Arhivi Kategorije: Spominjamo se

Internetno spominsko obeležje

S tem internetnim
spominskim obeležjem
se zahvaljujemo tistim Novomeščanom,
ki so leta 1745 imeli vizijo in pogum,
da so cesarici Mariji Tereziji
predlagali,
da bi v Novem mestu imeli gimnazijo.

Cesarica Marija Terezija
je 8. avgusta 1746 podpisala listino,
s katero je dala novomeški gimnaziji
pravico javnosti –
prvi v habsburški monarhiji.

Hvaležni Novomeščani

Objavljeno 7. aprila ob občinskem prazniku Novega mesta  v evropskem letu kulturne dediščine 2018. Na ta dan je vojvoda Rudolf IV. Habsburški leta 1365 Novemu mestu podelil mestne pravice.

Odbor za promocijo kulturne dediščine Novega mesta

Ivan Vrhovec o ustanovitvi gimnazije v Novem mestu (preberi)

NA 56. FESTIVALU BORŠTNIKOVO SREČANJE 2021 JE BORŠTNIKOV PRSTAN PREJELA IGRALKA JETTE OSTAN VEJRUP

Slovenski osrednji gledališki festival –Borštnikovo 56. srečanje v Mariboru – je trajal od 14. do 27. junija 2021, na njem pa so predstavili pester nabor domačih in tujih predstav ter številne spremljajoče  dogodke.

Borštnikov prstan

Borštnikov prstan, najvišje slovensko gledališko nagrado, pa si je na zaključni slovesnosti nadela vrhunska dramska igralka danskega rodu, Jette Ostan Vejrup.Nova edicija festivala je sestavljena iz dela lani nerealiziranega programa in številnih novosti, najpomembnejši pa je premik festivala v pomladno-poletni čas.

UVOD

Letošnji festival je tako prvič potekal v novem terminu pozno spomladi, kar je sicer v Evropi ustaljena festivalska praksa, omenjeni termin pa bo obveljal tudi v prihodnje. »Zdi se mi, da je ta termin zelo pomemben, da se bo v tem času v mestu čim več dogajalo. Pomembno je tudi za slovenska in tuja gledališča, saj ta lahko ob koncu sezone pridejo v Maribor, ko so predstave v odlični formi. Program je zelo dobro pripravljen, kljub turbulentnemu času epidemije. Želim si ponovno publike v gledališču in upam, da bodo Mariborčani tudi ta termin sprejeli za svojega,«je uvodoma dejal Danilo Roškerdirektor SNG Maribor.

Vodstvo festivala

Letošnja dobitnica Borštnikovega prstana je Jette Ostan Vejrup, danska igralka, ki od leta 1989 živi in ustvarja v Sloveniji. Od leta 2004 je stalna članica Mestnega gledališča ljubljanskega, s katerim bo tudi nastopila v tekmovalnem programu v predstavi Sedem dni. S svojim prodorom v slovenski gledališki prostor je igralka, ki se po lastnih besedah še vedno uči slovenski jezik,osvojila odre slovenskega gledališča in nedvomno razširila njegove meje.

JetteVejrup

PESTER SPREMLJEVALNI PROGRAM

Festival negotovim časom navkljub ohranja tudi mednarodno razsežnost, saj so se ga udeležili številni gostje iz tujine, med njimi skupina Eastman mednarodno uveljavljenega režiserja in koreografa Sidija Larbija Cherkaouija, čigar gledališka predstava Nomad je pospremila slavnostno odprtje festivala v petek, 18. junija, ob 20.00 uri v Veliki dvorani SNG Maribor. Ob tekmovalnem programu bosta na sporedu tudi spremljevalni in dopolnilni program, ki sta sestavljena iz delno nerealiziranega lanskega programa, delno pa sta povsem na novo zasnovana.

ZAKLJUČEK

»V spremljevalnem programu se bo zvrstilo kar osem tujih gledaliških predstav, gostimo več okroglih in panelnih diskusij z mednarodno udeležbo ter niz zanimivih glasbenih dogodkov. Strokovni program že tradicionalno pripravljamo v sodelovanju s številnimi partnerji in soorganizatorji,« je pojasnil Aleš Novak, umetniški direktor festivala.

Festival nadaljuje prizadevanja za vzgojo novih občinstev ter vključenost študentov, čemur sta namenjena sklopa Mlado in Študentsko gledališče.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SLOVITI MEHIŠKI SLIKARKI FRIDI KAHLO (1907–1954) JE POZIRALA SLOVENSKA PLESALKA DEŠA PODGORŠEK (1899–1980).

Harriet Whitney Frishmuth je nemara najpomembnejša ameriška kiparka. Le malo je manjkalo, pa bi doživela 100 let. Umrla je na novoletni dan leta 1980. Posebno znana je bila po skulpturah iz brona, ki so še dandanes med najbolj zaželenimi trofejami zasebnih zbiralcev.
Pomanjšane kopije njenih stvaritev dosegajo ceno krepko čez 100.000 dolarjev, originali so shranjeni v muzejih. V Metropolitanskem muzeju umetnosti v New Yorku je vsem na ogled tudi njena najslavnejša skulptura iz leta 1923, imenovana The Vine (Trta), in predstavlja brhko plesalko v vsej njeni lepoti. S pomočjo plesalkinega akta je Frishmuthova želela upodobiti imitacijo trte.

Kiparka Harriet Frishmuth
The Vine (Trta)
 

Kiparka je za svoje motive pogosto najemala plesalke, ki so ji pozirale med obvezno glasbeno spremljavo. Za najslavnejšo skulpturo pa je povabila svojo najljubšo plesalko, s pomočjo katere je ustvarila serijo kiparskih mojstrovin. To je bila Slovenka, Ljubljančanka  Deša Podgoršek, ki jo obiskovalci z vsega sveta lahko že dolgo občudujejo v Metropolitanskem muzeju umetnosti v New Yorku v ZDA.

Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku

PLES Z BALONI


Bila je najmlajša izmed treh otrok, ki so se rodili Francu Podgoršku in vezilji Idi Rebek, Kraševki iz Komna. Vsi trije njuni otroci, Dušan (1896),  Leja (1897.) in Deša (1899.), so se rodili v Križevniški ulici v Ljubljani. In ko je Deša končala licej, so Podgorškovi leta 1913, tik pred prvo svetovno vojno, emigrirali v ZDA. Že kmalu po prihodu jim je umrl oče. Na oni strani luže je Deša postala vrhunska plesalka in model številnim umetnikom. Plesnih veščin se je učila pri Mihailu Fokinu, koreografu, ki je v začetku 20. stoletja ustvaril revolucijo na področju plesa in baleta. Ljubljančanka je postala celo njegova prva plesalka ter na področju modernističnega plesa utirala pot številnim naslednicam in naslednikom.

Model in plesalka Deša Podgoršek

Še posebno je zaslovela s plesom z baloni, ki je prinašal povsem nove modernistične pristope. S kratkim filmom The Bubble (1920), v katerem je nastopala le ona, o mladem dekletu, ki pleše z baloni, je opozorila nase in zaslovela. Na valovih tega filma je bila še celo desetletje v ospredju dogajanja na newyorškem pop-artu. Bila je tudi v prvih vrstah, ko je prodirala nova pop umetnost in so na vrata začela nesramežljivo trkati simpatična in vse bolj pomanjkljivo oblečena dekleta. Vse do začetka druge svetovne vojne je plesala v najslavnejših newyorških, londonskih in pariških klubih, kakršna sta Kit Kat Klub in Casino de Paris, v katerih je nastopala s še eno veliko zvezdnico – Josephine Baker. Deša ni imela prav nikakršnih zavor. Še manj jih je imela njena dve leti starejša sestra Leja, ki sta jo zanimala klasična umetnost in dizajn. Leja je umrla leta 1988. Najstarejši Dušan je bil namreč veliko manj izstopajoče sorte: šel je v učiteljske vode in poučeval matematiko. No, če nič drugega, je bila Leja tiste čase kar uspešen model. In zgodila se je prava mehiška limonada…
 

MEHIŠKA LIMONADA


Madžar Miklos Mandl, rojen leta 1892 v Szegedu, se je v ZDA priselil istega leta kot Podgorškovi. Takoj se je preimenoval v Nickolasa Murayja in postal eden najuspešnejših ameriških fotografov, znan predvsem po portretnih fotografijah visoke družbe. V obdobju 1920–1940 je ustvaril več kot 10.000 portretov.

Fotograf Miklos Mandl

Njegove fotografije so objavljali v najbolj znanih revijah, že na začetku je za Vanity Fair portretiral tudi Dešo Podgoršek. Preskočila je iskrica in šarmantni Madžar, hudo zaželena tarča deklet, se je v slovensko plesalko povsem zaljubil. Čeprav je postala njegova muza, se je Muray že leta 1921 poročil, toda ne z Dešo, ampak z njeno sestro Lejo! Naslednje leto se jima je rodila hčerka Arija. Dvajset let pozneje je Arijo portretirala legendarna mehiška slikarka Frida Kahlo, še ena Murayjeva neskončna ljubezen. Frida je v enem izmed pisem priznala, da nikogar ni ljubila bolj kot Nickolasa, tudi najslavnejšega mehiškega slikarja in svojega moža Diega Rivere ne.

Frida Kahlo in Miklos Mandl
Josephina Baker

Več kot desetletje sta fotograf in slikarka najtesneje prijateljevala. Še več, kronisti so zapisali, da se je hotel Muray poročiti, pa je strastna slikarka vztrajala, da ostaneta samo ljubimca. To so bili, rekli bi, resnično liberalni časi. Biseksualna Frida je imela afere tako z moškimi kot ženskami, z Josephine Baker, denimo. Liberalnim časom pa je uspešno sledila tudi Leja Podgoršek. In tudi ona je bila družinska prijateljica mehiškega slikarskega para. Frida in Diego sta imela nadvse buren in prav filmski zakon, se vmes ločila pa spet poročila, živela dolgo kot pes in mačka, tudi zaradi Lejinega moža, ki je tako veselo skakal čez plot. Kako sta se razumeli Leja in Frida in kako blizu sta si bili, ne vemo. Vemo pa, da se je Lejina hči učila slikarstva pri Riveri. In če je bila najslavnejša Murayjeva fotografija portret Fride Kahlo, je bila ena najbolj znanih Fridinih stvaritev – portret Arije.

Portret Arije
Avtoportret Fride Kahlo

Tako so se v Mestnem muzeju Ljubljana, 28. novembra 2020 poklonili svetovno znani plesalki in Ljubljančanki Deši Podgoršek, poročeni Delteil, ki je plesno kariero ustvarila v Ameriki. Razstavo so naslovili »Odplešite z nami skozi razstavo«.

Vir in fotografije so s spleta.

 Zbral in uredil: Franci Koncilija

ZAPIS O ŽIVLJENJU VDOVE V DANAŠNJEM ČASU

Erica Johnson Debeljak v svoji novi knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica spregovori o vdovstvu. Na to pot je stopila 26. januarja 2016 po  nenadni smrti moža Aleša Debeljaka (1961 – 2016), znanega slovenskega pesnika, esejista, prevajalca, kritika in sociologa kulture. Knjiga je izšla v času pete obletnice smrti, v njej pa je avtorica popisala svoje spopadanje z izgubo, omajano eksistenco, s pričakovanji družbe, z dvomi o vzrokih smrti itd… Pri tem so ji bile v pomoč mitske, biblične in prave zgodbe z obravnavo in doživljanjem vdovstva. Ericino žalost, bolečino, srd, obup, skrb ali ljubezen lahko skozi arhetipsko podstat opazujemo kot pod mikroskopom. Preko povečave zagledamo mogočno dimenzijo bolečine in ran. Lahko, če hočemo, popolnoma razumemo cunami vpliva na odnose, ki so včasih bili zadostni, prijateljski. Cunami, ki je vzrok za nerazumna ali nerazumljiva dejanja žalujoče vdove, vzrok za uvide. Zaznamo slapove pomanjkanja moževega telesa in žeje po bližini. Vdova se preizprašuje o svoji živosti, vrednosti, duševnem zdravju, brani svoje spomine, svoje razlage, svoje doživljanje. Erica si »privošči« mitsko, epsko popotovanje preko gora in voda, ovir, blata, vzponov, padcev, pusti si norost (svojo svobodno pamet), odločitev za življenje, vzame si čas, dokler ne pride nazaj, med žive. Še nikoli niste brali tako odkrito o demonih, bogovih, vilah in kreaturah (denimo birokratskih), ki jih lahko sreča vdova na poti iz dežele obupa. Knjigo lahko beremo tudi kot antropološko analizo, katere ugotovitev je, da se vloga vdove skozi tisočletje, žal, ni spremenila.

Devica, kraljica, vdova, prasicaje prava uspešnica za zahtevne bralce, ki jo je napisala Erica Johnson Debeljak, prevedel jo je Andrej E. Skubic, izdala pa Mladinska knjiga v Ljubljani. Knjiga, ki presega tradicionalne žanrske oznake, ni le knjiga spominov, temveč tudi antropološka analiza vloge ženske kot žene in vdove. Knjiga ne govori samo o žalovanju, ampak tudi o opolnomočenju.Erica Johnson Debeljak preprede svojo osebno izkušnjo z vzburljivimi zgodbami zgodovinskih vdov. Neustrašno se sooči s tabuji smrti in vdovstva v sodobni družbi: z medikalizacijo in birokratizacijo žalovanja, z bojem za materialno preživetje, ki kljub manjši pozornosti v primerjavi s čustvenimi vprašanji ostaja osrednja izkušnja vdovstva, ne nazadnje pa tudi z nevarno seksualnostjo vdov. Tako je nastalo dinamično delo, ki raziskuje najgloblja teoretska in izkustvena vprašanjaživljenja in smrti ter ženske med njima.

»Devica, kraljica, vdova, prasica je fascinantna in pronicljiva knjiga spominov, tako osebno pričevanje o tragediji kot antropološka analiza vloge vdove v različnih verstvih, kulturah, mitih in književnosti. Ponuja nam poučno, a obenem srhljivo spoznanje, kako malo se je vloga vdove spremenila v zadnjih tisoč letih«, je zapisala Slavenka Drakulić.Vesna Goldsworthy pa je o knjigi zapisala: »Že dolgo nisem brala tako modre, imenitno napisane in pretresljive knjige spominov, kot je Devica, kraljica, vdova, prasica. Iz somraka izgube ljubljene osebe je nastala čudovita knjiga: drzno spominsko delo, ki je obenem neusmiljena analiza vdovstva. Pisanje je tako močno, da mi je večkrat izsesalo zrak iz prsi.« 

Erica Johnson Debeljak se rodila leta 1961 v San Franciscu. Študirala je v New Yorku, kjer je diplomirala iz francistike na Univerzi Columbia in naredila magisterij iz ekonomije na Univerzi New York. Leta 1993 se je poročila s pesnikom Alešem Debeljakom in se preselila v Slovenijo, kjer je razvila bogato kariero kot pisateljica, publicistka in prevajalka. Prvo knjigo esejev z naslovom Tujka v hiši domačinov je objavila leta 1999. Sledile so knjige: Srečko Kosovel: Pesnik in jaz (2004), zbirka kratkih zgodb Tako si moj (2007), memoaristikaForbiddenBread (2009) in Prepovedani kruh (2010) ter romana Antifa Cona (2012) in Tovarna koles (2015). Prav tako je souredila in prispevala poglavitni esej za nenavadni in ganljivi hommage pokojnemu možu: Saj grem samo mimo – Razglednice Aleša Debeljaka (2018).

Viri in fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

UMRL JE PESNIK JOSIP OSTI (1945–2021)

Josip Osti

V soboto, 10. julija 2021je na svojem domu v Tomaju na Krasu, zelo blizu rojstne hiše in groba njemu tako ljubega Srečka Kosovela, umrl pesnik, prozaist, esejist, literarni kritik in prevajalec Josip Osti. Pesnik, ki mu je vojna vzela sarajevski dom, ne pa poezije, in ki je drugi dom našel na Krasu, drugi pesniški jezik pa v slovenščini

Tomaj na Krasu

Josip Osti se je rodil leta 1945 v Sarajevu, kjer je diplomiral na Filozofski fakulteti. Bil je urednik kulture študentskega časopisa Naši dani, urednik pri založbi Veselin Masleša, tajnik podružnice pisateljev Sarajeva in direktor mednarodne literarne prireditve Sarajevski dnevi poezije, tajnik Društva pisateljev BiH, urednik revije Books in Bosnia and Herzegovina in predsednik Društva književnih prevajalcev BiH.

Od leta 1990 je živel v Sloveniji in kmalu po tem, ko je leta 1994 prejel mednarodno literarno nagrado Vilenica, ki jo lahko dobijo samo tuji avtorji, je začel pisati poezijo v slovenščini. »Nekoč sem bil en teden sam na Krasu in napisal v slovenščini dve tretjini pesmi iz zbirke Kraški narcis,« je povedal pozneje. Dane Zajc, ki je bil takrat predsednik Društva slovenskih pisateljev, je ob podelitvi vilenice Josipu Ostiju rekel: »Končana je enotnost, ostalo je bratstvo tistih, ki so iz dežele duha in se poznajo po notranjih vibracijah.« Veno Taufer pa je v utemeljitvi nagrade zapisal, da je Osti pesnik evropskega formata, ki mu je vojna vzela dom in domovino, ne pa poezije.

Njegov opus, ustvarjen v jezikov spominov, pa naj so bili v bosanščini hrvaške provenience, kot jo je sam imenoval, ali v slovenščini, obsega več kot trideset pesniških zbirk, sedem proznih del in veliko knjig esejev, literarno-kritiških in publicističnih tekstov. Uredil je več antologij slovenske in bosansko-hercegovske poezije in proze ter prevedel okrog devetdeset knjig in petnajst dram slovenskih avtorjev. V slovenščini, italijanščini, hrvaščini oziroma bosanščini, češčini, angleščini, poljščini, makedonščini, turščini in bolgarščini je doslej objavljeno okrog štirideset prevodov njegovih knjig.

V slovenščino so prevedene tudi njegove zgodnje knjige, od zbirke Barbara in barbar do poezije za otroke. V zadnjem obdobju je veliko njegovih v slovenščini napisanih knjig izšlo pri Založbi Pivec iz Maribora. Pri Beletrini pa je izšel roman z naslovom Črna, ki je pogoltnila vse druge barve. Roman je napisan je v obliki pisma kot zahvala Josipa Ostija prijatelju, pesniku Borisu A. Novaku, ki je kot predsednik slovenskega PEN v času obleganja Sarajeva zagotavljal pomembno pomoč bosanskim ustvarjalcem. Za poezijo v slovenščini je Josip Osti prejel obe pesniški nagradi, Jenkovo in Veronikino, dobil pa je tudi Župančičevo nagrado mesta Ljubljana.

Josip Osti in Boris A. Novak

Josip Osti je večkrat sam izpostavil, da je bil še pred umetnikom športnik, večkratni rekorder in prvak Bosne in Hercegovine v sprinterskih disciplinah, mladinski prvak Jugoslavije na 400 metrov in več let član jugoslovanske atletske reprezentance. Srečno, Josip Osti.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer in Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

IN MEMORIAM France Pibernik (1928–2021)

Nenadoma tišina ustavi stopinje. »Voda usahne ob ugaslem ognju in luč ob izlivu izkrvavi.« Ob izkrvaveli luči se odprejo cvetni plazovi kosov časa, darovanega in prezgodaj zakopanega …

Je tišina ustavila stopinje? France jih prepusti toku časa. Tišino presekajo glasovi. Kot strjene kepe krvi spomini razbijejo obroč laži in v luči resnice France Pibernik, pesnik, pisatelj, publicist …, začne raziskovati in odkrivati zaradi političnega prepričanja zamolčane slovenske literarne umetnike. (Tilka Jesenik Balantič, Francetu Piberniku v slovo, Casnik.si)

Šolanje kmečkega sina Franceta Pibernika je prekinila druga svetovna vojna

France Pibernik je bil rojen 2. septembra 1928 v Suhadolah pri Komendi v kmečki družini. Pet razredov ljudske šole je končal v domači Komendi, potem so ga vpisali v klasično gimnazijo v Ljubljani, stanoval pa je v Marijanišču. To ni trajalo dolgo. Začela se je druga svetovna vojna in vrnil se je domov. Njegov oče je bil v letih pred drugo svetovno vojno župan in zaradi tega je bila družina med vojno v stalni nevarnosti tako pred Nemci kot pred partizani. Nekaj gorenjskih dijakov se je vpisalo na nemško kranjsko gimnazijo, ki pa so jo kmalu zaprli. Potem je hodil dve leti v nemško Hauptschule v Kamnik, maturiral pa je šele po koncu vojne v Kranju.

Po vojni so bili strašni časi, izginjali so tisoči

Za povojne poboje je vedel. Imel je sošolce, ki so imeli zelo različne medvojne izkušnje. O tem je za revijo Zaveza št. 115 povedal:

Srečanje s prof. Francetom Pibernikom v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu, spomladi leta 2019. (Foto: Marko Klinc)

»Bilo je zanimivo, da sem se občasno pogovarjal s tremi različnimi vojnimi udeleženci: eden se je vrnil iz nemške vojske in z ruske fronte, drugi se je vrnil s prekomorsko brigado iz Anglije, tretji pa s Teharij. Bili so strašni časi, ko so izginjali tisoči. Bil sem premlad, da bi mogel dojeti vso globino tistega tragičnega obdobja. Dejstva so se počasi odgrinjala.«

Domača kmetija je postala pridružena zadružna last.

»Na srečo je po treh mučnih letih sistem zgrmel sam vase in smo domačijo dobili nazaj, toda nihče ni poravnal škode, ki nam je bila prizadeta. Težko si je predstavljati, da je moral nekdanji gospodar postati navaden delavec na lastni zemlji, še teže pa travmatične posledice takšnega ravnanja. To se je zgodilo z mojima očetom in materjo, ki sta se vse življenje trudila, da sta uredila spodobno kmetijo. Potem pa pride neka oblast in ti v imenu neke zverižene ideologije pokrade vse imetje, pa ne samo tega, ampak tudi vse, kar je povezano s človekovo navezanostjo na zemljo, na kateri so garali rodovi.«

Komunistično nasilje je spoznaval tudi med študijem

Po maturi se je odločil za študij slavistike v Ljubljani. Vojna se mu je močno vtisnila v spomin; posebej hudo je bilo to, da se nasilje in negotovost nista končala, ko so se nehali vojaški boji. Kamniški okraj je, ker ni bil privrženec komunizma, izrekel o njem negativno karakteristiko, zaradi česar ni dobil štipendije. Oblast je tudi na študente pritiskala in tiste, ki se niso strinjali s komunizmom, ovirala delu in zlasti pri napredovanju.

Že po njegovi diplomi pa je oblast nasilno odstranila profesorja dr. Antona Slodnjaka z univerze, kar je tako njega kot študente zelo prizadelo.

»Slodnjakova nasilna odstranitev z univerze se je zgodila, ko je naš letnik že diplomiral. S prof. Slodnjakom smo tudi pozneje ohranjali stike, ga obiskovali na njegovem domu na Večni poti, kjer nas je vedno prijazno sprejel in se z nami spuščal v debate. Odstranitev ga je hudo prizadela. Tega ni skrival in vpričo nas neprizanesljivo udarjal po krivičnih preganjalcih. Za takega delovnega človeka, kot je bil on, so bila to težka obdobja, mislim pa, da ga je najhujšega rešilo naročilo, naj pripravi učbenik slovenske književnosti za slovensko gimnazijo v Celovcu, iz tega pa je pozneje nastalo delo Obrazi in dela iz slovenske književnosti« (Zaveza št. 115).

France Pibernik priljubljen profesor, a kot kristjan drugorazredni državljan

Diplomiral je leta 1954. Na začetku ni mogel dobiti službe tam, kjer bi jo rad:

»Praviloma je bilo tako, da so partijski absolventi lahko dobili zaposlitev v Ljubljani, drugi smo odhajali v odročne kraje, kot na Ravne na Koroškem, v Mursko Soboto, Črnomelj, Koper, Novo Gorico. Mene so poslali v Novo Gorico in po razporedu bi moral na ekonomsko šolo v Ajdovščino, vendar sem na posebno prošnjo prof. Borštnikove odšel na nižjo gimnazijo Dobrovo v Goriških Brdih. Podobno se je godilo drugim mojim kolegom, kakšen Ciril Zlobec pa je lepo ostal v Ljubljani. Toda ko je izšel zakon, po katerem si lahko kandidiral za določeno službeno mesto, te na starem mestu niso mogli zadrževati. Tako sem se jeseni 1958 iz Brd preselil na gimnazijo v Kranj« (Zaveza št. 115).

Seveda pa je občutil, da je kot kristjan drugorazredni državljan. To je bilo jasno ves povojni čas:

»Mi, kmečki ljudje, smo najbolj občutili tisto stalno zapostavljanje, poniževanje, ki ju je ideološka oblast izvajala nad nami, ker smo kot verniki za partijo predstavljali tako rekoč nepremagljivo družbeno kategorijo preprosto zato, ker je bila Cerkev največja, sicer neformalna družbena organizacija, ki je nehote blokirala njihovo ideološko fronto. Bili pa smo preprosto potisnjeni v drugorazrednost in zato za marsikaj prikrajšani« (Zaveza št. 115).

Predstavitev Šalijeve monografije, oktobra 2019 v Novem mestu.
(Foto: Marko Klinc)

Zagnan kulturnik tako na kranjski gimnaziji kot član Kluba kulturnih delavcev

V kranjski gimnaziji je poučeval do upokojitve in bil priljubljen med dijaki, poleg tega pa se je vključil tudi v kulturno življenje Kranja. O tem je v intervjuju, objavljenem v Gorenjskem glasu 14. decembra 2013, povedal:

»Ko sem prišel na kranjsko gimnazijo, sem takoj začel organizirati literarna srečanja na šoli, med mnogimi nas je že leta 1961 obiskal tudi tržaški pisatelj Boris Pahor. Dejavnost smo zelo razširili, ko je bil v Kranju ustanovljen Klub kulturnih delavcev in smo vabili na pogovore vse pomembnejše slovenske književnike vseh generacij. Logična posledica našega dela je bila, da smo v prostorih Prešernovega gledališča organizirali Srečanja slovenskih pesnikov, ob obeh pomembnih Prešernovih obletnicah, ob 150. obletnici njegove smrti (1999) in 200. obletnici njegovega rojstva je prof. Boris Paternu predlagal serijo dvojezičnih izborov Prešernovih poezij, ki sva jih uredila skupaj s prof. Francem Drolcem. Z izdajami smo pokrili nekatere svetovne jezike, denimo nemščino, angleščino, francoščino, ruščino in španščino, glede na sodobno globalizacijo, pa bi morali poseči še v druge dele sveta, vsaj še na kitajsko in arabsko območje.«

Pogovor dveh prijateljev … (Foto: Marko Klinc)

Nasilna birokratska upokojitev mu je omogočila sistematično literarno raziskovanje

Posebno poglavje je bila njegova upokojitev takoj, ko so bili izpolnjeni formalni pogoji zanjo:

»To je bila pravzaprav ravnateljeva solo akcija, pri čemer pa si je za zaslon izbral upravni odbor in prek njega dosegel mojo upokojitev, kar se na tak način ni zgodilo nobenemu kolegu ne pred menoj ne za menoj. Ravnatelj je pač vladal po partijski liniji, ki je delovala brezprizivno. Hotel se me je znebiti, ker sem mu v kolektivu delal težave, predvsem načenjal njegov privilegiran položaj, njegovo avtoriteto. Oblast zoper mene ni nikoli nastopila z akcijo, zato se je on okoristil z birokratsko postavko, ki se mu je ponudila. Meni ni bilo vseeno, toda kmalu se je pokazalo, da sem se z nasilno upokojitvijo rešil težavnega dela v razredu in odprl se mi je brezmejen prosti čas, v katerem sem sistematično začel zbirati gradivo za obsežno literarnozgodovinsko raziskovanje« (Zaveza št. 115).

France Pibernik je bil pesnik, napisal je tudi tri avtobiografske knjige

France Pibernik je že v mladosti želel ustvarjati. Bil je tudi likovno nadarjen in je poskušal risati in slikati, vse bolj pa ga je pritegovala poezija, ki je kmalu dokončno prevladala. Pesmi je začel pisati že kot gimnazijec. Izdal jih je v šestih zbirkah, prva z naslovom Bregovi ulice je izšla leta 1960, do leta 2020 so ji sledile Ravnina, pesniški list Razlage, September, Odzvok, Ajdova znamenja, Svetloba timijan; posebej pa je moje zanimanje zbudila zbirka Slovenski spevi, ki je izšla leta 2018 v samozaložbi, imajo jo pa le v eni knjižnici, le v kranjski. Njegovo poezijo so literarni kritiki na začetku ocenjevali kot novoromantično, pozneje se je približal modernizmu. V svojih pesmih se odziva na sodobne tokove, vendar ne hlasta za njimi. Pomemben del njegovih pesmi predstavlja duhovna lirika. Poleg pesniških zbirk je izdal tudi tri avtobiografske knjige: Moj brat Avguštin, Začudene oči otroštva in Drobci zamolklega časa.

Kot literarni raziskovalec je najbolj znan po dopisovanju z literati in raziskovanju življenja in dela Franceta Balantiča

Predstavitev Šalijeve monografije na Slovenski matici. (Foto: Marijan Zlobec)

France Pibernik pa ni le pesnik, pač pa tudi literarni raziskovalec, kot je sam označil svoje delo. S tem se je začel ukvarjati že zelo zgodaj. Dopisoval si je s posameznimi slovenskimi literati, tako pesniki kot romanopisci in dramatiki. Najprej sta izšli dve knjigi dopisovanja oziroma pogovorov s pesniki, prva z naslovom Med tradicijo in modernizmom, druga pa Med modernizmom in avantgardo, za njima pa še Čas romana, kjer so objavljeni pogovori in dopisovanje z romanopisci, v delu Razmerja v sodobni slovenski dramatiki pa so objavljeni pogovori s pisci dramskih del.

Pomemben del njegovega raziskovanja predstavljajo zamolčani slovenski ustvarjalci. Prvi izmed njih je bil France Balantič. Kdaj že ga je pritegnil, je povedal na literarnem večeru decembra 2018 v Mestni knjižnici Kranj (Gorenjski glas, 11. decembra 2018):

»Že leta 1946 mi je sošolec Janez Ahačič posodil Balantičevo pesniško zbirko in bil sem navdušen nad njo, celo tako, da sem si celotno prepisal v zvezek. Še danes pa se čudim, da kljub temu nikoli ni vplival na mojo poezijo. V tistih letih je bil javno sicer prepovedan, a so ga vsi brali, tudi partijci. Kot avtorja so ga kasneje priznavali tudi partizanski pesniki.«

France Pibernik je raziskoval tudi življenje in delo drugih avtorjev

O tem, kako se je lotil Balantiča, pa je v pogovoru za Zavezo št. 115 povedal:

»Balantiča sem se lotil v času – začel sem leta 1983 – ko je bil v javnosti opredeljen kot predstavnik političnega in nazorskega nasprotja. Moj temeljni namen pa je bil, da bi ga rešil tega bremena in ga predstavil kot izjemnega pesnika svojega časa. Njegovo življenjsko in literarno pot sem skušal pokazati skozi temeljne dokumente, ki so jasno izkazovali njegovo celotno življenjsko opredelitev. Izkazalo se je namreč, da je bil žrtev vojnih dogodkov, ob primerjavi s Kajuhom, ki je bil izrazito družbenopolitični pesnik, in pokazalo se je, da ni napisal niti enega političnega verza, da torej v slovenski javnosti nastopa zgolj kot pesnik izjemnih literarnih kvalitet svoje generacije. Vse nekdanje opredelitve so že presežene.«

France Pibernik in dr. Marijan Dović, avtor in urednik Šalijeve monografije. (Foto: Marijan Zlobec)

Poleg Balantiča je raziskal življenje in delo Karla Mauserja, Jožeta Udoviča, Janeza Jalna, Edvarda Kocbeka, Ivana Hribovška, Franceta Kunstlja, Ludveta Potokarja, Toneta Polde, Franceta Papeža, Alojza Rebule in drugih. Nekateri so bili deležni monografije, drugi spremne besede k objavljenemu izbranemu delu. Uredil je tudi več antologij, med njimi Jutro pozabljenih. Antologija padlih, pobitih, prepovedanih, zamolčanih, pozabljenih, in Slovenska duhovna pesem. Od Prešerna do danes.

Bil je član Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega centra PEN ter častni član Slavističnega društva Slovenije in Celjske Mohorjeve družbe. Za literarno raziskovanje je leta 2009 prejel Trubarjevo priznanje, ki ga Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani podeljuje za skrb za gradivo, ki tvori slovensko pisno kulturno dediščino. Tudi Kranj je prepoznal veličino svojega meščana in mu 3. decembra 2013 podelil naziv častnega občana, in sicer za bogat prispevek pri ohranjanju slovenskega jezika in literature ter za obsežno literarno zapuščino.

Vir: »Časnik, spletni magazin z mero« – (https://www.casnik.si)

Fotografije: Aleš Čerin, Marijan Zlobec in Marko Klinc

Avtorica: Marjeta Žebovec, 5. junija 2021

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NA GLAVNEM TRGU JE RAZSTAVA OB 120-LETNICI ROJSTVA SLAVKA GRUMA (1901–1949)

Razstava na Glavnem trgu

Na novomeškem Glavnem trgu je do konca avgusta 2021 na ogled razstava na prostem, ki jo je tamkajšnja Knjižnica Mirana Jarca pripravila ob 120-letnici rojstva dramatika in pisatelja dr. Slavka Gruma. Ta je namreč del svojega življenja preživel v Novem mestu, novomeška knjižnica pa v posebnih zbirkah Boga Komelja hrani Grumovo zapuščino. Po njem so Novomeščani poimenovali ulico v Irči vasi, knjižno založbo in prestižno Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo.

KDO JE BIL SLAVKO GRUM?

Slavko Grum, slovenski dramatik, pisatelj črtic, novel in znanstvenih besedil, se je rodil 2. avgusta 1901 v Šmartnem pri Litiji. Leta 1906 se je družina preselila v Novo mesto, kjer je kot zunanji gojenec v novomeškem frančiškanskem samostanu obiskoval osnovno šolo. Eden njegovih učiteljev je bil pater Blanko, ki ga je spodbujal k literarnemu pisanju in ga hkrati navdušil za naravoslovje. Po končani osnovni šoli je v letih 1911 do 1919 obiskoval novomeško gimnazijo. Leta 1919 je maturiral in se odločil za študij medicine na Dunaju, kjer je leta 1926 diplomiral in se vrnil v Slovenijo. Rad je obiskoval gledališče in kino, po letu 1929 pa je začel izgubljati ustvarjalno moč. Leta 1946 je skušal narediti samomor z uspavalnimi tabletami. Tri leta kasneje, 3. avgusta 1949 pa je zaradi raka na jetrih umrl v izolirnici v Zagorju. Pokopan je na novomeškem pokopališču v Šmihelu.

Grumov grob na pokopališču v Šmihelu

ZNAČILNOSTI GRUMOVEGA USTVARJALNEGA OPUSA

Dramsko delo Slavka Gruma stoji v vrhu slovenskega literarnega ekspresionizma. V letih medicinskega študija na Dunaju je rad obiskoval gledališče in kino, od leta 1920 do 1927 pa je dovršil štiri po vsebini in slogu samosvoje drame, s katerimi je segel v skrajnosti tedanjega slovenskega ustvarjanja. Vsa štiri dela odsevajo trpko poetičnost, prežeta so z duhom brezizhodnega družbenega stanja in tragiko mračnih človeških notranjih zapletov.

ZAKLJUČEK

Novomeška razstava na panojih z naslovom Pišem, ker pisati moram predstavlja Grumovo življenje in delo. Slavko Grum (1901-1949) je eden najpomembnejših slovenskih dramatikov, ki je, zlasti z dramo Dogodek v mestu Gogi, za katero je leta 1929 prejel nagrado na literarnem natečaju, ustvaril enega izmed vrhov moderne drame 20. stoletja in se zapisal med vidnejše slovenske pisatelje ekspresioniste.

V okviru velikega pohoda avantgarde na Slovenskem pa je z Antonom PodbevškomSrečkom KosovelomMiranom Jarcem in drugimi v dvajsetih letih 20. stoletja »ubiral povsem svojo samotno pot«.

Med njegovimi življenjskimi postajami ima gotovo posebno mesto Novo mesto, kjer je preživljal svoja najlepša mladostna leta.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer in s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

POZABLJENA SLOVENSKA PESNICA VIDA JERAJ (1875 – 1932)

Vida Jeraj, ki v svojih delih na prelomu stoletij tematizira naravo, ljubezen, smrt, materinstvo, osamljenost in tujost, se uvršča med poglavitne pesnice slovenske moderne. Z njo so med drugimi sodelovali Oton Župančič, Ivan Prijatelj, Marica Nadišek Bartol, Ivan Cankar in Josip Murn. Leta 2022 bo minilo sto let, odkar je v Ljubljani 1. maja 1932 naredila samomor.

Učiteljica, pesnica, prozaistka in prevajalka Vida Jeraj se je kot Frančiška Vovk rodila leta 1857 na Bledu v razburkanih in razdvojenih časih, ki so na prelomu stoletij počasi težili k osamosvajanju žensk, a jih hkrati podrejali tradicionalnim družbenim in družinskim pričakovanjem. Tradicionalne materinske in zakonske dolžnosti so avtorice tedaj preizpraševale tudi v člankih, ki so odprli vprašanja o pravici do samostojne izbire poklica ter možnosti enakovredne izobrazbe.

Prisotnost žensk v javnem, s tem pa tudi literarnem prostoru se je ob koncu 19. stoletja razmahnila tudi zaradi diskurza, ki je poudarjal, da avtorice s svojimi deli med drugim služijo narodu. To je v času moderne spodbudilo k ustvarjanju tudi pesnico Vido Jeraj, ki je kmalu začela pisati otroško poezijo. Svoje pesmi je objavljala v časopisu Slovenka, leta 1897 pa si je začela dopisovati z Antonom Aškercem, ki je postal njen mentor, ki ji je pri pesnjenju svetoval zasuk iz subjektivnega, s sentimentom obarvanega lirskega doživljanja v realizem. V tem duhu je napisala le nekaj sicer odličnih pesmi, vendar njena narava je bila usmerjena v liriko. Ko se je Vida leta 1901 na Dunaju poročila s članom dunajske Dvorne opere Karlom Jerajem ter se ob pisanju posvetila družinskem življenju, je hkrati koprnela po domu. Na Dunaju pa je okoli sebe zbirala tudi slikarje, kiparje, glasbenike in literate, med drugimi tudi Cankarja in Župančiča.

Leta 1908 je Vida Jeraj končno izdala pesniško zbirkoPesmi, tistega leta pa je za škrlatinko umrl njen edini sin, kar jo je pahnilo v obup in močno zaznamovalo njeno nadaljnjo ustvarjalno pot. Po preselitvi v Ljubljano je leta 1921 izdala zbirko pesmi za otroke Iz Ljubljane čez poljane. Po sinovi smrti je domala prenehala pisati in objavljati pesmi, doživljala je tudi hudo depresijo z občutki odvečnosti in osamljenosti. Eno leto po sinovi smrti in v hudem duševnem trpljenju je 1. maja1932 naredila samomor.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

VELIKONOČNO VOŠČILO

Spoštovane članice in člani KDSŠ in vsi ljudje dobre volje,

želim Vam, da skrivnost velikonočne radosti in ljubezni kot jutranja zarja z milostjo obsije Vaše srce in tako prežene temine današnjega dne… V upanju živimo, se gibljemo in smo, znamenje križa pa naj postane naša pot, resnica in življenje (prim. Jn 14,6b).

Franci Koncilija, april 2021

TEOLOGIJA VELIKONOČNIH PRAZNIKOV

VELIKI ČETRTEK

Na ta dan je v stolnih cerkvah že dopoldan krizmena maša, kjer škofje somašujejo z duhovniki. Središče dogajanja je škofov blagoslov in posvetitev krstnega, bolniškega in birmanskega olja. Veliki četrtek spada že k »velikonočnemu tridnevju Gospodovega trpljenja in vstajenja«. Ta se začne šele z večerno mašo Gospodove večerje, ki je spomin na ustanovitev sv. Evharistije (maša), zakramenta vseh zakramentov, posledično pa tudi ustanovitev duhovništva. Med mašo je tudi ganljivi obred umivanja nog, ko škof umije noge zglednim možem v spomin na zadnjo večerjo, ko je Jezus umil noge apostolom. To dejanje je skrivnost popolne ljubezni, ki služi… Evharistija je obnavljanje Jezusove zadnje večerje, s tem pa tudi obhajanje velikonočne skrivnosti, ponavzočevanje Gospodove smrti in vstajenja.

Caravaggio, apostol Tomaž in Kristus

VELIKI PETEK

Na veliki petek, dan Gospodovega trpljenja in smrti na križu je strogi post in na ta dan ni svete maše. Večerno bogoslužje se začne z molitvijo duhovnika, ki pade na obraz, leži pred oltarjem in tiho moli. Sledi slovesno bogoslužje božje besede, ki se konča z evangelijem Gospodovega trpljenja in smrti (pasijon) po Janezu. Sledijo starodavne molitve in obhajilo. Za liturgijo velikega petka je najbolj značilno razkrivanje in češčenje križa s poljubom, ko duhovnik trikrat zapoje:«Glejte les križa, na katerem je zveličanje sveta viselo«.

VELIKA SOBOTA

Obhajanje svete noči od velike sobote na veliko nedeljo je višek vsega liturgičnega leta. Obsega štiri bistvene dele. Zjutraj je najprej blagoslov ognja, zvečer pa blagoslov velikonočne sveče, ki je simbol Kristusovega vstajenja. Blagoslovu sveče je pridružena čudovita in znamenita pesem »Exultet« (Veseli se). Nato sledi velikonočna vigilija (bedenje) v ožjem pomenu z obsežnim  branjem božje besede. Tretji, vrhunski del vigilije pa je sv. maša z evharističnim obedom, ki se začne z veličastnim petjem trikratne aleluja. S prižiganjem sveč in luči v cerkvi pa ponazarja našo krščansko poklicanost, ki je vstajenje in večno življenje.

VELIKA NEDELJA

Caravaggio, križanje

Velika noč je praznik praznikov, najbolj vesel vseh veselih praznikov. To je spomin na odhod izraelskega ljudstva iz egiptovske sužnosti (exsodus). To je dan, ko je Jezus Kristus vstal od mrtvih…Nekdo, ki je bil mrtev je spet  oživel se prikazal ljudem in jim rekel: »Tukaj sem!« Drugi vatikanski cerkveni zbor pravi: »V pričo smrti postane uganka človeškega bivanja najtežja.« Vendar Kristusovo vstajenje je temelj krščanskega upanja, da bo Bog uresničil ljubeči odrešenjski načrt, ki ga ima glede poveličanja sveta in ljudi. Tu ne gre za princip »daj – dam«, ampak »vzemi ali pusti«. Kdor more, naj razume!

Fotografije so s spleta.

Vir: Leto svetnikov II.

Pripravil: Franci Koncilija

25. MARCA PRAZNUJEMO MATERINSKI DAN

Slovenci smo edinstveni ne samo po tem, da naš jezik pozna dvojino, ampak smo eden redkih narodov na svetu, ki 25. marca praznuje  materinski dan, in tona isti dan kot Marijino oznanjenje, ko se je po svetopisemskem izročilu učlovečil sam Bog. Materinski dan je bil po drugi svetovni vojni pri nas ukinjen zaradi dneva žena – 8. marca, v današnjem času pa Slovenci praznujemo oba praznika. Svet glede praznovanja materinskega dneva sicer ni poenoten, največ držav pa materinski dan praznuje drugo nedeljo v maju.

V maminem naročju je vedno lepo.

Poudarek praznovanja materinskega dne ni ženska zgolj kot ženska, kar smo proslavljali 8. marca, ampak je v središču današnjega praznika ženska kot mati in varuhinja družine. Biti mama je čudovito poslanstvo neprestanega, radodarnega in popolnega razdajanja svojim najbližjim:ne samo otrokom, tudi možu, staršem idr.

Lahko bi temu prazniku rekli tudi praznik družine, kjer se praviloma spočenjajo nova življenja in je hkrati prisotno tudi umiranje, odhod v večnost. Zato sem za današnji prispevek oziroma voščilo izbral nekaj proze in poezije, ki nas na poseben način povezuje z materami, otroki, možmi, hkrati pa nas usmerja tudi v eshatološke razsežnosti…Tako sem izbral nobelovca Petra Handkeja, ki čudovito razmišlja o materi v knjigi Žalost onkraj sanj, Šalijevo pesem Na materinem grobu, žalostinko za mamo z naslovom Biseri  iz nove pesniške zbirke Saše Pavček Zastali čas, Toneta Pavčka pesem Kako raste mama, razmišljanje Alenke Rebula v pesmi z naslovom Naši moški ter Otona Župančiča pesem Ti skrivnostni moj cvet, v kateri opeva rožo mogoto, ki ima še dandanes čudodelno moč.

Fotografije so s spleta.

Pripravil: Franci Koncilija

POKLON MATERI

Sredi poletja 2020 je založba Beletrina izdala drobno knjižico Žalost onkraj sanj, ki jo je napisal Peter Handke (1942), nobelovec, pisatelj, pesnik, filmski režiser, scenarist in prevajalec.

Nobelovec Peter Handke

UVOD

Peter Handke je bil v igri za Nobelovo nagrado več let, vendar ga je ta čast doletela šele leta 2019. Mnogi so zaradi njegovih knjig to pričakovali, nekateri pa so zaradi njegovih političnih stališč temu nasprotovali. Za politično kontroverznega človeka je obveljal v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je podprl takrat izolirano Srbijo. Handke je bil rojen na avstrijskem Koroškem, njegova mati je bila koroška Slovenka, v nemščino je prevedel tudi več del slovenskih avtorjev. Je izjemno plodovit avtor, saj piše romane, eseje, drame, poezijo, za svoja dela je prejel številne nagrade. Za pričujočo knjigo je Handke, komaj 31 let star, prejel Büchnerjevo nagrado, eno najuglednejših nemških književnih nagrad. Živel je v več evropskih mestih, nazadnje se je ustalil v Franciji.

HANDKEJEVA MATI, SREDIŠČNA OSEBNOST ROMANA

V novem slovenskem prevodu je ponovno izšel eden najlepših romanov nobelovca Petra Handkeja Žalost onkraj sanj. Handke je roman začel pisati takoj po maminem samomoru in v tej »drobni, a briljantni in do bolečine empatični pripovedi«, kot jo je označila prevajalka in avtorica spremne besede dr. Amalija Maček, se ne ukvarja samo z življenjem svoje matere in njunim odnosom, temveč problematizira vlogo žensk pred drugo svetovno vojno in med njo. Govori o njihovi ujetosti, izključenosti iz družbenega dogajanja in omejitvah v izobraževanju. Zato njegova mati pred bralčevimi očmi »zaživi z vsemi svojimi mladostnimi sanjami, petjem, plesom, pa tudi z vso svojo trmo in neupogljivostjo, z vsem trpljenjem v okolju in času, ki ženskam nista dopuščala osebne svobode, kaj šele romantike«. Močno in ganljivo.

To je bil prvi pisateljev poklon njegovi materi Mariji Handke Sivec, dve leti po njeni žalostni smrti v noči z 19. na 20. november 1971, ko je bilo njeno trpljenje prehudo. V romanu je podal portret svoje matere, ki bi ji v življenju privoščil več sreče in manj nerazumevanja, vsekakor pa več družinske topline. In kar je najbolj vznemirjajoče, nakazal je, da so bile njene zgodbe, ki mu jih je pripovedovala in ki jih še vedno nosi v sebi, na nek način tudi izpoved njenega življenja. Zdi se, da Peter Handke v upodobitvi svoje mame izhaja iz podobe cankarjanske matere, torej tihe, trpeče in odrešujoče matere. Zato ni čudno, da je bil Handke vedno ponosen na svojo mater,ki je bila koroška Slovenka. Tako ob Handkejevem opisovanju vidimo, kako se je njegova mati kljub svojim stiskam in bedi spopadala z življenjem, ki ni bilo lahko, saj je z veseljem sprejela svojega nezakonskega otroka in mu priskrbela krušnega očeta. 

ZAKLJUČEK

Literarni kritiki pravijo, da je Peter Handke v svojem izražanju nenavaden in da ima svojstven slog, s katerim je obogatil nemško književnost. Res je izviren, hkrati pa v svojem jeziku ne skriva koroških narečnih posebnosti in s tem naredi Koroško prepoznavno v nemški in svetovni literaturi. Handkejeva knjiga Žalost onkraj sanj je knjiga, ki jo je vredno prebrati.

Fotografije so s spleta.Viri: Zvon št. 4-5/2020 in s spleta

Avtor: Prof. dr. Edvard Kovač

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NAJLEPŠA SLUŽBA NA SVETU  –  BITI MATI

Kaj je lepšega kot pogled na bitje, ki je zraslo v tebi in ga z vso ljubeznijo sprejmeš, držiš v naročju, ga varuješ in ljubiš, dokler si živ. In ko ti prvič reče mama, se ti srce napolni z neizmerno srečo.

Bliža se 25. marec – materinski dan, posvečen vsem materam sveta. V Evropi ta praznik ni bil poznan, izvira iz Amerike. Leta 1907 je Anna Jarvis razdelila med ljudi 500 belih nageljnov v spomin na svojo mater. Njena želja je bila, da bi to postal praznik. Uresničila se ji je leta 1914, ko je predsednik Amerike Woodrov Wilson uzakonil 25. marec za materinski dan – v čast vsem materam, ki so izgubile sinove v 1. svetovni vojni.

Cvetličarske industrije so kmalu izkoristile ta praznik in kovale dobičke na račun prodaje cvetja in voščilnic, ki so jih začeli tiskati. Anna je bila zelo razočarana, kajti njen namen, podarjati nageljne, se je spremenil v zaslužkarstvo. Tudi natisnjene voščilnice ji niso bile po godu, njej niso pomenile nič, ker da samo pokažejo lenobo, namesto da bi lastnoročno napisali voščilo ženski, ki je za vas storila več kakor kdorkoli na svetu. Tudi glede sladkarij ni imela lepega mnenja, saj so po navadi otroci materi prinesli škatlo s sladkarijami in jih potem večino pojedli sami. Res lepa ljubezen, je rekla.

V Evropi se je materinski dan praznoval med obema vojnama, do takrat se je praznoval le 8. marec, vendar je ta posvečen ženskam, 25. marec pa je izrecno namenjen vsem materam sveta. Pri nas se je materinski dan pričel bolj praznovati po osamosvojitvi. Čeprav je biti mati najlepša služba na svetu, je to zelo težakpodvig. Istočasno se mora posvetiti partnerju, sodelavcem, prijateljem, službi, gospodinjstvu … ne nazadnje pa še najpomembnejše – biti mati. Otrok potrebuje vso materino pozornost, skrb in varnost, pri vsem tem pa mati pozablja na sebe, na svoje potrebe in želje. Za praznik mati ne potrebuje ne rož ne sladkarij in ostalih daril, potrebuje le, da ji poklonite delček svojega časa. Mati celo svoje življenje posveti svojim otrokom, tudi ko so že odrasli, še vedno bdi nad njimi.

Zatorej posvečajmo materi svoj čas, in to skozi celo leto po malem, kajti prehitro pride težko slovo in nas na njo res spominjajo samo beli nageljni.

Pripravila:

Emilijana Crgol

Na materinem grobu

Severin Šali

Glej, danes sem tu, kjer se mirno spi

in kjer objem cvetov tvoj križ prepleta.

Ni klesal zlatih črk udarec dleta,

zbledel napis o tebi govori.

Tako bi rad pogledal ti v oči,

roke pobožal tvoje ovenele,                                   

poljubil te na ustne onemele,

a je med nama smrt in kup pesti.

Ni več mogoče zbližanje teles,

kar večnost razgrnila je zastore,

beseda tvoja k meni več ne more:

zašepetaj v vrhove jo cipres,

nasmej se roži, o ptičkah mi zapoj

in me poljubi v zlatem žarku sonca.

Vezi med nama nikdar ne bo konca,

saj nosim v sebi tvojo kri s seboj.

Tone in Saša Pavček

Biseri

Nadela sem si tvoje biserne uhane.

Porinila skozi mečici.

Na vsaki strani dve kapljici krvi.

Zate, mama.

Zdaj sem ranjena kot ti.

Enako me boli.

Biseri so rožnati.

Saša Pavček

Kako raste mama

Najprej je sama tema,

najprej je velik nič,

potlej je majcena deklica

in iz nje ljubek deklič.

Iz njega mamica zraste,

a raste mnogo in dolgo let,

potem pa je to kar naenkrat

in jaz pridem na svet.

Iz mamice zraste mama,

bogvekdaj, kar nekega dne,

ko še sama ne ve, da ji pada

prvi sneg na lase.

Ko jaz odrastem, raste

mama počasi nazaj,

dokler babica ne postane

in pride z vnuki v raj.

Tone Pavček

Nekateri moški znajo ljubiti. Morda so se dolgo učili, morda se še učijo, a prav to je ljubezen. Vsem njim je posvečena ta pesem.

Alenka Rebula

Naši moški

Hvala vam

Hvala moškim
naše svetove nosijo skozi življenje                                                         
in ne izpustijo roke
ki jim zaupa

iz pogorišča
znajo dvigniti dom
iz jalovega drevesa
stesati posteljo za ljubezen
ki rodi

nerazumljivega jezika
se učijo
in znajo pogrniti travnik na mizo
ko nimamo več hrane zanje

na čelu svoje mirne vojske
prihajajo osvajat divjino
vzravnani
nam stopajo naproti
in brez meča

blagi bojevniki
ležejo na naše telo
skrivnostni in prosojni
in nas prekrijejo vroče

hvala jim
ko vse hočejo
in vse dajo.

Ti skrivnostni moj cvet

Oton Župančič

Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota,
jaz sem te iskal,
mimo tebe sem šel in pogledal sem te
in ves sem vztrepetal …
In moje srcé zaslútilo je
tvojo tajno moč,
in moje srcé zaslútilo je,
kak jasni se noč.

In v moji duši zacvelo je
zakladov nebroj,
vse bitje mi zahrepenelo je
za teboj, za teboj,
ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota …

O, jaz sem bogat –
pomagaj, pomagaj mi dvigniti
moje duše zaklad!

Naj žive naše mame!