Arhivi Kategorije: Ustvarjamo

Manja Žugman: HAIKUJI

tisočero obrazov,
med njimi ista sivina
cigaretnega dima

 

grenkobo žalitev
so utrpeli samo
razžaloščeni

 

z marjetice trga
bele cvetove,
ne ljubi je več

 

nagonu sledi
ukazu krvi
krik divje gosi

 

v objemu ljubezni
darujem ti vse –
sva bogatejša

 

skrivnostno nebo
v motnih oblakih
zaziblje nov dan

Smiljan Trobiš: SEVERINU ŠALIJU

Sam, kot je pesnik sam na svetu,
Enigem poln in prepolnega srca,
V višave si dvigal blestečega duha,
Elegije so vrele v tebi, poetu …
Ranjeno dušo si drugim podarjal,
Iz nje je tekla pesem – kri,
Neprepoznan zven resnice zdaj zveni,
Ujet v globoko poezijo zatemnjene radosti.
Še više zdaj strune drhtijo;
Angeli vse preustvarijo v angelsko,
Lepota je bila tvoja lestev v nebo
In pela je eno samo melodijo …
Jasnine so čiste, resnične in lepe,
Umirjena pesem je postala zlato …

Barica Smole: MOJ PRVI NAKUP

Se kdo od vas spominja mest iz preteklosti? Sivih, dolgočasnih, brez trgovskih centrov na obrobju, s starim mestnim jedrom, ki ga objema reka, onkraj katere je gozd in so majhne vasi?

Ko sem bila stara štiri leta, sem živela v takem mestu, nasproti majnega mestnega parka, ki ga je čuval mestni redar. Na zelenicah so rasli mogočni kostanji, pod njimi pa so bili napisi Ne hodi po travi. Teh že davno ni več, pa tudi kostanjev in čuvaja ne. Tam so zrasla velika poslopja s trgovinami, barčki, zavarovalnicami in parkirišči. Kar je dobro, ker nihče več ne kriči na majhne otroke, ki s stezice uidejo na travo. Zdaj jih starši na to mesto pripeljejo z avtomobili, jih primejo za roke, plačajo parkirnino in sedejo v majhen bar, na stole iz plastičnega ratana, prav take kot so v vseh barih in kavarnicah po mestu.

V mojem otroštvu so bili stoli v edinem hotelu in dveh mestnih kavarnah leseni. Morda me spomin vara, a shranil je spomin zgolj na eno trgovino v mestu, slabih dvesto metrov stran od našega doma. Do nje se je dalo priti po pločniku po desni strani glavne ceste skozi mesto. Nobenega semaforja ali krožišča ni bilo do tja, tudi avtomobilov je bilo malo. Malo više, na hribu je bila stolnica, pod njo pa je bilo veliko gradbišče. Meščani so odstranjevali ruševine hiš, ki so ostale od letalskih bombnih napadov v drugi svetovni vojni in gradili nove domove.

Pomladnega dne v tem mestu me je mama poslala v trgovino po kvas. Obleči sem si morala najboljšo, rdečo pleteno jopico, ki mi jo je podarila teta in je imela svetlejše proge s poštevanko.

»Veš, kje je trgovina?« me je najprej vprašala. Seveda sem vedela, pogosto sem šla tja z njo.

»Lepo hodi po pločniku, mimo hotela, potem nasproti knjižnice zavij navzgor. Druga hiša na desni je trgovina.

«Pa sem šla. Sklonjenih ramen, trda od strahu. Do hotela je bilo petdeset mestrov, a zdelo se mi je, da hodim že celo večnost. Hiše so se grozeče sklanjale name, nasproti so mi prihajali veliki ljudje, skoraj taki kot je bil tisti grozljivi redar v parku. V žepu svoje najljubše jopice sem stiskala desetak. Ali pa je to bila morda živilska karta? Nisem se ozirala, vsa moja moč je bila zbrana v nogah, ki so se le težko premikale. Glavo sem imela sklonjeno, da se ne bi srečala s temnimi pogledi ljudi.Hotel je pomežiknil s svojimi zloveščimi okni, njegova vrtljiva vrata so so na cesto odpihnila vojaka in njegovo dekle, ki se je glasno smejalo. V svojem veselju sta me skoraj pohodila. Še bolj sem se skrčila, želela sem postati majhna pika. Zdaj ni bilo mamine tople roke, ki bi me vodila. Ni bilo njenega modrega krila, posutega s pomladnimi cvetlicami, za katerega bi se lahko skrila. Mesto brez njene bližine je bilo strahoten kraj, po meni je stegovalo svoje roke iz opek, gledalo me je z napol priprtimi polkni, režalo vame s temino vrat, me stiskalo ob tla z nadstreški, lepilo moje podplate ob tlak …

Po stopnicah sem se končno povzpela na dvignjen pločnik, kjer je bila trgovina. Njena izložba je bila zloščena do sijaja, za njo so bili razstavljeni kozarci z bonboni in pisanimi palčkami, miniaturami opornih palic za starčke. Včasih mi jih je mama kupila katere izmed bonbonov, bili so lepljivi. Trgovec jih je iz kozarcev s širokim, navzgor uvitim vratom, zajemal s kovinsko lopatico, jih stehtal in vsul v škrnicelj, ki ga je prej zvil iz rjavega papirja.

Stala sem pred izložbo in strmela v pisane barve sladkarij za steklom. Vabili so me bonboni s progami, karamele Ki-ki in cukrčki v pozlačenem papirju. Te sem imela najraje. Zaviti so bili najprej v bel papir, ki je bil narezljan na obeh koncih podolgovate slaščice in je štrlel kak centimeter izpod pozlate. Ob novem letu smo jih s sukancem privezovali na smrečico.

Po enem izmed kozarcev je lezla muha. Pogledala me je z izbuljenimi očmi.

»Se bojiš?« je vprašala. Njen glas je bil visok in vreščav. Nisem ji odgovorila, ona pa je s svojimi črnimi nožicami drobila naprej, proti vrhu. Ko je bila na robu odprtine, se je ustavila in se spet ozrla name. Stopila sem korak nazaj in skoraj bi padla s pločnika, ki je bil kak meter nad cesto. Morda bi bilo to dobro, potem mi ne bi bilo treba v trgovino. Ranila bi si glavo, morda bi si zlomila roko, odpeljali bi me v bolnico, mama in oče bi me obiskala, tolažila bi me, mama bi me pobožala po licu, oče bi rekel, da bo kmalu dobro …

A pločnik je bil dovolj širok in muha na robu se je smejala.
Nisem več prenesla tega, obrnila sem se in stekla domov.
»Si kupila kvas?« je vprašala mama. Seveda je vedela, da ga nisem, saj je šla skrivaj za menoj, da bi videla, ali bom vrano prišla do cilja.
»Niso ga imeli,« sem rekla tiho. Iz žepa sem potegnila papirček, s katerim smo plačevali. Bil je zmečkan in moker od potu moje dlani.
Še danes ne maram trgovin, pa tudi bonbonov ne. Da o muhah ne govorimo.