Arhivi Kategorije: Zanimivosti

POGOVORNI VEČER O OPERI NA DOLENJSKEM

V sredo zvečer, 12. septembra 2018, je bil v Parku Rastoče knjige pri knjižnici Mirana Jarca pogovorni večer o operi na Dolenjskem. Znano je, da je po zaslugi in pod okriljem prizadevnih, nadarjenih in predanih članov Vokalne akademije Jurija Slatkonje, ki deluje pod okriljem Zavoda Friderika Ireneja Barage v sklopu novomeške škofije, Novo mesto postalo prepoznavno kot mesto, kjer uspešno deluje tudi glasbeno gledališče – opera. Navkljub slabim pogojem delovanja zavod dviguje raven produkcije, kar se odraža tudi na odličnem odzivu vedno številnejšega občinstva. V treh sezonah so uprizorili že tri operne premiere v lastni produkciji in celo v lastni glasbeni ustvarjalnosti: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Vse tri opere so bile pri občinstvu odlično sprejete.

Na večeru v Parku Rastoče knjige je potekal zanimiv in sproščen pogovor o možnostih razvoja in prihodnosti opere na Dolenjskem, ki ga je vodila Jasmina Spahalić iz Brežic. Gosta večera pa sta bila skladatelj in pevec Tom Kobe ter skladatelj in pedagoško-umetniški vodja novomeškega konservatorija za glasbo Aleš Makovac. Sogovornika sta predstavila svoj pogled na uspešno opravljeno delo, na kar sta zelo ponosna. Poudarila sta, da so začeli tako rekoč iz nič, ko je bilo veliko improvizacije, vendar so z veliko optimizma in zagnanosti kmalu dosegli zavidljive rezultate. Najpomembnejše delo pa je gotovo opravila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. V nadaljevanju pogovora je bilo kot rdeča nit ves čas prisotno dejstvo, da je glavna omejitev za razvoj opere v Novem mestu – pomanjkanje prostora. Izgradnja nove operne hiše je še vedno neuresničljiva, realno pa je pričakovati večnamensko dvorano.

Na koncu pogovora, ki je bil večkrat prekinjen s posnetki iz vseh treh oper, so si bili vsi enotni, da je opera čudovita umetnost, kjer se hkrati srečujejo tudi vse druge umetnosti, zato je opera kraljica umetnosti.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

PRVA SLOVENSKA E-KNJIŽNICA IN E-KNJIGARNA BIBLOS SE JE ŽE UVELJAVILA V SLOVENSKEM PROSTORU

Statistika kaže, da se je Biblos dodobra uveljavil med slovenskimi bralci, dobro pa so ga sprejele tudi slovenske knjižnice in založbe.  V sistem je zajetih kar 62 knjižnic in 145 založnikov. Prav tako vztrajno narašča število uporabnikov – preseglo je 17 tisoč.

PLATFORMA BIBLOS JE OSVOJILA SLOVENCE

Že pred nekaj leti so se na knjižnem trgu pojavili bralniki elektronskih knjig. Takrat so tiskani knjigi napovedovali izumrtje. Kasneje se je izkazalo, da je med bralci dovolj prostora za obe različici. Tako je založba Beletrina pred šestimi leti (2013) vzpostavila Biblos, prvo platformo za izposoje e-knjig v Sloveniji. Bralci lahko danes prek Biblosa izbirajo med več kot tri tisoč naslovi knjig, večinoma v slovenskem jeziku. Platforma omogoča branje na elektronskih napravah, računalniku, tablici in pametnem telefonu. Platforma Biblos je preprosta za uporabo in dostopna 24 ur na dan in sedem dni v tednu. E-knjigarna omogoča udobno branje kjerkoli po svetu, kamor pač seže svetovni splet.

BIBLOS UPORABLJAJO TUDI STAREJŠI OBČANI

Biblos je namenjen tudi starejšim ljudem z najrazličnejšimi gibalnimi težavami in tudi slabovidnim, saj je črke možno poljubno povečevati. Možen je tudi preprost in hiter dostop do knjige, ne da bi bilo treba do knjigarne. Biblos tako omogoča, da na dopust lahko vzamemo »veliko najrazličnejših knjig«, pa tudi kakšna »ta prava« gre lahko z nami.

    

ZAKLJUČEK

Bralnik Biblos omogoča tudi namestitev katerekoli spletne knjigarne, nanj pa lahko naložimo več tisoč knjig. Sicer pa sistem Biblos deluje tako, da ga brez večjih težav hitro osvoji povprečen uporabnik računalnika. Z aplikacijo je knjige mogoče brati na vseh elektronskih napravah. Prek Biblosa si je knjige mogoče izposojati in tudi kupovati. Izposoja je za člane knjižnic brezplačna.

Vir: Družina, fotografije so s spleta

 

Pripravil: Franci Koncilija

 

RAZSTAVA ANTIČNE ZNANOSTI IN TEHNOLOGIJE V LJUBLJANI

V Cankarjevem domu v Ljubljani so letošnje poletje odprli osrednjo razstavo leta, posvečeno znanosti in tehnologiji antične Grčije. Razstava je namenjena predvsem laični javnosti, predstavlja pa razvoj starogrške misli in iznajditeljstva z nizom znanstvenih in tehnoloških odkritijin umetniških dosežkov. Razstavo, ki je nastala v sodelovanju z Znanstvenim centrom in tehnološkim muzejem NOESIS iz Soluna, so poimenovali – Znanost in tehnologija antične Grčije.

       

Razstava je slikovno in vsebinsko izjemno bogata, nadgrajena z gibljivimi slikami, 3D-animacijami, maketami in replikami starodavnih naprav in interaktivnimi aplikacijami. Posebno zanimivi sklopi razstave so arhitektura z gradbeno tehnologijo, algebra in geometrija z arhimedskimi telesi in Pitagorovim izrekom, mehanika z Arhimedovim vijakom, telekomunikacije s hidravličnim telegrafom, astronomija s slovitim mehanizmom z otoka Antikitera, premično avtomatično gledališče ter glasba s hidravlisom ali vodnimi orglami.

     

Razstava je navsezadnje zanimiva tudi za geodete. Znano je, da je Eratosten leta 240 pr. Kr., ker je verjel, da je Zemlja okrogla, s pomočjo trigonometrije izračunal njen premer, zanimiv je tudi Heronovodograf za merjenje razdalje, pa diopter za geodetske meritve, antično računalo in še in še…

(Vir: Reporter, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

 

UMRL JE SRBSKI SLIKAR VLADIMIR VELIČKOVIĆ, MOJSTER MOČNIH GRAFIČNIH VIZUALNIH METAFOR

Že konec avgusta letos je v Beogradu umrl znani srbski slikar Vladimir Veličković(1935–2019). Likovni kritiki so prepričani, da je v profilu Veličkovićevega ustvarjalnega opusa možno prepoznati simbiozo germanske metodološkosti in vanjo na inteligenten način inkorporiranih balkanske duhovnosti, južnjaške ekspresivnosti in mediteranske kontemplativnosti. Slikar in grafik Vladimir Veličković je predvsem pričevalec in udeleženec, sočasno pa tudi slikar močnih grafičnih vizualnih metafor, s katerimi odkriva patologijo agresivnosti zločina in mučenja, v kateri ne glede na čas ni razlik med miti Sizifa, Tezeja, Prometeja, Kristusa ali sodobnega terorista.

     

Slikar Vladimir Veličković je svoja dela prvič razstavil leta 1951, na razstavi Mladi umetniki Srbijev Beogradu. Mladost in študentska leta na arhitekturi je preživel obseden z likovno umetnostjo. Tako je nadarjeni Veličković v procesu samoedukacije in v slikarskem zorenju prešel potod zanesenjaka, ki preučuje dela starih mojstrov, do šolanja v Mojstrski delavnici Krsta Hegedušića v Zagrebu, kjer je vztrajno utrjeval svojo slikarsko usmeritev. V svojem umetniškem razvoju se je ob grafiki uspešno preizkušal tudi v skicah, kolažu in slikah,kasneje pa je v svoje slikarstvo vnašal tudi dokumentarne elemente, kot je fotografija.

    

_____________________________________________________

»Vladimir Veličković ni uporabljal psevdonima, ni bil vsak dan v medijih, ni se hotel na vsak način ukvarjati z konceptualno umetnostjo, on je enostavno s svojim delom, s svojimi skicami in slikami posvečeval lastni položaj na ravni svetovne umetnosti.«

Milica Vučković, akad. slikarka

_________________________________________________________

Od leta 1966 je Veličković stalno živel in ustvarjal v Parizu, kjer je naraščal njegov mednarodni slikarski ugled, sčasoma pa vzpostavil tudi stalne stike z rojstnim Beogradom in takratnim jugoslovanskim kulturnim prostorom. Vladimir Veličković je bil redni član Srbske akademije znanosti in umetnosti in Francoske akademije, prejemnik Politikine nagrade Veliki pečat 1972 ter številnih drugih priznanj. Vučković s svojimi slikami velikokrat obravnava usodne in velike teme človeka. To so krhka človekova stanja o rojevanju, seksualnosti in animalnosti ter o smrti. Ta dela je naslovil Panika, Mučenje, Agresija, Erekcija, Rojstvo, Atentat itd.

(Vir: Vreme, Beograd, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

AVSTRIJSKO DRŽAVNO NAGRADO ZA UMETNOST BO NOVEMBRA PREJELA SLOVENSKA PESNICA IN PISATELJICA MAJA HADERLAP

Maja Haderlap (1961), dvojezična avstrijskokoroška slovenska pesnica in pisateljica ter univerzitetna predavateljica iz Celovca, je v sklopu najpomembnejšega avstrijskega priznanja za umetnost prejemnica najvišjega odlikovanja med literati. V kategoriji Kulturne iniciative pa nagrado prejme tudi Slovensko prosvetno društvo Rož iz Šentjakoba. Odlikovanja, vredna po 15.000 evrov, bodo podelili 25. novembra letos v uradu zveznega kanclerja na Dunaju.

»Letošnji nagrajenke in nagrajenci opozarjajo na širok spekter umetniškega ustvarjanja v Avstriji, ki je pritegnilo tudi mednarodno pozornost. Naloga države je, da podpira te inovativne trende. Avstrijska umetnost namreč pomembno prispeva k mednarodnemu diskurzu in poudarja odločilen element sodobnega umetniškega ustvarjanja,«je zapisal avstrijski zunanji minister Alexander Schallenberg.

Maje Haderlap, dobitnice tako prestižne nagrade, je bil vesel tudi koroški deželni glavar Peter Kaiser, ki je tudi pristojni referent za kulturo. Poudaril je, da koroška kulturna in umetniška scena žari daleč preko koroških meja. V sporočilu za javnost pa je zapisal, da je Maja Haderlap s svojim literarnim delom dosegla pomembno prepoznavnost na širšem kulturnem ustvarjalnem področju in da je njen avtorski angažma vreden velikega spoštovanja.Tudi Slovensko prosvetno društvo Rož si je po besedah deželnega glavarja nagrado za umetnost več kot zaslužilo, saj se v njihovih umetniških projektih prepletajo najbolj žlahtne platiobeh kultur v deželi.

Maja Haderlap se je rodila 8. marca 1961 v Železni Kapli na Koroškem. Na Dunaju je študirala germanistiko, filozofijo in gledališke vede. Po doktoratu iz dramaturgije je poldrugo desetletje vodila celovško Mestno gledališče in predavala na Univerzi v Celovcu. Več let je tudi sourejala slovensko literarno revijo Mladje. Od leta 2008 živi kot svobodna pisateljica v Celovcu.

Doslej je Maja Haderlapobjavljala liriko, prozo, eseje in prevode v slovenskih in nemških revijah. Izdala je naslednjepesniške zbirke: Žalik pesmi (1983), Bajalice (1987), obsežen izbor Pesmi (1998), v katerem se prvič pojavijo tudi pesmi, ki jih je napisala v nemščini, in druge… Letošnjo nagrado bo prejela za že leta 2011 objavljeni roman Angel pozabe, za katerega je leta 2013 prejela najpomembnejšo literarno nagrado na nemško govorečem prostoru, nagradoIngeborg Bachmann. Roman Angel pozabe je bil uprizorjen tudi v ljubljanski Drami, kjer je glavno vlogo igrala Saša Pavček. Maja Haderlap je prejela tudi več drugih pomembnih nagrad, kot stanagrada Bruna Kreiskyja in nagrada Maxa Frischa, med drugimi pa,za zbirko Bajalice,tudi nagrado Prešernovega sklada leta 1989.

O Majini knjigi Angel pozabe je v reviji Bukla recenzentka Renata Rugelj zapisala: “Romaneskni (avtobiografski) prvenec doktorice gledališke zgodovine in dramaturgije (1961) je globoko presunljiva pripoved, ki se dogaja v slovensko govoreči skupnosti na avstrijskem Koroškem. Intimna družinska saga je prežeta z likom tople in odločne babice, ki je preživela koncentracijsko taborišče, a nacističnih grozot ni nikoli povsem pozabila. Njeni nauki in modrosti postanejo življenjsko vodilo za vse člane družine in nerazrešene vojne teme in travme se preselijo tudi na naslednje, povojne generacije. Deklica, prvoosebna pripovedovalka romana, razkriva (tudi žalostne) zgodbe o marljivih in predanih starših, predvsem o zagrenjenem očetu, bralcu pa zaupa mnoge tragične dogodke, ki jih kot otrok še ni povsem razumela, a se je z njimi srečala tudi kot odrasla ženska v okviru težav narodnostne in družinske dediščine ter razklanosti. Roman je v nemško govorečem prostoru prejel nagrado, ki so ji sledili velik odmev med bralci in številni ponatisi, saj odpira dolgo zamolčane teme.”

Nekdaj zamolčana predstavnica slovenske manjšine Maja Haderlap je bila ob 100. obletnici ustanovitve Republike Avstrije slavnostna govornica na osrednji državni prireditvi, kamor jo je povabil predsednik Alexander Van der Bellen. Ob tej priložnosti je Haderlapova dejala: »Včasih lahko en človek z enim umetniškim delom naredi več kot vsi aparati države.«

(Viri: Wikipedija, Bukla in Večer, fotografije so s spleta)

Zbral: Franci Koncilija

FOTOGRAFSKA RAZSTAVA OB STOLETNICI ROJSTVA EDIJA ŠELHAUSA

  V Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani počasi zapirajo zanimivo fotografsko razstavo znanega slovenskega fotoreporterja Edija Šelhausa (1919–2011). Razstavo so poimenovali: Edi Šelhaus. Retrospektiva.

   

Pregledno razstavo fotografij znanega slovenskega fotoreporterja Edija Šelhausa so postavili v spomin in počastitev 100. obletnice njegovega rojstva. Razstava prikazuje izbor Šelhausovih posnetkov iz štirih obdobij njegovega delovanja: iz obdobja druge svetovne vojne, tržaškega obdobja, obdobja med letoma 1958 in 1972 in obdobja po letu 1972. To je tematska razstava iz bogatega fonda fotografij enega najbolj znanih slovenskih fotoreporterjev, z izborom fotografij iz sveta filma, gledališča ter radia in televizije. V ta namen so v muzeju pripravili pregledno razstavo s katalogom o njegovem življenju in delu z naslovom Edi Šelhaus. Retrospektiva. V Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani hranijo večino njegovega fotografskega fonda – iz več kot šestdesetletnega obdobja od 2. svetovne vojne vse do začetkov 21. stoletja.Razstava bo odprta do 29. septembra 2019.

   

(Viri: Delo in Wikipedija, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

AKADEMSKI SLIKAR ANDREJ JEMEC RAZSTAVLJA V AS GALERIJI V LJUBLJANI

Že v sredo, 19. junija 2019, je akademski slikar in član SAZU Andrej Jemec (roj. 29. 11. 1934) v ljubljanski AS Galeriji razstavil svoje najnovejše umetnine. Slikar Andrej Jemec velja za enega najpomembnejših likovnih ustvarjalcev sodobnega časa v slovenskem prostoru. Na razstavi so njegova najnovejša dela, ki so nastala od leta 2018 do danes.Slike se vsebinsko navezujejona segmente celotnega Jemčevega ustvarjalnega opusa. Slikar je razstavo naslovilVse, kar je. Slike 2018–2019.

Razstavo Jemčevih del je odprl naš predsednik akad. prof. dr. Milček Komelj, slikarjev dolgoletni prijatelj. V nagovoru je med drugim povedal:« Le zavest o skrivnosti neznanega nam kozmosa se mu potaplja v črnino, vendar pa umetnik v njem občuti in s prameni bele luči zasleduje tudi nenehen kozmični direndaj; v svoji odprtosti za življenje in za vse na svetu pa bi v slike najraje zajel kar vse, kar je, in to vse lahko v naslovu slike izenači tudi s svojo domovino, ki jo sicer simbolizira valovita slovenska zelenina, a kot domovanje človeštva tudi migetanje stvarstva v kozmosu. Že iz tega pa je razvidno, kako so mu slike v resnici narekovane in kako umetnik v bistvu enači besedni in svoj likovni jezik; sámo Besedo, kot je bila oznanjena na svetopisemskem začetku, pa mu pomeni svetloba – luč, ki mu oživlja barve in ki se je že na njegovih prvih osebnostno razpoznavnih delih slikovito prebijala skozi prepreženost abstrahirano naslikane temine gozdnega vejevja…«

Likovni kritiki so prepričani, da je Andrej Jemec eden najpomembnejših likovnih ustvarjalcev sodobnega časa pri nas. Po duši je liričen, hkrati pa precej družbeno angažiran. Njegove risbe zgovorno pričajo o današnjem času in prostoru, v katerem živimo. O tem nam govorijo tudi naslovi del, ki gledalca spodbudijo k razmisleku o sodobnih družbenih vprašanjih. Ti naslovi so:Oblaki dima – Evropi gori pod nogami, Moja domovina – kako naslikati vse, kar je, Sledi nasilja je zabrisal čas itd. Pri tem je zanimivo, da vsaka slika gledalca nagovori in mu omogoči, da ji prisluhne, da vstopi vanjo, da začuti, kaj mu želi povedati, sporočiti, četudi gre za še tako izključna slikarjeva notranja doživetja. Razstava v AS Galeriji tako potrjuje, da je Jemec slikar, umetnik geste in mojster barv, kjer izrazito izstopajo osnovne barve, kot so rdeča, rumena, modra in druge.

Na odprtju razstave je Petra Bizilj Silva, kustosinja AS Galerije, poudarila, da Jemčev svet ni svet podob in opisov, ampak svet občutij, emocij, ki so znotraj njega in jih deli s svetom. Njegova umetnost nosi jasno sporočilo, ki kljub vsem tegobam tega sveta človeku prinaša upanje za svetlejšo prihodnost.

 (Vir: Wikipedija, fotografije pa so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

 

PODPORA SLOVENŠČINI V JAVNI RABI

Stavba Slovenske matice

Odsek za slovenski jezik Slovenske matice, ki mu predseduje dr. Vesna Mikolič, se znova oglaša v zvezi s podporo slovenščini v javnem življenju, saj se zdi, da želijo nekateri, zaslepljeni od žarometov globalne tržne logike, za drobiž prodati slovenski jezik, ki so ga slovenski intelektualni veljaki pogumno in odločno uspeli ohraniti od Trubarja dalje do danes. V času, odkar smo se nazadnje oglasili, se je zvrstilo nekaj pomembnih pobud, predvsem pa smo prejeli tehten odgovor izrednega člana SAZU profesorja dr. Borisa A. Novaka in profesorja dr. Deana Komela na javno pismo zaslužnega profesorja dr. Andreja Čadeža, ki smo ga objavili v naših Poletnih novicah 4. 8. 2019. Posredujemo vam torej dopis obeh omenjenih avtorjev, ki vabi k sodelovanju vse, kateri želimo z iskrenim srcem poskrbeti, da bodo, kakor smo mi ponosni na naše prednike, na našo skrb za slovenščino ponosni tudi prihodnji rodovi.

Spoštovani zasl. prof. dr. Andrej Čadež,

odgovarjava na Vaš dopis, kakor je bil  posredovan v Poletnih novicah Slovenske matice. Veseli naju, da se strinjate z najino izjavo Dovolj je!, kar zadeva kritiko sramotno praznega in manipulativnega sprenevedanja, s kakršnim je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) odgovorilo na najino izjavo Countdown ali Obramba slovenskega učnega jezika na univerzah pred globalnim ropom. Najino opozorilo o nevarnosti anglizacije učnega jezika na slovenskih univerzah je MIZŠ odpravilo z razlago, da je slovenski jezik v Republiki Sloveniji sicer priznan kot uraden, da pa žal nima ustrezne in avtonomne kvalifikacije na ravneh raziskovanja, poučevanja in ustvarjalnosti. Gre za nezaslišano in nedostojno izpeljavo!

V tem antologijskem primerku birokratskega novoreka tudi sicer kar mrgoli napak. Med drugim je omenjena »Akademija znanosti in umetnosti« − ustanova, kakršne pri nas ni, saj obstaja le Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Ni povsem jasno, ali gre zgolj za lapsus ali za že dogovorjeno preimenovanje, saj MIZŠ doslej ni ponudilo nikakršnega opravičila ali pojasnila. 

Popolnoma se strinjava z Vami v oceni izjemno visokega prispevka naravoslovcev in naravoslovk k razvoju slovenskega jezika na znanstvenem področju. Enako velja tudi za dragoceno inventivnost slovenskih raziskovalcev in raziskovalk z različnih znanstvenih področij v globalnem merilu in v različnih jezikih. Tudi osebno zelo rada sodelujeva s kolegicami in kolegi iz drugih znanstvenih disciplin.

Z vsem spoštovanjem do Vašega obujanja zgodovinskega spomina ter narodne in jezikovne zavesti pa morava ponovno poudariti, da tokrat − prvič v zgodovini − ne gre za obrambo pred tujimi zatiralci slovenskega jezika, temveč za zahtevo, da se v skladu z Ustavo RS na državni ravni vzpostavijo, opredelijo in uresničujejo pogoji za njegovo polno uveljavljanje. Najini protesti se porajajo iz zaskrbljenosti, da država na nedržavotvoren način streže najrazličnejšim parcialnim interesom, svoj oportunizem in nenačelnost  pa prikriva z visokodonečimi, veliko presladkimi in zlaganimi besedami. Če bo taka opcija prevladala, bo trud vseh tistih, ki bi radi ohranili in razvijali slovenski jezik, in takih ni malo, zaman.

Veliko je torej točk, v katerih se strinjamo in kjer bi lahko plodno sodelovali v dobro prihodnosti slovenskega jezika. O sodelovanju za ta plemeniti cilj sva se zmeraj pripravljena pogovarjati. Za Vaše iz trte izvite in krivične obtožbe na najin račun pa nimava časa.   

V upanju na sodelovanje Vas s spoštovanjem pozdravljava, 

Dean Komel, filozof

Boris A. Novak, pesnik

 Obenem vas opozarjamo še na prispevek profesorja dr. Marka Marinčiča v časniku Večer, ki ga najdete na povezavi: https://www.vecer.com/jezik-na-univerzah-kaj-pa-slaba-anglescina-10049067 , v katerem omenjeni klasični filolog opozarja:

»Celo če bi bili sprijaznjeni, da bo v slovenščini vsak čas zamrlo intelektualno okolje, ki ga je čisto zares vzpostavila šele Univerza v Ljubljani, je jasno, da mednarodna znanstvena kariera čaka samo zelo majhen del diplomantov, in ti s tujimi jeziki praviloma nimajo težav. Iz Slovenije ne bežijo zato, ker premalo predavateljev klati angleščino, temveč zato, ker tu za najsposobnejše ni prihodnosti. Še več: če bi to jesen, ob stoletnici Univerze v Ljubljani, vsi slovenski univerzitetni predavatelji naenkrat “prešaltali” na angleščino, bi pred to strahoto zanesljivo emigriral še zadnji kontingent študentov, ki upajo na resno znanstveno kariero. Naše univerze so kljub slovenskemu učnemu jeziku številnim sposobnim posameznikom omogočile, da kariero nadaljujejo v tujini. Zlasti v primerih, ko so kariere bleščeče, ti posamezniki radi priznavajo dolg, in to ne samo iz domoljubja. Po drugi strani pa univerza ne izobražuje samo bodočih znanstvenikov, temveč še v večjem številu prihodnje učitelje, zdravnike, inženirje, odvetnike, sodnike, socialne delavce, psihologe, novinarje, prevajalce – večinoma torej posameznike, ki bodo imeli opravka z ljudmi. Ti ljudje pa slučajno še vedno govorijo slovensko …«

 Posredujemo vam tudi pobudo za uvrstitev del Borisa Pahorja v učni program četrtega letnika na gimnazijah in srednjih šolah. Pobudniki pišejo:

»27. avgusta 2019 je tržaški pisatelj Boris Pahor praznoval svoj 106. rojstni dan. Ob njegovih visokih življenjskih jubilejih se zadnja leta v Ljubljani vrstijo prireditve, ki se jih udeležujejo najvišji državni vrhovi (predsednik države, predsednik vlade, ministri ipd.). Direktorica Javne agencije za knjigo Republike Slovenije Renata Zamida je letos med drugim dejala, da »Boris Pahor marsikje v tujini velja za poosebljenje književne ustvarjalnosti v Sloveniji, pri nas pa za poosebljenje narodnega ponosa«.

Zato nas je pobudnike peticije še posebno zmotilo dejstvo, da se Boris Pahor in njegova dela ne nahajajo med obveznim čtivom za četrti letnik slovenskih gimnazij in srednjih šol. Verjamemo sicer, da mu učitelji in učiteljice slovenščine med maturitetnimi pripravami izkazujejo pozornost, ki si jo avtor zasluži. Z njegovo uvrstitvijo med obvezne avtorje pa bi ga slovenska javnost in politika še dodatno počastili in mu končno tudi formalno dodelili mesto, ki mu v slovenski književnosti pripada.

Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije torej predlagamo, da se ob posodabljanju učnega načrta za slovenščino za četrti letnik gimnazij in srednjih šol (obstoječi je iz šolskega leta 2008/2009) Borisa Pahorja in odlomek iz kakega njegovega dela (Mesto v zalivu, Nekropola, Spopad s pomladjo, Zatemnitev, Grmada v pristanu itd.) uvrsti med obvezno čtivo.«

Peticijo za uvrstitev Borisa Pahorja in njegovega dela med obvezne avtorje četrtega letnika gimnazij in srednjih šol lahko podpišete na povezavi: https://www.peticija.online/uvrstitev_borisa_pahorja_in_njegovega_dela_med_obvezne_avtorje_etrtega_letnika_gimnazij_in_srednjih_ol?a=2 .

Želimo vam miren začetek septembra,

s prijaznimi pozdravi,

Ignacija J. Fridl, tajnica urednica Slovenske matice

                              

KNJIGA ŠAVRINKE, LITERARNI SPOMENIK ZAPISOVALCA ISTRSKIH ZGODB, MARJANA TOMŠIČA

Slovenski pisatelj Marjan Tomšič (1939) je eno osrednjih imen slovenske proze. V sredo, 7. avgusta 2019, na 80. obletnico njegovega rojstva, je bila v Slovenski matici predstavitev ponatisa njegovepriljubljene knjige Šavrinke. Tomšič je avtor številnih romanov, novel in črtic, pa tudi dramskih del in radijskih iger. Rodil se je v Račah pri Mariboru, sedaj pa že dalj časa živi in ustvarja v slovenski Istri. Med letoma 1986 in1999 je imel status samostojnega kulturnega delavca. Napisal je celo vrsto zanimivih knjig o življenju in delu ljudi v Istri, med njimi romane Šavrinke, Grenko morje, OštrigecaKafra, zbirko novel Kažun, zbirko kratkih zgodb Škatlarji itd. Marjan Tomšič je za svoj ustvarjalni opus prejel nagrado Prešernovega sklada, Kajuhovo in Kocjančičevo nagrado ter mednarodno nagrado »besede brez meja«.

Ob letošnjem Tomšičevem življenjskem jubileju mu je založba Beletrina v Ljubljani ponatisnila roman Šavrinke, založba Mladinska knjiga pa roman Oštrigeca. Knjiga o Šavrinkah je tista istrska knjiga, ki je dotlej odmaknjeni, zaprti in nepoznani istrski šavrinski svet predstavila v vsej njegovi izvirnosti in arhaičnosti, s tem pa predstavlja in odkriva identitete slovenske Istre. Življenjska zgodba pisatelja Marjana Tomšiča je bridka v marsičem. Znova jo je pred časom razkril v pogovoru na predstavitvi knjige Šavrinke v Slovenski matici v Ljubljani. Šele s preselitvijo v Istro se mu je življenje umirilo in ustvarjalno razmahnilo. V njegovem ustvarjalnem opusu sta prepoznavna dva temeljna tokova. V odmevnejšem se ukvarja z Istro, njenim bogatim izročilom in sodobno izkušnjo. V drugem, morda nekoliko manj znanem segmentu svoje proze pa nam predstavlja psihološko fantastične prijeme, ki segajo v najgloblje predele človekove notranjosti, hkrati pa ostro analizirajo družbeno realnost.

»…Od nekdaj me je vznemirjalo vse, kar je bilo neznano, skrivnostno. Za tem sem tipal, to raziskoval…«

 (Marjan Tomšič)

     

Roman Šavrinke predstavlja vrh Tomšičevega literarnega ustvarjanja. Šavrinke so bile dekleta in ženske iz slovenske Istre, ki so vse do druge svetovne vojne zaradi revščine in hude gospodarske krize hodile v Trst prodajat kmečke pridelke, njihov glavni vir zaslužka pa je bil prodaja jajc. Tokratna izdaja romana Šavrinke je obogatena z uvodom, v katerem je avtor napisal zgodbo nastanka romana, ki je zgodba Marije France, ki je bila hkrati navdih in tudi soavtorica zgodbe o Šavrinkah.

(Vir: Delo, fotografije so s spleta)

 

Pripravil: Franci Koncilija

ODMEVNA MEDNARODNA RAZSTAVA V LENDAVI

Lendava, najvzhodnejše mesto v Sloveniji, postaja pravo mondeno mesto na področju kulture in likovne umetnosti. Že v začetku marca letos so v Galeriji na Lendavskem gradu odprli impresivno likovno razstavo del slikarja in arhitekta Avstrijca Friedensreicha Hundertwasserja in tudi v Evropi prepoznavnega Japonca Šoičija Hasegave. Razstava je zelo posrečen in uspešen poskus združitve slikarskih del umetnikov dveh zelo različnih kulturnih tradicij: zahodne in vzhodne.

Na razstavi v grajskih prostorih si obiskovalci lahko ogledajo najrazličnejše slike v raznovrstnih tehnikah, kot so barvite in abstraktne grafike, litografije, sitotiski in lesorezi, akvareli, porcelaniitd. Zato ni čudno, da je Galerija-Muzej Lendava že nekaj let središče zgoščene likovne umetnosti, kamor se je vredno odpeljati s kateregakoli konca Slovenije. V Lendavskem gradu so bile namreč razstavljene že umetnine velikanov, kot so Salvador Dalí, Edvard Munch, Joan Miró, Francisco de Goya, Pablo Picasso, Marc Chagall, Victor Vasarely in drugi. Razstava je zelo blizu tudi otrokom, ker jih prevzamejo razkošje barv in razgibane oblike,

Zato je organizator ob razstavi pripravil tudi delavnico za otroke in odrasle. Razstavo, ki jo bodo zaprli 1. 9. 2019, si je doslej ogledalo rekordnih 14.000 ljubiteljev likovne kulture.

(Vir: Večer, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

NANDE VIDMAR, PONOVNO ODKRITI SLOVENSKI SLIKAR (1899–1981)

V ugledni in prepoznavni Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki nameravajo v začetku oktobra letos odpreti retrospektivno razstavo ponovno odkritega slovenskega slikarja in grafika Nandeta Vidmarja ob 120-letnici njegovega rojstva. Med svetovnima vojnama je bil Nande Vidmar pomemben predstavnik generacije slovenskih vizualnih slikarjev. Poleg njegovih grafik in risb nameravajo predstaviti predvsem barvita slikarska dela, ki so nastajala vse do leta 1971, ko je Vidmar prenehal slikati.

Nande Vidmar je bil rojen 17. 8. 1899 v Proseku pri Trstu. Njegov ustvarjalni opus je vrsto let nastajal v sodelovanju z bratom Dragom, ki je bil tudi slikar, vendar manj prepoznaven. Tako sta v zgodnjem obdobju najprej ustvarjala pod vplivom nemške skupine Die Brücke in avstrijskega ekspresionista Oskarja Kokoschke. Likovno uspešnega Nandeta je nadaljnje izobraževanje vodilo na Dunaj, v Dresden in v Pariz, v tridesetih letih pa je študiral tudi na zagrebški akademiji za likovno umetnost, ki pa je ni dokončal.

Vidmarjev umetniški opus izžareva značilnosti številnih evropskih umetnostnih tokov, od ekspresionizma, socialnega in barvnega realizma pa vse do intimizma, v katerega se je Vidmar zatekel s svežim načinom slikanja. Leta 1920 je prvič razstavljal v Mariboru, v sedemdesetih letih pa je za zmeraj prenehal slikati. Leta 1978 je Nande Vidmar skupaj z bratom Dragom prejel Prešernovo nagrado. Umrl je 16. 6. 1981 v Ljubljani.

(Vir:Dnevnik, fotografije so s spleta)

 

Pripravil: Franci Koncilija