Arhivi Kategorije: Spominjamo se

Internetno spominsko obeležje

S tem internetnim
spominskim obeležjem
se zahvaljujemo tistim Novomeščanom,
ki so leta 1745 imeli vizijo in pogum,
da so cesarici Mariji Tereziji
predlagali,
da bi v Novem mestu imeli gimnazijo.

Cesarica Marija Terezija
je 8. avgusta 1746 podpisala listino,
s katero je dala novomeški gimnaziji
pravico javnosti –
prvi v habsburški monarhiji.

Hvaležni Novomeščani

Objavljeno 7. aprila ob občinskem prazniku Novega mesta  v evropskem letu kulturne dediščine 2018. Na ta dan je vojvoda Rudolf IV. Habsburški leta 1365 Novemu mestu podelil mestne pravice.

Odbor za promocijo kulturne dediščine Novega mesta

Ivan Vrhovec o ustanovitvi gimnazije v Novem mestu (preberi)

UMRLA JE FILOZOFINJA PROF. DR. CVETKA HEDŽET TOTH (1947 – 2020)

V 73. letu starosti je 14. decembra 2020 umrla prof. dr. Cvetka Hedžet Toth, filozofinja in do nedavnega redna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani,kjer je predavala ontologijo, metafiziko, etiko, aksiologijo in filozofijo utopistike. Cvetka Hedžet Tóth se je rodila 28. oktobra leta 1948 v Razkrižju v Prlekiji. Bila je avtorica številnih člankov, razpravin študij iz teoretične in praktične filozofije. Objavila je tudi sedem daljših knjig, zadnjo leta 2018. Svoja aktualna razmišljanja je objavljala tudi v reviji Znamenje.

Na fakulteti se je ukvarjala tudi s kritično teorijo, teorijo marksizma in spoznavno teorijo. Redno je predavala in strokovno  sodelovala s Hebrejsko univerzo v Izraelu, z Univerzo Regensburg in Univerzo München v Nemčiji. S svojim raziskovalnim delom je bila vključena v Arhiv Ernsta Blocha.


Redkost in neprecenljivost filozofije Cvetke Hedžet Toth je bila v tem, da je z vsako knjigo vedno znova dokazovala izjemno razvit skupnostni čut, ko se je pojmovno tankočutno ter teoretsko bogato in odločno umeščala v življenjsko stvarnost, so zapisali ob izidu njene zadnje knjige na Filozofski fakulteti. Filozofija je bila zanjo temelj humanistike. Filozofinja prof. dr. Cvetka Hedžet Toth je nekje zapisala: »Filozofija omogoča določene preobrazbene možnosti: to, da človek postaja bolj strpen, plemenit, da sesuva mehanizme v njem samem, ki ga pehajo v cinizem, relativizem, nihilizem ali celo okrutnost. Po drugi strani pa je filozofija, če jo vzamemo resno, sredstvo proti poživinjenju človeka.« Vse življenje je bila prepričana, da je filozofija potrebna kot sredstvo za orientacijo med ljudmi o svetu in smislu življenju.

Fotografije in vir so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

HOMMAGE SLIKARJU RIHARDU JAKOPIČU (1869–1943)

UVOD

Mestna občina Novo mesto je leto 2020 razglasila za leto 100-letnice Novomeške pomladi, kjer je bil slikar Rihard Jakopič poleg Božidarja Jakca, Leona Štuklja, Marjana Mušiča, Mirana Jarca in drugih novomeških kulturnikov osrednja osebnost dogodka, ki je po prvi svetovni vojni pomembno zaznamoval kulturni razvoj na Dolenjskem, v Sloveniji in širše. Hommage Rihardu Jakopiču je bil napisan v zahvalo za njegovo središčno vlogo pri organiziranju predstavitve umetnosti v njegovem času, ki je bila jedro razstave na Novomeški pomladi 1920 v Novem mestu, kakor tudi v spomin na njegovo preteklo 150-letnico rojstva in na bližajočo se 80-letnico smrti, ki bo leta 2023.

Avtoportret

JAKOPIČEV SLIKARSKI PAVILJON IN DRUŽINSKA ZAPUŠČINA

Že novembra leta 2009 je bila v Ljubljani odmevna razstava o Jakopičevih prizadevanjih za uresničitev izgradnje razstavišča na začetku parka Tivoli leta 1909 po načrtih Maksima Fabianija. Jakopičev paviljon, kjer so svoja dela razstavljali številni slovenski umetniki, je deloval vse do druge svetovne vojne. Objekt so leta 1961 podrli zaradi prestavitve železniške proge. V osrednjem delu razstave je bila predstavljena Jakopičeva družinska zapuščina, ki je bila leta 1986 razglašena za kulturni spomenik. Poleg številnih dokumentov in korespondence z mestnimi oblastmi so bili na razstavi razstavljeni slikarjevi dnevniški zapisi, ki so bili, kot je povedala skrbnica in avtorica razstave Dragica Trobec Zadnik, raztreseni po vsem slikarjevem ateljeju, po policah, žepih njegove halje … Ozračje Jakopičevega delovnega okolja je mojster nekje opisal takole: »Po kosilu grem običajno v delavnico. Tam je moje svetišče, skrivališče, moj magacin in moja ječa.«

Jakopičev paviljon v Tivoliju v Ljubljani


Zapuščina se je ohranila po zaslugi Jakopičevega zeta Jožeta Ilca, ki je dolga leta skrbel za slikarjevo stanovanje na Mirju. Po Ilčevi smrti leta 1980 je skrb prevzela njegova žena, Jakopičeva hči Mirjam, leta 2001 pa njuna hči Eva Ilc Fornezza. »Ded mi je dal trajno popotnico za življenje, ki jo lahko izrazim z besedami: lepota, dobrota, ljubezen. Lepoto izžarevajo njegove slike, dobrota mi ponazarja dedov način življenja, ljubezen pa je bila tista sila, ki je povezovala našo družino in vse okrog nas.«

ŽALOSTNA USODA JAKOPIČEVEGA PAVILJONA V LJUBLJANI

Slovenski impresionistični slikar Rihard Jakopič (1869–1943) se je zgodaj zavedel, koliko je za slikarstvo vreden stalen in neoviran stik z javnostjo, ki pa je brez lastnega razstavnega prostora nemogoč. Zato je načrtoval izgradnjo razstavišča, v katerem bi poleg razstav lahko imel še svojo delavnico in šolo. Začel se je dolgoleten boj z mestnimi oblastmi, ki se je končal leta 1909 z odprtjem prve umetniške razstave v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani.

Jakopičeva hčerka Eva Ilc
Maketa Jakopičevega paviljona

Pritlično paviljonsko stavbo s tremi večjimi razstavnimi prostori in z nekaj manjšimi za Jakopičevo zasebno slikarsko šolo je na mestnem travniku ob Lattermanovem drevoredu oblikoval arhitekt Maks Fabiani. Zaradi denarnih težav je Jakopič leta 1923, čeprav je bil sposoben galerist, paviljon prodal mestu Ljubljana, to pa ga je prepustilo Narodni galeriji. Med drugo svetovno vojno zaradi s strani OF ukazanega kulturnega molka razstav ni bilo, po njej pa je Jakopič to dejavnost nadaljeval. Leta 1954 so propadajoči paviljon obnovili in v njem postavili nekaj odmevnih razstav.

Arhitekt Maks Fabiani

Zaradi prestavitve železniške proge pa so leta 1962 Jakopičev paviljon, najstarejše ljubljansko umetniško razstavišče, podrli! Še danes je razširjeno prepričanje, da je bila to v veliki meri programska poteza tedanje komunistične oblasti, saj bi železnico lahko zgradili mimo paviljona. V dobrih petih desetletjih je bilo v njem več kot dvesto razstav, poleg slikarskih, kiparskih in grafičnih tudi fotografske, arhitekturne in druge. Porušitev Jakopičevega paviljona je bila ena največjih arhitekturnih izgub za mesto Ljubljana! Na prostoru, kjer je nekdaj stal paviljon, so leta 2007 postavili kip slikarja Riharda Jakopiča v naravni velikosti.

ZAKLJUČEK

Razstava v Ljubljani leta 2009, ki je bila zadnja predstavitev njegovih del in zapuščine, je poleg slikarskih in organizatorskih sposobnosti umetnika razkrivala tudi Jakopičevo čustveno plat. Zapisal je: »Iz svojega življenja naj vam kaj pripovedujem, da me spoznate? Med vami sem. Oglejte si me od vseh strani naokrog, na razpolago sem vsakemu. Oglejte si moje slike, ki so pravi odsev mene. Poglejte z lastnim očesom v mojo dušo. Iz mojih besed pa me bodete težko spoznali.«

Fotografije so s spleta

Vir: Družina

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

NAJPOMEMBNEJŠI SLOVENSKI ARHITEKT MAKS FABIANI (1865 – 1962)

UVOD

Njegov rojstni kraj je Kobdilj pri Štanjelu na Krasu, kamor naj bi rod Fabianijevih prišel iz Furlanije že pred letom 1614. Goriški grofje so jim dali v fevd grad v Štanjelu in vas Kobdilj. Fabianijevi so imeli na posestvu enega redkih zanesljivih vodnjakov na tem delu Krasa in glavna dejavnost družine je bila prodaja vode. Dobiček so vlagali v širjenje posesti, kjer so gojili avtohtono trto pikolit. Po nasvetu zdravnika je zaradi šibkega zdravja pri Fabianevih letovala Charlotte von Kofler, Tržačanka tirolskega rodu, in zaljubila se je v domačega sina Antona. Poročila sta se in imela sta štirinajst otrok, Maks je bil dvanajsti. Rodil se je 29. aprila 1865. Zdi se, da je v zakonu imela glavno besedo mati. Njenemu meščanskemu poreklu gre zasluga, da je skoraj vse svoje otroke poslala v šole. Maks je osnovno šolo obiskoval v domači hiši, potem pa so ga poslali na realko v Ljubljano. Po maturi leta 1883 je šel študirat gradbeništvo na Tehnično visoko šolo na Dunaj. Potem ko je »odslužil cesarja« kot vojak je bil nekaj časa asistent na fakulteti za arhitekturo v Gradcu, kjer je poučeval urbanizem.

Leta 1892 je dosegel naziv diplomirani arhitekt in dobil študijsko štipendijo, ki mu je omogočila, da je skoraj tri leta prepotoval številne evropske dežele od Nemčije do Grčije. To potovanje je bilo, po njegovih besedah, »vir vsega mojega znanja in kulture«. Zatem je bil dve leti sodelavec znamenitega dunajskega arhitekta Otta Wagnerja, nato pa do leta 1910 profesor na Tehnični visoki šoli. Leta 1896 je odprl na Dunaju svoj lastni atelje. Jeseni leta 1917 je bil imenovan za rednega profesorja arhitekture na Dunajski univerzi, toda odpovedal se je bleščeči ponudbi ter se vrnil domov, da se posveti obnovi v prvi svetovni vojni porušenega Posočja, Goriške in Krasa.

PRVI ARHITEKT Z DOKTORATOM V MONARHIJI

Maks Fabiani je dosegel svoj ustvarjalni vrh v dunajskih letih (1894 – 1917) . Po potresu o veliki noči leta 1895 je na lastno pobudo izdelal načrte za obnovo Ljubljane in ga ponudil mestni občini. Njegove zamisli so bile velikopotezne in drzne, zato niso bile vedno sprejete. Leta 1902 ga je doletela izredna čast: dunajska Tehnika mu je podelila doktorat. To je bil doktorski naziv v Avstro-Ogrski, ki so ga podelili arhitektu. Prejel ga je za že omenjene urbanistične načrte Ljubljane in Bielska v Šleziji. S tem nazivom je postal tudi formalno prvi urbanist monarhije. Istega leta je bil imenovan za osebnega svetovalca prestolonaslednika Franca Ferdinanda.

Dobival je pomembne projekte, ki so poveličevali uspehe monarhije. Izdelal je načrte za razne stavbe na Dunaju, ki jih občudujemo še danes (Portois&Fix, Artaria, Urania). Med deli, ki jih je zasnoval za Ljubljano, naj omenim Krisperjevo hišo, Hribarjevo hišo, kamniti podstavek za Prešernov spomenik na trgu pred frančiškansko cerkvijo, Dekliški licej (v njem zdaj deluje Ministrstvo za zunanje zadeve RS). Po njegovih načrtih je bil zgrajen tudi Narodni dom v Trstu (1904), ki so ga fašisti 13. julija 1920 zažgali. Po letu 1917, ko se je vrnil na Kras, se je posvetil delu pri »vstajenju iz ruševin«. Izdelal je načrte za 92 naselij v Posočju, na Krasu, v Vipavski dolini in južni Furlaniji. Veliko dela je posvetil obnovitvi in ureditvi Štanjela, kjer je bil v letih 1935 – 1945    župan. Tam je uredil Vilo Ferrari in Ferrarijev vrt. Od leta 1926 je bil član Nadškofijske komisije za sakralno umetnost v Gorici.

MAKS FABIANI IN JOŽE PLEČNIK

Svetovni narodni dom v Trstu

Maks Fabiani in Jože Plečnik, ki sta postavljala temelje moderne arhitekture na Slovenskem, sta bila sodobnika. Fabiani (1865 – 1962) je bil sedem let starejši od Plečnika (1872 – 1957), umrl pa je pet let za njim. Fabiani je dočakal 97 let, Plečnik pa 85. Odnosi med arhitektoma so bili prijateljski, vendar ne prav sproščeni. Spoznala sta se na Dunaju, kjer je bil Fabiani nekaj časa Plečnikov profesor. Ob Plečnikovi smrti je Fabiani v pismu izpovedal: »Plečnik je bil izrazit samouk. Šola ni imela nanj nobenega vpliva. Vse, kar je slišal, je sprejel na moč previdno in zadržano, velikokrat po napornem premisleku«. Fabiani, ki je iz Gorice večkrat prihajal v Ljubljano, je občudoval Plečnikov osebni arhitekturi ideal umetniško moč in je brez zavisti govoril, da je eden najboljših arhitektov svoje dobe.

Razlika med njima se je pokazala ob urejanju Ljubljane. Fabiani je bil predvsem tehnično izobražen urbanist in je v arhitekturi zagovarjal preproste linije v službi funkcionalnosti, Plečnik pa je bil »pesniško« ustvarjalen umetnik. Fabianija je zanimala Ljubljana predvsem kot funkcionalno urejeno mesto, Plečnika pa mesto kot simbol, kot umetnostno delo. Vendar pa so Fabianijeva dela imela velik vpliv na Plečnika, ki je svojega nekdanjega učitelja očitno cenil. Ko je po prvi svetovni vojni zaživela univerza v Ljubljani in je bilo razpisano mesto profesorja za arhitekturo, je Plečnik to nalogo sprejel šele potem, ko se je prepričal, da Fabianija ne bo v Ljubljano. Tehnična univerza na Dunaju je Maksu Fabianiju leta 1952 ob 50-letnici doktorata podelila zlati doktorat, Jožetu Plečniku pa častni doktorat. Po »veliko diplomo za življenjsko delo« je Maks Fabiani odšel 12. avgusta 1962 v Gorici.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ognjišče

Zbral in uredil: Franci Koncilija

50 LET OD SMRTI AMERIŠKE PEVKE JANIS JOPLIN (1970¬–2020)

Četrtega oktobra 2020 je minilo 50 let od smrti slavne ameriške pevke popularne glasbe Janis Joplin, ki se je v zgodovino zapisala kot ena ključnih osebnosti glasbene in kulturne revolucije šestdesetih let minulega stoletja. Življenje glasbene ikone, ki je na odru izpela lastno bolečino, sta prezgodaj prekinila alkohol in prevelik odmerek heroina. Umrla je na vrhuncu slave, stara komaj 27 let, v hotelski sobi v Hollywoodu.

Janis Joplin se je rodila leta 1943 v majhnem industrijskem mestu Port Arthur v južnem Teksasu (ZDA) v družini, kjer sta jo starša navdušila za glasbo. V zgodnjih najstniških letih je imela zaradi svojih naprednih prepričanj, zavzemala se je denimo za pravice afroameričanov, in slabe samopodobe velike težave z vključevanjem v družbo in je bila pogosto žrtev vrstniškega nasilja. Uteho je iskala v glasbi in se navduševala nad glasbeniki, kot so Bessie Smith, Odetta, Lead Belly in Big Mama Thornton.

Pri sedemnajstih letih je pobegnila od doma in začela peti v teksaških barih in klubih ter tako počasi zaslužila dovolj denarja za pot do Kalifornije. V San Franciscu se je pridružila skupini Big Brother & The Holding Company, ki je izvajala psihedelični rock. Ko je leta 1967 nastopila na festivalu Monterey Pop, je popolnoma očarala občinstvo. Ta nastop je skupini, zlasti pa Janis Joplin, odprl pot med zvezde. Kasneje je sodelovala še z različnimi zasedbami in posnela številne albume. Avgusta 1969 je nastopila tudi na znamenitem festivalu Woodstock v zvezni državi New York. Medtem ko je na odru blestela, pa se je za njim vse bolj krčevito borila z odvisnostjo od alkohola in heroina, ki ji je 4. oktobra 1970 vzel življenje. Stara je bila 27 let, zaradi česar jo uvrščajo v Klub 27, na seznam priljubljenih glasbenikov in umetnikov, ki so sloveli po tveganem načinu življenja in umrli pri tej starosti. H klubu prištevajo tudi Jimija Hendrixa, Briana Jonesa, Jima Morrisona, Roberta Johnsona, Kurta Cobaina in Amy Winehouse.

Leta 2015 so o življenju Janis Joplin posneli dokumentarni film Janis Joplin: Otožno dekle. V filmu so ob pomoči pevkinih prijateljev, sodelavcev, družinskih članov, ljubimcev in zbirke zelo osebnih pisem, ki jih je Janis Joplin pisala svojim najdražjim, izrisali kompleksen portret bistre, občutljive, a tudi ranjene in globoko osamljene duše, ki je na odru iskala le eno: ljubezen.

Viri in fotografije so s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

V O Š Č I L O

Na začetku adventnega časa leta 2020, časa, ki nas notranje prenavlja in pripravlja na praznovanje božičnih praznikov, vam želim samo dobro. Višek bomo doživeli prav na božični večer, ki v naša srca prinaša mir, veselje in ljubezen. Želim Vam, da boste na to sveto noč v družbi s tistimi, ki jih imate radi, ali pa celo z osamljenimi, trpečimi in bolnimi… Pogovarjajte se z njimi, s stiskom roke in nežnim poljubom na čelo pa jih boste neizmerno razveselili in osrečili. Ne pozabite tudi na prijazen in iskren nasmeh, ki nič ne stane, dela pa čudeže!

Vsem ljudem dobre volje želim blagoslovljene božične praznike, v novem letu 2021 pa obilo notranjega miru in ljubega zdravja.

S spoštovanjem.

Franci Koncilija, decembra 2020

REMINISCENCA NA PREŠERNOV 220. ROJSTNI DAN

UVOD

Jeseni leta 1953 sem začel hoditi v prvi razred edine osnovne šole v Novem mestu, ki je stala pod Marofom, najbolj obljudenim novomeškim gričem, poleg imenitne Gimnazije na sedanji Seidlovi cesti. Otroci politikov in pomembnih uslužbencev so imeli privilegij, da so v šolo hodili dopoldne, otroci delavcev pa smo v šolo hodili popoldne, mame obojih pa so gospodinjile doma. Tako sem kmalu začel spoznavati najpomembnejše slovenske pesnike in pisatelje, med njimi tudi dr. Franceta Prešerna.Vsako šolsko leto smo z zanimanjem poslušali učiteljice, ko so nam pripovedovaleo življenju in ustvarjanju našega najpomembnejšega pesnika Prešerna, ki so ga v njegovi rojstni vasi, Vrbi na Gorenjskem, otroci klicali kar »doktor Fig«. Fige je Prešeren kupil v Ljubljani in jih ravnodušno delil vaškim otročajem v Vrbi. No, v časih mojega odraščanja glede fig ni bilo nič drugače: svežih nismo nikoli jedli, suhe fige pa smo skupaj s pomarančami jedli samo za Miklavža in ob božičnih praznikih. Novemu letu pa takrat ljudje niso dajali takšnega pomena kot dandanes …

MOJA PODOBA PREŠERNA SE JE SPREMINJALA

V kasnejših letih, še vedno kot otrok, nisem Prešerna kot človeka in kot pesnika nikoli dobro razumel. Vedno se mi je dozdevalo, da je bil čudak in samotar. Kasneje sem do njega začutil celo odpor, saj smo se morali učenci za sleherni takratni državni praznik, 29. november, naučiti kakšno njegovo pesem: med njimi je bil »Sonetni venec« s čudovitim akrostihom Primicovi Juliji, najzahtevnejši. Bolj ko sem odraščal, bolj se je kasneje v meni spreminjala Prešernova podoba, predvsem zaradi naslednjih dogodkov, povezanih z Novim mestom:

Angela Smola
Julija Primic

1) Tako kot je domala sto let po Prešernovem rojstvu v kapiteljski cerkvi (današnji novomeški stolnici) pesnik Dragotin Kette zaljubljeno zijal v svojo muzo in neuslišano ljubezen Angelo Smola, tako je tudi Prešeren v trnovski cerkvi v Ljubljani občudoval svojo neuslišano ljubezen in muzo, Primičevo Julijo.

Grad Kamen
Primicova rojstna hiša v Ljubljani

2) Ko se je Primičeva Julija, poročena Scheuchenstuel, preselila na Grad Kamen v Novem mestu, je Prešeren s prijateljem Andrejem Smoletom večkrat prišel v Novo mesto, kjer sta čolnarila po reki Krki gor in dol, med tem pa je Prešeren neizmerno hrepenel po Juliji.

Andrej Smole
Grad Prežek

3) Na grad Prežek nad Orehovico pri Šentjerneju, neposredno ob robu širnih gorjanskih gozdov, ki je bil v lasti Andreja Smoleta, je Prešeren rad zahajal. Tam se je s prijatelji velikokrat veselil življenja in si z rujnim vincem hladil pekočo dušo in srce … 

4) Primičeva Julija je pokopana na pokopališču v Šmihelu v Novem mestu, kjer so ji Novomeščani postavili lep nagrobnik.

5) Zadnjič pa sem se s Prešernom poglobljeno srečaval na Srednji gradbeni tehniški šoli v Ljubljani, kjer nas je v tretjem letniku slovenski jezik učil profesor, ki je bil pravi Prešernoslovec, doma iz Prešernovega mesta Kranj. On je tako spoštoval Prešerna, da smo pri pouku slovenskega jezika vsako uro, in to celo leto, napeto poslušali profesorjeve razlage o pesnikovem življenju in o njegovem ustvarjalnemu opusu.

ZAKLJUČEK

prof. dr. Janko Kos

Znani kulturni ustvarjalec, akad. prof. dr. Janko Kos, je zapisal: »Ko se Slovenci znajdemo v težavah, kakršna je zdaj in kot bo prihodnja socialna kriza, se moramo zateči k Prešernu, ki je s svojim življenjem in delom pokazal, kako je treba vzdržati in ustvarjati v še tako težkih, poedincu in skupnosti nenaklonjenih časih. V življenju je videl dvoje poglavitnih vzgibov – strah in up –, in to dvoje je zdaj del našega življenja. Prešeren nas uči, da ne smemo podleči strahu in ne izgubiti upanja.«

Fotografije so s spleta.

Vir: Osebni spomini.

Avtor: Franci Koncilija

ADVENT, ČAS PRIČAKOVANJA …

UVOD

Adventni čas je za vernike čas duhovne priprave na božič. To je tudi začetek novega cerkvenega leta, ki se začne na prvo adventno nedeljo, ki je letos že bila, 29. novembra 2020. Zunanje znamenje adventa je adventni venec.

TEOLOGIJA ADVENTA

Kaj je pravzaprav »advent«? Ta latinska beseda pomeni dobesedno »prihod« –gre za prevod besedice parousia iz grškega izvirnika Sv. pisma, kar dobesedno pomeni navzočnost ali pa tudi prihod. Ta izraz pa se v svetni grščini nanaša le na prihod vladarjev ali bogov. Svetopisemski izraz paruzija pa pomeni Gospodov prihod v mesijanskem veličastvu starozavezne napovedi o Mesijevem (Odrešenikovem) prihodu. Cerkev pa v duhu pokoncilskih Splošnih določb o cerkvenem letu in koledarju o adventu v zgoščeni obliki pravi: »Adventni čas ima dvojen značaj: je čas priprave na Jezusovo rojstvo, hkrati pa je to čas, ko nas to spominjanje usmerja v eshatološko razsežnost drugega Kristusovega prihoda ob koncu časa in sveta.«

OD KOD IZHAJA ADVENTNI VENEC?

Prvi adventni venec je bil narejen sredi 19. stoletja v Nemčiji. Evangeličanski pastor Johanan Wichem je revnim otrokom naredil lesen obod, na katerega je namestil 24 sveč, 20 majhnih in 4 večje. S postopnim prižiganjem svečk so odštevali dneve do božiča. Ker je bil otrokom ta obred zelo všeč, so to vsako leto ponavljali. Ideja o tovrstnem odštevanju se je hitro razširila po vsej Nemčiji, kasneje pa še širše. Leseni obod so začeli krasiti z zelenjem, nato pa so pletli venčke samo še iz zelenih vejic. Tudi število svečk so zmanjšali in ohranile so se le še štiri, ki simbolizirajo štiri adventne nedelje. Ne glede na to, da se je videz venčka precej spremenil, pa namen ostaja enak.

Za večino je tak venček dekoracija, podvržena modnim trendom in vsako leto drugačna, za kristjane pa imajo posamezni deli venčka tudi globlji pomen. Pravi adventni venček je okrogle oblike, spleten iz zimzelenega rastlinja. Okrogla oblika pomeni popolnost, zvestobo in večnost, saj nima ne začetka in ne konca. Okrogla oblika adventnega venca pa spominja tudi na vence iz antičnih časov, ko so simbolizirali zmago nad sovražnikom. Adventni venec lahko tako predstavlja tudi boj proti zlu in grehu. Zelena barva in rastline spominjajo na življenje in nas spodbujajo k čuječnosti. Sveče na adventnem vencu so praviloma vijolične barve. Takšna je tudi liturgična barva duhovnikovih oblačil v tem času cerkvenega leta, pomeni pa spokornost in kesanje. Simbolika adventnega venca je tako bogata, da ni potrebe po dodatnih okraskih, ki bi kvečjemu zasenčili pravi pomen in namen tega običaja.

KAJ POMENIJO SVEČE NA ADVENTNEM VENCU?

Na prvo adventno nedeljo prižgemo prvo svečko, ki je znamenje upanja na prihod Mesije. Na drugo adventno nedeljo poleg prve svečke prižgemo še eno. Ta predstavlja ljubezen in jo nekateri imenujejo tudi betlehemska sveča. Spominja nas na jasli, kamor je Marija položila novorojeno dete. Tretja sveča je namesto vijolične lahko rožnate barve in predstavlja veselje ob skorajšnjem Jezusovem rojstvu. Nekateri jo imenujejo tudi sveča pastirjev. Tretja adventna nedelja se imenuje Gaudete, kar pomeni »veselite se«. Četrto adventno svečko prižgemo zadnjo nedeljo pred božičem. Imenuje se angelska sveča in pomeni mir, o katerem so prepevali angeli na sveto noč. Ker vsako nedeljo prižgemo svečo več in se svetloba povečuje, to simbolizira tudi naraščanje pričakovanja božiča. Štiri sveče pa lahko simbolizirajo tudi štiri strani neba, štiri letne čase ali štiri življenjske mejnike našega življenja, ki so: stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in konec sveta.

ZAKLJUČEK

Večinoma ljudje povezujejo priprave in praznovanje božiča z veseljačenjem in uživanjem ob dobri hrani in pijači. Pri pravoslavnih vernikih pa ni tako. Na božič se pripravljajo s postom, ki traja od 15. novembra pa vse do badnjega dne (božiča), ki ga zaradi uporabe julijanskega koledarja pravoslavni verniki praznujejo 7. januarja.

Šele zavedanje, da bistvo praznikov ni v obilnih pojedinah, dragih darilih in pisanih okraskih, nam bo prineslo najlepše doživet božič. Preseganje materialnih vidikov praznikov nam da priložnost za polnost doživetja. Najdragocenejše darilo, ki ga za božič lahko podarimo svojim bližnjim, pa je naš čas, iskren pogovor, prijazen nasmeh, potrpežljivost, mir in veselje. Vse to nič ne stane, zelo pa osrečuje, še posebej vse, ki so osamljeni in v stiski …

Fotografije so s spleta

Viri: Ognjišče, Časnik in Leto svetnikov

Zbral in uredil: Franci Koncilija

OBUJANJE SPOMINOV IN POKLON LJUBLJENIM

Že pred našim štetjem so naši predniki po takratnih poganskih verovanjih praznovali dan mrtvih in sicer 1. novembra. To je bil čas, ko se je poletje končalo in nastopilo je zimsko obdobje. Ta dan se je po njihovem verovanju preselil tudi v drugo dimenzijo, kjer niso obstajali ne preteklost, sedanjost in prihodnost. Bil je nekakšna tančica med življenjem in smrtjo. Duše umrlih so se vračale na Zemljo in obiskovale svoje še živeče sorodnike, ki so jih tudi primerno počastili. Pripravljali so pojedine in jih poskušali čim lepše pogostiti, saj so bili prepričani, da jim bodo pomagali naslednje leto in bo obilo pridelkov in tudi, da jih bodo varovali pred vsemi zli duhovi, skratka, da jim bodo olajšali življenje.

Ta poganski praznik se je obdržal skoraj vse do leta  osemsto našega štetja. Ko je svet preplavilo krščanstvo, je to animistično-pogansko čaščenje zatrlo. Krščanstvo je na podlagi poganskih verovanj za vsakega svetnika oziroma mučenika posvetilo en dan v letu, ker pa je v letu premalo dni za vse, je papež Gregor III. v Baziliki Sv. Petra v Rimu posvetil poseben oratorij in vse združil na en dan. Tako je 13. maj sčasoma postal dan mrtvih oz. vseh Svetih. Ker pa se je v Rim tega dne vedno zgrinjala množica romarjev, hrane pa ni bilo dovolj za vse v tem letnem času, je leta 835 našega štetja papež Gregor IV. praznik prestavil na 1. november, ko je bilo hrane na pretek.

Praznik spomina na mrtve v različnih kulturah počastijo na različne načine. Recimo v Mehiki prinašajo na grobove hrano in pijačo, prav tako na Kitajskem, Japonskem in v Indiji. Tibetanci izgovarjajo budistične mantre ob mogočnih zvokih gonga, Filipinci  namesto žalosti izražajo svoja čustva s plesom. V Afriki je dan posvečen plesu v maskah.

Pri nas počastimo pokojne s svečami in rožami, pri čemer pa pretiravamo. Smo poleg Hrvatov in Poljakov država, ki porabi največ sveč in pri tem ne mislimo na onesnaževanje okolja in na naše potomce, saj minejo stoletja preden se plastika razgradi. Na žalost pa je tudi ta praznik skomercializiran in vse se gleda samo skozi denar.

Pokopališča so prepolna ljudi, ki ustvarjajo velik hrup in se postavljajo eden pred drugim, kdo ima lepši spomenik, več sveč in lepši šopek. Pozabljajo, da je pokopališče kraj miru in tišine, kraj razmišljanja in povezanosti z umrlim. Njemu sveče in rože ne pomagajo nič, ne morejo ga oživeti. Vsa svetost in intimnost tega kraja se je izgubila. Bilo bi boljše, če bi grobove obiskali večkrat na leto in se kakšno minuto v mislih poklonili spominu, tako pa na ta dan pretiravajo, ogovarjajo drug drugega in pravzaprav pozabijo, da so prišli počastit svojega preminulega.

Sama grem na pokopališče večkrat na leto in se lahko v miru in tišini pogovorim s svojimi ljubljenimi, jim povem žalostne in tudi vesele trenutke, ki jih živim in se s hvaležnostjo zahvaljujem za vse lepo in dobro, kar so storili zame, za vse njihove nauke in prosim naj me v duhu vodijo še naprej. Domov se vrnem pomirjena saj je v mojem srcu njihova duša, ki me spremlja in daje moč za naprej. Tako niso mrtvi, živijo z menoj.

Dan mrtvih ali lepše rečeno dan spomina na naše ljubljene je tudi družinski praznik. Bližnja in daljna rodbina se zbere in obuja spomine, ki so bili lepi in jih ne bomo nikdar pozabili. Čutimo, kakor, da so z nami in sodelujejo v našem pogovoru. Morebitne zamere so na ta dan pozabljene. Lahko bi rekla, da smo res poganskih korenin pri našem verovanju in tega se ne smemo sramovati, saj to je naša dediščina, ki jo vse premalo spoštujemo.

Vsako leto se na pokopališče drenjajo nepregledne množice, promet je obupen. Kako bo pa letos, saj nas ta virus ovira pri vsem. Kako se bodo ljudje držali proti koronskih ukrepov. Saj bo nemogoče držati razdaljo 1,5–2,0 metra in ali bodo nosili vsi zaščitne maske. Upajmo, da bodo omejitve vse to res preprečile, sicer bo nemogoče zajeziti virus. Mislim, da bi pokojni razumeli, če jih to leto ne bi obiskovali tako množično, saj je otroško zdravje in življenje vseh najbolj pomembno in ni potrebno, da virusu dovolimo prevlado.

Vsem želim lep družinski praznik, ki naj poteka v miru ob pripovedovanju življenjskih resnic svojim otrokom in vnukom in naj jih učijo spoštovanja tako do živih, kakor tudi do mrtvih.

Emilijana Crgol

SIJOČI UMETNIK NOVOMEŠKE POMLADI

V zgodovini Novega mesta je bil leto 1920 izjemnega pomena za duhovni preporod slovenske umetnosti in predstavlja začetek slovenskega avantgardnega gibanja. Mladi kulturniki Božidar Jakac, Marjan Mušič, Ivan Čargo, Zdenko Skalicky in drugi so pod pokroviteljstvom slikarja Riharda Jakopiča pripravili vrhunski kulturni dogodek na treh različnih lokacijah. Razstava likovnih del je bila v Windischerjevem salonu v Kandiji, na gradu Kamen je bil koncert Marija Kogoja, v Narodnem domu pa sta brala svoja dela Anton Podbevšek  in Miran Jarc. Novomeška pomlad je izjemna duhovna in umetniška dediščina našega mesta, ki je Slovence postavila v bok z drugimi evropskimi narodi. V počastitev 100-letnice odmevnega dogodka je Mestna občina Novo mesto letošnje leto razglasila za leto Novomeške pomladi.

Božidar Jakac je bil eden izmed glavnih akterjev Novomeške pomladi. Rodil se je 19.  julija 1899 v Novem mestu, pred 121 leti. Ljubezen do rodnega kraja sije iz mnogih njegovih stvaritev in odseva tudi v poeziji Severina Šalija, ki mu je ob njegovi 60. letnici posvetil pesem Sijoča paleta.

SEVERIN ŠALI –  SIJOČA PALETA

(Mojstru in prijatelju Božidarju JAKCU ob šestdesetletnici)

Svetlo ti zdaj zori jesen .. .

Nebo je čisto in obzorje

odpira se kot dobro morje

brez viher in grozljivih sten.

In sije svet ko v tajnem čaru,

miru, tišin, prečudnih barv.

                 Ko zreš ta polja, hoste, griče,

                 ki v njih so vzklili sinji cveti

                 te zemlja, ki si na paleti

                 oživljal jo, spet s srcem kliče.

                 Pomlad,  ki šla je kot na begu,

                 ti zre v oči na mirnem Bregu.

Kar je bilo, je znova blizu,

kot zdaj bi s čopiča kanilo,

nič ni v daljavo zatonilo:

odkriva se v prežlahtnem nizu.

Oči so polne barv, vedrine,

uprte kvišku in v globine.

                  Ta Zemlja, Ti in tvoje Mesto

                  ste skupaj, kot v žarišču, eno:

                  v en lik in sliko spremenjeno,

                  v menjavi časa vedno zvesto.

                  Zori jesen… in na paleti se polno novih tonov sveti.

Vir: Šalijeva pesem je bila objavljena 16. julija 1959 v Dolenjskem listu.

Fotografije so s spleta.

Zbrala in pripravila: Rezka Povše, članica KDSŠ

V SPOMIN AKADEMIKU FRANCETU BERNIKU, NEKDANJEMU TAJNIKU IN UREDNIKU SLOVENSKE MATICE

Na Slovenski matici nas je dosegla žalostna vest, da je v 93. letu starosti umrl literarni zgodovinar, pisatelj in akademik dr. France Bernik, med letoma 1961 in 1972 tudi cenjeni tajnik in urednik Slovenske matice. Težko je v kratkem zapisu zaobjeti vse njegovo izjemno bogato profesionalno in družbeno angažirano delovanje, zato naj izpostavimo najprej to, da ga bomo v našem spominu ohranjali kot zelo zavzetega, vedno hitro odzivnega, predvsem pa strpnega, širokega, modrega človeka neizmernega znanja ter strokovne in splošne kulturne razgledanosti.

Rojen 13. maja leta 1927 v delavski družini v Zapužah pri Ljubljani, je leta 1951 diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, bil iz političnih razlogov leta 1957 iz ljubljanske univerze izključen, tri leta pozneje pa na isti fakulteti doktoriral na temo poezije Simona Jenka. Po več kot desetletnem delovanju v vlogi tajnika in urednika na Slovenski matici, je med letoma 1972 in 1999 deloval na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, kjer je postal znanstveni svetnik in redni profesor zgodovine slovenske književnosti. Od leta 1983 je bil izredni, od 1987 redni, od 2003 pa častni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, od 1992 do 2002 je bil tudi njen nadvse ugleden predsednik.

V svojem znanstvenem delu se je posvečal predvsem slovenski književnosti 19. in 20. stoletja, tj. obdobju, v katerem je tudi slovenska književnost ob prelomu iz realizma v moderno postavila temelje sodobni književni umetnosti in se s Cankarjem in drugimi avtorji tistega obdobja enakovredno vključila v zakladnico svetovne književnosti. Tako je Bernik v svojem opusu, ki obsega več kot 700 znanstvenih in strokovnih del, objavljenih pri domačih in tujih založbah, na slovensko književnost gledal predvsem z zornega kota evropskega konteksta. Bil je tudi med prvimi literarnimi zgodovinarji, ki je namesto pozitivističnega pristopa zagovarjal metodo imanentne interpretacije, pri raziskavah pripovedne proze pa dognanja sodobne narativistike. Največ svoje znanstvene pozornosti je posvetil Ivanu Cankarju, ki ga je dojemal kot izjemno večplastno osebnost, zaradi česar tudi njegova dela omogočajo številne interpretacije, pri čemer pa vsako literarno delo vendarle tudi zavezuje, zato je po Bernikovem prepričanju relativistični pogled na literaturo utemeljen, a tudi zamejen. Poleg raziskovalnega je bilo zelo dragoceno njegovo uredniško delo pri zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki ga je prevzel po smrti Antona Ocvirka in ta znanstveno-založniški projekt vodil z vso strokovno zavzetostjo do leta 1981. Prav tako je vrsto let deloval kot član uredniškega odbora Slavistične revije, bil sourednik zbirke Korespondence pomembnih Slovencev pri SAZU in član uredniškega odbora Slovene Studies (ZDA – Kanada).

Svoje znanje in poglede je France Bernik širil na mnogih znanstvenih posvetovanjih in univerzah doma in v tujini. Postal je častni član Slavističnega društva Slovenije (1996), Ameriškega biografskega inštituta (1996), Društva za slovenistične študije v ZDA (1997) in Univerze v Mariboru (2002). Prav tako je bil dopisni član Akademije znanosti v Göttingenu in redni član Leibniz-Sozietät Berlin. Za svoje delo je prejel številna slovenska in tuja priznanja.

France Bernik

S svojim delovanjem je France Bernik zaznamoval tudi Slovensko matico. V svojem enajstletnem službovanju v najstarejšem slovenskem znanstveno-kulturnem društvu je uredil kopico knjig, se posebej razveselil izdaje priredbe svoje doktorske disertacije Lirika Simona Jenka (1962), prispeval levji delež pri zborniku ob prvi stoletnici društva Slovenska matica 1864–1964 (1964), se z njeno slikovito preteklostjo srečal še v drugih primerih, npr. ob izboru del in pisanju spremne študije o nekdanjem predsedniku Franu Levcu v knjigi Eseji, študije in potopisi (1965), v času Bernikovega urednikovanja so uvedli novo zbirko Spomini in srečanja in izdali prvo številko Zbornika za zgodovino naravoslovja in tehnike (1971). Tudi po odhodu na novo službeno mesto je ostajal zvest član Matice, bil dolgoletni član njenega Upravnega odbora in Založniškega odseka in se na sejah aktivno in konstruktivno vključeval v razprave. Še vedno je ostajal tudi avtor Matičinih publikacij, bodisi kot urednik, pisec študij ali knjig. Med ostalimi je leta 2013 pri Slovenski matici izšla Kronika mojega življenja, v kateri je Bernik popisal svoje bogato življenje in delo.

Nedvomno sta to bila življenje in delo, ki so ju zaznamovali predvsem strpnost do drugače mislečih in čutečih, nasprotovanje vsakršnim, ideološkim, eksistencialnim ali estetskim redukcionizmom in prepričanje, da za človeštvo ni izhod v absolutni individualni zavesti, pač pa tudi v občutku skupinske pripadnosti. Zaradi njegovega globokega humanizma nam bosta življenje in delo akademika Franceta Bernika ostajala kot čudoviti zgled v trajnem spominu.

Akad. prof. dr. Franceta Bernika je odlikoval tudi sveti papež Janez Pavel II. Takratni apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Edmond Farhard mu je 20. januarja 1997 na nadškofiji v Ljubljani vročil papeško pismo – Red sv. Gregorja Velikega z veliko srebrno medaljo in listino o imenovanju za viteza komendatorja – Eques commendator Ordinis sancti Gregorii Magni. Pod odlikovanje se je podpisal papež Janez Pavel II.