Arhivi Kategorije: Beremo

TINCA STEGOVEC IN RASTOČA KNJIGA

Govor akademika prof. dr. Milčka Komelja na prireditvi ob 2. obletnici Rastoče knjige v Semiču 16. novembra 2017

V duhovno zgradbo že lep čas uveljavljene kulturne manifestacije Rastoča knjiga, ki poudarja pomen knjige za Slovence, sodi kot svojevrstna deklica s knjigo tudi Tinca Stegovec, tako z odnosom do knjige kot s svojo izjemno zavezanostjo kulturi, ne le kot odlična likovna ustvarjalka.

Že v šoli je iz učbenikov zavzeto prerisovala podobe slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jih je rada prebirala in nanje gledala s strahospoštovanjem. Na eni svojih osrednjih zgodnjih grafik je na motivu domačih v kuhinji upodobila tudi sestro, odmaknjeno za mizo in zazrto v berilo pred sabo. Grafiko je naslovila Doma in ob njej so gledalci razbirali podobno brezperspektivno vzdušje, kot ga nosi istoimenska Petkovškova slika, a medtem ko na njej in tudi na njeni grafiki drugi ljudje v zamračenem vzdušju strmijo predse, se dekle med branjem v duhu prestavlja v drug, lepši svet, ki jo odrešuje realnih omejenosti, ali pa se izobražuje in si s tem odpira nova pota, ki ji omogočajo vstop vanj.

Preberi več TINCA STEGOVEC IN RASTOČA KNJIGA

Nova knjiga o gradu Otočec

Da ima kultura v Krki prav posebno mesto in da imajo do nje spoštljiv odnos, ne potrjuje le podpora različnim kulturnim dejavnostim v lokalnem okolju in širše, ampak tudi lastna knjižna zbirka, ki je letos bogatejša še za eno, že šesto knjigo.

Dosedanjim knjigam je Krka ob slovenskem kulturnem prazniku pridružila še delo izpod peresa priznanega umetnostnega zgodovinarja in proučevalca slovenskih gradov dr. Ivana Stoparja z naslovom Otočec – biser na zeleni Krki.

Preberi več Nova knjiga o gradu Otočec

Najti človeka v sebi

Ob pesniški zbirki Smiljana Trobiša: Prelivi slik, besed in oblik (Pesmi ob likovnih delih), 2018

Pripravila: Manja Žugman

Pred kratkim mi je pesnik Smiljan Trobiš poslal novoizšlo pesniško zbirko. Kot zmeraj sem bila tudi tokrat vesela novih pesniških vrstic, katerih ustvarjalni navdih so bile pesniku mnoge likovne stvaritve slovenskih umetnikov, ki so se več let družili v obliki likovnih kolonij. In pričujoča knjižica mi je bila v poseben izziv, saj se ima človek zaradi nekoliko drugače umerjenega delovnega vsakdana malokrat priložnost družiti z večimi umetniki hkrati ter tako plemeniti svojega duha.

Pesnik je namreč podaril svoje verze mnogim raznolikim ustvarjalcem, ki imajo za svoje delovno orodje čopič, les, kovino, kamen in še kaj. Vsi so si pri tem zelo različni, hkrati pa se s svojo mnogoterostjo združujejo v enovitem velikem umetniškem poslanstvu; to je ustvarjanju umetniških podob, s katerimi in skozi katere premagujejo mnoge življenjske ovire in tegobe, optimistično zrejo v prihodnost, se kot umetniki individuumi duhovno dvigajo nad pustim in okorelim življenjskim vsakdanom ter ga z distance opazujejo, gnetejo in oblikujejo. S svojo modrino ne izrekajo sodb, temveč spreminjajo realnost v drugačno podobo, v umetniško stvaritev. Z njo iščejo pesem, prižigajo luč in iz starega rojevajo novo, ki po Trobiševih besedah tudi na novo naj zažari (v: Iščem barvo, 8). Zbirko prepevajo bogate vidne in slušne podobe. Iz nje veje ubrano sozvočje besed in slik, hladnih in toplih barv, ki bralca in opazovalca popeljejo v sanjarjenje, čudenje in občudovanje. Svarijo pred vseobkrožajočim se opojnim materializmom, z nanj vsakdanjo osredotočenostjo posameznika, za katerega bi pesnik dejal, da je raztreščen v stvareh (Prelivi, 16). Trobiš s skrbno izbranimi besedami ustvarja pesniške podobe, skozi katere izpoje vse, kar človeku leži na duši. Barve naravnost čakajo, da izpovedo umetnikovo razumevanje sveta in da izpojejo vse tisto, kar boli. S pogostimi antitezami, vijuganjem med upom in obupom, med črnim in belim, sijajem in trepetom s prvoosebno množinsko obliko nagovarja tako sebe kakor bralca h končnemu spoznanju, da je rešitev vendarle najti; to je sprijazniti se s cikličnostjo naše biti, ki se kot feniks iz pepela vedno znova rojeva, vznika, vstaja, prevladujočo se disharmonijo vedno znova in znova (pre)oblikuje v harmonijo danega. Pri tem v ospredje postavlja pot, ki da je že cilj. Lepša je kot cilj (v: V neskončni modrini, 38) ter antigonsko vodi k fizičnem zlomu in moralni zmagi.

Samo želimo lahko, da bi tako čutili in za(ob)čutili tudi ljubitelji umetniškega izraza, katerega vplivna moč tako gotovo zveni, da se ob njem vsa trdota sveta razblini in spremeni … (v: Prelivi, 11). Zatorej dovolite si okusiti pričujoč nabor bogate umetniške bere ter znova odkrijte in najdite človeka v sebi in v svojem koncu nov začetek.

Arhitekt Plečnik in pater Markušić – vernika in velika prijatelja

V letu 2017 smo v Sloveniji praznovali Plečnikovo leto. V številnih medijih je bilo o mojstru prof. Jožetu Plečniku (1872 – 1957) veliko napisanega, nikjer pa niso pisali o njegovem prijateljevanju z bosanskim frančiškanom p. Josipom (Berislavom) Markušićem (1889 – 1968), ki ga je Plečnik zelo cenil, še posebej na duhovnem področju.  

V zapuščini Jožeta Plečnika se poleg pisem, ki jih je Plečnik pisal svojemu bratu  Andreju,  Alice Masarykovi in Ivanu Meštroviću in drugim, nahaja tudi okoli 300, ki jih  je pater Josip Markušić napisal Plečniku. Mnoga med njimi so bila napisana zgolj v obliki beležke, na notes ali na milimetrskem papirju in podobno. Kljub temu lahko rečemo, da gre za resnično obširno zbirko pisem, iz katerih kar lije medsebojno spoštovanje, zaupanje in vera v onostranstvo. Znano je, da so nekateri slovenski teološki profesorji že pred leti, po vzoru katalonske Cerkve, ki je predlagala, kanonizacijo znamenitega arhitekta Antonia Gaudija(1852 – 1926) podali Slovenski škofovski konferenci pobudo  za začetek postopka beatifikacije prof. Jožeta Plečnika, vendar pobude ni podprl noben slovenski škof, katalonsko pobudo pa je blokirala španska škofovska konferenca v Madridu!

 Kdo je bil p. Josip Markušić?

 Frančiškan p. Josip Markušić se je rodil 23. januarja 1889 v vasi Čepak pri Kotor Varošu, blizu Banja Luke, v današnji Republiki Srbski. Po končani gimnaziji je noviciat pri frančiškanih preživel v Fojnici, teologijo pa je večinama študiral v Budimpešti. Leta 1904 je prejel posvečenje, služboval pa je v Jajcu, Sarajevu, Visokem, Beogradu in v Kotor Varošu. Trikrat je bil provincial Bosne Srebrene, leta 1950 pa je bil celo generalni vizitator v slovenski frančiškanski provinci. Zanimivo je, da je p. Josip Markušić skupaj z gvardijanom p. Bonom Ostojićem, 29. novembra 1943 sodeloval na Drugem zasedanju AVNOJ-a! P. Josip Markušić je bil zelo aktiven človek, poštenjak in poduhovljen in se kot takšen zavzemal za uveljavljanje krščanskih moralnih, etičnih in socialnih načel. Markušića so izredno privlačile narodna in cerkvena zgodovina, umetnost, ter kulturna in družbena dogajanja. Veliko je pisal in pesnil kjer je opisoval takratno socialno revščino ljudi. V Jajcu pa je bil pravi kronist, kjer se je z ideološkimi nevtralnimi stališči in pogledi znal približati ljudem. P. Josip Markušič je umrl 26. februarja 1968 v Jajcu.

Daljši prispevek o p. Markušiću in prof. Plečniku je za našo spletno stran pripravil dr. Josip Slugić, prevedla pa ga je prof. Suzana Krvavica. Preberite ga! (klikni)

POGOVOR S PRVIM MOŽEM KRKE

Nobena skrivnost ni, da Kulturno društvo Severina Šalija (KDSŠ) že nekaj časa odlično sodeluje s tovarno zdravil Krka, ki jo že več kot trinajst let uspešno vodi predsednik uprave in direktor Jože Colarič. Krka je eden izmed najpomembnejših podpornikov našega društva; za Krko sploh velja, da se odlikuje tudi po tem, da namenja veliko denarja kulturi in športu.

Zato smo predsednika uprave Jožeta Colariča že pred časom prosili za intervju, na kar se je prijazno odzval in tako na naši društveni spletni strani objavljamo obširen in zanimiv pogovor z njim, ki ga je pripravil Franci Koncilija. V intervjuju je “prvi mož Krke” premišljeno in tehtno odgovoril na paleto najrazličnejših vprašanj od ustanovitve tovarne pa vse do današnjih dni. Ponosen je na dosežene uspehe, a jih ne pripisuje samo sebi, ampak vsem krkašem. O sebi pravi, da ima rad veliko dinamike pri delu, da ga motivirajo različni poslovni izzivi, predvsem pa verjame v povezovanje in sodelovanje! Ni čudno, da je Krka na ta način postala eno izmed najuspešnejših podjetij ne samo v Sloveniji, ampak v Evropi in v svetu.

Intervju preberite na tej povezavi.

In zrasla je nova knjiga

Rastoča knjiga Osnovne šole Šmihel Rastemo v svoji majhnosti

Pripravil: Tone Jakše

Zamisel pedagoške delavke Marije Gabrijelčič o rastoči knjigi, ki je zaradi svoje prezgodnje smrti nikoli ni uspela do konca razviti, nadaljuje in nadgrajuje njen mož dr. Janez Gabrijelčič (član našega društva), ki se je tej plemeniti ideji pridružil z vsem žarom in si pridobil kar nekaj vplivnih somišljenikov in zvestih sodelavcev. Da se je zamisel o rastoči knjigi razširila daleč po Sloveniji pa tudi zunaj njenih meja, dokazuje tudi udeležba na proslavi ob prvi obletnici pridružitve OŠ Šmihel k projektu. Svojo idejo rastoče knjige so v zanimivem glasbenem, pevskem, recitalnem in plesnem nastopu predstavili učenci šole, zlasti pa je zanimiv knjižni izdelek, ki je nastal prav za to priložnost.

Naslovnica šmihelske knjige.

Knjigo z naslovom Rastemo v svoji majhnosti in podnaslovom Rastoča knjiga OŠ Šmihel sestavljajo trije daljši sklopi. V prvem profesor zgodovine in geografije Andrej Lenartič predstavi zgodovino šole in kraja, šolska knjižničarka Marjetka Dragman v drugem predstavi lokalne ustvarjalce, v tretjem, najobsežnejšem, pa je Karmen Jenič, tudi glavna urednica knjige, pod naslovom Abeceda vrednot zbrala literarne in likovne stvaritve številnih učencev in njihovih učiteljev iz matične šole v Šmihelu pa tudi njene podružnice v Birčni vasi. S tem je postavila dragocen spomenik tej generaciji in hkrati osnovo, na kateri bodo lahko gradile bodoče, seveda upoštevajoč vrednote, ki jih knjiga poudarja.

Iz omenjene knjige je moč razbrati še eno pozitivno stran: to je tesna povezanost šole z vsakdanjim, predvsem pa ustvarjalnim in kulturnim življenjem šolskega okoliša. To, da je toliko literarnih in likovnih ustvarjalcev preko šole ohranilo stik s sedanjo mlado generacijo, je gotovo dobro za ene in za druge. Omenimo še, da je kar nekaj besedil v knjigi opremljenih s povzetkom v angleščini, za kar sta zaslužni Katja Kapele in Mojca Klobučar, da je za zamisel rastoče knjige na šoli odgovoren trio Marjetka Dragman, Mojca Klobučar in Marjanca Šoško. Uvodne besede h knjigi je prispevala ravnateljica šole mag. Irena Hlača.

Slovenski književniki v komunističnih zaporih

V Slovenskem centru PEN v prostorih Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani so predstavili knjigo slavista prof. Andrijana Laha o slovenskih književnikih v komunističnih zaporih.

Pripravil : Franci Koncilija

Knjiga z naslovom Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporih je vzbudila precej pozornosti, saj gre za delo, ki bi ga morale pripraviti ustrezne državne institucije, hkrati pa je odličen nastavek za morebitno nadaljevanje raziskovanja tega področja literatov iz obdobja 1945–1991. Prof. Andrijan Lah, ki je kot profesor deloval v Celju in na gimnaziji za Bežigradom je raziskovalec razvoja književnosti, pisec strokovnih, poljudnoznanstvenih, enciklopedijskih ter leksikografskih člankov, knjig in učbenikov.

V knjigi je predstavil 64 slovenskih književnikov, časnikarjev, esejistov in publicistov, ki so bili zaprti v času komunistične diktature v Sloveniji po drugi svetovni vojni; za nekatere sploh ni jasno, zakaj so bili zaprti. Avtor navaja biografske podatke, razloge za odvzem svobode in njihovo zaporno kazen ter spominske in literarne odzive književnikov in književnic na njihove lastne zapore in delno tudi na zapore drugih sojetnikov.

Zakaj je partija zapirala slovenske književnike?Komunizem v Sloveniji je imel tako kot vsak totalitarni sistem dva bistvena temelja: teror in propagando. Ker se je omenjena propaganda širila z govorjeno in pisano besedo, je razumljivo, kakšen pomen so dobili svobodomiselni kulturni besedni ustvarjalci. Dejstvo je, da je bila vsaka svobodno izražena beseda v tisku potencialna nevarnost za režim, zato so bili takrat za krajši ali daljši čas zaprti številni kulturni ustvarjalci vseh generacij.

(Vir : Časnik.si, Ljubljana)

ZGODOVINA KNJIGE SKOZI KNJIGE

Od prvih jamskih zapisov do e-knjige

Pripravil: Franci Koncilija

Knjigo Zgodovina knjige skozi knjige sta napisala Roderic Cave in Sara Ayad, izšla pa je leta 2015. To je bogato ilustrirana monografija razgibane pettisočletne zgodovine knjige, ki na zanimiv in privlačen način predstavi razvoj knjige od prvih zapisov v prazgodovini pa vse do današnje e-knjige. Na vsebinski ravni delo ne predstavlja vrhunskega dosežka, a je kljub temu vredno branja, saj avtorja zajameta širok spekter knjižne produkcije s posebnim poudarkom na predstavitvi materialov, tehnike tiskanja, oblikovanja, žanra itd. Skratka, ta knjiga nam v izbranem jeziku ne predstavi samo različnih tipov medijev, s pomočjo katerih so ljudje v zadnjih petih tisočletjih zapisovali besedila, temveč nam pokaže tudi razvoj različnih knjižnih vsebin, ki jih je človek uspel spraviti med platnice. 

Preberi več ZGODOVINA KNJIGE SKOZI KNJIGE

DOVIĆEVI NOVI USTVARJALNI DOSEŽKI

Izid dveh strokovnih knjig dr. Marijana Dovića: znanstvene monografije Prešeren po Prešernu: kanonizacija nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika ter National Poets, Cultural Saints: Canonization and Commemorative Cults of Writers in Europe (v soavtorstvu z Jonom K. Helgasom)

Pripravil: Franci Koncilija

Novomeščan dr. Marijan Dović (1974), izredni profesor in raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU v Ljubljani, urednik revije Primerjalna književnost, glasbenik pa tudi član Kulturnega društva Severina Šalija iz Novega mesta, je vnovič dokazal, kako močan je njegov kulturni ustvarjalni opus, še posebej na področju literature in ljubezni do slovenskega jezika. Tako je že lansko leto uredil zbornik Kulturni svetniki in kanonizacija, letos pa sta izšli še njegova avtorska znanstvena monografija Prešeren po Prešernu: kanonizacija nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika ter knjiga pri ugledni znanstveni založbi Brill knjiga National Poets, Cultural Saints: Canonization and Commemorative Cults of Writers in Europe, napisana v soavtorstvu z islandskih kolegom Jónom Karlom Helgasonom.

Preberi več DOVIĆEVI NOVI USTVARJALNI DOSEŽKI

Jubilejni Dolenjski knjižni sejem

Dolenjski knjižni sejem je zaokrožil 40. leto svojega delovanja

Dolenjski knjižni sejem, ki ga v dolenjski prestolnici že štiri desetletja pripravljajo Mladinska knjiga, Kulturno društvo Krka in Knjižnica Mirana Jarca, te dni ponuja v prostorih Galerije Krka v Krkini upravni stavbi na ogled in v nekoliko cenejši nakup pretežni del knjižne bere, ki so jo v slovenskih založbah ponudili bralcem v obdobju od lanskega do letošnjega maja. Vsekakor lepa priložnost za ljubitelje knjig, da se za nekaj dni zvedavo sprehodijo po trenutno največji in najbolje založeni “knjigarni” na Slovenskem.

Sejem so slovesno odprli v ponedeljek, 29. maja, zvečer s častnimi gosti: pesnikom Borisom A. Novakom, pisateljem Milanom Deklevo in letošnjima Prešernovima nagrajencema Metko Kraševec in Alešem Bergerjem. 

Prireditveni del drugega dneva sejma je bil bolj dolenjsko obarvan, saj so na večerni prireditvi predstavili zanimivo knjigo pokojnega slavista in bibliotekarja Karla Bačerja Iz dolenjske preteklosti. Knjigo je izdala Knjižnica Mirana Jarca v počastitev stoletnice avtorjevega rojstva. V pogovoru z urednico knjige Matejo Kambič in avtorjevo življenjsko sopotnico Rio Bačer je Carmen L. Oven razgrnila zanimivo vsebino knjižne novosti. Pravzaprav gre za vsebinsko, predvsem pa slikovno dopolnjeno novo izdajo istoimenske knjige, ki je pred več leti izšla pri Dolenjskem listu.

Zanimiv prireditveni program Dolenjskega knjižnega sejma zaokrožuje sredina prireditev Knjižne POPslatice s Klemnom Klemnom in petkovo območno srečanje literatov osnovnih šol V majhnem plašču besed z Mašo Ogrizek.

MiM