Arhivi Kategorije: Zanimivosti

POGOVORNI VEČER O OPERI NA DOLENJSKEM

V sredo zvečer, 12. septembra 2018, je bil v Parku Rastoče knjige pri knjižnici Mirana Jarca pogovorni večer o operi na Dolenjskem. Znano je, da je po zaslugi in pod okriljem prizadevnih, nadarjenih in predanih članov Vokalne akademije Jurija Slatkonje, ki deluje pod okriljem Zavoda Friderika Ireneja Barage v sklopu novomeške škofije, Novo mesto postalo prepoznavno kot mesto, kjer uspešno deluje tudi glasbeno gledališče – opera. Navkljub slabim pogojem delovanja zavod dviguje raven produkcije, kar se odraža tudi na odličnem odzivu vedno številnejšega občinstva. V treh sezonah so uprizorili že tri operne premiere v lastni produkciji in celo v lastni glasbeni ustvarjalnosti: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Vse tri opere so bile pri občinstvu odlično sprejete.

Na večeru v Parku Rastoče knjige je potekal zanimiv in sproščen pogovor o možnostih razvoja in prihodnosti opere na Dolenjskem, ki ga je vodila Jasmina Spahalić iz Brežic. Gosta večera pa sta bila skladatelj in pevec Tom Kobe ter skladatelj in pedagoško-umetniški vodja novomeškega konservatorija za glasbo Aleš Makovac. Sogovornika sta predstavila svoj pogled na uspešno opravljeno delo, na kar sta zelo ponosna. Poudarila sta, da so začeli tako rekoč iz nič, ko je bilo veliko improvizacije, vendar so z veliko optimizma in zagnanosti kmalu dosegli zavidljive rezultate. Najpomembnejše delo pa je gotovo opravila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. V nadaljevanju pogovora je bilo kot rdeča nit ves čas prisotno dejstvo, da je glavna omejitev za razvoj opere v Novem mestu – pomanjkanje prostora. Izgradnja nove operne hiše je še vedno neuresničljiva, realno pa je pričakovati večnamensko dvorano.

Na koncu pogovora, ki je bil večkrat prekinjen s posnetki iz vseh treh oper, so si bili vsi enotni, da je opera čudovita umetnost, kjer se hkrati srečujejo tudi vse druge umetnosti, zato je opera kraljica umetnosti.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

STOLETNICA ROJSTVA SLIKARJA KARLA PEČKA (1920–2016)

Koroška, s Slovenj Gradcem v ospredju, je dala Sloveniji tri pomembne slikarje: Karla Pečka, Jožeta Tisnikarja in Antona Repnika. Ker bo septembra letos minilo sto let od rojstva akademskega slikarja Karla Pečka, so v Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU) pripravili dokumentarno-umetniško razstavo Pečkov Slovenj Gradec. Razstava osvetljuje odnos med Pečkom in mestom ter prikazuje njegovo delovanje in umetniške sledi, ki jih je zapustil v Slovenj Gradcu.

Akademski slikar Karel pečko se je v zavest sodobnikov zasidral kot ena osrednjih osebnosti kulturnega življenja ter gonilna sila kulturnega razvoja Slovenj Gradca v drugi polovici 20. stoletja. Bil je človek mnogih talentov. Ni bil samo slikar in dolgoletni vodja slovenjegraške galerije, pač pa tudi sijajen likovni pedagog, izjemen kulturni organizator, spodbujevalec turističnega razvoja mesta in razvoja šolstva, ki je znal povezati različne ljudi za skupne cilje.

Pečko je galerijo in Slovenj Gradec z ambicioznimi projekti postavil na mednarodni kulturni zemljevid in z galerijsko dejavnostjo bogatil življenje Korošcev. Organiziral je velike mednarodne razstave pod pokroviteljstvom Združenih narodov, kakršnih si v tistem času nista znala ukrojiti niti Maribor niti Ljubljana. Tako je Karel Pečko s svetovljanskimi nazori ter mnogimi mednarodnimi projekti deloval kot izjemen promotor pristne kulture. Z mednarodnimi razstavami je v Slovenj Gradec pripeljal mnoge vrhunske umetnike in znane politične osebnosti, ki so v mestu pod Uršljo goro zaznavali prav posebno kulturno vzdušje.

Fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NA KRATKO O RAZSTAVAH DVEH PREPOZNAVNIH FOTOGRAFOV

UVOD

V primerjavi z razstavami likovnih del so fotografske razstave maloštevilne, pa zato nič manj zanimive, kakovostne in privlačne. Sleherna razstava fotografa pa je za avtorja nova priložnost za večjo prepoznavnost njegovega ustvarjalnega dela v Sloveniji in širše. S tem prispevkom želim predstaviti dva nadarjena slovenska fotografa, ki sta se že dodobra uveljavila, eden v ZDA, drugi pa v Sloveniji.

BORUT KRAJNC

V Galeriji Alkatraz v Ljubljani so že sredi februarja 2020 odprli fotografsko razstavo Boruta Krajnca, ki je že več kot 30 let fotograf pri tedniku Mladina. Kuratorja in galerista Ana Grobler in Sebastian Krawczyk sta o razstavi zapisala, da dela Boruta Krajnca izpolnjujejo vlogo, ki jo pričakujemo od družbeno angažirane umetnosti. Dokumentarni fotograf Borut Krajnc pač fotografira in ponuja s svojim delom ogledalo, ki opozarja tudi na samoumevnost, ki to ne bi smela biti. Fotografije naslovnic slovenskih dnevnih časopisov, s katerih je izrinjeno novinarsko delo, ki ga je zamenjal oglas, nas prisilijo v soočenje z realnostjo, ki smo jo preveč samoumevno sprejeli za novo normalnost, sta še zapisala kuratorja in galerista.

DINO KUŽNIK

Dino Kužnik, sicer rojen v Kočevju, je eden naših najvidnejših fotografov mlajše generacije, ki že od leta 2013 živi in ustvarja v ZDA. Med potovanji po Kaliforniji je začel fotografirati pokrajino. In prav zaradi objav fotografij, ki so nastajale v Arizoni, Nevadi, Novi Mehiki in Kaliforniji je kmalu postal prepoznaven na družabnih omrežjih. Hitro je napredoval in bil tako že leta 2017 na Sony World Photography Awards uvrščen v ožji izbor desetih najboljših fotografov na svetu. Tako ima Dino Kužnik danes na Instagramu že več kot 60 tisoč sledilcev, razstavljal pa je na številnih skupinskih razstavah po vsem svetu, denimo v New Yorku, Torontu, Parizu in Londonu. Sedaj živi v New Yorku, kjer spoznava iluzijo čudovite Amerike v pravi luči.

Viri: Večer in Mladina, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ČRNE KOZE JE PREBOLELA TUDI CESARICA MARIJA TEREZIJA

UVOD

V teh čudnih časih, ko je ves svet zajela pandemija virusa COVID-19, pozabljamo, da to sploh ni nič novega. V zgodovini človeštva je bilo veliko podobnih in glede na število umrlih še veliko hujših epidemij: leta 1320 je kuga pobila 30 milijonov Evropejcev, za črnimi kozami je leta 1720 umrlo 500 milijonov ljudi, kolera je v 19. stoletju pobila 20 milijonov ljudi, zaradi španske gripe je leta 1920 umrlo okoli 100 milijonov ljudi, dvakrat toliko, kot jih je umrlo v vsej prvi svetovni vojni, azijska ali hongkonška gripa je leta 1957 vzela 2 milijona ljudi, predvsem mladih, za aidsom predvidevajo, da bo do leta 2025 umrlo okoli 150 milijonov ljudi, sedaj, leta 2020, pa še ta koronavirus, ki je tudi zahteval visoko število smrti.

OD KOD BESEDE KUGA, EPIDEMIJA, KARANTENA?

Beseda vedno vzbuja našo radovednost, kdaj in kje se je rodila in kako se je razvijala do svojega današnjega pomena. Kako zavita in nepredvidljiva so ta njena pota, pa smemo sklepati po najnovejšem samostalniku v slovenščini, »korona«, ki se je zelo na hitro skrajšal iz prvotne daljše sestavljanke »koronavirus«. Tako današnje besede, kot so prekužiti, okužiti in razkužiti, izhajajo iz besede kuga. Koren besede kuga smo Slovenci prevzeli iz davne izposojenke iz stare visoke nemščine. Kasneje se je izraz kuga uporabljal za vse hudo nalezljive bolezni. Tujka karantena izhaja iz števnika štirideset (quaranta), ki so ga Italijani izpeljali v samostalnik quarantena in pomeni štirideset dni ali štiridesetdnevnico. Toliko dni so namreč morale v Trstu, Benetkah in Dubrovniku ladje čakati na posebnem samotnem sidrišču, če je obstajal sum, da na njih razsaja kakšna kužna bolezen. Stavbe, v katerih so »okuženi« čakali na ozdravitev v karanteni, pa so imenovali lazaret.Najbolj znana takšna bolnišnica za kužne bolezni, zlasti za gobavost, je bila v Benetkah, ime pa je dobila po otoku Santa Maria di Nazareth (Nazareto). Ime nazareto so kasneje spremenili v lazareto po imenu svetopisemskega gobavca Lazarja. Besedi epidemija in pandemija pa izvirata iz grščine. Epidemija je bolezen enega naroda, pandemija pa pomeni, da neka bolezen razsaja po vsem svetu. Karantena danes pomeni osamitev, izolacijo, zaporo, omejitev … V Sv. pismu pa beremo, kako je že Mojzes ukazal Judom, da je moral vsak gobav človek vpiti »Nečist, nečist!«, gobavci pa so morali živeti izven mest in vasi…

ČRNE KOZE JE KOMAJ PREŽIVELA CESARICA MARIJA TEREZIJA

V minulem letu smo v Novem mestu in na spletni strani Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ) večkrat pisali o cesarici avstro-ogrske monarhije Mariji Tereziji (1717–1780), ki je za Novomeščane storila veliko dobrega. Leta 1767 je za črnimi kozami zbolela tudi cesarica Marija Terezija. Pri vladarici je bolezen potekala tako težko, da so ji podelili poslednje zakramente, a je k sreči preživela. Še pred tem je zaradi koz izgubila 16-letnega sina Karla in 12-letno hčerko Johano Gabrielo. Koze je prebolelo še več njenih otrok. Znano je, da je Anglež Edward Jenner odkril variolizacijo in s tem rešil milijone ljudi. V Sloveniji pa je bil najbolj znan ljubljanski kirurg Vincenc Kern, ki je že leta 1801 začel s cepljenjem.

V gradu Statenberg na Štajerskem je velikanska sobana, kjer je po izročilu prespala cesarica Marija Terezija, ko je bila na potovanju po Kranjskem. Grad Statenberg je vreden ogleda.

ZAKLJUČEK

V Jugoslaviji so črne koze izbruhnile marca 1972. To je bila zadnja epidemija v Evropi, koze pa je z romanja v Meko prenesel muslimanski imam s Kosova. Takrat se je okužilo 175 ljudi, 35 pa jih je umrlo. Jugoslaviji je na pomoč priskočil UNICEF in poskrbel, da so lahko cepili domala vseh 18 milijonov Jugoslovanov. V Sloveniji črnih koz nismo imeli, morda tudi zato, ker so policisti na avtocesti ustavili vsak avto in cepili ljudi, ki tega še niso opravili.

Vir: Primorske novice, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

160-LETNICA ROJSTVA BELGIJSKEGA SLIKARJA IN GRAFIKA JAMESA ENSORJA (1860–1949)

13. aprila 2020 je minilo 160 let, odkar se je v Ostendeju rodil belgijski slikar in grafik James Ensor. Sodobniki so ga označevali za najpogumnejšega in najbolj drznega slikarja. Veljal je za izjemnega risarja in kolorista.

James Ensor je študiral na likovni akademiji v Bruslju. Od leta 1880 pa vse do leta 1917 je imel v domači hiši atelje, kjer je nastalo več njegovih mojstrovin. Prvič je razstavljal leta 1881. Kasneje se je ob risanju posvečal tudi glasbi. Ensor je začel slikati v impresionističnem slogu, kmalu pa je fauvistične elemente združil v močno ekspresiven, oseben, sarkastičen slog.

Najraje je slikal ljudi v maskah, okostnjake in ulične muzikante. Ustvarjal je namišljen svet, v katerem so se dogajale absurdne človeške komedije. Ni čudno, da je s svojim nadrealističnim in ekspresionističnim slikarstvom razburjal takratno javnost. Danes velja James Ensor za inovatorja umetnosti 19. stoletja, s čimer je pomembno vplival predvsem na predstavnike ekspresionizma in nadrealizma 20. stoletja.

Vir: Reporter, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

OD TALESA DO TEBE

Filozof in pesnik dr. Gorazd Kocijančič je nedavno napisal novo pesniško zbirko »Od Talesa do tebe«, ki jo je izdala založba Beletrina v Ljubljani. Recenzentka Tanja Petrič je o zbirki napisala, da gre za drzen in virtuozen pesniški eksperiment, ki se požvižga na modne poetike in se zazira daleč v človeško preteklost.

Gorazd Kocijančič v zbirki sledi razvoju evropske filozofske in pesniške misli, ki jo polaga v usta izjemnim zgodovinskim mislecem. Glasovi od Talesa, Pitagore, Sokrata, Platona in Aristotela prek Tomaža Akvinskega, Spinoze in Kanta pa vse do Heideggerja in Lacana mozaično sestavljajo sliko naše zahodne civilizacije, čeprav avtor sploh ne vrednoti ali moralizira.

Pesnik se zaveda, da se bo njegova pesniška zbirka Od Talesa do tebe marsikomu utegnila zdeti nekoliko čudna. Ni le mešanje književnih zvrsti, žanrski hibrid, ampak zlitje zgodovine filozofije in poezije. Mišljenje ima svoje temeljne poetske razsežnosti, poezija pa zmožnost izražati filozofske uvide in zamisli – zato je pesem lahko »orodje«, s katerim se na poseben način dotikamo preteklosti mišljenja. Apokrifna pesniška zgodovina zbirke Od Talesa do tebe ne vzpostavlja alternative običajnemu načinu historiografije, se pa imaginativno-intuitivno spušča v koren zgodovinopisja. Izjemne pesmi v svoji srčiki trmasto ponavljajo tezo o primatu življenjskega sveta pred teoretskimi abstrakcijami in popredmetenji.

Pesniška zbirka Gorazda Kocijančiča Od Talesa do tebe s podnaslovom Apokrifna zgodovina evropske filozofije je po besedah omenjene urednice žanrski hibrid, ker združuje na videz oddaljeni področji – zgodovino filozofije in poezijo. Avtor v njej v obliki pesemskega dialoga s filozofi predstavi filozofijo poltretjega tisočletja. S filozofi se sicer »pogovarjajo« osebe, ki so bile običajno odrinjene na rob zgodovine. Zbirka po njenem mnenju z eno nogo stoji v erudiciji in z drugo v sočutju. Pesnik in filozof Gorazd Kocijančič tako v različnih verznih oblikah razgrinja znane in manj znane koncepte mišljenja in verovanja, od grškega in rimskega mnogoboštva prek krščanstva in islama pa vse do nihilizma.

Kocijančičeva pesniška zbirka Od Talesa do tebe je zgoščeno in poglobljeno poznavalska, prvovrsten pesniški eksperiment, ki filozofsko neizobraženemu bralcu zlahka zazveni hermetično, intelektualistično in celo anahronistično. Iz Kocijančičeve pesniške zbirke, ki je nekakšna kronika filozofske misli, lahko veliko razberemo o njem samem. Navsezadnje tudi to, da se ljudje skozi zgodovino nismo veliko spremenili in da se še vedno reflektirano sprašujemo o Bogu in svetu, v katerem živimo in smo.

Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

POEZIJA Z ZASLONA

Zaradi znanih »korona« omejitev družabnega in kulturnega življenja je v drugi polovici aprila pesniški turnir založbe Pivec v Mariboru, dvajseti po vrsti, prvič potekal na spletu. Na prireditvi, na kateri izbirajo najboljšo izvirno neobjavljeno slovensko pesem v tekočem letu, je strokovna žirija pesniški viteški naslov podelila Tanji Božić za pesem »Zemljevid«, občinstvo pa je najbolj prepričala pesem Jerneja Kusterleta »Noč naju glasno izgovarja«.

Na letošnjem natečaju je s po eno pesmijo sodelovalo kar 160 pesnikov. Strokovna žirija je izbrala dvanajst finalnih pesmi, ki jih je založba Pivec izdala v zborniku. Častni pokrovitelj 20. pesniškega turnirja je bil mariborski župan Aleksander Saša Arsenovič.

Vir: Delo, fotografije pa so s spleta

Zbral: Franci Koncilija

DRUGAČNO RAZMIŠLJANJE O NEVARNOSTI KORONAVIRUSA COVID-19

Ni samo koronavirus covid-19 nevaren virus … Tudi brezbrižnost in brezobzirnost sta nevaren virus!

Pomanjkanje sočutja, empatije in razumevanja je nevaren virus!

Tudi pohlep, bahavost, podkupljivost in škodoželjnost so nevaren virus!

Pa neiskrenost, sebičnost in neodgovornost so tudi nevaren virus!

Med vsemi pa je pomanjkanje razuma in zdrave kmečke pameti najverjetneje najbolj nevaren virus!

Vir: Facebook, fotografija je s spleta

Avtorica: Vida Orbanič

KURT VONNEGUT ml. (1922–2007), LITERARNI GENIJ KRATKIH ZGODB

Za ameriškega pisatelja judovsko-nemškega rodu Kurta Vonneguta mlajšega je bilo pisanje kratkih zgodb na začetku njegove pisateljske kariere beg od duhomorne službe predstavnika za odnose z javnostjo pri korporaciji General Electric.

   

Kot pisatelj je začel z odličnim prvencem Klavirski avtomat leta 1952, ki je bil precej odmeven. Tudi njegov prvi roman, ki se dogaja po tretji svetovni vojni v totalitarni družbi, kjer so tovarniške delavce zamenjali stroji, je še vedno srhljivo aktualen. Tako je sedaj pred nami, komaj leto dni po izidu prvega dela zbirke zbranih kratkih zgodb v prevodu Branka Gradišnika, drugi del.

Tudi druga knjiga Zbrane zgodbe je razdeljena na več delov, in sicer: Delovna etika proti slavi in bogastvu, Vedenje, Vodja pihalne godbe in drugo. Vonnegutu ml. govorijo usode slehernika, ki jih zna mojstrsko upodobiti. In ravno v kratkih zgodbah se njegova genialnost kaže v najboljši luči. V knjigi Zbrane zgodbe je zbranih 47 literarnih biserov, ki ne odsevajo samo duha časa, temveč tudi večnost človeških zgodb in dogodkov, ki usodno vplivajo tako na posameznika kot na svet.

Viri: Delo, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PRETRESLJIVO SPOROČILO ZDRAVNIKA IZ BERGAMA

Po dolgem razmišljanju o tem, ali sploh in kaj napisati o tem, kar se nam dogaja, sem prišel do dognanja, da molk ne predstavlja odgovornega ravnanja. Zato bom poskusil ljudem, ki niso vključeni v naše delo in niso seznanjeni z našo stvarnostjo, predstaviti, kaj preživljamo v Bergamu v teh dneh pandemije zaradi virusa Covid-19.

Razumem potrebo po tem, da se ne ustvarja panika, a če sporočilo o nevarnosti tega, kar se dogaja, ne doseže ljudi in če še vedno slišim, da jim je vseeno za priporočila, da se še vedno družijo in da se nekateri pritožujejo, ker ne morejo v fitnes ali na nogometne turnirje, me dobesedno zmrazi.

Prav tako mi je jasno, da bo gospodarska škoda velika, in tudi zaradi tega me skrbi. Po epidemiji bo izjemno težko začeti znova. Vendar pa želim poleg dejstva, da naš zdravstveni sistem dobesedno uničujemo tudi z gospodarskega vidika, izpostaviti pomen pogubnih posledic za zdravje v vsej državi, in se mi zdi “grozljivo”, da na primer rdeče cone, ki jo je regija že zahtevala, še niso vzpostaviti tudi v občinah Alzano Lombardo in Nembro (seveda gre tu samo za moje osebno mnenje).

Preberi več PRETRESLJIVO SPOROČILO ZDRAVNIKA IZ BERGAMA

VELIKONOČNO PRESEGANJE SMRTI

Človeštvo pozna veliko religij (lat. religio, povezovati), pri katerih gre običajno za institucionalno povezovanje etičnih sistemov, za vero (lat. fides) pa je značilen in poudarjen človekov osebni odnos do Boga. 

POLITEIZEM

Grki so modrovali, Rimljani politizirali, Judje pa so verovali, zato jih imenujemo tudi narod knjige, narod Svetega pisma. Sveto pismo za Jude pomeni in predstavlja v vsej božji odrešenjski zgodovini edinstveno zavezo med Bogom in judovskim izvoljenim ljudstvom, s kasnejšim učlovečenjem, trpljenjem, smrtjo na križu in vstajenjem božjega Sina Jezusa Kristusa pa tudi zavezo z vsemi narodi sveta. Zanimivo je, da nobena religija razen krščanske ne pozna osebnega Boga. V drugih mitoloških religijah so bogovi (politeizem) vedno daleč od ljudi, zanje se ne zanimajo in jim je malo mar, kako živijo. Še več, do ljudi se vedejo oblastno, gospodovalno in predvsem maščevalno, zato so te religije krute, sovražne do ljudi in brez duha ljubezni. Med bogovi in ljudmi ni dvosmerne komunikacije, ampak zgolj in samo enosmerna, človek–bog.

USTVARJALNA BOŽJA LJUBEZEN

Krščanstvo pa je monoteistična vera, vera v enega Boga, ki je ustvaril človeka samo zaradi ljubezni, ne pa zavoljo izživljanja nad njim. Krščanski Bog je »alfa in omega« (začetek in konec), je »Jaz sem, ki sem« ( 2 Mz 3,14b) še več, je razodeti osebni Bog, pri čemer obstaja horizontalna (odnos človek–človek) in vertikalna komunikacija (človek–Bog). Krščanski Bog je ustvaril svet : »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.«(1Mz 1,1) in človeka: »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril «(1Mz 1,27). Temu pravimo kreacionizem, ki v kasnejšem razvoju sveta dopušča evolucijo (darvinizem). Torej pri stvarjenju človeka sploh ne gre za dva izključujoča se razvojna sistema, temveč se oba na čudovit način dopolnjujeta. Ustvarjalna božja beseda (dabar) svet in človeka neizmerno ljubi in jima želi dobro, predvsem pa spoštuje človekovo svobodno voljo. Ta je ključna za človekovo vero v njegovem osebnem odnosu do Boga. Tu se vse začne in lahko tudi konča. Znameniti francoski fizik, matematik in mistik Blaise Pascal je v zvezi z verovanjem in svobodno voljo v svoji znameniti knjigi Misli zapisal: »Dovolj je (razodetega o Bogu) za tistega, ki hoče, in dovolj za tistega, ki noče!« Torej glede verovanja ne velja načelo daj – dam, ampak vzemi ali pusti! Bog ljudi nikoli ne posiljuje s svojo voljo, temveč dopušča, da se človek, ki živi v prostoru in času, odloča svobodno, po svoji volji, za Boga ali proti njemu. Krščanski Bog se ljubezni preprosto ne more upreti.

DOŽIVETJE

Pred 32 leti (leta 1988) so bile v Calgaryju, v zvezni državi Alberta v Kanadi, XV. zimske olimpijske igre. Na televiziji sem gledal veličastno otvoritveno slovesnost, ki je potekala v izredno močnem snežnem metežu. Kar naenkrat so TV kamero usmerili proti množici na tribunah, kjer sem zagledal velikanski plakat, na katerem je bil napisan citat iz Svetega pisma, iz Janezovega evangelija. Na plakatu je z velikimi črkami pisalo samo Jn 3,16. Ker znam ta citat na pamet, me je sporočilo izredno nagovorilo, saj pravi: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Kako močno sporočilo, ki daje upanje, saj Bog od človeka ne pričakuje ničesar drugega, kakor da Boga ljubi in spoštuje in mu ljubezen, ki mu jo daje Bog, tudi vrača. Tako malo, pa tako lepo. Sprašujem se, katera vera pozna učlovečenje Boga, ki se je rodil, živel 33 let, oznanjal mir, ljubezen in spoštovanje med ljudmi, ozdravljal bolne in obujal mrtve. Katera vera oznanja, da se je njen bog dal pribiti na križ zaradi ljubezni do ljudi, da je z nečloveškim trpljenjem in smrtjo očistil zatohli kozmos in tretji dan vstal od mrtvih z lastno močjo? Tako je vstali Kristus postal poveličana materija in je na enkraten način presegel smrt, prostor, čas in vse zemeljske zakonitosti, sočasno bival na več različnih krajih in prehajal skozi materijo (zid), ne da bi se poškodoval. Katera vera sporoča, da se je vstali Kristus v tistih krutih patriarhalnih časih, ko je bila ženska stalno zaničevana, nevredna in navadno tržno blago, oropana človeškega dostojanstva, najprej prikazal prav ženi, Mariji Magdaleni iz Magdale? Pozdravil jo je, ona pa mu je poljubila noge (Mr 16,9–12).

ZAKLJUČEK

Katera vera razen krščanske oznanja, da je Bog Ljubezen, občestvo Troedinega Boga, Očeta Stvarnika, Sina Učlovečenega in Duha posvečevalca? Katera? Nobena. Glede treh božjih oseb in enega Boga imajo nekateri probleme z matematiko, toda božje občestvo ni algebra, ampak Ljubezen, v kateri vladajo povsem drugačne in izredno dinamične razsežnosti. Zato ima krščanski Bog »velike težave« z ljubeznijo, saj se ji preprosto ne more izogniti, ker je Ljubezen On sam. Če bi to vendarle storil, bi se izneveril svojemu bistvu. Zato smo vsi ljudje dobre volje v tem velikonočnem (pashalnem) času ponovno pred preprosto, vendar temeljno osebno odločitvijo, ko se je še kako smotrno vprašati, kam smo usmerjeni – v življenje ali v smrt, v minljivost ali v večnost, v nespamet ali v pamet, v žalost ali v veselje, v radost ali v trpljenje? Kdor more, naj razume! (Mt 19,12)

Franci Koncilija