Govor akademika prof. dr. Milčka Komelja na prireditvi ob 2. obletnici Rastoče knjige v Semiču 16. novembra 2017
V duhovno zgradbo že lep čas uveljavljene kulturne manifestacije Rastoča knjiga, ki poudarja pomen knjige za Slovence, sodi kot svojevrstna deklica s knjigo tudi Tinca Stegovec, tako z odnosom do knjige kot s svojo izjemno zavezanostjo kulturi, ne le kot odlična likovna ustvarjalka.
Že v šoli je iz učbenikov zavzeto prerisovala podobe slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jih je rada prebirala in nanje gledala s strahospoštovanjem. Na eni svojih osrednjih zgodnjih grafik je na motivu domačih v kuhinji upodobila tudi sestro, odmaknjeno za mizo in zazrto v berilo pred sabo. Grafiko je naslovila Doma in ob njej so gledalci razbirali podobno brezperspektivno vzdušje, kot ga nosi istoimenska Petkovškova slika, a medtem ko na njej in tudi na njeni grafiki drugi ljudje v zamračenem vzdušju strmijo predse, se dekle med branjem v duhu prestavlja v drug, lepši svet, ki jo odrešuje realnih omejenosti, ali pa se izobražuje in si s tem odpira nova pota, ki ji omogočajo vstop vanj.
V življenju so bili umetnici vedno najbližji ljudje, tesno povezani s knjigo, od sestra ali nekdanjega osebnega življenjskega spremljevalca Viljema Heiligerja do življenjskih mentorjev, kakršen je bil dr. Anton Trstenjak; slikarkin odnos do knjige pa je najbolj monumentalno in hkrati pretanjeno razviden iz grafike Knjiga, ki sodi med njena najbolj znamenita dela in velja za njeno najbolj odmevno umetnino, poleg grafike Klic s podobo umetnice, ki išče stik s sočlovekom prek telefonske govorilnice, torej z živo besedo. Beseda, ki lahko opogumlja in odrešuje, pa je najbolj brezčasno zajeta v knjigi.
Na barvni reliefni grafiki leži odprta knjiga med travnimi bilkami, kot odložena na oltar narave, v njej zapisane besede Louisa Evélyja, čigar delo Credo današnjega človeka je umetnica prebirala, njegovo besedilo Molitev modernega človeka pa je celo prevedla, pa se nanašajo na vprašanja Boga, kar nakazuje, da se slikarka prek neposrednega stika z naravo in kulturo sprašuje tudi o položaju človeka v svetu in celotnem stvarstvu. Tak motiv je spontano prirasel iz nje same, ko je knjigo brala v naravi med počitnicami na otoku pri Poreču in se zavedela prepletenosti nature in kulture, ki dopolnjuje naravo, ob tem pa je, kot sama pojasnjuje, pomislila, kako se travne bilke prepletajo v več plasteh, tako kot misli v knjigi.
Bistven za njen ustvarjalni princip je dejstvo, da je motive odkrivala v vsakdanjem življenju, še posebno na svojih poteh, ter v ugledanih prizorih odkrivala spoznanja, opozorila ali napotila, predvsem pa življenjska sporočila; ta je razbirala največ skozi ugledane situacije in dogajanja, ki jih je likovno obdelala, ne da bi jih v osnovi spremenila. V grafiki Knjiga, kjer ne vidimo običajnega človeškega dogajanja, pa se je kot slikarka predmetnosti osredotočila le na zanjo kulten predmet, ki nas nagovarja s skrivnostno besedo, a je zgovoren tudi že sam po sebi. Motiv knjige je zanjo izrazito avtentičen in kot za strastno bralko tako rekoč avtobiografski, a je vendar tudi univerzalen in v zgodovini umetnosti ne osamljen, saj je knjigo, izgubljeno ali odkrito v naravi, najti še tu pa tam v umetnosti. Marjan Pogačnik, o katerem je umetnica pisala, je na primer odkril spominsko knjigo, v kateri je ostal drevesni list, in motiv spremenil v čipkasto grafiko; pesnik Vladimir Nazor nekje piše, kako je na vrtu odkril davno pozabljeno knjigo brez platnic, ki jo je čas konserviral in spremenil v artefakt, ki ga ni bilo več mogoče prelistati, a je iz njenega obličja vendar razbral okamnele aforizme o življenju; knjigo pod drevesi odkrijemo kot gozdno darilo pri Ivanu Lackoviću, sicer pa jo nosijo v rokah tudi nekateri umetničini modeli, med njimi kak ljudski filozof; in knjige, s poudarjeno Meštrovićevo monografijo na vrhu, so na umetničini risbi naložene tudi na mizi njenega ateljeja. Umetnica je priložnostno v knjigah sodelovala tudi kot ilustratorka, knjigo o svojem življenju in delu Bilo je takole; romanje za lepoto pa je napisala tudi sama. In tudi sama je s sporočili, ki jih vtiskuje v svoje delo, videti kot utelešena živa knjiga in kot osebnost, ki se vseskozi zaveda, kakšno moč nosi v sebi slovensko in svetovno književno izročilo.
Vendar njena umetnost ustvarjalno nikakor ne temelji na literarnem pripovedovanju ali opisovanju, marveč na premišljeni likovni kompoziciji, monumentalnosti in hkrati izjemni prefinjenosti, in iz likovnega pristopa je razvidno tudi njeno sporočilo, ki epizodna dogajanja z nepremično uravnovešeno kompozicijo spreminja v trajnost. Več kot značilno je, da je bila umetnici v njeni težnji po uravnoteženosti in harmoniji ter likovni čistosti, jasni formi in barvi, že spočetka blizu renesančna ustvarjalnost; zato ni naključje, da so jo posebno lepo sprejemali v Italiji, kjer je bil pred leti v firenški galeriji Uffizi med izbranimi avtoportretnimi deli razstavljen tudi njen mladostni grafični avtoportret. Ko je iskala svoj pravi izrazni način, pa se je v duhu, kot pravi, sklicevala na dediščino pesnika Prešerna, na njegovo klasičnost, oprto na italijansko oziroma antično izročilo; in se še večkrat sklicevala nanj; v svoji avtobiografiji je ob besedah o nagradi Prešernovega sklada, ki jo je bila prejela, celo zapisala, da je Prešernove verze »recitirala v vseh življenjskih obdobjih ob posebnem dogajanju – po parkih, travnikih, gozdovih in bulvarjih velemest«. Med prisluškovanjem lepoti barv in besednega zvena pa se je rada spominjala pesmi belokranjskega rojaka Otona Župančiča, čigar besede je naglas recitirala tudi v tujini, da bi pokazala, kako zveneč je slovenski jezik.
Ker je bila rojena v učiteljski družini in celo v šoli, je bila s knjigo in učenjem usodno povezana, rekli so jih kar šolska Tinčka, v svojem poliglotskem razvedanju po svetovni kulturi pa je toliko bolj razpoznavala in se zavedela moči domovine in slovenske kulture, ob tem ko je spoznavala svetovno, saj je prebirala svetovne klasike že od zgodnjih otroških let dalje in se počutila zares domače samo med knjigami oziroma v z njimi povezani izbrani duhovni družbi. Kot je zapisala, je ob vsej ljubezni do narave v otroštvu najraje ostajala doma sama s knjigami in v zelo sončnih dneh celo spuščala zastore, da je »zunanjost ne bi motila«. Zato jo v domišljijskih očeh zlahka vidim kot živo utelešenje deklice z rastočo knjigo, sicer pa kot umetnico, katere likovna dela so album življenjskih opažanj in sporočil, iz katerih je videti ustvarjalka velika humanistka, ki se zaveda vrednosti človeka, in s tem tudi same sebe, in si z veliko voljo nenehno pogumno prizadeva do izpopolnitve ali rasti, pri čemer na vse v življenju gleda z vidika večnosti in etičnih meril.
Tinca Stegovec svet neprestano opazuje in se mu čudi ter iz njega modro razbira spoznanja, pri čemer je vidno, da je s svojim delom tudi neke vrste življenjska vzgojiteljica, ki gleda v dogajanju pomenljiva znamenja in iz ugledanih prizorov kot iz življenjske knjige razbira opažanja, na katera nas nevsiljivo, a modro opozarja. V umetnosti pa vidi – kot je razbrati tudi iz njenih besedil – nadvse občutljiv medij, ki človeku privzgaja zavest o človeškem dostojanstvu. Če v kateri, potem v njeni umetnosti »Bog prebiva v razbirajočem uvidevanju modreca«, kot je že pred skoraj 2000 leti o bivališču Boga v človeku v Sekstovih izrekih razmišljal neznani aleksandrijski modrijan. V 12. stoletju, ko so pozorni duhovi v svetu vsepovsod razbirali pomenske povezave, pa je srednjeveški pesnik Alanus ab Insulis oziroma Alain de Lille v latinščini, ki je domača tudi klasično izobraženi umetnici, napisal naslednje, v prevodu Primoža Simonitija takole glaseče se besede: »Sleherna svetá stvaritev / je kot knjiga upodobitev, / dana za zrcalo vsem; / našega življenja, smrti, / stana, dela in obrti / zvesta prispodoba je.« In to v bistvu velja tudi za sodobno, a z brezčasno ponotranjenim pogledom presijano umetnost Tince Stegovec.
Podstavek kipa v ljubljanskem Parku Rastoče knjige vsako leto simbolno zraste za nov verz ali sentenco. Ko je bila lani SAZU naprošena, naj zanj izbere nov primeren verz, ki naj bi ponazarjal ljubezen do slovenske besede, se je v njenem izvršilnem odboru rodila spodbuda, naj bo to enkrat za spremembo verz slovenske pesnice, in tako smo v razredu za umetnosti z glasovanjem izbrali verz Saše Vegri »Še vedno rastem / iz večnih bokov / zdrave zemlje, ki je bil potem zapisan; iz zbirke teh predlogov se mu je letos prav tako pridružil pesničin verz, besede Ifigenije Simonovič (»Ljubim te, kot se zemlja vrti«), zdaj pa se taki ustvarjalni družbi v naboru osebnosti, povezanih z Rastočo knjigo, sicer na drug način, s pričujočo počastitvijo oziroma razstavo, v Beli krajini pridružuje kot avtorica upodobljene in napisane knjige tudi umetnica slikarka.
Ob tem, ko se vse pogosteje seznanjamo z razširjanjem ideje o rastoči knjigi po vsej Sloveniji, o obiskih njenih oznanjevalcev po različnih šolah in drugje, se živo spominjam, kako vznemirljivo sem bil prvič soočen s to zamislijo. Ideja se je pred koncem 20. stoletja porodila pobudnemu in vselej dobrohotnemu Novomeščanu dr. Janezu Gabrijelčiču, ki vedno rad pripoveduje, koliko mu je v življenju pomenila knjiga oziroma knjižnica; zato si je zamislil, naj bi si ob prelomu tisočletja postavili Slovenci večnosten pomnik, ki bi poveličal naš odnos do knjige, na podlagi katere smo Slovenci od Trubarja dalje stali in obstali. Predstavljal si ga je kot »skrinjo narodne zaveze«, utelešeno kot nekakšen arhitekturni tempelj, svetišče ali katedralo, v kateri naj bi bile predstavljene naše temeljne knjige, od rokopisnih Brižinskih spomenikov prek Trubarja (čigar domačijo je naslikala Tinca Stegovec) vse do današnjih najpomembnejših del. Na oboku naj bi svetila dva milijona lučk, ki bi simbolizirale vse Slovence, arhitektura pa bi se lahko tudi dopolnjevala ali rasla. Ko mi je Gabrijelčič to idejo predstavil, sem ga poslušal zelo nezaupljivo, ker se mi je zdela zamisel vse preveč fantastična oziroma že kar utopična. A ne zato, ker bi dvomil o smislu takega spomenika ali o pomenu knjige, ki jo je želel z njim poveličati, ampak zato, ker je predvideval, da moramo kot narod knjige zgraditi arhitekturno tako veličastno stavbo, da jo bo hodil občudovat ves svet; ne glede na denarne možnosti ali nemožnosti za tako stvaritev mu nikakor nisem mogel vzbuditi upanja o kakem novem Plečniku, se pravi svetovati dovolj inventivnega in genialnega arhitekta.
A se je izkazalo, da je bila katedrala, ki si jo je zamislil duhovni oče Rastoče knjige, vsaj zaenkrat uresničena kot v bistvu duhovna, le konceptualna stavba, in da je sezidana ne iz otipljive materije, marveč iz zavesti gorečih pripadnikov te plemenite ideje oziroma iz ljubezni samih ljubiteljev knjig; kot nekakšna simbolna vestalka pa je v materialni obliki kipa utelešena vsaj njena dekliška svečenica. Táko svetišče je dobilo vrsto podružnic, vrsto deklic s knjigo, ob zadnjem srečanju v Novem mestu mi jih je dr. Gabrijelčič naštel kar nekaj, vse do bovške čeče, kar pomeni, da se v znamenju Rastoče knjige in njene deklice širi zavest o duhovni pripadnosti knjigi in s tem kulturi in umetnosti. Ta kulturna zavest, odločilna za našo narodno individualnost, pa se v posameznih slovenskih krajih še posebej opira na ustvarjalno moč njihovih rojakov in rojakinj, kakršna je ob dominantnem Župančiču ali semiškem Lojzetu Krakarju in metliškem Jožetu Dularju tudi z Belo krajino duhovno povezana Tinca Stegovec, slikarka, ki jo ima Bela krajina živo v zavesti, četudi je po svojem rojstvu živela v njej le prav kratek čas, vsega nekaj mesecev; a je danes zato v Metliki kot dragocen del muzejskega bogastva tudi njena stalna grafična zbirka. Sama pa pravi, da čuti do svoje zibelke Bele krajine kar simbolično pripadnost, in je ponosna, da je rojakinja Otona Župančiča.
Tako se v znamenju Rastoče knjige danes vsepovsod širi ali razrašča zavest o knjigi; dobesedno pod kipom fizično raste samo njegov podstavek, kar je simbolno in unikatno. Sam izraz rastoča knjiga, ki je lahko spočetka zbujal tudi pripombe in zadržke, pa je danes že samoumeven, ker smo se mu privadili in nam je sedel v zavest, toliko bolj, ker se spomenik z deklico vsako leto dejansko dvigne. Četudi knjige v resnici ne rastejo kakor rastline ali gobe, jih v gozdu vsakršnega tiska vendarle iščemo, da med njimi odkrijemo prave, in potem z njimi tudi sami rastemo. Tako kot je s knjigo rasla in raste tudi Tinca Stegovec, izjemno kultivirana slikarka, ki jo vse življenje obdaja njen nepogrešljivi repertoar knjig in ki umetnost, posebno poezijo, vselej tudi zelo tankočutno in premišljeno rada komentira. Vsaj občasno pa jo piše tudi sama, prav tako kot pri grafičnem delu navdihnjena s pomenljivimi prizori iz življenja. Z navajanjem pesniških besedil pa komentira celo nekatere svoje predvsem bolj abstraktne umetnine in tudi pot svoje življenjske usode rada primerja s potmi in usodami oseb iz literature, kakršna je Hemingwayev ribiški starec na svojem morju.
Ker se v ugledanih življenjskih prizorih umetnici razkrivajo sentence o življenju, so njene grafike videti kot upodobljene življenjske resnice, pregovori, tipična življenjska stanja ali prebliski pa tudi predvsem poetični utrinki. Na njih – tudi sodeč po izbranih naslovih, ki naj bi usmerjali gledalca – razbiramo prihajanje in odhajanje, neodločnost ali dileme, odnose med ljudmi, ki se razkrivajo v samih položajih in gestah, njihova prizadevanja, strah pred nevarnostmi, nasprotja ali tekmovanja, poglede nazaj in naprej, približevanja in oddaljevanja, ali iskanje sreče, kot je izrecno razvidno z grafike človeških rok na londonski podzemni železnici, med katerimi ena drži knjigo z naslovom How to be happy, in podobno. Iz njenih podob je razvidna človeška samota ali odtujenost, želja po sprostitvi in uživanju harmonične lepote v sredozemskih parkih; pogosti so prizori, ko človek nepričakovano zagleda samega sebe v zrcalu na cesti ali v dvigalu in se po župančičevsko vpraša o svoji resnični podobi; ali pa v cerkvenem preddverju ugleda letak z napisom: Pojdite na samoten kraj, ki ga figura na sliki morda dojame kot višji napotek, usmerjen k svetlobi sonca. Ob taki usmerjenosti pa so podobe vendar tudi večpomenske ali včasih tudi povsem magične in poetične, še posebno ob ustrezni skrivnostni izrabi biserno oziroma mavrično sijočih barv.
V skladu s tem, da vsaj v ozadju takih prikazov in meditativno-liričnih utrinkov vsepovsod tiči idejni preblisk, preoblikovan v splošno spoznanje, so njeni človeški pa tudi živalski liki, ob tem, ko zna biti ustvarjalka izvrstna portretistka, v osnovi posplošeni, shematizirani, ker se nanašajo na človeka nasploh. O medčloveških razmerjih pa pri njej ponekod govorijo tudi samo figuralni segmenti, kot so na primer roke ali noge, o harmoniji med ljudmi pa njihov medsebojni ritem in o človeških poteh stopnišča, cestna križišča ali prepletajoči se železniški tiri, ki jih umetnica spreminja v muzikalno poezijo melodičnih oblik.
Glede na vse to se Tinca Stegovec kot v osnovi figuralna oziroma predmetna ustvarjalka od tipičnih predstavnikov sočasnega poparta razlikuje predvsem po tem, da se ne prepušča pasivnemu prikazovanju potrošniške civilizacije in njene plehke ničevosti, ampak življenje komentira s stališča svojih višjih zrenj, ne da bi postala neprijetna moralistka, ampak je predvsem zelo nežna opazovalka sveta, ki jo mnogo bolj kot življenjski hrup pritegujeta zbranost in tišina. Zato zanjo ni nenavadno, da je dala monografiji svojih del nekako znanstveno zveneč naslov Človek in njegovo okolje. Razmejitve med tematskimi poglavji pa so v njej izoblikovane kot vpogled v umetničino delovno beležnico z njenimi zapisi o načrtovanju grafičnih odtisov, torej kot v nekakšno odprto ustvarjalno knjigo, pomenske namige svojih grafik pa je avtorica pod reprodukcijami slik z lapidarno besedo tudi sama pojasnila.
Slikarkin posvečeni odnos do umetnosti in posebej do knjige je enako kot iz njenih umetnin očiten tudi iz njene avtobiografske knjige. Iz nje je tudi poudarjeno razvidno, kako si je umetnica prizadevala, da bi kot ustvarjalka ne usahnila, tako kot so v svojih službah njeni številni vrstniki, medtem ko se sama s čim takim ni nikoli sprijaznila in je raje skušala vzeti usodo v svoje roke. Pedagoškemu delu se je, tako kot vsemu v življenju, predajala skrajno odgovorno in zato so ji neskrupulozno nalagali vedno nove obremenitve, da se je počutila kot deklica za vse. Čeravno ji ni bilo dano, da bi se posvečala študentom, ki so se odločili za študij likovne ustvarjalnosti ali likovnega pouka, se je tudi srednješolcem in celo osnovnošolcem posvečala s tolikšno vnemo, da so nekateri poznejši slikarji, kot sami priznavajo, prav ob njenem usmerjanju odkrili svoj talent. Ob tem pa je zavestno, brez državne opore, ves čas težila k izpopolnitvi, se izpopolnjevala ter se iz domače ožine podajala na poti v tujino, kjer je v stiku s svetom globoko zajemala svetovljanski zrak kot zanjo vselej sproščujoč impulz za nadaljnje delo. Uspehi na razstavah v tujini so ji omogočili članstvo v Mednarodnem biografskem centru iz Cambridgea in Ameriškem biografskem inštitutu in ob kongresih teh institucij se je v svetovnih mestih zelo rada udeleževala srečanj umetnikov in intelektualcev oziroma piscev, na katerih je tudi sama nastopala in doživljala priznanja, posebej za grafiko Knjiga in tudi za branje svojih pesmi, kar ji je življenjsko pomagalo, ker ji je vlivalo samopotrjevanje, potrebno za krepitev življenjskega poguma in nadaljnjo ustvarjalnost.
Na tej poti se je umetnica spričo življenjskih okoliščin največkrat počutila kot desetnica iz ljudske pesmi; a je ob koncu avtobiografske knjige vendarle morala spoznati, da se je taka njena pot končala, kajti kvaliteta njene ustvarjalnosti, ki so jo prepoznavali vsepovsod, ji je morala prisoditi mesto, ki ji pripada, tudi doma: ne nekje na robu, marveč ob naših najvidnejših grafičnih umetnikih. Zato danes v Tinci Stegovec gledamo nepogrešljivo ustvarjalno osebnost in ne le priložnostne spremljevalke ustvarjalcev, še posebej ne tistih, ki so ji zaradi njene poudarjene resnobnosti, izobrazbe in delavnosti z zbadljivkami grenili življenje že na Akademiji, ker jih je že po izobrazbi in ustvarjalni vztrajnosti največkrat močno prekašala. Njeno nadarjenost in kultiviranost pa so s spoštovanjem prepoznali že akademijski profesorji, tako kot naklonjeni ji Božidar Jakac ali strogi zagrebški profesor Ljubo Babić, ki je med obiskom na ljubljanski likovni akademiji ob pogledu na njena študentska dela dejal, da ne gre za študentko, marveč za samostojno umetniško osebnost.
Ta ustvarjalna zrelost pa ni le izraz umetničine življenjske resnobnosti, saj se zna ustvarjalka prepustiti tudi sproščenosti in vedrini, pri čemer pa ostaja ob veselju do barv dosledno oblikovno stroga. Dognanost njenih grafik še posebej temelji tudi na izjemnem obvladovanju najzahtevnejših grafičnih tehnik. Kako je umetnica v svojem delu vselej skrajno dosledna in stroga predvsem do sebe, potrjuje njena polletna ustvarjalna epizoda pri pariškem profesorju Hayterju, ki si ga je med izpopolnjevanjem izbrala za mentorja, ker je zahteval večjo delavnost kot med Slovenci popularnejši Friedlander. Kot rada pripoveduje, je Hayter njen lirični talent primerjal z japonskim občutenjem in jo v svoji pariški šoli nagovoril, naj se prepusti tudi abstraktnosti, da se bo še laže ustvarjalno sprostila in povsem prisluhnila sami sebi. In ko se je potem v resnici intuitivno prepustila samim oblikam in barvam, njena tovrstna dela niso postala zgolj igra ali golo preizkušanje možnosti barv in oblik, ampak se skoznja jasno razkazuje njeno pristno doživljanje glasbe ali gotskih vitrajev, skratka, njena izrazito poetična osebna narava; in zato so tudi njene tovrstne, bolj abstraktne umetnine docela avtentične, izrazito lirično skrivnostne in nikakor niso rezultat stranpoti, četudi se je umetnica po vrnitvi iz Pariza v skladu s svojimi načeli ponovno vrnila k figuram, ki jih je negovala že v figuraliki nenaklonjenem času, za katerega je pred tem prav tako le sebi sledeči umetnik Zoran Mušič dejal: »Kako težavno je ne utoniti v tem oceanu abstraktne umetnosti.«
Umetnica je bila vseskozi zvesta sebi in svojim pogledom, za merilo pa si je vselej postavljala klasično umetnost in njene največje dosežke. Zaradi afinitete do klasičnega se ji v krajinarskih segmentih poleg geometrizirane arhitekture in vanjo vključenih ornamentalnih detajlov motivno posebno lepo prilega italijanska krajina z jasno atmosfero in geometriziranimi cipresami; a v temelju vendar ostaja pričevalka o sodobnem mestnem okolju in času, v katerem človek o harmoniji pogosto samo sanja ali na svojih poteh beži k sebi, tako da od sebe tudi beži in nenehno potuje. Njene grafične umetnine so videti kot znamenja s takega človeškega potovanja, na katerem umetnica med strmenjem v neznane ljudi, ki jih vidi med hojo po cesti, ko stoji pred cestno zebro ali zaporo na železniški postaji, razmišlja o njihovih neznanih usodah. Zato jih lahko dojemamo tudi kot kažipote na križišču življenja ali kot semaforje, ki s svojo statiko stoje na mestu, a nam kažejo mogoče smeri in pot, ki je pred nami; vznemirijo pa nas tudi z intenzivnimi svetlobnimi kontrasti in očarajo s kristalno harmonijo zaokroženih oblik in sijočih barv. Pri takih aluzijah na človeške dileme pa ne gre samo za intimne odločitve človekovega življenja, ampak umetnica človeške množice ali skupine doživlja tudi kot skupnost, ki ji naklonjeno pripada, saj je v času nastajanja slovenske države kot pobornica slovenske pomladi s podobo vznemirjenih ljudi na ladji označila tudi tedanje viharno zgodovinsko vzdušje, na eni izmed avtoportretnih risb s pogledom, zazrtim v nebo, pa se je postavila med dvojico zbližujočih se pinij, ki naj bi s prepletom vej simbolizirali željo po narodni spravi.
Tinca Stegovec kot precizna in pretanjena mojstrica klasične grafike s svojimi umetniškimi deli in tudi z zapisanimi besedili tako danes v belokranjskem Semiču postaja tudi ambasadorka knjige. Rast njene osebnosti, ki jo uteleša njeno ustvarjalno življenje, je živ dokaz, kako se človeška plemenitost in občutljivost, ki sta ji bili prirojeni, negujeta ob branju izbrane literature, predvsem pa priraščata iz prebiranja same knjige življenja, ki jo dojema kot slikarska pesnica in pisateljica.
Tinca Stegovec je elitna dama naše kulture, ki je rasla s knjigo v roki in je svojo morda najlepšo grafiko tudi izrecno posvetila knjigi: knjigi kot nosilki vsebine in kot častivrednemu predmetu, ki dopolnjuje naravo in je videti, zaobjeta s travo, kot gnezdo, iz katerega je vsestransko nadarjena umetnica po mladostnem omahovanju med literaturo in likovno umetnostjo vzletela med grafike in slikarje, zazrta na zemljo z njenimi ljudmi in pojavi, a poetično lebdeča nad njeno materialno otipljivostjo in grobostjo. Zato ni čudno, da ji je že študentski kolega Jakob Savinšek dejal, da so nekateri ustvarjalni ljudje kot leteče ptice, ki pa si, ko želijo stopiti na tla, zlahka polomijo noge. Italijanski slikar in galerist Giovanni Brambilla je ob pogledu na njena dela o umetnici menil, da lovi svoje ideje med letom. K temu pa naj za konec dodam, da se poduhovljena umetnica, tudi ko je upodabljala vsakdanje ljudi na cestah in drugod, v resnici ni dotikala le zemeljskih tal, ker je kot nezemeljska nimfa vse spotoma ujete ideje izkristalizirala v nepremakljivo zračnost in sijoče lebdečo jasnost.
