Arhivi Kategorije: Pomišljaj

BESEDNO HINAVČENJE

Nedolgo tega sem na eni od spletnih strani prebral članek o “popotnikih”, ki so v jugovzhodnem delu Londona vzpostavili svoj kamp, čez nekaj tednov pa so se morali izseliti. Za seboj so pustili nekaj ton odpadkov, ki jih bodo morali lastniki zemljišč očistiti sami, kar jih bo stalo sto tisoč funtov.
Hitro mi je kapnilo, da članek govori o Ciganih oziroma Romih. In enako hitro sem prepoznal, da gre ponovno za svojevrsten pojav besednega zamegljevanja dejstev, ki bi mu lahko rekli kar besedna hinavščina. V tem primeru gre še za pravo sprevrženost, saj je beseda popotnik tako splošna, da ne pove prav nič drugega, kot da osebek popotuje. Kaj ne bi bilo bolje, če bi besedni hinavci raje kar zahtevali, da se poslej za Rome piše in uporablja zgolj beseda ljudje, pa bi bila stvar rešena enkrat za vselej.
V zelo starem izročilu (Sveto pismo, Geneza) je zapisano, da je “človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju”. Tako je svet dobil svojo podobo v jeziku, človek pa možnost svet razumeti in dojeti resničnost.
Zamegljevati imena pomeni torej zamegljevati resničnost in njeno razumevanje, kar posledično prinese zmedenost in temu primerno nezmožnost ustreznega ravnanja.
Iz naše novejše zgodovine poznamo to besedno hinavčenje, ko smo kar naprej izumljali nove in nove besede za znane stvari, v lažnem upanju, da bomo tako spremenili resničnost. Tako tudi Cigan ni smel več biti Cigan, ampak je postal Rom. No prav kmalu bo tudi to poimenovanje prepovedano, ker se pospešeno polni z nezaželjeno vsebino in bo, če že ni, popolnoma vseeno, ali rečeš Rom ali Cigan.
A preimenovanje, zamegljevanje in besedno hinavčenje ni nobena rešitev.

Milan Markelj

POZABLJEN DAN SPOMINA

Pa je minil 23. avgustovski dan. Minil kot eden manj zanimivih dnevov. Vsaj po naših osrednjih medijih sodeč ga je Slovenija preživela zvečine v veselem krču zaradi nedavnega uspešnega preganjanja žoge po nogometni zelenici v Mariboru in morda še česa, manj opaznega, v glavnem pa nič spomina vrednega. Poletni dan pač. Slovenija pač.

A bi moral temu dnevu dati opazno obeležje spomin na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. 23. avgust je namreč vseevropski dan spomina na te žrtve, kot je bilo predlagano v Resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, sprejeti leta 2009. V nji so odločno in jasno obsodili vse zločine proti človeštvu in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili vsi totalitarni in avtoritarni režimi. Med drugim resolucija poziva tudi k spravi kot končnemu cilju razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi.

Resolucijo je sprejela večina članic Evropske unije, ena redkih, ki tega ni storila, je še vedno prav naša Slovenija, država, katere državljani so na svoji koži krvavo zares izkusili zlo in nasilje vseh treh velikih evropskih totalitarizmov: fašizma, nacizma in komunizma. Prav zato bi moral biti spomin na totalitaristično zlo pri nas najbolj živ ter obsodba jasna in odločna.

Pa ni! A ne zato, ker bi se totalitarističnega zla ne zavedali. Se ga in ga tudi glasno obsojamo, vendar samo – in tu je kleč – ko gre za fašizem in nacizem. Odločnost splahni in usahne, ko bi morali obsoditi tudi komunizem in Titov avtoritarni režim.

In tako je bil 23. avgust pri nas povsem navaden poletni dan. Ni bilo zaslediti nobenega prizadevanja, da bi se nas dotaknilo sporočilo tega vseevropskega dne, kot tudi že vrsto let ni čutiti nobenega prizadevanja vladajočih mož in žena, da bi tudi naša država sprejela omenjeno resolucijo. Očitno je v nji nekaj, česar niso pripravljeni sprejeti in jim je očitno še vedno – bolj ali manj prikrito – vrednota.

Milan Markelj

JUHU! ŠOLA

Čeprav je bil petek, je bilo treba začeti novo šolsko leto. Včasih smo se prvega šolskega dne veselili, zdaj pa mnogo otrok in mladostnikov pravi staršem, ko se bliža ta dan: »Ne omenjaj mi šole!« Včasih smo (vsaj nekateri) imeli matematiko za težak predmet, zdaj pa pogosto slišim od mladine, da je to slovenščina. Vzrokov za to je verjetno veliko, a kakšne resne analize zanje ni zaslediti. Zato moram iz teorije v prakso:
Pred nekaj leti je na moja vrata konec septembra potrkala mamica prvošolčka, ki je prišel iz naše nekdanje bratske republike. Otrok niti z njeno pomočjo ni znal narediti domače naloge! Prestrašena je menila, da je v navodilih slovenska beseda, ki je ne razume. Pisalo je nekako takole: »S piktogrami nariši, kaj si delal na posamezen dan v zadnjem tednu.« Spodaj je bila razpredelnica, podobna nekaterim setvenim koledarjem.
Pikotgram je poenostavljena slika za nek predmet. »Če se je v ponedeljek žogal, naj v kvadratek nariše žogo,« je bil moj nasvet. S skupnimi močmi smo torej naredili nalogo, kakršno v prvem mesecu prvega šolskega leta dobi šolarček. Velik dosežek!
Mnogi pravijo, da so šolarji preobremenjeni, da so jim v učne načrte nabasali preveč.
Hiter pogled na medmrežje za 2. letnik gimnazije v obširnem načrtu za pouk slovenščine na primer navaja: Besedotvorni postopek ima več stopenj: 1.določanje SPo (izhajaš iz besedne zveze, ki določajo pomen nove tvorjenke), 2.razčlenjevanje in
izbira tistega dela besedne zveze iz SPo, ki ga ohranimo v Bpo, 3.izbira tistega dela besedne zveze iz SPo, ki ga izločimo oz. nadomestimo z primernim obrazilom, 4.BPo ustrezno prilagodimo novonastali tvorjenki (npr. ji odvzamemo končnico), 5.združimo BPo in O v novo tvorjenko /…/
Prepričana sem, da so bralci te spletne strani izobraženi in imajo svoj materni jezik radi, ampak tega dela (ki je potem še nadrobno razdelan), najbrž večina ne razume. In zakaj bi tudi ga? Vsi znamo tvoriti slovenske besede ne da bi vedeli, kaj je skladenjska in kaj besedotvorna podstava in obrazilo. To naj proučujejo študentje jezikoslovja, tako slovenskega kot tujega. Kljub tej silni teoriji pogosto slišimo v javnih občilih pred dvemi leti (namesto pred dvema letoma) in videl sem tvojo hči (namesto hčer). Naši prvi južni sosedje že tri leta razpravljajo o kurikularni reformi, pa politične volje zanjo ni. Pa so jim jo, že narejeno, lepo spesnili Črnogorci in jo menda po hitrem postopku uveljavljajo.
Kdo skrbi za to, da na hrbte naših mulčkov nalagamo preobilna bremena? Na Zavodu za šolstvo (podatki s strani BIZI.Si) je 155 do 190 zaposlenih. Ni razvidno, ali so v tej številki zajeti tudi zaposleni na devetih območnih enotah. Na ministrstvu za izobraževanje in tako dalje je po podatkih istega portala od 250 do 499 zaposlenih. Nikjer ne piše, koliko je zunanjih sodelavcev, komisij za učbenike, za maturitetna vprašanja itd.)
A da bi v šoli več brali in se tako učili jezika? Da bi se na pamet naučili Uvod h Krstu pri Savici? Dajte no, to bodo ja znali narisati s piktogrami.
Jaz lahko izmed njih na tem mestu izberem samo smeška.
Barica Smole

NOVOMEŠKA SVETOVLJANSKA IMENITNOST

Novomeški poletni večeri nam bodo konec tega meseca postregli z zanimivo prireditvijo, na kateri bo literarnih novosti željno občinstvo zvedelo, katera peresa so napisala najboljše kratke zgodbe preteklega leta. Na terasi pred knjigarno Goga bodo namreč slovesno razglasili finaliste natečaja Festival Novo mesto short.
Festival Novo mesto short? Ja, ja, short. Kako pa drugače. Menda ne bomo ime prireditve zapisali v kmetavzarskem in malokomu razumljivem jeziku, ki se mu reče slovenščina in se ga otroci začasno sicer še učijo v šoli, a upajmo, da prav dolgo ne, saj bo svetovljanski duh premagal zatohli jezikovni nacionalizem trdobučih državljanov, ki si pravijo Slovenci. Upanje v svetovljanstvo prihodnjih dni nam krepi dejstvo, da naziv omenjene prireditve še zdaleč ni osamljen primer. Tovrstnega kitenja s tujejezičnim perjem je namreč kolikor hočete.
Lep zgled nam je najimenitnejša kulturna ustanova v svetovljanskem Novem mestu, lepo po nemški skladnji imenovana Anton Podbevšek Teater, ne pa Gledališče Antona Podbevška, kot bi se reklo v zarukani slovenščini.
Pa še to: kratica slovensko imenovane ustanove, GAP, bi znalcem in poveličevalcem angleškega jezika jasno povedala, kje blodimo.

Milan Markelj

ZDELANA PAMET – PREDELANE KNJIGE

Kot smo lahko prebrali na nekaterih spletnih straneh, so se na Švedskem znašle na udaru knjige Astrid Lindgren o simpatični deklici Piki Nogavički, literarni junakinji, ki je (in menda še) navdušuje milijone mladih bralcev po vsem svetu. Po razsvetljenju nekaterih je Pika Nogavička skupaj s svojo pisateljsko mamo postala vprašljiva, ker naj bi domnevno uporabljala rasistične izraze. Vrli najsodobnejši in najbolj napredni dušebrižniki popravljajo ali odstranjujejo, kar naj bi tovrstnega literarna junakinja v svojih izrazih zagrešila, da ja ne bi pokvarila sedanjega mladega naraščaja. Ta naj odrašča v svetu, kot so si ga zamislili ti svobodomiselni duhovi, v svetu, kjer človek nima barve kože, ni nikjer doma, kjer nima spola oziroma si spol in rod svobodno izbira, danes ta jutri oni, ter podobne nebuloze.
Manija popravljanja literarnih besedil pa se ne ustavlja le ob tem. Marljivi skrbniki za razcvet mladega rodu namreč ugotavljajo, da mladi klasičnih in nekoliko starejših literarnih besedil zaradi “zastarelih” izrazov ne razumejo, pa jih že veselo popravljajo in spreminjajo oziroma to v večjem obsegu načrtujejo.
Po moji nazadnjaški pameti bi mladi morali “zastarele” izraze spoznati, jih doumeti in si tako obogatiti besedni zaklad ter prek njega svoj mišljenjski in duhovni svet. Kaj pa je učenje drugega kot spoznavanje?!
Po logiki spreminjevalcev “zastarelih” knjig bomo torej, če bo ta norija šla naprej po tako začrtanih tirnicah, kmalu brali knjige, ki bodo vsebovale vsega sto ali nekaj več vsem razumljivih besed; med njimi najbrž lep delež svetovljanskih vsepomenskih kul, ful, okej, fak itd. Kako razumljiva, dostopna in z zastarelimi pojmi neonesnažena bodo v lepi prihodnosti, kjer ne bo zamorskega kralja Pike Nogavičke, zdaj zatežena literarna dela, denimo: Vojna in mir, Zločin in kazen, Vzhodno od raja, Čarobna gora, Mož brez posebnosti, Nesrečniki, Hiša Marije Pomočnice …
Gaudeamus igitur!

Milan Markelj

ČIVKAČI

Eno najsodobnejših družbenih omrežij je Twitter. Sprva je bil mišljen kot igra, danes pa med slavnimi in vplivnimi velja za eno najmočnejših orodij (samo)promocije.

Do tukaj sem brez naslova že presegla njegovo predpisano dolžino, saj dovoljuje samo 140 znakov, kar je dvajset manj, kot jih dopusti SMS. Po nekaterih podatkih Twitter (Čivkač) uporablja pol milijarde ljudi. Jack Dorsey, Biz Stone in sodelavci so ga ustanovili v Kaliforniji. Najbolj znani so bili čivki mr. Obame, pa njegovega naslednika in tudi nekaj naših politikov spretno krmari med ptičjimi gnezdi.

Sprva so menili, da se »slavni« ne bodo menili zanj, kar je podobno, kot bi se papiga ne menila za ogledalce v kletki. Je pa fino: takoj izveš, kaj je kdo jedel, lopovi so na tekočem, katero bajto je treba oropati, ker se lastniki pečejo na Sejšelih, prepoznaš lahko čivkačevo politično naravnanost, pravijo celo, da lahko povzročijo revolucijo. Na Čivkaču lahko celo izveš za preteklost kakšne novinarke, skratka, tam je dovoljeno pljuvati in bruhati ogenj, čeprav ustavovitelji zatrjujejo, da obstajajo algoritmi, s katerimi lahko nadzorujejo npr. sovražne izjave. Trditev, da so arabsko pomlad (ki se je sprevrgla v polarno zimo), naredili s čivki, je najbrž iz trte zvita, saj za revolucijo potrebuješ kaj več kot pameten telefon.

Na National Geographic je Neil deGrasse Tyson, astronom in ambasador znanosti, z nasmehom ugotovil, da je Twitter podoben ovohavanju zadnjice. Pri tem je mislil na spoznavna orodja živali, ker pa smo ljudje ‘civilizirani’, iščemo bližino in brskamo za življenji drugih na bolj prefinjen način. Nekateri menijo, da je to orodje koristno, ker takoj izveš, za koliko si je kakšna zvezdica povečala zadnjico, kje je eksplodirala bomba … V Sloveniji smo na srečo še malo zadaj, ker bomba iz 2. svetovne vojne lahko pokrije polovico dnevnih in večernih poročil, torej gre vse še bolj slow. Kaj pa naredijo čivki jeziku? Menda se bomo po ugotovitveh znanstvenikov zaradi njih znali izražati bolj osredotočeno, jedrnato.

Zato predlagam, da v poslovnik Državnega zbora vnesejo določilo, da se vsa razprava lahko izpelje samo s čivki.

Barica Smole

Zadnja luknja v turistični piščali

Poletje je tu in Slovenci kot ptice selivke neustavljivo množično potujemo na morje. Ta navada se nam je nekako pritaknila in mislimo, da se tako spodobi in je edino prav. In ker se ob pomisli na letovanje na katerem od grških otokov, v Turčiji, na egiptovskih plažah ob Rdečem morju ali na sredozemskih plažah severnoafriških arabskih deželah zadnja leta pritika nekaj ne povsem zanemarljivih skrbi in strahu, velika večina Slovencev ponovno potuje predvsem na “naše morje”, se pravi na Hrvaško. In tu smo – kot je slišati v političnih floskulah – zaželjeni in cenjeni gosti. Dejal bi, kako tudi ne, ko statistika beleži, da smo za Nemci in Italijani najbolj številni gostje. Razumljivo torej. Tako zveste goste pač spoštuješ in ceniš.

Mar res?

Že leta se z dopustovanja na hrvaškem morju vračam z enako gnilim občutkom, da sem kot slovenski turist zadnja luknja na piščali. Nikjer me ob nemških, angleških, francoskih, čeških, ruskih, madžarskih in drugih napisih ne pripričaka slovenski napis. V hotelskih sobah med papirji o hišnem redu slovenskega ne najdem, na menijih v lokalih, kjer se vsako leto tre slovenskih gostov, ni o slovenščini niti sledu, na reklamah o izletih in dogodkih, je slovenščina popolna tujka … Je to spoštovanje gostov? Jih tako ceniš? Se ti zdijo res tako ničvredni, da se ti ne da niti denarja služiti s prijaznostjo in na vabilo ali karkoli pač že napisati nekaj besed v slovenščini?

Hočeš-nočeš se ob tem spomnim na gostilnico v odmaknjeni grški otoški vasici Agijas Nikitas, kjer vseh turistov skupaj ni za večji hotel na hrvaški obali, med njimi pa le peščica Slovencev, a vendar gostilničar, ko me je povprašal, od kod sem, in sem mu povedal, da iz Slovenije, ni debelo zijal, ampak mi je prinesel jedilni list v slovenščini!

Milan Markelj

PASJI DNEVI

Letošnji vročinski val kar traja in traja…Neznosna vročina sploh ne pojenja, podnevi in ponoči. Vse tako kaže, da so spremenjene klimatske razmere že postale naša stalnica. Povrhu vsega pa klimatologi napovedujejo črno prihodnost; v nekaj desetletjih bo povprečna poletna temperatura v Sloveniji narasla za kar nekaj stopinj… Grozljivo! Pri vsem tem pa vročino težko prenašajo ljudje in njihovi hišni ljubljenčki, še posebej psi. Med njimi prevladuje pravo prijateljstvo in živali se radi navežejo na človeka in obratno. Ljubitelji živali celo pravijo, da jih psi popolnoma razumejo, samo govoriti (še) ne znajo. 

Moje doživetje pred dnevi, ko sem v eni izmed novomeških lokalov, še v jutranjem hladu srebal kavo, pa me je popolnoma iztirilo… Mlajši moški, ki je imel na vrvici majhnega psička, pudeljčka, se je usedel za sosednjo mizo in naročil kavo s smetano. Nič nenavadnega. Pozoren sem postal šele takrat, ko sem opazil, kako se je mladi mož začel sklanjati k tlom, kjer je prešerno poležaval njegov psiček. Mladi mož je očitno tako ljubil tega ščeneta, da ga ni hotel prikrajšati za užitke, ki jih imamo ljudje ob pitju kave. Sledil je (za mene) nezaslišan ritual, vreden omembe. Mož je z žličko vneto zajemal smetano v skodelici in jo najprej dal v svoja usta, potem pa je smetano na žlički ponudil še psu. Ta zgledna in izmenična solidarnost med človekom in psom je trajala vse dotlej, dokler ni zmanjkalo slastne smetane v skodelici. <br/>
Pred leti sem doživel nekaj podobnega glede pomena hišnih ljubljenčkov v družinah… Pred menoj je hodila mlada družina z dvema otrokoma. Na njihov pogovor je bil sproščen, prijeten. Nekega trenutka je očka povzdignil glas in dejal:«Otroka, kaj si najbolj želita? Dojenčka ali psička?« Otroka sta soglasno zavpila: «Hočeva psička, da se bova z njim igrala !«

Kdor more, naj razume!

Franci Koncilija

KVIZ

V utrujajoči junijski vročini nam, ki smo čez polovico življenja, ne preostane drugega, kot da vsaj nekaj ur preždimo v prostoru, ohlajenem s klimatsko napravo in mirujemo. To je čas, ko si lahko ogledamo kakšen lahkoten kvizič na nacionalni televiziji in se počutimo slabo, ker ne vemo za vse priimke vrhunskih svetovnih smučarjev, ki jih morajo tekmovalci odkriti v zadnjem, tretjem krogu kviza. Pomnenje nepomembnih, nekoristnih in nepovezanih podatkov seveda ne odkriva ničesar drugega kot (ne)iznajdljivost sestavljalcev vprašanj, pri gledalcih pa spoznanje, da so tekmovalci najbolj bosi na področju biologije in literature.
Pa smo pri dijakih, ki so v teh dneh opravljali maturo, tudi iz slovenskega jezika. Založne izdajajo številne pripomočke (Slovenska književnost na maturi …), na strani Republiškega izpitnega centra so na razpolago stare izpitne pole … Dijaki morajo poznati velik del svetovne literature in dobršen kos domače. Ker so najslajše poti najkrajše, najraje preberejo skrajšano vsebino knjig. Tudi jim ne povedo, da imajo velik kos predpisanih literarnih del na portalu dLib.si (Digitalna knjižnica Slovenije), kjer je mogoč dostop do gradiva s področja znanosti, umetnosti in kulture, njegovo nastajanje pa so omogočili Norveški finančni mehanizmi. Poleg tega obstaja tudi portal Europeana, kjer so gradiva dostopna v tujih jezikih. Ker dijaki najraje berejo na priročnih ekrančkih, bi bila uporaba teh portalov smotrna.
Naj se vrnem na kvize, ki na prvi pogled nimajo posebne zveze z našim šolanjem. Množica podatkov je najpomebnejša pri obeh. Da pa jih lahko hitro pozabimo, priča naslednji dogodek z junijskega kviza: voditelj najprej malo počeblja s tekmovalci, jih povpraša po poklicu, konjičkih … Tako je mlada tekmovalka na vprašanje, kaj je po poklicu, odgovorila, da je diplomirana lektorica. Močno upam, da tovrstne dame ne bodo šle čez moja besedila, kajti na vprašanje S katero črko se začne priimek avtorja romana Martin Kačur, ni znala odgovoriti.

Barica Smole

O arbitražnih sosedih

Razsodba arbitražnega sodišča, ki je ta čas in bo gotovo še dolgo v središču pozornosti javnosti, naj bi prinesla eno od najpomembnejših rešitev za razvozljanje hudo zapletenega in vse trdneje zategnjenega vozla medsebojnih odnosov med Slovenijo in Hrvaško – določitev kopne in morske meje med novonastalima državama, ki sta vzniknili iz pepela samosežgane Jugoslavije s številnimi nedorečenimi zadevami. Po pomoč tretjega sta se državi zatekli, ker tega ključnega vprašanja sami očitno nista zmogli rešiti, saj sta si rešitev v nekaterih ključnih točkah predstavljali popolnoma različno.
Sodišče je zdaj razsodilo in določilo mejo. Zadeva naj bi bila torej urejena, medsebojni odnosi pa rešeni ene od največjih težav. Vendar se ob vsem, kar se je dogajalo ob arbitraži in se zdaj ob razsodbi dogaja, težko znebiti občutka, da arbitraža vozla slovensko-hrvaških odnosov ni prav nič zrahljala, pač pa še trdneje zategnila. In tudi ni dvoma, kdo vozel zateguje.
Mar ni zdaj končno čas, da prenehamo s puhlicami o prijateljskih in dobrih sosedskih odnosih med obema državama, da prenehamo s hinavsko politično korektnostjo, ki samo zamegljuje bistvo in onemogoča izreči resnico, s tem pa onemogoča iskanje primernih rešitev. Dobri sosedje in dobri prijatelji težave namreč rešujejo, ne pa zapletajo in poglabljajo.
Res je, sosedov si ne moremo izbirati, prav trapasto pa je, če jih ne poznamo in ne pokličemo po pravem imenu!

Milan Markelj