Arhivi Kategorije: Pomišljaj

ČEMU NOČ ČAROVNIC

Slovenci smo znani po tem, da nam včasih primanjkuje izvirnosti in še posebej kritičnosti. Vse, kar je »tuje«, nas tako prevzame, da se hitro udomači med nami. Tako je tudi s praznikoma valentinovo in noč čarovnic (halloween), ki ju Slovenci še desetletje nazaj nismo nikoli praznovali.

Osladno valentinovo je prišlo iz Amerike, noč čarovnic pa je prastar in krut keltski običaj. Svečeniki so namreč v vsaki vasi določili družino, ki je tisto leto na ta dan (31. oktober) morala darovati svojega otroka. Otroka so živega zažgali, ostanke pa položili v izdolbeno repo ali bučo, v katero so izdolbli grozljive dele obraza! Kelti so bili prepričani, da bodo z obredom žrtvovanja otrok, odgnali hude duhove.

Kaj se torej dogaja s Slovenci, da tako naivno oživljamo in se celo veselimo običajev iz prazgodovine, ki nimajo nič skupnega z današnjo civilizacijo in kulturo?! Mnoge ljudi ob tem zasvoji potrošniška histerija in vraže tega običaja, kar uprizarjajo celo v otroških vrtcih, kjer zabavajo otroke, ne da bi jim razložili bistvo tega poganskega grozodejstva, ki je v popolnem nasprotju s človekovim dostojanstvom. V času noči čarovnic se otroci oblačijo v čarovnice, hodijo od hiše do hiše ter z igro in v šali širijo strah. Kaj je torej v nas, da s praznovanjem noči čarovnic tako lahkotno in brezbrižno na poseben način soglašamo z izročilom krutih običajev, ko so Kelti kultno morili svoje otroke. Okultizem ali zabava? Prešernost in zapravljanje na svetovni dan varčevanja!

Franci Koncilija

VOLILNI MRTVOUD

Vse bolj se mi zdi, ko spremljam, kako se moj vrli narod odziva na vsakokratno edino priložnost, ki jo ima, da izrazi svojo voljo, in ko je res vsak posameznik enakovreden, ko ni priviligiranih in večvrednih, ampak prav vsak šteje en glas, ko torej spremljam naše volitve in referendume, se nikakor ne morem znebiti slabega počutja; opažam namreč oziroma vse bolj se mi zdi, da je volilno telo mojega ljubega naroda zadel mrtvoud, če ne že popoln, pa polovični zagotovo, če ne še kaj hujšega.

Zadnje predsedniške volitve na to nedoumno namigujejo: več kot polovica volilnega telesa je mrtvoudnega, nič ni z njim, ga ni, je neuporabno za običajno demokratično rabo. Le kako naj tako ohromljeno telo hodi pokonci, kako naj kam pride, kako naj kaj pomembnega naredi?!
Zadeva je vsekakor tako resna, da bo treba poklicati zdravnika in se pozanimati, ali je sploh še mogoče kaj narediti, kakšna so, če sploh so, zdravila za tako hudo obolelo volilno telo.

Ne bi me zelo presenetilo oziroma prav zadovoljen bi bil, če se bi izkazalo, da le ne gre za smrtni mrtvoud, ampak neke vrste hipohondrijo, v katero se je zalezel moj ljubi narod, ker mu nabrite glave že dolgo trobijo, da je politika ena kurba, da so politiki vsi enaki, da gre zgolj za prerivanje pri koritu, da razsvetljen duh ne podlega igricam, ki jim pravijo demokracija ipd., da potem sami lahko počnejo, kar jih je volja.
Srčno upam, da je tako, da gre le za začasno hipohondrično mrtvoudnost.

Milan Markelj

DOVOLJ SLOUVINKANJA!

Poslušam in poslušam v množičnih občilih in mi je vse bolj neznosno poslušati to sramotno slouvinkanje, ki ga zanosno gojijo naši novinarji, politiki, gospodarstveniki in vsi tisti, ki nastopajo v mednarodni javnosti. Naši državi ne rečejo tako, kot ji je ime in kot ji mi pravimo, ampak je zanje Slovenija “Slouvinia”, slovensko pa “slouvin”. Zakaj ne Slovenija, slovenian? Z e namesto i!
Mar na ta način izkazujejo dobro znanje tujega jezika ali pa zgolj hlapčevsko plazenje pred lenobnostjo tujcev, ki pač njim neznano besedo izgovorijo v svojem načinu. Mi bi jim morali dati vedeti, kako se izgovarja Slovenija, ne pa da nam oni v razumljivem neznanju pravilne izgovorjave določajo, kako se reče naši domovini.

Za razliko od naših klečeplaznežev sem zasledil presenetljivo veliko uglednih ljudi, ki so se potrudili in očitno pozanimali, kako se prav reče tej čudni mali državici, in lepo izgovorijo “slovenija”. Še posebno tiste tuje politike in novinarje, ki Slovenijo poznajo in so se srečali z našimi ljudmi, slišim, kako povsem normalno izgovorijo “slovenija” in ne “slo(u)viiiinia” … denimo, predsednika Arbitražnega sodišča na izreku sodbe, ameriškega predsednika DonaldaTrumpa v govoru na Poljskem, predsednika Mednarodne akademije za kakovost Gregoryja H. Watsona v pogovoru za Odmeve, in še in še …

Recimo torej naši ljubi državi tako, kot ji pravimo, prej ali slej se bo ta izgovorjava prijela. Tudi v tem se kaže samozavest in suverenost. Da, tudi s takimi drobnarijami, ki pa pravzaprav sploh niso drobnarije, ampak bolj pričevanje drobnega duha!

Milan Markelj

KRAJ, KJER SPIJO BESEDE

Bilo je še v časih, ko je bila na mestu stopnišča pred današnjo pošto rdeča ročna črpalka za bencin. In sta bila tudi zadružni in kulturni dom, oba zgrajena s prostovoljnim delom. Tudi čez „dolgo vas“ se je dalo lagodno peš … Marsikaj od tega je ostalo le v spominu, tudi moj prvi obisk v naši knjižnici v eni od sob v kulturnem domu. Poribane lesene podnice so škripale pod nogami obiskovalcev in južno sonce je v pramenih vrtinčilo prah s knjig, ki so bile večinoma podarjene. Samo občasno je bila odprta in če me spomin ne vara, so v njej delale prostovoljke. To ni bilo moje prvo srečanje s knjigo, saj smo jih doma imeli kar nekaj. Še zdaj natanko vidim tisto, ki sem jo prvič prebrala sama. Pred tem, v zgodnjem otroštvu, sem že bila v večjem knjižnem hramu, tudi kasneje sem obiskovala bogatejše, tudi specializirane knjižnice, ampak vse to ni zameglilo spomina na knjige pa malce porumenele evidenčne kartone v kulturnem domu in ne na člansko izkaznico iz slabega papirja, ki je kmalu zacvetela na robovih.

Danes so knjižnice sodobne. A največ obiskovalcev je vedno za računalniki, rezervirane pa so največkrat knjige neke Luise Hay. Za tovrstno pogrošno književnost gredo javna sredstva. Večkrat mi je žal, da vsi ljudje poznajo črke (namenoma ne napišem, da so pismeni).

Zelo redko sem izbrala knjigo, ki so mi jo priporočale prijazne knjižničarke. S pogledom še zdaj najraje drsim po hrbtih knjig, vzamem katero s police in jo prelistam. Ker berem počez in prav vsak popisan ali potiskan papirček, je to v današnjih časih, ko je tega preveč, naporno in je potrebno bolj izbirati, ali včasih, ko me napadajo plakati, letaki in bizarni napisi, malo zamižati. Ampak pri naključnem izbiranju knjig (v novejšem času tudi na stojalih z novitetami) se da odkriti prave zaklade, odlične prevode, pesniške zbirke, prozo ali strokovno literaturo z različnih področij, ki so vredni branja, čeprav jih ni v reklamah. Imenitno je, da grem lahko le nekaj več kot sto metrov od svojega doma in si ogledam, kakšna pisma je pisal Trdina, kaj je o zgodovini slovenskega naroda zapisal Bogo Grafenauer (kadar na primer le-to kdo nateguje na svoje kopito), ali kaj o izvoru kakšnega zemljepisnega imena menijo etimologi. Lepo je tudi, če v knjižnico pride kakšen od avtorjev ali avtoric, ki ga/jo cenim. A v nekem obdobju (ko je knjižnica v nekaterih pogledih sicer napredovala) me je motilo poudarjanje zunanje podobe in odnos enega od zaposlenih do mladih obiskovalcev. Nič, niti najboljša računalniška oprema, ne more nadomestiti prijaznega nasveta in pomoči. Moteč se mi zdi tudi prikazovalnik nad sprejemnim pultom. Nič ne morem, če šolarji raje jadrajo po računalnikih kot pa da bi se potapljali v pisani pisani svet. Knjižnica je namreč zame še vedno prostor, kjer spijo besede in čakajo, da se zbudijo pod bralčevim pogledom.

Nove tehnologije prinašajo tudi nove načine dostopa do pisnih virov in nekateri menijo, da bo vse knjižno gradivo kmalu na voljo zgolj v elektronski obliki. Bo potem knjižnica samo računalniški kotiček ali prostor za svetovanje, kaj si lahko „naložimo“? Upam, da ne. Velike oči otrok, ki z mamicami, očki in starimi starši izbirajo med množico slikanic, mi dajejo upanje. In tisti knjižni molji, ki sicer vedo, da je med različnimi tiski mnogo plev, a tudi mnogo zrnja in jemljejo tudi v knjižnicah knjigo v roke, da jo občutijo in začasno posvojijo. In zbudijo besede, ki spijo.

Barica Smole

KATALONSKA TIHA NEDELJA

O prvooktobrski nedelji bomo najbrž še veliko let govorili kot o katalonski nedelji, saj je temu dnevu leta 2017 najmočnejši pečat vtisnilo prav burno dogajanje na ulicah Barcelone in drugih katalonskih mest, kjer je potekalo referendumsko glasovanje o neodvisnosti Katalonije. Pravzaprav bi moralo potekati, a je aroganca in kratkovidnost španskega državnega vrha poslala nad Katalonce kordone policije in civilne garde, da bi jim preprečili demokratično izraziti svojo voljo, in tako se je za evropske pojme običajno in nevprašljivo ljudsko izrekanje politične volje sprevrglo v nasilje, kakršnega si v Evropski uniji, za mnoge po svetu zgledne skupnosti vladavine človekovih pravic, ni mogoče zamisliti.

A se je zgodilo! Pred očmi evropske in svetovne javnosti so policisti pretepali svoje državljane, vlekli ženske za lase, streljali z gumijastimi kroglami, razbijali vrata volišč, uničevali volilne skrinjice in uničevali izpolnjene glasovnice.

Na to sramoto pa je legla še ena, še hujša – nepredstavljiv molk in obotavljivost večine vlad evropskih držav in same Evropske unije. Skoraj ni bilo državnika, ki bi jasno in glasno obsodil nasilno ravnanje španske vlade, evropska politična elita je strahopetno stisnila rep med noge in v zamočvirjenih glavah preračunavala, kdo bi vedel kaj, vsekakor pa ne tega, kar bi morala. Da je pravica narodov do samoodločbe ena najvišjih političnih in človekovih pravic. Amen!

Milan Markelj

BESEDNO HINAVČENJE

Nedolgo tega sem na eni od spletnih strani prebral članek o “popotnikih”, ki so v jugovzhodnem delu Londona vzpostavili svoj kamp, čez nekaj tednov pa so se morali izseliti. Za seboj so pustili nekaj ton odpadkov, ki jih bodo morali lastniki zemljišč očistiti sami, kar jih bo stalo sto tisoč funtov.
Hitro mi je kapnilo, da članek govori o Ciganih oziroma Romih. In enako hitro sem prepoznal, da gre ponovno za svojevrsten pojav besednega zamegljevanja dejstev, ki bi mu lahko rekli kar besedna hinavščina. V tem primeru gre še za pravo sprevrženost, saj je beseda popotnik tako splošna, da ne pove prav nič drugega, kot da osebek popotuje. Kaj ne bi bilo bolje, če bi besedni hinavci raje kar zahtevali, da se poslej za Rome piše in uporablja zgolj beseda ljudje, pa bi bila stvar rešena enkrat za vselej.
V zelo starem izročilu (Sveto pismo, Geneza) je zapisano, da je “človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju”. Tako je svet dobil svojo podobo v jeziku, človek pa možnost svet razumeti in dojeti resničnost.
Zamegljevati imena pomeni torej zamegljevati resničnost in njeno razumevanje, kar posledično prinese zmedenost in temu primerno nezmožnost ustreznega ravnanja.
Iz naše novejše zgodovine poznamo to besedno hinavčenje, ko smo kar naprej izumljali nove in nove besede za znane stvari, v lažnem upanju, da bomo tako spremenili resničnost. Tako tudi Cigan ni smel več biti Cigan, ampak je postal Rom. No prav kmalu bo tudi to poimenovanje prepovedano, ker se pospešeno polni z nezaželjeno vsebino in bo, če že ni, popolnoma vseeno, ali rečeš Rom ali Cigan.
A preimenovanje, zamegljevanje in besedno hinavčenje ni nobena rešitev.

Milan Markelj

POZABLJEN DAN SPOMINA

Pa je minil 23. avgustovski dan. Minil kot eden manj zanimivih dnevov. Vsaj po naših osrednjih medijih sodeč ga je Slovenija preživela zvečine v veselem krču zaradi nedavnega uspešnega preganjanja žoge po nogometni zelenici v Mariboru in morda še česa, manj opaznega, v glavnem pa nič spomina vrednega. Poletni dan pač. Slovenija pač.

A bi moral temu dnevu dati opazno obeležje spomin na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. 23. avgust je namreč vseevropski dan spomina na te žrtve, kot je bilo predlagano v Resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, sprejeti leta 2009. V nji so odločno in jasno obsodili vse zločine proti človeštvu in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili vsi totalitarni in avtoritarni režimi. Med drugim resolucija poziva tudi k spravi kot končnemu cilju razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi.

Resolucijo je sprejela večina članic Evropske unije, ena redkih, ki tega ni storila, je še vedno prav naša Slovenija, država, katere državljani so na svoji koži krvavo zares izkusili zlo in nasilje vseh treh velikih evropskih totalitarizmov: fašizma, nacizma in komunizma. Prav zato bi moral biti spomin na totalitaristično zlo pri nas najbolj živ ter obsodba jasna in odločna.

Pa ni! A ne zato, ker bi se totalitarističnega zla ne zavedali. Se ga in ga tudi glasno obsojamo, vendar samo – in tu je kleč – ko gre za fašizem in nacizem. Odločnost splahni in usahne, ko bi morali obsoditi tudi komunizem in Titov avtoritarni režim.

In tako je bil 23. avgust pri nas povsem navaden poletni dan. Ni bilo zaslediti nobenega prizadevanja, da bi se nas dotaknilo sporočilo tega vseevropskega dne, kot tudi že vrsto let ni čutiti nobenega prizadevanja vladajočih mož in žena, da bi tudi naša država sprejela omenjeno resolucijo. Očitno je v nji nekaj, česar niso pripravljeni sprejeti in jim je očitno še vedno – bolj ali manj prikrito – vrednota.

Milan Markelj

JUHU! ŠOLA

Čeprav je bil petek, je bilo treba začeti novo šolsko leto. Včasih smo se prvega šolskega dne veselili, zdaj pa mnogo otrok in mladostnikov pravi staršem, ko se bliža ta dan: »Ne omenjaj mi šole!« Včasih smo (vsaj nekateri) imeli matematiko za težak predmet, zdaj pa pogosto slišim od mladine, da je to slovenščina. Vzrokov za to je verjetno veliko, a kakšne resne analize zanje ni zaslediti. Zato moram iz teorije v prakso:
Pred nekaj leti je na moja vrata konec septembra potrkala mamica prvošolčka, ki je prišel iz naše nekdanje bratske republike. Otrok niti z njeno pomočjo ni znal narediti domače naloge! Prestrašena je menila, da je v navodilih slovenska beseda, ki je ne razume. Pisalo je nekako takole: »S piktogrami nariši, kaj si delal na posamezen dan v zadnjem tednu.« Spodaj je bila razpredelnica, podobna nekaterim setvenim koledarjem.
Pikotgram je poenostavljena slika za nek predmet. »Če se je v ponedeljek žogal, naj v kvadratek nariše žogo,« je bil moj nasvet. S skupnimi močmi smo torej naredili nalogo, kakršno v prvem mesecu prvega šolskega leta dobi šolarček. Velik dosežek!
Mnogi pravijo, da so šolarji preobremenjeni, da so jim v učne načrte nabasali preveč.
Hiter pogled na medmrežje za 2. letnik gimnazije v obširnem načrtu za pouk slovenščine na primer navaja: Besedotvorni postopek ima več stopenj: 1.določanje SPo (izhajaš iz besedne zveze, ki določajo pomen nove tvorjenke), 2.razčlenjevanje in
izbira tistega dela besedne zveze iz SPo, ki ga ohranimo v Bpo, 3.izbira tistega dela besedne zveze iz SPo, ki ga izločimo oz. nadomestimo z primernim obrazilom, 4.BPo ustrezno prilagodimo novonastali tvorjenki (npr. ji odvzamemo končnico), 5.združimo BPo in O v novo tvorjenko /…/
Prepričana sem, da so bralci te spletne strani izobraženi in imajo svoj materni jezik radi, ampak tega dela (ki je potem še nadrobno razdelan), najbrž večina ne razume. In zakaj bi tudi ga? Vsi znamo tvoriti slovenske besede ne da bi vedeli, kaj je skladenjska in kaj besedotvorna podstava in obrazilo. To naj proučujejo študentje jezikoslovja, tako slovenskega kot tujega. Kljub tej silni teoriji pogosto slišimo v javnih občilih pred dvemi leti (namesto pred dvema letoma) in videl sem tvojo hči (namesto hčer). Naši prvi južni sosedje že tri leta razpravljajo o kurikularni reformi, pa politične volje zanjo ni. Pa so jim jo, že narejeno, lepo spesnili Črnogorci in jo menda po hitrem postopku uveljavljajo.
Kdo skrbi za to, da na hrbte naših mulčkov nalagamo preobilna bremena? Na Zavodu za šolstvo (podatki s strani BIZI.Si) je 155 do 190 zaposlenih. Ni razvidno, ali so v tej številki zajeti tudi zaposleni na devetih območnih enotah. Na ministrstvu za izobraževanje in tako dalje je po podatkih istega portala od 250 do 499 zaposlenih. Nikjer ne piše, koliko je zunanjih sodelavcev, komisij za učbenike, za maturitetna vprašanja itd.)
A da bi v šoli več brali in se tako učili jezika? Da bi se na pamet naučili Uvod h Krstu pri Savici? Dajte no, to bodo ja znali narisati s piktogrami.
Jaz lahko izmed njih na tem mestu izberem samo smeška.
Barica Smole

NOVOMEŠKA SVETOVLJANSKA IMENITNOST

Novomeški poletni večeri nam bodo konec tega meseca postregli z zanimivo prireditvijo, na kateri bo literarnih novosti željno občinstvo zvedelo, katera peresa so napisala najboljše kratke zgodbe preteklega leta. Na terasi pred knjigarno Goga bodo namreč slovesno razglasili finaliste natečaja Festival Novo mesto short.
Festival Novo mesto short? Ja, ja, short. Kako pa drugače. Menda ne bomo ime prireditve zapisali v kmetavzarskem in malokomu razumljivem jeziku, ki se mu reče slovenščina in se ga otroci začasno sicer še učijo v šoli, a upajmo, da prav dolgo ne, saj bo svetovljanski duh premagal zatohli jezikovni nacionalizem trdobučih državljanov, ki si pravijo Slovenci. Upanje v svetovljanstvo prihodnjih dni nam krepi dejstvo, da naziv omenjene prireditve še zdaleč ni osamljen primer. Tovrstnega kitenja s tujejezičnim perjem je namreč kolikor hočete.
Lep zgled nam je najimenitnejša kulturna ustanova v svetovljanskem Novem mestu, lepo po nemški skladnji imenovana Anton Podbevšek Teater, ne pa Gledališče Antona Podbevška, kot bi se reklo v zarukani slovenščini.
Pa še to: kratica slovensko imenovane ustanove, GAP, bi znalcem in poveličevalcem angleškega jezika jasno povedala, kje blodimo.

Milan Markelj

ZDELANA PAMET – PREDELANE KNJIGE

Kot smo lahko prebrali na nekaterih spletnih straneh, so se na Švedskem znašle na udaru knjige Astrid Lindgren o simpatični deklici Piki Nogavički, literarni junakinji, ki je (in menda še) navdušuje milijone mladih bralcev po vsem svetu. Po razsvetljenju nekaterih je Pika Nogavička skupaj s svojo pisateljsko mamo postala vprašljiva, ker naj bi domnevno uporabljala rasistične izraze. Vrli najsodobnejši in najbolj napredni dušebrižniki popravljajo ali odstranjujejo, kar naj bi tovrstnega literarna junakinja v svojih izrazih zagrešila, da ja ne bi pokvarila sedanjega mladega naraščaja. Ta naj odrašča v svetu, kot so si ga zamislili ti svobodomiselni duhovi, v svetu, kjer človek nima barve kože, ni nikjer doma, kjer nima spola oziroma si spol in rod svobodno izbira, danes ta jutri oni, ter podobne nebuloze.
Manija popravljanja literarnih besedil pa se ne ustavlja le ob tem. Marljivi skrbniki za razcvet mladega rodu namreč ugotavljajo, da mladi klasičnih in nekoliko starejših literarnih besedil zaradi “zastarelih” izrazov ne razumejo, pa jih že veselo popravljajo in spreminjajo oziroma to v večjem obsegu načrtujejo.
Po moji nazadnjaški pameti bi mladi morali “zastarele” izraze spoznati, jih doumeti in si tako obogatiti besedni zaklad ter prek njega svoj mišljenjski in duhovni svet. Kaj pa je učenje drugega kot spoznavanje?!
Po logiki spreminjevalcev “zastarelih” knjig bomo torej, če bo ta norija šla naprej po tako začrtanih tirnicah, kmalu brali knjige, ki bodo vsebovale vsega sto ali nekaj več vsem razumljivih besed; med njimi najbrž lep delež svetovljanskih vsepomenskih kul, ful, okej, fak itd. Kako razumljiva, dostopna in z zastarelimi pojmi neonesnažena bodo v lepi prihodnosti, kjer ne bo zamorskega kralja Pike Nogavičke, zdaj zatežena literarna dela, denimo: Vojna in mir, Zločin in kazen, Vzhodno od raja, Čarobna gora, Mož brez posebnosti, Nesrečniki, Hiša Marije Pomočnice …
Gaudeamus igitur!

Milan Markelj