Arhivi Kategorije: Društveno

BEDNA RESNICA ANGLIZACIJE SLOVENSKEGA VISOKEGA ŠOLSTVA!

Te dni je Kulturno društvo Severina Šalija (KDSŠ) od Slovenske matice prejelo tri pomembna sporočila o zatečenem stanju uporabe slovenskega jezika na slovenskih univerzah. Minister Jernej Pikalo namreč pripravlja novelo Zakona o visokem šolstvu, ki predvideva radikalno uvedbo angleškega učnega jezika. Slovenska matica, s katero KDSŠ odlično sodeluje, želi, da sporočila objavimo na društveni spletni strani in tako seznanimo tudi naše člane o ministrovi nameri, ki je izrazito uperjena proti slovenskemu jeziku. To z veseljem uresničujemo, saj nas k temu navsezadnje zavezuje tudi Statut KDSŠ, kjer je v 5. členu dobesedno napisano:

»Glavna dejavnost društva je zavzemanje za vsestranski razvoj slovenskega jezika in kulture!«

SPOROČILO ZA JAVNOST SLOVENSKE MATICE

Spoštovane članice in spoštovani člani Slovenske matice!

Aleš Gabrič, predsednik

Vodstvo in številne ugledne člane naše ustanove je močno vznemirilo sporočilo, da se pripravlja zakon, ki naj bi omogočil izvajanje učnih programov na slovenskih univerzah v tujem (oz. angleškem) jeziku na račun poučevanja v slovenskem jeziku. Prejeli smo tudi dopis pesnika in izr. člana SAZU prof. dr. Borisa A. Novaka ter našega člana prof. dr. Deana Komela (gl. priponko), ki opozarjata na nevarne posledice načrtovanega izvajanja visokošolskega pouka v tujem jeziku in na nedopustnost financiranja takega pouka iz državnega proračuna. Proti izvajanju visokošolskega programa v angleščini se je v svojem pogovoru za časnik Večer odločno izrekla tudi članica Upravnega odbora  Slovenske matice prof. dr. Silvija Borovnik (https://www.vecer.com/slovenscina-le-se-za-vrtce-in-osnovne-sole-10036860).

Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice

Slovenska matica letos praznuje 155 let. Njena ustanovitev sega v čas, ko Slovenke in Slovenci nismo imeli učbenikov v lastnem jeziku, ko slovenščina ni bila priznana kot znanstveni jezik in so tuji oblastniki nadzorovali izdajanje knjig v slovenščini. Nastanek naše najstarejše posvetne kulturne in znanstvene ustanove so podprli številni rodoljubi, ki so želeli Slovencem zagotoviti poučevanje v slovenskem jeziku in se zavedali, da se bo naš materni jezik ohranil in razvijal le, če bomo v njem pisali in prevajali leposlovna in znanstvena dela ter razvijali slovensko terminologijo za posamezna strokovna področja. Zavest o nujnosti negovanja slovenščine na vseh področjih javnega življenja so politični odločevalci po skoraj treh desetletjih samostojne državnosti zdaj pripravljeni podrediti mednarodnemu trgu dela, t. i. internacionalizaciji, v izobraževalnem sistemu.

Slovenska matica se zaveda svojega ustanovnega poslanstva in si z vsem svojim delovanjem prizadeva, da bi slovenski jezik preživel »razprodajo na tržnici evropskih jezikov«. Na tem temelju stojita in bosta obstala slovenski narod in slovenska država. Zato je Upravni odbor Slovenske matice na seji 20. junija 2019 ustanovil samostojni Odsek za slovenski jezik in za njegovo predsednico imenoval prof. dr. Vesno Mikolič. Obenem pa Slovenska matica svoje člane in najširšo slovensko javnost vabi, da se skupaj zavzamemo za slovenski učni jezik na slovenskih univerzah in drugih stopnjah izobraževanja, še naprej podpiramo pouk slovenščine na tujih univerzah in se ponosni veselimo svoje dragocene jezikovne dediščine.

S prijaznimi pozdravi,

Aleš Gabrič, predsednik

Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice

ODGOVOR MINISTRSTVA

Zadeva: Obramba slovenskega učnega jezika na univerzah pred globalnim ropom

Zveza:   Vaš elektronska  pošta z dne 28. 6. 2019 (007-68/2019/67 in gs: 61400-3/2019/2)

Spoštovani prof. dr. Boris A. Novak,

22.02.2019 Ljubljana, Ministrstvo za izobraževanje in šport. Portret dr. Jernej Štromajer

Spoštovani prof. dr. Dean Komel,

zahvaljujemo se vam za poslana stališča ob pripravi predloga novele Zakona o visokem šolstvu.

V ta namen je minister za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo konec aprila 2019 imenoval delovno skupino za pripravo novele Zakona o visokem šolstvu in se je do sedaj sestala na več sejah.

Ena od nalog delovne skupine je tudi priprava sprememb na področju internacionalizacije, ki zadeva tudi 8. člen (učni jezik).

Najprej poudarjamo, da predlog dopolnitev 8. člena (tako, kot do sedaj) nedvoumno v prvi alineji določa, da je učni jezik slovenski. Namen predloga spremembe 8. člena je zgolj jasneje določiti pogoje oziroma izjeme za dopustno izvajanje študijskih programov (ali njihovih delov) tudi v tujih jezikih, kar, kot ste že sami navedli, v nekaterih primerih že poteka. Predlog s tega vidika tako ne uvaja popolnih novosti, temveč v primerjavi z aktualno zakonodajo nedvoumno vzpostavlja okvir in pogoje za izvajanje teh vsebin.

S predlogom dopolnitve 8. člena ministrstvo sledi zapisanim programskim usmeritvam v Resoluciji o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011 – 2020 (v nadaljevanju ReNPVŠ 2011-2020) ter Evropskemu programu posodobitve visokošolskih sistemov, ki poudarja krepitev kakovosti z mobilnostjo in čezmejnim sodelovanjem.

minister Jernej Piakalo

ReNPVŠ 2011-2020 predstavlja izhodišče predlaganih sprememb, ki visokošolskim zavodom nalaga, da se poučevanje lahko izvaja tudi v tujih jezikih, pri čemer je zagotovljen razvoj slovenskega jezika in tudi terminologije. Raba tujih jezikov v študijskem procesu je eden od pomembnih elementov kakovostnega razvoja znanosti. Zaradi razvoja znanja in znanosti je prav, da Slovenija omogoči večjo odprtost slovenskega visokošolskega prostora. Ob tem poudarjamo, da alineja, ki jo izpostavljate v prvem odstavku svojega pisma in ki določa, da se študijski programi lahko izvajajo tudi v tujem jeziku, če se izvajajo v slovenskem jeziku, nikakor ni novost, saj je to zapisano že v trenutno veljavnem zakonu. Še več, predlog zakona z namenom jasnejšega zapisa dopustnosti izvajanja študijskega programa tudi v tujem jeziku, z izrecno uporabo besede »vzporedno« zahteva hkratno izvedbo takšnega študijskega programa tudi v slovenskem jeziku, kar bi sicer na enak način moralo biti razumljeno že ob obstoječi dikciji veljavnega zakona. Preseneča nas, da avtorja odprtega pisma ohlapnost, ki naj bi služila “formalizaciji in uzakonitvi že obstoječe roparske prakse”, očitata formulaciji, ki velja že od sprejetja čisto prve različice Zakona o visokem šolstvu leta 1993.

V ReNPVŠ 2011-2020 je zapisano določilo, ki smo ga smo pri predlagani dopolnitvi 8. člena Zakona o visokem šolstvu o učnem jeziku skrbno upoštevali, in sicer da morajo vsi študijski programi zagotavljati pridobivanje znanja, veščin in spretnosti skladno z nacionalnim ogrodjem kvalifikacij ter ključnih kompetenc: inovativnosti, kritičnega razmišljanja, sporazumevanja v maternem jeziku, kulturne zavesti in izražanja, sposobnosti delovanja v mednarodnem prostoru in informacijske pismenosti.

Namen predloga tako nikakor ni izrivanje slovenskega učnega jezika, ampak bolj jasna določitev načina izvajanja poučevanja v tujih jezikih z namenom skrbi za razvoj in učenje slovenščine v visokem šolstvu, kar je korak k širšemu načinu urejanja slovenskega jezika v visokošolskem prostoru. S predlogom sprememb ni ogroženo ustavno določilo, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, poudarja pa izvajanje ustavno zagotovljene svobode znanstvenega in umetniškega ustvarjanja.

Hkrati Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ves čas nadaljuje z ukrepi za krepitev slovenskega strokovnega in znanstvenega jezika, kot tudi s financiranjem različnih ukrepov za kakovostnejšo rabo slovenskega jezika, saj je skrb za njegovo rabo in razvoj ena od primarnih nalog visokošolskih zavodov tako s strokovnega kot znanstvenega vidika. Predlog člena o učnem jeziku določa tudi, da se tujim študentom omogočiti pouk slovenščine kot tujega jezika.

Ob tem naj omenimo stalno in obsežno financiranje ter podporo lektoratov slovenskega jezika  na 59 univerzah v tujini, ki jih obiskuje preko 2000 študentov in drugih slušateljev.

Nadalje v letu 2016 sprejeta Nacionalna strategija za internacionalizacijo slovenskega visokega šolstva, temelji na viziji internacionalizacije slovenskega visokošolskega prostora, kot je opredeljena v ciljih ReNPVŠ 2011-2020, in sicer, da bo leta 2020 slovensko visoko šolstvo del globalnega visokošolskega prostora, ki bo svojo kakovost nenehno izboljševalo v sodelovanju z najboljšimi tujimi institucijami. S tem bo postalo prepoznaven mednarodni center znanja in privlačna destinacija za visokošolski študij ter za pedagoško, znanstveno-raziskovalno in strokovno delo tujih študentov in strokovnjakov.

Tako je eno od petih ključnih področij strategije internacionalizacije »Spodbujanje razvoja medkulturnih kompetenc«, ki poteka v dveh vzporednih in komplementarnih aktivnostih:

– Stalna skrb bo namenjena ohranjanju slovenščine kot jezika stroke, ki je  dominantni jezik poučevanja in raziskovanja v Slovenij. V ta namen bo posebna skrb namenjena tujim študentom in učiteljem, ki bodo prišli v Slovenijo na izmenjave ali pa za dalj časa z zagotavljanjem dodatnih, predvsem jezikovnih vsebin z različnimi krajšimi in daljšimi  jezikovnimi tečaj ter izbirnimi predmeti slovenskega jezika in  kulture. Prav tako bodo zagotovljene dodatne aktivnosti že pred prihodom in ob samem prihodu na visokošolski zavod za lažjo vključitev oz. integracijo v novo učno, družbeno okolje in kulturno okolje

– Hkrati so slovenski visokošolski zavodi odgovorni za razvoj medkulturnih in globalnih kompetenc diplomantov, ki jim bodo omogočale uspešno delovanje bodisi v lokalnem/nacionalnem okolju, vpetem v globalno okolje, bodisi neposredno v mednarodnem okolju. Slovenski visokošolski zavodi bodo zato ponudili kakovostno udejanjanje internacionaliziranega kurikuluma, zlasti sistematično vključevanje medkulturne dimenzije v vse študijske programe in discipline na vseh študijskih stopnjah in področjih. To bo dopolnjevala tudi kakovostna ponudba študijskih programov, modulov in predmetov v tujem jeziku.

Z vašimi sporočilomn opozorilom bomo seveda seznanili tudi delovno skupino. Ko bo delovna skupina končala z delom, pa bo ministrstvo predlog novele Zakona o visokem šolstvu posredovalo v javno obravnavo. V vmesnem času bodo potekale še sestanki z relevantnimi deležniki, med drugim tudi z Akademijo znanosti in umetnosti ter Ministrstvom za kulturo.

S spoštovanjem.                    

                                                                                               Dr. Jernej Štromajer

                                                                                              Državni sekretar

DOVOLJ JE!  SLEDNJIČ JE DOVOLJ!

Slovenija, Ljubljanma, 3.09.2012, 3. September 2012
Boris A. Novak ,kultura , portret
Foto:Srdjan Zivulovic /Bobo

Odgovor Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport RS na najino protestno izjavo Countdown ali Obramba slovenskega učnega jezika na univerzah pred globalnim ropom, je antološki primer birokratskega novoreka. Naj kot primer dvoličnega manipuliranja z ustavnim položajem slovenščine navedeva le naslednji odstavek o predlogu novega Zakona o visokem šolstvu, ki predvideva radikalno uvedbo angleškega učnega jezika na naše univerze:

»Namen predloga tako nikakor ni izrivanje slovenskega učnega jezika, ampak bolj jasna določitev načina izvajanja poučevanja v tujih jezikih z namenom skrbi za razvoj in učenje slovenščine v visokem šolstvu, kar je korak k širšemu načinu urejanja slovenskega jezika v visokošolskem prostoru. S predlogom sprememb ni ogroženo ustavno določilo, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, poudarja pa izvajanje ustavno zagotovljene svobode znanstvenega in umetniškega ustvarjanja.«

Naj prvi stavek tega praznega sladkorečja prevedeva v slovenščino: »Izrivanje slovenščine kot učnega jezika na univerzah pomeni razvoj slovenščine.« Vredno Orwella.

Kakšno sprevrženo sprenevedanje! Koga vlečete za nos, ministranti Ministrstvaza izobraževanje, znanost in šport?!

Drugi stavek je še hujši in označuje novo stopnjo ciničnega norčevanja iz jezika in prava. Ministrstvo utemeljuje svoje patetično zagotovilo, da predlog novega Zakona o visokem šolstvu ne ogroža ustavno določene zaščite slovenščine, s protislovnim in skrajno problematičnim razlogom,da uvajanje angleškega učnega jezika pomeni: »izvajanje ustavno zagotovljene svobode znanstvenega in umetniškega ustvarjanja.« Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport nam torej sporoča, da

SLOVENŠČINA NE OMOGOČA SVOBODE ZNANSTVENEGA RAZISKOVANJA IN UMETNIŠKEGA USTVARJANJA!

Če imamo tako Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije, zunanjih sovražnikov sploh več ne potrebujemo.

Dovolj je! Slednjič je dovolj!

Dean Komel

Ministrstvo trdi, da vzporedna izvedba celotnih študijskih programov v angleščini ni nič novega. To ni res. Doslej je prelivanje denarja iz slovenskih v angleške programe potekalo v pravni praznini, saj zakon ni opredeljeval »javne službe«, torej dejavnosti v javnem interesu. Šele novela zakona, ki jo predlaga ministrstvo, bi ropanje že tako revnega proračuna, namenjenega študiju prebivalcev Slovenije, uzakonila kot dejavnost v javnem interesu, upravičeno do polnega financiranja iz državnega proračuna. Če ministrstvo ne ve, kaj počne, je nesposobno. Če to taji, pa zavestno zavaja javnost in bi ga bilo treba razpustiti.

Dovolj je, dovolj!

Od tolikih pametnih glav na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport bi pričakovali, da poznajo jezikovno teorijo Noama Chomskega, na kateri sloni celotna današnja svetovna lingvistika. A doktorji znanosti na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport so to obvezno čtivo očitno prešpricali, sicer ne bi kvasili takih neslanosti. Nevarnost provincializacije se namreč ne skriva v majhnem številu govorcev slovenščine, temveč v revni angleščini, kakršno vsiljujejo zagovorniki jezikovne »globalizacije«. Med jezikom in mišljenjem vlada namreč tesna soodvisnost: kdor se ne zna natančno in bogato izražati v lastnem – ponavadi, a ne nujno, »maternem« – jeziku, se ne bo znal ustrezno izražati v nobenem jeziku in ne bo znal misliti.

Nisva torej nacionalista in ne zastopava rasističnega izključevanja drugih in drugačnih jezikov in kultur, kot nama očitajo ministranti tega ministrstva in zagrizeni zagovorniki hegemonije angleščine na naših univerzah. Ravno obratno: zagovarjava nujnost učenja čim večjega števila tujih jezikov, ne pa zgolj binarno kvadratne računalniške angleščine, ki nam jo zaradi pritlehnih interesov vsiljujejo servilni birokrati, arogantni politikanti ter univerzitetni in znanstveni inkasanti. 

Poučno svarilo, kam pelje nekritična vpeljava angleščine kot učnega jezika, nam ponuja današnje stanje nizozemščine (v Kraljevini Nizozemski), ki se je  bistveno poslabšalo. Neprimerno boljšo nizozemščino danes govorijo na Flamskem (v Kraljevini Belgiji), kjer vztrajajo pri nizozemskem učnem jeziku.

Najbolj žalosten paradoks sedanje zgodovinske zagate je, da nam po stoletjih jezikovne ogroženosti v večnacionalnih državnih konglomeratih Evropska unija prvič v zgodovini, vsaj kar zadeva jezik, nič hudega noče, pač pa sebe in svoj jezik ogrožamo kar sami. Kot je to analiziral že Dušan Pirjevec, smo sami sebi najhujši sovražniki.In če smo že pri zgodovini: ponovno koraka, zgodovina namreč, zgodovina spet maršira, slovenska politična »elita« pa se obnaša, kot da se nič ne dogaja, ker zgodovinskim izzivom kratko malo ni kos. V skladu s podedovanim klečeplazništvom do Dunaja in Beograda se Ljubljana danes klanja Bruslju in se zaklinja na evropske humanistične vrednote, pri humanitarnem vprašanju beguncev pa v praksi sledi rasistični politiki višegrajske skupine držav ter gradi bodeče in rezalne žice na mejah. Na prvi pogled je videti, kot da sta anglofona »globalizacija« te subalpske deželice in zapiranje meja pred begunci nepovezana in celo medsebojno nasprotujoča si procesa, vendar ni tako − v obeh primerih gre za servilno sledenje zakonom mednarodne politične in ekonomske Moči. Če ta logika zmaga − in z nelagodjem morava priznati, da uživa večinsko podporo na vseh ravneh našega političnega ter celo izobraževalnega in znanstvenega življenja − bo ponosno geslo »Na Slovenskem smo mi gospodar!« treba prilagoditi realnosti. Realnost, ki jo politična, gospodarska in intelektualna »elita« pospešeno vzpostavlja,pa se glasi: NA SLOVENSKEM SMO MI SUŽENJ!

Dovolj je bilo!Dovolj!

Trhla argumentacija ministrstva za uvedbo pouka v tujih jezikih – pozor: množinski evfemizem »tuji jeziki« označuje le angleščino! – ustvarja vtis, kot da je slovenščina na univerzah umetno vsiljen in celo okupacijski jezik ter da je znanstveno raziskovanje in celo umetniško ustvarjanje, ha, ha, treba »osvoboditi« te diktature. Jezik globalistične emancipacije pred omejenostjo slovenščine naj bi bila računalniška angleščina.Poudarjava: ne King’s English, ne univerzitetna angleščina Cambridgea, Oxforda in Harvarda, pač pa poneumljajoč slovar fraz v mednarodnem obtoku, ki na oduren način kvari in potvarja veličino angleškega jezika in njegove zgodovine. In to je tudi bedna resnica anglizacije slovenskega visokega šolstva: da velika večina profesorjev slovenskih univerz ne obvlada angleščine dovolj dobro za tako zahteven pouk. Rezultat bi bil − in pravzaprav že je − da se študentje ne znajo ustrezno izražati ne v angleščini ne v slovenščini. Rezultat je − babilonska katastrofa!

Dovolj! Dovolj!

Kot državljana sprašujeva − in tokrat ne Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki zgodovinskemu obzorju tega premisleka očitno ni doraslo – pač pa Predsednika, Vlado in Državni zbor Republike Slovenije, ki bi vsaj po funkciji morali razmišljati nekaj mesecev in let naprej: kaj boste v primeru razpada Evropske unije in ozemeljskih apetitov sosednjih držav ponudili kot vrednoto državljankam in državljanom Slovenije?Kaj boste ponudili kot vezivo, ki naj upraviči nadaljnji obstoj te državne skupnosti? Računalniško angleščino?    

Dovolj je! Slednjič je dovolj!

Podpisana z vso odgovornostjo ponavljava zahtevo po črtanju problematičnega predloga jezikovnega člena za novi Zakon o visokem šolstvu: radikalno uvajanje angleškega učnega jezika ne pomeni obogatitve univerzitetnega pouka, ampak njegovo nedopustno komercializacijo, ne omogoča odpiranja v svet, ampak pošastno provincializacijo, ki bo naslednjim generacijam študentov amputirala materni jezik in zmožnost mišljenja ter jih doživljenjsko pohabila kot jecljalce plehkih računalniških klišejev,manjvredne izvajalce manjvrednih del, sužnje v globalni delitvi produkcije in profita.

So se pesniki, intelektualci in znanstveniki od Trubarja naprej tako požrtvovalno borili za ta jezik le zato, da bi ga vnuki tako zlahka in po neumnosti zapravili? Je bila razglasitev samostojnosti Republike Slovenije z najvišjim smotrom zavarovanja slovenščine res potrebna le zato, da bi se že čez pičlih trideset let prihodnost jezika končala z neprehodnostjo jecljanja, kulturnega provincializma in kramarskega primitivizma?! 

Slednjič je dovolj! Dovolj je!

 Ljubljana, 18. julija 2019

 prof. dr. Boris A. Novak, pesnik

prof. dr. Dean Komel, filozof

Ali je splošna kolektivna apatija članov v KDSŠ priložnost za spremembe?

Razmišljanje ob zadnjem občnem zboru KDSŠ

V torek zvečer, 19. marca 2019, je bil v Knjižnici Mirana Jarca 2. občni zbor KDSŠ. Društvo je imelo 31. decembra 2018 vpisanih 63 članic in članov, občnega zbora pa se je udeležilo enajst ljudi. Svojo odsotnost so pisno opravičili samo trije člani. Navkljub skromni udeležbi je bil občni zbor izpeljan profesionalno in zakonito, v skladu z določili statuta. Predsednik KDSŠ akad. prof. dr. Milček Komelj se zaradi sočasne otvoritvene slovesnosti odmevne razstave v Galeriji Krka v Novem mestu občnega zbora ni mogel udeležiti.

STANJE DUHA NA RAVNI DRUŠTVA

Že v naslovu tega prispevka, ki noče biti zgolj suhoparno poročilo o dogajanju na zboru, sem zapisal, da gre za razmišljanje. Dejstvo je, da me obstoječe razmere na vseh ravneh dejavnosti društva naravnost silijo k odkritemu in kritičnemu razmisleku, kaj je vendar narobe, da se je 2. občnega zbora KDSŠ udeležilo samo enajst (11) članic in članov. Na zboru, ki je ves čas potekal v prijateljskem in sproščenem vzdušju, sem odkrito spregovoril: »Če je Franci Koncilija vzrok morebitnega tihega bojkota in obstoječega pasivnega stanja med članicami in člani KDSŠ, če je Franci Koncilija moteč ali celo zaviralni element splošnega razvoja društva, sem za dobrobit KDSŠ pripravljen takoj odstopiti.« Povedati moram, da navkljub svoji nagnjenosti k individualističnemu pristopu reševanja nalog in projektov doslej nisem še nikoli zavrnil katere koli pobude ali predloga članov, ker je sploh ni bilo. Vrata društva so bila in so še vedno odprta sleherniku, ki je pripravljen delovati ne samo na konceptualnem področju, ampak tudi na vseh drugih ravneh delovanja društva v najširšem pomenu besede kultura. V KDSŠ imamo poleg literatov in pesnikov tudi enega (1) akademika, deset (10) doktorjev znanosti, štiri magistre in devetnajst (19) članov z univerzitetno izobrazbo, kar skupaj predstavlja izredno močan intelektualni naboj oziroma več kot polovico vseh članov in članic, pa se nič ne dogaja, da ne omenjam še drugih nadarjenih članov, ki tudi niso dejavni. Ob tem se mi nehote vsiljuje pesem našega Prešerna, ki je o svojem najljubšem in spoštovanem prijatelju, mentorju in poliglotu Matiji Čopu, zapisal:

»V Ljubljani živi dihur,

ki noč in dan prebira knjige

a od njega ni nobene fige.«

Razumljivo je, da je podobnost vsebine te Prešernove pesmi z obstoječimi razmerami na področju ustvarjalnosti v našem društvu zgolj slučajna. Pa vendar, kdor more, naj razume!

ZAKLJUČEK

Spoštovane članice in člani KDSŠ, želim, da vas tole moje odkrito razmišljanje prebudi iz neke otopelosti in obrobnosti v smislu ustvarjalne dinamike večine med vami. Opogumite se in podajte pobude ob hkratni pripravljenosti prevzeti tudi vodenje in organizacijo kakšnega projekta. Iz kroga vaših znancev in prijateljev povabite koga, da se nam pridruži in včlani v naše društvo. Redno plačujte članarino in se poistovetite z ideali KDSŠ. Samo tako bo KDSŠ postal še prepoznavnejši v Novem mestu in širše. Nekje sem prebral, da človek podarja drugim, kar nosi v sebi. Kako ljudje to podarjanje sprejemajo, pa je že povsem drugo vprašanje.

Na koncu se zahvaljujem Suzani Krvavici, Danici Rangus, Darji Peperko Golob, Marinki M. Miklič, Rezki Povše, mag. Franciju Bačarju, Marku Klincu, Alojzu Župančiču in Lojzetu Podobniku, da so bili solidarni do društva in so se udeležili 2. občnega zbora. Pesnik Oton Župančič je v nekem govoru zapisal: »Ljubite Prešerna!« Jaz pa vam pravim: »Zaljubite se v KDSŠ in postanite aktivni člani društva na način, ki vam najbolj ustreza in si ga sami izberete.«

Hvala in vse dobro vam želim.

(Fotografije: Marko Klinc)

Franci Koncilija

MONOGRAFIJA O SEVERINU ŠALIJU ŽE NASTAJA

Lansko leto je Kulturno društvo Severina Šalija izdalo monumentalno monografijo Milček Komelj. Življenje z umetnostjo. Letos bo izšla monografija SEVERIN ŠALI, pesnik, prevajalec, urednik. Življenjska in literarna pot po dokumentih, pričevanjih in presojah 2019. Napisal jo je profesor France Pibernik.

prof. France Pibernik

Na 6. seji Upravnega odbora (UO) KDSŠ, ki je bila sredi januarja letos, je že kazalo, da monografije ne bo. Pojavilo se je veliko odprtih vprašanj – kdo bo urednik, lektor, recenzent, kdo bo napisal bibliografijo o Severinu Šaliju itd. Na vsa ta vprašanja na seji nismo našli odgovorov, nihče pa tudi ni bil pripravljen prevzeti odgovornosti za vodenje projekta in posameznih področij. Čez kakšen mesec sem povabil k sodelovanju člana društva profesorja Tomaža Koncilijo in dr. Marijana Dovića. Sporazumno sta se dogovorila, da bo vodenje projekta v funkciji urednika prevzel dr. Marijan Dović, Tomaž Koncilija pa zaradi drugih obveznosti ni mogel prevzeti nobenih nalog.

Tako je dr. Marijan Dović v četrtek, 7. marca 2019, začel opravljati funkcijo urednika monografije o Severinu Šaliju. Obljubil je, da bo poskrbel tudi za dva recenzenta in bibliografa, knjiga pa bo obdelana v sklopu projekta Znanstveno raziskovalnega centra SAZU. Jezikovni pregled knjige bo opravil član KDSŠ prof. dr. Janez Dular. Pred enim letom, 17. februarja 2018, je naš član in pesnik Smiljan Trobiš napisal akrostih Severinu Šaliju, ki ga z veseljem objavljamo.

Monografija o Šaliju je avtorsko delo profesorja Franceta Pibernika, nastalo v spomin dragemu prijatelju in sodelavcu, pesniku Severinu Šaliju. Knjiga bo obsegala okoli 200 strani večjega formata, predstavljeno pa bo celotno Šalijevo življenje in delo. Monografija je razdeljena na več poglavij, med najpomembnejšimi pa so: Zgodnji čas, V središču literarnega dogajanja, Skozi drugo svetovno vojno in okupacijo, Povojno, novomeško obdobje, In čas potem.

Monografija o Severinu Šaliju bo slovesno predstavljena na 11. Šalijevem večeru v torek, 1. oktobra 2019, v Knjižnici Mirana Jarca.

SEVERINU ŠALIJU

Sam, kot je pesnik sam na svetu,
Enigem poln in prepolnega srca,
V višave si dvigal blestečega duha,
Elegije so vrele v tebi, poetu …
Ranjeno dušo si drugim podarjal,
Iz nje je tekla pesem – kri,
Neprepoznan zven resnice zdaj zveni,
Ujet v globoko poezijo zatemnjene radosti.

Še više zdaj strune drhtijo;
Angeli vse preustvarijo v angelsko,
Lepota je bila tvoja lestev v nebo
In pela je eno samo melodijo …
Jasnine so čiste, resnične in lepe,
Umirjena pesem je postala zlato …

Smiljan Trobiš, Novo mesto, 17. 2. 2018

Pripravil: Franci Koncilija

USTVARJALNA PREPOZNAVNOST NAŠE ČLANICE MARINKE MARIJE MIKLIČ

V Ljubljani deluje Zveza društev upokojencev Slovenije, ki na ravni celotne Slovenije izdaja svojo revijo ZDUS PLUS. Tako je bil v decembrski številki objavljen tudi prispevek o knjigi V kamen vklesano, ki jo je napisala naša članica Marinka Marija Miklič, izdalo pa jo je Kulturno društvo Severina Šalija. V reviji ZDUS PLUS so objavili tudi prispevek o izdaji dveh knjig njene prijateljice Anice Vidmar, ki ga je napisala Marinka. Objavljamo oba prispevka.

 

Stritarjeva nagrada Diani Pungeršič

Stritarjevo nagrado 2018, nagrado Društva slovenskih pisateljev za mladega literarnega kritika oziroma kritičarko, so na sklepni prireditvi letošnjega 15. festivala Pranger podelili Diani Pungeršič.

Nagrada je namenjena mladim, obetavnim kritiških avtoricam in avtorjem, ki s svojim pisanjem in poglobljenem ocenjevanjem literarnih del pomembno sooblikujejo naš literarni prostor. Razmišljujočim mladim osebam je Stritarjeva nagrada strokovna potrditev in spodbuda, da s to dejavnostjo nadaljujejo.

Komisija v sestavi: Vlado Motnikar, Katja Klopčič Lavrenčič ter Maja Šučur je podala naslednjo utemeljitev:

»Razgledanost po sodobni slovenski in evropski književnosti, spoštljiv pristop do obravnavanih besedil, pronicljiva interpretacija, prepričljiva argumentacija in tisto, morda najmanj oprijemljivo – dober uvid. Obravnavanih del pri tem ne sili v prokrustovo posteljo vnaprejšnjih opredelitev, ampak se brez težav vživlja v posamezne poetike, odkriva njihovo notranje življenje in znotraj njih opozarja na njihove dobre in slabe strani, vse to pa prepričljivo umešča v širši avtorski in družbeni kontekst. Člani žirije soglasno ugotavljamo, da delo Diane Pungeršič v zadnjih letih med mladimi slovenskimi kritiki vidno izstopa.«

Diana Pungeršič. (Foto: Amadeja Smrekar)

Diana Pungeršič (1984), slovenistka, slovakistka in sociologinja kulture, na literarno kritiškem področju deluje že več let, svojo povezanost s književnostjo dokazuje tudi s prevajalskim delom, med katerimi velja izpostaviti roman Daniele Kapitanove Samko Tale – Knjiga o britofu, za katerega je predlani prejela nagrado za mladega prevajalca oziroma prevajalko. Poleg kritik piše tudi spremna besedila in vodi pogovore z literarnimi ustvarjalkami in ustvarjalci. V Mestni knjižnici Izola vodi bralni klub Kira knjiga.

Diana Pungeršič je Dolenjka, doma iz Bele Cerkve, zdaj živi na Primorskem. Obiskovala je Gimnazijo Novo mesto in nekateri profesorji – tudi člani našega društva – se je gotovo še spominjajo iz šolskih klopi.

In kako je Diana Pungeršič povezana s Kulturnim društvom Severina Šalija? V knjigo V kamen vklesano avtorice Marije Marinke Miklič, ki jo je lani izdalo KDSŠ, je napisala vsebinsko poglobljeno uvodno spremno besedo, v kateri med drugim ugotavlja, da je knjiga V kamen vklesano nekakšna vestalka spomina, ki s vsako zgodbo razpiha spominsko žerjavico in neti ogenj, zgodbam in osebam vrača življenje in razodeva snovno in duhovno kulturo Dolenjske.

M. M. M.

Šalijev večer o kulturnem turizmu

V Knjižnici Mirana Jarca je 24. maja potekal že sedmi Šalijev večer, tradicionalni kulturni dogodek, ki ga prireja naše društvo za svoje članstvo in širšo javnost.
Dr. Marko Koščak

Tokrat je član našega društva, doc. dr. Marko Koščak s Fakultete za turizem Brežice, po pozdravnem nagovoru namestnika predsednika našega društva Francija Koncilije predaval o globalnih in lokalnih izzivih za razvoj kulturnega turizma. Predavanje je zasnoval z željo obeležiti evropsko leto kulturne dediščine in predstaviti njegove osnovne cilje, ki so:
• izpostaviti kulturno dediščino kot osrednjo komponento kulturne identitete, kulturne raznolikosti in medkulturnega dialoga;
• okrepiti zavedanje vseh o naši izjemni skupni kulturni dediščini, o vrednotah, ki jih predstavlja dediščina, o njenem družbenem in razvojnem potencialu ter o pravicah in dolžnostih, povezanih z dediščino;
• skušati spodbuditi čim več ljudi k odkrivanju in raziskovanju kulturne dediščine Evrope ter okrepiti občutek pripadnosti k skupni evropski družini.

Predavatelj je govoril tako o globalnih kot lokalnih vidikih, pomembnih za razvoj kulturnega turizma. Ob tem je opozoril na pomen tako kulturne kot naravne in žive dediščine, ki tvori jedro vsebinskih elementov, pomembnih za oblikovanje turističnega proizvoda. Predvsem je izpostavil potrebo po trajnostnem in odgovornem upravljanju in sodelovanju deležnikov znotraj posamezne turistične destinacije ter na nekaterih primerih dobre prakse pokazal na pozitivne in negativne izkušnje nekaterih destinacij v globalnem turističnem okolju.

V drugem delu predstavitve se je dr. Koščak osredotočil na Dolenjsko in njena prizadevanja za razvoj kulturnega turizma. Izpostavil je izkušnje projekta Po poteh dediščine, ki je pod okriljem tedanje Gospodarske zbornice Novo mesto potekal v obdobju 1996 – 2008. Predavanje pa je zaključil s predstavitvijo pogledov in razmišljanj za uspešno delovanje na tem področju v prihodnje.

MiM

Četrto srečanje v klubu

V petek, 4. maja 2018 pozno popoldan je bilo v gostišču Na trgu v Novem mestu že četrto srečanje v klubu Severina Šalija.

Že po tradiciji je bilo tudi to srečanje dokaj slabo obiskano, vendar peščica udeležencev in udeleženk je bila kljub temu zadovoljna, saj vsi dobro vedo, da druženje ni samemu sebi namen ampak, za utrjevanje medsebojnega prijateljstva.

SLOVENSKI PISATELJ JOSIP JURŠIČ ALI JURČIČ?

Po uvodnem pozdravu je Franci Koncilija prebral nekaj zanimivosti iz sveta kulture. Najprej je opozoril na 137 letnico (3. 5. 1881) smrti slovenskega pisatelja Josipa Jurčiča in pri tem opozoril na malo znano zanimivost. Pisateljev oče Marko Juršič je bil namreč potomec Uskokov, ki so pred stoletji pred Turki pribežali v takratno Kranjsko deželo. Oče Marko se je tako rodil v podgorjanski vasici Jablance nad Kostanjevico ob Krki. Kmalu je kot mlad fant odšel po svetu in se »s trebuhom za kruhom« zaposlil v Cistercianskem samostanu v Stični, kjer je delal kot konjski hlapec. Kasneje sta si z ženo Marijo zgradila bajtarsko hišico na Muljavi, kjer se jima je 4. marca 1844 rodil sin Josip. Na cesarskem Dunaju, kjer je Jurčič študiral in ustvarjal je bilo njegovo »uskoško« poreklo moteče, zato si je spremenil priimek iz Juršič v Jurčič! Na Jablancah in v Črneči vasi, kjer stoji znameniti obrambni stolp iz turških časov, še dandanes živijo pisateljevi potomci…  

JOŽE PLEČNIK IN EMILIJA FON

V nadaljevanju srečanja v klubu so se udeleženci pogovarjali o arhitektu Plečniku in mag. farmacije Emiliji Fon iz Kostanjevice…Že leta 2002 je pri založbi Rokus izšla knjiga z naslovom Prijateljstvo je najvišja oblika ljubezni, v kateri je objavljeno 30 izmed 310 Plečnikovih pisem, ki jih je v razponu 25 let napisal gospodični Fonovi, ki je bila strastno zaljubljena v mojstra…V njenem edino ohranjenem pismu Plečniku, kjer ga je odkrito pozivala k poroki piše:« Ljubi, spoštovani mojster! Leto se nagiblje. Samo pet tednov je še do adventa. Izgovora, ki bi držal, nimate. Kaj torej čakamo, zakaj se mučimo?« Njuna pisma so izjemna, kjer je lahko razbrati nihanje razpoloženja in izpovedne iskrenosti pred vsem pri Plečniku, vendar kljub temu razkrivajo njegov svojstven odnos do prijateljstva in potrebe do pripadnosti. Preprosto se ni mogel odreči svoji »priljubljeni samoti« in ustvarjalnemu zanosu.

NA DUNAJU SO ODPRLI RAZSTAVO SLIKARJA ZORANA MUŠIČA

Te dni je na Dunaju na treh razstaviščih mogoče videti več kot 200 del evropskega umetnika, Slovenca Zorana Mušiča (1909 – 2005), kateremu so se v muzeju Leopold prišli pokloniti številni galeristi in likovni kritiki. Videti Mušičevo razstavo na Dunaju je resnično privilegij. Poleg Mušičevih del na Dunaju razstavljajo tudi dela znamenitega avstrijskega slikarja Gustava Klimta (1862 – 1918).

MARIJA MAGDALENA, SABASTIJAN IN RAZBITE VIOLINE…!

Že pred časom so v Rimu našli originalno sliko Marija Magdalena v ekstazi, ki jo je izdelal znameniti baročni slikar Michelagelo Caravaggio(1571 – 1610). Sliko je slikar izdelal po naročilu Malteškega kardinala Scipiona Borghesa. Caravaggiojeva slika Marija Magdalena v ekstazi je izginila že pred več kot 300 leti.

Tudi doslej še neznano risbo sv. Sabastjana privezanega k drevesu, ki jo je izdelal italijanski slikar, arhitekt, inženir in izumitelj Leonard da Vinci(1452 – 1519), so nedavno odkrili v Italiji. Sliko je da Vinci izdelal v Milanu med letoma 1482 – 1485. Iz avkcijske hiše Tajan so sporočili, da je slika mučeništva sv. Sabastjana avtentična, kar so potrdili tudi strokovnjaki iz newyorškega Metropolitanskega muzeja. Slika je vredna okoli 14,7 milijona evrov!

Iz Japonskega mesta Nagoja pa so sporočili, da je 34 letna Kitajka, bivša žena Japonca, iz maščevanja zaradi ločitve vlomila v moževo stanovanje, kjer je imel izredno bogato kolekcijo različnih in dragocenih violin…Kitajka je uničila 54 violin in 70 violinskih lokov. Strokovnjaki so ocenili, da je nastala škoda v višini 800.000 evrov, najdražja uničena violina pa je bila vredna okoli 384.000 evrov.

Na koncu srečanja je naša članica Milica Steković iz Metlike prebrala še nekaj svojih pesmi iz knjige Poezija v objemu babice in vnukinje, ki jo je izdala že pred leti v slovenskem in hrvaškem jeziku. Milica je še povedala, da rada piše prozo, še posebej pa pesmi, ki po njenem globokem prepričanju čistijo dušo …

Besedilo in foto: Franci Koncilija

Knjiga o Severinu Šaliju že nastaja

V torek, 3. aprila 2018, se je zgodil nov pomemben korak v nastajanju knjige o Severinu Šaliju, ki jo piše prof. France Pibernik, pesnikov osebni prijatelj in sodelavec v nekdanji Mladinski knjigi v Ljubljani. Pri zbiranju dokumentarnega gradiva in osebnih pričevanj je obiskal Šalijev kotiček v Osnovni šoli v Šentrupertu, Knjižnico Mirana Jarca v Novem mestu ter sina in hčer Severina Šalija – Cveta in Mojco.

Pobudo za nastanek knjige o življenju in ustvarjalnem opusu pesnika in prevajalca Severina Šalija, po katerem nosi naše društvo tudi ime, je podal Franci Koncilija na srečanju novomeških kulturnikov 15. novembra 2017. Na tretji seji Upravnega odbora Kulturnega društva Severina Šalija 12. marca 2018 in na prvem občnem zboru KDSŠ 22. marca 2018 je bila pobuda soglasno sprejeta in uvrščena v program društvene dejavnosti za leto 2018.

Prof. France Pibernik

 Profesor Pibernik se je v spremstvu dr. Janeza Dularja v dopoldanskih urah najprej oglasil v osnovni šoli dr. Pavla Lunačka v Šentrupertu, kjer je pod vodstvom nekdanjega ravnatelja in kulturnika Jožeta Zupana v šolski knjižnici deset let (1992 – 2002) uspešno deloval Šalijev spominski kotiček! Jože Zupan jima je predstavil slikovno gradivo o Severinu Šaliju in druge zanimivosti šentruperške šole, ogledali so si tudi nekaj Šalijevih lastnoročnih vpisov v šolsko knjigo obiskovalcev in seminarsko nalogo o pesniku Šaliju, nastalo v času Zupanovega študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Cveto Šali, pof. Pibernik in dr. Janez Dular v nekdanji Perovi gostilni, domovanju Severina Šalija.

Prof. Pibernik in dr. Dular sta pot nadaljevala v Novo mesto, kjer jima je prof. Darja Peperko Golob z veseljem predstavila gradivo, ki ga ima knjižnica Mirana Jarca o pesniku Šaliju. Popoldne je bilo na vrsti srečanje s Šalijevima potomcema, in sicer najprej v nekdanji Perovi gostilni, zanimiv pogovor in pregled bogate dokumentacije pa se je nadaljeval v prostorih Knjižnice Mirana Jarca.

Prof. France Pibernik je bil s pregledanim gradivom in ustnimi pojasnili zelo zadovoljen in meni, da je to skupaj s tistim, kar že pozna iz Šalijevih pesniških zbirk, revijalnih objav in intervjujev, dobra podlaga za zanimivo knjigo o pesniku, prevajalcu in uredniku Severinu Šaliju. France Pibernik je še dodal, da je bil Severin Šali na vrhuncu svojega ustvarjanja med letoma1936 – 1946, po vojni pa je bil nekako v polsenci.

Franci Koncilija

PRVI OBČNI ZBOR NAŠEGA DRUŠTVA

Prvi občni zbor našega društva je potekal v četrtek, 22. marca, v Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca. Zaradi domala sočasnih drugih kulturnih prireditev tistega dne je bila udeležba sicer pičla, vendar je bil občni zbor kljub temu legalen in uspešen.

Uvodoma se je namestnik predsednika KDSŠ Franci Koncilija zahvalil vsem, ki so se v minulem letu trudili, da je društvo postalo prepoznavno v širšem prostoru Dolenjske in Bele krajine. Potem je prebral poročilo o personalnem stanju društva. Tako je bilo na dan 31. 12. 2017 vpisanih 53 članov; od tega 26 žensk in 27 moških. Društvo ima enega akademika, osem doktorjev znanosti, tri magistre in sedem profesorjev. Častni člani Mestne občine Novo mesto so: predsednik Milček Komelj, Janez Gabrijelčič in Miha Japelj; nagrado MO NM sta prejela Severin Šali (1991) in Franci Bačar; Trdinovo nagrado pa so prejeli: Severin Šali (1954), Miha Japelj, Marijan Dović, Daniel Brkič, Marjanca Kočevar, Milan Markelj, Jadranka Matić Zupančič, Smiljan Trobiš in Barica Smole.

Sledil je pozdravni govor predsednika društva akad. prof. dr. Milčka Komelja (preberi), v katerem je poudaril, da kulturno življenje v Novem mestu cveti tudi po zaslugi Kulturnega društva Severina Šalija in da se v kulturno zavest mnogih vrača zavest o kulturnem pomenu Novega mesta. V svojem razmišljanju se je predsednik Milček Komelj dotaknil tudi pesnika Severina Šalija. Dejal je, da obujena ljubezen do njega simbolno kaže naklonjenost do duhovnega sveta, ki v povezavi z novomeškim ambientom oživlja in osmišlja golo realnost, kakršno je Šali vselej romantično idealiziral in patiniral.

V nadaljevanju je predsednik društva Milček Komelj prebral poročilo o delovanju društva v preteklem letu. Zvrstilo se je pet Šalijevih večerov s pestro in zanimivo vsebino, omenil je prvi spoznavni večer, na katerem so člani na predvečer svetovnega dne poezije brali Šalijeve pesmi in poslušali uglasbitev nekaj Šalijevih pesmi, ki jih je pripravil njegov sin Cveto. Društvo je maja odprlo tudi društveno spletno stran, ki je zelo privlačna in priljubljena. V širšem smislu svojega delovanja je društvo opozorilo na krajo bronastega nagrobnika akademika Božidarja Jakca, na potrebo za dokončanje mestnega pokopališča v Srebrničah in na ureditev Plečnikovega spomenika v Bučni vasi.

Sledilo je poročilo nadzornega odbora o finančnem poslovanju društva, poročilo disciplinske komisije in poročilo o finančnem načrtu društva za leto 2018. Iz vsebine načrta delovanja KDSŠ v letu 2018 je potrebno opozoriti na nadaljevanje sodelovanja KDSŠ s Slavističnim društvom Slovenije in s Slavističnim društvom Dolenjske in Bele krajine pa z društvom Slovenija – Rusija, s projektoma Rastoča knjiga in Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine. V letu 2018 je zaživela tudi izdajateljska dejavnost društva. Izdali smo že prvo knjigo, in sicer V kamen vklesano, ki jo je napisala naša članica Marinka Marija Miklič, v načrtu pa sta monografija o Milčku Komelju in knjiga o Severinu Šaliju.

Pod točko razno se je na občnem zboru razvil zanimiv in sproščen pogovor s posebnim poudarkom, kako bi v bodoče v društvo pritegnili več mladih. Ker gre za dokaj zahteven in pomemben dolgoročni projekt, bomo na ravni društva ustanovili projektno skupino, ki bo iskala primerne in uresničljive rešitve.

Pripravil: Franci Konciija