Arhivi Kategorije: Spoznavamo

Politika brez kulture je jalova

Predsednik države Borut Pahor je zaradi predčasnega odstopa predsednika vlade dr. Mira Cerarja odločil, da bodo izredne parlamentarne volitve v nedeljo,  3. junija 2018. Tako se je začel neizprosen strankarski boj za oblast in denar. Ker Slovenija domala nima nobene demokratične parlamentarne tradicije, povrhu pa ima še izredno slab in nedorečen volilni sitem, se nam spet obeta prava politična zmeda in številni predvolilni nategi, ki jim običajno nasedajo naivni Slovenčki. Zato bi po mojem globokem prepričanju v Sloveniji morali imeti dve, morda največ tri močne in učinkovite politične stranke, ki bi se menjavale vsakih pet let glede na (ne)uresničene predvolilne obljube.

MAČEHOVSKI ODNOS DOSEDANJE VLADE DO KULTURE

Na področju slovenske kulture vlada prava polomija, saj kulturni minister Tone Peršak sploh ne obvlada resorja, ki mu je bil zaupan. To, da je bil župan občine Trzin in da je pisatelj, torej kulturni delavec in ustvarjalec, mu nič ne pomaga ali pa se preprosto požvižga na vse pridobljene izkušnje. Celo leto 2018 beremo, kako »donkihotovski« so slovenski kulturniki v prizadevanju za denar, ki jim pripada, minister Peršak pa se spreneveda. Tudi Nacionalni program za kulturo 2018–2025 še vedno ni ustrezen, zato se bo z njim morala spopadati nova oblast. Napisan bo moral biti za dobrobit vseh kulturnikov in Slovencev, ne sme pa biti všečen samo bodoči strankarski koaliciji, ki bo na oblasti.

V PREDVOLILNIH SOOČENJIH KULTURE NIHČE NE OMENJA

Kot svoboden državljan Slovenije in davkoplačevalec nisem v nobeni politični stranki. Pred časom sem zaradi bogatih političnih izkušenj želel pomagati aktualni politiki na lokalni ravni z nasveti, pa nisem bil sprejet, še manj željen. Zato sedaj mirno spim in se sploh ne obremenjujem z dnevnimi političnimi zdrahami na vseh ravneh. Zaskrbljen pa sem zaradi soočenj političnih voditeljev na TV Slovenija in drugod, kjer beseda kultura sploh še ni bila omenjena, kaj šele, da bi se katera izmed strank v svojem volilnem programu zavzemala za razvoj in primerno financiranje kulture. Nezaslišano, saj vendar vsi dobro vemo, da bomo Slovenci brez kulture izginili. V 800-milijonski evropski skupnosti narodov je lastna kultura še toliko pomembnejša.

ČAS JE ZA KULTURO IN UMETNO

Kulturnice in kulturniki opozarjajo vse politike na pomen kulture in umetnosti, ki jima  je treba zagotoviti primerno pozornost v slovenskem prostoru. Tako so  kulturniki na Cankarjev rojstni dan začeli kampanjo, ki so jo poimenovali Čas je za kulturo in umetnost. Po odstopu vlade Mira Cerarja so kulturniki skušali najti obliko, kako nadaljevati poskus sistemskega urejanja kulture in umetnosti. Na tiskovni konferenci so javnosti odločno predstavili svoje zahteve za ureditev tega področja:

  1. Zvišanje proračuna za kulturo z rebalansom na 2 % BDP že leta 2019
  2. 5-odstotno zviševanje proračuna letno
  3. Ministrstvo mora voditi strokoven minister
  4. Izdelati je treba nov kulturni model

Zahteve bodo predstavili v obliki peticije na sklepu kampanje 31. maja v kinu Šiška. Udeleženci zborovanja so menili, da je polje kulture kompleksno, zato potrebujejo ministra, ki problematiko kulture dobro pozna in je pripravljen na dialog in nov kulturni model.

Franci  Koncilija

Oropani vsega, a tako ustvarjalni

Po Slovenije že kar nekaj časa potuje zanimiva razstava arhivskih fotografij Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945, ki jo je pripravila Rafaelova družba. Na ogled so jo postavili nazadnje v Škocjanu.

Konec druge svetovne vojne za mnoge Slovence ni pomenil miru, svobode in veselja. Ker so že med vojno izkusili ali se uprli komunističnemu nasilju, so se bali ukrepov povojne komunistične oblasti  in so zato maja 1945 zapustili domače kraje. Od 20 do 25 tisoč Slovencev je prebegnilo v Italijo ali čez Ljubelj na Koroško.

Zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch.

»To je bila res težka odločitev . Večina je mislila, da odhaja le za nekaj časa, a ni bilo tako. To dogajanje je trajno močno zarezalo v slovenski narod – iz Slovenije je odhajala intelektualna, politična, kulturna in prosvetna elita,« je na predavanju ob otvoritvi razstave v Škocjanu dejala zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch.

Med begunci je bilo poleg 12 tisoč slovenskih domobrancev, ki so jih Angleži nato z zvijačo vrnili v Jugoslavijo in večino brezsodno pomorili, tudi okrog deset tisoč civilistov, od tega jih je okrog šest tisoč prebegnilo na Koroško. Prav o njihovi usodi govori pričujoča fotografska razstava, ki dokazuje, da so slovenski begunci v skrajno neugodnih okoliščinah in v barakarskem okolju razvili izredno organizacijo ter visoko kulturo in narodno zavest, »skratka ustvarili so junaško zgodbo o uspehu, ki je fenomen v evropskem prostoru, na kar smo Slovenci lahko ponosni,« pravi Jaklitscheva.

Slovenski begunci so po zahtevni in naporni poti najprej našli zatočišče v taborišču na Vetrinjskem polju. Niso se predali malodušju. Glavna skrb so jim bili otroci in mladina. V nekaj dneh so ustanovili ljudsko šolo, vrtec in slovensko begunsko gimnazijo. Pouk so imeli vsak dan na travniku, brez učbenikov in knjig. Ustanovili so tudi pevski zbor s 130 pevci, začeli so izdajati slovenski časopis.

Šole, zbori, gledališke predstave …

Angleške oblasti so po nekaj mesecih vetrinjsko taborišče zaradi slabih higienskih razmer, nevarnosti epidemij in primanjkovanja hrane zaprle, Slovence pa razporedili po štirih drugih begunskih taboriščih na Koroškem (Peggetz pri Lienzu, Špital ob Dravi, Št. Vid na Glini in Liechtenstein pri Judenburgu). Tudi tu so naši ljudje nadaljevali z organiziranim taboriščnim življenjem. Slovenska begunska gimnazija z maturo je bila npr. tako kvalitetna, da so z njo mnogi kasneje brez težav lahko nadaljevali študij na univerzah. Poleg šol je potekalo tudi neformalno izobraževanje v raznih strokovnih tečajih in delavnicah. Pestro je bilo tudi kulturno življenje – osnovali so tiskarno, ki je tiskala dnevnik, šolske učbenike, pesniške zbirke in druga literarna dela. V taboriščih je zvenela tudi slovenska pesem – enega od koncertov je prišel posnet celo angleški radio BBC. V gledališčih niso pripravljali le preprostih iger, ampak tudi zahtevne predstave, ki so jih hodile gledat celo angleške delegacije.

Škocjanska fotografska razstava (avtor večine fotografij je begunec Marjan Hočevar) zgovorno priča o ustvarjalnosti in organizacijski iznajdljivosti Slovencev v begunskih taboriščih. Kot pravi zgodovinarka Jaklitsceva, »brez globoke vere tega ne bi zdržali in zmogli. Svojo bolečino so pretvorili v ustvarjalnost.« Vse to so kasneje znova in znova potrjevali tudi v slovenski skupnosti v Argentini, ki je nastala, ko so leta 1948 begunska taborišča zaprli.

Izkušnja 95-letnice

Med obiskovalci razstave v Škocjanu je bila tudi 95-letna Ana Arhar iz Trebče vasi, ki je bila med slovenskimi begunci na Koroškem, a se je po letu in pol vrnila domov. Pravi, da je bilo res hudo, ko je kot dvajsetletna odšla z očetom čez Ljubelj. A tu sta se ločila in nikoli več videla. “Jaz sem ostala sama v Avstriji,” pripoveduje. “Bilo je res hudo, večkrat smo bili lačni, ena štruca kruha je bila za deset ljudi za cel dan, a smo potrpeli.” Povedala je še o usodi svojega brata, za katerim je ob vrnitvi v domovino izginila vsaka sled.

Poslušalci predavanja v Škocjanu so si bili enotni, da je treba tudi to plat naše zgodovine odpreti in predstaviti mladim generacijam, da bodo tako lahko razumeli sedanjost.

VELIKONOČNO PRESEGANJE SMRTI

Človeštvo pozna veliko religij (lat. religio, povezovati), kjer gre običajno za institucionalno povezovanje etičnih sistemov, za vero (lat. fides) pa je značilen in poudarjen človekov osebni odnos do Boga.

Grki so modrovali, Rimljani politizirali, Judje pa so verovali, zato jih imenujemo tudi narod knjige, narod Svetega pisma. Sveto pismo za Jude pomeni in predstavlja v vsej božji odrešenjski zgodovini edinstveno zavezo med Bogom in judovskim izvoljenim ljudstvom, s kasnejšim učlovečenjem, trpljenjem, s smrtjo na križu in vstajenjem božjega Sina Jezusa Kristusa pa tudi zavezo z vsemi narodi sveta. Preberi več VELIKONOČNO PRESEGANJE SMRTI

POGOVOR S PRVIM MOŽEM KRKE

Nobena skrivnost ni, da Kulturno društvo Severina Šalija (KDSŠ) že nekaj časa odlično sodeluje s tovarno zdravil Krka, ki jo že več kot trinajst let uspešno vodi predsednik uprave in direktor Jože Colarič. Krka je eden izmed najpomembnejših podpornikov našega društva; za Krko sploh velja, da se odlikuje tudi po tem, da namenja veliko denarja kulturi in športu.

Zato smo predsednika uprave Jožeta Colariča že pred časom prosili za intervju, na kar se je prijazno odzval in tako na naši društveni spletni strani objavljamo obširen in zanimiv pogovor z njim, ki ga je pripravil Franci Koncilija. V intervjuju je “prvi mož Krke” premišljeno in tehtno odgovoril na paleto najrazličnejših vprašanj od ustanovitve tovarne pa vse do današnjih dni. Ponosen je na dosežene uspehe, a jih ne pripisuje samo sebi, ampak vsem krkašem. O sebi pravi, da ima rad veliko dinamike pri delu, da ga motivirajo različni poslovni izzivi, predvsem pa verjame v povezovanje in sodelovanje! Ni čudno, da je Krka na ta način postala eno izmed najuspešnejših podjetij ne samo v Sloveniji, ampak v Evropi in v svetu.

Intervju preberite na tej povezavi.

TINCA STEGOVEC IN RASTOČA KNJIGA

Govor akademika prof. dr. Milčka Komelja na prireditvi ob 2. obletnici Rastoče knjige v Semiču 16. novembra 2017

V duhovno zgradbo že lep čas uveljavljene kulturne manifestacije Rastoča knjiga, ki poudarja pomen knjige za Slovence, sodi kot svojevrstna deklica s knjigo tudi Tinca Stegovec, tako z odnosom do knjige kot s svojo izjemno zavezanostjo kulturi, ne le kot odlična likovna ustvarjalka.

Že v šoli je iz učbenikov zavzeto prerisovala podobe slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jih je rada prebirala in nanje gledala s strahospoštovanjem. Na eni svojih osrednjih zgodnjih grafik je na motivu domačih v kuhinji upodobila tudi sestro, odmaknjeno za mizo in zazrto v berilo pred sabo. Grafiko je naslovila Doma in ob njej so gledalci razbirali podobno brezperspektivno vzdušje, kot ga nosi istoimenska Petkovškova slika, a medtem ko na njej in tudi na njeni grafiki drugi ljudje v zamračenem vzdušju strmijo predse, se dekle med branjem v duhu prestavlja v drug, lepši svet, ki jo odrešuje realnih omejenosti, ali pa se izobražuje in si s tem odpira nova pota, ki ji omogočajo vstop vanj.

Preberi več TINCA STEGOVEC IN RASTOČA KNJIGA

Neznana Gutenbergova Biblija

Raziskovalci so v Državni in mestni knjižnici v nemškem mestu Augsburg odkrili fragment doslej neznane Gutenbergove Biblije.

Gre za iluminirani pergament, ki prikazuje začetek apokalipse s podobo evangelista Janeza. Knjižni okras v prekrivnih barvah in pozlati bi lahko pripisali ateljeju za knjižne poslikave iz Leipziga, t.i. »Pfauenwerkstatt«, kjer so opremili tudi Gutenbergovi Bibliji, ki ju danes hranijo v državni knjižnici v Berlinu in v Huntingtonovi knjižnici v kalifornijskem San Marinu.

Znanstveniki domnevajo, da je miniatura delo češkega ustanovitelja delavnice, ki velja tudi za »iluminatorja berlinske Gutenbergove Biblije«. Fragment je torej del poslikane Gutenbergove Biblije iz te delavnice, za katerega pa se doslej ni vedelo. Pergament zagotovo ne izhaja iz katerega koli doslej znanih primerkov, prav tako ga ni mogoče uvrstiti v katero koli skupino znanih pergamentnih fragmentov Gutenbergove Biblije.

Fragment so našli na platnicah odtisov iz 17. stoletja. Kdaj je bila Biblija razstavljena na fragmente, strokovnjaki ne vedo. Odtis, ki ga varuje pergament, naj bi bil sodeč po raziskavah leta 1625 v lasti Hermanna Graviusa, kasneje pa Johanna Eberharda Graveja, ki je med leti 1667 in 1678 služboval kot pastor v mestu Stotel pri Bremerhavnu. Kako se je znašel v današnji državni knjižnici v Augsburgu, prav tako še ni jasno.
V hiši hranijo dva pergamentna fragmenta dveh različnih izvodov Gutenbergove Biblije. Oba bosta na ogled na razstavi, ki jo pripravljajo ob 480-letnici obstoja omenjene knjižnice.

(Vir: Kathpress, foto: splet)

ŠKUFČEVI ZAPISI V KNJIGI

V Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu so v sredo, 27. septembra, na kulturnem večeru predstavili knjigo zbranih zapisov Jožeta Škufce.

Pripravil: Milan Markelj

Pred petimi leti umrli Jože Škufca se je v javni spomin zapisal kot profesor slovenščine, pedagoški svetovalec in dolgoletni predstojnik novomeške območne enote Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, v kulturnih krogih pa ostaja prepoznaven predvsem kot prvi in večletni odgovorni urednik revije Rast. Ob predanem delu na vseh teh raznoterih področjih je Škufco odlikovala vztrajna zavzetost za urednikovanje in pisanje, o čemer pričajo njegovi številni prispevki, ki jih je za časa svojega življenja objavljal v časopisih in revijah. Tam bi tudi ostali, pozabljeni in težje dostopni bralcem, če ne bi njegov dolgoletni prijatelj Franci Šali poskrbel, da so ponovno ugledali dan v knjigi, ki jo je pod naslovom Zapisi izdala Tiskarna Vesel iz Novega mesta.

O knjigi in avtorju v nji zbranih zapisov se je z voditeljico večera Bojano Medle razgovoril urednik knjige Franci Šali. Kot je povedal, se je po prebiranju in razvrščanju obsežnega gradiva odločil, da v knjigi objavi vse, kar je zbral (razen uredniških uvodnikov v reviji Rast), saj se tako skozi raznolike zvrsti Škufčevih prispevkov najbolj celovito izrisuje njegova duhovna podoba in širina delovanje.

V prvem sklopu se s Škufčevi spominskimi zapisi na otroštvo in vojno ter z intervjujem, ki ga je imel z njim za revijo Rast Ivan Gregorčič, izrisuje njegova življenjska in delovna pot, v naslednji sklopih pa se vrstijo Škufčevi zapisi, ki jih je posvetil šolstvu, raziskovanju zgodovine šolstva predvsem v Suhi krajini in na Kočevskem, usmerjenemu izobraževanju in posameznim pedagoškim delavcem. V naslednjem obsežnem sklopu, posvečenem kulturi, so zbrani raznoteri prispevki od jezikovnih nasvetov, pričevanjih o kulturnih dogodkih (Novomeška pomlad, dolenjski knjižni sejmi, Župančičeva pot) in literarnih likov do zapisov o znanih in manj znanih slovenskih literatih, med katerimi je na prvem mestu Škufčev izbranec, pesnik in pisatelj Miran Jarc. Knjigo zaključujejo Besede v slovo, ki jih je Škufca napisal nekaj svojim znancev, njemu samemu pa Ivan Gregorčič.

Darja Peperko Golob, vodja domoznanstvenega oddelka Knjižnice Mirana Jarca, je večer obogatila s pripovedjo o Jožetu Škufci kot enem najbolj zvestih obiskovalcev knjižnice, ki ni ure in ure le preživljal v čitalnici in prebiral najrazličnejše knjižno gradivo, ampak je bil tudi nepogrešljiv zunanji svetovalec . O avtorju knjige Zapisi sta spregovorila tudi Milan Markelj, ki je obudil spomin na njegovo urednikovanje Rasti, in prof. Dušan Modic, ki je spomnil na Škufčevo predstojniško delo. Dvourno druženje je s pesmijo popestril pevski zbor knjižničark Knjižnice Mirana Jarca.

Nastop knjižničarskega pevskega zbora. (Foto: MiM)

Trubar si zasluži grob v Sloveniji

Pogovor z dr. Danielom Brkičem in dr. Nenadom Vitorovićem ob 500-letnici protestantizma na Slovenskem

Pripravil: Franci Koncilija

V četrtek, 27. julija, je v okviru Novomeških poletnih večerov 2017 na terasi pred knjigarno Goga na Glavnem trgu potekal zanimiv pogovor ob 500-letnici protestantizma na Slovenskem. Moderator večera je bil zgodovinar mag. Mitja Sadek, njegova sogovornika pa sta bila dr. Daniel Brkič, pastor novomeške evangelijske cerkve, in dr. Nenad Vitorović, sociolog kulture, raziskovalec protestantizma, prevajalec Luthrovih nemških besedil in namestnik odgovornega urednika revije Stati inu obstati. Dogodek je spremljalo okoli 70 ljudi.

Pogovor je bil izredno zanimiv in na trenutke dokaj zahteven za povprečnega poslušalca, hkrati pa je potekal na zelo spoštljivi dialoški ravni. Nenad Vitorović je uvodoma opozoril prireditelja, da je naslov večera nekoliko netočen, saj leta 1517 na Slovenskem še ni bilo protestantizma. Zaradi kmečkih uporov v Avstriji in Nemčiji je nova vera v Slovenijo prišla kasneje, pa še to preko Italije, ker jo je širil v Trstu živeči škof Bonomo. V nadaljevanju so se dotaknili stereotipov o protestantizmu in pogleda povprečnega Slovenca na protestantizem. Nekaterim je simpatičen, npr. zaradi ženske enakopravnosti, etike tržne ekonomije itd., spet druge odbija, predvsem ameriški protestantski fundamentalizem. Nastopajoči so si bili enotni, da v protestantizmu ne gre za ugovarjanje, ampak je bistveno njegovo sporočilo, kako pričevati o evangeljski resnici. Seveda je bila tedanja srednjeveška katoliška Cerkev s svojim načinom delovanja zelo daleč od pristne evangeljske resnice v duhu apostolskih časov prve Cerkve. To je Martina Luthra zelo motilo, saj se je iskreno trudil najti usmiljenega Boga. Pri tem ga ni razumel noben škof, še manj poslušal, zato se je odločil za radikaliziranje vere v smislu prenove Cerkve, ni pa se zavzemal za razkol (shizmo). Kar naprej je ponavljal : »Potrebno se je vrniti k izvirom vere (ad fontes), k evangeliju …

KAKO JE BILO PRI NAS

Na Slovenskem se je protestantizma najprej oklenilo meščanstvo, ki je bilo naravnano protiklerikalno. Plemstvo je bilo previdnejše zaradi stalnih kmečkih neredov, slovenski kmetje pa so protestantizmu bolj ali manj obrnili hrbet. Pri vsem tem se je Primož Trubar dobro zavedal, da brez knjig in pismenosti Slovencem ne bo mogel oznanjati božje ljubezni in evangelija. Moderator Mitja Sadek je nato gostoma postavil provokativno hipotetično vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi reformacija v Sloveniji uspela. Pastor Daniel Brkič je preprečljivo pojasnil, da bi bili Slovenci enotnejši, socialno pa ne bi bili tako hudo razslojeni. Slovenija bi bila gospodarsko napredna in uspešna država, s pomočjo duha ekumenskih razsežnosti bi vsi ljudje dobre volje gradili boljši svet, se medsebojno spoštovali in negovali pristno kulturo bivanja. Trubar je bil vizionar in pri oznanjevanju evangelija je bolj mislil na nepismene Slovence, zato jim je poleg božje besede, Svetega pisma, dal tudi Abecednik. S tem je Slovence krstil za narod. Božja beseda, ki nagovori človeka, ni bila ključna samo za Luthra, ampak še posebej za Primoža Trubarja, ki je s svojimi knjigami obudil slovensko narodno zavest, kasneje pa tudi politično samostojnost.

ZAKLJUČEK

Proti koncu uro in pol dolgega in zanimivega pogovora ob 500-letnici protestantizma je moderator svojima sogovornikoma postavil zaključno vprašanje, kako danes v Sloveniji živijo protestanti. Pastor Brkič je bil precizno jasen. Zanj je dandanes velik in splošen problem sekularizacija (posvetnost), ki neustavljivo rine v notranjost ljudi in je tipična za vse kristjane. Vesel je, da protestanti v Sloveniji danes niso stigmatizirani, kljub temu pa se ljudje radi izogibajo institucionalni cerkvi, saj je na svetu veliko katolikov, protestantov, pravoslavnih itd., a malo kristjanov. Protestanti se v Sloveniji počutijo varne in sprejete in so del slovenske družbe. Kljub temu na Slovence prežijo še druge nevarnosti, kot so moralni relativizem, potrošništvo, populizem, problem kulture smrti, nihilizem … Zdi se, da smo se Slovenci odpovedali življenju. Rešitev je samo v veri, ki jo je potrebno živeti, sočasno pa graditi kulturo sožitja med ljudmi.
Na koncu odmevnega srečanja na Glavnem trgu je pastor Daniel Brkič podal pobudo, da bi bilo zelo primerno posmrtne ostanke Primoža Trubarja pokopati v njegovi Raščici, kar si Trubar nedvomno zasluži. Ob tem so vsi prisotni spontano zaploskali.

Slovenec na Svilnati poti

Huiqin Wang, ambasadorka Novega mesta in Dolenjske, umetniško predstavlja življenje in delo Ferdinanda Avguština Hallersteina, misijonarja in astronoma na Kitajskem 

Pripravil: Franci Koncilija 

Foto: Franci Koncilija

Le kdo ne pozna prikupne Kitajke, akademske slikarke, ki se je pred več kot 60 leti rodila v daljnem osemmilijonskem univerzitetnem mestu Nantong onkraj velike reke Jangce? Že pred desetletji si je v Ljubljani skupaj z možem Mitjo Sajetom ustvarila družino. Mestna občina Novo mesto je kmalu po osamosvojitvi Slovenije s predstavniki kitajske občine Jixing v provinci Jiangsu po zaslugi Huiqin Wang sklenila partnerstvo o medsebojnem sodelovanju, ki pa se zaradi velike oddaljenosti ne more uspešno razvijati. Svoja umetniška dela Huiqin Wang razstavlja po številnih evropskih državah pa tudi po Sloveniji, še posebej na Dolenjskem, v katero je dobesedno zaljubljena. Najraje razstavlja v novomeški prestižni Galeriji Krka, kjer se srečuje s prijatelji in znanci.

V torek, 18. julija, je prijateljica Huiqin Wang v parku pred poslopjem Arhiva Republike Slovenije na Prulah v Ljubljani pripravila odmevno razstavo Hallerstein in Svilna pot. Slavnostni govornik je bil predsednik Državnega zbora Milan Brglez, razstavo pa je odprl kitajski ambasador v Sloveniji Ye Hao (na sliki z Wangovo).

Wangova s pomočjo umetnosti seznanja slovensko in kitajsko javnost z življenjem in znanstvenim delom barona Ferdinanda Avguština Hallersteina (1703 – 1774), jezuitskega misijonarja na Kitajskem, dvornega matematičarja, astronoma in mandarina tretje stopnje v Pekingu ter tako na poseben način povezuje Slovence in Kitajce. Hallerstein je bil v Pekingu še posebej priljubljen, ker je tam postavil znameniti astronomski inštrument »ekvatorialno obročasto kroglo«. (Kopijo te krogle naj bi postavili tudi v Ljubljani.) Wangova že dolgo raziskuje življenje in delo Hallersteina; lani je izdala ilustrirano knjigo Hallerstein: Slovenec v Prepovedanem mestu, v kateri je predstavila njegovo življenje s klasičnimi kitajskimi tehnikami.

Letošnje leto je namreč posvečeno tudi znameniti Svilni poti, po kateri je v svojem času potoval misijonar Hallerstein. Omenjena razstava tako kot umetniška predstavitev Hellersteinovega življenja in znanstvenega ustvarjanja širi zavedanje o pomenu njegovega dela ter ga umešča med najslavnejše posrednike znanosti, kulture in umetnosti, ki so prišli na Kitajsko po pomorski svilni poti.

Ali je sprava sploh možna?

Do kdaj bomo Slovenci še generirali medsebojno nestrpnost?

 Pripravil: Franci Koncilija

Ob ponovnem prebiranju monologa ljubljanskega škofa Antona Vovka s predsednikom narodne vlade Slovenije Borisom Kidričem pred 72 leti ter ob vsakoletnih spravnih slovesnostih v Rogu sem se globoko zamislil in premislil, ali je sploh možna edinost v različnosti toliko desetletij sprtega slovenskega naroda. Zato želim s svojimi razmišljanji seznaniti širšo javnost.

Preberi več Ali je sprava sploh možna?