Arhivi Kategorije: Pomišljaj

KRITIKA IN NEZAVEDNO

Leta 2000 sem izdala zbirko kratkih zgodb Igra za deset prstov, v kateri je bila med drugimi objavljena zgodba Čeveljci. Dogaja se v frizerskem salonu, glavni »junaki« pa so rdeči čeveljci, ki so na nek način simbol ženske svobode in upornosti. Čez nekaj mesecev je bila v Mladini objavljena kritika te knjige; no, ne knjige, mladi kritik (ker je kmalu potem umrl, ne bom zapisala njegovega imena) se je besno spravil samo na to zgodbo. Niso mu bila všeč imena protagonistk, predvsem pa ne pripoved o čeveljcih. Naj sem še tako razmišljala, kaj sem naredila narobe, tega nisem mogla ugotoviti. Kritika me je potrla, zlasti zato, ker se mi je zdela krivična in ker nerazumnega besa nisem razumela.

Leta 2003, torej tri leta po tisku moje zgodbe, je Založba Eno izdala slovenski prevod Clarisse Pinkole Estés Ženske, ki tečejo z volkovi. Clarissa je večkrat nagrajena pesnica, diplomirana psihologinja, jungovska psihoanalitičarka in cantadora, varuhinja starih zgodb. Če prebereš to knjigo, se ti med drugim odprejo ozadja oz. globine pravljic in pripovedk, mitov in arhetipov. Zgodba o Sinjebradcu je pripoved o ugrabitelju, temnem moškem, ki naseljuje psiho vseh žensk, naravnem plenilcu, Vasilisa predaja spoznanje, da večina stvari ni taka, kot se kaže, saj Jaga baba opozarja na opazovanje moči nezavednega, Grdi raček ima v središču motiv izobčenca itd …
Na strani 201 je objavljeno poglavje Rdeči čeveljci. Tu ni dovolj prostora, da bi obnovila vse plati te storije, bistvo je, da si deklica sama sešije rdeče čeveljce in odpleše. Je ustvarjalnega duha in se trudi. Prej brez pogledov levo in desno, z upognjeno glavo, sledi poti. Čevlji so pobeg iz bosega/suženjskega položaja. Rdeča barva nakazuje, da bo proces poln utripajočega življenja, vendar bo zahteval žrtev.

Ozadje motiva se je torej odstrlo, gospodov vzrok za bes pa je še vedno ostal nepojasnjen.

Čez kakšno leto sem izvedela, da ima težko, neozdravljivo bolezen, da ima ženo – tujko in da je privezan na invalidski voziček. Popolnoma je bil odvisen od lepe Poljakinje.
Čez nekaj časa me je prijateljica, ki ga je cenila, povabila, da greva k njemu na obisk. Pa sem šla. Pripetljaja nisem omenila, samo pri predstavitvi sem rekla: »Saj se poznava …« Pa sva se res? Je slutil zakaj moj nekoliki šaljivi poudarek na čeveljcih? Sem jaz vedela, da mu mora mlada žena pomagati pri najbolj osnovnih življenjskih potrebah?

Ko sem kasneje doživela kakšen neumen zapis, se me ni več dotaknil. Ker profesionalne kritike skoraj ni več, jo pišejo največkrat neuke kokoši. Neka madam se je zgražala o izrezovanju ene sličice iz celuloidnega traku filma (dogaja se leta 1958). »Kakšno filmsko vzgojo so pa imeli!« je zapisala. Tu ni nič nezavednega, tu je samo ignoranca.

Za konec: Berite Ženske, ki plešejo z volkovi, če jih še niste. Izvedeli boste marsikaj tudi o sebi.

Barica Smole

ADVENT IN BOŽIČ DRUGAČE

»Decembra se zdi, da svet drugače se vrti. Nori december. Ali veseli december, kot vam je ljubše. Mesec, ko se vse blešči. Dnevi, ko je vsega preveč, samo sonca ne. Prazniki, ko pozabimo na diete, zapovedi, zdravstvene nasvete, prepovedi itd.« Tako je provokativno razmetavala misli Sanja Verovnik na vigilijo adventnega časa v mariborskem Večeru. To njeno vihravo pisanje, prežeto z norostmi sedanjega plehkega časa, mi je dalo misliti …

Preberi več ADVENT IN BOŽIČ DRUGAČE

ŠE EN MRTVOUD

Pred kratkim sem se v tej rubriki hudomušno poigral z besedami in ob katastrofalni slabi volilni udeležbi na predsedniških volitvah zapisal, da je moj ljubljeni narod zadel volilni mrtvoud. A domislica o mrtvoudu z aktualnim dogajanjem v Državnem zboru izgublja hudomušnost in postaja zaskrbljujoče resna. Ob volilnem mrtvoudu je namreč državo mojega milega naroda očitno zadel še hud ustavnopravni mrtvoud.

Preberi več ŠE EN MRTVOUD

Več ali manj prostega časa?

Nekateri se še spominjamo precej daljših delovnih dni, kot so dandanes, pa delovnih sobot in praznikov. A vizija človeka vrednega življenja je že takrat bila, pa naj si bo to v socializmu, ki je bil tedaj na oblasti v naših krajih, ali v kapitalizmu, ki je prevladoval v deželah zahodne in severne Evrope, človeka čim bolj osvoboditi dela, njegov podaljšani prosti čas pa čim bolj smiselno zapolniti. Število delovnih ur je tako celo pri nas padlo na štirideset ur tedensko, v nekaterih zahodnih državah pa še na precej manj. Tam, kjer delavski sindikati niso bili le politični privesek, ampak so imeli dejansko moč, so bili pač uspešnejši. Vse daljša in daljša pa je delovna doba.

Preberi več Več ali manj prostega časa?

VOLILNI MRTVOUD

Vse bolj se mi zdi, ko spremljam, kako se moj vrli narod odziva na vsakokratno edino priložnost, ki jo ima, da izrazi svojo voljo, in ko je res vsak posameznik enakovreden, ko ni priviligiranih in večvrednih, ampak prav vsak šteje en glas, ko torej spremljam naše volitve in referendume, se nikakor ne morem znebiti slabega počutja; opažam namreč oziroma vse bolj se mi zdi, da je volilno telo mojega ljubega naroda zadel mrtvoud, če ne že popoln, pa polovični zagotovo, če ne še kaj hujšega.

Preberi več VOLILNI MRTVOUD

DOVOLJ SLOUVINKANJA!

Poslušam in poslušam v množičnih občilih in mi je vse bolj neznosno poslušati to sramotno slouvinkanje, ki ga zanosno gojijo naši novinarji, politiki, gospodarstveniki in vsi tisti, ki nastopajo v mednarodni javnosti. Naši državi ne rečejo tako, kot ji je ime in kot ji mi pravimo, ampak je zanje Slovenija “Slouvinia”, slovensko pa “slouvin”. Zakaj ne Slovenija, slovenian? Z e namesto i!
Preberi več DOVOLJ SLOUVINKANJA!