diham preko traheostome, se prehranjujem preko gastrostome in ne zmorem govoriti.«

To je zunanji potek bolezni, ob tem pa potekajo tudi notranji boji, notranja stiska. »Kot sem že omenila, ob prvem poslabšanju bolezni v letu 2011 nisem hotela ničesar izpustiti iz rok. In nisem zmogla moliti. Ko me je obiskal župnik Janez Kompare, mi je prinesel knjigo Pogovori z Bogom. Sprva je obležala na omarici bolniške sobe. Po treh dneh sem jo začela listati, po petih dneh brati. Šele takrat sem Jezusa zares povabila v svoje srce in ponovno začela moliti, se zahvaljevati in prositi. Po sedmih letih še vedno hodim z Jezusom in mu dovolim, da je moj sopotnik. Brez molitve ne bi zmogla. Bolezen hitro napreduje, a ker sem dovolila in dovolim, da me Jezus po svoji besedi zdravi, mi marsikdo reče, kako dobro  izgledam. « To potrjuje, da se ta prežetost duha vidi navzven. In moje vodilo je: »Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.« Sprva sem si to narobe razlagala, da je ta moč moja, sedaj vem, da je podarjena, da je milost.Med izkušnjo zakrčenosti glasilk, pred letom in pol, sem razumela stvari in doživela ljubezen in mir, kot ju še nikoli prej nisem izkusila. Počutila sem se varno, prepojena z ljubeznijo. Glavo sem imela prazno, brez misli, nobenega vprašanja, ničesar. Bilo je le čutenje, občutenje in čisto bivanje. Nobenih strahov, skrbi, ničesar, kar bi me kakorkoli držalo ujeto. Tiste dni v intenzivni negi sem vse opustila, povsem sem se izročila, in ja: kaj pa naj bi sploh še obdržala? Odpor do bolezni in bolečine se je sprostil in izničil. Po številnih letih iskanja sem spoznala sebe. Ljubezen je v obilju in na voljo, ki izvira iz srca, in nič od zunaj je ne more nadomestiti. Poslabšanje bolezni mi je omogočilo napredek. Pred tem sem se redko ozirala na svarilna znamenja telesa in jih namerno preslišala. Hvaležna sem, da sem našla stik s samo seboj, modrost srca in brezpogojno ljubezen. Vse spremembe, ki so izšle iz tega, so podobne novemu rojstvu. 22. junij 2017 je zame novo rojstvo, začetek nečesa novega. Radovedna in obenem spoštljiva sem do vsega novega, ki me prežema. Po nadaljnjih dveh mesecih bivanja na Nevrološki kliniki in na Soči lahko rečem, da je bilo hudo poslabšanje multiple skleroze kritična, prelomna preizkušnja, ki me je prisilila v globoko osebnostno preobrazbo.

Sara z možem Bojanom

Sara že leto in pol ne more govoriti, tudi hoditi ne. »Moja svoboda gibanja je omejena, a se ne počutim kot v zaporu. V SP piše: »Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: “Bog me skuša.” Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar.« (Jak 1,13). Nekateri menijo, da ob resni bolezni ni primerno biti vesel in se smejati, toda pri nas doma se veselimo življenja, ki vsako jutro osveži um in krepi željo po novem. Jutranji sms otrok: »Mami, dobro jutro, radi te imamo« in pripis moža: »Draga, ne pozabi, da si lepa.« Veselje v našem domu je sad Božjega duha, ki pomaga, da kljub bolezni ohranjamo veselje. Ne dovolim, da bi mi strah ali negotovost preprečila, da bi delala tisto, kar želim in seveda še zmorem, ker vem, da je našemu Stvarniku mar in razume moje potrebe in občutke prav ta trenutek in mi daje moč, ki presega moj um. Če mi Stvarnik zaupa, da se lahko spoprimem s to preizkušnjo, kdo sem potem jaz, da bi se temu zoperstavila?


In kako je bolezen preizkušala zakon Sare in Bojana? »Če je bolan en zakonec, to močno vpliva na oba, četudi na vsakega drugače. V bolezni se pokaže enost med ženo in možem. Kako se to vidi pri nama: deliva si bolečino. Vsakokrat ko sem v bolnišnici in je težko, mi zjutraj napiše sms, da je ponoči vzel polovico mojih bolečin in naj ne pozabim, da sem lepa in ljubljena. Skupaj vztrajava v okoliščinah, ki so ta hip dane. Redno si vzameva čas drug za drugega in sprejemava okoliščine in jih, kolikor se da, obračava za dobro in prav. Bojan mi nikoli ni rekel: »Poročil sem se z zdravo Saro.« Zakaj? Ker oba živiva v zaupanju, ki izvira iz vere, stalnega in živega odnosa z Bogom. Vere ne živiva formalno, za ljudi. Ker sva v odnosu, ne poznava jamranja, da sva zaradi preizkušnje ‘najbolj boga’, ne potrebujeva stanja križa, da bi naju drugi pomilovali in sočustvovali z nama. Ob sebi imam moža, ki me ljubi, in je najino skupno življenje tudi v teh težkih dneh lepo. Ustvarjeni smo, da bi ljubili, kot odsev Boga in njegove ljubezni,” poudarja papež Frančišek. Ko se zaveš, zakaj si ustvarjen, in ko to živiš, odpadejo vse skrbi na zalogo in vsa teža preizkušnje se zagotovo prepolovi. To govorim iz izkušnje.«

Sarina bolezen ni zaznamovala samo zakona, ampak celo družino. »Za nas se je življenje v marsičem spremenilo, raste pa ljubezen in povezanost med nami štirimi in našimi starši. Ure, ki jih preživljamo skupaj v bolnišnicah, na krajših izletih, počitnicah, nas zbližujejo. Otrokoma veliko pomeni, da sem popoldne, ko se vračata iz šole in interesnih dejavnosti, doma. Skupaj se dogovorimo, kaj bosta skuhala in kaj je za postoriti poleg učenja. Pred boleznijo sem bila preveč zatopljena v svoje delo, komaj še kaj časa je ostajalo za naju z Bojanom in otroka.«


Sari in možu je veliko dalo društvo Družina in življenje, kjer sta dejavna že skoraj deset let. »Lahko rečeva, da sva z vstopom v sredino enako verujočih rešila zakon. Duhovne vaje pri sv. Jožefu v Celju spomladi 2009 so za naju prelomnica, najin odnos je takrat začel postajati bolj iskren in ljubeč v zavedanju, da sva prepletena v zavezi z Bogom. In po tej poti stopava še danes. Do lani sva vodila pet zakonskih skupin, sedaj zaradi mojega stanja le eno.«

Sarina bolezen ni zaznamovala samo zakona, ampak celo družino. »Za nas se je življenje v marsičem spremenilo, raste pa ljubezen in povezanost med nami štirimi in našimi starši. Ure, ki jih preživljamo skupaj v bolnišnicah, na krajših izletih, počitnicah, nas zbližujejo. Otrokom veliko pomeni, da sem popoldne, ko se vračata iz šole in interesnih dejavnosti, doma. Skupaj se dogovorimo, kaj bosta skuhala in kaj je za postoriti poleg učenja. Pred boleznijo sem bila preveč zatopljena v svoje delo, komaj še kaj časa je ostajalo za naju z Bojanom in otroka.«
Sari in možu je veliko dalo društvo Družina in življenje, kjer sta dejavna že skoraj deset let. »Lahko rečeva, da sva z vstopom v sredino enako verujočih rešila zakon. Duhovne vaje pri sv. Jožefu v Celju spomladi 2009 so za naju prelomnica, najin odnos je takrat začel postajati bolj iskren in ljubeč v zavedanju, da sva prepletena v zavezi z Bogom. In po tej poti stopava še danes. Do lani sva vodila pet zakonskih skupin, sedaj zaradi mojega stanja le eno.«

ZAKLJUČEK


To, da Sara lahko opravlja poklic odvetnice, hodi na sodišče in predava, pripisuje sreči, da jo obdajajo »ljubeča družina, izjemni stanovski kolegi, prijatelji in zdravniki ter zdravstveno osebje, ki jih lahko imenujem ‘dohtarji srca’. Redki so, ki me želijo podučiti, da nečesa sedaj ne zmorem več – družba zna včasih biti polna predsodkov. Pred kratkim sem bila v komisiji na zagovoru magistrske naloge ter na sodni obravnavi in doživela veliko dobrega. Opravljam poklic, ki sem ga izbrala že dolgo nazaj, a ga vedno bolj opravljam z zavedanjem in ljubeznijo do dela. S svojimi močmi tega ne bi zmogla, ostala bi doma in ležala, saj z dvema stomama ‘ne moreš nikamor’.

Poklic je postal izziv, kjer lahko delam točno to, kar si želim. Brez slabe vesti. Vsakič, ko se po juniju srečava z zaslužnim profesorjem, ki mi je bil mentor, mi reče: “Sara, vesel sem, da se srečava, da ste tu, poleg mene v komisiji.” Na sodnih obravnavah se brez lastnega glasu pojavljam od oktobra 2017. Strankam že vnaprej povem, da ne zmorem govoriti in da jih lahko zastopam na način preko table piši-briši in komunikatorja. Nimam slabih izkušenj s takim načinom zastopanja, ne s strankami ne s sodnim osebjem. Moj način komunikacije ni le drugačen, neobičajen je. Predavam na način, da imam predstavitev predavanj na projekciji, v komunikator vnaprej napisano besedilo in še sproti tipkam, ko odgovarjam na vprašanja študentov ali da dodatno obrazložim snov, ki jo predavam. Študentom želim prikazati uporabnost pravne teorije v pravni praksi. Zaradi bolezni nisem izgubila strank in nisem prenehala s poučevanjem na fakulteti. Nekateri v teh dneh pogrešajo preteklo poletje in že zrejo naprej v poletne mesece, jaz pa sem samo hvaležna, da sem še vedno tukaj. Da lahko živim nov letni čas. Prečudovito je, ko sem se osvobodila ovir v moji glavi in si priznala, da vsega ne zmorem kot prej. V tej svobodi zmorem drugače, lahko rečem boljše. Vsak, ki je že kdaj gradil hišo, pravi, da bi jo v drugo zgradil veliko bolje. Jaz sem dobila to priložnost 22. junija pred slabima dvema letoma in sem Stvarniku iz srca hvaležna.«.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ognjišče in Zarja Janja.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

INKVIZICIJA

Beseda inkvizicija označuje več zgodovinskih pojavov, navadno pa si pod njo predstavljamo srednjeveško sodišče za krivoverce. Ta predstava ni popolnoma točna, saj so se inkvizicijska sodišča ukvarjala npr. tudi s sklepanjem in razvezami zakona, po drugi strani pa so krivoverce včasih sodila tudi druga sodišča (na primer krajevni oblastnik). Res pa je, da je bila inkvizicija ustanovljena predvsem z namenom zaustavljanja krive vere. Pred njeno ustanovitvijo kaznovanje krivovercev ni bilo organizirano in je marsikaterega na lastno pest sežgalo ali kamenjalo ljudstvo samo. Tako s pravnega vidika inkvizicija (lat. “inquirere” pomeni preiskati, preizkusiti) gotovo pomeni korak naprej, saj je obtoženemu zagotavljala relativno (tistemu času primerno) pošteno sojenje. Ob tem pa je potrebno poudariti, da s takšno trditvijo ne odobravamo vseh načinov dokazovanja krivde in kazni, ki so jih ponekod z inkvizicijo izvajali.

Začetki – srednjeveška inkvizicija

10. stoletje je bilo v Cerkvi stoletje krize. Vsaj, kar se tiče papeštva, ki je bilo pod velikim vplivom mogočnih rimskih družin. Ob prelomu tisočletja so se zadeve začele izboljševati. Političnemu je sledilo tudi duhovno področje. Tako lahko v tem času spremljamo vznik mnogih novih duhovnih gibanj. Pri tem jih je nekaj zašlo iz poti katoliškega nauka. Najbolj znani takšni gibanji so katari (ali albižani) in valdežani.

Nauk katarov je prišel na Zahod preko bizantinskega cesarstva. Izhajal je iz dualističnega gnosticizma, ki je bil značilen tudi za manihejce iz 3. in 4. stoletja. To pomeni, da so katari verjeli v obstoj dveh počel oz. bogov, dobrega in zlega, ljudi so delili na popolne (»katari« pomeni »čisti«) in nepopolne, materija in vse telesno je bilo za njih nekaj slabega. Poleg tega so zavračali poroko in s tem nadaljevanje rodu, ostro so naspotovali sveti maši in drugim zakramentom ter cerkveni in družbeni organizaciji, pogosti so bili tudi samomori z izstradanjem. Te so pojmovali kot sveto dolžnost, imenovano endura. Po nekaterih ocenah naj bi od nje umrlo celo več ljudi kot v inkviziciji. Zato se ne moremo čuditi, da je celo Henry C. Lea (1825–1909), oster nasprotovalec Katoliški Cerkvi in velik kritik inkvizicije, priznal, da je bila pravovernost razlog napredka in civilizacije ter da če bi katarizem postal vodilna religija ali že če bi lahko obstajal kot katoliški enakovredna veroizpoved, bi njegov vpliv gotovo postal katastrofalen za evropsko družbo.

Srednjeveško mesto

Valdežani so se od pravovernosti odmikali postopoma, v naukih pa so podobni protestantom (npr. Sveto pismo kot edina avtoriteta in zanikanje Kristusove resnične navzočnosti v evharistiji). Ti dve skupnosti sta bili najbolj razširjeni v današnji severni Italiji in južni Franciji.

Pri razmisleku o tem obdobju se moramo zavedati dveh dejstev. Evropska družba tistega časa je bila zelo monolitna, zato je vsaka drugačnost zlasti preproste ljudi plašila. Od njih bi kljub krščanskemu nauku na žalost težko pričakovali strpnost do drugače mislečih. Poleg tega pa verska različnost ni ogrožala samo krščanske religije, temveč tudi celoten družbeni sistem z vso njegovo organizacijo.

Prve smrtne kazni krivovercem drugega tisočletja so se pojavile že v 11. stoletju. V večini primerov se je proti krivovercu vzdignila ljudska množica in ga kamenjala ali sežgala. Prvi ohranjeni uradni odlok o sežigu na grmadi pa je izšel iz rok kralja Petra Aragonskega l. 1197. Leta 1209 se je začela celo križarska vojna proti katarom v južni Franciji. Povod je bil umor papeškega legata. Veliko vlogo pri vojni je imela kot vedno želja po dobičku, tokrat vladarjev iz severne Francije, ki so si želeli pridobiti še celoten jug. Papež Inocenc III., ki je sveto vojno sicer razglasil, je tako lahko ugotovil, da vojna hitro uide iz rok. Zato je kmalu sam začel spodbujati lokalne vladarje, naj proti heretikom vpeljejo pravne postopke.

Prvotno obliko inkvizicije je sicer že pred njim vpeljal papež Lucij III. leta 1184. To so vodili škofje in se je zato imenovala škofovska inkvizicija. Toda ta sodni sistem iz večih razlogov ni bil učinkovit. Po eni strani so bili škofje pogosto dalj časa odsotni iz svojih škofij, po drugi pa je npr. postopek dovoljeval obtoženemu izdati ime tožnika, kar je privedlo do marsikakšnega umora iz maščevanja še pred samim postopkom.

Na neučinkovitost škofovske inkvizicije se je l. 1231 odzval papež Gregor IX. z ustanovitvijo t.i. papeške inkvizicije. To vrsto sodnega postopka so izvajali posebej zanjo določeni redovniki, ki so v največji meri prihajali iz vrst dominikancev. Kot beraški red so namreč živeli zgledno, bili so navajeni potovati in se niso veliko brigali za osebne koristi. Ta vrsta inkvizicije je bila zelo sistematična in je zahtevala natančen popis vseh dogodkov.

Obema omenjenima inkvizicijskima postopkoma skupno imenujemo srednjeveška inkvizicija. Geografsko ni bila zelo razširjena. Poleg južne Francije in severne Italije so je nekaj poznali v Aragonskem kraljestvu v Španiji, severnejših dežel Evrope pa se je komaj dotaknila. Ker je bila prvenstveno usmerjena na katarsko herezijo, je skupaj z njo tudi usahnila.

Španska in rimska inkvizicija

Španska je med vsemi inkvizicijami na najslabšem glasu. Začela se je leta 1478, bila pa je bolj od drugih vezana na svetno oblast, saj jo je papež prepustil v roke španskemu kralju. To je bil čas, ko so kristjani iz Iberskega polotoka izganjali še zadnje islamske vladarje. V tem nemirnem obdobju so zato vladarji hoteli na vsak način prebivalstvo poenotiti tudi na verskem področju. Inkvizicija je bila tu zato namenjena iskanju tistih judov in muslimanov, ki so se v krščanstvo spreobrnili le formalno zaradi družbenih razmer in ugodnosti, v praksi pa so ostali pripadniki svojih starih verstev. Španska inkvizicija je bila ukinjena l. 1834.

Rimsko inkvizicijo je ustanovil papež l. 1542 kot prvo izmed kongregacij rimske kurije. Bila je odziv na reformacijo, ukvarjala pa se je tudi s prestopki bogokletja in čarovništva ter s cenzoriranjem tiskane literature. Z izjemo posameznih delčkov ozemlja pod papeževo sodno pristojnostjo je bila razširjena le na Apeninskem polotoku. Kar se tiče obsodb in kaznovanja, je bila izmed vseh inkvizicij najmanj dejavna. Poznamo jo predvsem po razvpitih primerih Giordana Bruna, Galilea Galileia in drugih. Postopoma je kot inkvizicija (v smislu sodnega preiskovanja in kaznovanja) prenehala delovati v 19. stoletju, kongregacija pa se je l. 1965 dokončno preoblikovala in preimenovala v Kongregacijo za nauk vere, kot jo poznamo danes.

Potek inkvizicijskega postopka

Tu se bomo osredotočili na papeško inkvizicijo, ki je bila osnova za vse nadaljne vrste inkvizicije. Potek inkvizicijskega postopka je bil sledeč: člani inkvizicijskega sodišča so najprej prišli v določen kraj in vsem zbranim prebivalcem pridigali o škodljivosti krive vere in o potrebnosti, da se krivoverce prijavi sodišču. Ti so se lahko javili sami ali pa so jih obtožili njihovi sovaščani. Ko so bili inkvizitorjem obtoženi naznanjeni, so skriti očem javnosti začeli potekati sodni procesi. To je osumljene zaščitilo za primer krive obtožbe. Inkvizitorji so bili hkrati tožniki in sodniki, vsak obtoženi pa se je zagovarjal sam. V prvem krogu zaslišanja se je ugotavljalo, ali je sum krivoverstva sploh resničen ali ne. Obtoženi se ni mogel soočiti s svojim tožiteljem, pred pričetkom procesa pa je naštel vse tiste osebe, za katere je menil, da do njega gojijo “smrtno sovraštvo”. Če je bil tožnik med njimi, je šel v zapor on, obtoženi pa je bil prost.

Če je obtoženi takoj priznal svojo krivdo, je običajno dobil lažjo kazen v obliki romanja, molitve, obiskovanja svetih maš ipd. Če svoje nedolžnosti ni mogel dokazati, se je sojenje nadaljevalo s pričami in dokazovanjem krivde. Za to so se posluževali tudi vohunjenja v obtoženčevi celici in raznoraznih testov. To je v nekaterih primerih lahko trajalo tudi več let. Za obsodbo so sodniki potrebovali popolni dokaz, kar je pomenilo, da je obtoženi dejanje krivoverstva priznal, da so ga pri njem ujeli ali da o tem pričala vsaj dva očividca. Če popolnega dokaza proces ni prinesel, so se inkvizitorji v primeru velikega števila delnih dokazov lahko odločili za mučenje kot sredstvo za dosego priznanja krivde. Najhujša kazen, ki so jo inkvizicijska sodišča lahko izrekla, je bila dosmrtna ječa v samici, največkrat pa so podeljevala zgoraj omenjene lažje kazni. Druga možnost je bila, da so obsojence za kaznovanje izročili “svetni roki”, se pravi svetni oblasti, ki je obsojenega lahko kaznovala tudi s smrtjo, kar pa je bilo spet odvisno od (ne)usmiljenja človeka, ki je kazen izrekal.

Seveda, z današnjega vidika lahko takšnemu sojenju oporekamo marsikaj. Naznanjanje osumljenih s strani njihovih sovaščanov nas upravičeno spominja na komunistično iskanje “notranjega sovražnika” med sodržavljani, sploh sporna pa sta mučenje in smrtna kazen. Temu se pridružujejo še mnoge zlorabe inkvizicijskega sodišča. Ta dejanja so prav gotovo z vseh vidikov obsojanja vredna in je prav, da jih v nobenem primeru ne opravičujemo. To tudi ni naš namen. Zaradi mnogih napačnih predstav, ki vladajo v javnem mnenju, pa bomo skušali oceniti, kakšen obseg je inkvizicija v resnici imela, na kakšen način jo je bilo moč zlorabiti, kako je lahko sploh prišlo do odobravanja ubojev v imenu krščanske vere, kako na inkvizicijo gleda rimo-katoliška Cerkev danes ter kako naj se na očitke Cerkvi zaradi zločinov inkvizicije odzivamo mladi katoličani.

Koliko je bilo dejanskih žrtev?

Preden se spopademo s tem vprašanjem, je potrebno omeniti dogajanje, ki se je začelo v 16. stoletju. To je bil čas vojne med Anglijo in Španijo. Angleški vladarji so se za motivacijo svojih prebivalcev za boj proti Špancem poslužili propagandne literature, ki je skušala špansko inkvizicijo s pretiravanji in lažnimi podatki prikazati kot eno samo demonsko pobijanje in mučenje nedolžnih ljudi. Prva je to sprožila kraljica Elizabeta I., katere tako idilično podobo lahko trenutno občudujemo v kinematografih. Takšna literatura je pri Angležih spodbujala nacionalizem in odpor proti Špancem. Zgodovinar Peters pravi, da je na ta način Španija »za naslednja štiri stoletja postala simbol vseh sil represije, brutalnosti, verske in politične nestrpnosti ter intelektualne in umetniške nazadnjaškosti. Španci … so ta proces in podobo, ki je iz njega izšla, poimenovali Črna legenda, la leyenda negra« (Peters 1988, 131). Hkrati je to čas odcepa anglikanske od rimsko-katoliške Cerkve. Zato so vladarji želeli očrniti tudi vse, povezano z Rimom. Podobno so nekritično za njimi podatke povzemali protestanti in še danes mnogi nasprotniki Katoliške Cerkve. Zgodovinska znanost in čut za resnico je medtem med katoliškimi zgodovinarji toliko napredoval, da se ne bojijo več razkrivati resnice. Konec koncev jih k temu spodbuja tudi klic: »Resnica nas bo osvobodila!« papeža Janeza Pavla II. Zato je potrebno biti pri iskanju literature pozoren najprej na to, ali avtor že s svojim načinom govora razodeva odkrito sovraštvo do Cerkve (npr. M. Baigent, R. Leigh. 2004. Inkvizicija. Ljubljana: Mladinska knjiga). Gotovi smo lahko, da bomo večjo objektivnost našli pri katoliških cerkvenih zgodovinarjih.


Rezultat vsega procesa očrnjevanja inkvizicije je, da lahko v zgodovinskih knjigah in na različnih internetnih straneh najdemo govor o od nekaj več kot 10 tisoč do več milijonov s smrtjo kaznovanih ljudi (skrajna številka sega celo do smešnih 95 milijonov, saj je bilo evropskega prebivalstva v srednjem veku vedno manj od 70 milijonov Prim. URL=http://www.fordham.edu/halsall/source/pop-in-eur.html, pridobljeno 17.11.2007.). Kljub temu bomo skušali podati približno številke, ki jih povzemamo po čim bolj verodostojnih in s predsodki neobremenjenih virih.


Izmed sto v inkviziciji obsojenih krivovercev naj bi bil povprečno s smrtjo kaznovan le eden, deset pa jih je bilo vrženih v zapor. Najbolj zloglasna španska inkvizicija naj bi zakrivila smrt 3 do 5 tisoč ljudi, portugalska okrog 1200 ljudi. Za srednjeveško in rimsko inkvizicijo je težko dobiti kakršne koli ocene. Najdemo lahko samo posamezne primere. Eden najbolj zloglasnih inkvizitorjev Bernardo Gui (zlasti ga je črno naslikal pisatelj Umberto Eco v svojem Imenu rože) je v svoji dolgoletni “karieri” npr. obsodil 900 heretikov, (le) 40 pa jih je prepustil v usmrtitev svetni oblasti. V Pamiers-ju je povprečno zgorel eden izmed 13-ih obsojenih krivovercev, v Toulusu pa eden od 42-ih, ko sta bili ti mesti največji katarski središči … Če bi torej sami sklepali iz podatka o španski inkviziciji, ki naj bi bila najbolj kruta, bi se previdna skupna ocena gibala med 10 in 20 tisoč usmrčenimi. Poudarimo pa naj, da je na Slovenskem nikoli nismo poznali oz. izkusili.

Mučilna naprava

Ker ljudje pogosto mešamo in dajemo v isti lonec inkvizicijo in t.i. lov na čarovnice, naj se dotaknemo še tega. Potrebno ga je ločevati od inkvizicije, saj je šlo za drugačno vrsto sodnih procesov. “Witchhunt” je bil razširjen zlasti v Nemčiji in drugih severnejših deželah ter na Balkanu, kjer inkvizicijskih sodišč skorajda ni bilo. Za razliko od inkvizicije smo ga izkusili tudi pri nas. Imel je svoje predpise, ki so bili pravno še dosti bolj pomanjkljivi in obtožencu precej manj prijazni od inkvizicijskih.

Papež Janez Pavel II. je leta 1998 sklical mednarodni simpozij o inkviziciji, kamor je povabil trideset neodvisnih strokovnjakov. Ti so po preučevanju podali oceno, da je bilo v vseh vrstah inkvizicije obsojenih in usmrčenih nekaj čez sto čarovnic, medtem ko je bilo v celi Evropi na grmadi sežganih okrog 50 tisoč žensk. Polovico od teh so usmrtili luterani v 16. stoletju. Moramo torej priznati tragičnost teh dejanj, ne moremo pa jih pripisati inkviziciji.

Podobno je tudi napačno, če vse usmrtitve krivovercev pripišemo inkviziciji. Velikokrat se je dogajalo, da so jim sodila svetna sodišča pod vodstvom knezov ali grofov. Ta so bila navadno dosti bolj kruta. To slikovito ponazoruje podatek, da je mnogo zapornikov, ki so čakali na sojenje pred svetnim sodnikom, namerno preklinjalo, da bi prišli pod oblast inkvizicijskega sodišča. Tam so imeli zaradi strožjih določil več možnosti za pravično sojenje. Grozovit dogodek se je zgodil l. 1249, ko je toulouški grof Rajmund VII. v svoji prisotnosti ukazal zažgati 80 krivovercev, ne da bi se imeli ti možnost pritožiti. Kaj takega pred inkvizicijskim sodiščem ne bi bilo mogoče.

Posledica vseh napačnih dejstev in mešanja inkvizicije z drugimi zgodovinskimi pojavi so tudi očitki, češ da je inkvizicija oz. celotna Cerkev povzročila smrt večih ljudi kot vse vojne skupaj. Takšne trditve so spričo že navedenega prav smešne, če npr. število žrtev inkvizicije primerjamo s številom ubitih v Sloveniji po 2. svetovni vojni. Le v Kočevskem Rogu so v pičlem mesecu (maj/junij 1945) usmrtili okrog 7500 oseb. prim. URL=http://www.kocevje.si/poboji.htm; pridobljeno 24.11.2007. Inkvizicija, ki je potekala v različnih oblikah dolgih sedem stoletij, pa je izročila v smrt dvakrat toliko ljudi. To in pa npr. dejstvo, da mučenja zapornikov še vedno obstajajo, seveda nikakor ne opravičuje usmrtitev, prikazuje pa realen odnos med inkvizicijskim in vsem drugim nasiljem v zgodovini.

Zlorabe

Verjetno je bila največja “luknja” v inkvizicijskem postopku dovolitev mučenja. Ustvarila je prostor za mnoga nečloveška dejanja. Mučenje je dovolil papež Inocenc IV. leta 1252 (torej šele dobrih 20 let po ustanovitvi papeške inkvizicije) z bulo Ad exstirpanda. Zanimivo pa je, da mučenje ni pomenilo kazni, temveč naj bi bilo sredstvo za izvabljanje resnice. Prepovedano je bilo, da bi se pri njem prelivala kri. Mnoga pretiravanja navajajo, da so inkvizitorji celo trgali ude, toda to ne drži (vsaj za tiste inkvizitorje ne, ki so se držali zakonov). Mučenje tudi ni smelo človeka pohabiti ali povzročiti smrti, na obtožencu pa se je lahko uporabilo samo enkrat. Na žalost je to vodilo v sklepanje nekaterih “gorečnežev”, da primer, ko je obtoženi ostal na mučilnem orodju do naslednjega dne, pomeni pravzaprav le nadaljevanje prvega mučenja. Navodila glede te vrste pridobivanja priznanja so govorila tudi, da se je lahko posluži le v primerih, ko je obstajalo dovolj delnih dokazov o obtoženčevi krivdi oz. so bili inkvizitorji prepričani vanjo. Pravični sodniki tudi niso dajali velikega pomena priznanjem pod mučenjem in so jih popoloma zavrgli, če je mučeni takoj po koncu postopka priznanje preklical.

Imamo pa tudi veliko dokazov o razkoraku med teorijo in prakso. Nekateri inkvizitorji so bili tako kruti, da jih je njihov lastni red izločil in spravil za zapahe (npr. Robert le Bugre), nekatere so umorili ljudje sami (npr. Peter Veronski in Konrad Marburški). Zato si ne zatiskamo oči, da se zlorabe mučenja in izživljanja posameznikov nad obtoženimi niso dogajala. Prav pa je, da nanje gledamo konstruktivno. Ne moremo si jih predstavljati drugače, kot da mučitelji svojih žrtev niso pojmovali kot ljudi. V nasprotnem primeru ne bi mogli vršiti takšnih dejanj. Podobno se je zgodilo tudi v nacističnih in drugih koncentracističnih taboriščih. Kot naj bi pripadniki druge rase ne bili ljudje in zato nevredni življenja, te pravice v očeh nekaterih inkvizitorjev niso imeli heretiki. V vsakem primeru je takšno mišljenje vsega obsojanja vredno in naj nam bo močno opozorilo za prihodnost.

Druga velika možnost za zlorabo inkvizicije se je pokazala v načinu kaznovanja, ki je obsojenemu na smrt ali na dosmrtno ječo odvzel premoženje v korist lokalnega kneza ali kralja. Mnogi pohlepni knezi so bili namreč pripravljeni storiti vse, da bi dokazali krivdo krivoverstva ali katerega drugega zločina vsakemu premožnejšemu človeku ali svojemu političnemu tekmecu. Če so hkrati naleteli na podkupljive inkvizitorje, so hitro “pospravili” človeka, ki je imel kaj pod palcem. Ta vrsta zlorabe se je še zlasti razpasla v španski inkviziciji, kjer je inkvizitorje nastavljal kralj. V nekaterih primerih so človeka obsodili šele po njegovi smrti, da so se lahko polastili njegovega premoženja. Seveda na škodo njegovih svojcev. Nekajkrat pa se je celo zgodilo, da so obtoženčevo zemljo prodali, še preden mu je bila sploh dokazana krivda.

Smrtna kazen v imenu krščanske vere

Danes težko razumemo, kako je lahko krščanstvo, katerega nauk izhaja iz izkušnje izgube svojega Učitelja zaradi smrtne kazni, prav takšno kazen predpisalo in izvajalo za tiste, ki jih je imelo za zločince. Danes smo na srečo prerasli takšno pojmovanje, vseeno pa poskusimo čim bolj razumeti, kako je do tega prišlo.

Do kompromisa glede smrtne kazni je prišlo že v rimskem cesarstvu v 4. st., ko je krščanstvo postala državna religija. Kljub nasprotovanju papeža je cesar l. 350 s smrtjo kaznoval prvega krivoverca. Takšna praksa je bila v Rimu seveda v navadi že pred tem, le da so je bili prej v veliki meri “deležni” prav kristjani. Religija je bila namreč za državo zagotovilo in vzpostavljalec enotnosti, zato je bil sovražnik državne vere tudi sovražnik države in obratno. Brez velikega vpliva na to so se torej kristjani tistega časa morali sprijazniti z usmrtitvami zaradi vere. Danes jim sicer lahko očitamo, da so se premalo postavili nasproti cesarju, toda morda bi bili s tem tudi krivični do njih. Po razpadu kultiviranega Zahodnega Rima in vzpostavitvi germanskih kraljestev pa si ne moremo misliti, da so kralji ravnali kaj drugače. Kot cesar Konstantin je tudi Karel Veliki sprejel krščanstvo predvsem iz političnih razlogov, saj je bilo to takrat edina velika povezovalna sila v Evropi. Zato ni imel večjih moralnih pomislekov pri nasilnem pokristjanjevanju Sasov. Kristjani iz začetka drugega tisočletja so se torej soočali z novonastalimi krivoverstvi s takšno dediščino.

Veliki španski inkvizitor Thomas Torquemmada

Potrditev za svoje ravnanje so lahko našli celo v Stari zavezi: »Če se najde v tvoji sredi, v katerem tvojih krajev, ki ti jih da GOSPOD, tvoj Bog, mož ali žena, ki dela, kar je hudo v očeh GOSPODA, tvojega Boga, s tem da prestopa njegovo zavezo ter gre in služi drugim bogovom in se jim priklanja, ali soncu ali luni ali vsej nebesni vojski, česar nisem zapovedal, in ti to povedo in slišiš o tem, tedaj zadevo dobro preišči! In glej, stvar je zanesljivo resnična: zgodila se je ta gnusoba v Izraelu; tedaj odpelji tistega moža ali tisto ženo, ki sta storila to húdo stvar, k vratom, moža ali ženo, in ju kamnaj, da umreta!« (5 Mz 17,2-5). Pri tem so seveda pozabljali, da je Jezus Staro zavezo dopolnil z zapovedjo ljubeznijo celo do sovražnika.

Zavedati se moramo tudi, da je bilo obdobje visokega srednjega veka čas, ko je vera prežemala vse pore družbenega, tudi umetniškega življenja. Še danes lahko občudujemo veličastne katedrale, ki so jih na nam nedoumljiv način zgradili takratni goreči verniki. V verski gorečnosti pa tiči tudi nevarnost, ki ji vsi niso znali pobegniti, namreč verski fanatizem, pretiravanje. Do njega pride, ko posamezniku vera pomeni vse, ne goji pa ljubezni do drugih ljudi. Marsikdo je v tem času pozabil na svetopisemsko modrost: »Ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič« (1 Kor 13,2b). Verski fanatik bo marsikoga hitro obsodil za heretika in ga za to tudi kaznoval, če bo mogoče. Ali pa se bo z letalom zaletel v stolpnico, polno ljudi. Na žalost je bilo v srednjem veku takih kristjanov veliko in to ne samo med kleriki. Zato je kaznovanje krivovercev tudi pri ljudstvu naletelo na plodna tla.

Poleg tega danes težko razumemo pojmovanji vere in Cerkve, ki sta bili takratnemu človeku samoumevni. Vero so razumeli kot nekaj objektivnega, kot dar Boga, ki ga posameznik zato ne more ocenjevati, kaj šele spreminjati. Cerkev pa je v tej perspektivi popolna in suverena družba, ki temelji na avtentičnem razodetju. Njena prva in najpomembnejša naloga je torej, da ta zaklad vere ohranja s katerimi koli sredstvi. Seveda danes vemo, da cilj ne sme opravičevati sredstev, toda pretirana gorečnost to pogosto pozablja. Vseeno pa je potrebno omeniti tudi, da je usmrtitev po pojmovanju inkvizitorjev pravzaprav pomenila poraz inkvizicijskega sodišča, saj krivoverca ni uspelo spreobrniti in na ta način rešiti njegove duše.

Še enkrat – vsega tega ne poudarjamo z namenom opravičevanja takratnega ravnanja. Na ta način le lažje vidimo, kako so lahko tisti, ki so inkvizicijo vodili, menili, da so njihova dejanja upravičena. Želili smo vstopiti v miselnost srednjeveških kristjanov in prikazati, kako malo je potrebno, da se pozabi na nekatere bistvene nauke krščanstva.

Današnji pogled Cerkve na inkvizicjo

Cerkev se ne boji resnice. To je neprestano poudarjal papež Janez Pavel II. Hkrati se je na mnogih obiskih po vsem svetu v imenu Cerkve znova in znova opravičeval za trpljenje, ki ga je kadarkoli povzročila. Uradno in slovesno pa je to storil 12. marca 2000 (leto sprave), ko se je pred Bogom pokesal za napake, ki so jih kadarkoli storili in jih še delajo pripadniki Cerkve. »Kot Petrov naslednik prosim, naj v tem letu milosti Cerkev, močna v svetosti, ki jo prejema od Gospoda, poklekne pred Bogom in prosi odpuščanje za pretekle in današnje grehe svojih sinov in hčera … Kristjani so povabljeni k priznanju napak, ki so ji zagrešili, pred Bogom in pred tistimi, ki so jih njihova dejanja prizadela,« je dejal in petkrat ponovil vzklik: »Nikoli več!«

Francoska narodna junakinja sv. Ivana Orleanska je bila tudi žrtev inkvizicije.

To opravičilo je vključevalo tudi inkvizicijo. V pripravi nanj ter v luči iskanja resnice je leta 1998 papež tudi sklical mednarodni simpozij o inkviziciji, ki smo ga že omenili. Trideset zunanjih strokovnjakov, ki je tam predavalo, gotovo ni imelo v interesa olepševanja podobe Cerkve, prav tako pa ne papež, ki se je venomer zavzemal za resnico. Potrebno pa je bilo podobo inkvizicije očistiti mnogih pretiravanj in posploševanj, ki so se nabrala tekom stoletij.

Družba in z njo tudi Cerkev je danes precej drugačna od tiste v času inkvizicije. Odločno se bori proti smrtni kazni in dosledno zagovarja temeljno človekovo pravico: pravico do življenja. Spoznava tudi, česar v času, ko je bila vpeta v državniške strukture, ni bila sposobna videti: dobro je, da je ločena od države. Tako se namreč lahko bolj posveti svojemu osnovnemu poslanstvu: oznanjati Jezusa Kristusa.

Kako naj se (mladi) odzivamo na očitke Cerkvi zaradi inkvizicije?

Najprej se je gotovo potrebno pozanimati in čimbolj preučiti obdobje inkvizicije in se pri tem nikoli zanašati le na en vir. Tako bomo lahko že zanikali marsikatero napačno predstavo o tem zgodovinskem pojavu.

Še pomembnejše je priznati, da so se mnoge zlorabe in napake dogajale. Potrebno je povedati, da je bilo mučenje, smrtna kazen in vsakršno drugo kaznovanje človeka zaradi njegove drugačne vere velika napaka, vredna vsega obsojanja. Ne dovolimo pa posploševanja, ki navadno sledi očitkom. Današnji kristjani ne moremo odgovarjati za grehe svojih prednikov. Vsak nosi svojo krivdo sam. Kar smo lahko storili za odpravo krivic, smo storili z uradnim opravičilom s strani papeža. Pomembnejše je, da se iz zgodovine učimo in nikoli več ne ponavimo istih napak.

Dobro pa se je vprašati tudi, kaj pravzaprav nekateri želijo z obtoževanjem Cerkve za grehe preteklosti doseči. Če želijo dokazati, da smo katoličani grešni, se jim ni potrebno truditi. Priznamo. Želijo opozoriti, da se škofje in papeži marsikdaj motijo v svojih presojah? Se strinjamo. Je z inkvizicijo Cerkev dokazala, da ni legitimna naslednica Kristusa? Saj je bil še med dvanajsterimi apostoli eden, ki je Jezusa izdal v smrt na križu!

Cerkev se ne boji resnice. Njenega božjega temelja ne more zatresti nobena neumnost, zavajanje ali krutost, tudi če prihaja iz strani katoličanov. Je pa res, da dejanja, ki se oddaljujejo od največje kristjanove zapovedi: ljubezni do bližnjega, bolijo. Vernike še dosti bolj kot nevernike.


Viri in literatura:

  Baigent, Michael, Richard Leigh. 2004. Inkvizicija. Ljubljana: Mladinska knjiga

  Peters, Edward M. 1988. Inquisition. New York: The Free Press.

  Vidmar, John. 2005. The Catholic Church Through Ages, A History. New York: Paulist Press.

  Laux, John. Church History. Rockford: Tan Books and Publishers. na: http://biblia.com/islam/inquisit..htm (pridobljeno 17.11.2007).

  Catholic Answers. 2005. The Inquisition. Http://www.catholic.com/library/inquisition.asp/ (pridobljeno 14. november 2007).

  New Advent. Inquisition. 2007. Http://www.newadvent.org/cathen/08026a.htm/ (prodobljeno 15. november 2007).

  The Holy See. Memory and Reconciliation: the Church and the faults of the past. 8. maja 2007. http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/cfaith/cti_documents/rc_con_cfaith_doc_20000307_memory-reconc-itc_en.html/ (pridobljeno 26. november 2007).

  Wikipedia. Historical Revision of the Inquisition. 20. novembra 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Historical_revision_of_the_Inquisition/ (pridobljeno 22. november 2007).

  Wikipedia. Inquisition. 20. novembra 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Inquisition/ (pridobljeno 22. november 2007).

  Wikipedia. Medieval Inquisition. 8. novembra 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Medieval_Inquisition/ (pridobljeno 19. november 2007).

  Wikipedia. Portuguese Inquisition. 24. septembra 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Portuguese_Inquisition/ (pridobljeno 20. november 2007).

  Wikipedia. Roman Inquisition. 18. junija 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Roman_Inquisition/ (pridobljeno 19. november 2007).

  Wikipedia. Spanish Inquisition. 15. novembra 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Spanish_Inquisition/ (pridobljeno 18. november 2007).

Fotografije so s spleta.

Vir: Družina, december 2007

Avtor: TILEN MLAKAR

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NEBESNA TELESA

Roman Nebesna telesa Džohe Alharti je prvi v arabščini napisan roman, ki je prejel Bookerjevo nagrado, in prva knjiga omanske avtorice, ki je bila prevedena v angleščino. Slovenski prevod smo dobili v sklopu letošnjega Festivala Fabula, ki sledi vprašanjem prihodnosti. Še dobro. Roman je čudovito plastenje tesnobe, ki izvira iz težišč in želja družine. Škoda bi ga bilo ne poznati. Kaj je torej resnična svoboda, kaj je svoboda misli in duha in kaj svoboda telesa?

Džoha Alharti

UVOD

Roman Nebesna telesa pripoveduje zgodbo zakonskih parov arabske muslimanske družine. Maja postane Abdulahova žena zato, da bi s poroko zatrla svoja čustva do nezainteresiranega drugega, njuno prvorojenko pa poimenuje London. Ime je nenavadno. Uporniško. Tuje. Krščansko! Druga sestra, Asma, se poroči po dogovoru, in to z umetnikom, ki slika konje na tankih nogah. Naslikani prizori jo motijo. Še posebej pa izgubljene oči in tanki, mlahavi temelji tistih prekletih živali. Želi si stabilnosti, zakonsko zvezo pa nadalje izkoristi za to, da dokonča izobraževanje, saj je že vse življenje zatopljena (in zaljubljena) v knjige. Interpretaciji je tukaj morda smiselno priključiti tudi vpliv branja na dojemanje vsakdanjosti; gre za avtoreferencialnost, usmerjenost dela na delo samo, ki ga Alharti izpelje mojstrsko.

ASMA

Glede na mlajšo generacijo, ki jo v sagi omanske družine s podeželja predstavlja London, se kakovost izobrazbe starejšega segmenta družbe (v tem primeru Asme) zamaje v temeljih. Konkretneje: kar je nekoč veljajo za »napredno«, z leti zvodeni, vseeno pa dosežek ne izgubi na pomenu, vsaj če nanj zremo z gledišča dobe in zrelosti. Dokaz za to je v romanu do skrajnosti prignan v ovekovečenju Asmine ljubezni do moža, ki se v polnosti razvije šele, ko ženska ni več le polovica duše, temveč popolno nebesno telo. Asmin mož si je želel ženske, ki bo krožila po orbiti, ki jo je on začrtal, ne bo pa ločeno nebesno telo v lastni orbiti. »Asma je bila žena, svobodna znotraj tirnic njegovega vesolja, zunaj pa ne.«Pa je bila res? Roman je vztrajen, živ in nedoločen, neskončen. Njegovi robovi so ostri, morda celo odsekani, po drugi strani pa nikoli zares ne zbodejo, temveč dopuščajo pretakanje iz ene skrajnosti v drugo.

HAVLA

Havla, tretja izmed sester, se poroči iz ljubezni. Tudi razplet njenega življenja ni pravilen ali napačen, kaže pa, da ne obstaja ena pot pravega življenja ali prave ljubezni, da ne obstaja samo ena prava žena ali prava ženska. Premikanje med generacijami je v romanu organsko in neprisiljeno, skoki pa ustvarjajo polifonijo, ki ji ne pridemo do konca. Zaključkov ni. Je pa roman Nebesna telesanedvomno roman o svobodi, naj se tema na prvi pogled zdi še tako izpeta. Prevzeta je sveže, modro in moderno. Ali kot je naslikano odraščanje Salime, matere treh deklet:»Odrasla je ob vznožju kuhinjskega zidu, vedno lačna, v večnem opazovanju svobode sužnjev, da živijo in plešejo, in gospodaric, da ukazujejo, se krasijo in hodijo na obiske.«

Kaj je torej resnična svoboda, kaj je svoboda misli in duha in kaj svoboda telesa? Je pod okriljem družine, naj bo slovenska ali omanska, svoboda sploh mogoča?

ZAKLJUČEK

Roman Džohe Alharti je vitalen, gibljiv in boleče večglasen. A se plasti med seboj ne sprijemajo kot gozdna pot v vlažni jeseni; odbirali bi jih lahko drugo od druge. Kot vinjete bi zmogle stati same zase. A v tem primeru Nebesna telesa ne bila zgodba neke družine v neki državi v nekem času in z neko bolečino. In če to ne bi bila zgodba družine, ne bi spoznali vse kompleksnosti procesov nekega posameznika, ki živi znotraj nje. Nebesna telesaso odmev samih sebe, so tradicija, postavljena v prostor modernosti, ki ji le stežka sledijo.

KDO JE DŽOHA ALHARTI?

Džoha Alharti (1978) je avtorica dveh zbirk kratke proze in treh romanov, med katerimi so največ mednarodne slave požela Nebesna telesa, za katera je leta 2019 prejela mednarodno nagrado Man Booker. V Edinburghu je doktorirala iz klasične arabske književnosti, danes pa je profesorica na Univerzi v Muškatu.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

VSA SLOVENIJA KVAČKA 212 OBČINSKIH GRBOV

Slovenj Gradec

Slovenjgradčanka Jadranka Smiljić je pred novim izzivom, že drugič se želi vpisati v Guinnessovo knjigo rekordov. Tokrat bodo kvačkarice iz cele Slovenije izdelale vseh 212 grbov občin v Sloveniji. Neverjetna Jadranka Smiljić bi rada postavila svetovni rekord. Skupaj s kvačkaricami iz različnih slovenskih krajev želi v dveh mesecih skvačkati 212 grbov slovenskih občin. To pomeni,da bodo za vsak grb potrebovale okoli 100 ur dela. S tem podvigom se želijo vpisati v Guinnessovo knjigo rekordov. Lani sta Jadranka Smiljić in Anita Kac iz Dravograda že postavili nov rekord v neprekinjenem 28-urnem kvačkanju.

KDO JE JADRANKA SMILJIĆ

Jadranka Smiljić, po izobrazbi diplomirana inženirka računalništva in informatike, ki ima svoje podjetje SGeek – spletne rešitve, je sredi februarja že oblikovala spletno stran https://slovenija.kvacka.si, kjer je na voljo obrazec za prijavo na kvačkarski izziv. »Odziv na projekt Slovenija kvačka je zelo dober, prijavljenih je že okoli 150 žensk različnih starosti in poklicev. Navdušenje je tako veliko, da bi nekatere takoj začele delati. Prijave so odprte, dokler se jih ne bo zbralo vsaj 212. Načrt je tak, da bi imela vsaka zamenjavo, če zboli ali se poškoduje.«

Pobudnica Jadranka Smiljič

KVAČKANJE NI SAMO ZA STARE BABICE

Kvačkarski izziv bo šele jeseni, kvačkale bodo predvidoma dva meseca. Vsak grb bo velik 140-krat 180 centimetrov. Načrt je tak, da jih bodo skvačkale iz slovenske volne, ki jo izdeluje tovarna v Majšperku. Stroški izziva vključujejo material za izdelavo grba, organizacijo, izdelavo spletne strani, računalniško pripravo načrta grbov, promocijo in pridobivanje financ, koordinacijo vseh 212 kvačkaric in županov občin … Za finančno pomoč bodo zaprosile vse župane, ki jim bodo grbe tudi podarile. Pred tem bi jih rade postavile na ogled v Mozirskem gaju. Jadranka je skvačkala tudi že slovenski grb. Podarila ga bo predsedniku države Borutu Pahorju. Želi si, da bi predsednik postal častni pokrovitelj nacionalnega kvačkarskega izziva.

Projekta so se lotile tudi zato, ker želijo pokazati, da kvačkanje ni le domena starih babic. Tudi na izziv so se prijavile ženske različnih starosti, želijo si tudi kakšnega moškega. »To je novodobna joga, meditacija, sprostitev. Ko kvačkamo, je treba šteti zanke, za kar potrebujemo mir, družina pa ima ta čas mir pred nami,« razlaga Jadranka, ki izjemno rada kvačka in to dela z vsem srcem. Izpod njenih rok nastajajo torbice, kape, ponči, otroška oblačila, brezrokavniki, mandale, igrače …

ZAKLJUČEK

Njeni izdelki so prave umetnine. Kot pove, se je te obrti naučila sama ob posnetkih na youtubu. »Babica in mama sta kvačkali, a težko je to naučiti otroka. V mladih letih sem zelo rada šivala in izdelovala gobeline. Kvačkati sem začela šele pred osmimi leti, ko si je sin Kosta zaželel igračko iz njemu drage risanke Bacek Jon. Nikjer je nisem mogla kupiti, zato sem se odločila, da mu jo izdelam sama,« se spomni svojih začetkov. In kaj ji kvačkanje pomeni? »Sprostitev in tudi trening možganov. Ves čas moraš razmišljati, kaj delaš, saj vsi kvačkani vzorci temeljijo na pravilnem štetju.«

Vir: Večer, fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

EKOLOŠKA PREROKBA INDIJANSKEGA PLEMENA CREE

Ekologija je razmeroma mlada znanost, saj se je začela razvijati šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je pojavilo očitno propadanje naravnih sistemov, predvsem zaradi neodgovornega ravnanja človeka do njegovega bivalnega okoljaPosledica vsega tega je pojav toplogrednih plinov, zlasti škodljivi vpliv ogljikovega dioksida (CO2), da vseh drugih nevarnih pojavov za naravo in človeka niti ne omenjamo.

Ameriški staroselci, ki jih je leta 1492 Krištof Kolumb imenoval Indijanci,  med njimi tudi Eskimi ali Inuiti, pa so vedno živeli od darov narave. »Uničevali« so jo samo toliko, kolikor so potrebovali za preživetje, saj so se dobro zavedali njenega pomena in njihove odvisnosti od nje. Znana je zgodba Indijanca iz plemena Apači, ko se je prvič peljal z avtomobilom. Hitre vožnje ni mogel prenašati, zato je prosil, da so avto ustavili. Poglavar se je ulegel na cesto in prisluškoval svojemu duhu, ki je zaradi hitrosti ostal za njim. V času pospešenega razvoja industrije v ZDA je konec 19. stoletja nastala tudi čudovita ekološka prerokba, ki jo je belcem izrekel indijanski poglavar kanadskega plemena Cree:

»Šele ko bo posekano poslednje drevo,  šele ko bo zastrupljena poslednja reka,  šele ko bo ujeta poslednja riba, šele potem boste ugotovili, da denarja ni mogoče jesti!«

 Fotografije so s spleta

Pripravil: Franci  Koncilija

LITOŽELEZNI IZDELKI, SPREGLEDANA KULTURNA DEDIŠČINA NA NAŠIH POKOPALIŠČIH

Konec oktobra 2019 so v knjižnici Bena Zupančiča v Postojni odprli zanimivo razstavo, ki je predstavila doslej bolj ali manj spregledan del naše kulturne dediščine. To so litoželezni izdelki, ki vztrajno izginjajo z naših pokopališč, tudi na Dolenjskem in v Beli krajini, kjer so naši predniki na grobove postavljali železne križe, ki so jih izdelali predvsem v Auerspergovi livarni na Dvoru pri Žužemberku. Umetnostnozgodovinska stroka je z razstavo utemeljeno opozorila na njihovo vrednost, lepoto in smiselnost ohranjanja tovrstne kulturne dediščine za zanamce.

UVOD

Umetnostna zgodovinarka Simona Kermavnar je pri svojem znanstveno-raziskovalnem delu, zlasti pri umetnostnozgodovinski topografiji na slovenskih pokopališčih, naletela na litoželezne izdelke, za katere se je izkazalo, da doslej še niso bili ustrezno evidentirani in raziskani. Gre za izdelke iz 19. in prvih desetletij 20. stoletja, ki so rezultat industrijske revolucije. Zaradi serijske izdelave so bili v preteklosti (in so še vedno) marsikdaj neprimerno obravnavani, veliko jih je bilo tudi uničenih.

mag. Simona Kermavnar

ALI SO RAZISKANI IN EVIDENTIRANI IZDELKI LIVARNE NA DVORU?

Razstava v Postojni je sicer podrobno predstavila lokalne litoželezne izdelke (križe, stenske plošče, stele, ograje, svetilke, nagrobne spomenike z različno simboliko) tako imenovanega umetniškega liva s pokopališč predvsem s postojnsko-pivškega območja in okolice. Pri opremi pokopališč je ta material namreč igral ključno vlogo. Zaradi množične proizvodnje je bila v primerjavi s klesanimi oziroma kamnoseškimi izdelki dostopnejša tudi njihova cena. Pri nas so se ohranili izdelki več tujih livarn, zlasti moravskih, češko-šlezijskih in avstrijskih ter domače Auerspergove livarne na Dvoru pri Žužemberku, ki predstavlja začetke industrijskega oblikovanja pri nas. Med izdelki, ki izstopajo po kvaliteti, Kermavnarjeva izpostavlja kip mrtvega Kristusa (korpus) na pokopališkem križu v Pivki, ki je najverjetneje nastal po osnutku Antona Dominika von Fernkorna (1813–1878), enega vodilnih kiparjev historizma neobaročne smeri.

V Sloveniji so mu do pred kratkim napačno pripisovali avtorstvo štirih litoželeznih psov pasme molos pred ljubljanskim dvorcem Tivoli. Pri nas srečamo enak korpus tudi na Vojskem nad Idrijo, izdelani pa so bili v Salmovi livarni na Moravskem, ki je po celotni habsburški monarhiji slovela po kakovosti svojih izdelkov.

ALI STROKO SPLOH ŠE ZANIMA ZATEČENO STANJE ŽELEZNIH NAGROBNIH KRIŽEV?

Simona Kermavnar pravi, da se je litoželezna dediščina v večji meri ohranila na odročnejših pokopališčih. V času njenega sistematičnega odstranjevanja z naših pokopališč, zlasti po drugi svetovni vojni, pa so bili nekateri križi pred odvozom na smetišče starega železa rešeni in postavljeni kot znamenje, vendar so kot taki skoraj vedno ohranjeni le delno.

»Ko govorimo o dediščini, pri nas največkrat ne moremo mimo kamna, ki nas zlasti zaznamuje. Zato smo še posebej veseli, da smo lahko prispevali k odprtju razstave, ki predstavlja tudi drugačen tip dediščine, ki je včasih niti ne prepoznamo, čeprav skriva bogato preteklo ustvarjanje,« je poudaril koordinator razstave Andrej Smerdu iz postojnskega društva Bakla, ki je pripravilo razstavo. Prepričan je, da je razstava pomembna ne le za lokalni prostor, temveč tudi širše, v prihodnje pa načrtujejo njeno gostovanje tudi v drugih krajih, katerih dediščino predstavlja.

Fotografije so s spleta

Vir: Primorske novice

Zbral in uredil: Franci Koncilija