Arhivi Kategorije: Uncategorized

ALEŠ ME JE LJUBIL, INTERVJU Z ERICO JOHNSON DEBELJAK

Uvod

Erica je napisala močno, pretresljivo, pogumno knjigo Devica, kraljica, vdova, prasica. Ni njena prva, je pa zagotovo najboljša. O tem, kako je preživela nenadno smrt svojega moža, pesnika, esejista, publicista, profesorja Aleša Debeljaka. O tem, kako je postala vdova, kako je postala manj, kot je bila prej. O tem, kako se je borila za družino, zase, proti zakonom, celo proti prijateljem. Pogovarjali sva se tudi o tem, kakšna je danes. Kako jo je Aleševa smrt spremenila.

Zaradi Aleša je začela pisati leposlovje

Ko je prišla v Slovenijo, so jo na Delu skoraj takoj povabili, naj piše feljton o tem, kako tujka živi v Sloveniji. Erica je bila prej zaposlena v banki, nikoli ni pisala leposlovja. Aleš pa jo je spodbudil k pisanju in tako je začela ustvarjati ta zelo brani feljton in pri tem uživala. Nato je začela tudi lektorirati in prevajati, študirati kreativno pisanje – in ni mogla več nehati. »Če ne bi prišla sem, najbrž ne bi začela pisati. Aleš me je zelo podpiral pri tem. Na začetku nisem želela preveč intimno pisati o sebi, pa me je spodbujal, rekel mi je, naj ne pišem suhoparno, naj se bolj odprem. In sem začela pisati bolj sproščeno, pogumneje.«

Kako sta postala par

 Erica je delala v banki v New Yorku, čeprav se kot bančnica ni najbolje počutila. Rada je hodila na kulturne prireditve. Po razstavi Irwina v New Yorku je bil žur in tam sta se z Alešem prvič videla. Aleš je bil v Ameriki pet let, tri mesece po njunem srečanju pa se mu je bivanje tam izteklo. Vrnil se je v Slovenijo. »Imela sva hitro, strastno romanco, potrebovala sva nekaj časa, da sva se odločila, da pridem za njim,« se smeje Erica. To je bila velika odločitev, kako je zmogla? »Med nama je bila velika ljubezen,« je stvarna, »nisem bila zadovoljna s poklicem, Aleš pa je hotel biti v Sloveniji, ki je takrat postala samostojna država, hotel jo je pomagati graditi. Danes bi bil zgrožen nad tem, kaj se dogaja v državi in kulturi,« je prepričana.

Žalovanje. Pisanje. Terapija

Ko je Aleš pred petimi leti nenadoma umrl, se je Erica najprej posvetila branju knjig o žalovanju, smrti in vdovah. Nakar je začela pisati, in to je bilo zanjo terapevtsko. »Aleševa smrt je bila travma, še posebej ker je bila nenadna. To je bil šok. Razbil se mi je zunanji, potem pa še notranji svet – kdo sem zdaj jaz? Prekinil se je kronološki čas, zaporedje dogodkov. Zgodil se je prelom.

Erica Johnson s prijateljico Manco Košir

Če se ti nekaj groznega zgodi, to poveš prijateljem, bližnjim, poveš jim podrobnosti, kdaj in kako se je zgodilo. S tem sestaviš vse koščke, daš jih na svoje mesto. Tako narediš tudi s svojim spremenjenim jazom. To naredijo vsi, ki doživljajo travmo, ne samo pisatelji. Zato sem morala to narediti tudi jaz, postaviti kronološki čas nazaj, razumeti, kaj se mi je zgodilo, kako me je vse to spremenilo in kakšna sem zdaj. Rekla sem si, da če bo knjiga dobra, jo bom objavila. Ker je na začetku bila terapevtska, sem morala govoriti resnico. Nisem se cenzurirala. In mislim, da je to moja najmočnejša knjiga doslej. Oklevala sem, ali naj jo objavim ali ne. Ampak gradila sem novi jaz. Ali naj dam ta novi jaz v predal? S to knjigo sem živela štiri leta. Bila je moj projekt. Moja strast. Pravim, da brez nje ne bi preživela. Vse travmatične stvari, ki so se mi dogajale – o vsem sem pisala. Ko sem pisala o tem, sem bila bolj mirna. Laže sem spala, nisem bila vse noči pokonci v bolečini, agoniji kot prej. Ta proces je bil zame zelo koristen. Za travmo je pomembno, da jo daš ven iz sebe, v svet,« razmišlja.

Devica, kraljica, vdova, prasica

Naslov knjige je zelo močan, odbije ali pritegne. Zakaj izbor takšnih grobih besed, ki malo zabolijo? »Ker še vedno pišem v angleščini, sem hibridna ustvarjalka,« se zasmeje Erica. »Sem članica slovenskega društva pisateljev, uradno sem slovenska pisateljica, a pišem v angleščini, to mi je najbolj domače. Vse moje knjige izidejo najprej v Sloveniji, počutim se del slovenskega literarnega tkiva, moji bralci so tukaj. Oni so najmanj občutljivi, v katerem jeziku pišem. Naslov te knjige v angleščini je podoben, Virgin, wife, widow, whore, in je lepa aliteracija. V slovenščini dobeseden prevod ni bil tako privlačen, zato sem našla druge besede, ki pomenijo arhetipe žensk. To so vloge ženske v patriarhalni družbi: devica je pod zaščito očeta, neizkušena, nedolžna. Žena, kraljica, mati – to so ženske, ki so spolno aktivne in živijo pod zaščito moža. Vdova je problematičen lik v družbi, ker je izkušena, morda ima celo svoja sredstva, če je dovoljeno podedovati, in nima moške zaščite.

V trenutkih sreče…

V nekaterih kulturah so vdove morale iti nazaj k očetu, v samostan, ašram. In končno prasice – to so ženske izven vzorcev, lahko so kurbe, čarovnice, neubogljive, včasih tudi vdove sodijo sem. Ponavadi so bile vdove revne, a če so imele sredstva, so imele nekaj moči in samostojnosti v družbi, zato so se jih moški bali,« pojasni nenavaden naslov knjige. Je ona tudi doživela te predsodke, stigmo vdovstva? »Nekaj težav sem imela,« priznava, »v odnosih v družbi, s prijatelji, na centru za socialno delo. Čutila sem, da sem nekako zreducirana, da sem vredna manj kot prej, ko sem bila žena. Govorila sem z ženskami, ki so doživljale podobno, samske ženske na splošno doživljajo take stvari. Rečejo, da samskih žensk in tudi vdov med njimi ne vabijo na zabave, kjer so pari, ker pomenijo ‘nevarnost’ ali pa vsaj vzbujajo nelagodje. Za človeka pa je to, da se mu družbeni vzorci radikalno spremenijo, šokantno. Jaz sem na srečo imela prijatelje, otroke, Aleševi starši so mi stali ob strani. Pa vseeno sem se spraševala: Pa kaj sem naredila narobe, s čim sem si zaslužila to kazen?«

Kdaj greste domov

Erico, kljub temu da je prišla k nam iz Amerike pred 25 leti in si je tu ustvarila dom in družino ter poklic, še danes mnogi vprašajo, ali bo šla nazaj domov. »Mnogi mislijo, da je Amerika boljši svet, zakaj bi ostala tukaj, sploh zdaj, ko sem brez moža, očitno brez razloga ostajam tukaj. Še prejšnji teden me je neka ženska spraševala, zakaj ne grem domov. Nisem jezna, ker me to sprašujejo, ampak takoj po Aleševi smrti je bilo teh vprašanj res ogromno, kot da so hoteli, da grem, nekako sem bila izobčena. Ampak moj dom, moje delo je tukaj, polovico življenja sem tu, moji otroci se vračajo sem. Kje je potem sploh dom?« se sprašuje Erica.

Kako premagati nelagodje

Ima kakšen nasvet, kako naj se vedemo do žalujočih? Včasih nam je nerodno, ne znamo pristopiti. »Dosti ljudi mi je reklo, ne jokaj, saj bo bolje, ko sem hlipala na vso moč. Zelo lepo se mi je zdelo, ko je k meni pristopil prijatelj in me potolažil takole: Danes je slab dan. A prišli bodo boljši. Ni zanikal mojih čustev. Kadar sem želela govoriti o Alešu, je ljudem včasih postalo nekako nerodno, bili so tiho. Jaz pa sem želela obujati spomine, pa tudi lepe, vesele spomine, pa smeh. To se mi je zgodilo tudi v moji, ameriški družini, vsi so kar otrpnili, če sem govorila o Alešu. V teh zgodnjih dnevih sva se ujeli edino s teto, ki je bila sentimentalna vdova, kazala sem ji Aleševe slike, jokali sva skupaj. Družina pa tega ni prenesla. O ljudeh, ki so umrli, bi morali govoriti čim bolj normalno, nezategnjeno, sproščeno,« svetuje Erica.

Samomor ali nesreča? 

Takoj po Aleševi smrti so se v javnosti razširile govorice, da naj bi Aleš storil samomor, čeprav policijsko poročilo pravi, da je bila nesreča. Erica tako v knjigi kot v članku, objavljenem v Sobotni prilogi, nekako »brani« Aleša. Zakaj, me zanima. »Ne vemo, kaj se je v resnici zgodilo. Takrat sem govorice o samomoru čutila kot napad družbe, ker sem bila prepričana, da Aleš kot človek tega ne bi storil. Bil je impulziven, a tega svoji družini ne bi storil nikoli. Govorice o smrti so čisto naravne, a so me prizadele, ker sem bila v bolečini. Tudi mojim otrokom je bilo to težko poslušati. Ljudje so me klicali in spraševali, kaj je res, pa sem bila tako ranjena. Zato je bil moj članek v Sobotni zame zelo pomemben. Tudi hommage Alešu (Saj grem samo mimo – razglednice Aleša Debeljaka, op. a.), ki sem ga napisala. Kadar pišeš, kadar govoriš, imaš moč nad svojo usodo.

Viadukt Peračica

Če si tiho, si sam v svojem trpljenju. Pomembno je, da govoriš o svoji bolečini, tudi ker je bolečina stigmatizirana v naši družbi. A ljudje, ki trpijo, niso bolni. Ni jih treba ločiti od družbe. Tudi oni so njen del. Od ljudi, ki so umrli zaradi covida, se nismo poslovili, nismo imeli javnega žalovanja za njimi. A žalujoči potrebujejo, da jim družba prizna to žalovanje,« je prepričana.

Brez antidepresivov

 Erica Johnson

Erica ni želela antidepresivov, ker po Aleševi smrti ni bila apatična, ampak se je borila. Imela je samo psihološko pomoč svetovalke za žalovanje in ta ji je zelo pomagala. »Dobro je hoditi k nekomu, ki pozna faze žalovanja. A tisti, ki žaluje, ni bolan.« Nekaj prijateljev je odšlo iz njihovega življenja. Zakaj? »Najtežje je bilo tistim prijateljem, ki so poznali naju oba. Aleša ni bilo več. Jaz pa sem ostala. Na začetku so me vsi podpirali. A ker sem bila v stresu, oni pa tudi, so prišle na površje težave, ki so bile med nami že prej. Nekaj jih je seveda ostalo. Nekaj jih je odšlo. Želiš obdržati iste vzorce življenja kot prej, a ne gre, nemogoče je,« je stvarna Erica.

Spremembe

Kako se je spremenila njena družina, otroci, ona?  »Ko sem zaključila knjigo, pred enim letom, sem bila spet osamljena. Knjiga, raziskovanje, to je bilo moja družba. A treba je bilo iti naprej. Tako kot pri žalovanju – človeka, ki je umrl, moraš pustiti za sabo. Spremembe? Mislim, da sem zdaj bolj stabilna kot prej. Travma in žalovanje pa prihajata v valovih, še zdaj. Včasih kar butne vate. Posebej težki so dnevi obletnic, rojstnih dnevov. Lani in letos je bilo morda malo lažje, ker smo bili vsi doma, ker se nihče ni zabaval. Pa tudi pet let je že minilo. A še zdaj je še vedno težko razmišljati o prihodnosti, toda moram se boriti naprej, vsi se moramo.« Erica zdaj bolj čuti žalost drugih ljudi, žalost družin, ki izgubljajo svojce zaradi covida na primer, pa so zdaj izolirani v svojem žalovanju. »Otroci so odrasli hitreje, jaz sem bila v svoji kaotični bolečini egoistična, preveč usmerjena vase,« priznava Erica. »Zdaj sem boljša, skušam se malo popraviti. Nudim jim zavetišče, gnezdo, k meni lahko vedno pridejo, vedno sem jim na voljo. Tu je njihov dom, tu imajo občutek varnosti.«

Aleš Debeljak

Odnos na daljavo

 Erica v knjigi večkrat napiše, da sta imela z Alešem po smrti »odnos na daljavo«. »Ko sem bila soočena z njegovo smrtjo, sem začela malo bolj spiritualno razmišljati, kaj pomenita življenje in smrt. Prej sem to gledala čisto konkretno, zdaj čutim prisotnost mrtvih, ne samo Aleša, ampak tudi najinih prijateljev, ki so medtem umrli, Tomaž Šalamun pred Alešem, Metka Krašovec, ta neverjetna ženska, po njem. Čutim Aleša, saj je on gradil mene, jaz pa njega. In to ni lažna tolažba. Saj ta realnost ni edina, ki obstaja. Obstajajo preteklost, zgodovina, literatura, seveda obstaja fizična smrt, ampak človek živi naprej v nekem smislu. Če nekdo bere Aleševe besede, Aleš postane živ za tega človeka. Njegovi geni so v najinih otrocih. Aleš je umrl, nenadoma sem bila sama na svetu. Ampak Aleš me je ljubil. Kam je šla ta ljubezen? Je izginila z njim? Njegova čustva? To še vedno obstaja, ta energija okrog nas. Naša družina, katere del je bil, še vedno obstaja in on obstaja z nami,« zaključi Erica.

Erica Johnson s pokojnim prijateljem Tomažem Šalamunom

Obstaja fizična smrt, ampak človek živi naprej v nekem smislu. Če nekdo bere Aleševe besede, Aleš postane živ za tega človeka. Njegovi geni so v najinih otrocih. Aleš je umrl, nenadoma sem bila sama na svetu. Ampak Aleš me je ljubil. Kam je šla ta ljubezen? Je izginila z njim? Njegova čustva? To še vedno obstaja, ta energija okrog nas. Naša družina, katere del je bil, še vedno obstaja in on obstaja z nami,« zaključi Erica.

Fotografije so iz revije in s spleta.

Vir: Revija Zarja Jana, februarja 2021

Avtorica prispevka: Alenka Sivka

ORDALIUM, SREDNJEVEŠKO SODNO DOKAZNO SREDSTVO

UVOD

V srednjem veku je bil ordal tipično brutalno dokazno sredstvo v nekem kazenskem sodnem postopku. Ordal, latinsko ordalium ali božja sodba (Judicium Dei) je sestavni del srednjeveškega pravnega reda, kjer je bil Bog varuh prava in pravičnosti. Prevladovala je sodna praksa in prepričanje, da Bog ne dopušča, da bi bil v zemeljskem sporu krivec oproščen ali pa nedolžen obsojen po krivici. Božje sodbe (ordalium), kot magično sredstvo za ugotavljanje resnice so poznala številna ljudstva in najrazličnejše kulture.

OD KOD IZHAJA ORDAL?

Uporabo ordala so poznali že v prazgodovinski dobi v obliki nekakšnega ljudskega običaja, kasneje pa je bil ordal opisan tudi pri Hetitih, Keltih in Slovanih, deloma tudi v grški in rimski kulturi. Ordal je opisan tudi v Bibliji (3 Mz, 5, 21 – 26; 4 Mz 5, 11-31; 1Sam 10, 17 – 26 itd…). V evropskem srednjem veku se je uporaba ordala močno razširila pod vplivom germanskih pravnih sistemov . Čeprav je četrti lateranski koncil (1215) vsem klerikom odločno prepovedal udeležbo pri ordalnih obredih, so se ordali še dolgo prakticirali. Na splošno Cerkev božjih sodb ni nikoli odobravala. Nasprotno, pogosto jih je obsodila, » kot gnusno skušanje Boga!« Prisiliti Boga, da bi razkril resnico je v Cerkvi veljalo za preveč drzno in grešno zaupanje v Boga. Šele v drugi polovici 16. stoletja so ordali v Evropi počasi začeli izginjati …

KAJ JE BILO BISTVO KRŠČANSKEGA ORDALA?

Bistvo ordala je bilo, da so obtoženčevo nedolžnost ugotavljali s postopki, ki so ogrožali njegovo zdravje in celo življenje. Izvrševalci ordala so bili namreč trdno prepričani, da Bog direktno vpliva na proces glede ugotavljanja pravice nad krivico in resnice nad lažjo! Prepričani so bili v božjo intervencijo, ki ne bo dovolila, da bi obsodili nedolžnega človeka, pa če tudi ta umre! Oseba, ki je bila obdolžena za kaznivo dejanje zoper življenje, čast in materialno škodo (tatvino) so podvrgli preizkusu ordala. Preizkus so opravili z osnovnimi elementi, kot so voda, ogenj, zemlja in zrak. Obdolženec je prisegel pred Bogom in bil preizkušen z enim od elementov. Poznali so več vrst ordalov. Pri preiskovalnem ordalu se je tožnik sam prepustil božji sodbi, da bi s tem dokazal pravilnost obtožbe. Pri obrambnem ordalu pa se je obtoženec prepustil božji sodbi zato, da bi dokazal svojo nedolžnost. Pred uvedbo prepovedi uporabe božjih sodb, so bile lete dane cerkveni oblasti kot privilegij. Tako so duhovniki pred izvršitvijo božje sodbe s preizkusom z mrzlo vodo, na primer, najprej blagoslovili to vodo, opravili sv. mašo in številne druge molitve, pri katerih je sodeloval tudi obtoženec itd… Tako je bil ordal, sicer privzet iz germanske poganske tradicije, s temi liturgičnimi opravili pa pokristjanjen…!

NAČINI IZVAJANJA ORDALOV

Prvi preizkus je bil običajno ordal z ognjem. Na rokah je bilo potrebno nositi razbeljeno železo devet korakov daleč, ali pa hoditi po razbeljenih lemežih. Drug tak preizkus pa je bil, da je bilo iz kotla z vrelo vodo potrebno pobrati prstan ali kovanec. Opečeno mesto na rokah so potem zavezali in zapečatili. Po nekaj dneh so roke inspicirali in v primeru, da se je rana zagnojila, je bil obdolženec kriv!

Drugi preizkus je bil ordal z vodo (Judicium aquae frigidae).Človeka so privezali na vrv in ga vrgli v globljo vodo. V primeru, da se je potopil, je bil nedolžen; v nasprotnem primeru je v vodi lebdel, kar je pomenilo, da ga čista voda ni sprejela, ker je bil kriv.

Tretji preizkus je bil ordal – dvoboj (Judiciumpuquae). Dvoboj je bilo zelo priljubljeno dokazno sredstvo, pred vsem v primerih, kjer ni bilo prič za kaznivo dejanje in ko je bilo potrebno braniti častivrednost. Dvoboj med tožnikom in obdolžencem je vedno potekal pred sodiščem v ograjenem prostoru.

Četrti preizkus je bil ordal – grižljaj. Nesrečniku so v usta potisnili velik kos ječmenovega kruha ali sira določene teže. Če je grižljaj človek požrl brez težav, je bil spoznan za nedolžnega.

Peti preizkus je bil ordal s križem (Judicium crucis). Bistvo tega preizkusa je bilo v tem, da sta nasprotnika stala z iztegnjenimi rokami ob križu, ostali prisotni pa so molili. Kdor je prvi povesil roke, je bil kriv. Kasneje so ta ordal prepovedali, ker so ga smatrali za skrunitev Kristusovega trpljenja na križu.

Šesti preizkus je bil ordal pred truplom. Domnevnega morilca so pripeljali pred truplo in če je truplo ponovno zakrvavelo, je veljalo, da je bila oseba kriva umora.

Sedmi preizkus je bil žreb. S tem načinom so v glavnem dokazovali krivde hlapcem in pol – svobodnim ljudem. Kasneje so ta preizkus zavrgli in opustili kot pogansko vraževerje.

Božje sodbe so bile zelo zakoreninjene v ljudski zavesti. Zanimivo pa je, da je bila božja sodba v širokem pomenu besede tudi takrat, kadar usmrtitev ni uspela. V takšnih primerih eksekucijo niso ponovili.

ZGODOVINSKO DOKAZAN PRIMER UPORABE ORDALA OPATA WOLFOLDA

Zloglasni primer uporabe obrambnega ordala je znan iz ženskega samostana benediktink v Admontu v Avstriji, katerega je ustanovil pobožen opat Wolfold (1115 – 1137). Zaradi pogostih obiskov pri nunah, so opata obsodili za greh zoper čistost in celibat. Opat Wolfold je bil trdno odločen, da bo dokazal svojo nedolžnost, zato se je prepustil božji sodbi – ordalu s preizkusom z ognjem. V talilnici samostana na Blachbergu je v rokah kar nekaj časa držal razbeljen kos železa, med tem pa so mu roke ostale popolnoma ne poškodovane! Spoznan je bil za nedolžnega, za kar obstaja verodostojno dokumentarno gradivo!

EDINSTVENI ORDAL, BOŽJE SODBE S SVEČAMI, JE BIL LETA 1398 DOKUMENTIRAN V KAMNIKU

Pri tem ordalu gre za uporabo sveče kot božje sodbe. Uporabljal se je za ugotavljanje izvršitelja tatvine, kraje premoženja itd… Goreči sveči so od nekdaj pripisovali aktivno, skrito in naznanjajočo moč tudi v pravu. Odločilno je bilo vedenje plamena, kot so: plapolanje, prsketanje, dogorevanje, ugašanje itd… Bistvo tega prerokovanja je bilo torej v tem, da je sveča, ki so jo postavili na list papirja z izpisanim imenom domnevnega storilca tatvine, začela plapolati proti naravnim pravilom. Takšen primer izven sodne uporabe ordala s svečami v Kamniku je bil edinstven, saj ga niso omenjali nikjer drugje po Evropi. Kaj se je pravzaprav takrat dogajalo v Kamniku? Duhovnik Simon, ki je bil doma iz Celja, bivši župnik v Hočah pri Mariboru, v času tega dogodka pa je bil uslužbenec in nadarbenik benediktinskega samostana v Gornjem Gradu, je neko noč decembra 1398 prenočeval v javnem gostišču na Novem trgu v Kamniku.

Kamnik

Gostišče je bilo v lasti gostilničarja Nikolaja iz Loke in njegove žene Elizabete. Gostilničar Nikolaj je bil kasneje med letoma 1402 – 1427 večkrat tudi mestni sodnik… Med drugimi ljudmi sta v njegovem gostišču prenočevali tudi dve ženski; neka novo-krščenka (neophita) s svojo služabnico, ki je tudi bila konverktitka. Še isto noč se je gostilničar Nikolaj gostom pritožil, da je bil okraden in da mu je bila s tatvino izmaknjena večja vsota denarja. V ta dogodek se je vključil duhovnik Simon, ki je želel s pomočjo prerokovanja s svečami izvedeti in preizkusiti, kdo izmed gostov bi utegnil biti kriv tatvine. To je naredil s prižiganjem sveč, ki jih je postavil na liste z izpisanimi imeni vseh gostov. Tedaj so se plameni sveč sicer nekoliko gibali, vendar nobeden bolj kot drug. Zdelo se je, da preizkus ordala s svečami ni uspel. Kljub temu pa je služabnica novo-krščene ženske tatvino priznala! Svetno sodišče je potem obe ženski po hitrem postopku obsodilo na smrt. Obe so čez dva dni živi zakopali!

ZASLIŠANJE V OGLEJU

O tem krutem dogodku so kmalu izvedeli tudi v Ogleju, kjer je kurialni notar Henrik Praytenrewter v notarsko knjigo zavedel dve pismi.

Katedrala v Ogleju

To knjigo še vedno hranijo v Državnem arhivu v Vidmu. Ta notar, Nemec po rodu je živel v Čedadu. Jakob de Gistardis, generalni vikar oglejskega patriarha Antona Caetana, je v zvezi z dogodki v Kamniku, takoj napisal dve pismi; prvo duhovniku Simonu iz Celja, v katerem ga je obdolžil za delikt vedeževanja (čaranja), da bi tako našel s tatvino odtujeni denar. Zaradi tega je namreč svetno sodišče dve ženski obsodilo na smrt in ju dalo živi zakopati. Generalni vikar je duhovnika Simona opozoril, da ima omenjeni delikt po cerkvenem pravu za posledico tako imenovano iregulariteto, pa tudi odvzem njegovega cerkvenega statusa in nadarbin, ki jih je Simon užival. Pod kaznijo izobčenja se je moral duhovnik Simon v roku dvanajstih dni oglasiti v Vidmu glede razsodbe pravde. V primeru, da se ne bi odzval, bi Simona takoj izobčili iz katoliške Cerkve. Tako je duhovnik Simon iz Celja prišel v Videm h generalnemu vikarju na zagovor. Ob zaslišanju je dejanje priznal in povedal, da je ordal s svečami uporabljal že med študijem teologije v Pragi. Izjavil je tudi, da je zaradi vedeževanja s svečami v Kamniku prišel ob dobro ime, saj so bili ljudje prepričani, da so dve ženski usmrtili zaradi njega. Gostilničar Nikolaj je pred svetnim sodiščem zagovarjal duhovnika Simona, da je nedolžen in brez krivde glede obsodbe obeh žensk. Listino s to izjavo je kamniško sodišče izdalo duhovniku Simonu, ta pa ga je ob zaslišanju predložil generalnemu vikarju.

Drugo pismo pa je generalni vikar naslovil na opata gornjegrajskega benediktinskega samostana in kamniškega župnika Otona, gorenjskega arhidiakona. Oba je pozval, da naj poizvedujeta in mu poročata o zanesljivosti prič v tej zadevi in o njihovih izjavah. Nadaljnja usoda duhovnika Simona iz omenjenega pisma z dne, 23. decembra 1398, ni znana! S tem sta bila tudi izčrpana vira za ta edinstveno znani primer uporabe ordala sveče v Kamniku in v Sloveniji…

ALI JE SV. FRANČIŠEK TUDI UPORABLJAL ORDALIUM?

Znano je, da je sv. Frančišek Asiški (Giovanni Francesco di Bernardone 1182 – 1226), ki je ustanovil beraški red manjših bratov frančiškanov, minoritov in kapucinov odšel leta 1219 v Sveto deželo, Sirijo in Egipt, kjer se je srečal tudi s turškim sultanom Malekomal Kamilom, ki se je srdito bojeval s križarji.      

Sv. Frančišek
Hagia Sophia v Carigradu  

Frančišek, ki se je sultanu takoj priljubil, mu je pogumno govoril o Jezusu Kristusu in mu oznanjeval evangelij… Sv. Frančišek je hitro spoznal, da sultan ni bil navdušen nad Kristusom in s spreobrnitvijo v krščansko vero, zato mu je predlagal, da naj Saraceni zakurijo velikanski ogenj, skozi katerega bi šla skupaj Frančišek in turški svečenik! Na ta način bi vsi spoznali katera vera je prava. Frančišek je bil namreč prepričan, da ga bo Bog obvaroval ognja, saracenski svečenik pa bo umrl… Sultan ni bil pripravljen tvegati in s Frančiškovim ordalom z ognjem, ni bilo nič…

Četrti lateranski koncil je potekal od 11. – 30. novembra leta 1215 v Rimu pod neposrednim vodstvom papeža Inocenca III. , torej tistega papeža, ki je leta 1210 potrdil ustanovitev novega beraškega reda Manjših bratov (Fratresminores) takratnega ubožca iz Asisija. Zato je le malo verjetno, da Frančišek ni bil seznanjen s sprejetimi sklepi in kanoni, med katerimi je bila tudi prepoved uporabe ordala. Piscu tega prispevka ni znano, ali je sveti Frančišek uporabil ordal še ob kakšni drugi priložnosti, vsekakor pa to ni vplivalo na dejstvo, da je Frančiška samo dve leti po njegovi smrti takratni papež Gregorij IX., 16. junija 1228 razglasil za svetnika in določil, da se njegov god obhaja vsakega 04. oktobra, kar velja še danes!

Vir : Zgodovinski časopis št. 3 – 4 , Ljubljana 1973 in hrvaški tednik 7

DNEVNO, Zagreb, 20. maja 2016.

Fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija, 18. julija 2016

Spoštovane članice in spoštovani člani KDSŠ,

tudi v letu 2021 osmega februarja, na obletnico smrti našega najpomembnejšega in evropsko prepoznavnega pesnika dr. Franceta Prešerna, praznujemo Prešernov dan ali slovenski kulturni praznik.

Bistvo slehernega naroda je njegova kulturna prepoznavnost, ki se kaže v pristnih medčloveških odnosih in medsebojnem spoštovanju, vključno z vsemi različnostmi posameznikov, ki smo jih že zaradi človeškega dostojanstva dolžni spoštovati, ohranjati in negovati. Vse to med Slovenci dandanes zelo pogrešam.

Vsem tegobam navkljub vam iskreno želim, da bi ta naš najpomembnejši slovenski kulturni praznik doživeli lepo in duhovno bogato. Zato vam in vsem Slovencem voščim vse dobro z željo, da bi se vsi medsebojno spoštovali in imeli radi. »Edinost, sreča, sprava naj nam nazaj se vrnejo!«

Z lepimi pozdravi,

Franci Koncilija, namestnik predsednika KDSŠ

DNEVI GLASBE IN SMEHA V NOVEM MESTU

Zavod Novo mesto je v Kulturnem centru Janeza Trdine vsak dan od torka, 25. do četrtka, 27. avgusta 2020 pripravil zanimiv program z vsebinami, ki so nagovarjale ljudi dobre volje, še posebej tiste, ki so si želeli druženja, glasbe, smeha, razvedrila in zanimivih življenjskih zgodb.

V torek zvečer so najprej gostili skupino Bakalina Velika, ki je prišla iz Severne Primorske, iz tolminskih koncev. V svoj repertoar, zaznamovan s čadrsko govorico, so vključili tudi družbenokritična sporočila. Gostja večera je bila Bogdana Herman, pevka in raziskovalka že pozabljenih ljudskih pesmi.

Drugi dan je bil najprej namenjen otrokom, ki jih je popoldan pozdravila priljubljena pevka Damjana Golavšek z glasbeno pravljico Mojca Pokrajculja. Zvečer pa je nastopil Tadej Toš, ki je z nalezljivim in povezovalnim smehom, poskrbel za razteg smejalnih mišic pa tudi za naprezanje sivih celic.


Na zadnjem koncertu v četrtek, je nastopil Jure Pukl z mednarodno glasbeno skupino. Tako so na svoj račun prišli tudi ljubitelji jazza. Puklove avtorske kompozicije so bile drzne, sodobne, melodično kreativne in ritmično pestre, saj se Pukl poglobljeno posveča sodobni interpretaciji jazzovske glasbe.

Vir in fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

GRKINJA KALIA PAPADAKI JE 2017 PREJELA EU NAGRADO ZA LITERATURO

UVOD

Mlada grška pisateljica, pesnica in scenaristka Kalia Papadaki bo novembra gostja treh pogovorov o njenem najnovejšem romanu Dendriti – v Kopru, Novem mestu in v Ljubljani. Knjigo je prevedla Lara Unuk, izdala pa jo je založba Goga iz Novega mesta in stane 24,90 €. Ob podelitvi nagrade Evropske unije za književnost leta 2017 Kalii Papadaki so zapisali: »Dendriti so zgodba o priseljencih in iskanju smisla, o izgubljenih drugih možnostih, neuspelih zakonih in prekinjenih karierah. Knjiga o tem, kako velike sanje in neizgovorjene besede ustvarijo razpoke, ki porušijo zidove, zgradbe in življenje. Nekatere razpoke izvirajo iz družinske zgodovine, druge iz trenutnih odločitev. Iz vsake razpoke lahko prodre žarek svetlobe. Je tudi zgodba o upanju in sočutju, ki se pojavita, ko ju najmanj pričakujemo.«

 

PREDSTAVITEV SODOBNE GRŠKE PROZE

V sodobni grški prozi se je, morda zaradi izbruha ekonomske krize, v zadnjem desetletju zgodil obrat k socialnim temam, pogosto prikazanim skozi prizmo absurda, satire in groteske, včasih tudi skozi mejne zvrsti reportaže. V tej prozi, oropani iluzij in optimizma, se resničnost sodobnega človeka zrcali v mračnih odtenkih, njeni junaki, pogosto predstavniki nižjega srednjega razreda, pa pred našimi očmi izginjajo v neizbežen propad in dekonstrukcijo. Mlajši avtorji se izogibajo ideološkemu komentiranju dogajanja in značajev, kar sicer v kontekstu sodobne evropske literature ne preseneča, vendar je vseeno vredno omembe na ozadju močno politiziranega, strankarskega grškega obzorja in z ozirom na močna ideološka klasična grška prozna dela 20. stoletja, zaznamovana z balkanskimi vojnami, državljansko vojno in diktaturo, ki imajo, kar zadeva zgodovinsko in ideološko tematiko, svoje naslednike v številnih sodobnih razgrabljenih in kultnih romanopiscih.

 

KDO JE KALIA PAPADAKI?

V ta trend sodi tudi Kalia Papadaki, prva avtorica, ki jo bomo spoznali v ciklu grške proze. Papadakijeva se je rodila leta 1978 in je študijska leta preživela v Ameriki. Študirala je ekonomijo na univerzah Bard College in Brandeis. Odlikuje jo mojstrska raba jezika, ki je metaforičen, pesniški in tekoč. V svoji prvi zbirki kratkih zgodb z naslovom Zvoki z notranjega dvorišča, ki je izšla leta 2009, je upodobila prebivalce bloka v centru Aten, tipične predstavnike nove sodobnosti, ki pa se zapletejo v neverjetne kriminalne intrige: imigranta, ki ga ugrabi rusko-pakistanska mafija, pisatelja, zasvojenega z internetom, dve starejši ženski, ki ju vpletejo v zaroto proti njuni lastni sosedi. Stanovanjski blok postane simbol anonimnosti, izgubljene identitete v sodobni družbi in sovražnosti med prebivalci, ki živijo natrpani drug nad drugim v svojih malih urbanih kletkah, notranje dvorišče pa je kraj, ki je avtorico vedno fasciniral, saj je, po njenih lastnih besedah, prostor, kamor vsi odlagajo svojo nepotrebno kramo, hkrati pa ostaja nedostopen in skrivnosten. Za zbirko Zvoki z notranjega dvorišča je leta 2010 prejela nagrado za pisateljski debi revije Diavazo. S kratkimi zgodbami je sodelovala v več antologijah sodobne proze, dve izmed njih sta zbirki z značilnima naslovoma Pečat naše dobe (2010) ter Sledovi krize (2013). Leta 2011 je izdala pesniško zbirko Sivka pozimi, leta 2015 pa še roman Dendriti, za katerega je leta 2017 prejela nagrado Evropske unije za literaturo in književnost.

Kalia Papadaki

KAJ SO DENDRITI?

Dendriti so vejasto razrasli končiči živčne celice, ki sodelujejo pri shranjevanju spominov v možganih, hkrati pa se dendriti imenujejo tudi nekatere vrste razvejenih snežink. V romanu Kalie Papadaki se oba pomena združujeta v eno samo metaforo človeškega življenja: njeni junaki so kakor snežinke, ki so, če jih gledaš s prostim očesom, vse enake, ko pa jih pogledaš z mikroskopom, imajo vsaka svojo prelepo in neponovljivo obliko. Ko se dotaknejo tal, se vseeno stopijo in ne pustijo za seboj niti sledu.

ZAKLJUČEK

V romanu Dendriti je opisana zgodba treh generacij ameriških imigrantov, ki si vsaka po svoje prizadeva, da bi uresničila svoj ameriški sen, vendar jih vsakič znova povozi neizprosni tok zgodovine, ko ostajajo ujete v boj za preživetje. Roman Kalie Papadaki je poskus ohranjanja spomina na usode ljudi, ki so živeli in umrli, ne da bi za seboj pustili kakšno posebno sled. Stilistično je roman briljanten, zorni koti se izmenjavajo v dolgem toku zavesti, groba realnost pa je prikazana v metaforičnem, večpomenskem, liričnem jeziku. 

Vir in fotografije: Wikipedija in splet

Zbral in uredil: Franci Koncilija

UMRLA JE PRVA TEMNOPOLTA NOBELOVKA TONI MORRISON (1931–2019)

  

Toni Morrison se je s književnostjo najprej srečala kot založnica izključno afroameriških avtorjev in šele nato kot pisateljica. Pisati je začela relativno pozno, šele pri 39 letih, ko je izšel njen knjižni prvenec, roman Najbolj modre oči, pretresljiva zgodba o temnopolti deklici, ki je hotela imeti modre oči. Sledili so romaniSulaBog pomagaj otroku in drugi, a šele s Salomonovo pesmijo iz leta 1977 se je Morrisonova uveljavila kot prepoznavna ameriška književnica. V romanu Ljubljena pa opisuje dogajanje v ameriškem suženjskem okolju 19. stoletja. V pretresljivem romanu Morrisonova uporablja afroameriško etnografsko dediščino, tesno povezano z naravo, magijo in mistiko ter obredi. S tem romanom je pisateljica postala prepoznavna na ravni svetovne književnosti.

   

(Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

RUSKE PRAVOSLAVNE IKONE V LJUBLJANI

 

Letošnje poletje si je v ljubljanskem Mestnem muzeju mogoče ogledati enkratno razstavo izjemnih dosežkov ruskih umetnikov, ki so soustvarjali pomemben del svetovne kulturne dediščine na področju sakralnega slikarstva. Kustosi treh največjih ruskih muzejev in moskovske Državne Tretjakovske galerije, Muzeja umetnosti v Jaroslavlju ter Državnega zgodovinskega in umetnostnega muzeja Sergiev Posad, so se odločili v Sloveniji razstaviti 85 ruskih ikon, ki v pravoslavju upodabljajo sv. Bogorodico – Mater Božjo – in ki so nastale od konca 13. do začetka 20. stoletja. Razstavo, ki sta jo finančno omogočila MO Ljubljana in Ministrstvo za kulturo, so odprli že 25. maja in bo odprta vse do 15. septembra 2019.  

KAJ JE TO IKONA?

Beseda ikona korenini v grškem jeziku (eikon, ikon) in dobesedno pomeni podobo, v širšem smislu pa sliko z neko versko vsebino. Sicer pa je ikona nekakšen sinonim za sliko v pravoslavni Cerkvi bizantinskega obreda. Ikone praviloma prikazujejo Jezusa (Pantokrator), Marijo in svetnike. Zanimivo je, da ikona po verovanju pravoslavnih kristjanov izžareva svetost in s tem ustvarja duhovno povezanost med vernikom in osebo, ki jo ikona predstavlja.

POJAV IKONOKLAZMA

Ikonoklazem (beseda pomeni razbijati ikono) je bil versko gibanje v 8. stoletju, ki ga je uvedel bizantinski cesar Leon III., ki je okoli leta 730 izdal edikt, ki je prepovedal čaščenje ikon. Ikonoklazem je radikalno zanikanje likovnega upodabljanja Boga, svetnikov itd. Korenini v starozaveznem Dekalogu, kjer je zapisano, naj Izraelci ne delajo (izrezujejo) rezane podobe Boga itd. Svoje pa so prispevale tudi razširjene in vplivne krščanske sekte in verska gibanja, kot so bila dekotizem, nestorijanizem, monofizitizem in druga. Po letu 842 se ikonoklazem v krščanstvu ni več pojavljal. Od takrat naprej v pravoslavnih cerkvah na prvo postno nedeljo praznujejo praznik zmage pravoslavja nad ikonoklasti.

 ZAKLJUČEK

Slovenija, Ljubljana,
24.05.2019, 24. maj 2019
Razstava, Ikone, zakladi ruskih muzejev gostuje v mestnem muzeju. Kultura, umetnost,
Foto: Ziga Zivulovic jr. /BOBO

Ikone so v Sloveniji zelo redko razstavljene. Nazadnje se je na območju nekdanje Jugoslavije to zgodilo v šestdesetih letih 20. stoletja. Postavitev razstave v Ljubljani pa ni bila zahtevna samo v tehničnem in logističnem smislu, ampak je bila tudi strokovni izziv, saj je bilo izmed več kot 400 podob Matere Božje, zavetnice Rusije, kolektivnega simbola vsega pravoslavnega vzhoda, dokaj težko izbrati 85 ikon. Razstavljene umetnine resnično predstavljajo edinstven vpogled v rusko kulturo in duhovnost ter odpirajo pravo in bogato priložnost za spoznavanje bogate ruske kulturne dediščine ikonskega slikarstva. Umetniška dela, predstavljena na razstavi, odražajo zapleteno in raznoliko ikonografijo in tipologijo ruskih ikon. Pravoslavne ikone so kljub številnim različnim slogovnim značilnostim še najbolj prepoznavne po skupnem češčenju Matere Božje. Vse ikone pa so resnični zakladi ruske duhovne, sakralne in kulturne dediščine.

(Vir: Wikipedija, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija