Arhivi Kategorije: Spominjamo se

110-LETNICA ROJSTVA EDVARDA RAVNIKARJA (1907– 1993)

4. decembra 1907 se je v Novem mestu rodil Edvard Ravnikar, univerzitetni profesor, zadnji slovenski univerzalni arhitekt, urbanist, oblikovalec, teoretik in pedagog.

Pripravil: Franci Koncilija

O njegovem bivanju v Novem mestu ni veliko podatkov. Na Dunaju je pri mojstru Jožetu Plečniku študiral arhitekturo in diplomiral. V letih 1938–1939 se je krajši čas izpopolnjeval pri znamenitem francoskem arhitektu Le Corbusierju, poetu armiranega betona. Takoj po drugi svetovni vojni je postal profesor na gradbeni fakulteti, leta 1979 pa je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Umetnostni zgodovinarji Nace Šumi, Fran Šijanec in Stane Bernik so Ravnikarja ocenili kot osrednjega arhitekta 20. stoletja po mojstru Jožetu Plečniku. Edvard Ravnikar je umrl 23. avgusta 1993 v Ljubljani.

Ravnikar je bil med prvimi, ki je v slovensko okolje pod vplivom Le Corbusierja v prakso prinesel arhitekturno-urbanistična načela modernizma. S tem je slovensko in takratno jugoslovansko arhitekturno stroko kot karizmatična arhitekturna osebnost bistveno predrugačil zaradi celovitega pristopa k delu arhitekta in urbanista. Bil je zadnji slovenski univerzalni arhitekt in urbanist in si je prizadeval za posodobitev ljubljanske arhitekturne šole. Spodbujal je tudi k razvoju slovenskega industrijskega oblikovanja in grafike. Edvard Ravnikar je bil tudi tisti, ki ga je slovensko arhitekturno snovanje povsem odvrnilo od socialističnega realizma, želel pa je ustvariti stik z zahodnimi sodobnimi smernicami in v Jugoslaviji ustvariti primat ljubljanske arhitekturne šole.

Nobenega dvoma ni, da je arhitekt Edvard Ravnikar pustil za seboj mogočne sledi. Naj omenim samo nekatere pomembne projekte, ki jih je uresničil v svoji dolgoletni uspešni strokovni karieri. To so: Moderna galerija, celovit načrt za izgradnjo Nove Gorice, ureditev Trga republike, grobišče talcev v Begunjah, stolpnici na Trgu republike, Cankarjev dom, blagovnica Maximarket, zgradba Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, hotel Creina v Kranju, kostnica žrtvam 1. svetovne vojne na Žalah, dom na Bokalcah, regulacijski načrt za Ljubljano, študentsko naselje v Rožni dolini, hotel Babilon v Bagdadu itd. Bil je član projektne skupine, ki je zasnovala Novi Beograd, in ustanovitelj revije Arhitekt ter Društva arhitektov Slovenije. Za svoje delo je prejel Prešernovo in Plečnikovo nagrado, nagrado Avnoja in Herderjevo nagrado.

Edvard Ravnikar je bil torej na področju arhitekture in urbanizma prvi mojster umeščanja novega v staro. S pomočjo infrastrukturnih projektov je v glavnem reševal probleme mesta Ljubljana, trdno pa je bil prepričan, da je glavna naloga arhitektov in urbanistov ozaveščanje javnosti o potrebi razmišljanja o urbanizmu in arhitekturi, saj je že zelo zgodaj opazil, da prebivalci večjih mestnih središč ne razmišljajo o razsežnostih bivanja na vseh ravneh. Tudi dandanes je v vseh glavnih pokrajinskih mestih možno opaziti nekakšno protislovje v upravljanju z javnim prostorom. Po eni strani si vsi želijo ohranjati staro, po drugi strani pa ni znanja, da bi na ravni dolgoročnega evolutivnega planiranja vse to vključili v novo. Škoda!

(Viri : Wikipedija, Slovenski veliki leksikon, fotografije s spleta )

STOLETNICA OKTOBRSKE REVOLUCIJE

Okrogla miza ob stoletnici oktobrske boljševiške revolucije v Rusiji.

Pripravil: Franci Koncilija

Okroglo mizo v prireditvenem atriju Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu je 11. novembra pripravilo Društvo Slovenija-Rusija v sodelovanju z Mestno občino Novo mesto. Gostje so bili prof. dr. Anton Bebler, politolog in diplomat, ter zgodovinarja Novomeščan dr. Aleš Gabrič in Mariborčan dr. Jure Gašparič. Okoli 80 udeležencev je z zanimanjem prisluhnilo predavateljem, ki so analitično in brez olepševanja in mitologije predstavili razloge za nastanek krvave revolucije z drastičnimi posledicami za življenje v Evropi in v svetu. Na koncu domala dve uri trajajoče okrogle mize je direktor knjižnice Borut Novak vsem trem gostom podaril knjigo Karla Bačerja Iz Dolenjske preteklosti.

V Bunčevem Slovarju tujk je beseda revolucija, ki je latinskega izvora, razložena kot vstaja, nasilen državni prevrat, korenita sprememba družbenega reda, zlasti njegovih gospodarskih temeljev in lastninskih odnosov. V zgodovini poznamo vrsto revolucij, ki so bile večinoma zelo krvave. Navedel bom samo najpomembnejše zadnjih 200 let; meščanska revolucija v Franciji 1789. leta, marčna revolucija 1848 in leta 1917 oktobrska revolucija (proletarska) v Rusiji, ki ji je sledila tudi revolucija (komunistična) v Sloveniji (1941–1945).

Dr. Aleš Gabrič je predstavil bistvo vsake revolucije, ki jo generirajo socialne krivice in nezadovoljstvo množic, ki v večini primerov nasilno zahtevajo spremembe itd. Lenin je bil pragmatik in je dobro vedel, kaj hočejo ljudje – zemljo in oblast! Ljudje so v boljševikih videli rešitelje iz stisk, želeli so svet socialne pravičnosti, volilno pravico žensk, odpravo zasebne lastnine in privilegijev, propad svetovnega kapitalističnega imperializma, teror proti pravoslavni cerkvi in religiji sploh, brezrazredno družbo, skratka zahtevali so Rusijo, ki bo iz zaostale agrarne postala razvita industrijska država, pa čeprav preko trupel. Zanimivo je, da je boljševiška revolucija izdala tudi odlok o miru, ki pa ni bil še nikoli dosežen. Dr. Anton Bebler pa je poudaril, da se v noči od 25. na 26. oktober (po pravoslavnem koledarju) praktično ni zgodilo popolnoma nič. Streli iz križarke Aurora so samo naznanili, da je bila zamenjana vlada in da so oblast v Rusiji prevzeli boljševiki, Lenin pa je bil takrat še vedno v Švici: malo je manjkalo, pa bi se mu revolucija izmuznila iz kontrole.

Nobenega dvoma ni, da je ruska boljševistična revolucija povzročila drastične posledice v Evropi in v svetu. Politični zemljevid se je popolnoma spremenil. Kmalu se je pojavilo okoli 15 komunističnih držav, med njimi tudi Kitajska, Vietnam, Kuba, Severna Koreja, po drugi svetovni vojni tudi Titova Jugoslavija. Nastala je blokovska razdelitev sveta in hladna vojna, svet pa je bil v stalni nevarnosti pred začetkom tretje svetovne – jedrske vojne. Velika socialistična revolucija v Rusiji je spreminjala svet in človeka na osnovi planskega gospodarstva in dialektičnega materializma kot ideologije in filozofije komunizma, razvoj komunizma po svetu pa je prevzela in nadzorovala Komunistična internacionala v Moskvi.

Pred drugo svetovno vojno je bila jugoslovanska komunistična stranka (KPJ) prepovedana, zato so se njeni privrženci šolali v Rusiji, tudi Josip Broz, ki je bil politični emigrant in je marljivo »čistil« svoje nasprotnike. Tako je bila komunistična stranka ob izbruhu vojne v Jugoslaviji leta 1941 bolj kot vse meščanske stranke usposobljena za talno delovanje in za dokončen nasilen prevzem oblasti.

Velika oktobrska revolucija je ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja z demokratičnimi spremembami v državah nekdanjega socialističnega bloka, krvavim razpadom Jugoslavije in razpadom Sovjetske zveze dokončno izgubila ves svoj sijaj in privlačnost.

RAZSTAVA OB 140-LETNICI KOŠTIALOVEGA ROJSTVA

Razstava v spomin na 140-letnico rojstva jezikoslovca Ivana Koštiala v Knjižnici Mirana Jarca

Pripravil: Franci Koncilija

V avli Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu so 27. 7. 2017, ob 140-letnici rojstva prof. Ivana Koštiala, slovenskega pedagoga, učitelja in jezikoslovca, odprli priložnostno razstavo o njegovem življenju in ustvarjalnem opusu. Ivan Koštial je bil po materi Slovenec, po očetu pa Čeh. Po študiju na dunajski in graški univerzi je poučeval klasično filologijo in slovenščino v Kopru, Gorici in Ljubljani in nazadnje na novomeški gimnaziji. V Novem mestu je živel več kot trideset let, vse do upokojitve in svoje smrti 19. 2. 1949. Občina Novo mesto je leta 1955 po njem poimenovala novomeško ulico do Mestnih njiv, na stavbi, kjer je živel in umrl, pa so dve leti kasneje vzidali spominsko ploščo.
Prof. Ivan Koštial je bil plodovit ustvarjalec; pri tem je raziskoval besedišča, slovaropisje, etimologijo, dialektologijo, imenoslovje, terminologijo, primerjalno jezikoslovje, folkloristiko, frazeologijo, stilistiko in zgodovino knjižnega jezika. Bil je tudi pravi poliglot, saj je obvladal večino evropskih jezikov, posebej pa se je ukvarjal z baltskimi jeziki in furlanščino. Ivan Koštial je bil poleg vsega tega pomemben zbiratelj ljudske erotične poezije ter zgodb in izrazov z Goriškega in Dolenjske. S tovrstnim delom pa je posegel tudi na področje etnografije itd. Razstavo, ki bo odprta še ves september, je zgledno pripravila in uredila članica Upravnega odbora KDSŠ Darja Peperko Golob, prof., vodja domoznanskega oddelka knjižnice.
(Viri : Wikipedija, Revija Rast)

Sonet Ivana Samca, Koštialovega dijaka, ob profesorjevi 60-letnici 

Novomeški intarzist Ciril Podbevšek(1903–1991)

Pripravil: Franci Koncilija

 

Te dni mineva 26 let, odkar je umrl (5. avgusta 1991) moj nekdanji sosed, znani novomeški intarzist Ciril Podbevšek. Rodil se je 24. 7. 1903 na Grmu v Novem mestu. Pred drugo svetovno vojno je bil v vojaškem poklicu, po vojni pa je bil uslužbenec takratnega zdravstvenega doma. Vsako jutro se je odpeljal na teren s svojim znamenitim Tomosovim mopedom.  Šele kot upokojenec se je popolnoma predal umetnosti, ko je v svoji skriti ustvarjalnosti lahko izdeloval čudovite intarzije. 

Ciril Podbevšek

Ciril je bil skromen in dobrosrčen človek, hkrati pa tudi vesele narave. V deških letih se  mi še sanjalo ni, da je naš sosed Ciril, domači so ga klicali Tajo, mlajši brat znamenitega novomeškega pesnika, esejista in prvega slovenskega avantgardnega književnika Antona Podbevška (1898–1981). Po njem se imenuje že leta 2005 ustanovljeno prvo profesionalno novomeško gledališče Anton Podbevšek Teater, ki ga vodi ravnatelj Matjaž Berger.

Ciril Podbevšek je bil intarzist samouk, pa tudi slikar in celo kipar. Z leti je venomer bolj zorelo njegovo likovno izražanje, ki je svoj vrhunec doseglo v intarzijah. Tako je kmalu presegel raven umetnostne spretnosti in jo približal pravi, čisti umetnosti.  Bil je uveljavljen in prepoznaven umetnik, ki je svoje ustvarjalne navdihe iskal v dolenjski pokrajini, še posebej v Novem mestu in okolici. To so bili Kapitelj, znameniti Breg, različni kozolci, Znančev mlin, kužno znamenje na Mestnih njivah itd. Svoje intarzije je razstavljal  po vsej Sloveniji, še najraje pa v Novem mestu in Kostanjevici.  Umetnostni zgodovinar Sergej Vrišer je nekje zapisal, da so njegove intarzije ovrednotene kot  posebno intarziranje, ne pa navadna, sicer popularna  ornamentika. Umetnostni zgodovinar Ivan Komelj je ugotavljal, da so Podbevškove intarzije povsem blizu slikarstvu. Dejstvo je, da je Podbevšek  v les prenašal čista likovna dela, kot so pokrajine, tihožitja, portreti in drugo.  Bil je talentiran umetnik, še posebej za prenašanje v les zahtevne podrobnosti, kot so odtenki barv, svetlobe in sence ter predvsem videz globine. V tem je prava veličina Podbevškovega ustvarjalnega opusa.

300-letnica rojstva Marije Terezije in novomeška gimnazija

Od ustanovitvene liste cesarice Marije Terezije za novomeško gimnazijo v letu 1746 do dolenjske akademske iniciative 

Pripravil: Miha Japelj

Uvodna misel

Velik del svojega življenja sem posvetil študiju, od osnovne šole, preko novomeške gimnazije do vseh stopenj univerzitetnega študija na (moji) Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Svoje strokovno in znanstveno-raziskovalno delo sem več kot 40 let opravljal v Tovarni zdravil Krka na področju razvoja in raziskav kemije zdravil. Kot redni profesor za organsko kemijsko tehnologijo sem »šolal« veliko mladih kemijskih inženirjev. Bil sem jim tudi mentor pri več kot 150 diplomah, magisterijih in doktoratih. Z največjim veseljem sem vrsto let vodil Krkine nagrade za študente in dijake. S posebnim ponosom pa povsod vedno rad povem, da sem maturant novomeške gimnazije. Ob številnih priložnostih in svečanih dogodkih rad poudarjam, da je naša gimnazija, ki jo je ustanovila cesarica Marija Terezija 8. avgusta 1746, prva in najboljša gimnazija v Sloveniji. To misel sem ponovil tudi na nedavnem 3. Forumu osebne odličnosti, ki ga je 11. aprila letos organizirala Fakulteta za organizacijske vede (dekan prof. dr. Boris Bukovec) v Novem mestu. Med vnetimi poslušalci je bil z nami tudi naš znani rojak prof. dr. Jože Gričar, ki je zaslužni profesor Univerze v Mariboru in kontaktna oseba evropskega omrežja živih laboratorijev (http://eLivingLab.org). Kot nekdanjemu, tudi navdušenemu maturantu novomeške gimnazije mu je šinila v glavo ideja, da bi lahko ustrezno in dostojno obeležili tristoto obletnico rojstva Marije Terezije v sklopu slovenske pobude »Čezmejnega e-sodelovanja v e-regijah« (Inter-Municipality Initiative: Cross-border eCollaboration in the eRegions).

Preberi več 300-letnica rojstva Marije Terezije in novomeška gimnazija

Ali je sprava sploh možna?

Do kdaj bomo Slovenci še generirali medsebojno nestrpnost?

 Pripravil: Franci Koncilija

Ob ponovnem prebiranju monologa ljubljanskega škofa Antona Vovka s predsednikom narodne vlade Slovenije Borisom Kidričem pred 72 leti ter ob vsakoletnih spravnih slovesnostih v Rogu sem se globoko zamislil in premislil, ali je sploh možna edinost v različnosti toliko desetletij sprtega slovenskega naroda. Zato želim s svojimi razmišljanji seznaniti širšo javnost.

Preberi več Ali je sprava sploh možna?

Spomini na nadškofa dr. Šuštarja

Ob desetletnici smrti dolenjskega rojaka dr. Alojzija Šuštarja (1920–2007)

Franci Koncilija

Slovenski duhovnik, ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar se je rodil 14. novembra 1920 na Grmadi nad Trebnjem. Leta 1940 je z odliko maturiral na škofijski gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani. Po prvem letu študija na teološki fakulteti ga je škof Gregorij Rožman poslal na študij v Rim. Tam je na prestižni in ugledni papeški univerzi Gregoriani pridobil licenciat iz filozofije in doktorat iz teologije. Kmalu je zbolel za tuberkulozo in odšel na zdravljenje v Švico, kjer je pastoralno deloval. Naložili so mu več služb, predaval pa je v Švici, Italiji, Franciji, Avstriji in Nemčiji. Njegovo najodgovornejše delo v tujini je bilo od leta 1971 do 1976, ko je bil stalni tajnik Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE) s sedežem v St. Gallnu.

Leta 1977 se je vrnil v Slovenijo, kjer je skoraj tri leta čakal, da ga 23. 2. 1980 papež Janez Pavel II. imenoval za ljubljanskega nadškofa in metropolita, saj je bil Vatikan pri imenovanju novih škofov, ki so prihajali iz Švice, vedno zelo previden in zadržan. Za škofovsko geslo si je Šuštar izbral svetopisemski citat »Božjo voljo spolnjevati« (Dei voluntatem facere). Svojo škofovsko službo je opravljal polnih sedemnajst let. 20. 6. 1983 je dal pobudo, da se v okviru Jugoslovanske škofovske konference ustanovi Slovenska pokrajinska škofovska konferenca, kar je po svoje že nakazovalo kasnejše dogodke o samostojnosti Slovenije. Leta 1998 je Šuštar postal tudi častni meščan mesta Ljubljane.

Umrl je 29. junija 2007 v Ljubljani, star 83 let.

Preberi več Spomini na nadškofa dr. Šuštarja

Malešev Prešernov Sonetni venec

Maleševe ilustracije Prešernovega Sonetnega venca na ogled v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu – Nastale pred 80 leti

Pripravil: Franci Koncilija

V Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu je bila v torek, 20. junija 2017, ob 18. uri otvoritev likovne razstave ilustracij Mihe Maleša, ki so jo ustvarjalci poimenovali »Sonetni venec Franceta Prešerna«.« Razstava je posvečena 170. obletnici prve knjižne objave Sonetnega venca v Poezijah Franceta Prešerna (1847), 80. obletnici prve izdaje Sonetnega venca z ilustracijami Mihe Maleša (1937) in 30. obletnici smrti Mihe Maleša (24. 6.1987). Dogodek so poleg Knjižnice Mirana Jarca pripravili še Osrednja knjižnica Celje, Medobčinski muzej Kamnik in Galerija Mihe Maleša iz Kamnika.

Preberi več Malešev Prešernov Sonetni venec

TRUBARJEV SPOMENIK NA RAŠČICI

Ob 500-letnici reformacije

Pripravil: Franci Koncilija

V spomin na 400-letnico izida prve slovenske tiskane knjige je odbor za proslavo tega jubileja sklenil postaviti spomenik v Trubarjevi Raščici. Uresničitev te zamisli je odbor zaupal arhitektu Vinku Glanzu (1902–1977), spomenik pa je izdelal in postavil kipar in medaljer akad. Vladimir Stoviček (1896–1989).

Projektant je zasnoval spomenik v obliki obeliska s štirimi stebrički na vogalih, ki nosijo veliko kamnito štirioglato ploščo, kot nekakšen arhitrav (epinus). Na plošči so vklesani napisi na vseh štirih straneh, na sprednji strani pa je v kamen vložen bronast relief s Trubarjevim portretom in vklesanim napisom: »V tej vasi se je rodil 1508 Primož Trubar, oče slovenske književnosti in kulture.« Tudi na ostalih treh straneh so vklesani različni Trubarjevi zapisi. Na zadnji strani spomenika je vklesan napis: »Postavilo ob štiristoletnici prve Trubarjeve knjige slovensko ljudstvo 1951.«

Na Raščici se je 9. septembra 1951 ob slovesni postavitvi temeljev za Trubarjev spomenik zbralo več tisoč ljudi. Slavnostni govornik je bil takratni podpredsednik vlade FLRJ in njen zunanji minister ter predsednik častnega odbora za proslavo 400-letnice slovenske knjige Edvard Kardelj (1910–1979), ki je v temelje vzidal tudi spominsko listino. Čez slabo leto dni, natančneje 8. junija 1952, pa je bilo na Raščici slovesno odkritje spomenika Primožu Trubarju, ki ga je vodil takratni slovenski politik, marksistični filozof in minister za znanost in kulturo akad. Boris Ziherl (1910–1976).

Šele 8. januarja 2015 je vlada dr. Mira Cerarja sprejela Odlok o razglasitvi javnega spomenika Primožu Trubarju za kulturni spomenik državnega pomena.

(Vir : Drugi Trubarjev zbornik, Slovenska Matica, Ljubljana 1952)

Teologija Primoža Trubarja

PRIMOŽ TRUBAR (1508–1586)

Franci Koncilija

Na god sv. Primoža in Felicijana, 9. junija 1508, se je na Raščici pri Turjaku mlinarju Mihi Trubarju in njegovi ženi Jeri rodil sin Primož. Takrat so bili nemirni in strah zbujajoči časi, še posebej za malega Primoža. Najprej je 10. februarja 1515 ves svet razburil izredno redek nebesni pojav, ko so ljudje videli tri sonca (parhelij) in napovedovali grozote, ki se bodo zgodile … Kmalu zatem so puntarji že oblegali Ortnek in razdejali Čušperk, Turjak pa se je ob močnem potresu spomladi 1511 porušil sam. Tudi strah pred neukrotljivimi Turki, ki so še pred Primoževim rojstvom divjali po Kočevskem, je v njem pustil globoke spomine. Skratka, kmečki punti in Turki so protestanta Primoža Trubarja tako ali drugače, zlasti na področju njegove teologije, zaznamovali za vse življenje.

Mesec junij je nekako Trubarjev mesec, saj naj bi se Trubar rodil 9. junija 1508 (točen datum rojstva ni znan) na Raščici, umrl pa je 28. junija 1586 v Derendingenu v Nemčiji. Poleg tega je mednarodna skupnost leto 2017 razglasila še za leto reformacije, zato je ta zapis v duhu jubilejnega leta namenjen bolj predstavitvi Trubarjeve teologije.

Preberi več Teologija Primoža Trubarja