Arhivi Kategorije: Spominjamo se

Internetno spominsko obeležje

S tem internetnim
spominskim obeležjem
se zahvaljujemo tistim Novomeščanom,
ki so leta 1745 imeli vizijo in pogum,
da so cesarici Mariji Tereziji
predlagali,
da bi v Novem mestu imeli gimnazijo.

Cesarica Marija Terezija
je 8. avgusta 1746 podpisala listino,
s katero je dala novomeški gimnaziji
pravico javnosti –
prvi v habsburški monarhiji.

Hvaležni Novomeščani

Objavljeno 7. aprila ob občinskem prazniku Novega mesta  v evropskem letu kulturne dediščine 2018. Na ta dan je vojvoda Rudolf IV. Habsburški leta 1365 Novemu mestu podelil mestne pravice.

Odbor za promocijo kulturne dediščine Novega mesta

Ivan Vrhovec o ustanovitvi gimnazije v Novem mestu (preberi)

Oropani vsega, a tako ustvarjalni

Po Slovenije že kar nekaj časa potuje zanimiva razstava arhivskih fotografij Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945, ki jo je pripravila Rafaelova družba. Na ogled so jo postavili nazadnje v Škocjanu.

Konec druge svetovne vojne za mnoge Slovence ni pomenil miru, svobode in veselja. Ker so že med vojno izkusili ali se uprli komunističnemu nasilju, so se bali ukrepov povojne komunistične oblasti  in so zato maja 1945 zapustili domače kraje. Od 20 do 25 tisoč Slovencev je prebegnilo v Italijo ali čez Ljubelj na Koroško.

Zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch.

»To je bila res težka odločitev . Večina je mislila, da odhaja le za nekaj časa, a ni bilo tako. To dogajanje je trajno močno zarezalo v slovenski narod – iz Slovenije je odhajala intelektualna, politična, kulturna in prosvetna elita,« je na predavanju ob otvoritvi razstave v Škocjanu dejala zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch.

Med begunci je bilo poleg 12 tisoč slovenskih domobrancev, ki so jih Angleži nato z zvijačo vrnili v Jugoslavijo in večino brezsodno pomorili, tudi okrog deset tisoč civilistov, od tega jih je okrog šest tisoč prebegnilo na Koroško. Prav o njihovi usodi govori pričujoča fotografska razstava, ki dokazuje, da so slovenski begunci v skrajno neugodnih okoliščinah in v barakarskem okolju razvili izredno organizacijo ter visoko kulturo in narodno zavest, »skratka ustvarili so junaško zgodbo o uspehu, ki je fenomen v evropskem prostoru, na kar smo Slovenci lahko ponosni,« pravi Jaklitscheva.

Slovenski begunci so po zahtevni in naporni poti najprej našli zatočišče v taborišču na Vetrinjskem polju. Niso se predali malodušju. Glavna skrb so jim bili otroci in mladina. V nekaj dneh so ustanovili ljudsko šolo, vrtec in slovensko begunsko gimnazijo. Pouk so imeli vsak dan na travniku, brez učbenikov in knjig. Ustanovili so tudi pevski zbor s 130 pevci, začeli so izdajati slovenski časopis.

Šole, zbori, gledališke predstave …

Angleške oblasti so po nekaj mesecih vetrinjsko taborišče zaradi slabih higienskih razmer, nevarnosti epidemij in primanjkovanja hrane zaprle, Slovence pa razporedili po štirih drugih begunskih taboriščih na Koroškem (Peggetz pri Lienzu, Špital ob Dravi, Št. Vid na Glini in Liechtenstein pri Judenburgu). Tudi tu so naši ljudje nadaljevali z organiziranim taboriščnim življenjem. Slovenska begunska gimnazija z maturo je bila npr. tako kvalitetna, da so z njo mnogi kasneje brez težav lahko nadaljevali študij na univerzah. Poleg šol je potekalo tudi neformalno izobraževanje v raznih strokovnih tečajih in delavnicah. Pestro je bilo tudi kulturno življenje – osnovali so tiskarno, ki je tiskala dnevnik, šolske učbenike, pesniške zbirke in druga literarna dela. V taboriščih je zvenela tudi slovenska pesem – enega od koncertov je prišel posnet celo angleški radio BBC. V gledališčih niso pripravljali le preprostih iger, ampak tudi zahtevne predstave, ki so jih hodile gledat celo angleške delegacije.

Škocjanska fotografska razstava (avtor večine fotografij je begunec Marjan Hočevar) zgovorno priča o ustvarjalnosti in organizacijski iznajdljivosti Slovencev v begunskih taboriščih. Kot pravi zgodovinarka Jaklitsceva, »brez globoke vere tega ne bi zdržali in zmogli. Svojo bolečino so pretvorili v ustvarjalnost.« Vse to so kasneje znova in znova potrjevali tudi v slovenski skupnosti v Argentini, ki je nastala, ko so leta 1948 begunska taborišča zaprli.

Izkušnja 95-letnice

Med obiskovalci razstave v Škocjanu je bila tudi 95-letna Ana Arhar iz Trebče vasi, ki je bila med slovenskimi begunci na Koroškem, a se je po letu in pol vrnila domov. Pravi, da je bilo res hudo, ko je kot dvajsetletna odšla z očetom čez Ljubelj. A tu sta se ločila in nikoli več videla. “Jaz sem ostala sama v Avstriji,” pripoveduje. “Bilo je res hudo, večkrat smo bili lačni, ena štruca kruha je bila za deset ljudi za cel dan, a smo potrpeli.” Povedala je še o usodi svojega brata, za katerim je ob vrnitvi v domovino izginila vsaka sled.

Poslušalci predavanja v Škocjanu so si bili enotni, da je treba tudi to plat naše zgodovine odpreti in predstaviti mladim generacijam, da bodo tako lahko razumeli sedanjost.

140-LETNICA ROJSTVA OTONA ŽUPANČIČA

Slovenski pesnik, pisatelj, jezikoslovec, dramatik, prevajalec, literarni kritik, mladinski pisatelj, urednik, esejist in akademik Oton Župančič se je pred 140 leti rodil 23. januarja 1878 na Vinici v Beli krajini.

»Meh za smeh in vrečo sreče Ciciban za name vleče, ne za hišo zidano, le za voljo židano!«

Božidar Jakac: Oton Župančič

Oton se je rodil v premožni trgovski družini in v otroštvu ni trpel pomanjkanja, kot mnogi njegovi sodobniki. Oče Franc je bil doma iz Selišč pri Dolenjskih Toplicah, mama Ana pa je bila Hrvatica. Osnovno šolo je obiskoval v Dragatušu, nižjo gimnazijo pa v Novem mestu. Maturiral je leta 1895 v Ljubljani, kamor se je družina preselila po gospodarskem propadu. Na Dunaju je študiral zgodovino in zemljepis, vendar študija ni dokončal.

V Ljubljani se je najprej preživljal kot dramaturg, po Aškerčevi smrti je postal mestni arhivar, kasneje tudi urednik revije Ljubljanski zvon. Od leta 1920 se je zaposlil kot dramaturg Narodnega gledališča. Bil je med ustanovitelji slovenskega centra PEN in bil izvoljen za njegovega prvega predsednika, bil je med prvimi člani leta 1938 ustanovljene Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) in predsednik Slovenske matice (SM). Ob njegovi sedemdesetletnici mu je tedanja oblast podelila častni naziv »ljudski umetnik«, ljubljanska univerza pa ga je imenovala za častnega doktorja. Umrl je v Ljubljani 11. junija leta 1949.

Oton Župančič je bil eden štirih predstavnikov slovenske moderne. Z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom Aleksandrovim in Ivanom Cankarjem se je začel družiti v dijaškem društvu Zadruga. V slovensko književnost je trajno zapisan predvsem kot pesnik, še posebej je poznan po pesmih za otroke, saj jih je ustvarjal domala vse življenje. Prve otroške pesmi je napisal že v nižji gimnaziji v Novem mestu, sledile pa so jim pesniške zbirke Pisanice (1900), Lahkih nog naokrog (1912), Sto ugank (1915) in najbolj znana in priljubljena Ciciban (1915). Od poezije za odrasle so najbolj znane pesniške zbirke Čaša opojnosti (1899), Čez plan (1904), V Zarje Vidove (1920) in Zimzelen pod snegom (1945). Med dramskimi deli je najbolj znana tragedija Veronika Deseniška (1924). V vseh ustvarjalnih obdobjih svojega življenja se je Župančič ukvarjal tudi s publicistiko in prevajanjem.

V Ljubljani je po njem imenovana ulica, v Novem mestu pa imamo idilično Župančičevo sprehajališče ob Krki.

(Vir : Wikipedija)
Pripravil : Franci Koncilija

70 let Slovenske filharmonije

30. decembra 1947 je slovenska vlada na pobudo Novomeščana, skladatelja Marjana Kozine, dirigenta Sama Hubada in muzikologa Vlada Goloba, izdala odločbo o ustanovitvi Slovenske filharmonije.

Marjan Kozina

 Prvi direktor in umetniški vodja te naše osrednje glasbene ustanove je bil Marjan Kozina, prvi koncert novega Orkestra Slovenske filharmonije pa je bil izveden 13. januarja 1948 pod vodstvom španskega dirigenta Salvadorja Bacarisse.

Na 70-letnico izvedbe prvega koncerta so koncert z enakim sporedom ponovili pod vodstvom dirigenta Simona Krečiča.

Slovenska filharmonija se s svojimi predhodnicami Academio Philharmonicorum (1701), Filharmonično družbo (1794) ter prvo Slovensko filharmonijo (1908–1913) postavlja ob bok najstarejšim na svetu. Med številnimi uglednimi umetniki, ki so postali častni člani Slovenske filharmonije in njene predhodnice Filharmonične družbe, srečamo Josefa Haydna, Ludwiga van Beethovna, Niccoloja Paganinija, Johannesa Brahmsa, Carlosa Kleiberja, Uroša Kreka, Primoža Ramovša in številne druge.

F. K.

150-letnica smrti misijonarja Friderika Barage

19. januarja bo minilo 150 let od smrti Friderika Barage, škofa in misijonarja med severnoameriškimi Indijanci, ki se je v kulturno zgodovino Amerike zapisal kot pisec prve slovnice in slovarja enega od indijanskih jezikov. Še vedno ostaja kandidat za beatifikacijo.

Pripravil: Franci Koncilija

Slovenski misijonar med Indijanci v Ameriki, popotnik, slovničar in škof Friderik Baraga, še vedno kandidat za beatifikacijo, se je rodil 28. junija 1797 v gradiču Mala vas pri Dobrniču. Leta 1799 sta starša grad Mala vas prodala in številčna družina se je preselila na Grad Trebnje.

Dvorec v Mali vasi, na Dolenjskem, kjer se je 29. junija 1797 rodil Irenej Friderik Baraga.

Friderik se je šolal v Ljubljani, poletne počitnice pa je preživljal pri stricu Ignaciju na gradu Belnek pri Moravčah. Na Dunaju je najprej študiral pravo, kjer je spoznal redemptorista Klemena Marijo Dvoržaka, ki ga je navdušil za duhovniški poklic. Po dokončanem študiju prava leta 1821 je v Ljubljani vstopil v bogoslovje. Duhovnik je postal leta 1823. Štiri leta je bil kaplan v Šmartinu pri Kranju, nato pa dve leti v Metliki. Med verniki je bil priljubljen, pri ostalih duhovnikih pa je večkrat naletel na nerazumevanje in nasprotovanje.

Škof Friderik Baraga na stara leta, ko je bil tudi po videzu podoben svojim Indijancem.

Misijonar med Indijanci
Že v Metliki se je Baraga odločil za misijonarski poklic med divjimi ameriškimi Indijanci, kamor je prišel leta 1830.Takoj po prihodu se je začel učiti njihovega jezika. Njegova prva misijonska postojanka je bila Arbre Croche (Krivo drevo, danes Harbor Springs) ob Michiganskem jezeru, na ozemlju plemena Otava. Leta 1832 je dal v Detroitu natisniti prvi molitvenik v otavanskem jeziku: Otawa Anamie-Misinaigan. Poleg krivega drevesa je oskrboval še druge misijonske postojanke ob Michiganskem jezeru. Med Otavani je deloval do leta 1835, ko je bil poslan v La Pointe ob Gornjem jezeru, k plemenu Očipva. Po redko poseljenem indijanskem ozemlju se je pogosto peš odpravil na misijonska potovanja, zaradi česar so ga začeli klicati “duhovnik na krpljah”. Leta 1852 je prejel škofovsko posvečenje v Cincinnatiju v Ohio, od leta 1866 naprej pa je vse do smrti 19. januarja 1868 deloval v škofiji Marquette, Michigan, kjer je tudi pokopan v stolnici sv. Petra.

Častitljivi Friderik Baraga je pokopan v stolnici svetega Petra, Marquette

Zasluge
Friderik Baraga je prepoznan po tem, da je napisal vrsto knjig v različnih jezikih, največ v slovenščini ter očipvejski in otavski indijanščini. Tako je njegov molitvenik Dušna paša iz leta 1826 z vsemi ponatisi izšel kar v 150.000 izvodih. V Ameriki pa je pisal nabožne knjige in molitvenike za Indijance, med drugimi tudi Zgodovina, značaj, šege in običaji severnoameriških Indijancev. Friderik Baraga je bil tako prvi, ki je Evropejce seznanil z zgodbo o indijanski princesi Pocahontas, ki je postala svetnica. Pomembni sta predvsem njegova slovnica in slovar očipvejskega jezika. Baraga je prebivalce v Ameriki poučil tudi, kako se sadi in vzgaja sadna drevesa, in jim tako omogočil izboljšati življenje. V svojih misijonih je ustanavljal šole, kjer so se Indijanci učili branja, pisanja in računstva, njegovi sodelavci pa so poučevali različne obrti, predvsem kovaštvo in tesarstvo.

Zakaj Baraga še ni kanoniziran?
Škofijski postopek za beatifikacijo Friderika Barage se je začel 17. avgusta 1972. Papež Benedikt XVI. je 10. maja 2012 podpisal odlok, s katerim je Baragi priznal junaške kreposti in mu dodelil naziv častitljivi Božji služabnik, vse to pa je še daleč od kanonizacije za blaženega ali celo za svetnika. Problem je na dve ravneh. Ko so v Vatikanu pred desetletji raziskovali Baragovo življenje, so odkrili, da je med francosko okupacijo Napoleonove vojske v Sloveniji ena izmed Baragovih sester zanosila in rodila nezakonskega otroka z enim izmed francoskih vojakov, ki so se klatili po takratni Sloveniji. To je bil zadosten razlog, da so postopek za beatifikacijo Friderika Barage zamrznili za nekaj stoletij. Druga težava pa tiči v škofiji Marquette, v kateri vsi tamkajšnji dosedanji škofje, Baragovi nasledniki, njegovi beatifikaciji preprosto niso naklonjeni, brez soglasja krajevnega škofa pa Vatikan tudi ne razglasi nekoga za blaženega in svetnika. Torej razmere niso rožnate in razglasitve za svetnika ni pričakovati kmalu. Pričakovati je, da bodo slovenski svetniški kandidati, kot so frančiškan Vendelin Vošnjak, skopski škof Janez Frančišek Gnidovec, ljubljanski škof Anton Vovk in škof Anton Mahnič s Krka (Hrvaška) verjetneje kanonizirani za blažene pred Friderikom Barago. Naj omenim še pobudo za kanonizacijo našega arhitekta profesorja Jožeta Plečnika, ki pa je slovenski škofje sploh ne podpirajo.

Navkljub vsemu je slovenski misijonar Friderik Baraga pomembno zaznamovan v širšem slovenskem prostoru. Poznamo Baragovo pot, ki povezuje nekatere slovenske kraje, ki so tako ali drugače povezani s Friderikovim življenjem. Tako imamo pred župnijsko cerkvijo v Trebnjem Baragov bronasti kip v naravni velikosti, delo kiparja Franceta Goršeta (1978), Grad Mala vas pa je urejen v muzej. V Novem mestu imamo Baragov zavod, v Kranju pa Baragov trg in otroški katoliški vrtec. Pred leti so bili vsako leto tudi Baragovi dnevi, ki pa so sčasoma zamrli. V Ameriki, v zvezni državi Michigan, pa so Baragovo okrožje, Mestna hiša in Baragova vas.

(Vir: Ognjišče, Wikipedija)

STAŠA VOVK, VELIKO IME NOVOMEŠKE KULTURE

Letos, zgodaj spomladi, nas je zapustila Novomeščanka Staša Vovk (1943–2017), kulturnica, amaterska igralka, režiserka in Trdinova nagrajenka. Društvo Novo mesto je  v sodelovanju z novomeško izpostavo Javnega sklada za kulturne dejavnosti letošnji ta veseli dan kulture posvetilo njenemu spominu. V Kulturnem centru Janeza Trdine so pripravili večer poezije in glasbe, z željo, da bi v prihodnosti postal tradicionalen in bi nosil Stašino ime.

Pripravila: Darja Peperko

Rodila se je 2. novembra 1943 v Novem mestu, v pekovski družini, očetu Stanetu in materi Martini Vovk. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala v Novem mestu in maturirala leta 1962. Po prvi zaposlitvi v novomeškem vrtcu in zatem še v zavodu za zdravstveno in pokojninsko varstvo se je za več kot desetletje zaposlila v Tovarni zdravil Krka, kjer je bila med ustanovitelji Kulturno umetniškega društva Krka, ki mu je predsedovala sedem let, in tako rekoč začetnica letos že 40. dolenjskega knjižnega sejma.

Staša Vovk (Foto: Tomaž Levičar)

Svoje kulturniško poslanstvo je tako ljubiteljsko začela v Krkinem kulturnem društvu in v 70. in 80. letih 20. stoletja v amaterski gledališki skupini Kulturnega društva Dušan Jereb, potem pa ji je ukvarjanje s kulturo postalo poklic.
Bila je predsednica skupščine kulturne skupnosti občine Novo mesto, tajnica tedanje kulturne skupnosti občine Novo mesto, direktorica Doma kulture. Od leta 1984 do upokojitve leta 1999 je vodila nekdanjo Zvezo kulturnih organizacij oz. Zvezo kulturnih društev Novo mesto, po upokojitvi pa je še dve leti aktivno sodelovala pri ustanavljanju območne izpostave Javnega sklada RS za ljubiteljske kulturne dejavnosti v Novem mestu.
Pod okriljem Zveze kulturnih društev Novo mesto je pomagala pri ustanovitvi številnih prepoznavnih društev in zasedb, kot so Mešani pevski zbor Pomlad, simfonični orkester Glasbene šole Marjana Kozine, Pihalni orkester Krka, Folklorno društvo Kres in Plesno društvo Terpsihora. Kot velika ljubiteljica likovne umetnosti je pripomogla k ustanovitvi sedaj že tradicionalne likovne delavnice za mlade v Novem mestu, kot gledališčnica pa je sama vodila otroško gledališko skupino in bila glavna, najbolj zaslužna pobudnica ustanovitve prvega novomeškega poklicnega gledališča Anton Podbevšek Teater. Kot organizatorka kulturnih dogodkov v Novem mestu je Staša Vovk tako rekoč avtorica blagovne znamke Novomeški poletni večeri pa tudi začetnica tradicionalnega praznovanja 8. februarja s koncerti Glasbene šole Marjana Kozine. V Novem mestu in na Dolenjskem je bila prepoznavna tudi kot odlična interpretka slovenske in svetovne književnosti.
Pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije in Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti je aktivno sodelovala pri oblikovanju nacionalne kulturne strategije za področje ljubiteljske kulture ter bila še posebej dejavna pri soustvarjanju kulturne politike Novega mesta.
Ukvarjala se je tudi z uredniško in publicistično dejavnostjo. Bila je sourednica publikacij 10 let likovne delavnice za mlade (1999) in Novomeški ustvarjalci – zgodovina za prihodnost (2008), prispevke o Novem mestu in njegovi kulturni dediščini ter kulturni podobi nasploh je objavljala v revijah Rast, Izziv ter zbornikih (npr. Uspešna leta novomeškega gledališča, v: Oblikovanje kulturnih ustanov in razvoj Novega mesta v kulturno središče Dolenjske, 2000). 12 let je bila tudi predsednica sveta revije Rast ter ustanovna članica Društva Novo mesto, ki ji je leta 2017 postumno podelilo naziv častne članice.
Prejela je Severjevo nagrado (1983), najvišje priznanje za ljubiteljske igralce, zlato Linhartovo značko za igralsko delo in zlato ptico za delo z mladimi. Za svoje uspešno delo na področju ljubiteljske kulture je prejela Trdinovo nagrado Mestne občine Novo mesto (2000). Je tudi prejemnica naslova naj meščanka (2002).
Umrla je 28. februarja 2017 v Novem mestu.
Stašin dom je bilo ves čas Novo mesto, kateremu je z veliko požrtvovalnostjo izborila številne kulturne blagodati. Ne vedoč za vse njeno delo, trud in napor, vložen vanje, se nam danes zdijo celo samoumevne. Pa ni prav tako. Za resnično uspešnimi zgodbami vedno stojijo predani ljudje, ki veliko dajejo in malo jemljejo. Predvsem pa v nekaj močno verjamejo.

Vir: http://www.nm.sik.si/si/eknjiznica/bioleks/
http://www.dolenjskilist.si/2017/12/03/186898/novice/dolenjska/Glasba_in_poezija_v_Stasin_spomin/

110-LETNICA ROJSTVA EDVARDA RAVNIKARJA (1907– 1993)

4. decembra 1907 se je v Novem mestu rodil Edvard Ravnikar, univerzitetni profesor, zadnji slovenski univerzalni arhitekt, urbanist, oblikovalec, teoretik in pedagog.

Pripravil: Franci Koncilija

O njegovem bivanju v Novem mestu ni veliko podatkov. Na Dunaju je pri mojstru Jožetu Plečniku študiral arhitekturo in diplomiral. V letih 1938–1939 se je krajši čas izpopolnjeval pri znamenitem francoskem arhitektu Le Corbusierju, poetu armiranega betona. Takoj po drugi svetovni vojni je postal profesor na gradbeni fakulteti, leta 1979 pa je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Umetnostni zgodovinarji Nace Šumi, Fran Šijanec in Stane Bernik so Ravnikarja ocenili kot osrednjega arhitekta 20. stoletja po mojstru Jožetu Plečniku. Edvard Ravnikar je umrl 23. avgusta 1993 v Ljubljani.

Ravnikar je bil med prvimi, ki je v slovensko okolje pod vplivom Le Corbusierja v prakso prinesel arhitekturno-urbanistična načela modernizma. S tem je slovensko in takratno jugoslovansko arhitekturno stroko kot karizmatična arhitekturna osebnost bistveno predrugačil zaradi celovitega pristopa k delu arhitekta in urbanista. Bil je zadnji slovenski univerzalni arhitekt in urbanist in si je prizadeval za posodobitev ljubljanske arhitekturne šole. Spodbujal je tudi k razvoju slovenskega industrijskega oblikovanja in grafike. Edvard Ravnikar je bil tudi tisti, ki ga je slovensko arhitekturno snovanje povsem odvrnilo od socialističnega realizma, želel pa je ustvariti stik z zahodnimi sodobnimi smernicami in v Jugoslaviji ustvariti primat ljubljanske arhitekturne šole.

Nobenega dvoma ni, da je arhitekt Edvard Ravnikar pustil za seboj mogočne sledi. Naj omenim samo nekatere pomembne projekte, ki jih je uresničil v svoji dolgoletni uspešni strokovni karieri. To so: Moderna galerija, celovit načrt za izgradnjo Nove Gorice, ureditev Trga republike, grobišče talcev v Begunjah, stolpnici na Trgu republike, Cankarjev dom, blagovnica Maximarket, zgradba Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, hotel Creina v Kranju, kostnica žrtvam 1. svetovne vojne na Žalah, dom na Bokalcah, regulacijski načrt za Ljubljano, študentsko naselje v Rožni dolini, hotel Babilon v Bagdadu itd. Bil je član projektne skupine, ki je zasnovala Novi Beograd, in ustanovitelj revije Arhitekt ter Društva arhitektov Slovenije. Za svoje delo je prejel Prešernovo in Plečnikovo nagrado, nagrado Avnoja in Herderjevo nagrado.

Edvard Ravnikar je bil torej na področju arhitekture in urbanizma prvi mojster umeščanja novega v staro. S pomočjo infrastrukturnih projektov je v glavnem reševal probleme mesta Ljubljana, trdno pa je bil prepričan, da je glavna naloga arhitektov in urbanistov ozaveščanje javnosti o potrebi razmišljanja o urbanizmu in arhitekturi, saj je že zelo zgodaj opazil, da prebivalci večjih mestnih središč ne razmišljajo o razsežnostih bivanja na vseh ravneh. Tudi dandanes je v vseh glavnih pokrajinskih mestih možno opaziti nekakšno protislovje v upravljanju z javnim prostorom. Po eni strani si vsi želijo ohranjati staro, po drugi strani pa ni znanja, da bi na ravni dolgoročnega evolutivnega planiranja vse to vključili v novo. Škoda!

(Viri : Wikipedija, Slovenski veliki leksikon, fotografije s spleta )

STOLETNICA OKTOBRSKE REVOLUCIJE

Okrogla miza ob stoletnici oktobrske boljševiške revolucije v Rusiji.

Pripravil: Franci Koncilija

Okroglo mizo v prireditvenem atriju Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu je 11. novembra pripravilo Društvo Slovenija-Rusija v sodelovanju z Mestno občino Novo mesto. Gostje so bili prof. dr. Anton Bebler, politolog in diplomat, ter zgodovinarja Novomeščan dr. Aleš Gabrič in Mariborčan dr. Jure Gašparič. Okoli 80 udeležencev je z zanimanjem prisluhnilo predavateljem, ki so analitično in brez olepševanja in mitologije predstavili razloge za nastanek krvave revolucije z drastičnimi posledicami za življenje v Evropi in v svetu. Na koncu domala dve uri trajajoče okrogle mize je direktor knjižnice Borut Novak vsem trem gostom podaril knjigo Karla Bačerja Iz Dolenjske preteklosti.

V Bunčevem Slovarju tujk je beseda revolucija, ki je latinskega izvora, razložena kot vstaja, nasilen državni prevrat, korenita sprememba družbenega reda, zlasti njegovih gospodarskih temeljev in lastninskih odnosov. V zgodovini poznamo vrsto revolucij, ki so bile večinoma zelo krvave. Navedel bom samo najpomembnejše zadnjih 200 let; meščanska revolucija v Franciji 1789. leta, marčna revolucija 1848 in leta 1917 oktobrska revolucija (proletarska) v Rusiji, ki ji je sledila tudi revolucija (komunistična) v Sloveniji (1941–1945).

Dr. Aleš Gabrič je predstavil bistvo vsake revolucije, ki jo generirajo socialne krivice in nezadovoljstvo množic, ki v večini primerov nasilno zahtevajo spremembe itd. Lenin je bil pragmatik in je dobro vedel, kaj hočejo ljudje – zemljo in oblast! Ljudje so v boljševikih videli rešitelje iz stisk, želeli so svet socialne pravičnosti, volilno pravico žensk, odpravo zasebne lastnine in privilegijev, propad svetovnega kapitalističnega imperializma, teror proti pravoslavni cerkvi in religiji sploh, brezrazredno družbo, skratka zahtevali so Rusijo, ki bo iz zaostale agrarne postala razvita industrijska država, pa čeprav preko trupel. Zanimivo je, da je boljševiška revolucija izdala tudi odlok o miru, ki pa ni bil še nikoli dosežen. Dr. Anton Bebler pa je poudaril, da se v noči od 25. na 26. oktober (po pravoslavnem koledarju) praktično ni zgodilo popolnoma nič. Streli iz križarke Aurora so samo naznanili, da je bila zamenjana vlada in da so oblast v Rusiji prevzeli boljševiki, Lenin pa je bil takrat še vedno v Švici: malo je manjkalo, pa bi se mu revolucija izmuznila iz kontrole.

Nobenega dvoma ni, da je ruska boljševistična revolucija povzročila drastične posledice v Evropi in v svetu. Politični zemljevid se je popolnoma spremenil. Kmalu se je pojavilo okoli 15 komunističnih držav, med njimi tudi Kitajska, Vietnam, Kuba, Severna Koreja, po drugi svetovni vojni tudi Titova Jugoslavija. Nastala je blokovska razdelitev sveta in hladna vojna, svet pa je bil v stalni nevarnosti pred začetkom tretje svetovne – jedrske vojne. Velika socialistična revolucija v Rusiji je spreminjala svet in človeka na osnovi planskega gospodarstva in dialektičnega materializma kot ideologije in filozofije komunizma, razvoj komunizma po svetu pa je prevzela in nadzorovala Komunistična internacionala v Moskvi.

Pred drugo svetovno vojno je bila jugoslovanska komunistična stranka (KPJ) prepovedana, zato so se njeni privrženci šolali v Rusiji, tudi Josip Broz, ki je bil politični emigrant in je marljivo »čistil« svoje nasprotnike. Tako je bila komunistična stranka ob izbruhu vojne v Jugoslaviji leta 1941 bolj kot vse meščanske stranke usposobljena za talno delovanje in za dokončen nasilen prevzem oblasti.

Velika oktobrska revolucija je ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja z demokratičnimi spremembami v državah nekdanjega socialističnega bloka, krvavim razpadom Jugoslavije in razpadom Sovjetske zveze dokončno izgubila ves svoj sijaj in privlačnost.

RAZSTAVA OB 140-LETNICI KOŠTIALOVEGA ROJSTVA

Razstava v spomin na 140-letnico rojstva jezikoslovca Ivana Koštiala v Knjižnici Mirana Jarca

Pripravil: Franci Koncilija

V avli Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu so 27. 7. 2017, ob 140-letnici rojstva prof. Ivana Koštiala, slovenskega pedagoga, učitelja in jezikoslovca, odprli priložnostno razstavo o njegovem življenju in ustvarjalnem opusu. Ivan Koštial je bil po materi Slovenec, po očetu pa Čeh. Po študiju na dunajski in graški univerzi je poučeval klasično filologijo in slovenščino v Kopru, Gorici in Ljubljani in nazadnje na novomeški gimnaziji. V Novem mestu je živel več kot trideset let, vse do upokojitve in svoje smrti 19. 2. 1949. Občina Novo mesto je leta 1955 po njem poimenovala novomeško ulico do Mestnih njiv, na stavbi, kjer je živel in umrl, pa so dve leti kasneje vzidali spominsko ploščo.
Prof. Ivan Koštial je bil plodovit ustvarjalec; pri tem je raziskoval besedišča, slovaropisje, etimologijo, dialektologijo, imenoslovje, terminologijo, primerjalno jezikoslovje, folkloristiko, frazeologijo, stilistiko in zgodovino knjižnega jezika. Bil je tudi pravi poliglot, saj je obvladal večino evropskih jezikov, posebej pa se je ukvarjal z baltskimi jeziki in furlanščino. Ivan Koštial je bil poleg vsega tega pomemben zbiratelj ljudske erotične poezije ter zgodb in izrazov z Goriškega in Dolenjske. S tovrstnim delom pa je posegel tudi na področje etnografije itd. Razstavo, ki bo odprta še ves september, je zgledno pripravila in uredila članica Upravnega odbora KDSŠ Darja Peperko Golob, prof., vodja domoznanskega oddelka knjižnice.
(Viri : Wikipedija, Revija Rast)

Sonet Ivana Samca, Koštialovega dijaka, ob profesorjevi 60-letnici 

Novomeški intarzist Ciril Podbevšek(1903–1991)

Pripravil: Franci Koncilija

 

Te dni mineva 26 let, odkar je umrl (5. avgusta 1991) moj nekdanji sosed, znani novomeški intarzist Ciril Podbevšek. Rodil se je 24. 7. 1903 na Grmu v Novem mestu. Pred drugo svetovno vojno je bil v vojaškem poklicu, po vojni pa je bil uslužbenec takratnega zdravstvenega doma. Vsako jutro se je odpeljal na teren s svojim znamenitim Tomosovim mopedom.  Šele kot upokojenec se je popolnoma predal umetnosti, ko je v svoji skriti ustvarjalnosti lahko izdeloval čudovite intarzije. 

Ciril Podbevšek

Ciril je bil skromen in dobrosrčen človek, hkrati pa tudi vesele narave. V deških letih se  mi še sanjalo ni, da je naš sosed Ciril, domači so ga klicali Tajo, mlajši brat znamenitega novomeškega pesnika, esejista in prvega slovenskega avantgardnega književnika Antona Podbevška (1898–1981). Po njem se imenuje že leta 2005 ustanovljeno prvo profesionalno novomeško gledališče Anton Podbevšek Teater, ki ga vodi ravnatelj Matjaž Berger.

Ciril Podbevšek je bil intarzist samouk, pa tudi slikar in celo kipar. Z leti je venomer bolj zorelo njegovo likovno izražanje, ki je svoj vrhunec doseglo v intarzijah. Tako je kmalu presegel raven umetnostne spretnosti in jo približal pravi, čisti umetnosti.  Bil je uveljavljen in prepoznaven umetnik, ki je svoje ustvarjalne navdihe iskal v dolenjski pokrajini, še posebej v Novem mestu in okolici. To so bili Kapitelj, znameniti Breg, različni kozolci, Znančev mlin, kužno znamenje na Mestnih njivah itd. Svoje intarzije je razstavljal  po vsej Sloveniji, še najraje pa v Novem mestu in Kostanjevici.  Umetnostni zgodovinar Sergej Vrišer je nekje zapisal, da so njegove intarzije ovrednotene kot  posebno intarziranje, ne pa navadna, sicer popularna  ornamentika. Umetnostni zgodovinar Ivan Komelj je ugotavljal, da so Podbevškove intarzije povsem blizu slikarstvu. Dejstvo je, da je Podbevšek  v les prenašal čista likovna dela, kot so pokrajine, tihožitja, portreti in drugo.  Bil je talentiran umetnik, še posebej za prenašanje v les zahtevne podrobnosti, kot so odtenki barv, svetlobe in sence ter predvsem videz globine. V tem je prava veličina Podbevškovega ustvarjalnega opusa.