Arhivi Kategorije: Spominjamo se

Internetno spominsko obeležje

S tem internetnim
spominskim obeležjem
se zahvaljujemo tistim Novomeščanom,
ki so leta 1745 imeli vizijo in pogum,
da so cesarici Mariji Tereziji
predlagali,
da bi v Novem mestu imeli gimnazijo.

Cesarica Marija Terezija
je 8. avgusta 1746 podpisala listino,
s katero je dala novomeški gimnaziji
pravico javnosti –
prvi v habsburški monarhiji.

Hvaležni Novomeščani

Objavljeno 7. aprila ob občinskem prazniku Novega mesta  v evropskem letu kulturne dediščine 2018. Na ta dan je vojvoda Rudolf IV. Habsburški leta 1365 Novemu mestu podelil mestne pravice.

Odbor za promocijo kulturne dediščine Novega mesta

Ivan Vrhovec o ustanovitvi gimnazije v Novem mestu (preberi)

VILI STEGU (1943–1989) IN NJEGOVA POEZIJA BOŽJEGA MOLKA

OB 30-LETNICI SMRTI

 KDO JE BIL VILI STEGU?

Vili Stegu se je rodil na Premu pri Ilirski Bistrici 29. novembra 1943. Po gimnaziji v Postojni je nadaljeval študij na Teološki fakulteti v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen v Logu pri Vipavi 29. junija 1969, novo mašo pa je pel 13. julija na rodnem Premu. Kot kaplan je služboval v številnih krajih na Primorskem, od leta 1975 do 1989 pa je bil izseljeniški duhovnik v Ingolstadtu v Nemčiji. Umrl je 26. septembra 1989, ko je bil doma na počitnicah. Pokopan je na Premu.

STEGUJEV USTVARJALNI OPUS

Duhovnik, pesnik, pisatelj, mislec in prevajalec Vili Stegu je bil soustanovitelj revije 2000. Leta 1985 je revija 2000 izdala knjigo Simone Weil Trepet in poslušnost, ki jo je pripravil Stegu. V njej so zbrani različni sestavki te znane judovske filozofinje, ki jih je tematsko prevedel in zaokrožil v knjigi. Do sedaj sta izšle dve Stegujevi pesniški zbirki: Quando giacero’ sottotera (1991), ki jo je na Doberdobu v Italiji uredil župnik Ambrož Kodelja, in Ugašajoče sanje (1996) v Ljubljani pri Društvu 2000, ki jo je uredil prof. Peter Kovačič. Čeprav je Stegu zadnja leta živel v tujini, je redno ohranjal stik s slovenskim kulturnim prostorom. Napisal je vrsto esejev o tedanji Sloveniji, obenem pa prevajal znane mislece, kot so Stephan Rosenzweig, Miguel de Unamuno, Léon Bloy, Martin Buber, Simone Weil, Emmanuel Levinas, Emmanuel Mounir in drugi.

DUHOVNI SVET VILIJA STEGUJA V NJEGOVIH PESMIH
Njegova poezija izpoveduje tragiko sodobnega človeka, ki ga globoko muči in ve, da iz te duhovne krize ne vodi nobeno slepilo, še manj čustveni paradoks vere. Duhovno krizo mora posameznik pretrpeti sam, zato človeku ostane samo brezpogojna vera v Boga.
Stegu je bil pesnik strastnega dvoma in žive, globoke vere, prepojen s hrepenenjem po nesmrtnosti in s spoznanjem sodobne razcepljene zavesti o razklanosti razuma in srca, z neprestanim hrepenenjem po večnosti.

(Vir: Besedilo in fotografije so s spleta)

Zbral: Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJA OB POGLEDIH FRANCOSKE PISATELJICE MARIE DESPLECHIN NA ŽIVLJENJE

KDO JE MARIE DESPLECHIN?

Marie Desplechin se je rodila leta 1959 v Roubaixu v Franciji. Diplomirala je iz književnosti in novinarstva, poznana pa je tudi kot filmska scenaristka in esejistka. Marie Desplechin je ena najbolj priljubljenih francoskih mladinskih pisateljic. Izdala je številne romane za mladostnike, v katerih se humor prepleta z nežnostjo in naklonjenostjo mladini. Piše tudi romane za odrasle (Sans moi, Dragons) in eseje. Skupaj s pokojno prijateljico Lydie Violet je napisala esej La vie sauve, za katerega je dobila nagrado Médicis 2005. Januarja leta 2013 je obiskala Slovenijo, kjer je bila gostja Knjigarne Konzorcij in Francoskega inštituta v Ljubljani.

 KAKO RAZMIŠLJA MARIE DESPLICHIN?

Pisateljica Marie Desplichin je plemenita, sodobna ženska, ki govori jasno in razločno razodeva svoj humanizem, svoj pogled na življenje. Iz njenega pisanja vejejo svetopisemska načela in sporočila, ko pravi, da tisti, ki imajo najmanj, dajejo največ. Zato je prepričana, da nas oni najbolje učijo o življenju. Marie je s pisanjem svojih knjig tudi graditeljica mostov med svetovi in še posebej med ljudmi vseh kontinentov. Pri tem se na področjih žurnalistike in literature, ki v Franciji slavita po tradiciji povezovanja različnih žanrov, gotovo vsaj nekoliko zgleduje tudi po Victorju Hugoju, Georgeu Orwellu in drugih. Avtorica pronicljivo razodeva Francijo, Francoze in prelomnost časa, v katerem smo in živimo. Marie je odprta in direktna, svetovnonazorsko pa je bolj krščansko-socialistično usmerjena. Pred življenjem ne beži, ne dopusti pa si omejevanja in zaslepljenosti. Marie obžaluje, da je Francija država, ki ne mara otrok, pozdravlja pa liberalizacijo, tudi na področju istospolno usmerjenih, za katere pravi, da naj se vsak poroči, s komer se hoče. Podobno razmišlja tudi glede evtanazije, ki jo podpira. V Franciji je islam za mnoge velik problem, tudi zato, ker je to religija revnih in koloniziranih. Zato je prepričana, da v resnici ne gre za versko vprašanje, ampak za socialno. Vse to pa nadgrajuje tudi s problematiko vojn, ki so povezane s skrajnim, tj. militarističnim islamizmom, kar pa obsoja, zlasti nasilje. 

  

ZAKLJUČEK

Svetovi Marie Desplechin so zelo zanimivi. V njih se še posebej najdejo otroci, a tudi odrasli najdejo zase dragocena sidrišča za premislek o življenju in ljudeh. Pisati zanjo pomeni prisluhniti drugemu in mu pokloniti besedo …

Ko se je mudila v Sloveniji, je Marie Desplechin v Francoski šoli v Ljubljani odprla knjižnico, poimenovano po njej, na kar je bila zelo ponosna. Knjige je od nekdaj ljubila in brala, zato so zanjo prostori, polni knjig, magični, kajti človeka vabijo v zunanje svetove, v katerih vsak išče svojo srečo.

(Vir: Delo, fotografije pa so s spleta)

Pripravil in izbral: Franci Koncilija  

VOŠČILO OB DNEVU DRŽAVNOSTI

Spoštovane članice in člani KDSŠ,

danes mineva 28 let od kar živimo v svobodni, demokratični in samostojni Sloveniji. Slovenska skupščina je 25. junija 1991 sprejela Temeljno ustavno listino, ustavni zakon in Deklaracijo o neodvisnosti.

Zato Vam ob tem jubileju iskreno čestitam in voščim lepo praznovanje dneva državnosti.

 

Franci Koncilija,  namestnik predsednika 

V Novem mestu, 25. junija 2019

   

DOGODKI, KI SO SLOVENIJO PRIPELJALI DO NJENE SAMOSTOJNOSTI

20. februar 1991

Sprejem XIX. amandmaja k Ustavi RS

Skupščina Republike Slovenije sprejme XIX. amandma k Ustavi Republike Slovenije in izstopi iz pravnega reda SFR Jugoslavije.

23. maj 1991

Incident v Pekrah

Incident med JLA in TO v Pekrah – enota JLA z oklepniki obkoli 710. učni center TO v Pekrah pri Mariboru in zahteva predajo.

25. junij 1991

Sprejem Temeljne ustavne listine, ustavnega zakona in Deklaracije o neodvisnosti

Slovenska skupščina sprejme Temeljno ustavno listino, ustavni zakon in Deklaracijo o neodvisnosti.

26. junij 1991

Razglasitev samostojnosti in neodvisnosti Slovenije

Slovesna razglasitev samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Predsednik Predsedstva Republike Slovenije, Milan Kučan, pošlje pismo voditeljem zahodnih držav in generalnemu sekretarju OZN Perezu de Cuellarju s prošnjo za mednarodno priznanje.

27. junij 1991

Začetek 10-dnevne vojne v Sloveniji

Začetek 10-dnevne vojne za samostojnost Slovenije: prvi spopad med TO in JLA se zgodi pri zaselku Poganci pred Novim mestom.

Lojze Grozde: Domovini

 

PRED 140 LETI SE JE RODIL SLOVENSKI PESNIK JOSIP MURN – ALEKSANDROV (1879–1901)

Josip Murn se je rodil 4. marca 1879 v Ljubljani, kot nezakonski otrok. Njegova mladost je bila težka, saj mu je mama kmalu umrla, sam pa je živel v pomanjkanju in hudi revščini, ki je precej pripomogla, da je mnogo prezgodaj umrl zaradi jetike v ljubljanski Cukrarni, kakor številni drugi mladi kulturni ustvarjalci. V Cukrarni je prijateljeval z Dragotinom Kettejem, Ivanom Cankarjem, Otonom Župančičem in drugimi. Letošnjega 4. marca je minilo 140 let od njegovega rojstva.

Murn je eden glavnih predstavnikov moderne ter sodobnik Cankarja, Ketteja in Župančiča. Za časa svojega življenja ni bil poznan, danes pa njegova dela štejemo med najpomembnejše stvaritve slovenske književnosti. Pesmi je objavljal v mladinskem časopisu Dijaške vaje, kasneje pa v Angelčku, Vrtcu, Slovenskem narodu in Ljubljanskem zvonu. Njegove pesmi so bivanjske, osebnoizpovedne, razpoloženjske, le malo je ljubezenskih, ki so bile namenjene Almi Souvan. Tematika je pogosto kmečka, motivi pa so iz narave. Poleg pesmi je pisal tudi razpoloženjske črtice, pripovedne spise, pripovedne in priložnostne pesmi, fragmente in nemške pesmi, opeval pa je tudi svetnike. Njegove pesmi zaznamujejo brezdomstvo, tujstvo, hrepenenje, melanholija, revščina, duševna osamljenost, odtujenost in slutnja smrti, kar odraža njegovo nagnjenje k pesimizmu in duševnemu nemiru. Težilo ga je dejstvo, da je nezakonski otrok, za katerega se mati ni brigala.

V časniku Dnevnik je Uroš Zupan kot avtor prispevka »Zgubljena kmečka tišina« ob 140-letnici Murnovega rojstva zapisal:

»V pesnike vstopamo skozi posamične pesmi. Za vstop je velikokrat odgovorna literarna veda, literarna veda, ki živi v izobraževalnem sistemu«. Pesnik Dane Zajc pa je o Murnu kot človeku in pesniku zapisal: »Smrt je zelo pohitela z njim. Varovala ga je zase. Strah ga je bilo pred njo, tudi groza ga je bilo pred svojo edino zvesto spremljevalko. Saj ni bil hrast, bil pa je samotni trs … Poznal je pota polhov, skrivnosti semen, obredja letnih časov, skrivnosti polja. Taki, ki zaidejo v kakšno polje, zaslišijo kakšen njegov verz, kot bi jim ga prišepetala zgubljena kmečka tišina.«

Zapuščen od vseh je Josip Murn – Aleksandrov umrl 18. junija 1901 v ljubljanski Cukrarni, na isti postelji kot dve leti prej Dragotin Kette. 

(Vir: Wikipedija in Dnevnik, fotografiji sta s spleta)

Franci Koncilija

Nebo, nebo
Nebo, nebo
in neskončna, brezmejna ravan!

Pijano oko
žari in iskri
in vpija ta svet prostran.

Horizont molči.
Od neba sem mrak hiti …
Le še tam iz daljave
v te proste širjave
brezmejno prost nekdo beži.

Pomladanska slutnja
Pomladanska slutnja
k nam v deželo gre,
zdravo, Bog in sonce,
gora in poljé! 

O vas vedo ptice,
lahno žvrgole,
noči vedo tople,
sivi somrak ve.

O vas vedo bilke,
v log devica spè,
tam za logom, v polju
vsa ko mak cvetè!

 

POŠTA SLOVENIJE JE IZDALA ZNAMKO V SPOMIN ALME M. KARLIN (1889–1950)

24. novembra letos bo minilo 100 let, odkar je Celjanka Alma M. Karlin, pesnica, pisateljica, zbirateljica, znamenita državljanka Evrope, svetovljanka in poliglotka, začela svojo osem let dolgo potovanje po vsem svetu (1919–1927).

Zato sta Pokrajinski muzej v Celju in Pošta Slovenije izdali znamko z njenim motivom. Na 40.000 znamkah iz serije Znamenite osebnosti je oblikovalec Borut Bončina upodobil Almo Karlin in njen pisalni stroj, ki ga je ljubkovalno imenovala Erika. Alma je bila izredna ženska, ki je presegla mnoge meje, skratka, bila je ženska, ki navdušuje kot nosilka vrednot, ki so: pogum, ljubezen do znanja, izobrazba, preseganje ovir in predsodkov ter zavezanost resnici. Vse to so vrline, zaradi katerih si Alma Karlin gotovo zasluži svojo znamko, ki je za filateliste prava znamenitost. Znamka z njeno podobo bo gotovo utrdila zavest Slovencev ter ostalega sveta. Znamke namreč odražajo čas, v katerem nastanejo, ovekovečijo pa tudi ljudi in dogodke, ki ga sooblikujejo.

(Vir: Večer, fotografije so s spleta).

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

BOŽIDAR JAKAC, PODOBA IN MOČ KRAJINE

Jakčev dom, 8.2.–20.4.2019

Z razstavo Podoba in moč krajine obeležujemo 120. obletnico rojstva našega rojaka Božidarja Jakca, akademika, umetnika, ki je v dolenjski pokrajini in njenem glavnem mestu našel trajno spodbudo za svoje ustvarjanje ter ju slavil z mnogimi upodobitvami.

Domala celoten ustvarjalni opus svoje risarske in slikarske ustvarjalnosti, kar 828 del, je Božidar Jakac leta 1984 podaril Novemu mestu oziroma Novomeščanom in ga razstavil v trajen spomin, ki je dobil mesto v stalni zbirki Dolenjskega muzeja, v Jakčevem domu. Izbor darovanih Jakčevih del, ki se vsebinsko nanašajo na podobo krajine, je predstavljen na tokratni razstavi. Razstavljene so krajine, ki so nastale nazačetkih Jakčevega ustvarjanja, pod mentorstvom Riharda Jakopiča, sledijo v ekspresionističnem duhu ustvarjene krajine ter najštevilčnejše krajine, nastale v poznejših fazah, ko je bil njegov osebni likovni izraz zaznamovan z noto liričnega realizma.

Jakac je prepotoval mnogo držav in na teh popotovanjih neprestano risal, slikal, filmal in fotografiral. Tako se je v njegovi zapuščini nabrala množica upodobljenih krajin, ki bi jim lahko rekli kar portreti pokrajin, saj je v njih poleg vizualne podobe iskal in slikal duhovni portret krajine. Jakčeva iskrena in globoka navezanost na domačo pokrajino ter rojstni kraj se kaže v številnih motivih, zato posebno mesto na razstavi predstavlja ravno podoba Dolenjske. 

Pripravila: Jasna Kocuvan Štukelj, kustosinja umetnostna zgodovinarka

OPOMBA: Zaradi izrecne prepovedi dedičev, slik Božidarja Jakca  ni dovoljeno objavljati! Simbolno prilagamo fotografijo Novega mesta. Kdor more, naj razume! (Foto: F. K.)

Franci Koncilija

POZABLJENI ŠALIJEVI PESMI

Novomeški pesnik in prevajalec ruske književnosti v slovenski jezik Severin Šali, po njem se imenuje tudi naše društvo, je bil med drugo svetovno vojno eden redkih kulturnih ustvarjalcev, ki niso spoštovali ukaza Osvobodilne fronte (OF) KPS o prepovedi kulturnega ustvarjanja med drugo svetovno vojno. Svoje pesmi je pogumno objavljal v Slovenčevem koledarju in drugod.

Severin Šali se je že leta 1938 zaposlil v Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani, kjer je hitro napredoval iz prodajalca knjig v lektorja, knjižnega svetovalca in urednika. Tam je leta 1940 izdal svojo prvo pesniško zbirko Slap tišine. Med vojno je bil tudi urednik Slovenčeve knjižnice, kjer je izdal dve pesniški zbirki: Srečevanja s smrtjo (1943) in Spev rodni zemlji (1944). Zaradi tega ga je po vojni nova oblast kaznovala tako, da je bil domala deset let brez službe. Najpomembnejše pa je, da je bil njegov sodelavec in osebni prijatelj prof. France Pibernik, ki je o njem že napisal knjigo z naslovom: Pesnik Severin Šali. Dokumenti, pričevanja in presoje. Predstavitev knjige bo v začetku oktobra letos. Ko sem nedavno malo »pospravljal« svoj knjižni fond, sem z velikim veseljem našel dva Slovenčeva koledarja iz let 1944 in 1945, v njiju pa dve Šalijevi pesmi, ki ju z veseljem objavljamo.

Fotografije: Franci Koncilija in s spleta

Pripravil: Franci Koncilija

200 LET OD SMRTI VALENTINA VODNIKA

O Valentinu Vodniku (3.  2. 1758–8. 1. 1819), slovenskem duhovniku, pesniku, učitelju, jezikoslovcu, prevajalcu, časnikarju, arheologu, numizmatiku, astronomu in politiku smo na društveni spletni strani že pisali. Ob 200-letnici smrti pa želim opozoriti bralce na neko drugo Vodnikovo ustvarjalno razsežnost. Vedno sta me namreč vznemirjala Vodnikov pogum in navdušenje nad Francozi v času Ilirskih provinc (1809–1813). Občudoval je njihovo priznavanje naravnih pravic narodov in upal, da bo slovenski jezik veljaven v šolstvu in drugod. Tako je nastala njegova pesem Ilirija oživljena, v kateri časti Napoleona kot znanilca svobode. Poiskal sem razpravo o Vodniku kot nacionalnopolitičnem pesniku slovenskega razsvetljenstva, ki jo je leta 1988 napisal akad. prof. dr. Janko Kos, in jo pripravil za objavo na spletni strani KDSŠ.

UVOD

Literarni zgodovinar Janko Kos v svojem prispevku Valentin Vodnik kot nacionalnopolitični pesnik slovenskega razsvetljenstva postavlja Vodnikove nacionalnopolitične pesmi, predvsem odi Ilirija oživljena in Ilirija zveličana, v tesnejšo zvezo z nacionalnopolitično miselnostjo tedanjih slovenskih razsvetljencev, zlasti Linharta, Zoisa in Kopitarja. Razčlemba razvoja te miselnosti med letoma 1791 in 1816 vodi do sklepa, da je Vodnikova nacionalnopolitična poezija predvsem poetična formulacija programskih zasnutkov slovenskih razsvetljencev v obdobju francoske revolucije, napoleonskih vojn, jožefinskih reform in restavracije tematizirane nacionalpolitične problematike slovenstva.

POMEN VODNIKOVIH PESMI

Vodnikove nacionalnopolitične pesmi so v marsikaterem pogledu izjemnega pomena, saj so se uveljavljale kot prve v pravem pomenu slovenske politične pesmi. Z njimi se namreč začenja ne samo nacionalnopolitična poezija v slovenskem kulturnem prostoru, ampak že tudi nacionalnopolitična miselnost sploh. Škoda je, da literarna zgodovina pa tudi slovenska politična zgodovina temu nista posvetili zadostne pozornosti. Vodnik je začel pisati politično poezijo z elegijo ob smrti cesarice Terezije, ki ji je posvetil pesem Kraynske modrine žaluvanja nad smertjo Marie Terezije predmodre cesarice in jo objavil leta 1781 v tretjem zvezku Pisanic. V tem času, po smrti Antona Tomaža Linharta, je bil Valentin Vodnik glavni Zoisov literarni sodelavec na področju časnikarstva in jezikoslovja, saj je veliko objavljal v takratnih Lublanskih novicah.

ILIRIJA OŽIVLJENA

Skupaj s pesmijo Ilirija oživljena ter Ilirija zveličana, ki jo je napisal v letu 1816–1817, je dosegel vrh politične ustvarjalne poezije. Obe pesmi obravnavata isto temo, to je restitucijo nekdanje »Ilirije« kot posebne državne tvorbe, vendar vsaka drugače, primerno takratnim zunanjim zgodovinskim razmeram. Ilirija oživljena opeva vrnitev »ilirske« državnosti v okviru političnega zemljevida Evrope, kot ga je ustvarila Napoleonova osvajalna politika, Ilirija zveličana pa govori o isti stvari, vendar o času evropske restavracije po Metternichovih predlogih in po sklepih dunajskega kongresa, potrjenih z ustanovitvijo »svete alianse« po letu 1814. Šele s tem je stopilo slovensko pesništvo v območje tematike, ki je v sklenjeni črti od Prešernove Zdravljice prek Jenkovih, Gregorčičevih, Aškerčevih, Župančičevih pesmi do Gradnikovih, Kajuhovih ali Borovih verzov, v katerih se je prikazoval slovenski narodni položaj od prve do druge svetovne vojne, ustvarjala poseben segment slovenske politične poezije.

ZAKLJUČEK

Dejstvo je, da je bila Vodnikova nacionalnopolitična misel slovenskih razsvetljencev precej zastarela, že kar anahronistična, skratka pod vplivom takratnih podob evropskega humanizma. Navkljub tej navidezni pesniški preobleki pa se v Vodnikovih odah skriva miselnost, ki je sodobna. V obeh »Ilirijah« uveljavlja načela, da narod ni pasiven objekt, ki se prilagaja monarhičnemu legitimizmu, ampak je sam na sebi edini izvir legitimnosti. Tako s pomočjo Vodnikovih pesmi slovenski narod postane historični subjekt s svojo posebno svobodo, voljo in usodo.

(Vir: Slavistična revija, letnik 36, št. 1/1988, str. 13– 32)

 

Na koncu objavljamo Vodnikovo pesem Dramilo.

D R A M I L O

Slovenc, tvoja zemlja je zdrava 
in pridnim nje lega najprava. 
Pólje, vinograd, 
gora, morjé, 
ruda, kupčija 
tebe rede. 

Za uk si prebrisane glave 
pa čedne in trdne postave. 
Išče te sreča, 
um ti je dan, 
našel jo boš, ak 
nisi zaspan. 

Lej, stvarnica vse ti ponudi, 
iz rok ji prejemat ne mudi! 
Lenega čaka 
strgan rokav, 
palca beraška, 
prazen bokal.

STO LET OD IZDAJE EX PONTO, PRVE KNJIGE IVE ANDRIĆA

Interpretacija lirične proze

UVOD

Ne samo v Sloveniji, tudi na Hrvaškem in v Srbiji, kjer si tako eni kot drugi kot svojega rojaka lastijo pisatelja, pesnika in Nobelovega nagrajenca (1961) za književnost Iva Andrića (1892–1975), je bila letos domala prezrta stota obletnica izdaje prve njegove knjige Ex Ponto. V lirični prozi Andrić izraža pesimizem pred božjim obličjem. Z molitvijo se obrača na Boga, ki se mu zdi po »kierkegaardovsko« molčeč in odmaknjen. Predaja se duhovnemu trpljenju in črnogledosti, hkrati pa protestira, da je človek celota duha in telesa. Vsemu temu navkljub pa Boga postavlja v središče svojega življenja. Zavezan krščanstvu razmišlja o duši in prodira v njeno globino, hkrati pa ga je groza grešnosti in neobvladovanja samega sebe, še posebej na področju spolnosti.

    

KAKO JE NASTALA TA KNJIGA?

Lirična proza ali pesmi v prozi z naslovom Ex ponto so sestavljene iz dveh delov: tako imenovanega mariborskega – bivanja v zaporu – in zatem občutkov, ki ga prevevajo na svobodi. Naslov knjige je prevzet po pesmih o trpljenju v izgnanstvu rimskega pesnika Publija Ovidija Nazona (43 pr. Kr. – 17 po Kr.), ki ga je cesar Gaj Avgust Oktavijan izgnal v mesto Ponto na obali Črnega morja. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi z Ivom Andrićem, ko ga je avstro-ogrska policija na začetku prve svetovne vojne zaprla zaradi svobodomiselnosti in ljubezni do njegovega naroda. Lirično prozo Ex Ponto je Andrić napisal leta 1914, na svobodo pa je prišel šele leta 1917. Srbski literarni kritik in esejist Petar Džadžić, pisec spremne besede k slovenski izdaji (Ivo Andrić, Ex Ponto, Nemiri, Lirika, 1977), ima delo za melanholično stilizirano prozo, ki se je iz mladega umetnika iztrgala kot »človeški glas nemira, neiznajdljivosti in iskanja opore«. Džadžić opozarja, da spada Andrić v generacijo, ki je življenjsko dozorevala v vojnem času, v katerem se je spreminjala podoba sveta. Vnaprej je bila določena za nošenje težkega bremena in prevzemanje vloge v zgodovinskem preobratu.

OSAMLJENOST KOT TRAGIKA ŽIVLJENJA

Knjiga Ex ponto je besedilo, ki ga je avtor napisal s posebno intenco, z željo, da bi nagovoril sorodne trpeče duše in take, ki čutijo enako kot on sam, najbrž tudi s predvidevanjem umetniškosti in estetske vrednosti.V tišini, ki mu jo je darovala usoda, je vse njegovo: vera, ki jo je rešil pred številnimi porazi, samotna radost in upanje trpina.Pisec opiše samega sebe: ima se za človeka nestalnega srca, posameznika z nemirno preteklostjo in mračno prihodnostjo, trpina, ki grenko življenje brez miru in radosti prestaja ob tujem kruhu, preganjajo ga blodnje in iskanje, bičan je od strasti, spodjedata ga greh in boj zoper grešnost, dogodki so ga pretresli. Čeprav je šele na začetku življenja, je že ves podrt in poteptan. Mladi Andrić se ima za nesrečnega pesnika in melanholika – občutljivega človeka, ki se mu dogodki pojavljajo v sanjah in slutnjah, predmet razmišljanja so zanj smrt in njene skrivnosti, bojuje se s hipertrofijo duše ter je živa disonanca tega bojevitega in krutega planeta.Vsa tragika njegovega življenja, kot pravi, se lahko skrči v eno samo besedo – samota. Duša človeka nikoli ne zapusti, saj spremlja telo v vseh njegovih blodnjah kot poziv in opomin, v samoti ga čaka vsa tiha in s potrpežljivo ljubeznijo. Zunaj sebe avtor sluti zadah propadanja ter nečisto in vdano umiranje. Življenje je zanj dolgo in mučno, zato se vprašuje, kako naj ga prebrodi, kadar ga obideta utrujenost in želja po smrti. Največja nesreča in najstrašnejša kazen njegovega življenja sta v tem, da je obsojen živeti sam.

ANDRIĆEVA VERA V BOGA

Ivo Andrić je religiozen človek, njegova vera pa ni brez dvoma, v njej so tudi razpoke. Bogu ne bi bilo treba, predvideva, skušati toliko ljudi in jih voditi na strašni kraj, kjer postaneta življenje in smrt eno in isto. Niti v največji pokornosti ne more razumeti, zakaj je od vseh bitij samo človeku dano, da lahko zasovraži svoje življenje. Zaupa v božjo previdnost in dojema nevidno logiko vsega dogajanja v človekovem življenju. Z besedami, mislimi in z vso globino svojega bitja čuti čudovito in neizprosno ravnotežje, ki vlada v vseh odnosih. Celo na to pomisli, da življenje vrača samo tisto, kar ljudje dajejo drug drugemu. Paradoksalno je njegovo spoznanje, da je v njem vse mrtvo, vseeno pa mu je tako čisto dobro. Videti je, kot da bi svojo individualno stisko rad nekako uskladil z božjim načrtom. Z vso dušo hrepeni po miru in prosi Boga, naj mu da vedro in tiho življenje, da se ne bo več trgal v sebi in se spopadal s svetom.

ANDRIĆ IŠČE REŠITVE

Ali obstajata rešitev in morebitni izhod iz brezupnega položaja? Skozi temo in razdvojene misli prodira šum velikega svobodnega in daljnega življenja in sveta. Andrić poziva, da je treba moliti in ljubiti naravo, največ ljubezni pa prihraniti za ljudi in biti do njih usmiljen. Velik pomen imata tudi odpuščanje in večni mir. Vprašuje se, kje je ljubezen, kam naj beži pred zlom in kje naj se skrije pred sovraštvom. Žal mu je človeka, vendar zanj obstaja tudi zanesljiv izhod in možnost vztrajanja, to je molitev. Vsi tisti, ki trpe in umirajo za svoje resnice, so eno z Bogom in človeštvom.Pri tem bi bil sam rad čist, močan in svoboden. Do trpljenja soljudi je sočuten. Ohranja zaupanje v močno ljubezen, ki blaži bolečino in stopa svetla in prekaljena na pot ustvarjanja. Njegove misli skrivajo v sebi lepoto vsega sveta, vsebina njegovega življenja je postala neuresničljiv sen. In tako življenje mineva, toda v trenutku smrti lahko pokaže na svoje hrepenenje kot edino veliko, resnično in lepo stvar v svojem bivanju. Slavo poje Bogu in blagoslavlja njegove odločitve. Bog da kratko življenje in veliko, zagonetno smrt, ljudje so del božjega načrta, pridejo na svet in se na njem veselijo in namučijo. Ljubi sirote in slavi siromaštvo in tiste, ki imajo tihe in čiste radosti ter upanje v trpljenju. Pomirjata ga narava in prijeten občutek opravljenega dela.Do ljudi čuti veliko ljubezen, do njihovih zadev, sreče in nesreče, greha in strasti, trpljenja, bojev in porazov, zablod in žrtev, skratka vsega, kar je človeškega na tem planetu. Na ta način tudi sam nosi delček velikega križa, ki je naložen človeštvu.

ZAKLJUČEK

Čeprav avtor obupuje, življenje zmaguje. Spoznanje, da evdajmonizem (blaženost) zanj ni uresničljiv, sprejme resignirano in spravljivo. Verjame, da je njegova življenjska pot določena in skrita v neznanem božjem načrtu. Ivo Andrić se ne osvobodi Kierkegaardovega premisleka, s katerim se je začel eksistencializem, in se noče pomakniti v drugačno samo(od)reševanje. Sartrovo izročanje svobodi, obsojenost nanjo in človekova odgovornost za samega sebe so se zgodili pozneje, Nietzschejeva trditev, da je bog mrtev, pa je bila že dlje časa glasna. Tako kot Kierkegaardov Bog je bil tudi Andrićev Stvarnik največkrat gluh in odmaknjen, še posebej molčeč ob človekovem trpljenju.

Andrić se v Ex Pontu s tem sprijazni! Toda tedaj se je vse skupaj šele začelo. Njegov obsežni pisateljski opus, ki je nastajal v nadaljnjem ustvarjalnem obdobju in razgibanem življenju, ter Nobelova nagrada potrjujeta, da je našel samega sebe. Šele ko se je popolnoma izročil človeštvu, se je umetniško uresničil in potrdil.

(Vir: Locutio, prva slovenska literarna revija, št. 103/1918, fotografije: s spleta)

 

Zbral in uredil: Franci Koncilija

BOŽIČ, EPIFANIJA BOŽJE LJUBEZNI

Bistveno sporočilo božiča ali praznika Gospodovega rojstva je epifanija skrivnosti božjega učlovečenja, enkratnega poljuba nebes in zemlje. Rojstvo Jezusa Nazarečana v Betlehemu pomeni vstop božje Besede (Dabar) v zgodovino sveta zaradi ljubezni do človeka. V Janezovem evangeliju namreč beremo: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega Sina, da bi se nihče, kdor vanjveruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jn 3,16). Vsebina božičnega praznovanja je torej edinstven začetek pobožanstvenja človeka in sveta, ki bo dovršen ob drugem Kristusovem prihodu ob koncu časa. Sin božji je postal človek, da bi človek postal božji posinovljenec, božji otrok – poveličana materija.

   

BREZ VERE NI ODREŠENJA

Da vse to lahko razumemo, je nujna preobrazba našega mišljenja, volje in delovanja, bistveno pa je naše ponotranjenje, pogum za odločitev in sestop s piedestala človeške vsemogočnosti. To pa pomeni, da o Jezusu ne razmišljamo z vidika posvetnosti, ampak ga sprejemamo za merilo in vzor našega načina življenja. To spreobrnitev je žal mnogim ljudem težko uvideti, še težje izvesti. O zgodovinskih in verodostojnih dokazih o resničnem Jezusovem rojstvu, da se je rodil v določenem času in prostoru, danes nihče več ne dvomi. Tisti čas so močno zaznamovale naslednje zgodovinske osebnosti: rimski cesar Avgust, prokurator v Judeji Poncij Pilat, vladar Judeje Herod Veliki ter zgodovinarji Tacit, Plinij mlajši, judovski zgodovinar Jožef Flavij in drugi. Za mnoge je problem vera, brez katere ni mogoče sprejeti božjega odrešitvenega načrta in središčne vloge človeka v njem.

JAKOBOV PROTOEVANGELIJ O JEZUSOVEM ROJSTVU (11,1–3)

…Tedaj stopi pred njo Gospodov angel in reče: »Ne boj se, Marija, kajti pri Gospodu si našla milost, ki presega vse stvari. Po njegovi besedi boš spočela otroka.« Ko je to slišala, je začela razmišljati in si govorila: »Z Gospodom, živim Bogom, naj spočnem otroka in ga nato rodim kot vsaka ženska?« Gospodov angel ji pravi: »Ne tako, Marija! Gospodova moč te bo obdala, zato bo tvoj otrok svet in se bo imenoval Sin Najvišjega. Daj mu ime Jezus, kajti on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« In Marija je rekla: »Jaz sem pred njim Gospodova dekla, zgodi naj se mi, kakor si rekel…«Marija se je bridko zjokala in rekla: »Nedolžna sem, kajti nisem živela z nobenim moškim!«

KRŠČANSKA FANTASTIKA

Zato sta vedenje in resnica o Jezusu, učlovečenem božjem Sinu, torej o Bogu in človeku hkrati, v današnji kulturi relativizma in navidezne resničnosti – porazna. Današnji apologeti zanikanja zgodovinskega obstoja Jezusa Kristusa, za katerega trdijo, da je samo mit, med seboj kar tekmujejo v prikazovanju manihejskega boja med dobrim in zlom, med resnico in lažjo, med znanostjo in praznoverjem, med mitom, legendo in resnico. Zato Jezusa prikazujejo kot povsem navadnega človeka, ki je imel veliko bratov, ki je bil prevarant, čudodelnik in hujskač proti rimski okupaciji Judeje, ki ni spoštoval Tore itd. Bojda je bil poročen  s spreobrnjeno grešnico Marijo Magdaleno, bil obsojen na smrt s križanjem, kjer je zapuščen od vseh in tudi od Boga žalostno in v mukah umrl. Zanje je to edina resnica, Kristusovo vstajenje od mrtvih in vnebohod pa so samo pravljice, s katerim Cerkev »farba« naivne vernike.

TI SI KRISTUS, SIN ŽIVEGA BOGA (Mt 16,16)

Takšen Jezus, kot ga opisujejo sodobniki, ni moj Jezus! V nekaj tisoč let dolgi človeški zgodovini in v nobeni znani religiji se ni nikoli noben bog učlovečil zaradi ljubezni do ljudi, zanje trpel, umrl na križu in tretji dan z lastno močjo s telesom vred vstal od mrtvih in odšel v nebesa. To je zmogel samo Jezus Kristus–Sin živega Boga (Mt 16,16), druga božja oseba, od Očeta rojen od vekomaj, Bog in Človek! Vsi ljudje dobre volje verjamemo besedam Svetega pisma, kjer je evangelist Janez  zapisal: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda. Ta je v začetku bila pri Bogu« (Jn 1,1–2).

(Vir: Evangeljska harmonija, Svobodni Nazarečan, Zgodba o Kristusu; fotografije s spleta)

 

Zbral in uredil: Franci Koncilija