Arhivi Kategorije: Iz knjižnih polic

Skozi Tančine po ljubezen

Smiljan Trobiš je v letu 2018 izdal pesniško zbirko z naslovom Tančine. Knjigo odlikujejo poleg pesnitev tudi številne dodane risbe, za katere je poskrbel Jože Kumer, umetnik, ki se ukvarja s slikarstvom, kiparstvom in ilustracijo, organizira pa tudi ustvarjalne delavnice in kolonije.

Pričujoča zbirka se tematsko osredotoča na ljubezen. Ta ljubezen je zelo razvejana. Pesnik jo v svojih verzih izpoveduje do Stvarnika, do človeka in do vsega drugega, kar nas obdaja. Z nizanjem številnih svojilnih zaimkov (tvoj mir, tvoja jutra …) in s paralelizmi členov pesnik svojemu bralcu skozi zbirko potrjuje prisotnost in vsemogočnost Stvarnika. Zatrjuje, da je povsod navzoč in da se iz njega rojevajo posameznikove poti in se vanj posameznikove poti tudi stekajo, saj se »Vsak /…/ vrne k tebi, ker na zemlji ni ničesar, /kar bi moglo potešiti naša hrepenenja. /Ti zemljo vrtiš in vodiš naše poti, ustavijo se pri nas samih, /končajo v tebi, ki si edini cilj«. Prav tako je lirski subjekt prepričan, da se človek v svoji nevednosti lahko kadarkoli zateče k Njemu, saj lahko samo in le On odgovori »na vsa zapletena vprašanja, ki si jih zadajam(o) v nevednosti«.

Pesnitve pa se vendarle osredotočajo tudi na človeka, ki v pesnikovem svetu vedno znova hodi v temi in koprni po svetlobi (stalnica Trobiševih preteklih pesniških zbirk). V svoji notranjosti čuti nemir in si – v tem nemirnem sodobnem svetu – želi pomiritve. S simboliko drevesa svojemu bralcu predstavi podobo človeka, ki se je rodil, vzklil, se ukoreninil, zdaj pa sega v višave. Razteza roke in hrepeni po krilih, po svobodi, drugam. Pesniški subjekt se zaveda, da je človek edinstvena oblika v naravi, a hkrati opozarja, da ne edina.

Pesniško zbirko bo zagotovo použil ljubitelj poezije, ki si želi skozi verze stopati po Trobiševi poti naprej, navzgor, k nebu, k svetlobi. V pričujočih pesnitvah bo užival, zaznaval in spoznaval vso pesnikovo resnico, dobroto in pogum.

Manja Žugman

V SEBI NAJTI LEPOTO IN SVETLOBO BIVANJA

(Smiljan Trobiš, Oblaki pod nami, Ljubljana, Spes, 2019)

Smiljan Trobiš je v letu 2019 napisal svojo tretjo zbirko domislic in spoznanj z naslovom Oblaki pod nami, ki jo je izdalo Kulturno društvo Severin Šali. Za tenkočutno v modri barvi izrisano naslovnico je poskrbel umetnik Boris Štrukelj, slika pa nosi naslov Ljubezen – pogled na Bovec.

Spremne besede so h knjižici prispevali kar trije avtorji Marjan Pungartnik, teolog dr. Stanislav Matičič in Andrej Špes, uvodno besedo pa je zapisal pesnik sam. V njej nam je zaupal, od kod se mu je porodila ideja za naslov, hkrati pa rdeča nit zapisovanja hipnih vtisov in razpoloženj. Že na tem mestu je bralcu vlil upanje in pot navzgor, k svetlobi in (samo)uresničenju. Povedal je, da »se /(lahko)/ postavimo nad oblake. Če imamo upanje in cilj nad njimi, se bodo tudi naša pot, mišljenje in ravnanje usmerjali tja. In bomo prispeli«.

Kakor že druge Trobiševe zbirke je tudi pričujoča plod večletnega zapisovanja idej, misli, zamisli, utrinkov in beležnic, ki so se rojevale ob svojevrstnih dogodkih, druženjih s prijatelji, znanci in neznanci, prav tako pa s pesnikovim lastnim preživljanjem in doživljanjem prostora in časa.

V domislicah in spoznanjih se avtor poigrava s posameznikovo svobodo, ljubeznijo, radostjo, trpljenjem in nasploh življenjem. Na knjižnih straneh so zapisane misli, ki presegajo današnji prostor in čas, so veljale v preteklosti in bodo zaznamovale tudi prihodnost. Bralec se tako lahko vedno znova vrača k domiselnim utrinkom, jih raziskuje, v njih odkriva še neodkrito, občuti misel in (za)tipa duha. V sodobnem življenjskem vsakdanu ga avtor z njimi opozarja na stranpoti in mu kaže pot, njegovemu telesu vdahne misel, z besedo napoji duha, da lahko brez krivde počiva in miruje ter slavi sleherni dan svojega življenja.

Ljubitelju Trobiševe poezije lahko (za)želimo, da bi – tudi še v tako nemirnem, sodobnem življenjskem vsakdanu – našel zavetje miru in tišine za svoje popotovanje v širjave pričujočih domislic in spoznanj ter se v njih in z njimi znova vračal in se vrnil k sebi. Le-tu namreč domuje vsa lepota in svetloba bivanja.

Pripravila: Manja Žugman

DAROVI MINEVANJA

Darovi minevanja avtorice Mance Košir ni knjiga za lahko počitniško branje. Knjiga nam odpira nov pogled na svet in daje kopico iztočnic za razmišljanje, pred vsem o življenju in umiranju, smrti, skratka o naših eshatoloških razsežnostih…Prav iz tega razloga je knjiga Darovi minevanja vredna branja, saj nas na poseben način opozarja na naše minevanje. Podajam vam nekaj premislekov iz omenjene knjige.

Pisati o smrti je pogumno. Strah pred smrtjo je namreč temeljni strah, pred katerim bežijo mnogi. ”Smrti se pogosto bojijo tisti, ki niso polno živeli” je v intervjuju za Senso povedala Manca Košir, ki je zapisala, da je to knjiga Svetlobe. O bolečini, trpljenju, krhkih in ranljivih življenjskih poteh si je dopisovala sedmimi dopisovalci. Njihova pisma so mila, presunljiva, globoko čuteča. Vzbujajo sočutje, se nežno dotaknejo srca in kar je najpomembnejše – ublažijo strahove.

”Veliko krvi steče iz ran, ne da bi se oplemenitila s svetlobo spoznanja” piše Manca Košir. V trenutkih bolečine se mnogi zaprejo. Redki so tisti, ki se pod težo trpljenja pogumno in s celim srcem odprejo. Prelivati bolečino v besede je pogumno. Brati o najglobljih, bolečih intimnih izkušnjah je zastrašujoče, zdravilno in osvobajajoče. Spoznanje, da s svojimi strahovi nisi sam je namreč blagodejno in pomirjajoče.

»Knjiga Mance Košir Darovi minevanja so poseben dar, ker tam, kjer pričakujemo temo uzremo Svetlobo! Zato ob branju te,  duhovno tako bogate knjige, ne bodite presenečeni, če bodo pisma o smrti prebudila v vas ljubezen do življenja. Morda vas bo med branjem objela hvaležnost do življenja, z vsemi odtenki bolečine, miline, radosti in trpljenja«, je na spletni strani zapisala Danaja Lorenčič. 

Zbral in pripravil : Franci Koncilija