Arhivi Kategorije: Zanimivosti

POGOVORNI VEČER O OPERI NA DOLENJSKEM

V sredo zvečer, 12. septembra 2018, je bil v Parku Rastoče knjige pri knjižnici Mirana Jarca pogovorni večer o operi na Dolenjskem. Znano je, da je po zaslugi in pod okriljem prizadevnih, nadarjenih in predanih članov Vokalne akademije Jurija Slatkonje, ki deluje pod okriljem Zavoda Friderika Ireneja Barage v sklopu novomeške škofije, Novo mesto postalo prepoznavno kot mesto, kjer uspešno deluje tudi glasbeno gledališče – opera. Navkljub slabim pogojem delovanja zavod dviguje raven produkcije, kar se odraža tudi na odličnem odzivu vedno številnejšega občinstva. V treh sezonah so uprizorili že tri operne premiere v lastni produkciji in celo v lastni glasbeni ustvarjalnosti: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Vse tri opere so bile pri občinstvu odlično sprejete.

Na večeru v Parku Rastoče knjige je potekal zanimiv in sproščen pogovor o možnostih razvoja in prihodnosti opere na Dolenjskem, ki ga je vodila Jasmina Spahalić iz Brežic. Gosta večera pa sta bila skladatelj in pevec Tom Kobe ter skladatelj in pedagoško-umetniški vodja novomeškega konservatorija za glasbo Aleš Makovac. Sogovornika sta predstavila svoj pogled na uspešno opravljeno delo, na kar sta zelo ponosna. Poudarila sta, da so začeli tako rekoč iz nič, ko je bilo veliko improvizacije, vendar so z veliko optimizma in zagnanosti kmalu dosegli zavidljive rezultate. Najpomembnejše delo pa je gotovo opravila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. V nadaljevanju pogovora je bilo kot rdeča nit ves čas prisotno dejstvo, da je glavna omejitev za razvoj opere v Novem mestu – pomanjkanje prostora. Izgradnja nove operne hiše je še vedno neuresničljiva, realno pa je pričakovati večnamensko dvorano.

Na koncu pogovora, ki je bil večkrat prekinjen s posnetki iz vseh treh oper, so si bili vsi enotni, da je opera čudovita umetnost, kjer se hkrati srečujejo tudi vse druge umetnosti, zato je opera kraljica umetnosti.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

ALI BO NAŠ KNJIŽNI JEZIK IZUMRL?

UVOD

Znano je, da je vsak jezik vreden občudovanja kot samostojen organizem, ki se je sposoben ne samo spreminjati in dopolnjevati, temveč celo obnavljati, ko mu odmira kak pomemben del. Katerikoli jezik že: slovenščina, globalizirana angleščina ali pa do potankosti izpolnjeni latinščina in grščina, obe mrtvi že več kot tisoč let.

BREZ JEZIKA NI NARODA!

Kultura, knjiga in njen knjižni jezik so vrednote slehernega naroda, ki se jim ni moč odreči ali jih celo zavreči in zanemariti. Zato si jezik zasluži vse občudovanje in globoko spoštovanje, ker ostaja zvest sam sebi vse od svojega nastanka davne dni do lastnega zamrtja v nedoločeni prihodnosti. Jezik je namreč »živo bitje«, ki nikdar ne umre, saj s sposobnostjo prenosa svoje znanosti in kulture na mlajša ljudstva v njih ostaja živ. Tako z nami živita latinščina in grščina, ker sta obe Evropi podarili kulturo, znanost in filozofijo. Zaradi teh in drugih odlik je sleherni jezik uvrščen med najdragocenejše zaklade slehernega naroda, večina majhnih narodov, kot je slovenski, pa vidi v njem svoje najpomembnejše bogastvo in dokaz za svoj obstoj.

SLOVNIČNA PRAVILA ALI ŽIVI GOVOR?

Nekateri slavistični krogi v Ljubljani se v zadnjem času zavzemajo za uporabo slovenščine, osvobojene okostenelih slovničnih pravil iz preteklosti, in za približevanje živim govorom med slovenskimi intelektualci in tudi med navadnimi ljudmi. Trdijo, da bi morala biti slovnica knjižnega jezika bolj pripravljena popuščati in podpreti možnost za večje uveljavljanje pogovornega jezika. Tako v pravorečju kot tudi v pravopisu. Skratka, slovenski knjižni jezik bi moral biti tak, da bi ga brez težav in strahu pred napakami z lahkoto obvladal vsak, kdor govori in piše po slovensko!

ZAKLJUČEK

Naš slovenski jezik se deli na več plasti. Slovenščino torej sestavlja dejansko več jezikov: knjižni, zborni, pogovorni, narečni, rovtarski, pokrajinski, mestni, žargonski, slengovski, obšankovski in še in še. Mednje bi lahko uvrstili tudi »sproščeno slovenščino«. Najbolj spoštovan, izbran in negovan za ves narod pa je knjižni jezik. Knjižni jezik je »star gospod«, ki ne ljubi sprememb. Ne glede na vse povedano ni vsaka plast slovenščine že knjižni jezik, brez upoštevanja slovničnih pravil in reda pa knjižni jezik hitro umre!

prof. Jože Hočevar

Viri: Prof. Jože Hočevar, Primorske novice, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SLIKARKA NEVENA ALEKSOVSKI RAZSTAVLJA V LJUBLJANI

Galerija Ravnikar je sredi maja 2020 odprla razstavo umetnice, likovne pedagoginje, kulturologinje, akademske slikarke in ilustratorke Nevene Aleksovski (1984).Tako ustanoviteljica in kustosinja galerije Piera Ravnikar nadaljuje začrtano poslanstvo zastopanja in predstavljanja mladih, neuveljavljenih avtorjev na vseh področjih sodobne kulture in umetnosti. Po njenem prepričanju galerija tako ustvarja vez med aktualno likovno produkcijo in širšo skupnostjo. Razstava je bila na ogled od 12. maja do 1. junija letos.

Razstava je sestavljena iz risb in slik, ki so večinoma nastajale med štirimi zidovi v obdobju karantene. Neveno Aleksovski, ki je dejavna predvsem na področjih ilustracije, risbe in slikarstva, so med samoizolacijo vznemirjala predvsem vprašanja, kako dodatno odtujiti že tako odtujenega človeka. Razmišljala je, kako pomemben je dotik in kaj početi brez njega ter kako se kljub razdalji nekoga dotakniti … Pri ustvarjanju slik Neveno Aleksovsko bolj poganja intuicija kot vnaprej zadane ideje in koncepti. Njena dela, ki jih obenem polnijo in praznijo na videz precej banalni objekti, nastajajo spontano, deloma kot posledica impulzov iz narave, deloma kot reakcija na aktualna družbena vprašanja.

KDO JE SLIKARKA NEVENA ALEKSOVSKI?

Nevena Aleksovski, rojena leta 1984 v Srbiji, je leta 2008 diplomirala na oddelku za slikarstvo na Akademiji umetnosti v Novem Sadu, leta 2014 pa je magistrirala iz kulturologije na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Veliko razstavlja v Sloveniji in v tujini. Kot pedagoginja deluje v galerijah Škuc in Alkatraz, na delavnicah za otroke in odrasle. V okviru evropske prestolnice kulture Reka 2020 bo 15. Junija gostja umetniške rezidence Skalinada v Omišlju.

Resnobnost umetnica uravnoteži z razmišljanjem o vsakdanjih paradoksnih absurdih in relacijah, ki se ob tem vzpostavljajo, kot so občudovanje pomladnega prebujanja narave, uživanje ob cigareti, občutek svobode ob samoti in tesnoba ob lastni osamljenosti … Tako je bila zanjo karantena tudi čas razjasnitve, ko je stvari nenadoma uzrla povsem jasno.

»Vzdušje razstavljenih del narekuje svojevrstno distanco, zato so njene slike tako izčiščene, zato je med majhnim številom oddaljenih elementov, ki med sabo vendarle komunicirajo, toliko praznine,« pojasnjuje avtorica. »Sicer pa moja risba omogoča direktno izražanje brez pretiranega nadzora in preračunljivosti. Pomemben mi je čim bolj neposreden stik roke z materiali. Sicer pa je ena naših največjih težav neprestan pritisk, da moramo biti hiperproduktivni, vse mora biti narejeno hitro in popolno. Mislim, da je ena najbolj subverzivnih metod za boj proti temu, da se ustaviš in si vzameš čas zase.«

Viri: Delo in Dnevnik, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ALAMUT VLADIMIRJA BARTOLA PREVAJAJO V KITAJSKI JEZIK

Roman Vladimirja Bartola (1903–1967) Alamut je še vedno najbolj prevajana slovenska knjiga vseh časov. Do konca letošnjega leta pa se Alamutu obeta še prodor na največji svetovni knjižni trg – Kitajsko. Slovenska založba Sanje je že leta 2010 postala nosilka avtorskih pravic za Bartolova dela, med katere sodijo tudi mednarodne pravice, vključno s filmskimi.

Po številu prevodov v tuje jezike sta med sodobnimi slovenskimi pisatelji daleč na vrhu Drago Jančar in Evald Flisar, v absolutnih kategorijah pa ostaja Bartol rekorder od leta 1938 dalje, ko je izšel njegov Alamut. Kritikom se zdi Alamut zanimiv predvsem zaradi domnevnih vizionarskih napovedi islamskega ekspanzionizma in terorizma, ki smo jima dandanes tudi priča. Že leta 1946 so Alamuta v materinščini lahko brali Čehi. Leta 1954 je bil preveden v srbščino, leta 1970 pa v francoski jezik. Prevodi so sledili kot po tekočem traku, slednjič bodo knjigo v prevodu lahko brali še Kitajci, predvidoma v mandarinščini in kantonščini.

Vir: Delo

Fotografije so s spleta.

Pripravil: Franci Koncilija

ODKRIVAJMO KULTURO NARAVE

Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) vabi k spoznavanju in občudovanju narave in kulturne dediščine v Sloveniji. Pri obisku narave ne pozabimo, da smo gostje čudovitega in občutljivega sveta, ki naj tudi po našem obisku ostane nespremenjen!

UVOD

Pred nami so počitnice in vabilo, da ponosno, spoštljivo in odgovorno odkrivamo naravne lepote Slovenije. Po okrevanju po epidemiji sedaj vlagamo napore v to, da okrevamo tudi kot družba, gospodarstvo. Slovenija je prepoznana kot dežela ohranjene narave, ki obiskovalcu omogoča mir, sprostitev, doživljanje lepot narave, opazovanje žive in nežive narave ter spoznavanje krajine, kulture in zgodovine posameznega območja.

Zato ni čudno, da Slovenija dosega visoke rezultate na različnih mednarodnih lestvicah. Univerza Yale je Slovenijo ocenila kot peto najbolj zeleno državo na svetu, National Geographic pa celo kot najbolj zeleno državo na svetu.

ALI STE VEDELI?

V Sloveniji se je o naravi spletla vrsta ljudskih pripovedi, mitov in legend. Po številu jih je zagotovo največ na območju Triglavskega narodnega parka, saj je narava tam najbolj divja, prvinska. Obiščete lahko kraj, kjer je v pri Martuljku v gorski jami nekoč živel velikan in ustrahoval je vse okoli sebe. Bistri domačini so ga premagali, na kraju boja pa je za njim ostal čudovit slap. V Kozjanskem parku z legendami in zgodbami že stoletja živi v duhu domačinov naravni spomenik Gruska, čarobna dolina pod previsno steno, do nje vas popelje urejena pot z opisi rastlinskega in živalskega sveta. Mitološki vhod v podzemlje Hada nekateri postavljajo v Škocjanske jame, tu so orožje v eno od jam darovali že svečeniki bronaste dobe. Legende se pletejo tudi okrog Vidovega izvira ob Bukovniškem jezeru na Goričkem. V Krajinskem parku Kolpa ima voda zdenca Jarbol čudežno moč, saj naj bi delovala zelo blagodejno na počutje človeka, če se z njo umije. Pozdravila naj bi jar bol – spomladanske bolečine. V Krajinskem parku Ljubljansko barje legenda pripoveduje, da pod Podpeškim jezerom živi ogromen zmaj z repom pod bližnjim hribom Sv. Ana, glavo pa pod Krimom; ko zmaj udari z repom, Ljubljanica poplavi. V Krajinskem parku Strunjan je na vrhu klifa stražar Strunjana. Ustno izročilo pravi, da je v mogočen hrast že večkrat udarila strela, vendar je udarcem vedno uspešno kljuboval in preživel vse do danes. Vzemite si čas in se odpravite na raziskovanje.

Ministrstvo za okolje in prostor (MOP), junij 2020

SPLETNA RAZSTAVA ZEMLJEVIDOV V NUK

Od začetka junija 2020 Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) ponuja na ogled spletno razstavo Kartografski zakladi NUK. Predstavljenih je deset zemljevidov, ki prikazujejo današnje ozemlje Slovenije ali njegove dele, vse od srede 16. stoletja, vključeni pa so tudi zemljevidi, zasnovani vse do konca 19. stoletja, ko se je kartografija razvila v sodobno vedo.

NUK v Ljubljani

Kot so zapisali v NUK, hranijo v svoji zbirki zaklade, ki pripovedujejo zgodbe o avtorjih in lastnikih, kot tudi o času in krajih nastanka ter o prostorih, ki jih opisujejo. Slednje še posebej velja za kartografske mojstrovine, ki sodijo med najlepše in vsebinsko najbogatejše zaklade v knjižnici. Tokrat bodo vpogled v del zbirke omogočili tudi na spletni razstavi Kartografski zakladi Narodne in univerzitetne knjižnice, na kateri je predstavljenih deset zemljevidov, od prvih samostojnih kartografskih del slovenskega ozemlja iz 16. stoletja do zemljevidov s konca 19. stoletja. V NUK so poudarili, da zemljevidi pomenijo odsev vojaških, političnih, ekonomskih, kulturnih, verskih in družbenih vzorcev ter so fenomen na presečišču med znanostjo, tehniko in umetniškim delom.

Zemljevide bodo podrobneje predstavili tudi v znanstveni monografiji Kartografski zakladi slovenskega ozemlja, kjer bo prvič na enem mestu zbran pregled vseh reprezentativnih zemljevidov slovenskega ozemlja. Jeseni pa se obeta tudi razstava v NUK, kjer si jo bo mogoče ogledati v živo. Oba projekta nastajata v sodelovanju NUK in Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Avtorji projektov so Primož Gašperič in Matija Zorn iz ZRC SAZU in Renate Šolar iz NUK. NUK skrbi za okoli 150 zemljevidov, ki prikazujejo današnje slovensko ozemlje ali njegove dele. Ti zemljevidi danes predstavljajo časovne kapsule za razumevanje zgodovine, umetnosti, znanosti in politike. So viri za razumevanje tehnološkega razvoja in duha časa različnih zgodovinskih obdobij ter pomemben del naše kulturne dediščine, so še zapisali v NUK. (Viri: Demokracija in STA).

Fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

VALVASORJEVO KNJIŽNICO V KRŠKEM BODO POSODOBILI

Občina Krško je končno zagotovila 8,1 milijonov evrov za dolgo pričakovano izgradnjo prizidka k Valvasorjevi knjižnici v velikosti 1600 m2, kasneje pa bo sledila še prenova samostanskega dela knjižnice, kjer je shranjenih 1503 dragocenih knjig in inkunabul.

Valvasorjeva knjižnica v Krškem ni samo knjižnica kot številne druge po Sloveniji. V prvem nadstropju je namreč baročna Kapucinska knjižnica iz leta 1644, ko so v Krško prišli kapucini. Tako je že leta 1980 Slovenska kapucinska provinca z občino Krško podpisala pogodbo o prenovi knjižnice in samostana z namenom poživitve kulture v Krškem.

Krško pa je znano tudi po dolgoletnem organiziranju speedway motorističnih dirk, zato v knjižnici že od leta 2009 hranijo tudi številne predmete, povezane s tem športom in tekmovanji, kar še posebej privlači mlade.

Po koncu prenovitvenih del, ki bodo trajala najmanj dve leti, bodo sedanji del knjižnice, ki se nahaja v nekdanjem kapucinskem samostanu, namenili tako imenovanim tihim dejavnostim knjižnice, kot so domoznanski oddelek, organiziranje različnih razstav, del pa bo namenjen tudi upravnim prostorom. V novem in načrtovanem obnovljenem samostanskem delu knjižnice pa bo prostor za družabno življenje in funkcionalno delovanje knjižnice, kar vse bo prineslo povsem novo življenje v staro mestno jedro Krškega.

Viri: Delo in Dnevnik

Fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

BEETHOVEN (1770–1827) NAVDIHUJE UMETNIKE ZA ZAŠČITO OKOLJA

Ob letošnji 250-letnici rojstva nemškega skladatelja Ludwiga van Beethovna, ki bo 16. decembra 2020, sta družba Beethoven Jubilӓums in OZN umetnike po vsem svetu pozvali, naj se pustijo navdihniti njegovi 6. simfoniji in zavzamejo odločno držo do zaščite podnebja. Prve projekte so že predstavili v petek, 5. junija 2020, na svetovni dan okolja. Svoja dela na temo kulture, ki so bila predstavljena tudi na vseh spletnih omrežjih, je predstavilo več kot 250 umetnikov s šestih celin.

Beethoven je oboževal naravo, saj mu je predstavljala oddih in navdih. V svoji šesti simfoniji, imenovani Pastoralna, je glasbeno orisal harmonijo med človeštvom in naravo. Ena od dveh kopij partiture s skladateljevimi lastnoročnimi popravki pa se je ohranila celo v Ljubljani in jo hranijo v NUK-u.

Vir: Svet-24

Fotografije so s spleta.

Pripravil: Franci Koncilija

STOLETNICA ROJSTVA SLIKARJA KARLA PEČKA (1920–2016)

Koroška, s Slovenj Gradcem v ospredju, je dala Sloveniji tri pomembne slikarje: Karla Pečka, Jožeta Tisnikarja in Antona Repnika. Ker bo septembra letos minilo sto let od rojstva akademskega slikarja Karla Pečka, so v Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU) pripravili dokumentarno-umetniško razstavo Pečkov Slovenj Gradec. Razstava osvetljuje odnos med Pečkom in mestom ter prikazuje njegovo delovanje in umetniške sledi, ki jih je zapustil v Slovenj Gradcu.

Akademski slikar Karel pečko se je v zavest sodobnikov zasidral kot ena osrednjih osebnosti kulturnega življenja ter gonilna sila kulturnega razvoja Slovenj Gradca v drugi polovici 20. stoletja. Bil je človek mnogih talentov. Ni bil samo slikar in dolgoletni vodja slovenjegraške galerije, pač pa tudi sijajen likovni pedagog, izjemen kulturni organizator, spodbujevalec turističnega razvoja mesta in razvoja šolstva, ki je znal povezati različne ljudi za skupne cilje.

Pečko je galerijo in Slovenj Gradec z ambicioznimi projekti postavil na mednarodni kulturni zemljevid in z galerijsko dejavnostjo bogatil življenje Korošcev. Organiziral je velike mednarodne razstave pod pokroviteljstvom Združenih narodov, kakršnih si v tistem času nista znala ukrojiti niti Maribor niti Ljubljana. Tako je Karel Pečko s svetovljanskimi nazori ter mnogimi mednarodnimi projekti deloval kot izjemen promotor pristne kulture. Z mednarodnimi razstavami je v Slovenj Gradec pripeljal mnoge vrhunske umetnike in znane politične osebnosti, ki so v mestu pod Uršljo goro zaznavali prav posebno kulturno vzdušje.

Fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NA KRATKO O RAZSTAVAH DVEH PREPOZNAVNIH FOTOGRAFOV

UVOD

V primerjavi z razstavami likovnih del so fotografske razstave maloštevilne, pa zato nič manj zanimive, kakovostne in privlačne. Sleherna razstava fotografa pa je za avtorja nova priložnost za večjo prepoznavnost njegovega ustvarjalnega dela v Sloveniji in širše. S tem prispevkom želim predstaviti dva nadarjena slovenska fotografa, ki sta se že dodobra uveljavila, eden v ZDA, drugi pa v Sloveniji.

BORUT KRAJNC

V Galeriji Alkatraz v Ljubljani so že sredi februarja 2020 odprli fotografsko razstavo Boruta Krajnca, ki je že več kot 30 let fotograf pri tedniku Mladina. Kuratorja in galerista Ana Grobler in Sebastian Krawczyk sta o razstavi zapisala, da dela Boruta Krajnca izpolnjujejo vlogo, ki jo pričakujemo od družbeno angažirane umetnosti. Dokumentarni fotograf Borut Krajnc pač fotografira in ponuja s svojim delom ogledalo, ki opozarja tudi na samoumevnost, ki to ne bi smela biti. Fotografije naslovnic slovenskih dnevnih časopisov, s katerih je izrinjeno novinarsko delo, ki ga je zamenjal oglas, nas prisilijo v soočenje z realnostjo, ki smo jo preveč samoumevno sprejeli za novo normalnost, sta še zapisala kuratorja in galerista.

DINO KUŽNIK

Dino Kužnik, sicer rojen v Kočevju, je eden naših najvidnejših fotografov mlajše generacije, ki že od leta 2013 živi in ustvarja v ZDA. Med potovanji po Kaliforniji je začel fotografirati pokrajino. In prav zaradi objav fotografij, ki so nastajale v Arizoni, Nevadi, Novi Mehiki in Kaliforniji je kmalu postal prepoznaven na družabnih omrežjih. Hitro je napredoval in bil tako že leta 2017 na Sony World Photography Awards uvrščen v ožji izbor desetih najboljših fotografov na svetu. Tako ima Dino Kužnik danes na Instagramu že več kot 60 tisoč sledilcev, razstavljal pa je na številnih skupinskih razstavah po vsem svetu, denimo v New Yorku, Torontu, Parizu in Londonu. Sedaj živi v New Yorku, kjer spoznava iluzijo čudovite Amerike v pravi luči.

Viri: Večer in Mladina, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ČRNE KOZE JE PREBOLELA TUDI CESARICA MARIJA TEREZIJA

UVOD

V teh čudnih časih, ko je ves svet zajela pandemija virusa COVID-19, pozabljamo, da to sploh ni nič novega. V zgodovini človeštva je bilo veliko podobnih in glede na število umrlih še veliko hujših epidemij: leta 1320 je kuga pobila 30 milijonov Evropejcev, za črnimi kozami je leta 1720 umrlo 500 milijonov ljudi, kolera je v 19. stoletju pobila 20 milijonov ljudi, zaradi španske gripe je leta 1920 umrlo okoli 100 milijonov ljudi, dvakrat toliko, kot jih je umrlo v vsej prvi svetovni vojni, azijska ali hongkonška gripa je leta 1957 vzela 2 milijona ljudi, predvsem mladih, za aidsom predvidevajo, da bo do leta 2025 umrlo okoli 150 milijonov ljudi, sedaj, leta 2020, pa še ta koronavirus, ki je tudi zahteval visoko število smrti.

OD KOD BESEDE KUGA, EPIDEMIJA, KARANTENA?

Beseda vedno vzbuja našo radovednost, kdaj in kje se je rodila in kako se je razvijala do svojega današnjega pomena. Kako zavita in nepredvidljiva so ta njena pota, pa smemo sklepati po najnovejšem samostalniku v slovenščini, »korona«, ki se je zelo na hitro skrajšal iz prvotne daljše sestavljanke »koronavirus«. Tako današnje besede, kot so prekužiti, okužiti in razkužiti, izhajajo iz besede kuga. Koren besede kuga smo Slovenci prevzeli iz davne izposojenke iz stare visoke nemščine. Kasneje se je izraz kuga uporabljal za vse hudo nalezljive bolezni. Tujka karantena izhaja iz števnika štirideset (quaranta), ki so ga Italijani izpeljali v samostalnik quarantena in pomeni štirideset dni ali štiridesetdnevnico. Toliko dni so namreč morale v Trstu, Benetkah in Dubrovniku ladje čakati na posebnem samotnem sidrišču, če je obstajal sum, da na njih razsaja kakšna kužna bolezen. Stavbe, v katerih so »okuženi« čakali na ozdravitev v karanteni, pa so imenovali lazaret.Najbolj znana takšna bolnišnica za kužne bolezni, zlasti za gobavost, je bila v Benetkah, ime pa je dobila po otoku Santa Maria di Nazareth (Nazareto). Ime nazareto so kasneje spremenili v lazareto po imenu svetopisemskega gobavca Lazarja. Besedi epidemija in pandemija pa izvirata iz grščine. Epidemija je bolezen enega naroda, pandemija pa pomeni, da neka bolezen razsaja po vsem svetu. Karantena danes pomeni osamitev, izolacijo, zaporo, omejitev … V Sv. pismu pa beremo, kako je že Mojzes ukazal Judom, da je moral vsak gobav človek vpiti »Nečist, nečist!«, gobavci pa so morali živeti izven mest in vasi…

ČRNE KOZE JE KOMAJ PREŽIVELA CESARICA MARIJA TEREZIJA

V minulem letu smo v Novem mestu in na spletni strani Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ) večkrat pisali o cesarici avstro-ogrske monarhije Mariji Tereziji (1717–1780), ki je za Novomeščane storila veliko dobrega. Leta 1767 je za črnimi kozami zbolela tudi cesarica Marija Terezija. Pri vladarici je bolezen potekala tako težko, da so ji podelili poslednje zakramente, a je k sreči preživela. Še pred tem je zaradi koz izgubila 16-letnega sina Karla in 12-letno hčerko Johano Gabrielo. Koze je prebolelo še več njenih otrok. Znano je, da je Anglež Edward Jenner odkril variolizacijo in s tem rešil milijone ljudi. V Sloveniji pa je bil najbolj znan ljubljanski kirurg Vincenc Kern, ki je že leta 1801 začel s cepljenjem.

V gradu Statenberg na Štajerskem je velikanska sobana, kjer je po izročilu prespala cesarica Marija Terezija, ko je bila na potovanju po Kranjskem. Grad Statenberg je vreden ogleda.

ZAKLJUČEK

V Jugoslaviji so črne koze izbruhnile marca 1972. To je bila zadnja epidemija v Evropi, koze pa je z romanja v Meko prenesel muslimanski imam s Kosova. Takrat se je okužilo 175 ljudi, 35 pa jih je umrlo. Jugoslaviji je na pomoč priskočil UNICEF in poskrbel, da so lahko cepili domala vseh 18 milijonov Jugoslovanov. V Sloveniji črnih koz nismo imeli, morda tudi zato, ker so policisti na avtocesti ustavili vsak avto in cepili ljudi, ki tega še niso opravili.

Vir: Primorske novice, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija