Arhivi Kategorije: Spominjamo se

Internetno spominsko obeležje

S tem internetnim
spominskim obeležjem
se zahvaljujemo tistim Novomeščanom,
ki so leta 1745 imeli vizijo in pogum,
da so cesarici Mariji Tereziji
predlagali,
da bi v Novem mestu imeli gimnazijo.

Cesarica Marija Terezija
je 8. avgusta 1746 podpisala listino,
s katero je dala novomeški gimnaziji
pravico javnosti –
prvi v habsburški monarhiji.

Hvaležni Novomeščani

Objavljeno 7. aprila ob občinskem prazniku Novega mesta  v evropskem letu kulturne dediščine 2018. Na ta dan je vojvoda Rudolf IV. Habsburški leta 1365 Novemu mestu podelil mestne pravice.

Odbor za promocijo kulturne dediščine Novega mesta

Ivan Vrhovec o ustanovitvi gimnazije v Novem mestu (preberi)

MINILO JE 170 LET OD ROJSTVA FRANA ŠUKLJETA PLEMENITEGA (1849–1935)

ŠUKLJETOVA MLADOST

Novomeščan, politik in zgodovinar Fran Šuklje plemeniti se je rodil 24.oktobra 1849 v Ljubljani. Še pred maturo na ljubljanski gimnaziji, kjer je bil njegov sošolec kasnejši literarni zgodovinar in esejist Fran Levec, je leta 1868 kot prostovoljec sodeloval v avstrijsko-pruski vojni, kjer je bil tudi ranjen in vojni ujetnik. Po vrnitvi domov in po maturi je na Dunajski univerzi študiral pravo in filozofijo, kjer je kot rigoroz(strog ustni izpit na koncu študija) in Knafljev štipendist uspešno diplomiral tudi iz zgodovine. Kasneje je postal gimnazijski profesor in učil v Ljubljani, Gorici, Novem mestu in Dunajskem Novem mestu.

ŠUKLJE KOT USPEŠEN POLITIK

Fran Šuklje plemeniti je leta 1882 vstopil v aktivno politično življenje. Najprej je bil izvoljen v ljubljanski mestni svet. Že naslednje leto je bil izvoljen v kranjski deželni zbor kot dolenjski poslanec, leta 1885 pa še v dunajski državni zbor. Med letoma 1884 in 1885 je izdajal provladni Ljubljanski list. V deželnem in državnem zboru je deloval tri mandate, kasneje pa je postal še dvorni svetnik. Zanimivo je, da je Fran Šuklje junija 1883 na volitvah za deželni zbor v skupini dolenjskih mest in trgov gladko premagal uglednega protikandidata, novomeškega prošta Petra Urha (1829–1897). Leta1885 pa so Šukljetovi strankarski pristaši iz Slovenske ljudske stranke z Jankom Kersnikom na čelu močno premagali radikalne liberalce s pisateljem Tavčarjem na čelu, priljubljeni novomeški odvetnik dr. Karl Slanc (1851–1916) pa je sijajno premagal grofa Margherija Commandona na gradu Otočec.

   

ŠUKLJETOVI DOSEŽKI

Kot deželni in državni poslanec je bil Fran Šuklje od leta 1889 pa vse do njene otvoritve leta 1893 skupaj z baronom Jožefom Schweglom glavni pobudnik za gradnjo dolenjske železnice, kasneje pa si je prizadeval tudi za nadaljevanje izgradnje železnice v Belo krajino (1905); ta del železnice je bil potem zgrajen tik pred začetkom prve svetovne vojne. Na področju izobraževanja pa je Franu Šukljetu uspelo doseči, da so na slovenskih srednjih šolah uvedli enoten slovenski pravopis. To pa še zdaleč ni vse. Leta 1885 je uspešno premestil vinarsko-sadjarsko šolo iz Slapa v Vipavski dolini na grad Grm v Novem mestu,samo leto kasneje (1886) pa je v Ljubljani ustanovil Slovenske obrtne šole. Kot deželni glavar je Šuklje pripomogel, da je takratna Kranjska dežela dobila visoko denarno posojilo za melioracije kmetijskih zemljišč ter za gradnjo cest in vodovodov in za razvoj kmetijstva.

  

ZAKLJUČEK

Fran Šuklje je leta 1908 postal deželni glavar Kranjske. Zaradi strankarskih nesoglasij s politikom Ivanom Šušteršičem je leta 1911 odstopil s funkcije deželnega glavarja in iz Slovenske ljudske stranke. S tem se je končala njegova izredno uspešna politična pot. Leta 1889 paje Franu Šukljetu cesar Franc Jožef I. za njegove zasluge podelil viteški naslov Leopoldovega reda in ga leta 1908 povzdignil v dedni plemiški stan. Fran Šuklje se je po prenehanju političnega delovanja za stalno preselil v Novo mesto, kjer je 18. avgusta 1935 umrl na gradu Kamen, kjer je od leta 1945 pljučni oddelek novomeške bolnišnice. V Šmihelu so po tem Novomeščanu poimenovali Šukljetovo ulico.

Fotografije: Franci Koncilija in s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

GRIČARJI, KNJIGA ILKE VAŠTETOVE, JE DIGITALIZIRANA

Dr. Jože Gričar, zaslužni profesor Univerze v Mariboru, častni občan MO Novo mesto in aktivni član Odbora za promocijo kulturne dediščine Novo mesto, simpatizer Kulturnega društva Severina Šalija, še posebej prepoznaven pa pri razvoju Kažipota e-storitev za starejše od 55 let: e-vključevanje v aktivno staranje, nam je skupaj z ženo Alenko 20. decembra 2019 voščil vesel božič in srečno novo leto 2020 in poslal naslednje zanimivo sporočilo.

    

ALENKA IN JOŽE SE PREDSTAVITA

Spoštovana članica, spoštovani član Odbora za promocijo kulturne dediščine Novega mesta (https://www.novomesto.si/en/novo-mesto-cultural-heritage-promotion-committee). Kot ste seznanjeni, sva precej aktivna pri razvoju Kažipota e-storitev za starejše od 55 let: e-vključevanje v aktivno staranje za odrasle otroke, starejše od 55 let, ki skrbijo za starše nad 75 let. Alenkina starša sta dočakala visoko starost 95 let. Na podlagi osebnih izkušenj zdaj bolje razumeva vlogo odraslih otrok, starejših od 65 let, ki skrbijo za svoje starše, ki so starejši od 85 let. Jože je zelo aktiven v Medobčinski pobudi: Čezmejno e-sodelovanje v e-regiji (Inter-Municipality Initiative: Cross-border eCollaboration in the eRegion). Pobuda je usmerjena v pospeševanje čezmejnega e-sodelovanja z izkoriščanjem interneta. Spodaj je navedenih nekaj povezav na objave dejavnosti te pobude v letu 2019.

KNJIGA GRIČARJI ILKE VAŠTETOVE

V veselje nama je, da lahko z Vami deliva zgodbo o knjigi, ki opisuje zanimivo obdobje novomeške zgodovine in Jožetovih prednikov z Griča pri Kronovem. Novomeška pisateljica Ilka Vašte (1891–1967) je poleg enajstih drugih napisala tudi dvanajsto knjigo Gričarji. To je novomeška družinska kronika iz obdobja reformacije in protireformacije (1536–1609). Opisuje kmeta Jakoba Gričarja, doma z Griča pri Kronovem, ki je postal svobodnjak in cenjen novomeški trgovec. V kasnejših letih je bil celo mestni sodnik. V Kapiteljski cerkvi ima ob severnih vratih spominsko ploščo.

Že pred leti sva se odločila, da bova svojim vnukom podarila knjigo Gričarji. Tako se je krog sorodnikov, ki jih je knjiga zanimala, hitro širil. Knjiga Gričarji je izšla leta 1956 v takratni novomeški Knjižnici Janeza Trdine, izdal in založil jo je Svet svobod in prosvetnih društev Okraja Novo mesto, za založbo pa je bil odgovoren pesnik Severin Šali. Knjigo, ki ima 350 strani, je oblikoval novomeški arhitekt Marijan Mušič, v njej je tudi nekaj njegovih skic srednjeveškega Novega mesta. V knjigi je tudi portret pisateljice Ilke Vaštetove, ki ga je narisal akad. slikar in Novomeščan Božidar Jakac. Knjigo je v tri tisoč izvodih natisnila tiskarna Časopisno-založniškega podjetja »Slovenski poročevalec« v Ljubljani. Navsezadnje sva meseca decembra pridobila tudi soglasje Maje Visenjak iz Ljubljane, nosilke avtorskih pravic pisateljice Ilke Vaštetove, za digitalizacijo knjige, za kar se ji najlepše zahvaljujeva.

KNJIGA GRIČARJI JE DIGITALIZIRANA

Za digitaliziranje knjige sva se dogovorila s podjetjem Mikrografija Novo mesto. Tako je e-knjiga v slovenskem jeziku sedaj na voljo na spletnem mestu Gričarji . Januarja 2020 bo vključena v Digitalno knjižnico Slovenije, ki deluje v okviru Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK). Vesela in ponosna sva na doseženi uspeh, ki je najin lep prispevek k promociji pisateljice Ilke Vaštetove in bogate novomeške kulturne dediščine. Veseli naju, da sva imela priložnost spoznati koristnost in pomen delovanja digitalne knjižnice.

Z lepimi pozdravi,

Alenka in Jože Gričar

VILI STEGU (1943–1989) IN NJEGOVA POEZIJA BOŽJEGA MOLKA

OB 30-LETNICI SMRTI

 KDO JE BIL VILI STEGU?

Vili Stegu se je rodil na Premu pri Ilirski Bistrici 29. novembra 1943. Po gimnaziji v Postojni je nadaljeval študij na Teološki fakulteti v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen v Logu pri Vipavi 29. junija 1969, novo mašo pa je pel 13. julija na rodnem Premu. Kot kaplan je služboval v številnih krajih na Primorskem, od leta 1975 do 1989 pa je bil izseljeniški duhovnik v Ingolstadtu v Nemčiji. Umrl je 26. septembra 1989, ko je bil doma na počitnicah. Pokopan je na Premu.

STEGUJEV USTVARJALNI OPUS

Duhovnik, pesnik, pisatelj, mislec in prevajalec Vili Stegu je bil soustanovitelj revije 2000. Leta 1985 je revija 2000 izdala knjigo Simone Weil Trepet in poslušnost, ki jo je pripravil Stegu. V njej so zbrani različni sestavki te znane judovske filozofinje, ki jih je tematsko prevedel in zaokrožil v knjigi. Do sedaj sta izšle dve Stegujevi pesniški zbirki: Quando giacero’ sottotera (1991), ki jo je na Doberdobu v Italiji uredil župnik Ambrož Kodelja, in Ugašajoče sanje (1996) v Ljubljani pri Društvu 2000, ki jo je uredil prof. Peter Kovačič. Čeprav je Stegu zadnja leta živel v tujini, je redno ohranjal stik s slovenskim kulturnim prostorom. Napisal je vrsto esejev o tedanji Sloveniji, obenem pa prevajal znane mislece, kot so Stephan Rosenzweig, Miguel de Unamuno, Léon Bloy, Martin Buber, Simone Weil, Emmanuel Levinas, Emmanuel Mounir in drugi.

DUHOVNI SVET VILIJA STEGUJA V NJEGOVIH PESMIH
Njegova poezija izpoveduje tragiko sodobnega človeka, ki ga globoko muči in ve, da iz te duhovne krize ne vodi nobeno slepilo, še manj čustveni paradoks vere. Duhovno krizo mora posameznik pretrpeti sam, zato človeku ostane samo brezpogojna vera v Boga.
Stegu je bil pesnik strastnega dvoma in žive, globoke vere, prepojen s hrepenenjem po nesmrtnosti in s spoznanjem sodobne razcepljene zavesti o razklanosti razuma in srca, z neprestanim hrepenenjem po večnosti.

(Vir: Besedilo in fotografije so s spleta)

Zbral: Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJA OB POGLEDIH FRANCOSKE PISATELJICE MARIE DESPLECHIN NA ŽIVLJENJE

KDO JE MARIE DESPLECHIN?

Marie Desplechin se je rodila leta 1959 v Roubaixu v Franciji. Diplomirala je iz književnosti in novinarstva, poznana pa je tudi kot filmska scenaristka in esejistka. Marie Desplechin je ena najbolj priljubljenih francoskih mladinskih pisateljic. Izdala je številne romane za mladostnike, v katerih se humor prepleta z nežnostjo in naklonjenostjo mladini. Piše tudi romane za odrasle (Sans moi, Dragons) in eseje. Skupaj s pokojno prijateljico Lydie Violet je napisala esej La vie sauve, za katerega je dobila nagrado Médicis 2005. Januarja leta 2013 je obiskala Slovenijo, kjer je bila gostja Knjigarne Konzorcij in Francoskega inštituta v Ljubljani.

 KAKO RAZMIŠLJA MARIE DESPLICHIN?

Pisateljica Marie Desplichin je plemenita, sodobna ženska, ki govori jasno in razločno razodeva svoj humanizem, svoj pogled na življenje. Iz njenega pisanja vejejo svetopisemska načela in sporočila, ko pravi, da tisti, ki imajo najmanj, dajejo največ. Zato je prepričana, da nas oni najbolje učijo o življenju. Marie je s pisanjem svojih knjig tudi graditeljica mostov med svetovi in še posebej med ljudmi vseh kontinentov. Pri tem se na področjih žurnalistike in literature, ki v Franciji slavita po tradiciji povezovanja različnih žanrov, gotovo vsaj nekoliko zgleduje tudi po Victorju Hugoju, Georgeu Orwellu in drugih. Avtorica pronicljivo razodeva Francijo, Francoze in prelomnost časa, v katerem smo in živimo. Marie je odprta in direktna, svetovnonazorsko pa je bolj krščansko-socialistično usmerjena. Pred življenjem ne beži, ne dopusti pa si omejevanja in zaslepljenosti. Marie obžaluje, da je Francija država, ki ne mara otrok, pozdravlja pa liberalizacijo, tudi na področju istospolno usmerjenih, za katere pravi, da naj se vsak poroči, s komer se hoče. Podobno razmišlja tudi glede evtanazije, ki jo podpira. V Franciji je islam za mnoge velik problem, tudi zato, ker je to religija revnih in koloniziranih. Zato je prepričana, da v resnici ne gre za versko vprašanje, ampak za socialno. Vse to pa nadgrajuje tudi s problematiko vojn, ki so povezane s skrajnim, tj. militarističnim islamizmom, kar pa obsoja, zlasti nasilje. 

  

ZAKLJUČEK

Svetovi Marie Desplechin so zelo zanimivi. V njih se še posebej najdejo otroci, a tudi odrasli najdejo zase dragocena sidrišča za premislek o življenju in ljudeh. Pisati zanjo pomeni prisluhniti drugemu in mu pokloniti besedo …

Ko se je mudila v Sloveniji, je Marie Desplechin v Francoski šoli v Ljubljani odprla knjižnico, poimenovano po njej, na kar je bila zelo ponosna. Knjige je od nekdaj ljubila in brala, zato so zanjo prostori, polni knjig, magični, kajti človeka vabijo v zunanje svetove, v katerih vsak išče svojo srečo.

(Vir: Delo, fotografije pa so s spleta)

Pripravil in izbral: Franci Koncilija  

VOŠČILO OB DNEVU DRŽAVNOSTI

Spoštovane članice in člani KDSŠ,

danes mineva 28 let od kar živimo v svobodni, demokratični in samostojni Sloveniji. Slovenska skupščina je 25. junija 1991 sprejela Temeljno ustavno listino, ustavni zakon in Deklaracijo o neodvisnosti.

Zato Vam ob tem jubileju iskreno čestitam in voščim lepo praznovanje dneva državnosti.

 

Franci Koncilija,  namestnik predsednika 

V Novem mestu, 25. junija 2019

   

DOGODKI, KI SO SLOVENIJO PRIPELJALI DO NJENE SAMOSTOJNOSTI

20. februar 1991

Sprejem XIX. amandmaja k Ustavi RS

Skupščina Republike Slovenije sprejme XIX. amandma k Ustavi Republike Slovenije in izstopi iz pravnega reda SFR Jugoslavije.

23. maj 1991

Incident v Pekrah

Incident med JLA in TO v Pekrah – enota JLA z oklepniki obkoli 710. učni center TO v Pekrah pri Mariboru in zahteva predajo.

25. junij 1991

Sprejem Temeljne ustavne listine, ustavnega zakona in Deklaracije o neodvisnosti

Slovenska skupščina sprejme Temeljno ustavno listino, ustavni zakon in Deklaracijo o neodvisnosti.

26. junij 1991

Razglasitev samostojnosti in neodvisnosti Slovenije

Slovesna razglasitev samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Predsednik Predsedstva Republike Slovenije, Milan Kučan, pošlje pismo voditeljem zahodnih držav in generalnemu sekretarju OZN Perezu de Cuellarju s prošnjo za mednarodno priznanje.

27. junij 1991

Začetek 10-dnevne vojne v Sloveniji

Začetek 10-dnevne vojne za samostojnost Slovenije: prvi spopad med TO in JLA se zgodi pri zaselku Poganci pred Novim mestom.

Lojze Grozde: Domovini

 

PRED 140 LETI SE JE RODIL SLOVENSKI PESNIK JOSIP MURN – ALEKSANDROV (1879–1901)

Josip Murn se je rodil 4. marca 1879 v Ljubljani, kot nezakonski otrok. Njegova mladost je bila težka, saj mu je mama kmalu umrla, sam pa je živel v pomanjkanju in hudi revščini, ki je precej pripomogla, da je mnogo prezgodaj umrl zaradi jetike v ljubljanski Cukrarni, kakor številni drugi mladi kulturni ustvarjalci. V Cukrarni je prijateljeval z Dragotinom Kettejem, Ivanom Cankarjem, Otonom Župančičem in drugimi. Letošnjega 4. marca je minilo 140 let od njegovega rojstva.

Murn je eden glavnih predstavnikov moderne ter sodobnik Cankarja, Ketteja in Župančiča. Za časa svojega življenja ni bil poznan, danes pa njegova dela štejemo med najpomembnejše stvaritve slovenske književnosti. Pesmi je objavljal v mladinskem časopisu Dijaške vaje, kasneje pa v Angelčku, Vrtcu, Slovenskem narodu in Ljubljanskem zvonu. Njegove pesmi so bivanjske, osebnoizpovedne, razpoloženjske, le malo je ljubezenskih, ki so bile namenjene Almi Souvan. Tematika je pogosto kmečka, motivi pa so iz narave. Poleg pesmi je pisal tudi razpoloženjske črtice, pripovedne spise, pripovedne in priložnostne pesmi, fragmente in nemške pesmi, opeval pa je tudi svetnike. Njegove pesmi zaznamujejo brezdomstvo, tujstvo, hrepenenje, melanholija, revščina, duševna osamljenost, odtujenost in slutnja smrti, kar odraža njegovo nagnjenje k pesimizmu in duševnemu nemiru. Težilo ga je dejstvo, da je nezakonski otrok, za katerega se mati ni brigala.

V časniku Dnevnik je Uroš Zupan kot avtor prispevka »Zgubljena kmečka tišina« ob 140-letnici Murnovega rojstva zapisal:

»V pesnike vstopamo skozi posamične pesmi. Za vstop je velikokrat odgovorna literarna veda, literarna veda, ki živi v izobraževalnem sistemu«. Pesnik Dane Zajc pa je o Murnu kot človeku in pesniku zapisal: »Smrt je zelo pohitela z njim. Varovala ga je zase. Strah ga je bilo pred njo, tudi groza ga je bilo pred svojo edino zvesto spremljevalko. Saj ni bil hrast, bil pa je samotni trs … Poznal je pota polhov, skrivnosti semen, obredja letnih časov, skrivnosti polja. Taki, ki zaidejo v kakšno polje, zaslišijo kakšen njegov verz, kot bi jim ga prišepetala zgubljena kmečka tišina.«

Zapuščen od vseh je Josip Murn – Aleksandrov umrl 18. junija 1901 v ljubljanski Cukrarni, na isti postelji kot dve leti prej Dragotin Kette. 

(Vir: Wikipedija in Dnevnik, fotografiji sta s spleta)

Franci Koncilija

Nebo, nebo
Nebo, nebo
in neskončna, brezmejna ravan!

Pijano oko
žari in iskri
in vpija ta svet prostran.

Horizont molči.
Od neba sem mrak hiti …
Le še tam iz daljave
v te proste širjave
brezmejno prost nekdo beži.

Pomladanska slutnja
Pomladanska slutnja
k nam v deželo gre,
zdravo, Bog in sonce,
gora in poljé! 

O vas vedo ptice,
lahno žvrgole,
noči vedo tople,
sivi somrak ve.

O vas vedo bilke,
v log devica spè,
tam za logom, v polju
vsa ko mak cvetè!

 

POŠTA SLOVENIJE JE IZDALA ZNAMKO V SPOMIN ALME M. KARLIN (1889–1950)

24. novembra letos bo minilo 100 let, odkar je Celjanka Alma M. Karlin, pesnica, pisateljica, zbirateljica, znamenita državljanka Evrope, svetovljanka in poliglotka, začela svojo osem let dolgo potovanje po vsem svetu (1919–1927).

Zato sta Pokrajinski muzej v Celju in Pošta Slovenije izdali znamko z njenim motivom. Na 40.000 znamkah iz serije Znamenite osebnosti je oblikovalec Borut Bončina upodobil Almo Karlin in njen pisalni stroj, ki ga je ljubkovalno imenovala Erika. Alma je bila izredna ženska, ki je presegla mnoge meje, skratka, bila je ženska, ki navdušuje kot nosilka vrednot, ki so: pogum, ljubezen do znanja, izobrazba, preseganje ovir in predsodkov ter zavezanost resnici. Vse to so vrline, zaradi katerih si Alma Karlin gotovo zasluži svojo znamko, ki je za filateliste prava znamenitost. Znamka z njeno podobo bo gotovo utrdila zavest Slovencev ter ostalega sveta. Znamke namreč odražajo čas, v katerem nastanejo, ovekovečijo pa tudi ljudi in dogodke, ki ga sooblikujejo.

(Vir: Večer, fotografije so s spleta).

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

BOŽIDAR JAKAC, PODOBA IN MOČ KRAJINE

Jakčev dom, 8.2.–20.4.2019

Z razstavo Podoba in moč krajine obeležujemo 120. obletnico rojstva našega rojaka Božidarja Jakca, akademika, umetnika, ki je v dolenjski pokrajini in njenem glavnem mestu našel trajno spodbudo za svoje ustvarjanje ter ju slavil z mnogimi upodobitvami.

Domala celoten ustvarjalni opus svoje risarske in slikarske ustvarjalnosti, kar 828 del, je Božidar Jakac leta 1984 podaril Novemu mestu oziroma Novomeščanom in ga razstavil v trajen spomin, ki je dobil mesto v stalni zbirki Dolenjskega muzeja, v Jakčevem domu. Izbor darovanih Jakčevih del, ki se vsebinsko nanašajo na podobo krajine, je predstavljen na tokratni razstavi. Razstavljene so krajine, ki so nastale nazačetkih Jakčevega ustvarjanja, pod mentorstvom Riharda Jakopiča, sledijo v ekspresionističnem duhu ustvarjene krajine ter najštevilčnejše krajine, nastale v poznejših fazah, ko je bil njegov osebni likovni izraz zaznamovan z noto liričnega realizma.

Jakac je prepotoval mnogo držav in na teh popotovanjih neprestano risal, slikal, filmal in fotografiral. Tako se je v njegovi zapuščini nabrala množica upodobljenih krajin, ki bi jim lahko rekli kar portreti pokrajin, saj je v njih poleg vizualne podobe iskal in slikal duhovni portret krajine. Jakčeva iskrena in globoka navezanost na domačo pokrajino ter rojstni kraj se kaže v številnih motivih, zato posebno mesto na razstavi predstavlja ravno podoba Dolenjske. 

Pripravila: Jasna Kocuvan Štukelj, kustosinja umetnostna zgodovinarka

OPOMBA: Zaradi izrecne prepovedi dedičev, slik Božidarja Jakca  ni dovoljeno objavljati! Simbolno prilagamo fotografijo Novega mesta. Kdor more, naj razume! (Foto: F. K.)

Franci Koncilija

POZABLJENI ŠALIJEVI PESMI

Novomeški pesnik in prevajalec ruske književnosti v slovenski jezik Severin Šali, po njem se imenuje tudi naše društvo, je bil med drugo svetovno vojno eden redkih kulturnih ustvarjalcev, ki niso spoštovali ukaza Osvobodilne fronte (OF) KPS o prepovedi kulturnega ustvarjanja med drugo svetovno vojno. Svoje pesmi je pogumno objavljal v Slovenčevem koledarju in drugod.

Severin Šali se je že leta 1938 zaposlil v Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani, kjer je hitro napredoval iz prodajalca knjig v lektorja, knjižnega svetovalca in urednika. Tam je leta 1940 izdal svojo prvo pesniško zbirko Slap tišine. Med vojno je bil tudi urednik Slovenčeve knjižnice, kjer je izdal dve pesniški zbirki: Srečevanja s smrtjo (1943) in Spev rodni zemlji (1944). Zaradi tega ga je po vojni nova oblast kaznovala tako, da je bil domala deset let brez službe. Najpomembnejše pa je, da je bil njegov sodelavec in osebni prijatelj prof. France Pibernik, ki je o njem že napisal knjigo z naslovom: Pesnik Severin Šali. Dokumenti, pričevanja in presoje. Predstavitev knjige bo v začetku oktobra letos. Ko sem nedavno malo »pospravljal« svoj knjižni fond, sem z velikim veseljem našel dva Slovenčeva koledarja iz let 1944 in 1945, v njiju pa dve Šalijevi pesmi, ki ju z veseljem objavljamo.

Fotografije: Franci Koncilija in s spleta

Pripravil: Franci Koncilija

200 LET OD SMRTI VALENTINA VODNIKA

O Valentinu Vodniku (3.  2. 1758–8. 1. 1819), slovenskem duhovniku, pesniku, učitelju, jezikoslovcu, prevajalcu, časnikarju, arheologu, numizmatiku, astronomu in politiku smo na društveni spletni strani že pisali. Ob 200-letnici smrti pa želim opozoriti bralce na neko drugo Vodnikovo ustvarjalno razsežnost. Vedno sta me namreč vznemirjala Vodnikov pogum in navdušenje nad Francozi v času Ilirskih provinc (1809–1813). Občudoval je njihovo priznavanje naravnih pravic narodov in upal, da bo slovenski jezik veljaven v šolstvu in drugod. Tako je nastala njegova pesem Ilirija oživljena, v kateri časti Napoleona kot znanilca svobode. Poiskal sem razpravo o Vodniku kot nacionalnopolitičnem pesniku slovenskega razsvetljenstva, ki jo je leta 1988 napisal akad. prof. dr. Janko Kos, in jo pripravil za objavo na spletni strani KDSŠ.

UVOD

Literarni zgodovinar Janko Kos v svojem prispevku Valentin Vodnik kot nacionalnopolitični pesnik slovenskega razsvetljenstva postavlja Vodnikove nacionalnopolitične pesmi, predvsem odi Ilirija oživljena in Ilirija zveličana, v tesnejšo zvezo z nacionalnopolitično miselnostjo tedanjih slovenskih razsvetljencev, zlasti Linharta, Zoisa in Kopitarja. Razčlemba razvoja te miselnosti med letoma 1791 in 1816 vodi do sklepa, da je Vodnikova nacionalnopolitična poezija predvsem poetična formulacija programskih zasnutkov slovenskih razsvetljencev v obdobju francoske revolucije, napoleonskih vojn, jožefinskih reform in restavracije tematizirane nacionalpolitične problematike slovenstva.

POMEN VODNIKOVIH PESMI

Vodnikove nacionalnopolitične pesmi so v marsikaterem pogledu izjemnega pomena, saj so se uveljavljale kot prve v pravem pomenu slovenske politične pesmi. Z njimi se namreč začenja ne samo nacionalnopolitična poezija v slovenskem kulturnem prostoru, ampak že tudi nacionalnopolitična miselnost sploh. Škoda je, da literarna zgodovina pa tudi slovenska politična zgodovina temu nista posvetili zadostne pozornosti. Vodnik je začel pisati politično poezijo z elegijo ob smrti cesarice Terezije, ki ji je posvetil pesem Kraynske modrine žaluvanja nad smertjo Marie Terezije predmodre cesarice in jo objavil leta 1781 v tretjem zvezku Pisanic. V tem času, po smrti Antona Tomaža Linharta, je bil Valentin Vodnik glavni Zoisov literarni sodelavec na področju časnikarstva in jezikoslovja, saj je veliko objavljal v takratnih Lublanskih novicah.

ILIRIJA OŽIVLJENA

Skupaj s pesmijo Ilirija oživljena ter Ilirija zveličana, ki jo je napisal v letu 1816–1817, je dosegel vrh politične ustvarjalne poezije. Obe pesmi obravnavata isto temo, to je restitucijo nekdanje »Ilirije« kot posebne državne tvorbe, vendar vsaka drugače, primerno takratnim zunanjim zgodovinskim razmeram. Ilirija oživljena opeva vrnitev »ilirske« državnosti v okviru političnega zemljevida Evrope, kot ga je ustvarila Napoleonova osvajalna politika, Ilirija zveličana pa govori o isti stvari, vendar o času evropske restavracije po Metternichovih predlogih in po sklepih dunajskega kongresa, potrjenih z ustanovitvijo »svete alianse« po letu 1814. Šele s tem je stopilo slovensko pesništvo v območje tematike, ki je v sklenjeni črti od Prešernove Zdravljice prek Jenkovih, Gregorčičevih, Aškerčevih, Župančičevih pesmi do Gradnikovih, Kajuhovih ali Borovih verzov, v katerih se je prikazoval slovenski narodni položaj od prve do druge svetovne vojne, ustvarjala poseben segment slovenske politične poezije.

ZAKLJUČEK

Dejstvo je, da je bila Vodnikova nacionalnopolitična misel slovenskih razsvetljencev precej zastarela, že kar anahronistična, skratka pod vplivom takratnih podob evropskega humanizma. Navkljub tej navidezni pesniški preobleki pa se v Vodnikovih odah skriva miselnost, ki je sodobna. V obeh »Ilirijah« uveljavlja načela, da narod ni pasiven objekt, ki se prilagaja monarhičnemu legitimizmu, ampak je sam na sebi edini izvir legitimnosti. Tako s pomočjo Vodnikovih pesmi slovenski narod postane historični subjekt s svojo posebno svobodo, voljo in usodo.

(Vir: Slavistična revija, letnik 36, št. 1/1988, str. 13– 32)

 

Na koncu objavljamo Vodnikovo pesem Dramilo.

D R A M I L O

Slovenc, tvoja zemlja je zdrava 
in pridnim nje lega najprava. 
Pólje, vinograd, 
gora, morjé, 
ruda, kupčija 
tebe rede. 

Za uk si prebrisane glave 
pa čedne in trdne postave. 
Išče te sreča, 
um ti je dan, 
našel jo boš, ak 
nisi zaspan. 

Lej, stvarnica vse ti ponudi, 
iz rok ji prejemat ne mudi! 
Lenega čaka 
strgan rokav, 
palca beraška, 
prazen bokal.