Arhivi Kategorije: Zanimivosti

POGOVORNI VEČER O OPERI NA DOLENJSKEM

V sredo zvečer, 12. septembra 2018, je bil v Parku Rastoče knjige pri knjižnici Mirana Jarca pogovorni večer o operi na Dolenjskem. Znano je, da je po zaslugi in pod okriljem prizadevnih, nadarjenih in predanih članov Vokalne akademije Jurija Slatkonje, ki deluje pod okriljem Zavoda Friderika Ireneja Barage v sklopu novomeške škofije, Novo mesto postalo prepoznavno kot mesto, kjer uspešno deluje tudi glasbeno gledališče – opera. Navkljub slabim pogojem delovanja zavod dviguje raven produkcije, kar se odraža tudi na odličnem odzivu vedno številnejšega občinstva. V treh sezonah so uprizorili že tri operne premiere v lastni produkciji in celo v lastni glasbeni ustvarjalnosti: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Vse tri opere so bile pri občinstvu odlično sprejete.

Na večeru v Parku Rastoče knjige je potekal zanimiv in sproščen pogovor o možnostih razvoja in prihodnosti opere na Dolenjskem, ki ga je vodila Jasmina Spahalić iz Brežic. Gosta večera pa sta bila skladatelj in pevec Tom Kobe ter skladatelj in pedagoško-umetniški vodja novomeškega konservatorija za glasbo Aleš Makovac. Sogovornika sta predstavila svoj pogled na uspešno opravljeno delo, na kar sta zelo ponosna. Poudarila sta, da so začeli tako rekoč iz nič, ko je bilo veliko improvizacije, vendar so z veliko optimizma in zagnanosti kmalu dosegli zavidljive rezultate. Najpomembnejše delo pa je gotovo opravila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. V nadaljevanju pogovora je bilo kot rdeča nit ves čas prisotno dejstvo, da je glavna omejitev za razvoj opere v Novem mestu – pomanjkanje prostora. Izgradnja nove operne hiše je še vedno neuresničljiva, realno pa je pričakovati večnamensko dvorano.

Na koncu pogovora, ki je bil večkrat prekinjen s posnetki iz vseh treh oper, so si bili vsi enotni, da je opera čudovita umetnost, kjer se hkrati srečujejo tudi vse druge umetnosti, zato je opera kraljica umetnosti.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

RAZKRITA SKRIVNOST »MARIBORSKE MONE LIZE«, KI JO JE NASLIKAL IVAN KOS (1895–1981)

Umetnostna galerija Maribor (UGM) pripravlja pomembno razstavo stotih najboljših del iz svoje zbirke. Kustosinja razstave je Simona Vidmar. Na ogled bodo postavili platna in kipe Ivana Groharja, Ivane Kobilce, Slavka Tihca, Zorana Mušiča, Zmaga Jeraja in Ivana Kosa. Slednji je avtor čudovite slike Deklica z oranžo, ki ji pravijo Mariborska Mona Liza. Na UGM namreč dolgo niso vedeli, kdo je bil slikarjev model. Nedavno pa so po ustnem izročilu vendarle ugotovili, da je bila to slikarjeva mladostna ljubezen in prva žena Malka Nagode (1914–1991). Zapuščino slikarja in grafika Ivana Kosa hranijo v Pokrajinskem arhivu v Mariboru.

V luči novega odkritja bodo v okviru razstave 20. februarja 2020 organizirali pogovor o življenju Ivana Kosa, na katerem bodo sodelovali Ida Brišnik Remec, umetnica in Kosova učenka, Vlasta Degen-Kos, Kosova snaha, Meta Gabršek Prosenc, poznavalka Kosovega dela, Sara Hajdinac, študentka umetnostne zgodovine in raziskovalka, ter Janez Lombergar, avtor dokumentarnega filma o Ivanu Kosu. V občinstvu se nam bo pridružila tudi Sonja Kokol, polsestra deklice z oranžo. Pogovor bo povezovala kustosinja Simona Vidmar.

   

Deklica z oranžo (1927, olje na platnu) je eno najboljših del slovenske portretistke dvajsetih let 20. stoletja in je danes zaščitni znak Zbirke UGM. Ob izteku dvajsetih let preteklega stoletja, ko se je ekspresionizem v Evropi in tudi že pri nas prevesil v mirnejšo novo stvarnost, je bil čas prvega ustvarjalnega vrha slikarja in grafika Ivana Kosa. V teh slikarjevih najplodnejših letih je nastalo več portretov, med njimi tudi Deklica z oranžo. Deklico je slikar postavil v izoliran prostor ter portret podaljšal s tem, da je ob njenem obrazu izpostavil še roke. Močne, čutne ustnice, izrazit nos, skoraj magnetne oči in rdeč klobuk so elementi, značilni za številne portrete nemške nove stvarnosti. Oranža, ki jo dekle drži v roki, bi lahko bila znamenje lepote, plodnosti, lahko pa samo odličen barvni fokus, ki nase pritegne oko gledalca in tako prebije zid odtujene osamelosti, sicer značilne za figuraliko nove stvarnosti.

Viri: Delo, Večer, UGM, fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SRBSKI MODERNIZEM 1880-1950 GOSTUJE V LJUBLJANI

V Narodni galeriji v Ljubljani so 29. januarja 2020 slovesno odprli razstavo, na kateri predstavljajo izbor umetnin iz obdobja med letoma 1880 in 1950 iz ene najuglednejših in najbogatejših likovnih zbirk v Srbiji, zbirke Galerije Srbske matice iz Novega Sada. Gre za izbor 86 slik in kipov 38 najvidnejših umetniških imen, predstavnikov srbskega modernizma. Med njimi so: Paja Jovanović, Uroš Predić, Đorđe Jovanović, Nadežda Petrović, Petar Dobrović, Sava Šumanović in Milan Konjović. Zbrane sta nagovorila minister za kulturo in informiranje Republike Srbije Vladan Vukosavljević in minister za kulturo Republike Slovenije mag. Zoran Poznič, ki je razstavo tudi odprl. Razstavo bodo zaprli 3. maja letos.

 

ODLIČNO SODELOVANJE SRBSKIH IN SLOVENSKIH UMETNIKOV

Razstava izpostavlja tudi povezave med srbskimi in slovenskimi likovnimi ustvarjalci. Likovna umetnost ves čas deluje povezovalno, po ustanovitvi Kraljevine SHS pa je bilo sodelovanje še posebej intenzivno in je postalo institucionalizirano. V Narodni galeriji že desetletja sodelujejo s srbskimi umetnostnimi institucijami in gostovanja razstav so po drugi svetovni vojni redno potekala v obeh smereh. Izjemno odmevna je bila velika razstava Antona Ažbeta in učencev njegove münchenske likovne šole pred tremi desetletji v Beogradu, tokratna razstava v Ljubljani pa prinaša sistematičen pregled srbskega zgodnjega modernega slikarstva in plastike.

Direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki je v svojem slavnostnem govoru ob otvoritvi razstave povedala:

»Po uspešni razstavi hrvaškega modernizma zdaj v Narodni galeriji gostimo srbsko umetnost časa med 1880 in 1950 iz Galerije Matice srpske, ene najuglednejših in najbogatejših likovnih zbirk v Srbiji. Predstavljamo 38 najvidnejših umetniških imen in 86 njihovih del, ki so sooblikovala nekdanji skupni politični prostor.

Direktorica dr. Barbara Jaki

Ta se danes zdi bolj razmejen in oddaljen kot kadarkoli. Hkrati z razstavami zadnjih let iz fonda Narodne galerije, ki smo jih združili pod naslovom Umetnost za nove dni (umetnine iz Vladne umetnostne zbirke), zaokrožamo časovno razgibano obdobje in geografsko povezan teren. Kot celota te razstave omogočajo pogled na bližine in razdalje likovnih tendenc predstavljenega obdobja. Bolj kakor s hrvaškimi so bili slovenski ustvarjalci povezani s srbskimi kolegi, saj so na začetku 20. stoletja slovenski liberalci v prizadevanju za uveljavitev zahtev slovanskih narodov v okviru avstro-ogrske monarhije podpirali iskanje zaveznikov v širšem slovanskem okolju. Najintenzivnejše sodelovanje med jugoslovanskimi muzeji je potekalo še pred drugo svetovno vojno, ko je bila potreba po opredelitvi skupnega prostora najmočnejša in je likovna umetnost v tem smislu delovala povezovalno. Poleg poznanstev likovnih umetnikov še iz študijskih časov na Dunaju, v Münchnu ali Parizu je bil to eden od motivov za organizacijo razstave južnoslovanskih umetnikov leta 1904 v beograjski Veliki šoli v počastitev kronanja srbskega kralja Petra I. Skozi odnos med slogovno najbolj progresivno skupino slovenskih impresionistov in Nadeždo Petrović se je oblikovala nova paradigma, moderna umetnost, lahko bi jo celo povezali s skupnim imenom ‘jugoslovanski modernizem’. Ta se je utrjeval na skupinskih razstavah v regionalnih središčih in na tujem, promoviral idejo južnoslovanske kulturne in politične enotnosti, hkrati pa spodbujal nacionalno idejo v umetnosti na začetku 20. stoletja.

   

Ustanovitev Kraljevine SHS je sodelovanje institucionalizirala, slovenski umetniki so začeli pogosteje razstavljati v Beogradu in srbski v Ljubljani, sredi dvajsetih let se je slovenska zgodovinska avantgarda povezala s srbskim zenitizmom, Jože Plečnik je bil povabljen na srbski dvor, Beograd kot središče pa je sploh privabljal vse številnejše umetnike. Nekateri so se tam tudi ustalili: že pred drugo vojno Edvard Stepančič in za nekaj let Lojze Dolinar, po vojni pa Majda Kurnik.

V novi Jugoslaviji so v Beogradu postavili Muzej moderne umetnosti kot muzej nove kulturne, ne le politične prestolnice in v njem delno kot donacije in delno z odkupi zbrali tudi antološka dela slovenskih umetnikov; Marij Pregelj, denimo, je večino svojih del muzeju podaril.

Bolj ali manj politično motivirano je bilo tudi sodelovanje po osvoboditvi, k temu pa so pripomogle še osebne povezave muzejskih strokovnjakov, ne le umetnikov. Dolgoletna direktorica Narodne galerije dr. Anica Cevc (1926–2011) je svojo doktorsko disertacijo ubranila na beograjski univerzi. Sad njenega sodelovanja z mednarodno ugledno kustodinjo Narodnega muzeja v Beogradu in izvrstno poznavalko likovne umetnosti časa okrog 1900 dr. Katarino Ambrozić (1925–2003) je bila leta 1988 velika razstava, ki je predstavila Antona Ažbeta in učence njegove münchenske likovne šole, iz katere je izšlo nekaj najvidnejših imen ‘nove’ srbske umetnosti, ki se je odvrnila od sakralnega kanona ikon in v likovno umetnost vnesla nove vsebine. Dela nekaterih Ažbetovih učencev so na ogled tudi na tokratni razstavi, med njimi ima posebno mesto Nadežda Petrović, ki je tudi pozneje, ko se je iz Münchna že vrnila na Balkan, tesno sodelovala s slovenskimi impresionisti.

 Gostovanja razstav so po drugi svetovni vojni redno potekala v obeh smereh, nekatere so nastale v partnerstvu s srbskimi kolegi. V Narodni galeriji so bile leta 1960 na ogled kopije srbskih srednjeveških fresk in tri leta pozneje srbske ikone. Razstava srbskega slikarstva 19. stoletja leta 1965 je imela za nasledek gostovanje Narodne galerije s slovenskim slikarstvom 19. stoletja v Beogradu leta 1967 in pozneje istega leta v Novem Sadu. V beograjski Narodni muzej so leta 1985 iz Ljubljane potovali tudi Tuji slikarji od 14. do 20. stoletja.

     

V Narodni galeriji smo hvaležni dr. Tijani Paljkovljević Bugarski, ravnateljici Galerije Matice srpske, da je sprejela naše vabilo, prisluhnila našim predlogom in poskrbela za nadaljevanje že utečenega sodelovanja obeh institucij, ki poteka na različnih področjih muzejskega dela in je že obrodilo sadove. Verjamemo, da smo postavili dobre temelje nadaljnjemu sodelovanju, izmenjavi znanja, umetnin in strokovnjakov.«

Viri: Delo in Narodna galerija (Marijan Zlobec), fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SLIKAR BOJAN BENSA RAZSTAVLJA NA LJUBLJANSKEM GRADU

V četrtek, 13. februarja 2020, zvečer so v Galeriji »S« na Ljubljanskem gradu odprli slikarsko razstavo akademskega slikarja mag. Bojana Bense. Kustos razstave dr. Sarival Sosič je zapisal, da Bojan Bensa predstavlja izbor slikarskih del vse od leta 1983 pa do svojih zadnjih slik, ki so nastale v obdobju, ko se je umetnik pripravljal na svojo najobsežnejšo razstavo v Ljubljani.

     

 Slikar Bojan Bensa se je rodil 4. februarja 1956, na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je diplomiral leta 1980, leta 1983 pa je dokončal podiplomski študij na isti akademiji. Živi in dela v Ljubljani kot samostojni likovni ustvarjalec. Študijsko se je izpopolnjeval v Parizu in Berlinu in je prejemnik številnih priznanj doma in v tujini, leta 2014 je dobil nagrado Majskega salona.

       

Kustos Sosič je v svojem govoru poudaril: »Razstava že s poetičnim naslovom Pomembne zgodbe močno žarijo opredeli najbolj izrazito polje umetnikovega ustvarjanja, kot so močne, živahne, celo divje barve. Tako skozi domišljeno, a občasno tudi impulzivno nebrzdano barvno silovitost pred nami nastaja svet podob, svet, prežet s figuraliko tako ljudi kot živali, in predvsem likovni svet, ki niha med konkretnostjo oziroma naslonom na določene vsebine ter med meditativnostjo z rahlo navezavo na magičnost ali celo na nadrealnost upodobljenega.« Razstavo, ki bo na ogled do 19. aprila, je odprla predsednica Društva likovnih umetnikov Ljubljana mag. Mojca Zlokarnik.

Viri: Delo in Wikipedija, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

 

 

 

KONCERT VRHUNSKE VIOLINISTKE ANJE BUKOVEC

Že v petek, 27. decembra 2019, ob 20. uri je v SITI Teatru v Ljubljani nastopila violinistka Anja Bukovec, mednarodno priznana in najuspešnejša klasična violinistka v Sloveniji. Anja Bukovec je vrhunska glasbenica in priljubljena medijska osebnost z edinstveno kakovostjo, ki jo uvršča v sam vrh sodobnih progresivnih umetnikov. Ob tehnični dovršenosti izstopa zaradi prepoznavnega sloga, edinstvene interpretacije in komunikacije z občinstvom. Bukovčeva je cenjena oseba, ki je lik kulturne ambasadorke pilila na šolanju v Ljubljani, Pragi, Kölnu in na Dunaju.

Anja Bukovec nastopa kot solistka, osvaja mednarodne nagrade in navdušuje občinstva domala po vsem svetu. Glasbeni spekter je na koncertu v Ljubljani oplemenitil prav tako odlični pianist Igor Vićentić, pedagog na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani.

      

Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta.

Zbral: Franci Koncilija

    

VLADO KRESLIN JE PREPEVAL V IZOLI

V soboto, 28. decembra 2019, je priljubljeni slovenski pevec in kantavtor, 66-letni Prekmurec Vlado Kreslin, koncertno leto 2019 končal in naslednje začel v Izoli na Obali. Nastop je imel z Malimi bogovi na izolski Lonki, 18. januarja 2020 pa je sam nastopil na že tradicionalnem januarskem večeru v ajdovski kavarni Ave. Predstavil je novi album Kaj naj ti prinesem, draga. Na njem novim pesmim delajo družbo že znane pesmi v novih priredbah.

    

Vlado Kreslin je album izdal pri domači družinski založbi in ga je že predstavil na treh drugih koncertih, med drugim tudi v Gallusovi dvorani v ljubljanskem Cankarjevem domu. Zbirko enajstih skladb odpre naslovna pesem, po kateri se album tudi imenuje. Navdih zanjo je dobil Kreslin pri svojem glasbenem vzorniku Bobu Dylanu, pri skladbi »Boots of Spanish Leather« iz leta 1963. Kakor Bob Dylan tudi Kreslin ugotavlja, da je ljubezen samozadostna. Zato ni čudno, da se Kreslinova pesem izteče v toplino in svetlobo, ki poslušalca grejeta vse do izteka albuma …

                  

Vlado Kreslin je album izdal pri domači družinski založbi in ga je že predstavil na treh drugih koncertih, med drugim tudi v Gallusovi dvorani v ljubljanskem Cankarjevem domu. Zbirko enajstih skladb odpre naslovna pesem, po kateri se album tudi imenuje. Navdih zanjo je dobil Kreslin pri svojem glasbenem vzorniku Bobu Dylanu, pri skladbi »Boots of Spanish Leather« iz leta 1963. Kakor Bob Dylan tudi Kreslin ugotavlja, da je ljubezen samozadostna. Zato ni čudno, da se Kreslinova pesem izteče v toplino in svetlobo, ki poslušalca grejeta vse do izteka albuma …

Na koncertnem večeru na Lonki v Izoli je najprej nastopil Vlado Kreslin z Malimi bogovi, zatem pa s svojim bendom še mladi Lean Kozlar Luigi, pevec in kantavtor iz Čežarjev nad Koprom. Številno občinstvo je bilo nad nastopajočimi tako navdušeno, da odličnega vzdušja ni mogel pokvariti niti izpad elektrike. S pesmijo »Vse se da« so vsi skupaj prepevali tudi brez električne napetosti.

Vir: Primorske novice, fotografije pa so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ESEJI O KRIŽU

Eseji o križu so popolna novost na področju slovenske esejistike. Gre za eseje, ki jih je napisal duhovnik Milan Knep. Eseji so zanimivi tako za verujoče kakor tudi za neverujoče; enim in drugim razbijajo številne predsodke in stereotipe o krščanstvu. Oceno knjige Eseji o križu sta napisala dr. David Movrin in dr. Kozma Ahačič.

Milan Knep

Dr. David Movrin je zapisal: Trideset esejev v zbirki Milana Knepa bralcem nehote prikliče v spomin tudi v slovenščini močno zakoreninjeni frazem »Kristusova leta«, ki pa v zadnjem času dobiva nov pomen. Sociologi na zahodu zaznavajo pojav, ki mu rečejo Jesus Year – kako skušajo ljudje okrog tridesetega svoje življenje zastaviti drugače, se navezati na nekaj globljega od vsakdanjika, se zasidrati v nečem, kar jih presega. Knepovi eseji so vedno zakoreninjeni v izročilu, v zelo natančnem branju svetopisemskih besedil.

Dr. David Movrin

O teh avtor, za katerim so študij teologije in desetletja duhovniške službe, piše s suverenostjo poznavalca, ki se giblje po domačem terenu. Toda pri interpretaciji si upa stopiti dlje, v esejistično diskusijo priteguje sodobno literaturo in filozofijo, pa tudi lastno izkušnjo, tako da se tisočletna besedila nenadoma pokažejo v novi luči, na trenutke boleče osebni.

Dr. Kozma Ahačič pa je v predgovoru zapisal: Milan Knep je trenutno eden vodilnih mislecev in premišljevalcev tiste smeri v slovenski katoliški skupnosti, ki se ji novih poudarkov papeža Frančiška ni bilo treba priučiti in jih po sili razmer pogojno sprejeti. Njegovo delovanje je bilo namreč že ves čas usmerjeno k istemu cilju, k oblikovanju skupnosti intelektualcev, ki bi s čutom za sočloveka, za socialna ter okoljska vprašanja zunaj politike v novih časih s čim boljšim vpogledom v sodobne tehnološke tokove pomagali sooblikovati živo Cerkev.

Dr. Kozma Ahačič

Manj v institucionalnem in mnogo bolj v občestvenem smislu. Milan Knep predstavlja lik kristjana, ki ve, da ni ne boljši ne slabši od tistih, ki ne prihajajo v cerkev, in ki si zato zastavlja vprašanja, kot so: »Kakšen pomen ima vera, če ni nobene razlike med vernimi in nevernimi? Ali ni potem vseeno, ali verujem ali ne?« V svojih esejih načenja mnoge v tukajšnjem okolju skoraj nepričakovane teme. Razgalja odklone kapitalizma, vladavino bogatih, a hkrati ugotavlja, da je prepričanje o možnosti idealnega sistema zabloda. Prepričan je, da sekularni kulturi manjkajo prav dejanja, kjer se združita božje in človeško.

 Milan Knep pa v enem izmed teh razmišljanj ugotavlja: Z duhovnostjo se ne ukvarjam kot s sredstvom za odmik, nasprotno, duhovnost me vodi v žrelo sveta, v sredino arene, tja, kjer tečejo solze sreče, pogosto pa tudi solze žalosti …

Eseji o križu Milana Knepa človeka ne pustijo hladnega. V slovenskem prostoru bodo gotovo odmevali.

Vir: »Časnik, spletni magazin z mero« – https://www.casnik.si

Avtor: Igor Podbrežnik

 

 

PEDAGOG NOVOMEŠČAN IVO DOVIĆ, NAVDUŠUJE MLADE LJUBLJANČANE

Ivo Dović je že od mladosti naprej izredno spreten pri oblikovanju najrazličnejših materialov, s pomočjo katerih potem izdela marsikaj zanimivega in tudi praktičnega. Na ljubljanski osnovni šoli v Trnovem  poučuje tehnični pouk in otroci ga imajo izredno radi, srečen in zadovoljen pa je tudi on sam.

Na KDSŠ veseljem objavljamo priloženi prispevek.

V šoli so izdelali in preizkusili ‘žogozvočnik’, jadrnico in sup

Učitelj tehnike Ivan Dović v delavnici mlade navdušuje za reciklažo in delo z rokami. S stropa učilnice visi ‘žogozvočnik’, med delom učenci poslušajo glasbo, pa tudi Val 202!

Preberi več PEDAGOG NOVOMEŠČAN IVO DOVIĆ, NAVDUŠUJE MLADE LJUBLJANČANE

SLAKOV IN PAVČKOV MUZEJ POSTAJA STIČIŠČE KULTURE V MIRNI PEČI

Leta 2018 so v Mirni Peči odprli razstavo o življenju in glasbenem ustvarjalnem opusu ljudskega godca Lojzeta Slaka. Razstavo si je do sedaj ogledalo že več kot 15.000 obiskovalcev, ljubiteljev njegove glasbe. Občina in lokalna kulturna društva načrtujejo, da bodo leta 2023 v muzeju poleg Slakove razstave odprli tudi stalno razstavo rojaka in pesnika Toneta Pavčka.

     

SLAKOVA RAZSTAVA

Mirnopečani se dobro zavedajo, da omenjeni muzej ni običajen muzej. Dejstvo je, da pri Slakovi razstavi ne gre zgolj za ogled predmetov, fotografij in drugega materiala iz življenja svetovno znanega harmonikarja, ampak tudi za pravo doživetje Slakove glasbe. Obiskovalci se lahko na odru sami preizkusijo v igranju na »frajtonarico« in kašno Slakovo vižo tudi zaigrajo, za nameček pa lahko poskusijo še številne lokalne kulinarične dobrote. Vodja muzeja Ljudmila Bajc je še posebej ponosna, da jim je k sodelovanju uspelo pritegniti številna lokalna društva. Bajčeva še dodaja, da je njihov muzej postal turistični informacijski center. V Slakovi zbirki je okoli 580 predmetov, ki jih je njegova družina posodila muzeju za 30 let.

PAVČKOVA RAZSTAVA

V prihodnjih letih pa občina Mirna Peč načrtuje še en pomemben »muzejski« načrt, postavitev stalne razstave ustvarjalnega opusa rojaka in znamenitega pesnika Toneta Pavčka. Manjša spominska zbirka je trenutno že na ogled v bližnjem Šentjurju, pesnikovi rojstni vasi. Nataša Repnik iz občinske uprave Mirna Peč je povedala, da želijo razstavo o pesniku Tonetu Pavčku odpreti ob 95-letnici njegovega rojstva, ki bo septembra 2023. Gre za obsežno zapuščino: 600 osebnih predmetov, nagrad in priznanj, daril ter več kot 2.500 izvodov Pavčkovih knjig. Pri organiziranju vsebinske zasnove Pavčkove razstave občini strokovno veliko pomaga Dolenjski muzej iz Novega mesta.

 

ZAKLJUČEK

Slakov in Pavčkov muzej v Mirni Peči bo resnično velika pridobitev za poživitev in ohranjanje glasbene in literarne dediščine Dolenjske in širše.

Vir: Dnevnik, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

V ITALIJI BO 2020 RAFAELOVO IN FELLINIJEVO LETO

V Rimu bodo ob 500. obletnici smrti znamenitega italijanskega renesančnega slikarja Raffaella Santija pripravili doslej najobsežnejšo razstavo njegovih del, leto 2020 pa bodo razglasili za Rafaelovo leto. Na razstavišču Scuderie Quirinale v Rimu bo na ogled okoli 100 Rafaelovih del, pri čemer jih bo okoli 40 posodila Galerija Uffizi iz Firenc.

Slikar Rafaelo Santi

Raffaello Santi se je rodil v Urbinu, delal pa je v Perugii, Firencah in nato še v Rimu. Bil je varovanec papežev Julija II. in Leona X. Leta 1514 je postal glavni arhitekt v Vatikanu, kasneje pa glavni papežev svetovalec in nadzornik vseh starin v Rimu. Kot slikar je poznan po čistih formah, skrbno zasnovani klasični kompoziciji, svetlem, toplem koloritu ter po dostojanstvu in idealizirani lepoti figur in obrazov. Razstava bo na ogled od 5. marca do 2. junija 2020.

                

FEDERICO FELLINI (1920–1993)

Ob Rafaelu bo leto 2020 v Italiji zaznamovano še s številni dogodki, med drugimi tudi s 100. obletnico rojstva priljubljenega in slavnega filmskega režiserja Federica Fellinija, ki se je rodil 20. januarja 1920 v Riminiju.

     

 Federico Fellini

Razstavo o režiserjevem življenju in delu so poimenovali Fellini, nesmrtni genij in bo v Riminiju odprta do 15. marca 2020. Aprila jo bodo prestavili v rimski Palazzo Venezia, nato pa bo gostovala še v Los Angelesu, Moskvi in Berlinu. Najpomembnejša slovesnost bo ob Fellinijevi obletnici rojstva, 20. januarja 2020, v Riminiju.

Galerija Uffizi v Firencah

Fellinijeve zgodnje filme zaznamuje socialna kritičnost neorealizma, pozneje pa je v filme vključeval osebno perspektivo, ki jo je predstavljal z nadrealistično filmsko govorico. Fellini je prejel vrsto nagrad in priznanj na festivalih v Cannesu in Benetkah, štiri oskarje za tujejezični film ter oskarja za življenjsko delo.

Vir: Večer, fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

 

PAUL McCARTNEY: MANJ MESA, MANJ SEGREVANJA

Znameniti beatle Paul McCartney je že pred več kot desetimi leti v Evropskem parlamentu pozval Evropejce, naj jedo manj mesa in tako prispevajo kboju proti podnebnim spremembam. Svoj poziv je naslovil z geslom MEAT = LESS, oziroma »manj mesa, manj segrevanja!«.

   

Paul McCartney je v Bruslju predstavil idejo enega brezmesnega dneva v tednu. Ta bi moral postati nekaj tako samoumevnega kot uporaba hibridnih vozil ali recikliranje. Znano je, da je Paul McCartney že dolgo vegetarijanec, trdno pa je prepričan, da bi na ta način zmanjšali vpliv na segrevanje ozračja. Znanega beatla zelo podpira Indijec dr. RajendraPachauri, predsednik Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC), ki je leta 2007 skupaj z Alom Gorom prejel Nobelovo nagrado za mir.

Proizvodnja mesa na svetu je namreč odgovorna za nič manj kot 18 odstotkov vseh toplogrednih emisij. Visoka poraba mesa pa nima le negativnih učinkov na podnebje in biološko raznovrstnost, ampak je škodljiva tudi za naše zdravje, saj zvišuje tveganje za bolezni srca in ožilja, debelost, diabetes in druge bolezni preobilja. Pachauri in McCartney opozarjata tudi lokalne oblasti, ki lahko bistveno pripomorejo k zmanjšanju porabe mesa. Najbolj viden je primer mesta Gent v Belgiji, kjer so v številnih restavracijah in celo v šolah uvedli en vegetarijanski dan v tednu. Podobne projekte so uvedli še v Baltimoru v ZDA, Sao Paolu v Braziliji in drugod. Takratni predsednik Evropskega parlamenta JerzyBuzek je zamisel in pobudo o dnevu brez mesa podprl in označil kot dobro terob tem parafraziral znani napev Beatlov: »Herecomesthesun, andwemust make sure it’sallright!« oziroma »Sonce prihaja, poskrbimo, da ga bomo vedno veseli«.

A PROPOS:

Krščanske veroizpovedi nimajo težav s pretiranim uživanjem mesa. V prvih krščanskih skupnostih dobi post novo razsežnost. Posnemali so Kristusov 40-dnevni post v puščavi (Mt 4,4), v spomin na Kristusovo smrt na križu pa že tisočletja velja zdržek od mesnih jedi ob petkih. Globoko verni kristjani pa se postijo tudi ob sredah, zato ne potrebujejo nasvetov Paula McCartneyja in RajendrePachaurija, ki na novo izumljata smodnik! Škoda, da se tega drži vedno manj kristjanov!

Vir: Večer, fotografije so s spleta.

Zbral: Franci Koncilija