Arhivi Kategorije: Zanimivosti

POGOVORNI VEČER O OPERI NA DOLENJSKEM

V sredo zvečer, 12. septembra 2018, je bil v Parku Rastoče knjige pri knjižnici Mirana Jarca pogovorni večer o operi na Dolenjskem. Znano je, da je po zaslugi in pod okriljem prizadevnih, nadarjenih in predanih članov Vokalne akademije Jurija Slatkonje, ki deluje pod okriljem Zavoda Friderika Ireneja Barage v sklopu novomeške škofije, Novo mesto postalo prepoznavno kot mesto, kjer uspešno deluje tudi glasbeno gledališče – opera. Navkljub slabim pogojem delovanja zavod dviguje raven produkcije, kar se odraža tudi na odličnem odzivu vedno številnejšega občinstva. V treh sezonah so uprizorili že tri operne premiere v lastni produkciji in celo v lastni glasbeni ustvarjalnosti: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Vse tri opere so bile pri občinstvu odlično sprejete.

Na večeru v Parku Rastoče knjige je potekal zanimiv in sproščen pogovor o možnostih razvoja in prihodnosti opere na Dolenjskem, ki ga je vodila Jasmina Spahalić iz Brežic. Gosta večera pa sta bila skladatelj in pevec Tom Kobe ter skladatelj in pedagoško-umetniški vodja novomeškega konservatorija za glasbo Aleš Makovac. Sogovornika sta predstavila svoj pogled na uspešno opravljeno delo, na kar sta zelo ponosna. Poudarila sta, da so začeli tako rekoč iz nič, ko je bilo veliko improvizacije, vendar so z veliko optimizma in zagnanosti kmalu dosegli zavidljive rezultate. Najpomembnejše delo pa je gotovo opravila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. V nadaljevanju pogovora je bilo kot rdeča nit ves čas prisotno dejstvo, da je glavna omejitev za razvoj opere v Novem mestu – pomanjkanje prostora. Izgradnja nove operne hiše je še vedno neuresničljiva, realno pa je pričakovati večnamensko dvorano.

Na koncu pogovora, ki je bil večkrat prekinjen s posnetki iz vseh treh oper, so si bili vsi enotni, da je opera čudovita umetnost, kjer se hkrati srečujejo tudi vse druge umetnosti, zato je opera kraljica umetnosti.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

GRKINJA KALIA PAPADAKI JE 2017 PREJELA EU NAGRADO ZA LITERATURO

UVOD

Mlada grška pisateljica, pesnica in scenaristka Kalia Papadaki bo novembra gostja treh pogovorov o njenem najnovejšem romanu Dendriti – v Kopru, Novem mestu in v Ljubljani. Knjigo je prevedla Lara Unuk, izdala pa jo je založba Goga iz Novega mesta in stane 24,90 €. Ob podelitvi nagrade Evropske unije za književnost leta 2017 Kalii Papadaki so zapisali: »Dendriti so zgodba o priseljencih in iskanju smisla, o izgubljenih drugih možnostih, neuspelih zakonih in prekinjenih karierah. Knjiga o tem, kako velike sanje in neizgovorjene besede ustvarijo razpoke, ki porušijo zidove, zgradbe in življenje. Nekatere razpoke izvirajo iz družinske zgodovine, druge iz trenutnih odločitev. Iz vsake razpoke lahko prodre žarek svetlobe. Je tudi zgodba o upanju in sočutju, ki se pojavita, ko ju najmanj pričakujemo.«

 

PREDSTAVITEV SODOBNE GRŠKE PROZE

V sodobni grški prozi se je, morda zaradi izbruha ekonomske krize, v zadnjem desetletju zgodil obrat k socialnim temam, pogosto prikazanim skozi prizmo absurda, satire in groteske, včasih tudi skozi mejne zvrsti reportaže. V tej prozi, oropani iluzij in optimizma, se resničnost sodobnega človeka zrcali v mračnih odtenkih, njeni junaki, pogosto predstavniki nižjega srednjega razreda, pa pred našimi očmi izginjajo v neizbežen propad in dekonstrukcijo. Mlajši avtorji se izogibajo ideološkemu komentiranju dogajanja in značajev, kar sicer v kontekstu sodobne evropske literature ne preseneča, vendar je vseeno vredno omembe na ozadju močno politiziranega, strankarskega grškega obzorja in z ozirom na močna ideološka klasična grška prozna dela 20. stoletja, zaznamovana z balkanskimi vojnami, državljansko vojno in diktaturo, ki imajo, kar zadeva zgodovinsko in ideološko tematiko, svoje naslednike v številnih sodobnih razgrabljenih in kultnih romanopiscih.

 

KDO JE KALIA PAPADAKI?

V ta trend sodi tudi Kalia Papadaki, prva avtorica, ki jo bomo spoznali v ciklu grške proze. Papadakijeva se je rodila leta 1978 in je študijska leta preživela v Ameriki. Študirala je ekonomijo na univerzah Bard College in Brandeis. Odlikuje jo mojstrska raba jezika, ki je metaforičen, pesniški in tekoč. V svoji prvi zbirki kratkih zgodb z naslovom Zvoki z notranjega dvorišča, ki je izšla leta 2009, je upodobila prebivalce bloka v centru Aten, tipične predstavnike nove sodobnosti, ki pa se zapletejo v neverjetne kriminalne intrige: imigranta, ki ga ugrabi rusko-pakistanska mafija, pisatelja, zasvojenega z internetom, dve starejši ženski, ki ju vpletejo v zaroto proti njuni lastni sosedi. Stanovanjski blok postane simbol anonimnosti, izgubljene identitete v sodobni družbi in sovražnosti med prebivalci, ki živijo natrpani drug nad drugim v svojih malih urbanih kletkah, notranje dvorišče pa je kraj, ki je avtorico vedno fasciniral, saj je, po njenih lastnih besedah, prostor, kamor vsi odlagajo svojo nepotrebno kramo, hkrati pa ostaja nedostopen in skrivnosten. Za zbirko Zvoki z notranjega dvorišča je leta 2010 prejela nagrado za pisateljski debi revije Diavazo. S kratkimi zgodbami je sodelovala v več antologijah sodobne proze, dve izmed njih sta zbirki z značilnima naslovoma Pečat naše dobe (2010) ter Sledovi krize (2013). Leta 2011 je izdala pesniško zbirko Sivka pozimi, leta 2015 pa še roman Dendriti, za katerega je leta 2017 prejela nagrado Evropske unije za literaturo in književnost.

Kalia Papadaki

KAJ SO DENDRITI?

Dendriti so vejasto razrasli končiči živčne celice, ki sodelujejo pri shranjevanju spominov v možganih, hkrati pa se dendriti imenujejo tudi nekatere vrste razvejenih snežink. V romanu Kalie Papadaki se oba pomena združujeta v eno samo metaforo človeškega življenja: njeni junaki so kakor snežinke, ki so, če jih gledaš s prostim očesom, vse enake, ko pa jih pogledaš z mikroskopom, imajo vsaka svojo prelepo in neponovljivo obliko. Ko se dotaknejo tal, se vseeno stopijo in ne pustijo za seboj niti sledu.

ZAKLJUČEK

V romanu Dendriti je opisana zgodba treh generacij ameriških imigrantov, ki si vsaka po svoje prizadeva, da bi uresničila svoj ameriški sen, vendar jih vsakič znova povozi neizprosni tok zgodovine, ko ostajajo ujete v boj za preživetje. Roman Kalie Papadaki je poskus ohranjanja spomina na usode ljudi, ki so živeli in umrli, ne da bi za seboj pustili kakšno posebno sled. Stilistično je roman briljanten, zorni koti se izmenjavajo v dolgem toku zavesti, groba realnost pa je prikazana v metaforičnem, večpomenskem, liričnem jeziku. 

Vir in fotografije: Wikipedija in splet

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NE SAMO V ŠOLSKIH USTANOVAH, TUDI V SLOVENSKIH PODJETJIH SLOVENŠČINA IZGUBLJA SVOJ POMEN

Zadnja leta opažamo, da slovenski jezik, ki je bil in bo srčika narodne zavesti in identitete, vedno bolj izgublja svoj pomen v šolskih ustanovah, podjetjih in celo v vsakdanjem življenju. V poslovnem svetu se tudi v Sloveniji komunicira samo še v angleškem jeziku. Zato bo treba Zakon o javni rabi slovenskega jezika (ZJRS) dopolniti.

Škandalozno je, da se sleherna aktualna slovenska vlada javno ponaša z velikimi besedami o pomenu kulture in slovenskega jezika, običajno ob prazniku kulture, še posebej pa ob mednarodnem dnevu materinega jezika, mednarodnem dnevu pismenosti ter mednarodnem evropskem dnevu jezikov. Deklarativnega zavzemanja pa je hitro konec, ko se pojavijo drugi, največkrat ekonomski oziroma finančni interesi. To postaja zadnje čase še posebej problematično, ko se uporabi slovenskega jezika na spletnih straneh načrtno izogibajo najrazličnejše, tudi pomembne slovenske gospodarske družbe, še mnogo bolj pa tuje družbe, ki pa jih Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS) zavezuje pisati v slovenskem jeziku. Hitreje, bolj priročno in predvsem ceneje je namreč poslovati v globalnem, angleškem jeziku. Zakon (ZJRS) pa določa, da govorno in pisno sporazumevanje na vseh področjih javnega življenja v Sloveniji poteka v slovenščini!

Znani sociolingvist dr. Marko Stabej je nekje zapisal: »V Sloveniji veliko poslovnežev občutno podcenjuje vlogo in pomen slovenščine, še posebej takrat, ko je to zanje ceneje, ugodneje in lagodneje. Slovenščina tam, kjer je le zato, da je, ne pa zato, da bi jo kdo poslušal, bral, razumel ali govoril, se dolgoročno ne bo obdržala kljub vsem predpisom!« Zato ni čudno, da mladi slovenski podjetniki ne vidijo več smisla in nimajo nobene potrebe po rabi slovenskega jezika in skrbi zanj, četudi je eden njihovih ciljnih trgov tudi slovenski!

Odgovornih politikov na Ministrstvu za kulturo zatečeno stanje ne vznemirja, zato tudi ne nameravajo spreminjati Zakona o javni rabi slovenskega jezika. Navsezadnje je ZJRS usklajen z evropskim pravnim redom, interese gospodarstva poznajo, a jih ne razumejo kot pritiske! Nesprejemljivo je, da je ta problematika za ministra tako banalna in nepomembna, da za ugotavljanje kršiteljev ZJRS ni potreben niti inšpekcijski nadzor! Kdor more, naj razume!

(Vir:Dnevnik, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

FOTOGRAFSKA RAZSTAVA NACETA BIZILJA

V četrtek, 17. oktobra 2019, zvečer je bila v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani otvoritev fotografske razstave nekdanjega fotoreporterja in urednika fotografije Naceta Bizilja, ki je deloval pri Dnevniku.

LJUBITELJ FOTOGRAFIRANJA

Na tisoče bralcev Dnevnika je Nace Bizilj vsakodnevno soočal s svojimi fotografijami. Tako je s fotografijo kot dokaznim materialom krepil moč pisane besede ali pa jo celo presegal. Razstava, ki je vsekakor vredna ogleda, obsega fotografije izobdobja njegovega delovanja od leta 1962 pa vse do leta 2003. Kot fotoreporter in dolgoletni urednik fotografije je Bizilj štirideset let vizualiziral osebe, prostor in čas, od elit do malega človeka, od politike do športa in kulture, od zgodovinsko ključnih dejanj do dogodkov z obrobja zgodovine. V karieri Naceta Bizilja ima častno mesto obdobje slovenske politične pomladi, preobrazbe iz socializma v demokracijo in izpolnjene plebiscitarne volje naroda z osamosvojitvijo Slovenije. To je bilo njegovo zlato obdobje fotoreporterstva. Njegov višek ustvarjalnega fotografiranja pa sega v osemdeseta leta preteklega stoletja.

KDO JE NACE BIZILJ?

Nace Bizilj, rojen 27. januarja 1944 v Gameljnah pod Šmarno goro, je eden najbolj prepoznavnih slovenskih fotoreporterjev 20. stoletja. Izučen za fotografa, je pri osemnajstih letih fotografiral Leonida Brežnjeva pri Cekinovem gradu v Ljubljani, pri štiriindvajsetih Josipa Broza – Tita na Dolenjskem. Svojo poklicno pot je leta 1962 začel v uglednem podjetju Foto Slovenija in jo leta 1968 nadaljeval v časopisni hiši Dnevnik.

KAJ VSE JE ŠE FOTOGRAFIRAL?

Pia in Pio Mlakar

Drugo najpomembnejše področje Biziljevega fotoreporterstvaje bilo fotografiranje najpomembnejših športnih dogodkov in slovenskih športnikov. Prav posebno zbirko pa predstavljajo Biziljeve slike s potovanj po Latinski Ameriki, Aziji in Avstraliji iz obdobja po letu 1995. To pa seveda še ni vse. Biziljeve fotografije dokumentirajo tudi druga področja, predvsem gospodarstvo, kmetijstvo, turizem in kulturo. Po upokojitvi leta 2003 se je poslovil od poklicnega novinarskega fotografiranja, leta 2010 pa je Muzeju novejše zgodovine podaril svoj celotni fotografski ustvarjalni opus z okoli tristo tisoč črno-belimi in barvnimi negativi fotografij. Razstava bo odprta do 16. februarja 2020.

(Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

 

 

 

 

 

 

REMINISCENCA NA AKADEMSKI VEČER (DAP)

Te dni sem od prijatelja Janeza Pence, znanega Novomeščana, ljubitelja neokrnjene narave, prejel prijazno pismo, nekakšen odziv na Akademski večer, kjer je nastopila tudi evropska komisarka mag. Violeta Bulc. Z veseljem ga objavljam.

Pozdravljen, Franci,

z zanimanjem sem prebral tvoje besedilo o akademskem večeru. Moram omeniti, da sem zelo ponosen na svoja nekdanja učenca, Branko Klemenčič in Blaža Rodiča, ki sem mu bil tudi razrednik. Ker sem občutljiv za trganje svoje male domovine z avtocestnimi napravami, sem še posebej napel oči, ko sem v tvojem poročilu bral pogovor z evropsko komisarko za promet in logistiko Violeto Bulc. 

Novomeščan Janez Penca

Potolažilo bi me, če bi tisto o »Dolenjski, ki je, kar zadeva prometno infrastrukturo, odrinjena na rob dogajanja«, veljalo za železnico. Saj avtocesta vendar preči vso Dolenjsko in jo celo imenujemo po naši regiji – Dolenjka. Če je komisarka merila na bodočo štiripasovnico do Vinice, pa se z njo ne strinjam. Avtoceste so strašanski poseg v krajino, zlasti v naši miniaturni deželici. Spomnim se davnega obiska Mihaila Gorbačova v Sloveniji. Takrat se mu je predsednik Kučan pohvalil, kakšne avtoceste da gradimo. Gorbačov je zavzdihnil: »Joj, pa v tako majhni deželi.«

Menda ne bomo čisto vseh lepot naših krajev žrtvovali za prometno vozlišče, ki ugaja Evropi in zlasti Hrvaški! Ne spodobi se klečeplaziti in poklekati že samo pred omembo »Evrope«. Kaj v primeru avtocest prinaša kohezijska politika, ki naj bi podpirala evropsko solidarnost? Denar, s katerim bomo uničili kraje, ki so za zdaj še lepi in kjer je vse kolikor toliko organsko zraščeno v naravno okolje. Iz Bele krajine smo slišali krike, da ni delovnih mest, da so odrezani od sveta …, ko je prišel tja podjetnik Akrapovič, pa so ugotovili, da ni delavcev! Berem o Novem mestu kot stičišču tretje razvojne osi. Načrtovana štiripasovna avtocesta od Novega mesta skozi Podgorje in Gorjance do Malin vBeli krajini in kasneje do Vinice se mi ne zdi smiselna. Slovenija ima že 793 km avtocest. 

Navajam nekaj podatkov – omenjene so države, ki veljajo za najbolj razvite na svetu in kjer se živi najbolje – ki izpodbijajo trditev, da avtoceste prinašajo »razvoj«: Norveška, ki je 19-krat večja, jih ima samo 300 km. Je tudi nepredstavljivo bogatejša od Slovenije, pa vidi kakovostno življenje drugače kot mi. 9-milijonska Avstrija je štirikrat večja od Slovenije, pa ima samo dvakrat toliko avtocest, vzorec poseljenosti pa je zelo podoben slovenskemu. 10-milijonska Švedska je 22-krat tako velika kot Slovenija, a ima samo 2,5-krat toliko avtocest. Finska je 16-krat večja, pa ima samo 881 km avtocest. Pred dnevi smo izvedeli, da nas je po razvitosti prehitela Češka republika, ki je štirikrat večja od Slovenije in ima 10 milijonov prebivalcev, a samo 1,6-krat toliko km avtocest (1250 km) kot naša domovina. 

Razvoja danes ne prinašajo avtoceste, ta doktrina slovenske politike je zlobno rečeno predpotopna. Zgornji primeri bi nam morali dati misliti. Dolenjci in Belokranjci bi se morali združiti proti avtocesti in za moderno železnico. Enkrat bo treba začeti posodabljati in graditi železnice, zakaj ne takoj, saj že danes za več kot pol stoletja zaostajamo za drugimi razvitimi evropskimi državami. Če bo v Belo krajino prej narejena avtocesta, bo ljudi in tovor veliko teže spraviti na železnico.V Evropi ne gradijo več avtocest, ampak moderne dvostezne ceste. Taka cesta bi bila od Novega mesta v Belo krajino skozi predor pod Gorjanci dovolj. Zakaj ves tovorni in turistični tranzitni promet v smeri Dalmacije, BiH in Črne gore usmeriti skozi pravljično Podgorje in sanjsko Belo krajino? 

 

Zelo spodbudno bi bilo, če bi evropska komisarka odločno podprla posodobitev železnice iz Ljubljane do Bele krajine in naprej do Karlovca. Prvi pogovori o tem so že potekali med dolenjskimi župani in predstavniki karlovške županije. Čas je že, da kdo od uglednih politikov in gospodarstvenikov nastopi proti nadaljnji gradnji avtocest v Sloveniji in zahteva čimprejšnjo posodobitev ali gradnjo novih železnic. Če tega ne bo, je govorjenje o zelenem transportu samo sprenevedanje. 

Mag. Violeta Bulc

Na enem od letošnjih Goginih večerov nam je evropska komisarka za promet in logistiko Violeta Bulc povedala, da znašajo zunanji stroški prometa v EU (okoljska škoda itd.) težko predstavljivih 1000 milijard evrov. To so pravzaprav stroški, ki jih ekosistemi z nami vred plačujemo predvsem z zdravjem oziroma boleznijo. Ta podatek je hrana za ponoven premislek o trmastem vztrajanju pri vedno novih avtocestah in razvojnih oseh. Hic Rhodus, hic salta! ali Dokažite, da zmorete!

Za začetek pa bi se lahko Novo mesto dvignilo zoper cesto, ki naj bi Revozu lajšala oskrbo s tovornjaki in ki bo speljana skozi lepe primestne gozdove in travnike, med katerimi so tudi pred nekaj leti razglašeni gozdovi s posebnim namenom (mestna pljuča, rekreacija). Revoz ima že 40 let industrijski tir, vendar arogantno zahteva cesto, tir pa spreminja v muzejski eksponat. Zakaj je pri nas stvari, ki so drugje samoumevne, tako težko izpeljati? 

Svoj pogled na gradnjo avtocest sem objavil v Sobotni prilogi Dela 5. januarja 2019, Članek je na spletu sicer dostopen samo naročnikom Dela, v celoti pa tudi na http://www.zalozbapenca.si/z-asfaltnih-na-zelezno-cesto

Pa lep pozdrav in še enkrat čestitam za zanimiv prispevek. 

Janez Penca

 

MEMENTO MORI

Novomeščan, pesnik in prevajalec Severin Šali, ki je o njem njegov prijatelj prof. France Pibernik napisal monografijo Severin Šali. Popotnik, zaljubljen v življenje, na višku ustvarjalne moči med drugo svetovno vojno ni mogel spoštovati ukaza Osvobodilne fronte o kulturnem molku. Iz njega je kar vrela poezija, ki jo je objavljal v tistih burnih časih…Tako je v prazničnih dneh vseh svetnikov v Slovenčevem koledarju za leto 1944 napisal čudovito pesem Na grobeh, kjer je razmišljal o eshatoloških razsežnostih človeka. 

    

Pripravil in fotografiral : Franci Koncilija

SLAVNA UZBEKISTANSKA PIANISTKA LOLA ASTANOVA JE ODPOVEDALA VSE KONCERTE V ZAGREBU IN V LJUBLJANI

Nadarjena glasbena umetnica in pianistka Lola Astanova je znana po vrhunskih nastopih, na katerih je igrala Chopina, Liszta, Rahmaninova in druge. Astanova je v začetku novembra letos načrtovala koncertne nastope v dvorani Lisinski v Zagrebu in v Cankarjevem domu v Ljubljani. Nedavno pa je slavna pianistka iz osebnih razlogov odpovedala vse nastope.

Pianistko, violinistko, skladateljico in producentko svetovnega slovesa hrvaška javnost dobro pozna. Kar nekajkrat je Astanova namreč že muzicirala z znamenitim in popularnim hrvaškim violončelistom Stjepanom Hauserjem, s katerim je posnela tudi nekaj duetov, med drugimi znamenito skladbo »Love Story«.

(Vir: Jutarnji list (ZG), fotografije so s spleta)

Prevedel in uredil: Franci Koncilija

PRVA SLOVENSKA E-KNJIŽNICA IN E-KNJIGARNA BIBLOS SE JE ŽE UVELJAVILA V SLOVENSKEM PROSTORU

Statistika kaže, da se je Biblos dodobra uveljavil med slovenskimi bralci, dobro pa so ga sprejele tudi slovenske knjižnice in založbe.  V sistem je zajetih kar 62 knjižnic in 145 založnikov. Prav tako vztrajno narašča število uporabnikov – preseglo je 17 tisoč.

PLATFORMA BIBLOS JE OSVOJILA SLOVENCE

Že pred nekaj leti so se na knjižnem trgu pojavili bralniki elektronskih knjig. Takrat so tiskani knjigi napovedovali izumrtje. Kasneje se je izkazalo, da je med bralci dovolj prostora za obe različici. Tako je založba Beletrina pred šestimi leti (2013) vzpostavila Biblos, prvo platformo za izposoje e-knjig v Sloveniji. Bralci lahko danes prek Biblosa izbirajo med več kot tri tisoč naslovi knjig, večinoma v slovenskem jeziku. Platforma omogoča branje na elektronskih napravah, računalniku, tablici in pametnem telefonu. Platforma Biblos je preprosta za uporabo in dostopna 24 ur na dan in sedem dni v tednu. E-knjigarna omogoča udobno branje kjerkoli po svetu, kamor pač seže svetovni splet.

BIBLOS UPORABLJAJO TUDI STAREJŠI OBČANI

Biblos je namenjen tudi starejšim ljudem z najrazličnejšimi gibalnimi težavami in tudi slabovidnim, saj je črke možno poljubno povečevati. Možen je tudi preprost in hiter dostop do knjige, ne da bi bilo treba do knjigarne. Biblos tako omogoča, da na dopust lahko vzamemo »veliko najrazličnejših knjig«, pa tudi kakšna »ta prava« gre lahko z nami.

    

ZAKLJUČEK

Bralnik Biblos omogoča tudi namestitev katerekoli spletne knjigarne, nanj pa lahko naložimo več tisoč knjig. Sicer pa sistem Biblos deluje tako, da ga brez večjih težav hitro osvoji povprečen uporabnik računalnika. Z aplikacijo je knjige mogoče brati na vseh elektronskih napravah. Prek Biblosa si je knjige mogoče izposojati in tudi kupovati. Izposoja je za člane knjižnic brezplačna.

Vir: Družina, fotografije so s spleta

 

Pripravil: Franci Koncilija

 

RAZSTAVA ANTIČNE ZNANOSTI IN TEHNOLOGIJE V LJUBLJANI

V Cankarjevem domu v Ljubljani so letošnje poletje odprli osrednjo razstavo leta, posvečeno znanosti in tehnologiji antične Grčije. Razstava je namenjena predvsem laični javnosti, predstavlja pa razvoj starogrške misli in iznajditeljstva z nizom znanstvenih in tehnoloških odkritijin umetniških dosežkov. Razstavo, ki je nastala v sodelovanju z Znanstvenim centrom in tehnološkim muzejem NOESIS iz Soluna, so poimenovali – Znanost in tehnologija antične Grčije.

       

Razstava je slikovno in vsebinsko izjemno bogata, nadgrajena z gibljivimi slikami, 3D-animacijami, maketami in replikami starodavnih naprav in interaktivnimi aplikacijami. Posebno zanimivi sklopi razstave so arhitektura z gradbeno tehnologijo, algebra in geometrija z arhimedskimi telesi in Pitagorovim izrekom, mehanika z Arhimedovim vijakom, telekomunikacije s hidravličnim telegrafom, astronomija s slovitim mehanizmom z otoka Antikitera, premično avtomatično gledališče ter glasba s hidravlisom ali vodnimi orglami.

     

Razstava je navsezadnje zanimiva tudi za geodete. Znano je, da je Eratosten leta 240 pr. Kr., ker je verjel, da je Zemlja okrogla, s pomočjo trigonometrije izračunal njen premer, zanimiv je tudi Heronovodograf za merjenje razdalje, pa diopter za geodetske meritve, antično računalo in še in še…

(Vir: Reporter, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

 

UMRL JE SRBSKI SLIKAR VLADIMIR VELIČKOVIĆ, MOJSTER MOČNIH GRAFIČNIH VIZUALNIH METAFOR

Že konec avgusta letos je v Beogradu umrl znani srbski slikar Vladimir Veličković(1935–2019). Likovni kritiki so prepričani, da je v profilu Veličkovićevega ustvarjalnega opusa možno prepoznati simbiozo germanske metodološkosti in vanjo na inteligenten način inkorporiranih balkanske duhovnosti, južnjaške ekspresivnosti in mediteranske kontemplativnosti. Slikar in grafik Vladimir Veličković je predvsem pričevalec in udeleženec, sočasno pa tudi slikar močnih grafičnih vizualnih metafor, s katerimi odkriva patologijo agresivnosti zločina in mučenja, v kateri ne glede na čas ni razlik med miti Sizifa, Tezeja, Prometeja, Kristusa ali sodobnega terorista.

     

Slikar Vladimir Veličković je svoja dela prvič razstavil leta 1951, na razstavi Mladi umetniki Srbijev Beogradu. Mladost in študentska leta na arhitekturi je preživel obseden z likovno umetnostjo. Tako je nadarjeni Veličković v procesu samoedukacije in v slikarskem zorenju prešel potod zanesenjaka, ki preučuje dela starih mojstrov, do šolanja v Mojstrski delavnici Krsta Hegedušića v Zagrebu, kjer je vztrajno utrjeval svojo slikarsko usmeritev. V svojem umetniškem razvoju se je ob grafiki uspešno preizkušal tudi v skicah, kolažu in slikah,kasneje pa je v svoje slikarstvo vnašal tudi dokumentarne elemente, kot je fotografija.

    

_____________________________________________________

»Vladimir Veličković ni uporabljal psevdonima, ni bil vsak dan v medijih, ni se hotel na vsak način ukvarjati z konceptualno umetnostjo, on je enostavno s svojim delom, s svojimi skicami in slikami posvečeval lastni položaj na ravni svetovne umetnosti.«

Milica Vučković, akad. slikarka

_________________________________________________________

Od leta 1966 je Veličković stalno živel in ustvarjal v Parizu, kjer je naraščal njegov mednarodni slikarski ugled, sčasoma pa vzpostavil tudi stalne stike z rojstnim Beogradom in takratnim jugoslovanskim kulturnim prostorom. Vladimir Veličković je bil redni član Srbske akademije znanosti in umetnosti in Francoske akademije, prejemnik Politikine nagrade Veliki pečat 1972 ter številnih drugih priznanj. Vučković s svojimi slikami velikokrat obravnava usodne in velike teme človeka. To so krhka človekova stanja o rojevanju, seksualnosti in animalnosti ter o smrti. Ta dela je naslovil Panika, Mučenje, Agresija, Erekcija, Rojstvo, Atentat itd.

(Vir: Vreme, Beograd, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

AVSTRIJSKO DRŽAVNO NAGRADO ZA UMETNOST BO NOVEMBRA PREJELA SLOVENSKA PESNICA IN PISATELJICA MAJA HADERLAP

Maja Haderlap (1961), dvojezična avstrijskokoroška slovenska pesnica in pisateljica ter univerzitetna predavateljica iz Celovca, je v sklopu najpomembnejšega avstrijskega priznanja za umetnost prejemnica najvišjega odlikovanja med literati. V kategoriji Kulturne iniciative pa nagrado prejme tudi Slovensko prosvetno društvo Rož iz Šentjakoba. Odlikovanja, vredna po 15.000 evrov, bodo podelili 25. novembra letos v uradu zveznega kanclerja na Dunaju.

»Letošnji nagrajenke in nagrajenci opozarjajo na širok spekter umetniškega ustvarjanja v Avstriji, ki je pritegnilo tudi mednarodno pozornost. Naloga države je, da podpira te inovativne trende. Avstrijska umetnost namreč pomembno prispeva k mednarodnemu diskurzu in poudarja odločilen element sodobnega umetniškega ustvarjanja,«je zapisal avstrijski zunanji minister Alexander Schallenberg.

Maje Haderlap, dobitnice tako prestižne nagrade, je bil vesel tudi koroški deželni glavar Peter Kaiser, ki je tudi pristojni referent za kulturo. Poudaril je, da koroška kulturna in umetniška scena žari daleč preko koroških meja. V sporočilu za javnost pa je zapisal, da je Maja Haderlap s svojim literarnim delom dosegla pomembno prepoznavnost na širšem kulturnem ustvarjalnem področju in da je njen avtorski angažma vreden velikega spoštovanja.Tudi Slovensko prosvetno društvo Rož si je po besedah deželnega glavarja nagrado za umetnost več kot zaslužilo, saj se v njihovih umetniških projektih prepletajo najbolj žlahtne platiobeh kultur v deželi.

Maja Haderlap se je rodila 8. marca 1961 v Železni Kapli na Koroškem. Na Dunaju je študirala germanistiko, filozofijo in gledališke vede. Po doktoratu iz dramaturgije je poldrugo desetletje vodila celovško Mestno gledališče in predavala na Univerzi v Celovcu. Več let je tudi sourejala slovensko literarno revijo Mladje. Od leta 2008 živi kot svobodna pisateljica v Celovcu.

Doslej je Maja Haderlapobjavljala liriko, prozo, eseje in prevode v slovenskih in nemških revijah. Izdala je naslednjepesniške zbirke: Žalik pesmi (1983), Bajalice (1987), obsežen izbor Pesmi (1998), v katerem se prvič pojavijo tudi pesmi, ki jih je napisala v nemščini, in druge… Letošnjo nagrado bo prejela za že leta 2011 objavljeni roman Angel pozabe, za katerega je leta 2013 prejela najpomembnejšo literarno nagrado na nemško govorečem prostoru, nagradoIngeborg Bachmann. Roman Angel pozabe je bil uprizorjen tudi v ljubljanski Drami, kjer je glavno vlogo igrala Saša Pavček. Maja Haderlap je prejela tudi več drugih pomembnih nagrad, kot stanagrada Bruna Kreiskyja in nagrada Maxa Frischa, med drugimi pa,za zbirko Bajalice,tudi nagrado Prešernovega sklada leta 1989.

O Majini knjigi Angel pozabe je v reviji Bukla recenzentka Renata Rugelj zapisala: “Romaneskni (avtobiografski) prvenec doktorice gledališke zgodovine in dramaturgije (1961) je globoko presunljiva pripoved, ki se dogaja v slovensko govoreči skupnosti na avstrijskem Koroškem. Intimna družinska saga je prežeta z likom tople in odločne babice, ki je preživela koncentracijsko taborišče, a nacističnih grozot ni nikoli povsem pozabila. Njeni nauki in modrosti postanejo življenjsko vodilo za vse člane družine in nerazrešene vojne teme in travme se preselijo tudi na naslednje, povojne generacije. Deklica, prvoosebna pripovedovalka romana, razkriva (tudi žalostne) zgodbe o marljivih in predanih starših, predvsem o zagrenjenem očetu, bralcu pa zaupa mnoge tragične dogodke, ki jih kot otrok še ni povsem razumela, a se je z njimi srečala tudi kot odrasla ženska v okviru težav narodnostne in družinske dediščine ter razklanosti. Roman je v nemško govorečem prostoru prejel nagrado, ki so ji sledili velik odmev med bralci in številni ponatisi, saj odpira dolgo zamolčane teme.”

Nekdaj zamolčana predstavnica slovenske manjšine Maja Haderlap je bila ob 100. obletnici ustanovitve Republike Avstrije slavnostna govornica na osrednji državni prireditvi, kamor jo je povabil predsednik Alexander Van der Bellen. Ob tej priložnosti je Haderlapova dejala: »Včasih lahko en človek z enim umetniškim delom naredi več kot vsi aparati države.«

(Viri: Wikipedija, Bukla in Večer, fotografije so s spleta)

Zbral: Franci Koncilija