Vsi prispevki, ki jih je objavil/a urednik

HAIKUJI MANJE ŽUGMAN

Pred nedavnim je izšla zanimiva mala knjižica haikujev, natančneje senryujev, ki jih je napisala slovenistka, pedagoginja, novinarka in literarna ustvarjalka prof. Manja Žugman.
Naslovnica pesniške zbirke Manje Žugman.

Zbirko izbranih pesmi je avtorica naslovila Naj te ujame. Zajema 35 haikujev, prav toliko pa je tudi barvnih umetniških slik Pomurke, slikarke in pesnice Albine Kragelj iz Radencev. Na koncu že na pogled zelo privlačne knjižice, ki izpovedno prinaša izredno zgoščeno sporočilo, sta spremni besedi napisala pesnik Smiljan Trobiš in literarni kritik Marjan Pungartnik iz Maribora, nazadnje pa je napisana izčrpna beseda o avtorici. Knjigo je izdala in založila založba Primusiz Brežic meseca maja 2018.

Manja Žugman.

Novomeščan in pesnik Smiljan Trobiš v svoji besedi uvodoma poudari razliko med haikuji in senryuji, katere je Manja Žugman dejansko tudi predstavila. Trobiš ugotavlja, da se avtorica osredotoča na dogodke v njej sami, zato imajo njeni senryuji izredno izpovedno moč. »Le kar pride iz srca, se lahko dotakne drugega srca,« je zapisal Trobiš, kjer čustva niso najpomembnejša, ampak gre za presežno, ki je dosegljivo samo na intuitivni ravni. »Čustvena raven v senryujih avtorice Manje Žugman je izrazito hrepenenjsko naravnana, razmišljujoča raven njenega izražanja pa bralca pretrese z neposrednim uvidom v življenje takšno, kakršno je,« je še zapisal Trobiš.
Mariborčan Marjan Pungartnik pa na začetku svoje spremne besede naredi slovnični red. Prepričan je, da haikuji niso moškega, ampak ženskega spola. Tako ostaja prepričan do konca. V haikujih Manje Žugman vidi Pungartnik vpetost ženske v moški svet, kjer se mora avtorica bojevati za svojo »žensko« prepoznavnost. To ji navsezadnje tudi odlično uspeva. »Primarna narava je namreč ženstvo in ne skupek dreves, travnikov, voda itd. Narava je samo metafora za ženstvo«, pojasnjuje Pungartnik. V nadaljevanju pisec spremne besede poglobljeno razmišlja o Manjinih haikujih. Vtis ima, da avtorica izgublja stik s sabo, z ženstvom? Pesnica se ubada s problemom, kako naj iz nadutega in neosebnega sveta pride v svet ženskosti, k sebi, kar pa ji ravno s pisanjem haikujev odlično uspe. Na koncu Pungartnika prevzame krhkost čutenja in videnja haikujev Manje Žugman. V njenem iskanju prepoznavanja naravnih pojavov odkriva drugo gotovost – ljubezen do ljudi, kjer govori o krhkosti in ranljivosti človeka v njegovem notranjem svetu, ne v naravi. »Tisto drhtenje njene notranjosti dela haiku Manje Žugman srcu ljubo,« je še zapisal literarni kritik Marjan Pungartnik.

HAIKUJI MANJE ŽUGMAN

zacvetela si
utrgati mi te ni
sila spomina

*

aprilsko nebo
v ogledalu odseva
barve mavrice

*

pišem voščilo
v daljo potuje pozdrav
naj te ujame

Pripravil: Franci Koncilija

PREGLEDNA RAZSTAVA KIPARJA DRAGA TRŠARJA

V četrtek, 14. junija 2018, so ob 70-letnici delovanja Moderne galerije v Ljubljani odprli pregledno razstavo mogočnega umetnika in akademskega kiparja Draga Tršarja (1927), ki so jo poimenovali Medinstitucionalni projekt, Monument – Drago Tršar. Leta 2017 je Tršar, ki ima za seboj že več kot šest desetletij ustvarjanja, razstavljal v galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost Kranj, letos spomladi pa je razstavljal dela na japonskem papirju v Galeriji Murska Sobota.

Razstava ponuja na ogled več kot 50 del iz javnih in zasebnih zbirk v Sloveniji in tujini, pretežno v bronu in medenini. Dela so nastajala v času od zgodnjih petdesetih let prejšnjega stoletja pa vse do danes. Urednik kataloga je kustos dr. Marko Jenko, ki je pripravil tudi popis Tršarjevega ustvarjalnega opusa.

Drago Tršar.

Akademik Drago Tršar je eden izmed osrednjih kiparjev slovenskega modernizma in inovativnih množičnih figuralnih kompozicij. Njegov umetniški potencial se je kalil ob kiparjih, kot so bili Stojan Batič, Slavko Tihec, Jakob Savinšek in drugi. Sicer pa Drago Tršar izhaja iz ključavničarske družine Pavle in Karla Tršarja s Planine pri Rakeku. Znani kipar je tudi njegov mlajši brat Dušan. Kipar Drago Tršar je prvo likovno izobrazbo prejel v zasebni ljubljanski risarski šoli Franceta Goršeta, nato pa še pri kiparju Borisu Kalinu.

Tršarjev kip Bik.

Drago Tršar je dobitnik domala vseh slovenskih priznanj in nagrad, leta 1999 pa je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Svoja dela je razstavljal v Rodinovem muzeju v Parizu, na Expo v Bruslju, na 29. Beneškem bienalu itd. Dejstvo je, da Tršar ostaja rekorder med avtorji javnih spomenikov s svojim najznamenitejšim Spomenikom revoluciji, postavljenim leta 1975 na Trgu republike v Ljubljani. Spomenik tehta 19 ton, visok pa je 11 metrov.

Razstava Monument – Drago Tršar, ki nagovarja kot razkošen medinstitucionalni poklon umetniku, bo odprta do 30. septembra letos.

(Vir: Delo in Dnevnik)

Besedilo in foto: Franci Koncilija

»SLIKARIJA JE VENDAR NEKAJ LEPEGA…«

S temi besedami je Ivana Kobilca, najpomembnejša slovenska slikarka vseh časov, opredelila svoje poslanstvo in poklic, ki je bil v tistih časih izrazita domena moških. Ta poved namreč izraža resnico, da je slikanje lepa umetnost, ki lahko plemeniti medčloveške odnose, osmišlja kulturo v vseh njenih razsežnostih in osrečuje ljudi, glede smisla življenja pa odpira celo eshatološke razsežnosti.
Avtoportret Ivane Kobilca

RAZSTAVI V LJUBLJANI IN KOSTANJEVICI
V sklopu praznovanja 100. obletnice Narodne galerije v Ljubljani so odprli obsežno pregledno razstavo o življenju in delu slikarke Ivane Kobilce. Častni pokrovitelj slovesnosti, ki obeležujejo stoletnico Narodne galerije, je bil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Odmevno razstavo, ki postaja prepoznavna v Sloveniji in v tujini, so naslovili»Ivana Kobilca (1861–1926): Slikarija je vendar nekaj lepega…«.

Mediji so poročali, da je to prva retrospektivna razstava Ivane Kobilce oziroma njenega opusa v zadnjih štiridesetih letih (1978–2018), novomeška revija Rast (št. 7–8/1993) pa je leta 1983 poročala, da je bila tega leta ob 35-letnici neprekinjenega delovanja Lamutovega likovnega salona v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici v sodelovanju z Narodno galerijo iz Ljubljane odprta razstava Ivane Kobilce in Ferda Vesela, ki jo je pripravil kustos Ferdinand Šerbelj. O dogodku je takrat v reviji Rast pisal predsednik Kulturnega društva Severina Šalija akad. prof. dr. Milček Komelj.Razstavo si je ogledal tudi slovenski slikar Maksim Gaspari.

RETROSPEKTIVA IVANE KOBILCE

Najbolj priljubljena slika Ivane Kobilce “Poletje”.

Razstavo so pripravili v devetih razstavnih dvoranah novega krila galerije, kjer si obiskovalci lahko ogledajo okoli 140 slikarkinih del iz vseh slogovnih obdobij in žanrov, ki so jih izbrali iz več kot 350 evidentiranih del. Razstavo sestavlja dvanajst sklopov, ki raziskujejo razvoj Kobilčinih motivov, kot so: münchenske portretne študije in orientalski motivi, otroški portreti in žanrske podobe, žanrski interier, akt in meščanski portret. Poleg teh slik so predstavljene še okoliščine nastanka alegoričnih podob Pariza, Sarajeva in Berlina in priljubljene slike,kot so Poletje, Kofetarica, Otroci v travi in druge.

ALI SO SLIKE IVANE KOBILCA ZGORELE V GRADU RUPERČ VRH?

Grad Ruperč vrh pred vojno.

Omeniti je potrebno, da je na razstavi veliko slik Ivane Kobilca iz zasebnih zbirk, ki so širši javnosti malo znane, a so jih lastniki z veseljem dovolili razstaviti v Narodni galeriji. Po izjavi Novomeščana in zgodovinarja dr. Stanka Grande pa pri tem ostaja nerazjasnjeno vprašanje usode okoli desetih (10) slik Ivane Kobilca na nekdanjem gradu Ruperč vrh nad Stransko vasjo pri Novem mestu, ki so bile v lasti plemiških družin Stare in Fabjan. Med drugo svetovno vojno so partizani v letih 1942 in 1943 uresničevali načrtno akcijo požiganja dolenjskih gradov. Tako so po podatkih Wikipedije 6. aprila 1943 zažgali tudi grad Ruperč vrh, domnevno s slikami Ivane Kobilce vred… Graščaka Fabjana, ki je bil po izobrazbi geodet, pa so skupaj z ostalimi sedemnajstimi domačini jeseni 1943 partizani ustrelili v breznu pri Mihovici na Gorjancih.

DODANA VREDNOST RAZSTAVE SO TUDI DELA DRUGIH SLOVENSKIH REALISTOV
V sklopu razstavljenih 140 del iz vseh slogovnih obdobij so vključena tudi pomembna dela drugih slovenskih mojstrov realistov njene dobe, kot so Jurij Šubic, Anton Ažbe, Jožef Petkovšek in Ferdo Vesel. S tem je razstava dobila poseben pomen, saj si obiskovalci zlahka predstavljajo, kako enkratni umetniki so bili naši rojaki. Vse razstavljene umetnine odsevajo Kobilčino ustvarjalno moč in raznolike vplive evropskih umetnostnih centrov, zato si je razstavo najbolj priljubljene slovenske slikarke vredno ogledati. Razstava, ki sta jo postavila avtorja Mateja Krapež in Jure Mikuž, bo odprta vse do 10. februarja 2019.

Ob izhodu iz razstavnih prostorov je razstavljenih tudi nekaj zanimivih osebnih stvari slikarke Ivane Kobilca, še najbolj pa njen zapis:
»Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno sonca. Ni mi žal

(Vir: Vabilo, Delo, Dnevnik, Večer)

Besedilo in foto: Franci Koncilija

Stritarjeva nagrada Diani Pungeršič

Stritarjevo nagrado 2018, nagrado Društva slovenskih pisateljev za mladega literarnega kritika oziroma kritičarko, so na sklepni prireditvi letošnjega 15. festivala Pranger podelili Diani Pungeršič.

Nagrada je namenjena mladim, obetavnim kritiških avtoricam in avtorjem, ki s svojim pisanjem in poglobljenem ocenjevanjem literarnih del pomembno sooblikujejo naš literarni prostor. Razmišljujočim mladim osebam je Stritarjeva nagrada strokovna potrditev in spodbuda, da s to dejavnostjo nadaljujejo.

Komisija v sestavi: Vlado Motnikar, Katja Klopčič Lavrenčič ter Maja Šučur je podala naslednjo utemeljitev:

»Razgledanost po sodobni slovenski in evropski književnosti, spoštljiv pristop do obravnavanih besedil, pronicljiva interpretacija, prepričljiva argumentacija in tisto, morda najmanj oprijemljivo – dober uvid. Obravnavanih del pri tem ne sili v prokrustovo posteljo vnaprejšnjih opredelitev, ampak se brez težav vživlja v posamezne poetike, odkriva njihovo notranje življenje in znotraj njih opozarja na njihove dobre in slabe strani, vse to pa prepričljivo umešča v širši avtorski in družbeni kontekst. Člani žirije soglasno ugotavljamo, da delo Diane Pungeršič v zadnjih letih med mladimi slovenskimi kritiki vidno izstopa.«

Diana Pungeršič. (Foto: Amadeja Smrekar)

Diana Pungeršič (1984), slovenistka, slovakistka in sociologinja kulture, na literarno kritiškem področju deluje že več let, svojo povezanost s književnostjo dokazuje tudi s prevajalskim delom, med katerimi velja izpostaviti roman Daniele Kapitanove Samko Tale – Knjiga o britofu, za katerega je predlani prejela nagrado za mladega prevajalca oziroma prevajalko. Poleg kritik piše tudi spremna besedila in vodi pogovore z literarnimi ustvarjalkami in ustvarjalci. V Mestni knjižnici Izola vodi bralni klub Kira knjiga.

Diana Pungeršič je Dolenjka, doma iz Bele Cerkve, zdaj živi na Primorskem. Obiskovala je Gimnazijo Novo mesto in nekateri profesorji – tudi člani našega društva – se je gotovo še spominjajo iz šolskih klopi.

In kako je Diana Pungeršič povezana s Kulturnim društvom Severina Šalija? V knjigo V kamen vklesano avtorice Marije Marinke Miklič, ki jo je lani izdalo KDSŠ, je napisala vsebinsko poglobljeno uvodno spremno besedo, v kateri med drugim ugotavlja, da je knjiga V kamen vklesano nekakšna vestalka spomina, ki s vsako zgodbo razpiha spominsko žerjavico in neti ogenj, zgodbam in osebam vrača življenje in razodeva snovno in duhovno kulturo Dolenjske.

M. M. M.

Vrnitev Bienala slovenske grafike

Z odprtjem razstave Najmlajša originalna grafika v galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu se je v našo kulturno zavest vrnilo eno najpomembnejših in vrhunskih kulturnih prizadevanj, kar jih je dolenjska metropola v povojnem času premogla na likovnem področju. Razstava namreč po dvanajstih letih, kolikor jih je minilo od zadnjega Bienala slovenske grafike Otočec – Novo mesto, obuja to žlahtno tradicijo, ne sicer v njenem nekdanjem razponu in vsebinski pestrosti, a vendarle vrača Novo mesto na slovenski kulturni zemljevid kot osrednjo točko prikaza sodobnih grafičnih prizadevanj slovenskih grafičnih ustvarjalcev.
Profesorji z nagrajenci. (Foto: F. Koncilija)

Razstava v Dolenjski galeriji ponuja vse do konca septembra na ogled izbrana dela iz grafične zbirke ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Predstavlja se šestnajst ustvarjalcev: Zala Božič, Robert Brok, Stevan Čukalac, Anita Indihar Dimic, Betina Habjanič, Natalija Juhart, Alja Košar, Maria Karnar Lemesheva, Albert Janez Novak, Eva Novak, Petja Novak, Ana Pečnik, Andrej Praznik, Peter Stegu, Lina Steiner in Sandra Vaupotič. Ob razstavi je izšel tudi bogat katalog.

Akademik prof. dr. Milček Komelj in prof. mag. Branko Suhy na otvoritvi razstave. (Foto: F. Koncilija)

Kot v svojih zapisih v katalogu poudarjata predsednik bienala prof. mag. Branko Suhy in akademik prof. dr. Milček Komelj, razstavljeni grafični listi predstavljajo tista ustvarjalna prizadevanja slovenskih umetnikov, ki nadaljujejo bogato tradicijo tako imenovane ljubljanske grafične šole, temelječi predvsem na zahtevnem delu na grafični matrici namesto na sicer že splošno razširjenem delu s kolaži in računalniško grafiko. V teh prizadevanjih je imelo in še ima pomembno vlogo prav pedagoško delo prof. Branka Suhyja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, pri predstavljanju umetniških dosežkov javnosti pa novomeški bienale slovenske grafike. “V današnjem času, ko se je široko pojmovanje grafike z neomejenim številom odtisov ponovno razširilo, si profesor Suhy kot varuh izročila izrecno prizadeva, da bi grafika, uresničena v klasičnih tehnikah visokega in globokega ter ploskega tiska, pri nas obstala in bi se staro znanje ne izgubilo,” je zapisal dr. Komelj.

Na slovesni otvoritvi je zbrane obiskovalce pozdravila direktorica Dolenjskega muzeja Jasna Dokl Osolnik, razstavo sta predstavila predsednik bienala prof. mag. Branko Suhy in akademik prof. dr. Milček Komelj (preberi govor), nagovorila pa jih je dekanja Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani izr. Prof. mag. Lucija Močnik Ramovš.

MiM

Koncert pred poletjem

Pihlani orkester Krka. (Foto: splet)

V petek zvečer, 15. junija 2018, je bil v veliki dvorani Kulturnega centra Janeza Trdine v Novem mestu koncert Pred poletjem Pihalnega orkestra Krka, ki ga že vrsto let uspešno vodi dirigent Matevž Novak. Mladi glasbeniki so skoraj poldrugo uro igrali skladbe Philipa Sparka, Alfreda Reeda, Naohira Iwaia in priljubljenega domačega skladatelja Tomaža Habeta. Odličen je bil tudi solist,  trobentač Jošt Rudman.

Pihalni orkester Krka je bil ustanovljen že davnega leta 1957 z imenom Pihalna godba Straža. Takrat je imel 25 članov. Današnji Pihalni orkester Krka pa  sestavljajo številni mladi nadarjeni glasbeniki, ki so prepoznavni na slovenski in mednarodni ravni. Orkester se redno udeležuje državnih in mednarodnih tekmovanj in festivalov, na katerih je že prejel številna priznanja in nagrade. Tako je Pihalni orkester Krka pomemben promotor slovenske glasbene in kulturne dediščine. Petkov koncert je bil začetek pomembnih nastopov doma in v tujini. Tako bodo julija nastopili na poletnem festivalu (Summer festival) v Innsbrucku v Avstriji, septembra in oktobra v Belgiji. Na domačih odrih bodo oktobra nastopili v Velenju, 22.  decembrapa bo tako kot vsako leto novoletni koncert v KC Janeza Trdine.

Takšnih uspehov brez izdatne in velikodušne finančne podpore tovarne zdravil Krka, ki je generalna pokroviteljica vseh nastopov, gotovo ne bi zmogli. Petkov večer so finančno podprli tudi MO Novo mesto, Občina Straža in Ministrstvo za kulturo RS.

Pripravil:  Franci  Koncilija

Zmaj vseh zmajev

Na Ljubljanskem gradu je na ogled razstava o zmaju in zmajih, poimenovana Zmaj vseh zmajev. Zanimiva je tako za mlade kot malo manj mlade obiskovalce. Središče razstavnega prostora krasi podoba zmaja, ki ga je iz žice oblikovala umetnica Tea Curk Sorta.

Razstavni panoji poučujejo obiskovalca, od kod prihaja beseda zmaj, od kod izvirajo zmaji, kaj zmaj simbolizira, kako so ga v svojih stvaritvah upodabljali najrazličnejši umetniki, kje se podoba zmaja pojavlja in kako ga razumevajo najrazličnejše kulture.

Kot zanimivost velja omeniti, da je beseda zmaj praslovanskega izvora. Izhajala naj bi iz imena zmij; to naj bi bila kača moškega spola. Šele od 19. stoletja naprej naj bi se uporabljala beseda zmaj. Ob tem velja izpostaviti še druga zanimiva slovenska poimenovanja zmaja, kot so: drag, lintver, premog, smok, zmak …

Obiskovalec lahko tod izve, da so za Slovenijo značilni različni zmaji s prav tako različnimi dejanji. Obstajali naj bi eno-ali večglavi zmaji. Ljudje so jih velikokrat povezovali z deževjem, nevihtami, poplavami in potresi. Na slovenskih tleh so razširjene številne pripovedi, ki naj bi zmaje povezovale s svetišči in pokopališči. Že iz prazgodovinske in rimske dobe je znano, da naj bi zmaji varovali svete prostore, mrtve duše pa spremljali v onostranstvo.

Prišlek si lahko v razstavnem prostoru ogleda in prebere tudi mnoge privlačne pripovedi o zmajih na Slovenskem. Kot zanimivost velja omeniti zgodbo z naslovom Zmajeva kri. Pripoveduje o tem, da naj bi v Zasavju našli stare okamnele sledi zmajske krvi. Poimenovali so jo Premogova kri, saj naj bi bila beseda premog nekoč označevala zmaja. V resnici pa je bila ta okamnela zmajeva kri antracit oziroma kamnina, danes poimenovana premog. Tovrstnih zgodb je še veliko, a naj za bodočega obiskovalca ostanejo zavite v skrivnosti, ki pripovedujejo o zmajevih mladičih, zmajevem gnezdu, koži in podobno.

Razstava se osredotoča tudi na zmajevo mesto v prestolnici. Zmajeva pot se lahko začne na Gornjem trgu in konča z odkrivanjem tematike v Slovenskem etnografskem muzeju. Zmaj se pojavlja na stebrih, pogleduje z vrha grajskega stolpa, njegova podoba krasi zunanja pročelja zgradb, nas pozdravlja z Zmajskega mostu. Slednjega varujejo štirje mogočni zmaji, narejeni iz bakra. K sebi privabljajo mnoge turiste, ki se pred njimi nastavljajo fotografskim aparatom.

In ne nazadnje kdo ne pozna znamenite grozljivke Drakula, ki je nastala po knjižni predlogi irskega pisca Bram Stokerja? Da, navdih zanjo naj bi bil prav Zmajev red iz 15. stoletja, ki je skrbel za stabilnost razmer na evropskih tleh in čigar uspešen vladar je bil tudi romunski vojskovodja Vlad III., ki je svojemu imenu dodal naziv dracul (Vlad III. Drakul), kar v romunskem jeziku pomeni zmaj ali hudič.

Razstava, ki jo spremlja bogat spremljevalni program, bo ljubiteljem zmajev na ogled do 18. novembra 2018.

Manja Žugman

Najzaložnica in najknjogotržec

Na 16. kongresu slovenskih založnikov, ki je potekal konec prvega junijskega tedna na Bledu, je naziv založnice leta pripadel Neli Malečkar, urednici izvirnega leposlovja za odrasle pri založbi Mladinska knjiga, za najboljšega knjigotržca pa so razglasili direktorja knjigotrštva Buča Sama Vadnova.

Nela Malečkar.

Kot piše v utemeljitvi nagrade, so pisatelji in njihove knjige pri Neli Malečkar res v dobrih rokah. Ni veliko urednikov, ki bi poleg samoumevne načitanosti, širine in razgledanosti premogli tudi njeno kondicijo in disciplino. Vse to se odraža v zbirkah Prvenci in Nova slovenska knjiga, ki ju poleg vsebinske vrhunskosti odlikuje in zaokrožuje tudi oblikovna prefinjenost. Poleg tega si je zamislila in dosledno izpeljala vrsto enkratnih knjižnih projektov, med njimi album s trojico Kosovel – Gregorčič – Trubar ter zbirko Spomini in izpovedi. Tako je vse to razvila in zaokrožila v impozantno knjižnico velikanov slovenstva, še preberemo v utemeljitvi.

Samo Vadnav pa zastopa večinoma družboslovne in humanistične založbe. Njegovi ciljni bralci so izobraženci, intelektualci, ki so zahtevni naslovniki. Zato je, kot piše v utemeljitvi, za knjigo v vseh pogledih hudih časih pomembno opozoriti na knjigotržca in njegovo odlično delo s kupci, pri organizaciji dogodkov in promociji knjig.

(Vir: Delo)

Pripravil: Franci Koncilija