Arhivi Kategorije: Spominjamo se

Internetno spominsko obeležje

S tem internetnim
spominskim obeležjem
se zahvaljujemo tistim Novomeščanom,
ki so leta 1745 imeli vizijo in pogum,
da so cesarici Mariji Tereziji
predlagali,
da bi v Novem mestu imeli gimnazijo.

Cesarica Marija Terezija
je 8. avgusta 1746 podpisala listino,
s katero je dala novomeški gimnaziji
pravico javnosti –
prvi v habsburški monarhiji.

Hvaležni Novomeščani

Objavljeno 7. aprila ob občinskem prazniku Novega mesta  v evropskem letu kulturne dediščine 2018. Na ta dan je vojvoda Rudolf IV. Habsburški leta 1365 Novemu mestu podelil mestne pravice.

Odbor za promocijo kulturne dediščine Novega mesta

Ivan Vrhovec o ustanovitvi gimnazije v Novem mestu (preberi)

BOŽIDAR JAKAC, PODOBA IN MOČ KRAJINE

Jakčev dom, 8.2.–20.4.2019

Z razstavo Podoba in moč krajine obeležujemo 120. obletnico rojstva našega rojaka Božidarja Jakca, akademika, umetnika, ki je v dolenjski pokrajini in njenem glavnem mestu našel trajno spodbudo za svoje ustvarjanje ter ju slavil z mnogimi upodobitvami.

Domala celoten ustvarjalni opus svoje risarske in slikarske ustvarjalnosti, kar 828 del, je Božidar Jakac leta 1984 podaril Novemu mestu oziroma Novomeščanom in ga razstavil v trajen spomin, ki je dobil mesto v stalni zbirki Dolenjskega muzeja, v Jakčevem domu. Izbor darovanih Jakčevih del, ki se vsebinsko nanašajo na podobo krajine, je predstavljen na tokratni razstavi. Razstavljene so krajine, ki so nastale nazačetkih Jakčevega ustvarjanja, pod mentorstvom Riharda Jakopiča, sledijo v ekspresionističnem duhu ustvarjene krajine ter najštevilčnejše krajine, nastale v poznejših fazah, ko je bil njegov osebni likovni izraz zaznamovan z noto liričnega realizma.

Jakac je prepotoval mnogo držav in na teh popotovanjih neprestano risal, slikal, filmal in fotografiral. Tako se je v njegovi zapuščini nabrala množica upodobljenih krajin, ki bi jim lahko rekli kar portreti pokrajin, saj je v njih poleg vizualne podobe iskal in slikal duhovni portret krajine. Jakčeva iskrena in globoka navezanost na domačo pokrajino ter rojstni kraj se kaže v številnih motivih, zato posebno mesto na razstavi predstavlja ravno podoba Dolenjske. 

Pripravila: Jasna Kocuvan Štukelj, kustosinja umetnostna zgodovinarka

OPOMBA: Zaradi izrecne prepovedi dedičev, slik Božidarja Jakca  ni dovoljeno objavljati! Simbolno prilagamo fotografijo Novega mesta. Kdor more, naj razume! (Foto: F. K.)

Franci Koncilija

POZABLJENI ŠALIJEVI PESMI

Novomeški pesnik in prevajalec ruske književnosti v slovenski jezik Severin Šali, po njem se imenuje tudi naše društvo, je bil med drugo svetovno vojno eden redkih kulturnih ustvarjalcev, ki niso spoštovali ukaza Osvobodilne fronte (OF) KPS o prepovedi kulturnega ustvarjanja med drugo svetovno vojno. Svoje pesmi je pogumno objavljal v Slovenčevem koledarju in drugod.

Severin Šali se je že leta 1938 zaposlil v Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani, kjer je hitro napredoval iz prodajalca knjig v lektorja, knjižnega svetovalca in urednika. Tam je leta 1940 izdal svojo prvo pesniško zbirko Slap tišine. Med vojno je bil tudi urednik Slovenčeve knjižnice, kjer je izdal dve pesniški zbirki: Srečevanja s smrtjo (1943) in Spev rodni zemlji (1944). Zaradi tega ga je po vojni nova oblast kaznovala tako, da je bil domala deset let brez službe. Najpomembnejše pa je, da je bil njegov sodelavec in osebni prijatelj prof. France Pibernik, ki je o njem že napisal knjigo z naslovom: Pesnik Severin Šali. Dokumenti, pričevanja in presoje. Predstavitev knjige bo v začetku oktobra letos. Ko sem nedavno malo »pospravljal« svoj knjižni fond, sem z velikim veseljem našel dva Slovenčeva koledarja iz let 1944 in 1945, v njiju pa dve Šalijevi pesmi, ki ju z veseljem objavljamo.

Fotografije: Franci Koncilija in s spleta

Pripravil: Franci Koncilija

200 LET OD SMRTI VALENTINA VODNIKA

O Valentinu Vodniku (3.  2. 1758–8. 1. 1819), slovenskem duhovniku, pesniku, učitelju, jezikoslovcu, prevajalcu, časnikarju, arheologu, numizmatiku, astronomu in politiku smo na društveni spletni strani že pisali. Ob 200-letnici smrti pa želim opozoriti bralce na neko drugo Vodnikovo ustvarjalno razsežnost. Vedno sta me namreč vznemirjala Vodnikov pogum in navdušenje nad Francozi v času Ilirskih provinc (1809–1813). Občudoval je njihovo priznavanje naravnih pravic narodov in upal, da bo slovenski jezik veljaven v šolstvu in drugod. Tako je nastala njegova pesem Ilirija oživljena, v kateri časti Napoleona kot znanilca svobode. Poiskal sem razpravo o Vodniku kot nacionalnopolitičnem pesniku slovenskega razsvetljenstva, ki jo je leta 1988 napisal akad. prof. dr. Janko Kos, in jo pripravil za objavo na spletni strani KDSŠ.

UVOD

Literarni zgodovinar Janko Kos v svojem prispevku Valentin Vodnik kot nacionalnopolitični pesnik slovenskega razsvetljenstva postavlja Vodnikove nacionalnopolitične pesmi, predvsem odi Ilirija oživljena in Ilirija zveličana, v tesnejšo zvezo z nacionalnopolitično miselnostjo tedanjih slovenskih razsvetljencev, zlasti Linharta, Zoisa in Kopitarja. Razčlemba razvoja te miselnosti med letoma 1791 in 1816 vodi do sklepa, da je Vodnikova nacionalnopolitična poezija predvsem poetična formulacija programskih zasnutkov slovenskih razsvetljencev v obdobju francoske revolucije, napoleonskih vojn, jožefinskih reform in restavracije tematizirane nacionalpolitične problematike slovenstva.

POMEN VODNIKOVIH PESMI

Vodnikove nacionalnopolitične pesmi so v marsikaterem pogledu izjemnega pomena, saj so se uveljavljale kot prve v pravem pomenu slovenske politične pesmi. Z njimi se namreč začenja ne samo nacionalnopolitična poezija v slovenskem kulturnem prostoru, ampak že tudi nacionalnopolitična miselnost sploh. Škoda je, da literarna zgodovina pa tudi slovenska politična zgodovina temu nista posvetili zadostne pozornosti. Vodnik je začel pisati politično poezijo z elegijo ob smrti cesarice Terezije, ki ji je posvetil pesem Kraynske modrine žaluvanja nad smertjo Marie Terezije predmodre cesarice in jo objavil leta 1781 v tretjem zvezku Pisanic. V tem času, po smrti Antona Tomaža Linharta, je bil Valentin Vodnik glavni Zoisov literarni sodelavec na področju časnikarstva in jezikoslovja, saj je veliko objavljal v takratnih Lublanskih novicah.

ILIRIJA OŽIVLJENA

Skupaj s pesmijo Ilirija oživljena ter Ilirija zveličana, ki jo je napisal v letu 1816–1817, je dosegel vrh politične ustvarjalne poezije. Obe pesmi obravnavata isto temo, to je restitucijo nekdanje »Ilirije« kot posebne državne tvorbe, vendar vsaka drugače, primerno takratnim zunanjim zgodovinskim razmeram. Ilirija oživljena opeva vrnitev »ilirske« državnosti v okviru političnega zemljevida Evrope, kot ga je ustvarila Napoleonova osvajalna politika, Ilirija zveličana pa govori o isti stvari, vendar o času evropske restavracije po Metternichovih predlogih in po sklepih dunajskega kongresa, potrjenih z ustanovitvijo »svete alianse« po letu 1814. Šele s tem je stopilo slovensko pesništvo v območje tematike, ki je v sklenjeni črti od Prešernove Zdravljice prek Jenkovih, Gregorčičevih, Aškerčevih, Župančičevih pesmi do Gradnikovih, Kajuhovih ali Borovih verzov, v katerih se je prikazoval slovenski narodni položaj od prve do druge svetovne vojne, ustvarjala poseben segment slovenske politične poezije.

ZAKLJUČEK

Dejstvo je, da je bila Vodnikova nacionalnopolitična misel slovenskih razsvetljencev precej zastarela, že kar anahronistična, skratka pod vplivom takratnih podob evropskega humanizma. Navkljub tej navidezni pesniški preobleki pa se v Vodnikovih odah skriva miselnost, ki je sodobna. V obeh »Ilirijah« uveljavlja načela, da narod ni pasiven objekt, ki se prilagaja monarhičnemu legitimizmu, ampak je sam na sebi edini izvir legitimnosti. Tako s pomočjo Vodnikovih pesmi slovenski narod postane historični subjekt s svojo posebno svobodo, voljo in usodo.

(Vir: Slavistična revija, letnik 36, št. 1/1988, str. 13– 32)

 

Na koncu objavljamo Vodnikovo pesem Dramilo.

D R A M I L O

Slovenc, tvoja zemlja je zdrava 
in pridnim nje lega najprava. 
Pólje, vinograd, 
gora, morjé, 
ruda, kupčija 
tebe rede. 

Za uk si prebrisane glave 
pa čedne in trdne postave. 
Išče te sreča, 
um ti je dan, 
našel jo boš, ak 
nisi zaspan. 

Lej, stvarnica vse ti ponudi, 
iz rok ji prejemat ne mudi! 
Lenega čaka 
strgan rokav, 
palca beraška, 
prazen bokal.

STO LET OD IZDAJE EX PONTO, PRVE KNJIGE IVE ANDRIĆA

Interpretacija lirične proze

UVOD

Ne samo v Sloveniji, tudi na Hrvaškem in v Srbiji, kjer si tako eni kot drugi kot svojega rojaka lastijo pisatelja, pesnika in Nobelovega nagrajenca (1961) za književnost Iva Andrića (1892–1975), je bila letos domala prezrta stota obletnica izdaje prve njegove knjige Ex Ponto. V lirični prozi Andrić izraža pesimizem pred božjim obličjem. Z molitvijo se obrača na Boga, ki se mu zdi po »kierkegaardovsko« molčeč in odmaknjen. Predaja se duhovnemu trpljenju in črnogledosti, hkrati pa protestira, da je človek celota duha in telesa. Vsemu temu navkljub pa Boga postavlja v središče svojega življenja. Zavezan krščanstvu razmišlja o duši in prodira v njeno globino, hkrati pa ga je groza grešnosti in neobvladovanja samega sebe, še posebej na področju spolnosti.

    

KAKO JE NASTALA TA KNJIGA?

Lirična proza ali pesmi v prozi z naslovom Ex ponto so sestavljene iz dveh delov: tako imenovanega mariborskega – bivanja v zaporu – in zatem občutkov, ki ga prevevajo na svobodi. Naslov knjige je prevzet po pesmih o trpljenju v izgnanstvu rimskega pesnika Publija Ovidija Nazona (43 pr. Kr. – 17 po Kr.), ki ga je cesar Gaj Avgust Oktavijan izgnal v mesto Ponto na obali Črnega morja. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi z Ivom Andrićem, ko ga je avstro-ogrska policija na začetku prve svetovne vojne zaprla zaradi svobodomiselnosti in ljubezni do njegovega naroda. Lirično prozo Ex Ponto je Andrić napisal leta 1914, na svobodo pa je prišel šele leta 1917. Srbski literarni kritik in esejist Petar Džadžić, pisec spremne besede k slovenski izdaji (Ivo Andrić, Ex Ponto, Nemiri, Lirika, 1977), ima delo za melanholično stilizirano prozo, ki se je iz mladega umetnika iztrgala kot »človeški glas nemira, neiznajdljivosti in iskanja opore«. Džadžić opozarja, da spada Andrić v generacijo, ki je življenjsko dozorevala v vojnem času, v katerem se je spreminjala podoba sveta. Vnaprej je bila določena za nošenje težkega bremena in prevzemanje vloge v zgodovinskem preobratu.

OSAMLJENOST KOT TRAGIKA ŽIVLJENJA

Knjiga Ex ponto je besedilo, ki ga je avtor napisal s posebno intenco, z željo, da bi nagovoril sorodne trpeče duše in take, ki čutijo enako kot on sam, najbrž tudi s predvidevanjem umetniškosti in estetske vrednosti.V tišini, ki mu jo je darovala usoda, je vse njegovo: vera, ki jo je rešil pred številnimi porazi, samotna radost in upanje trpina.Pisec opiše samega sebe: ima se za človeka nestalnega srca, posameznika z nemirno preteklostjo in mračno prihodnostjo, trpina, ki grenko življenje brez miru in radosti prestaja ob tujem kruhu, preganjajo ga blodnje in iskanje, bičan je od strasti, spodjedata ga greh in boj zoper grešnost, dogodki so ga pretresli. Čeprav je šele na začetku življenja, je že ves podrt in poteptan. Mladi Andrić se ima za nesrečnega pesnika in melanholika – občutljivega človeka, ki se mu dogodki pojavljajo v sanjah in slutnjah, predmet razmišljanja so zanj smrt in njene skrivnosti, bojuje se s hipertrofijo duše ter je živa disonanca tega bojevitega in krutega planeta.Vsa tragika njegovega življenja, kot pravi, se lahko skrči v eno samo besedo – samota. Duša človeka nikoli ne zapusti, saj spremlja telo v vseh njegovih blodnjah kot poziv in opomin, v samoti ga čaka vsa tiha in s potrpežljivo ljubeznijo. Zunaj sebe avtor sluti zadah propadanja ter nečisto in vdano umiranje. Življenje je zanj dolgo in mučno, zato se vprašuje, kako naj ga prebrodi, kadar ga obideta utrujenost in želja po smrti. Največja nesreča in najstrašnejša kazen njegovega življenja sta v tem, da je obsojen živeti sam.

ANDRIĆEVA VERA V BOGA

Ivo Andrić je religiozen človek, njegova vera pa ni brez dvoma, v njej so tudi razpoke. Bogu ne bi bilo treba, predvideva, skušati toliko ljudi in jih voditi na strašni kraj, kjer postaneta življenje in smrt eno in isto. Niti v največji pokornosti ne more razumeti, zakaj je od vseh bitij samo človeku dano, da lahko zasovraži svoje življenje. Zaupa v božjo previdnost in dojema nevidno logiko vsega dogajanja v človekovem življenju. Z besedami, mislimi in z vso globino svojega bitja čuti čudovito in neizprosno ravnotežje, ki vlada v vseh odnosih. Celo na to pomisli, da življenje vrača samo tisto, kar ljudje dajejo drug drugemu. Paradoksalno je njegovo spoznanje, da je v njem vse mrtvo, vseeno pa mu je tako čisto dobro. Videti je, kot da bi svojo individualno stisko rad nekako uskladil z božjim načrtom. Z vso dušo hrepeni po miru in prosi Boga, naj mu da vedro in tiho življenje, da se ne bo več trgal v sebi in se spopadal s svetom.

ANDRIĆ IŠČE REŠITVE

Ali obstajata rešitev in morebitni izhod iz brezupnega položaja? Skozi temo in razdvojene misli prodira šum velikega svobodnega in daljnega življenja in sveta. Andrić poziva, da je treba moliti in ljubiti naravo, največ ljubezni pa prihraniti za ljudi in biti do njih usmiljen. Velik pomen imata tudi odpuščanje in večni mir. Vprašuje se, kje je ljubezen, kam naj beži pred zlom in kje naj se skrije pred sovraštvom. Žal mu je človeka, vendar zanj obstaja tudi zanesljiv izhod in možnost vztrajanja, to je molitev. Vsi tisti, ki trpe in umirajo za svoje resnice, so eno z Bogom in človeštvom.Pri tem bi bil sam rad čist, močan in svoboden. Do trpljenja soljudi je sočuten. Ohranja zaupanje v močno ljubezen, ki blaži bolečino in stopa svetla in prekaljena na pot ustvarjanja. Njegove misli skrivajo v sebi lepoto vsega sveta, vsebina njegovega življenja je postala neuresničljiv sen. In tako življenje mineva, toda v trenutku smrti lahko pokaže na svoje hrepenenje kot edino veliko, resnično in lepo stvar v svojem bivanju. Slavo poje Bogu in blagoslavlja njegove odločitve. Bog da kratko življenje in veliko, zagonetno smrt, ljudje so del božjega načrta, pridejo na svet in se na njem veselijo in namučijo. Ljubi sirote in slavi siromaštvo in tiste, ki imajo tihe in čiste radosti ter upanje v trpljenju. Pomirjata ga narava in prijeten občutek opravljenega dela.Do ljudi čuti veliko ljubezen, do njihovih zadev, sreče in nesreče, greha in strasti, trpljenja, bojev in porazov, zablod in žrtev, skratka vsega, kar je človeškega na tem planetu. Na ta način tudi sam nosi delček velikega križa, ki je naložen človeštvu.

ZAKLJUČEK

Čeprav avtor obupuje, življenje zmaguje. Spoznanje, da evdajmonizem (blaženost) zanj ni uresničljiv, sprejme resignirano in spravljivo. Verjame, da je njegova življenjska pot določena in skrita v neznanem božjem načrtu. Ivo Andrić se ne osvobodi Kierkegaardovega premisleka, s katerim se je začel eksistencializem, in se noče pomakniti v drugačno samo(od)reševanje. Sartrovo izročanje svobodi, obsojenost nanjo in človekova odgovornost za samega sebe so se zgodili pozneje, Nietzschejeva trditev, da je bog mrtev, pa je bila že dlje časa glasna. Tako kot Kierkegaardov Bog je bil tudi Andrićev Stvarnik največkrat gluh in odmaknjen, še posebej molčeč ob človekovem trpljenju.

Andrić se v Ex Pontu s tem sprijazni! Toda tedaj se je vse skupaj šele začelo. Njegov obsežni pisateljski opus, ki je nastajal v nadaljnjem ustvarjalnem obdobju in razgibanem življenju, ter Nobelova nagrada potrjujeta, da je našel samega sebe. Šele ko se je popolnoma izročil človeštvu, se je umetniško uresničil in potrdil.

(Vir: Locutio, prva slovenska literarna revija, št. 103/1918, fotografije: s spleta)

 

Zbral in uredil: Franci Koncilija

BOŽIČ, EPIFANIJA BOŽJE LJUBEZNI

Bistveno sporočilo božiča ali praznika Gospodovega rojstva je epifanija skrivnosti božjega učlovečenja, enkratnega poljuba nebes in zemlje. Rojstvo Jezusa Nazarečana v Betlehemu pomeni vstop božje Besede (Dabar) v zgodovino sveta zaradi ljubezni do človeka. V Janezovem evangeliju namreč beremo: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega Sina, da bi se nihče, kdor vanjveruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jn 3,16). Vsebina božičnega praznovanja je torej edinstven začetek pobožanstvenja človeka in sveta, ki bo dovršen ob drugem Kristusovem prihodu ob koncu časa. Sin božji je postal človek, da bi človek postal božji posinovljenec, božji otrok – poveličana materija.

   

BREZ VERE NI ODREŠENJA

Da vse to lahko razumemo, je nujna preobrazba našega mišljenja, volje in delovanja, bistveno pa je naše ponotranjenje, pogum za odločitev in sestop s piedestala človeške vsemogočnosti. To pa pomeni, da o Jezusu ne razmišljamo z vidika posvetnosti, ampak ga sprejemamo za merilo in vzor našega načina življenja. To spreobrnitev je žal mnogim ljudem težko uvideti, še težje izvesti. O zgodovinskih in verodostojnih dokazih o resničnem Jezusovem rojstvu, da se je rodil v določenem času in prostoru, danes nihče več ne dvomi. Tisti čas so močno zaznamovale naslednje zgodovinske osebnosti: rimski cesar Avgust, prokurator v Judeji Poncij Pilat, vladar Judeje Herod Veliki ter zgodovinarji Tacit, Plinij mlajši, judovski zgodovinar Jožef Flavij in drugi. Za mnoge je problem vera, brez katere ni mogoče sprejeti božjega odrešitvenega načrta in središčne vloge človeka v njem.

JAKOBOV PROTOEVANGELIJ O JEZUSOVEM ROJSTVU (11,1–3)

…Tedaj stopi pred njo Gospodov angel in reče: »Ne boj se, Marija, kajti pri Gospodu si našla milost, ki presega vse stvari. Po njegovi besedi boš spočela otroka.« Ko je to slišala, je začela razmišljati in si govorila: »Z Gospodom, živim Bogom, naj spočnem otroka in ga nato rodim kot vsaka ženska?« Gospodov angel ji pravi: »Ne tako, Marija! Gospodova moč te bo obdala, zato bo tvoj otrok svet in se bo imenoval Sin Najvišjega. Daj mu ime Jezus, kajti on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« In Marija je rekla: »Jaz sem pred njim Gospodova dekla, zgodi naj se mi, kakor si rekel…«Marija se je bridko zjokala in rekla: »Nedolžna sem, kajti nisem živela z nobenim moškim!«

KRŠČANSKA FANTASTIKA

Zato sta vedenje in resnica o Jezusu, učlovečenem božjem Sinu, torej o Bogu in človeku hkrati, v današnji kulturi relativizma in navidezne resničnosti – porazna. Današnji apologeti zanikanja zgodovinskega obstoja Jezusa Kristusa, za katerega trdijo, da je samo mit, med seboj kar tekmujejo v prikazovanju manihejskega boja med dobrim in zlom, med resnico in lažjo, med znanostjo in praznoverjem, med mitom, legendo in resnico. Zato Jezusa prikazujejo kot povsem navadnega človeka, ki je imel veliko bratov, ki je bil prevarant, čudodelnik in hujskač proti rimski okupaciji Judeje, ki ni spoštoval Tore itd. Bojda je bil poročen  s spreobrnjeno grešnico Marijo Magdaleno, bil obsojen na smrt s križanjem, kjer je zapuščen od vseh in tudi od Boga žalostno in v mukah umrl. Zanje je to edina resnica, Kristusovo vstajenje od mrtvih in vnebohod pa so samo pravljice, s katerim Cerkev »farba« naivne vernike.

TI SI KRISTUS, SIN ŽIVEGA BOGA (Mt 16,16)

Takšen Jezus, kot ga opisujejo sodobniki, ni moj Jezus! V nekaj tisoč let dolgi človeški zgodovini in v nobeni znani religiji se ni nikoli noben bog učlovečil zaradi ljubezni do ljudi, zanje trpel, umrl na križu in tretji dan z lastno močjo s telesom vred vstal od mrtvih in odšel v nebesa. To je zmogel samo Jezus Kristus–Sin živega Boga (Mt 16,16), druga božja oseba, od Očeta rojen od vekomaj, Bog in Človek! Vsi ljudje dobre volje verjamemo besedam Svetega pisma, kjer je evangelist Janez  zapisal: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda. Ta je v začetku bila pri Bogu« (Jn 1,1–2).

(Vir: Evangeljska harmonija, Svobodni Nazarečan, Zgodba o Kristusu; fotografije s spleta)

 

Zbral in uredil: Franci Koncilija

REMINISCENCA NA OLIMPIONIKA LEONA ŠTUKLJA

Mestna občina Novo mesto je v spomin na 120-letnico rojstva Leona Štuklja letošnje leto razglasila za Štukljevo leto. Vse leto so bili organizirani številni dogodki v spomin na velikega Novomeščana, vrhunec Štukljevega leta pa je bil v ponedeljek, 11. novembra 2018. Ob 16. uri so v Dolenjskem muzeju odprli spominsko razstavo v poklon rojaku in olimpioniku z naslovom Leon 120 let, osrednja slovesnost pa je bila ob 20. uri na lokaciji veledroma v olimpijskem vadbenem centru. Slavnostni govornik je bil predsednik RS Borut Pahor.

UVOD
Telovadec in olimpionik Leon Štukelj se je rodil 12. 11. 1898 v Novem mestu. Bil je najuspešnejši slovenski športnik, dobitnik osmih zlatih, šestih srebrnih in šestih bronastih kolajn; vse je osvojil med obema svetovnima vojnama. Po poklicu je bil sodnik, po letu1945 pa je vse do svoje smrti 8. 11. 1999 živel v Mariboru. Danes se po njem imenujeta športni dvorani v Novem mestu in Mariboru. V Mariboru se po njem imenuje tudi trg.

AVE TRIUMPHATOR
Ko sem bil leta 1956 šolar v četrtem razredu, nam je učiteljica Ema Kranjec zadnjo popoldansko uro pouka navadno z veseljem prebirala Jurčičevega Jurija Kozjaka in nam navdušeno pripovedovala o veličastnih sprejemih Leona Štuklja v Novem mestu, ki so mu jih pripravili vsakokrat, ko se je vrnil z olimpijade. To sem si zapomnil za vse življenje. Čez več kot 40 let sem se kot prvi župan MO Novo mesto v Radencih prvič srečal z Leonom Štukljem, ki je bil takrat star 98 let. Bil je drobne postave, vendar čil in zdravega duha, in name je napravil izreden vtis. Prešinila me je misel, da bomo ob 100-letnici njegovega rojstva pripravili še veličastnejši sprejem na Glavnem trgu v Novem mestu. Tako je tudi bilo, enkratno in nepozabno! Prireditev je pripravil režiser Matjaž Berger in jo poimenoval Leon Štukelj, Ave Triumphator.

NEMŠKA ZASEDA PRED ŽUŽEMBERKOM
Ob nekem drugem srečanju mi je Leon Štukelj pripovedoval o življenjski preizkušnji med vojno jeseni leta 1943. Leon se je z nekaj znanci peš odpravil na obisk k sorodnikom iz Novega mesta v Zafaro pri Žužemberku. Nenadoma so se sredi poti znašli pred do zob oboroženimi Nemci, ki so »hajkali« za partizani. Situacija je bila napeta, saj bi Nemci lahko z enim samim rafalom pokončali vse ljudi, z Leonom vred. K sreči je Leon odlično govoril nemško, zato se je nemškemu oficirju predstavil in mu začel pripovedovati, da je nastopil in prejel kolajno tudi na olimpijadi v Berlinu leta 1936. To jih je rešilo. Oficir je postajal prijaznejši do Leona in njegovih spremljevalcev, saj je bil leta 1936 tudi on na olimpijadi v Berlinu, kjer je s pozornostjo spremljal prav telovadce.

ZAKLJUČEK
Olimpionika Leona Štuklja, ki so mu v rodnem mestu postavili lep spomenik, imam vedno v lepem spominu. Njegova sestra in starši so pokopani na pokopališču v Ločni. Ob njihovem grobu se večkrat ustavim in se na poseben način družim z njimi in Leonom Štukljem v eshatoloških razsežnostih. Leon je bil dober človek, spoštljiv in pozoren do vseh ljudi, ne glede na njihovo politično in versko prepričanje. Bil je uglajen in izobražen človek, s sogovorniki pa se je pogovarjal z izbranimi in tehtnimi besedami. Užival je v gledališču in pri poslušanju klasične glasbe. Do konca življenja je telovadil na krogih, ki jih je imel pritrjene na podboju vrat. To mu je pomagalo, da je ostal čil in zdrav vse do svoje smrti.

(Fotografije: Marko Klinc in splet)

Franci Koncilija

IN MEMORIAM MILICI STEKOVIĆ

V soboto, 27. oktobra 2018, smo se na pokopališču v Metliki po poldrugem mesecu trpljenja, ko se je ponovno pojavila neozdravljiva huda bolezen, poslovili od naše članice, priljubljene pesnice in kulturne ustvarjalke Milice Steković. Pogreba se je udeležilo veliko ljudi iz Slovenije in Hrvaške. V imenu predsednika KDSŠ akad. prof. dr. Milčka Komelja, članic in članov ter v svojem imenu sem pred vežico, Milici v spomin, spregovoril tudi jaz. 

Pokojna Milica nas je s svojo smrtjo priklicala k svojemu grobu, da se poslovimo od nje. Besede, ki jih bom izrekel, niso namenjene njej, ker jih ne potrebuje, ampak vam vsem, ki ste se zbrali na njenem pogrebu. Nekateri verjamemo, da se s smrtjo življenje ne konča, ampak samo spremeni. Zato sem prepričan, da je sedaj Milica v povsem drugačnih razsežnostih bivanja, kjer ni časa in fizikalnih zakonov, ni svetlobe in teme, ni omejitve s prostorom … Zato bom o Milici govoril vam.

Milica je bila v današnjem času, ki je tako močno zaznamovan z izključevanjem vseh vrst, s sovraštvom, z uničujočim individualizmom, nerazumno zakrknjenostjo medčloveških odnosov in še bi lahko našteval, nekaj povsem drugega. Bila je ženska, ki je preprosto, prešerno in poduhovljeno živela za kulturo v najširšem pomenu besede, še posebej pa za kulturo plemenitih medčloveških odnosov.

  
Izdelki Milice Steković

Milica je imela srečo, da zanjo pri uresničevanju tako bogatega notranjega načina življenja ni bilo nobenih ovir. Neumorno je ustvarjala, pisala, javno nastopala, se udeleževala najrazličnejših prireditev v vseh mogočih društvih in združenjih. Nikoli ni bila obremenjena s tem ali onim jezikom ali narodnostjo, da zaradi tega ne bi hotela komunicirati z vsemi ljudmi dobre volje, jih spoštovati in z njimi prijateljevati. Zato ni čudno, da je s svojo nevsiljivo gostoljubnostjo, prijaznostjo in človeško milino, ki jo po navadi v svoje okolje žarčijo samo pesniki in kulturniki, dobesedno osvajala svoje sogovornike in tudi poslušalce.

Ko se danes poslavljamo od naše drage Milice Steković, vas vabim, da Milico še naprej nosimo v svojih srcih in se ji iskreno zahvalimo za vse, kar nam je v svojem življenju nesebično dajala in nas tako osrečevala. Prepričan sem, da si želi, da bi še naprej uresničevali vsa njena prizadevanja, da bi ljubili kulturo, se medsebojno spoštovali in se imeli radi. Hvala. Milica, počivaj v miru. 

Franci Koncilija, namestnik predsednika KDSŠ

Oropani vsega, a tako ustvarjalni

Po Slovenije že kar nekaj časa potuje zanimiva razstava arhivskih fotografij Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945, ki jo je pripravila Rafaelova družba. Na ogled so jo postavili nazadnje v Škocjanu.

Konec druge svetovne vojne za mnoge Slovence ni pomenil miru, svobode in veselja. Ker so že med vojno izkusili ali se uprli komunističnemu nasilju, so se bali ukrepov povojne komunistične oblasti  in so zato maja 1945 zapustili domače kraje. Od 20 do 25 tisoč Slovencev je prebegnilo v Italijo ali čez Ljubelj na Koroško.

Zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch.

»To je bila res težka odločitev . Večina je mislila, da odhaja le za nekaj časa, a ni bilo tako. To dogajanje je trajno močno zarezalo v slovenski narod – iz Slovenije je odhajala intelektualna, politična, kulturna in prosvetna elita,« je na predavanju ob otvoritvi razstave v Škocjanu dejala zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch.

Med begunci je bilo poleg 12 tisoč slovenskih domobrancev, ki so jih Angleži nato z zvijačo vrnili v Jugoslavijo in večino brezsodno pomorili, tudi okrog deset tisoč civilistov, od tega jih je okrog šest tisoč prebegnilo na Koroško. Prav o njihovi usodi govori pričujoča fotografska razstava, ki dokazuje, da so slovenski begunci v skrajno neugodnih okoliščinah in v barakarskem okolju razvili izredno organizacijo ter visoko kulturo in narodno zavest, »skratka ustvarili so junaško zgodbo o uspehu, ki je fenomen v evropskem prostoru, na kar smo Slovenci lahko ponosni,« pravi Jaklitscheva.

Slovenski begunci so po zahtevni in naporni poti najprej našli zatočišče v taborišču na Vetrinjskem polju. Niso se predali malodušju. Glavna skrb so jim bili otroci in mladina. V nekaj dneh so ustanovili ljudsko šolo, vrtec in slovensko begunsko gimnazijo. Pouk so imeli vsak dan na travniku, brez učbenikov in knjig. Ustanovili so tudi pevski zbor s 130 pevci, začeli so izdajati slovenski časopis.

Šole, zbori, gledališke predstave …

Angleške oblasti so po nekaj mesecih vetrinjsko taborišče zaradi slabih higienskih razmer, nevarnosti epidemij in primanjkovanja hrane zaprle, Slovence pa razporedili po štirih drugih begunskih taboriščih na Koroškem (Peggetz pri Lienzu, Špital ob Dravi, Št. Vid na Glini in Liechtenstein pri Judenburgu). Tudi tu so naši ljudje nadaljevali z organiziranim taboriščnim življenjem. Slovenska begunska gimnazija z maturo je bila npr. tako kvalitetna, da so z njo mnogi kasneje brez težav lahko nadaljevali študij na univerzah. Poleg šol je potekalo tudi neformalno izobraževanje v raznih strokovnih tečajih in delavnicah. Pestro je bilo tudi kulturno življenje – osnovali so tiskarno, ki je tiskala dnevnik, šolske učbenike, pesniške zbirke in druga literarna dela. V taboriščih je zvenela tudi slovenska pesem – enega od koncertov je prišel posnet celo angleški radio BBC. V gledališčih niso pripravljali le preprostih iger, ampak tudi zahtevne predstave, ki so jih hodile gledat celo angleške delegacije.

Škocjanska fotografska razstava (avtor večine fotografij je begunec Marjan Hočevar) zgovorno priča o ustvarjalnosti in organizacijski iznajdljivosti Slovencev v begunskih taboriščih. Kot pravi zgodovinarka Jaklitsceva, »brez globoke vere tega ne bi zdržali in zmogli. Svojo bolečino so pretvorili v ustvarjalnost.« Vse to so kasneje znova in znova potrjevali tudi v slovenski skupnosti v Argentini, ki je nastala, ko so leta 1948 begunska taborišča zaprli.

Izkušnja 95-letnice

Med obiskovalci razstave v Škocjanu je bila tudi 95-letna Ana Arhar iz Trebče vasi, ki je bila med slovenskimi begunci na Koroškem, a se je po letu in pol vrnila domov. Pravi, da je bilo res hudo, ko je kot dvajsetletna odšla z očetom čez Ljubelj. A tu sta se ločila in nikoli več videla. “Jaz sem ostala sama v Avstriji,” pripoveduje. “Bilo je res hudo, večkrat smo bili lačni, ena štruca kruha je bila za deset ljudi za cel dan, a smo potrpeli.” Povedala je še o usodi svojega brata, za katerim je ob vrnitvi v domovino izginila vsaka sled.

Poslušalci predavanja v Škocjanu so si bili enotni, da je treba tudi to plat naše zgodovine odpreti in predstaviti mladim generacijam, da bodo tako lahko razumeli sedanjost.

140-LETNICA ROJSTVA OTONA ŽUPANČIČA

Slovenski pesnik, pisatelj, jezikoslovec, dramatik, prevajalec, literarni kritik, mladinski pisatelj, urednik, esejist in akademik Oton Župančič se je pred 140 leti rodil 23. januarja 1878 na Vinici v Beli krajini.

»Meh za smeh in vrečo sreče Ciciban za name vleče, ne za hišo zidano, le za voljo židano!«

Božidar Jakac: Oton Župančič

Oton se je rodil v premožni trgovski družini in v otroštvu ni trpel pomanjkanja, kot mnogi njegovi sodobniki. Oče Franc je bil doma iz Selišč pri Dolenjskih Toplicah, mama Ana pa je bila Hrvatica. Osnovno šolo je obiskoval v Dragatušu, nižjo gimnazijo pa v Novem mestu. Maturiral je leta 1895 v Ljubljani, kamor se je družina preselila po gospodarskem propadu. Na Dunaju je študiral zgodovino in zemljepis, vendar študija ni dokončal.

V Ljubljani se je najprej preživljal kot dramaturg, po Aškerčevi smrti je postal mestni arhivar, kasneje tudi urednik revije Ljubljanski zvon. Od leta 1920 se je zaposlil kot dramaturg Narodnega gledališča. Bil je med ustanovitelji slovenskega centra PEN in bil izvoljen za njegovega prvega predsednika, bil je med prvimi člani leta 1938 ustanovljene Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) in predsednik Slovenske matice (SM). Ob njegovi sedemdesetletnici mu je tedanja oblast podelila častni naziv »ljudski umetnik«, ljubljanska univerza pa ga je imenovala za častnega doktorja. Umrl je v Ljubljani 11. junija leta 1949.

Oton Župančič je bil eden štirih predstavnikov slovenske moderne. Z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom Aleksandrovim in Ivanom Cankarjem se je začel družiti v dijaškem društvu Zadruga. V slovensko književnost je trajno zapisan predvsem kot pesnik, še posebej je poznan po pesmih za otroke, saj jih je ustvarjal domala vse življenje. Prve otroške pesmi je napisal že v nižji gimnaziji v Novem mestu, sledile pa so jim pesniške zbirke Pisanice (1900), Lahkih nog naokrog (1912), Sto ugank (1915) in najbolj znana in priljubljena Ciciban (1915). Od poezije za odrasle so najbolj znane pesniške zbirke Čaša opojnosti (1899), Čez plan (1904), V Zarje Vidove (1920) in Zimzelen pod snegom (1945). Med dramskimi deli je najbolj znana tragedija Veronika Deseniška (1924). V vseh ustvarjalnih obdobjih svojega življenja se je Župančič ukvarjal tudi s publicistiko in prevajanjem.

V Ljubljani je po njem imenovana ulica, v Novem mestu pa imamo idilično Župančičevo sprehajališče ob Krki.

(Vir : Wikipedija)
Pripravil : Franci Koncilija