Arhivi Kategorije: Spominjamo se

RAZSTAVA OB 140-LETNICI KOŠTIALOVEGA ROJSTVA

Razstava v spomin na 140-letnico rojstva jezikoslovca Ivana Koštiala v Knjižnici Mirana Jarca

Pripravil: Franci Koncilija

V avli Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu so 27. 7. 2017, ob 140-letnici rojstva prof. Ivana Koštiala, slovenskega pedagoga, učitelja in jezikoslovca, odprli priložnostno razstavo o njegovem življenju in ustvarjalnem opusu. Ivan Koštial je bil po materi Slovenec, po očetu pa Čeh. Po študiju na dunajski in graški univerzi je poučeval klasično filologijo in slovenščino v Kopru, Gorici in Ljubljani in nazadnje na novomeški gimnaziji. V Novem mestu je živel več kot trideset let, vse do upokojitve in svoje smrti 19. 2. 1949. Občina Novo mesto je leta 1955 po njem poimenovala novomeško ulico do Mestnih njiv, na stavbi, kjer je živel in umrl, pa so dve leti kasneje vzidali spominsko ploščo.
Prof. Ivan Koštial je bil plodovit ustvarjalec; pri tem je raziskoval besedišča, slovaropisje, etimologijo, dialektologijo, imenoslovje, terminologijo, primerjalno jezikoslovje, folkloristiko, frazeologijo, stilistiko in zgodovino knjižnega jezika. Bil je tudi pravi poliglot, saj je obvladal večino evropskih jezikov, posebej pa se je ukvarjal z baltskimi jeziki in furlanščino. Ivan Koštial je bil poleg vsega tega pomemben zbiratelj ljudske erotične poezije ter zgodb in izrazov z Goriškega in Dolenjske. S tovrstnim delom pa je posegel tudi na področje etnografije itd. Razstavo, ki bo odprta še ves september, je zgledno pripravila in uredila članica Upravnega odbora KDSŠ Darja Peperko Golob, prof., vodja domoznanskega oddelka knjižnice.
(Viri : Wikipedija, Revija Rast)

Sonet Ivana Samca, Koštialovega dijaka, ob profesorjevi 60-letnici 

Novomeški intarzist Ciril Podbevšek(1903–1991)

Pripravil: Franci Koncilija

 

Te dni mineva 26 let, odkar je umrl (5. avgusta 1991) moj nekdanji sosed, znani novomeški intarzist Ciril Podbevšek. Rodil se je 24. 7. 1903 na Grmu v Novem mestu. Pred drugo svetovno vojno je bil v vojaškem poklicu, po vojni pa je bil uslužbenec takratnega zdravstvenega doma. Vsako jutro se je odpeljal na teren s svojim znamenitim Tomosovim mopedom.  Šele kot upokojenec se je popolnoma predal umetnosti, ko je v svoji skriti ustvarjalnosti lahko izdeloval čudovite intarzije. 

Ciril Podbevšek

Ciril je bil skromen in dobrosrčen človek, hkrati pa tudi vesele narave. V deških letih se  mi še sanjalo ni, da je naš sosed Ciril, domači so ga klicali Tajo, mlajši brat znamenitega novomeškega pesnika, esejista in prvega slovenskega avantgardnega književnika Antona Podbevška (1898–1981). Po njem se imenuje že leta 2005 ustanovljeno prvo profesionalno novomeško gledališče Anton Podbevšek Teater, ki ga vodi ravnatelj Matjaž Berger.

Ciril Podbevšek je bil intarzist samouk, pa tudi slikar in celo kipar. Z leti je venomer bolj zorelo njegovo likovno izražanje, ki je svoj vrhunec doseglo v intarzijah. Tako je kmalu presegel raven umetnostne spretnosti in jo približal pravi, čisti umetnosti.  Bil je uveljavljen in prepoznaven umetnik, ki je svoje ustvarjalne navdihe iskal v dolenjski pokrajini, še posebej v Novem mestu in okolici. To so bili Kapitelj, znameniti Breg, različni kozolci, Znančev mlin, kužno znamenje na Mestnih njivah itd. Svoje intarzije je razstavljal  po vsej Sloveniji, še najraje pa v Novem mestu in Kostanjevici.  Umetnostni zgodovinar Sergej Vrišer je nekje zapisal, da so njegove intarzije ovrednotene kot  posebno intarziranje, ne pa navadna, sicer popularna  ornamentika. Umetnostni zgodovinar Ivan Komelj je ugotavljal, da so Podbevškove intarzije povsem blizu slikarstvu. Dejstvo je, da je Podbevšek  v les prenašal čista likovna dela, kot so pokrajine, tihožitja, portreti in drugo.  Bil je talentiran umetnik, še posebej za prenašanje v les zahtevne podrobnosti, kot so odtenki barv, svetlobe in sence ter predvsem videz globine. V tem je prava veličina Podbevškovega ustvarjalnega opusa.

300-letnica rojstva Marije Terezije in novomeška gimnazija

Od ustanovitvene liste cesarice Marije Terezije za novomeško gimnazijo v letu 1746 do dolenjske akademske iniciative 

Pripravil: Miha Japelj

Uvodna misel

Velik del svojega življenja sem posvetil študiju, od osnovne šole, preko novomeške gimnazije do vseh stopenj univerzitetnega študija na (moji) Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Svoje strokovno in znanstveno-raziskovalno delo sem več kot 40 let opravljal v Tovarni zdravil Krka na področju razvoja in raziskav kemije zdravil. Kot redni profesor za organsko kemijsko tehnologijo sem »šolal« veliko mladih kemijskih inženirjev. Bil sem jim tudi mentor pri več kot 150 diplomah, magisterijih in doktoratih. Z največjim veseljem sem vrsto let vodil Krkine nagrade za študente in dijake. S posebnim ponosom pa povsod vedno rad povem, da sem maturant novomeške gimnazije. Ob številnih priložnostih in svečanih dogodkih rad poudarjam, da je naša gimnazija, ki jo je ustanovila cesarica Marija Terezija 8. avgusta 1746, prva in najboljša gimnazija v Sloveniji. To misel sem ponovil tudi na nedavnem 3. Forumu osebne odličnosti, ki ga je 11. aprila letos organizirala Fakulteta za organizacijske vede (dekan prof. dr. Boris Bukovec) v Novem mestu. Med vnetimi poslušalci je bil z nami tudi naš znani rojak prof. dr. Jože Gričar, ki je zaslužni profesor Univerze v Mariboru in kontaktna oseba evropskega omrežja živih laboratorijev (http://eLivingLab.org). Kot nekdanjemu, tudi navdušenemu maturantu novomeške gimnazije mu je šinila v glavo ideja, da bi lahko ustrezno in dostojno obeležili tristoto obletnico rojstva Marije Terezije v sklopu slovenske pobude »Čezmejnega e-sodelovanja v e-regijah« (Inter-Municipality Initiative: Cross-border eCollaboration in the eRegions).

Preberi več 300-letnica rojstva Marije Terezije in novomeška gimnazija

Ali je sprava sploh možna?

Do kdaj bomo Slovenci še generirali medsebojno nestrpnost?

 Pripravil: Franci Koncilija

Ob ponovnem prebiranju monologa ljubljanskega škofa Antona Vovka s predsednikom narodne vlade Slovenije Borisom Kidričem pred 72 leti ter ob vsakoletnih spravnih slovesnostih v Rogu sem se globoko zamislil in premislil, ali je sploh možna edinost v različnosti toliko desetletij sprtega slovenskega naroda. Zato želim s svojimi razmišljanji seznaniti širšo javnost.

Preberi več Ali je sprava sploh možna?

Spomini na nadškofa dr. Šuštarja

Ob desetletnici smrti dolenjskega rojaka dr. Alojzija Šuštarja (1920–2007)

Franci Koncilija

Slovenski duhovnik, ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar se je rodil 14. novembra 1920 na Grmadi nad Trebnjem. Leta 1940 je z odliko maturiral na škofijski gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani. Po prvem letu študija na teološki fakulteti ga je škof Gregorij Rožman poslal na študij v Rim. Tam je na prestižni in ugledni papeški univerzi Gregoriani pridobil licenciat iz filozofije in doktorat iz teologije. Kmalu je zbolel za tuberkulozo in odšel na zdravljenje v Švico, kjer je pastoralno deloval. Naložili so mu več služb, predaval pa je v Švici, Italiji, Franciji, Avstriji in Nemčiji. Njegovo najodgovornejše delo v tujini je bilo od leta 1971 do 1976, ko je bil stalni tajnik Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE) s sedežem v St. Gallnu.

Leta 1977 se je vrnil v Slovenijo, kjer je skoraj tri leta čakal, da ga 23. 2. 1980 papež Janez Pavel II. imenoval za ljubljanskega nadškofa in metropolita, saj je bil Vatikan pri imenovanju novih škofov, ki so prihajali iz Švice, vedno zelo previden in zadržan. Za škofovsko geslo si je Šuštar izbral svetopisemski citat »Božjo voljo spolnjevati« (Dei voluntatem facere). Svojo škofovsko službo je opravljal polnih sedemnajst let. 20. 6. 1983 je dal pobudo, da se v okviru Jugoslovanske škofovske konference ustanovi Slovenska pokrajinska škofovska konferenca, kar je po svoje že nakazovalo kasnejše dogodke o samostojnosti Slovenije. Leta 1998 je Šuštar postal tudi častni meščan mesta Ljubljane.

Umrl je 29. junija 2007 v Ljubljani, star 83 let.

Preberi več Spomini na nadškofa dr. Šuštarja

Malešev Prešernov Sonetni venec

Maleševe ilustracije Prešernovega Sonetnega venca na ogled v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu – Nastale pred 80 leti

Pripravil: Franci Koncilija

V Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu je bila v torek, 20. junija 2017, ob 18. uri otvoritev likovne razstave ilustracij Mihe Maleša, ki so jo ustvarjalci poimenovali »Sonetni venec Franceta Prešerna«.« Razstava je posvečena 170. obletnici prve knjižne objave Sonetnega venca v Poezijah Franceta Prešerna (1847), 80. obletnici prve izdaje Sonetnega venca z ilustracijami Mihe Maleša (1937) in 30. obletnici smrti Mihe Maleša (24. 6.1987). Dogodek so poleg Knjižnice Mirana Jarca pripravili še Osrednja knjižnica Celje, Medobčinski muzej Kamnik in Galerija Mihe Maleša iz Kamnika.

Preberi več Malešev Prešernov Sonetni venec

TRUBARJEV SPOMENIK NA RAŠČICI

Ob 500-letnici reformacije

Pripravil: Franci Koncilija

V spomin na 400-letnico izida prve slovenske tiskane knjige je odbor za proslavo tega jubileja sklenil postaviti spomenik v Trubarjevi Raščici. Uresničitev te zamisli je odbor zaupal arhitektu Vinku Glanzu (1902–1977), spomenik pa je izdelal in postavil kipar in medaljer akad. Vladimir Stoviček (1896–1989).

Projektant je zasnoval spomenik v obliki obeliska s štirimi stebrički na vogalih, ki nosijo veliko kamnito štirioglato ploščo, kot nekakšen arhitrav (epinus). Na plošči so vklesani napisi na vseh štirih straneh, na sprednji strani pa je v kamen vložen bronast relief s Trubarjevim portretom in vklesanim napisom: »V tej vasi se je rodil 1508 Primož Trubar, oče slovenske književnosti in kulture.« Tudi na ostalih treh straneh so vklesani različni Trubarjevi zapisi. Na zadnji strani spomenika je vklesan napis: »Postavilo ob štiristoletnici prve Trubarjeve knjige slovensko ljudstvo 1951.«

Na Raščici se je 9. septembra 1951 ob slovesni postavitvi temeljev za Trubarjev spomenik zbralo več tisoč ljudi. Slavnostni govornik je bil takratni podpredsednik vlade FLRJ in njen zunanji minister ter predsednik častnega odbora za proslavo 400-letnice slovenske knjige Edvard Kardelj (1910–1979), ki je v temelje vzidal tudi spominsko listino. Čez slabo leto dni, natančneje 8. junija 1952, pa je bilo na Raščici slovesno odkritje spomenika Primožu Trubarju, ki ga je vodil takratni slovenski politik, marksistični filozof in minister za znanost in kulturo akad. Boris Ziherl (1910–1976).

Šele 8. januarja 2015 je vlada dr. Mira Cerarja sprejela Odlok o razglasitvi javnega spomenika Primožu Trubarju za kulturni spomenik državnega pomena.

(Vir : Drugi Trubarjev zbornik, Slovenska Matica, Ljubljana 1952)

Teologija Primoža Trubarja

PRIMOŽ TRUBAR (1508–1586)

Franci Koncilija

Na god sv. Primoža in Felicijana, 9. junija 1508, se je na Raščici pri Turjaku mlinarju Mihi Trubarju in njegovi ženi Jeri rodil sin Primož. Takrat so bili nemirni in strah zbujajoči časi, še posebej za malega Primoža. Najprej je 10. februarja 1515 ves svet razburil izredno redek nebesni pojav, ko so ljudje videli tri sonca (parhelij) in napovedovali grozote, ki se bodo zgodile … Kmalu zatem so puntarji že oblegali Ortnek in razdejali Čušperk, Turjak pa se je ob močnem potresu spomladi 1511 porušil sam. Tudi strah pred neukrotljivimi Turki, ki so še pred Primoževim rojstvom divjali po Kočevskem, je v njem pustil globoke spomine. Skratka, kmečki punti in Turki so protestanta Primoža Trubarja tako ali drugače, zlasti na področju njegove teologije, zaznamovali za vse življenje.

Mesec junij je nekako Trubarjev mesec, saj naj bi se Trubar rodil 9. junija 1508 (točen datum rojstva ni znan) na Raščici, umrl pa je 28. junija 1586 v Derendingenu v Nemčiji. Poleg tega je mednarodna skupnost leto 2017 razglasila še za leto reformacije, zato je ta zapis v duhu jubilejnega leta namenjen bolj predstavitvi Trubarjeve teologije.

Preberi več Teologija Primoža Trubarja

110-letnica rojstva Marjana Kozine

Obletnica novomeškega akademika in glasbenega ustvarjalca Marjana Kozine(1907–1968)

Pripravil: Franci Koncilija

Marjan Kozina

»Najplemenitejše glasbilo je človeški glas, saj izžareva neko posebno toplino in izraznost osebnosti, ki je ne more doseči nobeno umetno izdelano glasbilo …«
Tako je v svoji knjigi ABC glasbe že leta 1957 zapisal Novomeščan Marjan Kozina, vsestranski glasbeni ustvarjalec: skladal je operno, simfonično, vokalno-instrumentalno in filmsko glasbo. S svojim ustvarjalnim opusom je veliko prispeval v zakladnico slovenske glasbene kulture.

Marjan Kozina se je rodil 4. junija 1907 v Novem mestu in kasneje maturiral na novomeški gimnaziji. Odraščal je v glasbeni družini, tako da je note poznal prej kot črke. Že v gimnazijskih letih se je učil klavir in violino, pri znamenitem skladatelju in kapiteljskem organistu Ignaciju Hladniku pa se je učil orgle. Poleg glasbe sta ga veselili matematika in fizika. Kljub temu je jeseni leta 1928 začel študirati glasbo na dunajski akademiji pri profesorju Josephu Marxu. V Pragi je nadaljeval študij kompozicije in dirigiranja in ga v letih 1931 in 1932 končal z odliko. Po kapitulaciji Italije je odšel septembra 1943 v partizane, kjer je organiziral zborovske tečaje, ustanavljal godbe ter veliko komponiral.

Slovenski muzikolog in pedagog Primož Kuret je o Marjanu Kozini zapisal, da sta Dolenjska s svetom ob Krki in pod Gorjanci, še posebej pa Novo mesto z romantično okolico in mehkobo pokrajine, odločilno vplivala na bodočega skladatelja in ga oblikovala kot človeka. Po vojni je delal v Ljubljani, leta 1953 pa je bil izvoljen za rednega člana SAZU. Med letoma 1946–1949 se je najveličastneje izpovedal v simfoničnih pesnitvah s stavki Ilova gora, Padlim, Bela krajina in Proti morju. Uglasbil je tudi pesmi Srečka Kosovela, Lili Novy in nekaterih drugih slovenskih pesnikov.

Marjan Kozina je bil tudi eden prvih slovenskih skladateljev, ki je pisal filmsko glasbo. Leta 1948 je napisal glasbo za prvi povojni slovenski film Na svoji zemlji, sledila sta Kekec (1951) in glasba za film Dolina miru (1956), za kar je v Puli prejel zlato areno.

Leta 1960 se je upokojil in vsa leta do smrti v novomeški bolnišnici 19. junija 1966 je preživel v Piranu ali pa v svoji zidanici na Trški gori. Njegov rojak, pesnik Tone Pavček, mu je v slovo v onostranstvo zapisal: »Bil je svetla pojoča nota slovenske glasbe, bistrež v pomenku in pisanju, človek z veliko dušo in otroškim srcem. Slovenec, ki ni bil narejen po čisto slovenski meri …«
(Vir : Ognjišče št. 6/2017)

DODATNO BRANJE: Kozinova zidanica na Trški gori – 
O načrtih za ureditev Kozinovega muzeja na Trški gori ob stoletnici skladateljevega rojstva

Orala sta slovensko filmsko ledino

IVAN MARINČEK in DUŠAN POVH

Milan Markelj

Marsikatera bistra glava si je v novomeški gimnaziji nabirala znanje in vednosti ter se predajala sanjarijam, ki se vžigajo v mladih, ko iz šolskih klopi zrejo v takrat še vso obetajočo in svetlo prihodnost. In marsikatera od teh bistrih glav je sanjarije uresničila ali še presegla. Tako lahko danes med znanimi osebnostmi iz političnega, gospodarskega, znanstvenega in kulturnega življenja zasledimo mnoga imena nekdanjih novomeških gimnazijcev, med njimi tudi filmska ustvarjalca Ivana Marinčka in Dušana Povha, ki sta skupaj z drugimi orala ledino slovenskega povojnega filma in se trajno zapisala kot pionirja v slovensko filmsko zgodovino.

Preberi več Orala sta slovensko filmsko ledino