Arhivi Kategorije: Spoznavamo

TINCA STEGOVEC IN RASTOČA KNJIGA

Govor akademika prof. dr. Milčka Komelja na prireditvi ob 2. obletnici Rastoče knjige v Semiču 16. novembra 2017

V duhovno zgradbo že lep čas uveljavljene kulturne manifestacije Rastoča knjiga, ki poudarja pomen knjige za Slovence, sodi kot svojevrstna deklica s knjigo tudi Tinca Stegovec, tako z odnosom do knjige kot s svojo izjemno zavezanostjo kulturi, ne le kot odlična likovna ustvarjalka.

Že v šoli je iz učbenikov zavzeto prerisovala podobe slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jih je rada prebirala in nanje gledala s strahospoštovanjem. Na eni svojih osrednjih zgodnjih grafik je na motivu domačih v kuhinji upodobila tudi sestro, odmaknjeno za mizo in zazrto v berilo pred sabo. Grafiko je naslovila Doma in ob njej so gledalci razbirali podobno brezperspektivno vzdušje, kot ga nosi istoimenska Petkovškova slika, a medtem ko na njej in tudi na njeni grafiki drugi ljudje v zamračenem vzdušju strmijo predse, se dekle med branjem v duhu prestavlja v drug, lepši svet, ki jo odrešuje realnih omejenosti, ali pa se izobražuje in si s tem odpira nova pota, ki ji omogočajo vstop vanj.

Preberi več TINCA STEGOVEC IN RASTOČA KNJIGA

Neznana Gutenbergova Biblija

Raziskovalci so v Državni in mestni knjižnici v nemškem mestu Augsburg odkrili fragment doslej neznane Gutenbergove Biblije.

Gre za iluminirani pergament, ki prikazuje začetek apokalipse s podobo evangelista Janeza. Knjižni okras v prekrivnih barvah in pozlati bi lahko pripisali ateljeju za knjižne poslikave iz Leipziga, t.i. »Pfauenwerkstatt«, kjer so opremili tudi Gutenbergovi Bibliji, ki ju danes hranijo v državni knjižnici v Berlinu in v Huntingtonovi knjižnici v kalifornijskem San Marinu.

Znanstveniki domnevajo, da je miniatura delo češkega ustanovitelja delavnice, ki velja tudi za »iluminatorja berlinske Gutenbergove Biblije«. Fragment je torej del poslikane Gutenbergove Biblije iz te delavnice, za katerega pa se doslej ni vedelo. Pergament zagotovo ne izhaja iz katerega koli doslej znanih primerkov, prav tako ga ni mogoče uvrstiti v katero koli skupino znanih pergamentnih fragmentov Gutenbergove Biblije.

Fragment so našli na platnicah odtisov iz 17. stoletja. Kdaj je bila Biblija razstavljena na fragmente, strokovnjaki ne vedo. Odtis, ki ga varuje pergament, naj bi bil sodeč po raziskavah leta 1625 v lasti Hermanna Graviusa, kasneje pa Johanna Eberharda Graveja, ki je med leti 1667 in 1678 služboval kot pastor v mestu Stotel pri Bremerhavnu. Kako se je znašel v današnji državni knjižnici v Augsburgu, prav tako še ni jasno.
V hiši hranijo dva pergamentna fragmenta dveh različnih izvodov Gutenbergove Biblije. Oba bosta na ogled na razstavi, ki jo pripravljajo ob 480-letnici obstoja omenjene knjižnice.

(Vir: Kathpress, foto: splet)

ŠKUFČEVI ZAPISI V KNJIGI

V Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu so v sredo, 27. septembra, na kulturnem večeru predstavili knjigo zbranih zapisov Jožeta Škufce.

Pripravil: Milan Markelj

Pred petimi leti umrli Jože Škufca se je v javni spomin zapisal kot profesor slovenščine, pedagoški svetovalec in dolgoletni predstojnik novomeške območne enote Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, v kulturnih krogih pa ostaja prepoznaven predvsem kot prvi in večletni odgovorni urednik revije Rast. Ob predanem delu na vseh teh raznoterih področjih je Škufco odlikovala vztrajna zavzetost za urednikovanje in pisanje, o čemer pričajo njegovi številni prispevki, ki jih je za časa svojega življenja objavljal v časopisih in revijah. Tam bi tudi ostali, pozabljeni in težje dostopni bralcem, če ne bi njegov dolgoletni prijatelj Franci Šali poskrbel, da so ponovno ugledali dan v knjigi, ki jo je pod naslovom Zapisi izdala Tiskarna Vesel iz Novega mesta.

O knjigi in avtorju v nji zbranih zapisov se je z voditeljico večera Bojano Medle razgovoril urednik knjige Franci Šali. Kot je povedal, se je po prebiranju in razvrščanju obsežnega gradiva odločil, da v knjigi objavi vse, kar je zbral (razen uredniških uvodnikov v reviji Rast), saj se tako skozi raznolike zvrsti Škufčevih prispevkov najbolj celovito izrisuje njegova duhovna podoba in širina delovanje.

V prvem sklopu se s Škufčevi spominskimi zapisi na otroštvo in vojno ter z intervjujem, ki ga je imel z njim za revijo Rast Ivan Gregorčič, izrisuje njegova življenjska in delovna pot, v naslednji sklopih pa se vrstijo Škufčevi zapisi, ki jih je posvetil šolstvu, raziskovanju zgodovine šolstva predvsem v Suhi krajini in na Kočevskem, usmerjenemu izobraževanju in posameznim pedagoškim delavcem. V naslednjem obsežnem sklopu, posvečenem kulturi, so zbrani raznoteri prispevki od jezikovnih nasvetov, pričevanjih o kulturnih dogodkih (Novomeška pomlad, dolenjski knjižni sejmi, Župančičeva pot) in literarnih likov do zapisov o znanih in manj znanih slovenskih literatih, med katerimi je na prvem mestu Škufčev izbranec, pesnik in pisatelj Miran Jarc. Knjigo zaključujejo Besede v slovo, ki jih je Škufca napisal nekaj svojim znancev, njemu samemu pa Ivan Gregorčič.

Darja Peperko Golob, vodja domoznanstvenega oddelka Knjižnice Mirana Jarca, je večer obogatila s pripovedjo o Jožetu Škufci kot enem najbolj zvestih obiskovalcev knjižnice, ki ni ure in ure le preživljal v čitalnici in prebiral najrazličnejše knjižno gradivo, ampak je bil tudi nepogrešljiv zunanji svetovalec . O avtorju knjige Zapisi sta spregovorila tudi Milan Markelj, ki je obudil spomin na njegovo urednikovanje Rasti, in prof. Dušan Modic, ki je spomnil na Škufčevo predstojniško delo. Dvourno druženje je s pesmijo popestril pevski zbor knjižničark Knjižnice Mirana Jarca.

Nastop knjižničarskega pevskega zbora. (Foto: MiM)

Trubar si zasluži grob v Sloveniji

Pogovor z dr. Danielom Brkičem in dr. Nenadom Vitorovićem ob 500-letnici protestantizma na Slovenskem

Pripravil: Franci Koncilija

V četrtek, 27. julija, je v okviru Novomeških poletnih večerov 2017 na terasi pred knjigarno Goga na Glavnem trgu potekal zanimiv pogovor ob 500-letnici protestantizma na Slovenskem. Moderator večera je bil zgodovinar mag. Mitja Sadek, njegova sogovornika pa sta bila dr. Daniel Brkič, pastor novomeške evangelijske cerkve, in dr. Nenad Vitorović, sociolog kulture, raziskovalec protestantizma, prevajalec Luthrovih nemških besedil in namestnik odgovornega urednika revije Stati inu obstati. Dogodek je spremljalo okoli 70 ljudi.

Pogovor je bil izredno zanimiv in na trenutke dokaj zahteven za povprečnega poslušalca, hkrati pa je potekal na zelo spoštljivi dialoški ravni. Nenad Vitorović je uvodoma opozoril prireditelja, da je naslov večera nekoliko netočen, saj leta 1517 na Slovenskem še ni bilo protestantizma. Zaradi kmečkih uporov v Avstriji in Nemčiji je nova vera v Slovenijo prišla kasneje, pa še to preko Italije, ker jo je širil v Trstu živeči škof Bonomo. V nadaljevanju so se dotaknili stereotipov o protestantizmu in pogleda povprečnega Slovenca na protestantizem. Nekaterim je simpatičen, npr. zaradi ženske enakopravnosti, etike tržne ekonomije itd., spet druge odbija, predvsem ameriški protestantski fundamentalizem. Nastopajoči so si bili enotni, da v protestantizmu ne gre za ugovarjanje, ampak je bistveno njegovo sporočilo, kako pričevati o evangeljski resnici. Seveda je bila tedanja srednjeveška katoliška Cerkev s svojim načinom delovanja zelo daleč od pristne evangeljske resnice v duhu apostolskih časov prve Cerkve. To je Martina Luthra zelo motilo, saj se je iskreno trudil najti usmiljenega Boga. Pri tem ga ni razumel noben škof, še manj poslušal, zato se je odločil za radikaliziranje vere v smislu prenove Cerkve, ni pa se zavzemal za razkol (shizmo). Kar naprej je ponavljal : »Potrebno se je vrniti k izvirom vere (ad fontes), k evangeliju …

KAKO JE BILO PRI NAS

Na Slovenskem se je protestantizma najprej oklenilo meščanstvo, ki je bilo naravnano protiklerikalno. Plemstvo je bilo previdnejše zaradi stalnih kmečkih neredov, slovenski kmetje pa so protestantizmu bolj ali manj obrnili hrbet. Pri vsem tem se je Primož Trubar dobro zavedal, da brez knjig in pismenosti Slovencem ne bo mogel oznanjati božje ljubezni in evangelija. Moderator Mitja Sadek je nato gostoma postavil provokativno hipotetično vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi reformacija v Sloveniji uspela. Pastor Daniel Brkič je preprečljivo pojasnil, da bi bili Slovenci enotnejši, socialno pa ne bi bili tako hudo razslojeni. Slovenija bi bila gospodarsko napredna in uspešna država, s pomočjo duha ekumenskih razsežnosti bi vsi ljudje dobre volje gradili boljši svet, se medsebojno spoštovali in negovali pristno kulturo bivanja. Trubar je bil vizionar in pri oznanjevanju evangelija je bolj mislil na nepismene Slovence, zato jim je poleg božje besede, Svetega pisma, dal tudi Abecednik. S tem je Slovence krstil za narod. Božja beseda, ki nagovori človeka, ni bila ključna samo za Luthra, ampak še posebej za Primoža Trubarja, ki je s svojimi knjigami obudil slovensko narodno zavest, kasneje pa tudi politično samostojnost.

ZAKLJUČEK

Proti koncu uro in pol dolgega in zanimivega pogovora ob 500-letnici protestantizma je moderator svojima sogovornikoma postavil zaključno vprašanje, kako danes v Sloveniji živijo protestanti. Pastor Brkič je bil precizno jasen. Zanj je dandanes velik in splošen problem sekularizacija (posvetnost), ki neustavljivo rine v notranjost ljudi in je tipična za vse kristjane. Vesel je, da protestanti v Sloveniji danes niso stigmatizirani, kljub temu pa se ljudje radi izogibajo institucionalni cerkvi, saj je na svetu veliko katolikov, protestantov, pravoslavnih itd., a malo kristjanov. Protestanti se v Sloveniji počutijo varne in sprejete in so del slovenske družbe. Kljub temu na Slovence prežijo še druge nevarnosti, kot so moralni relativizem, potrošništvo, populizem, problem kulture smrti, nihilizem … Zdi se, da smo se Slovenci odpovedali življenju. Rešitev je samo v veri, ki jo je potrebno živeti, sočasno pa graditi kulturo sožitja med ljudmi.
Na koncu odmevnega srečanja na Glavnem trgu je pastor Daniel Brkič podal pobudo, da bi bilo zelo primerno posmrtne ostanke Primoža Trubarja pokopati v njegovi Raščici, kar si Trubar nedvomno zasluži. Ob tem so vsi prisotni spontano zaploskali.

Slovenec na Svilnati poti

Huiqin Wang, ambasadorka Novega mesta in Dolenjske, umetniško predstavlja življenje in delo Ferdinanda Avguština Hallersteina, misijonarja in astronoma na Kitajskem 

Pripravil: Franci Koncilija 

Foto: Franci Koncilija

Le kdo ne pozna prikupne Kitajke, akademske slikarke, ki se je pred več kot 60 leti rodila v daljnem osemmilijonskem univerzitetnem mestu Nantong onkraj velike reke Jangce? Že pred desetletji si je v Ljubljani skupaj z možem Mitjo Sajetom ustvarila družino. Mestna občina Novo mesto je kmalu po osamosvojitvi Slovenije s predstavniki kitajske občine Jixing v provinci Jiangsu po zaslugi Huiqin Wang sklenila partnerstvo o medsebojnem sodelovanju, ki pa se zaradi velike oddaljenosti ne more uspešno razvijati. Svoja umetniška dela Huiqin Wang razstavlja po številnih evropskih državah pa tudi po Sloveniji, še posebej na Dolenjskem, v katero je dobesedno zaljubljena. Najraje razstavlja v novomeški prestižni Galeriji Krka, kjer se srečuje s prijatelji in znanci.

V torek, 18. julija, je prijateljica Huiqin Wang v parku pred poslopjem Arhiva Republike Slovenije na Prulah v Ljubljani pripravila odmevno razstavo Hallerstein in Svilna pot. Slavnostni govornik je bil predsednik Državnega zbora Milan Brglez, razstavo pa je odprl kitajski ambasador v Sloveniji Ye Hao (na sliki z Wangovo).

Wangova s pomočjo umetnosti seznanja slovensko in kitajsko javnost z življenjem in znanstvenim delom barona Ferdinanda Avguština Hallersteina (1703 – 1774), jezuitskega misijonarja na Kitajskem, dvornega matematičarja, astronoma in mandarina tretje stopnje v Pekingu ter tako na poseben način povezuje Slovence in Kitajce. Hallerstein je bil v Pekingu še posebej priljubljen, ker je tam postavil znameniti astronomski inštrument »ekvatorialno obročasto kroglo«. (Kopijo te krogle naj bi postavili tudi v Ljubljani.) Wangova že dolgo raziskuje življenje in delo Hallersteina; lani je izdala ilustrirano knjigo Hallerstein: Slovenec v Prepovedanem mestu, v kateri je predstavila njegovo življenje s klasičnimi kitajskimi tehnikami.

Letošnje leto je namreč posvečeno tudi znameniti Svilni poti, po kateri je v svojem času potoval misijonar Hallerstein. Omenjena razstava tako kot umetniška predstavitev Hellersteinovega življenja in znanstvenega ustvarjanja širi zavedanje o pomenu njegovega dela ter ga umešča med najslavnejše posrednike znanosti, kulture in umetnosti, ki so prišli na Kitajsko po pomorski svilni poti.

Ali je sprava sploh možna?

Do kdaj bomo Slovenci še generirali medsebojno nestrpnost?

 Pripravil: Franci Koncilija

Ob ponovnem prebiranju monologa ljubljanskega škofa Antona Vovka s predsednikom narodne vlade Slovenije Borisom Kidričem pred 72 leti ter ob vsakoletnih spravnih slovesnostih v Rogu sem se globoko zamislil in premislil, ali je sploh možna edinost v različnosti toliko desetletij sprtega slovenskega naroda. Zato želim s svojimi razmišljanji seznaniti širšo javnost.

Preberi več Ali je sprava sploh možna?

Prenova Glavnega trga draga in dolgotrajna

Prenova novomeškega Glavnega trga bo dolgotrajna in draga

Pripravil: Franci Koncilija

Krajevna skupnost Center Novo mesto je v sredo, 21. junija 2017, ob 18. uri v Rotovžu pripravila srečanje krajanov. Predstavljena je bila prenova novomeškega mestnega jedra in njeni vplivi na življenje krajanov.

Gre za projekt velikih razsežnosti, kakršnega prebivalci tega dela Novega mesta niso bili deležni že desetletja. Na Krajevni skupnosti Center se prenove zavedajo in jo podpirajo, hkrati pa želijo, da bi čim manj vplivala na kakovost bivanja.  Na krajevni skupnosti dobro vedo, da je pravočasna in vsebinsko bogata informiranost Novomeščanov o celotnem poteku prenove bistvena za uspešen zaključek te tako pomembne naložbe MO Novo mesto. Zato je bilo sklicano srečanje krajanov, na katerega so povabili arhitekta doc. dr. Tomaža Slaka, člana projektne delovne skupine za prenovo mestnega jedra Novega mesta, in arheologa Uroša Bavca, ki pa se zaradi neodložljivih obveznosti srečanja ni mogel udeležiti.

Dr. Tomaž Slak je okoli šestdesetim udeležencem srečanja pregledno predstavil štiristopenjsko strukturirano izvedbo prenove, podrobno pa se je osredotočil na sklop B-1, ki se nanaša pretežno na Glavni trg. Naložba prenove mestnega jedra predstavlja jasno vizijo prednostnih nalog vodstva MO Novo mesto pri urejanju mesta, saj gre za programsko, vsebinsko, oblikovno in urbano prenovo mestnega središča. Nobenega dvoma ni, da je prenova mestnega jedra tako strokovno kot  tehnično zelo zahtevna, predvsem pa draga. Izvajalec oziroma  izvajalci vseh del še niso znani, najzahtevnejši poseg pa bo izgradnja infrastrukturnega kolektorja velikosti 2,40 m x 3,50 m, ki bo zakopan v zemljo po celotnem Glavnem trgu, v njem pa bodo potekali energetski, optični in vsi drugi komunalni vodi in podobno.

Največ vprašanj udeležencev je sprožilo področje prometa, parkiranja in izgradnje parkirnih hiš, še posebej med prenovo. Po novem bo promet potekal samo enosmerno, in sicer od hotela Krka po mostu  do krožišča pri nekdanjem hotelu Kandija, kjer je načrtovana izgradnja največjega novomeškega parkirišča. Predavatelj je podrobno predstavil tudi časovni načrt izvajanja arheoloških raziskav, ki bodo trajale štiri mesece. Med gradnjo po mestu ne bo prometa, zagotovljen pa bo dostop za pešce in interventna vozila. Na vprašanje, koliko bo stala celotna naložba, Slak ni znal odgovoriti, približna ocena pa nakazuje na okoli šest milijonov evrov. Predavatelj prav tako ni znal pojasniti načina financiranja celotne naložbe in posameznih deležev sofinanciranja s strani MO Novo mesto, države, morda evropskih kohezijskih sredstev itd. Povedal je, da župan Gregor Macedoni pričakuje zaključek vseh del še pred začetkom lokalnih volitev leta 2018.

Dajmo priložnost slovenščini

Novice iz Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine (SdDBk)

Pripravila: dr. Jožica Jožef Beg

Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine je strokovno društvo, namenjeno vsem, ki se jezikoslovno ali literarno, strokovno ali ljubiteljsko ukvarjajo s slovenščino in drugimi slovanskimi jeziki. Poslanstvo društva je po eni strani poglabljanje strokovnega znanja članic in članov društva, po drugi strani pa razvijanje jezikovne in kulturne zavesti v svojem okolju. Med najpomembnejšimi dejavnostmi društva so jezikovne in literarne delavnice, izobraževanja in strokovna srečanja članic in članov, vedno pa so dobrodošli tudi nečlani.

Ljubiteljem slovenščine so namenjene jezikovne delavnice s tekmovanjem Všeček za slovenščino, ki ga z letošnjim letom uvaja Slavistično društvo Slovenije. Cilj delavnic in pokrajinskih tekmovanj je pridobiti tekmovalce v znanju slovenščine na državni ravni. V aktivnosti pod skupnim naslovom Dajmo priložnost slovenščini se je zelo dejavno vključilo tudi Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine, ki je sodelovalo pri izpeljavi treh delavnic, ene v Semiču in dveh v Novem mestu, z njimi pa bodo člani našega pokrajinskega društva nadaljevali jeseni. Jezikovne delavnice so pripravljeni izpeljati tudi v zainteresiranih podjetjih in javnih zavodih.

Novi zbornik Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine

Največji projekt SdDBk je že drugo leto literarni natečaj, ki ga je društvo razpisalo prvič lansko leto ob 200-letnici rojstva Julije Primic in 40-letnici pokrajinskega društva. Odziv literarnih ustvarjalcev je bil velik in to je bila dobra spodbuda za ponovitev natečaja v letošnjem letu. Ponovil se je uspeh prvega razpisa, saj je 59 avtorjev iz različnih slovenskih krajev (ena izmed nagrajenk je iz Gorice) na naslov SdDBk poslalo 120 besedil. Kot lansko leto so tudi tokrat vsi avtorji dobili svoj prostor v zborniku, ki ga je društvo izdalo ob zaključku natečaja. Objavljeno je namreč vsaj eno besedilo vsake avtorice oziroma avtorja, ločeno po starostnih skupinah (osnovnošolci, srednješolci in odrasli) ter literarni vrsti (pesmi, kratka proza). Za vsako skupino so v uvodu ocene strokovne komisije (za osnovnošolce in srednješolce: Marinka Cerinšek, Tomaž Koncilija, Danica Rangus in Klavdija Kotar; za odrasle: dr. Sanja Kostanjšek, Carmen L. Oven, Smiljan Trobiš in Meta Uhan), sledijo nagrajena pesmi oz. kratke zgodbe, nato pa besedila ostalih udeleženk in udeležencev natečaja. Večji del zbornika je sicer posvečen literarnim ustvarjalkam in ustvarjalcem, vendar pa v uvodnem delu prinaša tudi pregled dela Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine od maja 2016 do junija 2017 ter članek o življenju in delu Ilke Vašte.
Zbornik je oblikoval Ivo Šteblaj, v 200 izvodih pa natisnil BS team, Srečko Berus, d. o. Tiskanje zbornika sta s finančnimi sredstvi podprli Mestna občina Novo mesto in Krka, tovarna zdravil, d. d., Novo mesto.

TRUBARJEV SPOMENIK NA RAŠČICI

Ob 500-letnici reformacije

Pripravil: Franci Koncilija

V spomin na 400-letnico izida prve slovenske tiskane knjige je odbor za proslavo tega jubileja sklenil postaviti spomenik v Trubarjevi Raščici. Uresničitev te zamisli je odbor zaupal arhitektu Vinku Glanzu (1902–1977), spomenik pa je izdelal in postavil kipar in medaljer akad. Vladimir Stoviček (1896–1989).

Projektant je zasnoval spomenik v obliki obeliska s štirimi stebrički na vogalih, ki nosijo veliko kamnito štirioglato ploščo, kot nekakšen arhitrav (epinus). Na plošči so vklesani napisi na vseh štirih straneh, na sprednji strani pa je v kamen vložen bronast relief s Trubarjevim portretom in vklesanim napisom: »V tej vasi se je rodil 1508 Primož Trubar, oče slovenske književnosti in kulture.« Tudi na ostalih treh straneh so vklesani različni Trubarjevi zapisi. Na zadnji strani spomenika je vklesan napis: »Postavilo ob štiristoletnici prve Trubarjeve knjige slovensko ljudstvo 1951.«

Na Raščici se je 9. septembra 1951 ob slovesni postavitvi temeljev za Trubarjev spomenik zbralo več tisoč ljudi. Slavnostni govornik je bil takratni podpredsednik vlade FLRJ in njen zunanji minister ter predsednik častnega odbora za proslavo 400-letnice slovenske knjige Edvard Kardelj (1910–1979), ki je v temelje vzidal tudi spominsko listino. Čez slabo leto dni, natančneje 8. junija 1952, pa je bilo na Raščici slovesno odkritje spomenika Primožu Trubarju, ki ga je vodil takratni slovenski politik, marksistični filozof in minister za znanost in kulturo akad. Boris Ziherl (1910–1976).

Šele 8. januarja 2015 je vlada dr. Mira Cerarja sprejela Odlok o razglasitvi javnega spomenika Primožu Trubarju za kulturni spomenik državnega pomena.

(Vir : Drugi Trubarjev zbornik, Slovenska Matica, Ljubljana 1952)

Teologija Primoža Trubarja

PRIMOŽ TRUBAR (1508–1586)

Franci Koncilija

Na god sv. Primoža in Felicijana, 9. junija 1508, se je na Raščici pri Turjaku mlinarju Mihi Trubarju in njegovi ženi Jeri rodil sin Primož. Takrat so bili nemirni in strah zbujajoči časi, še posebej za malega Primoža. Najprej je 10. februarja 1515 ves svet razburil izredno redek nebesni pojav, ko so ljudje videli tri sonca (parhelij) in napovedovali grozote, ki se bodo zgodile … Kmalu zatem so puntarji že oblegali Ortnek in razdejali Čušperk, Turjak pa se je ob močnem potresu spomladi 1511 porušil sam. Tudi strah pred neukrotljivimi Turki, ki so še pred Primoževim rojstvom divjali po Kočevskem, je v njem pustil globoke spomine. Skratka, kmečki punti in Turki so protestanta Primoža Trubarja tako ali drugače, zlasti na področju njegove teologije, zaznamovali za vse življenje.

Mesec junij je nekako Trubarjev mesec, saj naj bi se Trubar rodil 9. junija 1508 (točen datum rojstva ni znan) na Raščici, umrl pa je 28. junija 1586 v Derendingenu v Nemčiji. Poleg tega je mednarodna skupnost leto 2017 razglasila še za leto reformacije, zato je ta zapis v duhu jubilejnega leta namenjen bolj predstavitvi Trubarjeve teologije.

Preberi več Teologija Primoža Trubarja