Arhivi Kategorije: Spominjamo se

Internetno spominsko obeležje

S tem internetnim
spominskim obeležjem
se zahvaljujemo tistim Novomeščanom,
ki so leta 1745 imeli vizijo in pogum,
da so cesarici Mariji Tereziji
predlagali,
da bi v Novem mestu imeli gimnazijo.

Cesarica Marija Terezija
je 8. avgusta 1746 podpisala listino,
s katero je dala novomeški gimnaziji
pravico javnosti –
prvi v habsburški monarhiji.

Hvaležni Novomeščani

Objavljeno 7. aprila ob občinskem prazniku Novega mesta  v evropskem letu kulturne dediščine 2018. Na ta dan je vojvoda Rudolf IV. Habsburški leta 1365 Novemu mestu podelil mestne pravice.

Odbor za promocijo kulturne dediščine Novega mesta

Ivan Vrhovec o ustanovitvi gimnazije v Novem mestu (preberi)

V SPOMIN AKADEMIKU FRANCETU BERNIKU, NEKDANJEMU TAJNIKU IN UREDNIKU SLOVENSKE MATICE

Na Slovenski matici nas je dosegla žalostna vest, da je v 93. letu starosti umrl literarni zgodovinar, pisatelj in akademik dr. France Bernik, med letoma 1961 in 1972 tudi cenjeni tajnik in urednik Slovenske matice. Težko je v kratkem zapisu zaobjeti vse njegovo izjemno bogato profesionalno in družbeno angažirano delovanje, zato naj izpostavimo najprej to, da ga bomo v našem spominu ohranjali kot zelo zavzetega, vedno hitro odzivnega, predvsem pa strpnega, širokega, modrega človeka neizmernega znanja ter strokovne in splošne kulturne razgledanosti.

Rojen 13. maja leta 1927 v delavski družini v Zapužah pri Ljubljani, je leta 1951 diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, bil iz političnih razlogov leta 1957 iz ljubljanske univerze izključen, tri leta pozneje pa na isti fakulteti doktoriral na temo poezije Simona Jenka. Po več kot desetletnem delovanju v vlogi tajnika in urednika na Slovenski matici, je med letoma 1972 in 1999 deloval na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, kjer je postal znanstveni svetnik in redni profesor zgodovine slovenske književnosti. Od leta 1983 je bil izredni, od 1987 redni, od 2003 pa častni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, od 1992 do 2002 je bil tudi njen nadvse ugleden predsednik.

V svojem znanstvenem delu se je posvečal predvsem slovenski književnosti 19. in 20. stoletja, tj. obdobju, v katerem je tudi slovenska književnost ob prelomu iz realizma v moderno postavila temelje sodobni književni umetnosti in se s Cankarjem in drugimi avtorji tistega obdobja enakovredno vključila v zakladnico svetovne književnosti. Tako je Bernik v svojem opusu, ki obsega več kot 700 znanstvenih in strokovnih del, objavljenih pri domačih in tujih založbah, na slovensko književnost gledal predvsem z zornega kota evropskega konteksta. Bil je tudi med prvimi literarnimi zgodovinarji, ki je namesto pozitivističnega pristopa zagovarjal metodo imanentne interpretacije, pri raziskavah pripovedne proze pa dognanja sodobne narativistike. Največ svoje znanstvene pozornosti je posvetil Ivanu Cankarju, ki ga je dojemal kot izjemno večplastno osebnost, zaradi česar tudi njegova dela omogočajo številne interpretacije, pri čemer pa vsako literarno delo vendarle tudi zavezuje, zato je po Bernikovem prepričanju relativistični pogled na literaturo utemeljen, a tudi zamejen. Poleg raziskovalnega je bilo zelo dragoceno njegovo uredniško delo pri zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki ga je prevzel po smrti Antona Ocvirka in ta znanstveno-založniški projekt vodil z vso strokovno zavzetostjo do leta 1981. Prav tako je vrsto let deloval kot član uredniškega odbora Slavistične revije, bil sourednik zbirke Korespondence pomembnih Slovencev pri SAZU in član uredniškega odbora Slovene Studies (ZDA – Kanada).

Svoje znanje in poglede je France Bernik širil na mnogih znanstvenih posvetovanjih in univerzah doma in v tujini. Postal je častni član Slavističnega društva Slovenije (1996), Ameriškega biografskega inštituta (1996), Društva za slovenistične študije v ZDA (1997) in Univerze v Mariboru (2002). Prav tako je bil dopisni član Akademije znanosti v Göttingenu in redni član Leibniz-Sozietät Berlin. Za svoje delo je prejel številna slovenska in tuja priznanja.

France Bernik

S svojim delovanjem je France Bernik zaznamoval tudi Slovensko matico. V svojem enajstletnem službovanju v najstarejšem slovenskem znanstveno-kulturnem društvu je uredil kopico knjig, se posebej razveselil izdaje priredbe svoje doktorske disertacije Lirika Simona Jenka (1962), prispeval levji delež pri zborniku ob prvi stoletnici društva Slovenska matica 1864–1964 (1964), se z njeno slikovito preteklostjo srečal še v drugih primerih, npr. ob izboru del in pisanju spremne študije o nekdanjem predsedniku Franu Levcu v knjigi Eseji, študije in potopisi (1965), v času Bernikovega urednikovanja so uvedli novo zbirko Spomini in srečanja in izdali prvo številko Zbornika za zgodovino naravoslovja in tehnike (1971). Tudi po odhodu na novo službeno mesto je ostajal zvest član Matice, bil dolgoletni član njenega Upravnega odbora in Založniškega odseka in se na sejah aktivno in konstruktivno vključeval v razprave. Še vedno je ostajal tudi avtor Matičinih publikacij, bodisi kot urednik, pisec študij ali knjig. Med ostalimi je leta 2013 pri Slovenski matici izšla Kronika mojega življenja, v kateri je Bernik popisal svoje bogato življenje in delo.

Nedvomno sta to bila življenje in delo, ki so ju zaznamovali predvsem strpnost do drugače mislečih in čutečih, nasprotovanje vsakršnim, ideološkim, eksistencialnim ali estetskim redukcionizmom in prepričanje, da za človeštvo ni izhod v absolutni individualni zavesti, pač pa tudi v občutku skupinske pripadnosti. Zaradi njegovega globokega humanizma nam bosta življenje in delo akademika Franceta Bernika ostajala kot čudoviti zgled v trajnem spominu.

Akad. prof. dr. Franceta Bernika je odlikoval tudi sveti papež Janez Pavel II. Takratni apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Edmond Farhard mu je 20. januarja 1997 na nadškofiji v Ljubljani vročil papeško pismo – Red sv. Gregorja Velikega z veliko srebrno medaljo in listino o imenovanju za viteza komendatorja – Eques commendator Ordinis sancti Gregorii Magni. Pod odlikovanje se je podpisal papež Janez Pavel II.

 

Spoštovane članice in člani KDSŠ,

prihaja velikonočni praznični čas, ki se že močno dotika naših življenjskih poti. Letos je ta čas še posebej zaznamovan s svetovno pandemijo koronavirusne bolezni Covid–19. Morda je to priložnost za presojo kakovosti naših medsebojnih odnosov, za verujoče pa opora in moč, da nas bodo te preizkušnje opogumljale za veselje bivanja in sprejemanja odrešenjskih skrivnosti. 

Želim vam mirne, zdrave in blagoslovljene velikonočne praznike.

Franci Koncilija, namestnik predsednika

V SPOMIN ALENKI BOLE VRABEC (1937–2020)

UVOD

Ko so 27. marca 2020 gledališčniki praznovali svetovni dan gledališča, je v Kranju v 84. letu starosti umrla Alenka Bole Vrabec. V njenem obsežnem prevajalskem opusu so zlasti pomembni prevodi iz španske in južnoameriške književnosti. Bila je prepoznavna in uveljavljena gledališka igralka, režiserka in organizatorka kulturnega življenja.

KDO JE BILA ALENKA BOLE VRABEC?

  

Alenka Bole Vrabec se je rodila 14. 1. 1937 v Kranju, kjer je končala gimnazijo, na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študirala primerjalno književnost, na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani pa dramsko igro. Med letoma 1961 in 1963 je bila članica Mladinskega gledališča v Ljubljani, pa v uredništvu radijskih iger Radia Ljubljana, kasneje pa je delala na Zvezi kulturnih organizacij (ZKO), nekaj let je bila direktorica Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah, od leta 1999 do upokojitve 2005 pa je bila direktorica Javnega zavoda za kulturo in turizem Linhartova dvorana Radovljica. V vseh nekrologih pa je bilo pozabljeno, da je Boletova domala desetletje delovala tudi v Novem mestu, kot ustanoviteljica in voditeljica Odra mladih.

Alenka Bole Vrabec je prejela vrsto imenitnih priznanj in nagrad, med njimi Sovretovo nagrado leta 1980 ter Župančičevo nagrado mesta Ljubljane za prevod romana Terra nostra Carlosa Fuentesa leta 1992. Leta 2017 je postala častna članica Društva slovenskih književnih prevajalcev, za gledališko delo pa je med drugim prejela Severjevo in Linhartovo plaketo.

ODER MLADIH

  

V poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Alenka Bole Vrabec prišla v Novo mesto, kjer je v takratnem Prosvetnem domu, danes Anton Podbevšek Teatru (APT), ustanovila in uspešno vodila ODER MLADIH. To je bila takrat pomembna poživitev novomeške gledališke dejavnosti, saj novomeški gimnazijski maturanti, ki so v letih po drugi svetovni vojni tradicionalno vsako pomlad pripravili odmevno in zelo obiskano gledališko predstavo, že desetletja niso več nastopali v novomeškem kulturnem hramu. Hkrati pa je z novomeškega odra počasi odhajala legendarna povojna novomeška amaterska gledališka generacija, ki so jo sestavljali Polde Cigler, Jože Zamljen – Drejče, Riko Urh, Mica Šali, Staša Vovk, Milan Bratož in drugi.

ZAKLJUČEK

Alenka Bole Vrabec se je po prihodu v Novo mesto hitro in na številnih ravneh vključila v novomeško kulturno življenje. S svojim toplim in vedno vedrim razpoloženjem, predvsem pa s prešernim nasmehom je znala navduševati mlade za nastopanje v gledališču in še posebej na Odru mladih. Bila je odlična pedagoginja, delovna in vztrajna, hkrati pa neverjetno potrpežljiva, zato je bila za nas mlade tudi vzgojiteljica za življenje. Zato so bili z njo srečanja in predvsem vaje za gledališke predstave sicer naporni, a hkrati tudi vedno globoko doživeti.

Alenka, hvala za vse, kar si nam dala. Hvala za zgledno in optimistično življenjsko energijo, za učenje sprejemanja drugih in drugačnih ljudi. Hvala ti za podarjeno ljubezen do umetnosti, literature, gledališča, skratka za ljubezen do kulture v njenem najširšem pomenu besede. Alenka, počivaj v miru.

Viri: Dnevnik, Delo, Primorske novice in osebni arhiv, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

KNJIGA O ZAMOLČANEM ŽIVLJENJU NOVOMEŠKEGA OLIMPIONIKA LEONA ŠTUKLJA (1898–1999)

UVOD

Olimpionik in gimnastičar Leon Štukelj, vrhunski športnik in sodnik, je bil prva slovenska svetovna športna zvezda. V svoji športni karieri je na vseh tekmovanjih prejel 20 medalj, med njimi naslednje olimpijske medalje: dve zlati v Parizu (1924), zlato in dve bronasti v Amsterdamu (1928) in srebrno v Berlinu (1936). Povsod je bil izjemno priljubljen in cenjen, kot športnik in kot človek, razen v Sloveniji v obdobju od konca druge svetovne vojne do osamosvojitve, pravi Ivan Čuk, eden od soavtorjev nove knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija.

 DRUGA KNJIGA O LEONU ŠTUKLJU

Univerzitetna knjižnica Maribor je v sredo, 12. februarja 2020, zvečer pripravila pogovor o knjigi Gospod Leon Štukelj in Tovarišija. V njej avtorji dr. Ivan Čuk, Alenka Puhar in Aleks Leo Vest ob Štukljevih izjemnih mednarodnih športnih dosežkih prvič analitično osvetljujejo tudi njegovo profesionalno pot in zamolčano zasebno življenje. Znano je, da Štukljev svetovni nazor ni bil naklonjen jugoslovanskemu boljševizmu, ki se je do potankosti zgledoval po ruskem vzoru. Zato Štukelj ni odobraval komunističnega režima v Jugoslaviji. Iz teh razlogov je bil povojnim komunističnim oblastem sumljiv. Po vojni je bil menda celo dvakrat zaprt, potem pa izpuščen, vendar mu je komunistična oblast trajno prepovedala opravljati sodniški poklic. Primerne športne slave je bil znova deležen šele po razpadu Jugoslavije.

V polni Glazerjevi dvorani v Mariboru je v uvodu Andrej Brvar prebral pesem »Srečanje z Leonom Štukljem«, odlomek iz osebnih zapiskov pa Štukljev pravnuk Jure Orehek. Dogodka sta se udeležili tudi Štukljeva hči Lidija Pauko ter preostala družina. Ne le izjemen športnik, olimpionik Leon Štukelj je bil tudi odličen sodnik, poudarjajo avtorji nove knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija, v kateri predstavljajo njegovo profesionalno pot in okoliščine, zaradi katerih ni smel več biti sodnik. Iz Štukljevih osebnih zapisov pa je razvidna tudi njegova strast do telovadbe v mladosti, ljubezen do matere, rodnega Novega mesta in domovine …

     

ŠTUKLJEVA ZAMOLČANA OSEBNOST

V vseh dosedanjih zapisih se ni toliko izpostavljalo, da je Štukelj leta 1924 diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani ter nato 20 let služboval kot sodnik. Nepojasnjena je bila nato prekinitev njegove sodniške kariere po koncu druge svetovne vojne. Nekaj drobcev iz obdobja druge svetovne vojne in po njej je bilo sicer objavljenih tudi v knjigi Leon Štukelj – prvih sto let, ki sta jo leta 1998 skupaj spisala Štukelj in novinar Franček Jauk. A kot je poudaril Jauk, ki je tudi povezoval pogovor, Štukelj o tem ni želel veliko govoriti: »Dejal je le, da bodo to že drugi vedeli. V njegovih korespondencah ne boste našli obsojanj, iskanja krivcev.« Novinarka in publicistka Alenka Puhar, ki je osvetljevala že več zgodb zamolčanih Slovencev, denimo Angele Vode, je dejala, da običajno še potomci teh, ki se jim dogodijo krivice, občutijo sram.

KAKO JE NASTALA KNJIGA?

Pobudnik knjige je bil Ivan Čuk, predavatelj na ljubljanski Fakulteti za šport, ki je ob pripravi razstave v Novem mestu ob 120. obletnici Štukljevega rojstva odkril sivo knjižico z njegovimi osebnimi zapiski. Kot poznavalcu sokolstva (z Vestom sta tudi avtorja knjige Prevarani Sokoli) mu je pri celotni zgodbi »nekaj manjkalo«, je povedal. Zato sta se obrnila na Puharjevo, ki je nato izbrskala kazenski spis sodnega procesa zoper Štuklja. Jugoslovanska varnostno-obveščevalna služba Ozna je Štuklja označila za modro gardo in belogardista, zaradi česar so mu leta 1945 sodili. Po dveh letih je bil naposled oproščen vseh očitkov, a poklica sodnika ni mogel več opravljati. Umaknjen je bil tudi iz društev, ne nazadnje je Sokole komunistična partija, ker so bili zanjo ideološko nesprejemljivi, ukinila, je izpostavila Puharjeva. Dvakrat je bil Štukelj tudi zaprt, kar pa je izvedela šele iz posrednih dokumentov, ne iz spisa. Čuk je dodal, da so v naslovu uporabili besedo »Tovarišija«, prispodobo Edvarda Kocbeka, ki označuje skupino, ki je Štuklja potisnila na rob družbe.

KDO JE BIL LEON ŠTUKELJ?

Na doživetem večeru, posvečenemu njemu in njegovi novi knjigi, so poleg njegovih človeških vrlin izpostavili, da je bil Štukelj član prvega rotarijskega kluba, ustanovljenega v Mariboru. Erik Vrabič je povedal, da je Rotary klub Maribor ob njegovi 100-letnici ustanovil tudi fundacijo, poimenovano po njem, in od takrat so podelili že več kot 200 štipendij. »Pri njem nisem nikoli opazil sence zagrenjenosti, tudi o svojih športnih uspehih ni veliko govoril. Bil pa je človek z izjemnim spominom, prava enciklopedija dogajanja v mestu in v svetu. Bil je, skratka, polna osebnost z visokimi moralno-etičnimi in demokratičnimi načeli,« je o Štuklju povedal France Prosnik, prav tako rotarijec, sicer pa klinični psiholog.

Viri: Večer in Wikipedija, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

 

MINILO JE 170 LET OD ROJSTVA FRANA ŠUKLJETA PLEMENITEGA (1849–1935)

ŠUKLJETOVA MLADOST

Novomeščan, politik in zgodovinar Fran Šuklje plemeniti se je rodil 24.oktobra 1849 v Ljubljani. Še pred maturo na ljubljanski gimnaziji, kjer je bil njegov sošolec kasnejši literarni zgodovinar in esejist Fran Levec, je leta 1868 kot prostovoljec sodeloval v avstrijsko-pruski vojni, kjer je bil tudi ranjen in vojni ujetnik. Po vrnitvi domov in po maturi je na Dunajski univerzi študiral pravo in filozofijo, kjer je kot rigoroz(strog ustni izpit na koncu študija) in Knafljev štipendist uspešno diplomiral tudi iz zgodovine. Kasneje je postal gimnazijski profesor in učil v Ljubljani, Gorici, Novem mestu in Dunajskem Novem mestu.

ŠUKLJE KOT USPEŠEN POLITIK

Fran Šuklje plemeniti je leta 1882 vstopil v aktivno politično življenje. Najprej je bil izvoljen v ljubljanski mestni svet. Že naslednje leto je bil izvoljen v kranjski deželni zbor kot dolenjski poslanec, leta 1885 pa še v dunajski državni zbor. Med letoma 1884 in 1885 je izdajal provladni Ljubljanski list. V deželnem in državnem zboru je deloval tri mandate, kasneje pa je postal še dvorni svetnik. Zanimivo je, da je Fran Šuklje junija 1883 na volitvah za deželni zbor v skupini dolenjskih mest in trgov gladko premagal uglednega protikandidata, novomeškega prošta Petra Urha (1829–1897). Leta1885 pa so Šukljetovi strankarski pristaši iz Slovenske ljudske stranke z Jankom Kersnikom na čelu močno premagali radikalne liberalce s pisateljem Tavčarjem na čelu, priljubljeni novomeški odvetnik dr. Karl Slanc (1851–1916) pa je sijajno premagal grofa Margherija Commandona na gradu Otočec.

   

ŠUKLJETOVI DOSEŽKI

Kot deželni in državni poslanec je bil Fran Šuklje od leta 1889 pa vse do njene otvoritve leta 1893 skupaj z baronom Jožefom Schweglom glavni pobudnik za gradnjo dolenjske železnice, kasneje pa si je prizadeval tudi za nadaljevanje izgradnje železnice v Belo krajino (1905); ta del železnice je bil potem zgrajen tik pred začetkom prve svetovne vojne. Na področju izobraževanja pa je Franu Šukljetu uspelo doseči, da so na slovenskih srednjih šolah uvedli enoten slovenski pravopis. To pa še zdaleč ni vse. Leta 1885 je uspešno premestil vinarsko-sadjarsko šolo iz Slapa v Vipavski dolini na grad Grm v Novem mestu,samo leto kasneje (1886) pa je v Ljubljani ustanovil Slovenske obrtne šole. Kot deželni glavar je Šuklje pripomogel, da je takratna Kranjska dežela dobila visoko denarno posojilo za melioracije kmetijskih zemljišč ter za gradnjo cest in vodovodov in za razvoj kmetijstva.

  

ZAKLJUČEK

Fran Šuklje je leta 1908 postal deželni glavar Kranjske. Zaradi strankarskih nesoglasij s politikom Ivanom Šušteršičem je leta 1911 odstopil s funkcije deželnega glavarja in iz Slovenske ljudske stranke. S tem se je končala njegova izredno uspešna politična pot. Leta 1889 paje Franu Šukljetu cesar Franc Jožef I. za njegove zasluge podelil viteški naslov Leopoldovega reda in ga leta 1908 povzdignil v dedni plemiški stan. Fran Šuklje se je po prenehanju političnega delovanja za stalno preselil v Novo mesto, kjer je 18. avgusta 1935 umrl na gradu Kamen, kjer je od leta 1945 pljučni oddelek novomeške bolnišnice. V Šmihelu so po tem Novomeščanu poimenovali Šukljetovo ulico.

Fotografije: Franci Koncilija in s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

GRIČARJI, KNJIGA ILKE VAŠTETOVE, JE DIGITALIZIRANA

Dr. Jože Gričar, zaslužni profesor Univerze v Mariboru, častni občan MO Novo mesto in aktivni član Odbora za promocijo kulturne dediščine Novo mesto, simpatizer Kulturnega društva Severina Šalija, še posebej prepoznaven pa pri razvoju Kažipota e-storitev za starejše od 55 let: e-vključevanje v aktivno staranje, nam je skupaj z ženo Alenko 20. decembra 2019 voščil vesel božič in srečno novo leto 2020 in poslal naslednje zanimivo sporočilo.

    

ALENKA IN JOŽE SE PREDSTAVITA

Spoštovana članica, spoštovani član Odbora za promocijo kulturne dediščine Novega mesta (https://www.novomesto.si/en/novo-mesto-cultural-heritage-promotion-committee). Kot ste seznanjeni, sva precej aktivna pri razvoju Kažipota e-storitev za starejše od 55 let: e-vključevanje v aktivno staranje za odrasle otroke, starejše od 55 let, ki skrbijo za starše nad 75 let. Alenkina starša sta dočakala visoko starost 95 let. Na podlagi osebnih izkušenj zdaj bolje razumeva vlogo odraslih otrok, starejših od 65 let, ki skrbijo za svoje starše, ki so starejši od 85 let. Jože je zelo aktiven v Medobčinski pobudi: Čezmejno e-sodelovanje v e-regiji (Inter-Municipality Initiative: Cross-border eCollaboration in the eRegion). Pobuda je usmerjena v pospeševanje čezmejnega e-sodelovanja z izkoriščanjem interneta. Spodaj je navedenih nekaj povezav na objave dejavnosti te pobude v letu 2019.

KNJIGA GRIČARJI ILKE VAŠTETOVE

V veselje nama je, da lahko z Vami deliva zgodbo o knjigi, ki opisuje zanimivo obdobje novomeške zgodovine in Jožetovih prednikov z Griča pri Kronovem. Novomeška pisateljica Ilka Vašte (1891–1967) je poleg enajstih drugih napisala tudi dvanajsto knjigo Gričarji. To je novomeška družinska kronika iz obdobja reformacije in protireformacije (1536–1609). Opisuje kmeta Jakoba Gričarja, doma z Griča pri Kronovem, ki je postal svobodnjak in cenjen novomeški trgovec. V kasnejših letih je bil celo mestni sodnik. V Kapiteljski cerkvi ima ob severnih vratih spominsko ploščo.

Že pred leti sva se odločila, da bova svojim vnukom podarila knjigo Gričarji. Tako se je krog sorodnikov, ki jih je knjiga zanimala, hitro širil. Knjiga Gričarji je izšla leta 1956 v takratni novomeški Knjižnici Janeza Trdine, izdal in založil jo je Svet svobod in prosvetnih društev Okraja Novo mesto, za založbo pa je bil odgovoren pesnik Severin Šali. Knjigo, ki ima 350 strani, je oblikoval novomeški arhitekt Marijan Mušič, v njej je tudi nekaj njegovih skic srednjeveškega Novega mesta. V knjigi je tudi portret pisateljice Ilke Vaštetove, ki ga je narisal akad. slikar in Novomeščan Božidar Jakac. Knjigo je v tri tisoč izvodih natisnila tiskarna Časopisno-založniškega podjetja »Slovenski poročevalec« v Ljubljani. Navsezadnje sva meseca decembra pridobila tudi soglasje Maje Visenjak iz Ljubljane, nosilke avtorskih pravic pisateljice Ilke Vaštetove, za digitalizacijo knjige, za kar se ji najlepše zahvaljujeva.

KNJIGA GRIČARJI JE DIGITALIZIRANA

Za digitaliziranje knjige sva se dogovorila s podjetjem Mikrografija Novo mesto. Tako je e-knjiga v slovenskem jeziku sedaj na voljo na spletnem mestu Gričarji . Januarja 2020 bo vključena v Digitalno knjižnico Slovenije, ki deluje v okviru Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK). Vesela in ponosna sva na doseženi uspeh, ki je najin lep prispevek k promociji pisateljice Ilke Vaštetove in bogate novomeške kulturne dediščine. Veseli naju, da sva imela priložnost spoznati koristnost in pomen delovanja digitalne knjižnice.

Z lepimi pozdravi,

Alenka in Jože Gričar

VILI STEGU (1943–1989) IN NJEGOVA POEZIJA BOŽJEGA MOLKA

OB 30-LETNICI SMRTI

 KDO JE BIL VILI STEGU?

Vili Stegu se je rodil na Premu pri Ilirski Bistrici 29. novembra 1943. Po gimnaziji v Postojni je nadaljeval študij na Teološki fakulteti v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen v Logu pri Vipavi 29. junija 1969, novo mašo pa je pel 13. julija na rodnem Premu. Kot kaplan je služboval v številnih krajih na Primorskem, od leta 1975 do 1989 pa je bil izseljeniški duhovnik v Ingolstadtu v Nemčiji. Umrl je 26. septembra 1989, ko je bil doma na počitnicah. Pokopan je na Premu.

STEGUJEV USTVARJALNI OPUS

Duhovnik, pesnik, pisatelj, mislec in prevajalec Vili Stegu je bil soustanovitelj revije 2000. Leta 1985 je revija 2000 izdala knjigo Simone Weil Trepet in poslušnost, ki jo je pripravil Stegu. V njej so zbrani različni sestavki te znane judovske filozofinje, ki jih je tematsko prevedel in zaokrožil v knjigi. Do sedaj sta izšle dve Stegujevi pesniški zbirki: Quando giacero’ sottotera (1991), ki jo je na Doberdobu v Italiji uredil župnik Ambrož Kodelja, in Ugašajoče sanje (1996) v Ljubljani pri Društvu 2000, ki jo je uredil prof. Peter Kovačič. Čeprav je Stegu zadnja leta živel v tujini, je redno ohranjal stik s slovenskim kulturnim prostorom. Napisal je vrsto esejev o tedanji Sloveniji, obenem pa prevajal znane mislece, kot so Stephan Rosenzweig, Miguel de Unamuno, Léon Bloy, Martin Buber, Simone Weil, Emmanuel Levinas, Emmanuel Mounir in drugi.

DUHOVNI SVET VILIJA STEGUJA V NJEGOVIH PESMIH
Njegova poezija izpoveduje tragiko sodobnega človeka, ki ga globoko muči in ve, da iz te duhovne krize ne vodi nobeno slepilo, še manj čustveni paradoks vere. Duhovno krizo mora posameznik pretrpeti sam, zato človeku ostane samo brezpogojna vera v Boga.
Stegu je bil pesnik strastnega dvoma in žive, globoke vere, prepojen s hrepenenjem po nesmrtnosti in s spoznanjem sodobne razcepljene zavesti o razklanosti razuma in srca, z neprestanim hrepenenjem po večnosti.

(Vir: Besedilo in fotografije so s spleta)

Zbral: Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJA OB POGLEDIH FRANCOSKE PISATELJICE MARIE DESPLECHIN NA ŽIVLJENJE

KDO JE MARIE DESPLECHIN?

Marie Desplechin se je rodila leta 1959 v Roubaixu v Franciji. Diplomirala je iz književnosti in novinarstva, poznana pa je tudi kot filmska scenaristka in esejistka. Marie Desplechin je ena najbolj priljubljenih francoskih mladinskih pisateljic. Izdala je številne romane za mladostnike, v katerih se humor prepleta z nežnostjo in naklonjenostjo mladini. Piše tudi romane za odrasle (Sans moi, Dragons) in eseje. Skupaj s pokojno prijateljico Lydie Violet je napisala esej La vie sauve, za katerega je dobila nagrado Médicis 2005. Januarja leta 2013 je obiskala Slovenijo, kjer je bila gostja Knjigarne Konzorcij in Francoskega inštituta v Ljubljani.

 KAKO RAZMIŠLJA MARIE DESPLICHIN?

Pisateljica Marie Desplichin je plemenita, sodobna ženska, ki govori jasno in razločno razodeva svoj humanizem, svoj pogled na življenje. Iz njenega pisanja vejejo svetopisemska načela in sporočila, ko pravi, da tisti, ki imajo najmanj, dajejo največ. Zato je prepričana, da nas oni najbolje učijo o življenju. Marie je s pisanjem svojih knjig tudi graditeljica mostov med svetovi in še posebej med ljudmi vseh kontinentov. Pri tem se na področjih žurnalistike in literature, ki v Franciji slavita po tradiciji povezovanja različnih žanrov, gotovo vsaj nekoliko zgleduje tudi po Victorju Hugoju, Georgeu Orwellu in drugih. Avtorica pronicljivo razodeva Francijo, Francoze in prelomnost časa, v katerem smo in živimo. Marie je odprta in direktna, svetovnonazorsko pa je bolj krščansko-socialistično usmerjena. Pred življenjem ne beži, ne dopusti pa si omejevanja in zaslepljenosti. Marie obžaluje, da je Francija država, ki ne mara otrok, pozdravlja pa liberalizacijo, tudi na področju istospolno usmerjenih, za katere pravi, da naj se vsak poroči, s komer se hoče. Podobno razmišlja tudi glede evtanazije, ki jo podpira. V Franciji je islam za mnoge velik problem, tudi zato, ker je to religija revnih in koloniziranih. Zato je prepričana, da v resnici ne gre za versko vprašanje, ampak za socialno. Vse to pa nadgrajuje tudi s problematiko vojn, ki so povezane s skrajnim, tj. militarističnim islamizmom, kar pa obsoja, zlasti nasilje. 

  

ZAKLJUČEK

Svetovi Marie Desplechin so zelo zanimivi. V njih se še posebej najdejo otroci, a tudi odrasli najdejo zase dragocena sidrišča za premislek o življenju in ljudeh. Pisati zanjo pomeni prisluhniti drugemu in mu pokloniti besedo …

Ko se je mudila v Sloveniji, je Marie Desplechin v Francoski šoli v Ljubljani odprla knjižnico, poimenovano po njej, na kar je bila zelo ponosna. Knjige je od nekdaj ljubila in brala, zato so zanjo prostori, polni knjig, magični, kajti človeka vabijo v zunanje svetove, v katerih vsak išče svojo srečo.

(Vir: Delo, fotografije pa so s spleta)

Pripravil in izbral: Franci Koncilija  

VOŠČILO OB DNEVU DRŽAVNOSTI

Spoštovane članice in člani KDSŠ,

danes mineva 28 let od kar živimo v svobodni, demokratični in samostojni Sloveniji. Slovenska skupščina je 25. junija 1991 sprejela Temeljno ustavno listino, ustavni zakon in Deklaracijo o neodvisnosti.

Zato Vam ob tem jubileju iskreno čestitam in voščim lepo praznovanje dneva državnosti.

 

Franci Koncilija,  namestnik predsednika 

V Novem mestu, 25. junija 2019

   

DOGODKI, KI SO SLOVENIJO PRIPELJALI DO NJENE SAMOSTOJNOSTI

20. februar 1991

Sprejem XIX. amandmaja k Ustavi RS

Skupščina Republike Slovenije sprejme XIX. amandma k Ustavi Republike Slovenije in izstopi iz pravnega reda SFR Jugoslavije.

23. maj 1991

Incident v Pekrah

Incident med JLA in TO v Pekrah – enota JLA z oklepniki obkoli 710. učni center TO v Pekrah pri Mariboru in zahteva predajo.

25. junij 1991

Sprejem Temeljne ustavne listine, ustavnega zakona in Deklaracije o neodvisnosti

Slovenska skupščina sprejme Temeljno ustavno listino, ustavni zakon in Deklaracijo o neodvisnosti.

26. junij 1991

Razglasitev samostojnosti in neodvisnosti Slovenije

Slovesna razglasitev samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Predsednik Predsedstva Republike Slovenije, Milan Kučan, pošlje pismo voditeljem zahodnih držav in generalnemu sekretarju OZN Perezu de Cuellarju s prošnjo za mednarodno priznanje.

27. junij 1991

Začetek 10-dnevne vojne v Sloveniji

Začetek 10-dnevne vojne za samostojnost Slovenije: prvi spopad med TO in JLA se zgodi pri zaselku Poganci pred Novim mestom.

Lojze Grozde: Domovini

 

PRED 140 LETI SE JE RODIL SLOVENSKI PESNIK JOSIP MURN – ALEKSANDROV (1879–1901)

Josip Murn se je rodil 4. marca 1879 v Ljubljani, kot nezakonski otrok. Njegova mladost je bila težka, saj mu je mama kmalu umrla, sam pa je živel v pomanjkanju in hudi revščini, ki je precej pripomogla, da je mnogo prezgodaj umrl zaradi jetike v ljubljanski Cukrarni, kakor številni drugi mladi kulturni ustvarjalci. V Cukrarni je prijateljeval z Dragotinom Kettejem, Ivanom Cankarjem, Otonom Župančičem in drugimi. Letošnjega 4. marca je minilo 140 let od njegovega rojstva.

Murn je eden glavnih predstavnikov moderne ter sodobnik Cankarja, Ketteja in Župančiča. Za časa svojega življenja ni bil poznan, danes pa njegova dela štejemo med najpomembnejše stvaritve slovenske književnosti. Pesmi je objavljal v mladinskem časopisu Dijaške vaje, kasneje pa v Angelčku, Vrtcu, Slovenskem narodu in Ljubljanskem zvonu. Njegove pesmi so bivanjske, osebnoizpovedne, razpoloženjske, le malo je ljubezenskih, ki so bile namenjene Almi Souvan. Tematika je pogosto kmečka, motivi pa so iz narave. Poleg pesmi je pisal tudi razpoloženjske črtice, pripovedne spise, pripovedne in priložnostne pesmi, fragmente in nemške pesmi, opeval pa je tudi svetnike. Njegove pesmi zaznamujejo brezdomstvo, tujstvo, hrepenenje, melanholija, revščina, duševna osamljenost, odtujenost in slutnja smrti, kar odraža njegovo nagnjenje k pesimizmu in duševnemu nemiru. Težilo ga je dejstvo, da je nezakonski otrok, za katerega se mati ni brigala.

V časniku Dnevnik je Uroš Zupan kot avtor prispevka »Zgubljena kmečka tišina« ob 140-letnici Murnovega rojstva zapisal:

»V pesnike vstopamo skozi posamične pesmi. Za vstop je velikokrat odgovorna literarna veda, literarna veda, ki živi v izobraževalnem sistemu«. Pesnik Dane Zajc pa je o Murnu kot človeku in pesniku zapisal: »Smrt je zelo pohitela z njim. Varovala ga je zase. Strah ga je bilo pred njo, tudi groza ga je bilo pred svojo edino zvesto spremljevalko. Saj ni bil hrast, bil pa je samotni trs … Poznal je pota polhov, skrivnosti semen, obredja letnih časov, skrivnosti polja. Taki, ki zaidejo v kakšno polje, zaslišijo kakšen njegov verz, kot bi jim ga prišepetala zgubljena kmečka tišina.«

Zapuščen od vseh je Josip Murn – Aleksandrov umrl 18. junija 1901 v ljubljanski Cukrarni, na isti postelji kot dve leti prej Dragotin Kette. 

(Vir: Wikipedija in Dnevnik, fotografiji sta s spleta)

Franci Koncilija

Nebo, nebo
Nebo, nebo
in neskončna, brezmejna ravan!

Pijano oko
žari in iskri
in vpija ta svet prostran.

Horizont molči.
Od neba sem mrak hiti …
Le še tam iz daljave
v te proste širjave
brezmejno prost nekdo beži.

Pomladanska slutnja
Pomladanska slutnja
k nam v deželo gre,
zdravo, Bog in sonce,
gora in poljé! 

O vas vedo ptice,
lahno žvrgole,
noči vedo tople,
sivi somrak ve.

O vas vedo bilke,
v log devica spè,
tam za logom, v polju
vsa ko mak cvetè!