Arhivi Kategorije: Spoznavamo

Trubar si zasluži grob v Sloveniji

Pogovor z dr. Danielom Brkičem in dr. Nenadom Vitorovićem ob 500-letnici protestantizma na Slovenskem

Pripravil: Franci Koncilija

V četrtek, 27. julija, je v okviru Novomeških poletnih večerov 2017 na terasi pred knjigarno Goga na Glavnem trgu potekal zanimiv pogovor ob 500-letnici protestantizma na Slovenskem. Moderator večera je bil zgodovinar mag. Mitja Sadek, njegova sogovornika pa sta bila dr. Daniel Brkič, pastor novomeške evangelijske cerkve, in dr. Nenad Vitorović, sociolog kulture, raziskovalec protestantizma, prevajalec Luthrovih nemških besedil in namestnik odgovornega urednika revije Stati inu obstati. Dogodek je spremljalo okoli 70 ljudi.

Pogovor je bil izredno zanimiv in na trenutke dokaj zahteven za povprečnega poslušalca, hkrati pa je potekal na zelo spoštljivi dialoški ravni. Nenad Vitorović je uvodoma opozoril prireditelja, da je naslov večera nekoliko netočen, saj leta 1517 na Slovenskem še ni bilo protestantizma. Zaradi kmečkih uporov v Avstriji in Nemčiji je nova vera v Slovenijo prišla kasneje, pa še to preko Italije, ker jo je širil v Trstu živeči škof Bonomo. V nadaljevanju so se dotaknili stereotipov o protestantizmu in pogleda povprečnega Slovenca na protestantizem. Nekaterim je simpatičen, npr. zaradi ženske enakopravnosti, etike tržne ekonomije itd., spet druge odbija, predvsem ameriški protestantski fundamentalizem. Nastopajoči so si bili enotni, da v protestantizmu ne gre za ugovarjanje, ampak je bistveno njegovo sporočilo, kako pričevati o evangeljski resnici. Seveda je bila tedanja srednjeveška katoliška Cerkev s svojim načinom delovanja zelo daleč od pristne evangeljske resnice v duhu apostolskih časov prve Cerkve. To je Martina Luthra zelo motilo, saj se je iskreno trudil najti usmiljenega Boga. Pri tem ga ni razumel noben škof, še manj poslušal, zato se je odločil za radikaliziranje vere v smislu prenove Cerkve, ni pa se zavzemal za razkol (shizmo). Kar naprej je ponavljal : »Potrebno se je vrniti k izvirom vere (ad fontes), k evangeliju …

KAKO JE BILO PRI NAS

Na Slovenskem se je protestantizma najprej oklenilo meščanstvo, ki je bilo naravnano protiklerikalno. Plemstvo je bilo previdnejše zaradi stalnih kmečkih neredov, slovenski kmetje pa so protestantizmu bolj ali manj obrnili hrbet. Pri vsem tem se je Primož Trubar dobro zavedal, da brez knjig in pismenosti Slovencem ne bo mogel oznanjati božje ljubezni in evangelija. Moderator Mitja Sadek je nato gostoma postavil provokativno hipotetično vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi reformacija v Sloveniji uspela. Pastor Daniel Brkič je preprečljivo pojasnil, da bi bili Slovenci enotnejši, socialno pa ne bi bili tako hudo razslojeni. Slovenija bi bila gospodarsko napredna in uspešna država, s pomočjo duha ekumenskih razsežnosti bi vsi ljudje dobre volje gradili boljši svet, se medsebojno spoštovali in negovali pristno kulturo bivanja. Trubar je bil vizionar in pri oznanjevanju evangelija je bolj mislil na nepismene Slovence, zato jim je poleg božje besede, Svetega pisma, dal tudi Abecednik. S tem je Slovence krstil za narod. Božja beseda, ki nagovori človeka, ni bila ključna samo za Luthra, ampak še posebej za Primoža Trubarja, ki je s svojimi knjigami obudil slovensko narodno zavest, kasneje pa tudi politično samostojnost.

ZAKLJUČEK

Proti koncu uro in pol dolgega in zanimivega pogovora ob 500-letnici protestantizma je moderator svojima sogovornikoma postavil zaključno vprašanje, kako danes v Sloveniji živijo protestanti. Pastor Brkič je bil precizno jasen. Zanj je dandanes velik in splošen problem sekularizacija (posvetnost), ki neustavljivo rine v notranjost ljudi in je tipična za vse kristjane. Vesel je, da protestanti v Sloveniji danes niso stigmatizirani, kljub temu pa se ljudje radi izogibajo institucionalni cerkvi, saj je na svetu veliko katolikov, protestantov, pravoslavnih itd., a malo kristjanov. Protestanti se v Sloveniji počutijo varne in sprejete in so del slovenske družbe. Kljub temu na Slovence prežijo še druge nevarnosti, kot so moralni relativizem, potrošništvo, populizem, problem kulture smrti, nihilizem … Zdi se, da smo se Slovenci odpovedali življenju. Rešitev je samo v veri, ki jo je potrebno živeti, sočasno pa graditi kulturo sožitja med ljudmi.
Na koncu odmevnega srečanja na Glavnem trgu je pastor Daniel Brkič podal pobudo, da bi bilo zelo primerno posmrtne ostanke Primoža Trubarja pokopati v njegovi Raščici, kar si Trubar nedvomno zasluži. Ob tem so vsi prisotni spontano zaploskali.

Slovenec na Svilnati poti

Huiqin Wang, ambasadorka Novega mesta in Dolenjske, umetniško predstavlja življenje in delo Ferdinanda Avguština Hallersteina, misijonarja in astronoma na Kitajskem 

Pripravil: Franci Koncilija 

Foto: Franci Koncilija

Le kdo ne pozna prikupne Kitajke, akademske slikarke, ki se je pred več kot 60 leti rodila v daljnem osemmilijonskem univerzitetnem mestu Nantong onkraj velike reke Jangce? Že pred desetletji si je v Ljubljani skupaj z možem Mitjo Sajetom ustvarila družino. Mestna občina Novo mesto je kmalu po osamosvojitvi Slovenije s predstavniki kitajske občine Jixing v provinci Jiangsu po zaslugi Huiqin Wang sklenila partnerstvo o medsebojnem sodelovanju, ki pa se zaradi velike oddaljenosti ne more uspešno razvijati. Svoja umetniška dela Huiqin Wang razstavlja po številnih evropskih državah pa tudi po Sloveniji, še posebej na Dolenjskem, v katero je dobesedno zaljubljena. Najraje razstavlja v novomeški prestižni Galeriji Krka, kjer se srečuje s prijatelji in znanci.

V torek, 18. julija, je prijateljica Huiqin Wang v parku pred poslopjem Arhiva Republike Slovenije na Prulah v Ljubljani pripravila odmevno razstavo Hallerstein in Svilna pot. Slavnostni govornik je bil predsednik Državnega zbora Milan Brglez, razstavo pa je odprl kitajski ambasador v Sloveniji Ye Hao (na sliki z Wangovo).

Wangova s pomočjo umetnosti seznanja slovensko in kitajsko javnost z življenjem in znanstvenim delom barona Ferdinanda Avguština Hallersteina (1703 – 1774), jezuitskega misijonarja na Kitajskem, dvornega matematičarja, astronoma in mandarina tretje stopnje v Pekingu ter tako na poseben način povezuje Slovence in Kitajce. Hallerstein je bil v Pekingu še posebej priljubljen, ker je tam postavil znameniti astronomski inštrument »ekvatorialno obročasto kroglo«. (Kopijo te krogle naj bi postavili tudi v Ljubljani.) Wangova že dolgo raziskuje življenje in delo Hallersteina; lani je izdala ilustrirano knjigo Hallerstein: Slovenec v Prepovedanem mestu, v kateri je predstavila njegovo življenje s klasičnimi kitajskimi tehnikami.

Letošnje leto je namreč posvečeno tudi znameniti Svilni poti, po kateri je v svojem času potoval misijonar Hallerstein. Omenjena razstava tako kot umetniška predstavitev Hellersteinovega življenja in znanstvenega ustvarjanja širi zavedanje o pomenu njegovega dela ter ga umešča med najslavnejše posrednike znanosti, kulture in umetnosti, ki so prišli na Kitajsko po pomorski svilni poti.

Ali je sprava sploh možna?

Do kdaj bomo Slovenci še generirali medsebojno nestrpnost?

 Pripravil: Franci Koncilija

Ob ponovnem prebiranju monologa ljubljanskega škofa Antona Vovka s predsednikom narodne vlade Slovenije Borisom Kidričem pred 72 leti ter ob vsakoletnih spravnih slovesnostih v Rogu sem se globoko zamislil in premislil, ali je sploh možna edinost v različnosti toliko desetletij sprtega slovenskega naroda. Zato želim s svojimi razmišljanji seznaniti širšo javnost.

Preberi več Ali je sprava sploh možna?

Prenova Glavnega trga draga in dolgotrajna

Prenova novomeškega Glavnega trga bo dolgotrajna in draga

Pripravil: Franci Koncilija

Krajevna skupnost Center Novo mesto je v sredo, 21. junija 2017, ob 18. uri v Rotovžu pripravila srečanje krajanov. Predstavljena je bila prenova novomeškega mestnega jedra in njeni vplivi na življenje krajanov.

Gre za projekt velikih razsežnosti, kakršnega prebivalci tega dela Novega mesta niso bili deležni že desetletja. Na Krajevni skupnosti Center se prenove zavedajo in jo podpirajo, hkrati pa želijo, da bi čim manj vplivala na kakovost bivanja.  Na krajevni skupnosti dobro vedo, da je pravočasna in vsebinsko bogata informiranost Novomeščanov o celotnem poteku prenove bistvena za uspešen zaključek te tako pomembne naložbe MO Novo mesto. Zato je bilo sklicano srečanje krajanov, na katerega so povabili arhitekta doc. dr. Tomaža Slaka, člana projektne delovne skupine za prenovo mestnega jedra Novega mesta, in arheologa Uroša Bavca, ki pa se zaradi neodložljivih obveznosti srečanja ni mogel udeležiti.

Dr. Tomaž Slak je okoli šestdesetim udeležencem srečanja pregledno predstavil štiristopenjsko strukturirano izvedbo prenove, podrobno pa se je osredotočil na sklop B-1, ki se nanaša pretežno na Glavni trg. Naložba prenove mestnega jedra predstavlja jasno vizijo prednostnih nalog vodstva MO Novo mesto pri urejanju mesta, saj gre za programsko, vsebinsko, oblikovno in urbano prenovo mestnega središča. Nobenega dvoma ni, da je prenova mestnega jedra tako strokovno kot  tehnično zelo zahtevna, predvsem pa draga. Izvajalec oziroma  izvajalci vseh del še niso znani, najzahtevnejši poseg pa bo izgradnja infrastrukturnega kolektorja velikosti 2,40 m x 3,50 m, ki bo zakopan v zemljo po celotnem Glavnem trgu, v njem pa bodo potekali energetski, optični in vsi drugi komunalni vodi in podobno.

Največ vprašanj udeležencev je sprožilo področje prometa, parkiranja in izgradnje parkirnih hiš, še posebej med prenovo. Po novem bo promet potekal samo enosmerno, in sicer od hotela Krka po mostu  do krožišča pri nekdanjem hotelu Kandija, kjer je načrtovana izgradnja največjega novomeškega parkirišča. Predavatelj je podrobno predstavil tudi časovni načrt izvajanja arheoloških raziskav, ki bodo trajale štiri mesece. Med gradnjo po mestu ne bo prometa, zagotovljen pa bo dostop za pešce in interventna vozila. Na vprašanje, koliko bo stala celotna naložba, Slak ni znal odgovoriti, približna ocena pa nakazuje na okoli šest milijonov evrov. Predavatelj prav tako ni znal pojasniti načina financiranja celotne naložbe in posameznih deležev sofinanciranja s strani MO Novo mesto, države, morda evropskih kohezijskih sredstev itd. Povedal je, da župan Gregor Macedoni pričakuje zaključek vseh del še pred začetkom lokalnih volitev leta 2018.

Dajmo priložnost slovenščini

Novice iz Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine (SdDBk)

Pripravila: dr. Jožica Jožef Beg

Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine je strokovno društvo, namenjeno vsem, ki se jezikoslovno ali literarno, strokovno ali ljubiteljsko ukvarjajo s slovenščino in drugimi slovanskimi jeziki. Poslanstvo društva je po eni strani poglabljanje strokovnega znanja članic in članov društva, po drugi strani pa razvijanje jezikovne in kulturne zavesti v svojem okolju. Med najpomembnejšimi dejavnostmi društva so jezikovne in literarne delavnice, izobraževanja in strokovna srečanja članic in članov, vedno pa so dobrodošli tudi nečlani.

Ljubiteljem slovenščine so namenjene jezikovne delavnice s tekmovanjem Všeček za slovenščino, ki ga z letošnjim letom uvaja Slavistično društvo Slovenije. Cilj delavnic in pokrajinskih tekmovanj je pridobiti tekmovalce v znanju slovenščine na državni ravni. V aktivnosti pod skupnim naslovom Dajmo priložnost slovenščini se je zelo dejavno vključilo tudi Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine, ki je sodelovalo pri izpeljavi treh delavnic, ene v Semiču in dveh v Novem mestu, z njimi pa bodo člani našega pokrajinskega društva nadaljevali jeseni. Jezikovne delavnice so pripravljeni izpeljati tudi v zainteresiranih podjetjih in javnih zavodih.

Novi zbornik Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine

Največji projekt SdDBk je že drugo leto literarni natečaj, ki ga je društvo razpisalo prvič lansko leto ob 200-letnici rojstva Julije Primic in 40-letnici pokrajinskega društva. Odziv literarnih ustvarjalcev je bil velik in to je bila dobra spodbuda za ponovitev natečaja v letošnjem letu. Ponovil se je uspeh prvega razpisa, saj je 59 avtorjev iz različnih slovenskih krajev (ena izmed nagrajenk je iz Gorice) na naslov SdDBk poslalo 120 besedil. Kot lansko leto so tudi tokrat vsi avtorji dobili svoj prostor v zborniku, ki ga je društvo izdalo ob zaključku natečaja. Objavljeno je namreč vsaj eno besedilo vsake avtorice oziroma avtorja, ločeno po starostnih skupinah (osnovnošolci, srednješolci in odrasli) ter literarni vrsti (pesmi, kratka proza). Za vsako skupino so v uvodu ocene strokovne komisije (za osnovnošolce in srednješolce: Marinka Cerinšek, Tomaž Koncilija, Danica Rangus in Klavdija Kotar; za odrasle: dr. Sanja Kostanjšek, Carmen L. Oven, Smiljan Trobiš in Meta Uhan), sledijo nagrajena pesmi oz. kratke zgodbe, nato pa besedila ostalih udeleženk in udeležencev natečaja. Večji del zbornika je sicer posvečen literarnim ustvarjalkam in ustvarjalcem, vendar pa v uvodnem delu prinaša tudi pregled dela Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine od maja 2016 do junija 2017 ter članek o življenju in delu Ilke Vašte.
Zbornik je oblikoval Ivo Šteblaj, v 200 izvodih pa natisnil BS team, Srečko Berus, d. o. Tiskanje zbornika sta s finančnimi sredstvi podprli Mestna občina Novo mesto in Krka, tovarna zdravil, d. d., Novo mesto.

TRUBARJEV SPOMENIK NA RAŠČICI

Ob 500-letnici reformacije

Pripravil: Franci Koncilija

V spomin na 400-letnico izida prve slovenske tiskane knjige je odbor za proslavo tega jubileja sklenil postaviti spomenik v Trubarjevi Raščici. Uresničitev te zamisli je odbor zaupal arhitektu Vinku Glanzu (1902–1977), spomenik pa je izdelal in postavil kipar in medaljer akad. Vladimir Stoviček (1896–1989).

Projektant je zasnoval spomenik v obliki obeliska s štirimi stebrički na vogalih, ki nosijo veliko kamnito štirioglato ploščo, kot nekakšen arhitrav (epinus). Na plošči so vklesani napisi na vseh štirih straneh, na sprednji strani pa je v kamen vložen bronast relief s Trubarjevim portretom in vklesanim napisom: »V tej vasi se je rodil 1508 Primož Trubar, oče slovenske književnosti in kulture.« Tudi na ostalih treh straneh so vklesani različni Trubarjevi zapisi. Na zadnji strani spomenika je vklesan napis: »Postavilo ob štiristoletnici prve Trubarjeve knjige slovensko ljudstvo 1951.«

Na Raščici se je 9. septembra 1951 ob slovesni postavitvi temeljev za Trubarjev spomenik zbralo več tisoč ljudi. Slavnostni govornik je bil takratni podpredsednik vlade FLRJ in njen zunanji minister ter predsednik častnega odbora za proslavo 400-letnice slovenske knjige Edvard Kardelj (1910–1979), ki je v temelje vzidal tudi spominsko listino. Čez slabo leto dni, natančneje 8. junija 1952, pa je bilo na Raščici slovesno odkritje spomenika Primožu Trubarju, ki ga je vodil takratni slovenski politik, marksistični filozof in minister za znanost in kulturo akad. Boris Ziherl (1910–1976).

Šele 8. januarja 2015 je vlada dr. Mira Cerarja sprejela Odlok o razglasitvi javnega spomenika Primožu Trubarju za kulturni spomenik državnega pomena.

(Vir : Drugi Trubarjev zbornik, Slovenska Matica, Ljubljana 1952)

Teologija Primoža Trubarja

PRIMOŽ TRUBAR (1508–1586)

Franci Koncilija

Na god sv. Primoža in Felicijana, 9. junija 1508, se je na Raščici pri Turjaku mlinarju Mihi Trubarju in njegovi ženi Jeri rodil sin Primož. Takrat so bili nemirni in strah zbujajoči časi, še posebej za malega Primoža. Najprej je 10. februarja 1515 ves svet razburil izredno redek nebesni pojav, ko so ljudje videli tri sonca (parhelij) in napovedovali grozote, ki se bodo zgodile … Kmalu zatem so puntarji že oblegali Ortnek in razdejali Čušperk, Turjak pa se je ob močnem potresu spomladi 1511 porušil sam. Tudi strah pred neukrotljivimi Turki, ki so še pred Primoževim rojstvom divjali po Kočevskem, je v njem pustil globoke spomine. Skratka, kmečki punti in Turki so protestanta Primoža Trubarja tako ali drugače, zlasti na področju njegove teologije, zaznamovali za vse življenje.

Mesec junij je nekako Trubarjev mesec, saj naj bi se Trubar rodil 9. junija 1508 (točen datum rojstva ni znan) na Raščici, umrl pa je 28. junija 1586 v Derendingenu v Nemčiji. Poleg tega je mednarodna skupnost leto 2017 razglasila še za leto reformacije, zato je ta zapis v duhu jubilejnega leta namenjen bolj predstavitvi Trubarjeve teologije.

Preberi več Teologija Primoža Trubarja

Kaj sploh počnem tukaj?

Razmišljanja ob knjigi Kaj sploh počnem tukaj subtilnega misleca Jurija Paljka

Franci Koncilija

Ob prebiranju Paljkovih zapisov so se mi neprestano primerjalno vsiljevali zapisi Vinka Ošlaka, ki živi na Koroškem. Oba sta zavedna Slovenca, ki živita in ustvarjata v tujini, eden v Italiji, drugi v Avstriji. Ošlak je izrazito eruptiven, vendar kot človek bolj zaprt, previden, Paljk pa je izrazito subtilen in kot človek na široko odprt, dobrosrčen in nasmejan, prešerno vihrav, kot burja na Vipavskem … Oba sta vsestransko izobražena. Njun pristop do sveta, Boga in do ljudi je na videz diametralno drugačen, vendar pa je globoko v njuni notranjosti kar precej skupnih iztočnic, ki osmišljajo njuno življenje in ustvarjalni opus. Izpostavil bom samo tri njune najpomembnejše iztočnice: biti Slovenec, globoka vera v osebnega Boga in neizmerno spoštovanje sočloveka. Gre jima torej za etnično, teološko in humanistično razsežnost bivanja. Tako Ošlak, ki ga iz knjig poznam že dalj časa, kakor Paljk, ki sem ga odkril šele konec lanskega leta, sta mi izredno blizu. Ob branju njunih knjig preprosto uživam.

Preberi več Kaj sploh počnem tukaj?

500 let reformacije

Ob petstoletnici reformacije (1517–2017)

Dr. Daniel Brkič

So ljudje, ki se jim še vedno naježijo dlake, ko slišijo besedo reformacija, čeprav je bila reformacija najsvetlejša točka v dveh tisočletjih. Bila je zgodovinska nujnost, ne pa zabloda in krivoverstvo. Reformacija ni bila poskus ustanovitve nove Cerkve ali »nemške vere«, kot danes posamezniki zlonamerno opravičujejo protireformacijo in rekatolizacijo, ki da je bila rešitev pred germanizacijo. Prav reformatorji so zagovarjali načelo, naj vsak narod bere Sveto pismo in ima bogoslužje v svojem narodnem, razumljivem jeziku. Napako latinizacije je rimskokatoliška Cerkev delno popravila šele na II. vatikanskem koncilu (1962–1965).
Reformacije ne smemo praznovati, ampak jo moramo predvsem živeti. Je stalen klic k spremembam, ad fontes, nazaj k izvirom. Ne gre za ločitve v Cerkvi in družbi, ampak za obnovo in sožitje v spravljeni

Martin Luther.

različnosti. Protestantizem ne pomeni ugovarjanja zoper nekoga ali zoper nekaj, ampak gre predvsem za »pričevanje«, kar je razvidno iz korena latinske besede »protestare«.
Pred 500 leti naj bi dr. Martin Luther, avguštinski menih, 31. oktobra 1517 pribil na vrata cerkve v Wittenbergu 95 protestnih tez, v katerih je izpodbijal nauk o odpustkih, pokori in trgovanju zaradi duš v vicah, ter vero podredil izključno Kristusovemu nauku avtoritete Svetega pisma.

Preberi več 500 let reformacije

Skrivnostna bratovščina pri nas

Prostozidarstvo na Slovenskem

A. J.

Prostozidarstvo je težko ulovljiv družbeni fenomen. Ne gre za religijo, čeprav je njegov sestavni del ritual. Ne gre za center moči, čeprav ni mogoče ovreči njegovega političnega in družbenega angažmaja. Ni filozofija, čeprav je gradbeni načrt življenja s simboli, za katerimi se skriva prastara modrost. Brez dvoma pa je povezano z mističnim.
Zgodovina prostozidarstva je bila predstavljena na pred dnevi zaprti razstavi v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani, o prostozidarstvu na Slovenskem pa je obširneje zapisano v katalogu razstave, knjigi Matevža Koširja Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem.
300 let prostozidarstva
Postavitev v Narodnem muzeju je po besedah soavtorja razstave Matevža Koširja iz Arhiva RS sovpadla s 300. obletnico ustanovitve prve velike lože na svetu – velike lože Anglije v Londonu. Kot je povedal, je prostozidarstvo gibanje izšlo iz zidarskih cehov visokega srednjega veka in se razvilo v zanimiv družbeni fenomen. V slovenske dežele se je začelo širiti približno 50 let po ustanovitvi velike lože Anglije.
Število prostozidarjev iz dežel s slovenskim prebivalstvom se je povečalo v začetnem obdobju vladanja cesarja Jožefa II. Največ jih je bilo v avstrijskih ložah in tudi v ložah na Češkem in Ogrskem. Prve lože v 18. stoletju v notranjeavstrijskih deželah so bile ustanovljene v Trstu, na začetku vladanja Jožefa II. pa so bile ustanovljene skoraj v vseh glavnih mestih dežel. V Ljubljani je bila loža ustanovljena leta 1792. Že leta 1795 so bile lože v habsburški monarhiji prepovedane.
Razcvet pod francoskim okriljem
Po francoski zasedbi južnoavstrijskih dežel je prva loža na ozemlju današnje Slovenije nastala v Kopru, po ustanovitvi Ilirskih provinc so lože ustanovili tudi drugod. Z odhodom Francozov in obnovitvijo avstrijske oblasti je ponovno začela veljati prepoved lož. Po razdelitvi habsburške monarhije na avstrijski in ogrski del so začele nastajati t. i. mejne lože ob avstrijsko-ogrski meji na ogrski strani. Vanje so bili včlanjeni tudi Slovenci. Po ustanovitvi Kraljevine SHS je bila ustanovljena velika loža SHS, kmalu so se začela tudi prizadevanja za ustanovitev lože v Ljubljani.
Loža Valentina Vodnika v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1940, vendar ni bila dolgo dejavna. Po koncu druge svetovne vojne v socialistični državi ni bilo prostora za delovanje prostozidarskih lož. Po padcu berlinskega zidu in oživitvi prostozidarstva v Vzhodni Evropi je bila leta 1990 obnovljena velika loža Jugoslavije. Pri obnavljanju prostozidarstva v Sloveniji so imeli v 90. letih preteklega stoletja pomembno vlogo avstrijski prostozidarji. Danes v okviru velike lože Slovenije deluje sedem lož in z njo povezana prostozidarska redova.