Arhivi Kategorije: Zanimivosti

POGOVORNI VEČER O OPERI NA DOLENJSKEM

V sredo zvečer, 12. septembra 2018, je bil v Parku Rastoče knjige pri knjižnici Mirana Jarca pogovorni večer o operi na Dolenjskem. Znano je, da je po zaslugi in pod okriljem prizadevnih, nadarjenih in predanih članov Vokalne akademije Jurija Slatkonje, ki deluje pod okriljem Zavoda Friderika Ireneja Barage v sklopu novomeške škofije, Novo mesto postalo prepoznavno kot mesto, kjer uspešno deluje tudi glasbeno gledališče – opera. Navkljub slabim pogojem delovanja zavod dviguje raven produkcije, kar se odraža tudi na odličnem odzivu vedno številnejšega občinstva. V treh sezonah so uprizorili že tri operne premiere v lastni produkciji in celo v lastni glasbeni ustvarjalnosti: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Vse tri opere so bile pri občinstvu odlično sprejete.

Na večeru v Parku Rastoče knjige je potekal zanimiv in sproščen pogovor o možnostih razvoja in prihodnosti opere na Dolenjskem, ki ga je vodila Jasmina Spahalić iz Brežic. Gosta večera pa sta bila skladatelj in pevec Tom Kobe ter skladatelj in pedagoško-umetniški vodja novomeškega konservatorija za glasbo Aleš Makovac. Sogovornika sta predstavila svoj pogled na uspešno opravljeno delo, na kar sta zelo ponosna. Poudarila sta, da so začeli tako rekoč iz nič, ko je bilo veliko improvizacije, vendar so z veliko optimizma in zagnanosti kmalu dosegli zavidljive rezultate. Najpomembnejše delo pa je gotovo opravila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. V nadaljevanju pogovora je bilo kot rdeča nit ves čas prisotno dejstvo, da je glavna omejitev za razvoj opere v Novem mestu – pomanjkanje prostora. Izgradnja nove operne hiše je še vedno neuresničljiva, realno pa je pričakovati večnamensko dvorano.

Na koncu pogovora, ki je bil večkrat prekinjen s posnetki iz vseh treh oper, so si bili vsi enotni, da je opera čudovita umetnost, kjer se hkrati srečujejo tudi vse druge umetnosti, zato je opera kraljica umetnosti.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

DIGITALIZIRANA KNJIGA ZGODOVINA NOVEGA MESTA IVANA VRHOVCA

Leta 1891 je Ivan Vrhovec, zgodovinar, geograf, gledališki režiser,igralec in profesor na novomeški gimnaziji, izdal svoje temeljno delo Zgodovina Novega mesta.Vrhovec je bil ob svoji službi zelo dejaven tudi na področju kulture, zato velja za enega najbolj prizadevnih organizatorjev kulturnega življenja v Novem mestu pred več kot 150 leti.Po njegovi zaslugi in po zaslugi njegovih takratnih sodelavcev na gimnaziji je v Novem mestu ponovno zaživelo mestno gledališče, kjer je Vrhovec tudi igral in režiral.

VRHOVEC V NOVEM MESTU

Leta 1886 je bilo na novomeški gimnaziji razpisano profesorsko mesto za zgodovino. Službo je Vrhovec dobil po posredovanju politika, deželnega glavarja, avstrijskega ministrskega predsednika in častnega občana Novega mesta, grofa Hohenwarta. Na bivanje v Novem mestu se je Vrhovec težko privadil. Prijatelju Franu Levcu, ki je bil urednik Ljubljanskega zvona, je veliko pisal, med drugim tudi tole:»Človek mora tu vse žile napeti, da ga ni samega dolgega časa konec, kajti o zabavi nimajo Novomeščani niti pojma. Ne vem, če je kje življenje tako malomestno kakor tu.«

VRHOVČEVA RAZISKOVALNA ŽILICA

Leta 1888 je v Ljubljanskem zvonu v treh nadaljevanjih objavil spis Francozi v Novem mestu.Vrh raziskovalnega dela v njegovem novomeškem obdobju pa predstavlja Zgodovina Novega mesta. Tedanji novomeški mestni arhiv je bil zelo skromen, z dostopom do kapiteljskega in frančiškanskega arhiva pa tudi ni imel težav. Rokopis za Zgodovino Novega mesta je nastajal tri leta, junija 1890 pa ga je Vrhovec predal Slovenski matici. Rokopis je moral na zahtevo matičnega odbora skrajšati in revidirati.

Tako je knjiga Zgodovina Novega mesta izšla leta 1891. Poglavitni del knjige je namenjen zgodovini mesta od njegove ustanovitve leta 1365 dalje. Velika škoda pa je, da je Vrhovec knjigo zaključil s francosko okupacijo 1809–1813 in v njej pomembnih dogodkov, kot so bili na primer revolucionarno leto 1848, odprava tlačanstva, narodno prebujenje itd., niti ne omenja. Po izidu Zgodovine Novega mesta je takratni župan Franc Perko Ivanu Vrhovcu v zahvalo za izdajo tako pomembne knjige o Novem mestu podelil posebno priznanje. Februarja 1897 je Vrhovec dokončno zapustil Novo mesto in se preselil v Ljubljano, kjer je po hudi bolezni 19. septembra 1902 umrl.

OPRAVIČILO

Pred časom smo na tej spletni strani KDSŠ pomotoma objavili prispevek o tem, da Odbor za promocijo kulturne dediščine Novo mesto načrtuje digitalizacijo znamenite knjige 225 let novomeške gimnazije, ki jo je napisal prof. Milan Dodič. Zaradi nezadostnih informacij nismo vedeli, da je bila knjiga pred leti že digitalizirana. Na to dejstvo nas je prijazno opozorila ravnateljica Mojca Lukšič. Bralcem in ravnateljici se zaradi tega iskreno opravičujemo.

(Viri: Wikipedija,Revija Rast, Slovenski bibliografski leksikon. Fotografije:Franci Koncilija in s spleta)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SLIKAR, KI JE UMETNOST VPEL V DRUŽBENI OKVIR

Prejšnji teden, 12. aprila 2019, je slovenska kulturna javnost obeležila spomin ob 150. obletnici rojstva izjemne osebnosti slovenske umetnosti, slikarja impresionista in akademika Riharda Jakopiča (1869–1943). Znano je, da je Jakopič v Ljubljani postavil Jakopičev paviljon in Slovensko umetniško društvo ter Društvo Narodna galerija, iz katerega se je kasneje razvila in ustanovila današnja Narodna galerija. Tudi slikar Ivan Grohar bi težko preživel brez Riharda Jakopiča, ki ga je vrsto let izdatno gmotno podpiral. Jakopič je bil prepoznaven tudi pri znanih dogodkih Novomeške pomladi, kjer je aktivno sodeloval. Izidor Cankar, znani umetnostni zgodovinar iz obdobja med obema vojnama, je Riharda Jakopiča označil za središčno osebnost slovenske likovne moderne. Ob obletnici so v Narodni galeriji pripravili poseben program, ki so ga poimenovali Rihard Jakopič in njegov čas.

    

Rihard Jakopič se je rodil 12. aprila 1869 v Trnovem v Ljubljani. Leta 1887 je odšel študirat na Dunaj, kasneje pa še v München, kjer se je družil s Ferdom Veselom, Antonom Ažbetom in Matijem Jamo. Leta 1906 se je vrnil v Ljubljano, kjer je ostal do smrti. Z Matejem Sternenom je leta 1907 odprl risarsko in slikarsko šolo, ki je delovala do začetka prve svetovne vojne. Med véliko vojno in po njej je Jakopič s preostalo Ljubljano trpel pomanjkanje. Ob ustanovitvi Slovenske akademije znanosti in umetnosti leta 1938 je postal član njenega umetniškega razreda. Rihard Jakopič je umrl 21. aprila 1943, star štiriinsedemdeset let. Kot slikarja ga je zanimal omejen nabor motivov, od škofjeloških brez, Save med Tacnom in Črnučami in prizorov iz Ljubljane do mnogih intimnih vizij.

Skupaj z Rihardom Jakopičem veljajo Grohar, Jama in Sternen za začetnike modernega slikarstva v Sloveniji. Z njimi je Jakopič postavil temelje slovenskega impresionizma, katerega namen je bil izraziti najgloblja razodetja človeške duše.

(Vir: Večer, STA, Wikipedija, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

KNJIGA 225 LET NOVOMEŠKE GIMNAZIJE BO DIGITALIZIRANA

Leta 1971 smo v Novem mestu praznovali 225-letnico delovanja novomeške gimnazije.Obdrugih pomembnih dogodkih je takratni gimnazijski profesor Milan Dodič napisal zajetno knjigo 225 let novomeške gimnazije. Na enem izmed lanskoletnih sestankov Odbora za promocijo kulturne dediščine Novega mesta je bilo med pripravami na Akademijo 2018 govora tudi o morebitni digitalizaciji knjige 225 let novomeške gimnazije iz leta 1971. Glede na splošno pospeševanje digitalizacije je letos ta zamisel v zvezi s programom Akademije 2019 ponovno oživela in tako postala še bolj aktualna. Pred dnevi je prof. dr. Jože Gričar, aktiven član Odbora, Novomeščan in častni občan MO Novo mesto, o tej zamisli posredoval pismo članom Odbora, ki ga v tem prispevku povzemamo. O digitalizirani Vrhovčevi knjigi Zgodovina Novega mesta pa bomo poročali prihodnjič.

prof. dr. Jože Gričar

POMEN DIGITALIZACIJE KNJIGE

V tej knjigi so na straneh 397–472 objavljeni seznami maturantov od leta 1746 do 1970/71. To je dragoceno gradivo, ki je že na voljo, treba pa bo dodati še sezname maturantov po letu 1971, vse do letošnjega šolskega leta 2018/2019. Akademija 2019, ki bo 22. maja v Novem mestu, bo priložnost, da Seznam maturantov novomeške gimnazije predstavimo v e-obliki z objavo knjige na Digitalni knjižnici Slovenije v Ljubljani. S tem bi postavili spominsko ploščo maturantom novomeške gimnazije in njihovim razrednikom. Objavljeni seznam bi omogočil izdelavo analize krajev, iz katerih so prihajali dijaki po znanje na gimnazijo v Novem mestu. To bo lep prispevek h kulturni dediščini Novega mesta in primer praktične e-promocije v letu 2019. Kot je povedal gospod Janko Klasinc, vodja digitalne knjižnice NUK Ljubljana, je za registracijo digitalne knjige potrebno še soglasje Gimnazije Novo mesto, izdajateljice te knjige, glede avtorskih pravic.

ZAKLJUČEK

V Odboru za promocijo kulturne dediščine Novega mesta načrtujejo, da bi digitalizirano knjigo 225 let novomeške gimnazije predstavili na Akademiji odbora, 22. maja letos. Glede izvedbe digitalizacije knjige bo Odbor za promocijo kulturne dediščine Novega mesta v skupni akciji za e-promocijo kulturne dediščine sodeloval z novomeškim podjetjem Mikrografija Novo mesto. Vsi člani Odbora za promocijo kulturne dediščine Novega mesta načrtovane aktivnosti gotovo podpirajo, saj bo zgoraj omenjena knjiga v digitalni obliki postala prava dragotina ohranjanja kulturne dediščine Dolenjske na področju izobraževanja. 

(Pripravil: Franci Koncilija, fotografija: Franci Koncilija in s spleta)

GRUMOVA NAGRADA NOVOMEŠČANU NEJCU GAZVODI

V ponedeljek, 8. aprila 2019, se je v Prešernovem gledališču v Kranju s podelitvijo nagrad sklenil 49. Teden slovenske drame. Nagrado Slavka Gruma za najboljše novo slovensko dramsko besedilo je prejel Novomeščan Nejc Gazvoda za Tih vdih, nagrado za najboljšega mladega dramatika pa je prejela Ana Obreza. Najboljša predstava festivala je bila Še ni naslova v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča, Grün-Filipičevo priznanje pa je šlo v roke Darje Dominkuš.

Strokovna žirija, ki so jo sestavljali predsednica Vilma Štritof in člani Tomaž GubenšekMateja Pezdirc BartolKlavdija Zupan in Igor Žunković, je med 42 novimi slovenskimi dramskimi besedili za najboljšega izbrala Gazvodov Tih vdih, dramo o povprečni slovenski družini, ki počasi drsi proti družbenemu robu.»Na prvi pogled gostobesedna komunikacija temelji na premolkih. Tišina med replikami razkriva naraščajoče strahove, nemoč spoprijemanja z novimi družbenimi razmerami, frustracijo osebnih odnosov, klavstrofobičnost bližine,« v obrazložitvi navaja žirija. Dodaja, da drama ponuja dramaturške in režijske izzive ter zadostitev igralskim ambicijam. Spretnost karakterizacije skozi slogovno dovršen dialog pa bo spodbudila večkratna ustvarjalna branja odrskih interpretacij.

Nagrado za mladega dramatika je žirija med 12 prispelimi predlogi namenila Ani Obreza za Iskalce zlata. Besedilo v svoji eklektičnosti, zgoščenosti prizorov, širokem naboru motivov, preskokih, nepričakovanih povezavah, v privzdignjenem, na trenutke deklamacijskem jeziku v ozadju skriva natančno strukturo parov, ki si tiho postavljajo eno in isto vprašanje, kaj je zlato.Kot ugotavlja žirija, besedilo vznemiri ne le tematsko, ampak kot igra pomenov, parafraz in asociacij, odpira številne možnosti uprizoritve, a kljub natančnosti prizorov potrebuje še temeljit razmislek o dramski pisavi in jeziku. Bienalno Grün-Filipičevo priznanje za izjemne dosežke v slovenski dramaturgiji je žirija med dvema predlogoma dodelila dramaturginji ljubljanske Drame Darji Dominkuš, katere dramaturško delo je v slovensko gledališko življenje vpisano že 40 let. V njenem opusu je kar 20 dramaturgij krstnih uprizoritev slovenske dramatike in več kot 30 moderne svetovne dramatike.Njeno delo je utemeljeno v široki izobrazbi, študioznem pristopu, v poglobljeni analizi in razčlembi dramskih besedil, v natančnem razbiranju strukture drame in specifik dramske pisave avtorja ter v poglobljeni analizi dramskih likov in odnosov med njimi, poudarja žirija.

     

(Viri: STA, DnevnikDelo, Večer. Fotografije: Matjaž Rušt in s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

MINILO JE 25 LET OD SMRTI LEGENDARNEGA GLASBENIKA KURTA COBAINA (1967 – 1994)

V petek, 5. aprila 2019, je minilo 25 let, odkar se je v Seattlu v zvezni državi Washington v ZDA ustrelil legendarni glasbenik, kitarist, pevec, skladatelj in tekstopisec grunge glasbene skupine Nirvana, Kurt Donald Cobain. Skupaj z Nirvano je Cobain v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja močno zaznamoval glasbo na svetovni ravni. Skupina Nirvana je 27. februarja 1994 nastopila tudi v ljubljanski Hali Tivoli. To je bil njihov predzadnji koncert.

Še v najstniških letih je Cobain spoznal Krista Novoselica, s katerim sta leta 1987 ustanovila danes kultno skupino Nirvana, kasneje se jima je pridružil še nepogrešljivi član zasedbe Dave Grohl. V mladosti je Cobain najraje poslušal znamenito angleško skupinoThe Beatles in ameriško skupino The Monkees, kasneje pa se je navduševal tudi nad trdim rockom.

Cobain je bil hiperaktiven in izredno rad je imel umetnost in glasbo. Leta 1991 je Nirvana zaslovela z albumom Nevermind, prva skladba na tem albumu pa je bila Smells Like TeenSpirit, ki je kmalu postala uporniška himna najstnikov po vsem svetu.Skupina je nazadnje nastopila v Münchnu, dober mesec preden je Cobain napravil samomor. V poslovilnem pismu je napisal: »Nobene strasti ni več v meni. Bolje je izgoreti kot pa zbledeti.«

(Vir: STA, fotografiji sta s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

 

2. APRIL – MEDNARODNI DAN KNJIG ZA OTROKE

Mednarodna zveza za mladinsko književnost (IBBY) je 2. april, rojstni dan danskega pravljičarja Hansa ChristianaAndersena, razglasila za mednarodni dan knjig za otroke, da bi na praznični način opozorila, kako zelo pomembno je branje za otrokov razvoj, in še posebej branje kakovostne mladinske literature. Za to so se odločili na mednarodnem kongresu IBBY v Ljubljani leta 1967. Od tedaj – torej že 48 let – vsako leto druga nacionalna sekcija pripravi plakat in poslanico, ki jo prevedejovse sekcije (letos jih je 77), ob tem pa vsaka država pripravi tudi različne bralno-spodbujevalne aktivnosti in prireditve.

»Pogosto nas prepričujejo, da živimo v stoletju informacijskega preobilja, v stoletju, ko sta naglica in hitenje neizbežna. A zgodi se, da v roke vzamemo knjigo in začutimo, kako je lahko tudi drugače. Knjige imajo namreč čudovito lastnost – pomagajo nam, da ne hitimo,« je v letošnji poslanici ob svetovnem dnevu knjig za otroke in mladino zapisal litovski otroški pisatelj in ilustrator Kestutis Kasparavičius. Predsednica Slovenske sekcije združenja IBBY Tilka Jamnik pa je poudarila pomen topline in mirovanja, ki ga otroci doživijo ob poslušanju branja v krogu družine ter ob najrazličnejših oblikah medgeneracijskega branja.Pomembno je, da je dobra literatura za mlade kakovostna na več ravneh. Le tako bo mlade nagovorila korektno, hkrati patudi primerno obravnavala teme, ki jih zanimajo. Knjiga za mlade mora biti privlačna za branje in po možnosti še duhovita.

(Vir: Dnevnik, Večer, fotografije pa so s spleta)

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

SPOROČILA PRED BAROM PANDA NA NOVEM TRGU

O domiselnosti postavitve panoja s sporočili mimoidočim Novomeščanom pred barom Panda, na Novem trgu 10 v Novem mestu, sem na društveni spletni strani že poročal. Tudi tokrat, na sončno soboto,30. marca 2019, sta mi vzbudila pozornost dva nova domiselna in sporočilna napisa. Človeku, ki se dandanes kljub najrazličnejšim reklamam, tudi v angleškem jeziku, včasih pa vendarle vpraša, kako in čemu živi, omenjeni sporočili dasta misliti …

   

Namen teh sporočil bo dosežen, če se bomo vprašali, kako lahko v njunem duhu polepšamo dan sebi in drugim, s katerimi se osebno srečujemo. Želim vam lep in miren dan.

Fotografiral in pripravil: Franci Koncilija

PREGLEDNA SKUPINSKA RAZSTAVA SLOVENSKEGA NOVEJŠEGA SLIKARSTVA V MODERNI GALERIJI V LJUBLJANI

Temeljno sporočilo razstave v Moderni galeriji v Ljubljani, ki so jo poimenovali Čas brez nedolžnosti, je, da slikarstvo v času vizualne kulture ni zamrlo. Še več, razstavljene umetnine obiskovalce spodbujajo k razmišljanju, kaj se dogaja s sliko danes.

UMETNA DELITEV NA MEDIJE JE ANAHRONIZEM

Triindvajset mladih umetnikov, rojenih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, s svojimi umetninami razkriva vsakdanje zasebne, nacionalne patologije, zatekanja v privatne tesnobe in podobno. O razstavi in umetnikih kustosinja Martina Vovk pravi:»Vse to jim ne preprečuje evforičnega poigravanja s podobo, pravega veselja z njenim lahkotnim premeščanjem, izposojanjem, kopipejstanjem, kolažiranjem, sprevračanjem in banaliziranjem…« V nadaljevanju se je kustosinja Martina Vovk v svojem razmišljanju dotaknila problematike delitve sodobne umetnosti na medije, kar se ji zdi neutemeljeno. Dejala je: »Z delitvijo umetnosti na medije imamo umetnost lahko za anahronizem. Slikarstvo kot medij je očitno zelo živo. Produkcija je pestra in številna, tudi kakovostna. Seveda to ni vse, kar se dogaja na slikarski sceni. Bistven je izbor, ki sem ga skušala utemeljiti na razmisleku o tem, kako generacije slikarjev in slikark, ljudje na vrhuncu ustvarjalnih moči ali življenj, dojemajo sliko.«

ZAKLJUČEK

Umetniki, ki razstavljajo svoja dela v Moderni galeriji, izhajajo iz razmisleka, kako pravzaprav nastaja sodobna umetnost, kjer se kot po pravilu ustvarjalni fokus prenaša z izdelka na procese. Zdi se, kot da je slikarstvo odrinjeno iz dojemanja naše pozornosti. Sicer ne izginja, ne omaga, a ni več, kot se je zdelo v osemdesetih letih. Vsemu navkljub pa ima slika še vedno svojo zgodovino, skratka, ima elitno mesto v skupnem spominu.

(Vir: Večer, fotografije so s spleta)

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

DVAJSET LET PRVE SPLETNE KNJIGARNE V SLOVENIJI

Spletna knjigarna Mladinske knjige Emka. si, ki ponuja 520.000 knjižnih naslovov slovenskih in tujih avtorjev, uspešno deluje že dvajset let. Ob obletnici so v Mladinski knjigi poudarili, da bodo še naprej skrbeli za zanimive programe in širitev ponudbe, v tretje desetletje pa da vstopajo z novo podobo in rešitvami po meri sodobnega uporabnika. Spletna knjigarna je zaživela leta 1999, na začetku je bilo na voljo »samo« 3000 knjig Mladinske knjige in Cankarjeve založbe, leta 2008 pa je knjigarna v ponudbo vključila še knjige drugih slovenskih založb, kasneje tudi učbenike, leta 2012 pa še tuje knjige.

Spletna knjigarna je po prenovi dostopna na vseh napravah, na računalniku, tablici in mobilnem telefonu. Ob obletnici so zbrali nekaj zanimivih statističnih podatkov: med kupci v spletni knjigarni močno prevladujejo ženske (70 odstotkov), stare od 25 do 45 let. Med najbolj prodajanimi naslovi so knjige za osebno rast, dela s področja popularne psihologije in zdravja ter kuharske in otroške knjige.

(Vir : STA, Delo, fotografiji pa sta s spleta)

Zbral : Franci Koncilija

IN MEMORIAM akademikinji zasl. prof. dr. ZINKI ZORKO (1936-2019)

 Poslavljamo se od akademikinje dr. Zinke Zorko, zaslužne profesorice Univerze v Mariboru in redne članice Slovenske akademije znanosti in umetnosti, cenjene odbornice Slovenske matice in članice našega upravnega odbora v obdobju od marca 2004 do februarja 2017. Poslavljamo se od izjemne, mednarodno priznane strokovnjakinje, ki je utrdila temelje slovenske dialektologije. In obenem se poslavljamo od osebnosti, ki je s svojo preprosto, iskreno toplino zaznamovala vse, ki smo z njo sodelovali ali prebivali v njeni bližini. To je slovo od ženske, ki je s svojo predanostjo in ljubeznijo do maternega jezika in slehernega človeka poosebljala humanistične vrednote v najbolj žlahtnem pomenu besede.

Rodila se je 24. februarja 1936 na Spodnji Kapli na Kozjaku. Temu okolju, ujetemu v bregove nad dolino reke Drave, in domači govorici je ostala zvesta do konca svojega življenja, tudi potem ko jo je študijska pot najprej popeljala na Drugo gimnazijo v Maribor, nato pa na Filozofsko fakulteto v Ljubljano, kjer je zaključila študij slovenščine in ruščine. Na svoj izjemni posluh za narečne različice slovenskega jezika je opozorila že z diplomsko nalogo o govoru svojega rojstnega kraja, za katero je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Pod mentorstvom akademika prof. dr. Tineta Logarja je leta 1977 zagovarjala magistrsko nalogo z naslovom Koroški govori na severnem Pohorju, zahodno od Ruš do Vuzenice, enajst let pozneje pa je svojo raziskavo razširila na koroške govore dravskega obmejnega hribovja od Ojstrice do Duha na Ostrem vrhu in si pridobila naslov doktorice jezikoslovnih znanosti.

Po poučevanju na srednjih šolah je svoje strokovno in pedagoško znanje več kot trideset let predajala študentom, najprej mariborske Pedagoške akademije, po ustanovitvi visokošolskega študija pa je postala vodilna profesorica slovenskega jezika na mariborski Pedagoški fakulteti. Deset let (od 1986 do 1996) je svoje izjemne izkušnje s področja narečne razgibanosti slovenščine posredovala tudi študentom slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na Visoki učiteljski šoli v Sombotelu na Madžarskem. Leta 2003 jo je Slovenska akademija znanosti in umetnosti za njene izjemne raziskovalne dosežke izvolila za izredno, leta 2009 pa za redno članico Razreda za filološke in literarne vede. Leta 2013 je prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo, najvišjo slovensko nagrado za dosežke na področju znanstvenega raziskovanja.

V decembru leta 2016 ji je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor podelil medaljo za zasluge za izjemen prispevek k slovenski dialektologiji in utrjevanje mednarodnega ugleda slovenske znanosti. V utemeljitvi ob prejemu te nagrade so o njej zapisali: »V svojem znanstvenoraziskovalnem delu se je dr. Zinka Zorko posvetila raziskovanju belih lis na slovenskem dialektološkem zemljevidu. Natančno je analizirala vokalizem, konzonantizem in morfologijo koroških, štajerskih in panonskih narečnih skupin ter dokazala, da podjunski samoglasniški sestav sega do Fale in Ruš v Dravski dolini, s čimer je pomaknila mejo med štajerskimi in koroškimi govori. Obenem je odkrila močnejše slovenske vplive na obmejne nemške štajerske govore ter vmesne in prehodne govore tostran in onstran državne meje. Svoja raziskovanja je usmerila tudi na druga narečna območja. Razmejila je kozjaški in slovenjegoriški jezikovni prostor ter proučila narečja v Radgonskem kotu, na obmejnem slovensko-madžarskem in slovensko-hrvaškem prostoru. Raziskave razširjenosti posameznih narečij, njihovih prepletanj ter nastajanja nadnarečij in vmesnih govorov zaradi geografskih in socialnih vzrokov so izvirni prispevek dr. Zinke Zorko k slavistiki in pomenijo vrhunski prispevek k teoretski zakladnici slovenske dialektologije. Pomembna novost so bile tudi njene raziskave medsebojnega vpliva posameznih ravni narečij v stiku s knjižno normo ter nemščino, madžarščino in hrvaško kajkavščino v 19. in 20. stoletju. Njeno delo je najboljši prikaz vitalnosti slovenske znanosti, ki odmeva tudi v mednarodnem prostoru, obenem pa dokaz enakovrednosti slovenščine kot jezika svetovne znanosti. Bogato znanje, modrost in predanost so odlikovali tudi njeno pedagoško delo na srednjih šolah, univerzah v Mariboru in Ljubljani, visoki šoli v Sombotelu ter dialektološki šoli, ki jo je ustanovila v Mariboru. S svojim pedagoškim, znanstvenim in raziskovalnim delom je humanistka dr. Zinka Zorko ena najboljših ambasadork slovenskega jezika, Slovenije in slovenstva v svetu.«

Te slavilne besede o akad. zasl. prof. dr. Zinki Zorko so več kot upravičene, saj je kljub obsežnemu in zahtevnemu terenskemu delu, pri katerem je zbirala posnetke koroških, štajerskih in panonskih govorov, napisala prek 500 prispevkov s področja dialektologije in raziskav jezika, med njimi tri znanstvene monografije: Narečna podoba Dravske doline (1995), Haloško narečje in druge dialektološke študije (1998) ter Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih (2009).

Obenem je kot mentorica ali somentorica vzgojila stopetindvajset diplomantov, sedem magistranov in pet doktorantov. Njena sodelavca prof. dr. Mihaela Koletnik in prof. dr. Marko Jesenšek sta ob njeni 80-letnici v Glasniku Slovenske matice za leto 2017, ko sta spregovorila o njenem pedagoškem delu, poudarila: »Akademikinja Zinka Zorko je človek, ki za najvišjo vrednoto prepoznava spoštovanje človekovega dostojanstva, skrb za človeka, poštenost in akademsko odličnost. Študentom vedno daje vse, kar ima, uči jih vsega, kar zna, pri tem pa dodaja še humanistični kanček več: spoznanje in zavedanje, da znanje brez duha in smisla ni nič …«

Taka ostaja dr. Zinka Zorko tudi v spominu svojih sokrajanov v Selnici ob Dravi in okolici. Že kot otroka me je očarala s preprostostjo, s katero je pristopala h kmetom na Ojstrici, ko je skrbno beležila njihovo govorico. Sokrajane je navdihovala z neizmerno predanostjo delu, s svojo raziskovalno vnemo, materinsko toplino in človečnostjo. Globoko smo spoštovali njeno ljubečo vdanost, saj je vsa svoja prizadevanja skrito v srcu posvečala prezgodaj pokojnemu soprogu, ki jo je na njeni akademski poti bodril in podpiral. V spominu ostaja kot ženska z vedno živimi, sijočimi iskricami v očeh. Še ob naključnem zadnjem srečanju v letošnjem februarju v domači fari so te za hip zažarele, ko je beseda nanesla na Slovensko matico. Četudi vidno utrujena, je povedala, kako vesela je srečanja in novic iz Ljubljane. Prav v petek, ko še nismo vedeli, da se je poslovila, sem sodelavki naročila, naj ji ne pozabi poslati našega Glasnika. Kot da je bil to njen zadnji duhovni opomin, naj ne pozabimo na lepoto in bogastvo slovenskega jezika. Namig, ki nas ob slovesu ugledne akademikinje in zaslužne profesorice dr. Zinke Zorko vse močno zavezuje.

V imenu Slovenske matice Ignacija Fridl Jarc.