Vsi prispevki, ki jih je objavil/a urednik

Razstava Ivan Cankar … in njegova pravica

V prvem preddverju Cankarjeva doma je od 15. januarja 2018 na ogled razstava, ki obiskovalcu daje vpogled v ustvarjanje velikega slovenskega literata Ivana Cankarja. V Cankarjevem letu (letos namreč mineva 100 let od njegove smrti) se bo zvrstilo še veliko dogodkov, ki bodo osvetlili pogled na življenje in delo slovenskega modernista.

Hlapec Jernej in njegova pravica je povest, ki jo je Cankar napisal leta 1907. Zgodba pripoveduje o hlapcu Jerneju, ki je dobrih štirideset let služil svoj vsakdanji kruh z delom na domačiji, katere lastnik je bil gospod Sitar. Ko se je ta poslovil od življenja, je hlapec Jernej menil, da bo pripadla posest njemu, vendar pa jo je podedoval Sitarjev najstarejši sin, ki pa nikoli ni vlagal svojih moči v kmetijo. Hlapec Jernej se tako odpravi po svetu iskat pravico, a je ne najde. Odloči se, da bo zažgal Sitarjevo domačijo. Na pogorišče prihitijo tudi okoličani, ki Jerneja vržejo v ogenj, v katerem zgori. Ogenj se razplamti v rdeč plamen, ki simbolizira revolucijo tako v družbenem sistemu kakor tudi v miselnosti ljudi.

Razstava prikazuje štirinajst postaj Jernejevega križevega pota. Na razstavnem panoju lahko preberemo, da so izbrani odlomki iz Hlapca Jerneja po postavitvi študentov UL ALUO večinoma v verzih, s čimer želijo avtorji »poudariti poetično naravo znamenitega teksta, ga likovno aktualizirati in poudariti kompozicijsko načelo, ki uravnava Cankarjevo besedilo v celoti …«. Tokratna variacija v likovni podobi ohranja temeljno sporočilo umetnine; to je krivica v vseh svojih razsežnostih.

Vsebinski koncept razstave sta pripravila izr. prof. dr. Primož Vitez (UL FF) in prof. Boštjan Botas Kenda (UL ALUO). Likovni koncept razstave so zasnovali študenti UL ALUO.

Razstava bo odprta še do 5. marca 2018.

Manja Žugman

Nova knjiga o gradu Otočec

Da ima kultura v Krki prav posebno mesto in da imajo do nje spoštljiv odnos, ne potrjuje le podpora različnim kulturnim dejavnostim v lokalnem okolju in širše, ampak tudi lastna knjižna zbirka, ki je letos bogatejša še za eno, že šesto knjigo.

Dosedanjim knjigam je Krka ob slovenskem kulturnem prazniku pridružila še delo izpod peresa priznanega umetnostnega zgodovinarja in proučevalca slovenskih gradov dr. Ivana Stoparja z naslovom Otočec – biser na zeleni Krki.

Dr. Stopar na podlagi poglobljenega raziskovanja grad Otočec predstavi z različnih perspektiv. Posebej se je posvetil zgodovinskim dejstvom in arhitekturnim posebnostim gradu skozi čas. Delo je obogatil s predstavitvijo plemičev in plemkinj, ki so s svojim bivanjem na tem edinstvenem slovenskem vodnem gradu snovali podobo srednjeveškega gradu in odsevali utrip tedanje družbe. To daje gradu Otočec, ki je v sodobnem času zaživel kot kulturni spomenik državnega pomena in kot protokolarni objekt, predvsem pa kot eden najprivlačnejših hotelov v Sloveniji, dragocen romantični pridih. Kot pravi avtor, mu je grad Otočec posebej blizu tudi zato, ker je bil to prvi grad, s katerim se je srečal v svojih mladeniških letih, ko je obiskoval gimnazijo v Novem mestu.

Ker je ohranjanje slovenske kulturne dediščine, še posebej pa skrb za lokalno okolje, pomemben del Krkinega trajnostnega razvoja, so tokrat k sodelovanju pri nastajanju nove knjige povabili še nekaj strokovnjakov iz domačega okolja. Tako je predgovor (preberi) prispeval umetnostni zgodovinar akademik dr. Milček Komelj, katerega korenine so tesno vpete v Novo mesto, obenem pa je izvrsten poznavalec znanstvenega dela dr. Stoparja pa tudi gradu Otočec. Uredniško delo so zaupali umetnostnemu zgodovinarju Iztoku Hotku. Priznani fotograf Borut Peterlin, ki je v objektiv mojstrsko ulovil podobo današnjega gradu, in oblikovalec Jurij Kocuvan pa sta v knjižnem delu srednjeveškemu gradu vdahnila pridih modernosti.

Na predstavitvi se je o delu dr. Stoparja in knjigi o gradu Otočec z dr. Milčkom Komeljem in Iztokom Hotkom pogovarjal dolgoletni novinar Dolenjskega lista Andrej Bartelj, ki je tudi sam ljubitelj in poznavalec gradu Otočec.

Knjiga je namenjena predvsem poslovnim partnerjem pa tudi gostom gradu Otočec, zato so poleg slovenske pripravili še angleško in rusko različico. Njena izdaja in predstavitev ob kulturnem prazniku je še ena potrditev, da se v podjetju zavedajo pomena kulture kot enega ključnih temeljev družbenega razvoja.

Jantarjeve sledi v kamnu

Na slovenski kulturni praznik v četrtek, 8. februarja 2018, je bila ob 18. uri v Hotelu Center na Glavnem trgu otvoritev razstave Jantarjeve sledi v kamnu, ki jo je pripravilo Društvo likovnih ustvarjalcev v kamnu iz Novega mesta ob zaključku jantarjevega leta v Mestni občini Novo mesto.  Zanimive razstave z bogatim kulturnim programom se je udeležilo okoli 60 ljudi.

Pesnik Smiljan Trobiš ter kiparja Jožica in Rudi Škof.

Za uvod otvoritvene slovesnosti je pesnik Smiljan Trobiš prebral Prešernovo pesem Pevcu, predsednik društva Stane Jakopin pa je povedal, da ima vsak kamen srce, dušo in neko svojo zgodbo, zato ni čudno, da se predstavljene skulpture iz kamna in jantarja med seboj lepo dopolnjujejo. Ustvarjalci se zavedajo, da so del narave in tako na poseben način povezani tudi z jantarjem in kamnom. Umetnostni zgodovinar Jožef Matijevič je povedal, da gre na razstavi za avtorske stvaritve, ki izhajajo iz razumskega in čustvenega doživljanja individualne likovne kreacije v odkritem in poštenem odnosu do okolja. Matijevič je še poudaril, da je lepota, ujeta v kamnu, nadnaravna, jantar pa pri tem greje srce. Drugače povedano, na razstavi Jantarjeve sledi v kamnu gre za čudovito povezanost duha in lepote. Kulturni program je z mojstrskim igranjem na orglice popestril Oto Nemanič, član ansambla Preloški muzikanti iz Bele krajine.

Franci  Koncilija

Hotel Center odpira vrata kulturi

Voditeljica večera Enja Grabrijan ter gosta Igor Likar in Vladimir Kovačič. (Foto: Natalija Petakovič)

V dvorani Hotela Center v Novem mestu so v soboto zvečer, 10. 2. 2018, v počastitev slovenskega kulturnega praznika pripravili zanimiv kulturni dogodek. Organizirala sta ga Hotel Center in Kulturno društvo Taus teater pod pokroviteljstvom Mestne občine Novo mesto.

Gosta literarno-glasbenega večera sta bila vsestranska umetnika Igor Likar in Vladimir Kovačič. Igor Likar je pesnik, scenarist, dramaturg, režiser in programski vodja rastočega projekta Slovenska pisateljska pot, Vladimir Kovačič pa violončelist, profesor čela in pisatelj.  V uri in pol sta pred približno dvajsetimi poslušalci prepletala besede in glasbo, da so besede zazvenele, kot bi dejal letošnji Prešernov nagrajenec Boris A. Novak, in glasba spregovorila. Igor Likar je bral pesmi iz svojih petih zbirk, zlasti iz zadnje V ptici na tleh, in odlomke iz še neobjavljenega romana Sojenje črnemu klovnu. Vladimir Kovačič je bral odlomke iz še neobjavljenega romana Pohabljenost ter na violončelu izvajal odlomke iz Bachovih suit. Program je povezovala Enja Grabrijan.

Sobotni večer je bil prvi od načrtovanih kulturnih dogodkov v Hotelu Center v sodelovanju naštetih organizatorjev. S prireditvami v hotelu želijo popestriti in obogatiti dogajanje v mestnem jedru. Obiskovalci dogodka so uživali v poslušanju umetniških besedil in glasbe, saj prevečkrat le govorimo o umetnosti, namesto da bi ji prisluhnili.

Suzana Krvavica

Drugo srečanje v klubu KDSŠ

V petek, 2. februarja 2018, se je ob 17. uri v okrepčevalnici gostišča Na trgu začelo že drugo srečanje v klubu KDSŠ. Udeležba je bila zaradi močnega sneženja precej pičla, vendar so se vsi prisotni kljub slabemu vremenu po uri in pol dolgem pogovoru razšli z zadovoljstvom in enotnim mnenjem, da je druženje v klubu koristno in prijetno, ne glede na okoliščine.

Po uvodnem pozdravu Francija Koncilije, ko je udeležence provokativno spraševal, zakaj se srečujemo in kaj sploh počnemo tukaj v klubu, je za iztočnico prebral misel ameriške pisateljice Marry Ann Shafer, ki je zapisala, da iskrena ljubezen do kulture v vsej njeni razsežnosti lahko premaga sleherno oviro, ki si jo je človek kdaj postavil na pot. Koncilija je še dodal, da v življenju niso pomembni ljudje, ki nam želijo srečo, ampak tisti, ki nas osrečujejo.

Nadaljeval je Janko Goleš, ki je v duhu evropskega leta kulturne dediščine predstavil pomen projekta Po poteh dediščine kot priročnik za načrtovanje trajnostnega razvoja in turizma z vključevanjem naravne in kulturne dediščine. Menil je, da ima ta projekt izjemno vrednost za lokalne skupnosti in da bo dobro, če ga bodo odgovorni spet oživili.

Profesorica Suzana Krvavica je najprej vse prisotne opozorila na zanimivo knjigo Prelivi slik, besed in oblik našega člana in pesnika Smiljana Trobiša. To je zbirka pesmi, ki jih je Trobiš napisal ob likovnih delih. Suzana Krvavica je na novomeški gimnaziji zadolžena za izvajanje kulturnih dejavnosti in je prisotnim spregovorila o filmu Družina, ki ga je režiral nekdanji gimnazijec Rok Biček. Film so si ogledali vsi gimnazijci in ga po pogovoru z režiserjem sprejeli z navdušenjem. Film prikazuje težko življenje družine Rajk, v povezavi z Območnim združenjem Rdečega križa Novo mesto pa ob predvajanju filma poteka tudi humanitarna akcija Pomagajmo družini Rajk.

Franci Koncilija

KRITIKA IN NEZAVEDNO

Leta 2000 sem izdala zbirko kratkih zgodb Igra za deset prstov, v kateri je bila med drugimi objavljena zgodba Čeveljci. Dogaja se v frizerskem salonu, glavni »junaki« pa so rdeči čeveljci, ki so na nek način simbol ženske svobode in upornosti. Čez nekaj mesecev je bila v Mladini objavljena kritika te knjige; no, ne knjige, mladi kritik (ker je kmalu potem umrl, ne bom zapisala njegovega imena) se je besno spravil samo na to zgodbo. Niso mu bila všeč imena protagonistk, predvsem pa ne pripoved o čeveljcih. Naj sem še tako razmišljala, kaj sem naredila narobe, tega nisem mogla ugotoviti. Kritika me je potrla, zlasti zato, ker se mi je zdela krivična in ker nerazumnega besa nisem razumela.

Leta 2003, torej tri leta po tisku moje zgodbe, je Založba Eno izdala slovenski prevod Clarisse Pinkole Estés Ženske, ki tečejo z volkovi. Clarissa je večkrat nagrajena pesnica, diplomirana psihologinja, jungovska psihoanalitičarka in cantadora, varuhinja starih zgodb. Če prebereš to knjigo, se ti med drugim odprejo ozadja oz. globine pravljic in pripovedk, mitov in arhetipov. Zgodba o Sinjebradcu je pripoved o ugrabitelju, temnem moškem, ki naseljuje psiho vseh žensk, naravnem plenilcu, Vasilisa predaja spoznanje, da večina stvari ni taka, kot se kaže, saj Jaga baba opozarja na opazovanje moči nezavednega, Grdi raček ima v središču motiv izobčenca itd …
Na strani 201 je objavljeno poglavje Rdeči čeveljci. Tu ni dovolj prostora, da bi obnovila vse plati te storije, bistvo je, da si deklica sama sešije rdeče čeveljce in odpleše. Je ustvarjalnega duha in se trudi. Prej brez pogledov levo in desno, z upognjeno glavo, sledi poti. Čevlji so pobeg iz bosega/suženjskega položaja. Rdeča barva nakazuje, da bo proces poln utripajočega življenja, vendar bo zahteval žrtev.

Ozadje motiva se je torej odstrlo, gospodov vzrok za bes pa je še vedno ostal nepojasnjen.

Čez kakšno leto sem izvedela, da ima težko, neozdravljivo bolezen, da ima ženo – tujko in da je privezan na invalidski voziček. Popolnoma je bil odvisen od lepe Poljakinje.
Čez nekaj časa me je prijateljica, ki ga je cenila, povabila, da greva k njemu na obisk. Pa sem šla. Pripetljaja nisem omenila, samo pri predstavitvi sem rekla: »Saj se poznava …« Pa sva se res? Je slutil zakaj moj nekoliki šaljivi poudarek na čeveljcih? Sem jaz vedela, da mu mora mlada žena pomagati pri najbolj osnovnih življenjskih potrebah?

Ko sem kasneje doživela kakšen neumen zapis, se me ni več dotaknil. Ker profesionalne kritike skoraj ni več, jo pišejo največkrat neuke kokoši. Neka madam se je zgražala o izrezovanju ene sličice iz celuloidnega traku filma (dogaja se leta 1958). »Kakšno filmsko vzgojo so pa imeli!« je zapisala. Tu ni nič nezavednega, tu je samo ignoranca.

Za konec: Berite Ženske, ki plešejo z volkovi, če jih še niste. Izvedeli boste marsikaj tudi o sebi.

Barica Smole

Najti človeka v sebi

Ob pesniški zbirki Smiljana Trobiša: Prelivi slik, besed in oblik (Pesmi ob likovnih delih), 2018

Pripravila: Manja Žugman

Pred kratkim mi je pesnik Smiljan Trobiš poslal novoizšlo pesniško zbirko. Kot zmeraj sem bila tudi tokrat vesela novih pesniških vrstic, katerih ustvarjalni navdih so bile pesniku mnoge likovne stvaritve slovenskih umetnikov, ki so se več let družili v obliki likovnih kolonij. In pričujoča knjižica mi je bila v poseben izziv, saj se ima človek zaradi nekoliko drugače umerjenega delovnega vsakdana malokrat priložnost družiti z večimi umetniki hkrati ter tako plemeniti svojega duha.

Pesnik je namreč podaril svoje verze mnogim raznolikim ustvarjalcem, ki imajo za svoje delovno orodje čopič, les, kovino, kamen in še kaj. Vsi so si pri tem zelo različni, hkrati pa se s svojo mnogoterostjo združujejo v enovitem velikem umetniškem poslanstvu; to je ustvarjanju umetniških podob, s katerimi in skozi katere premagujejo mnoge življenjske ovire in tegobe, optimistično zrejo v prihodnost, se kot umetniki individuumi duhovno dvigajo nad pustim in okorelim življenjskim vsakdanom ter ga z distance opazujejo, gnetejo in oblikujejo. S svojo modrino ne izrekajo sodb, temveč spreminjajo realnost v drugačno podobo, v umetniško stvaritev. Z njo iščejo pesem, prižigajo luč in iz starega rojevajo novo, ki po Trobiševih besedah tudi na novo naj zažari (v: Iščem barvo, 8). Zbirko prepevajo bogate vidne in slušne podobe. Iz nje veje ubrano sozvočje besed in slik, hladnih in toplih barv, ki bralca in opazovalca popeljejo v sanjarjenje, čudenje in občudovanje. Svarijo pred vseobkrožajočim se opojnim materializmom, z nanj vsakdanjo osredotočenostjo posameznika, za katerega bi pesnik dejal, da je raztreščen v stvareh (Prelivi, 16). Trobiš s skrbno izbranimi besedami ustvarja pesniške podobe, skozi katere izpoje vse, kar človeku leži na duši. Barve naravnost čakajo, da izpovedo umetnikovo razumevanje sveta in da izpojejo vse tisto, kar boli. S pogostimi antitezami, vijuganjem med upom in obupom, med črnim in belim, sijajem in trepetom s prvoosebno množinsko obliko nagovarja tako sebe kakor bralca h končnemu spoznanju, da je rešitev vendarle najti; to je sprijazniti se s cikličnostjo naše biti, ki se kot feniks iz pepela vedno znova rojeva, vznika, vstaja, prevladujočo se disharmonijo vedno znova in znova (pre)oblikuje v harmonijo danega. Pri tem v ospredje postavlja pot, ki da je že cilj. Lepša je kot cilj (v: V neskončni modrini, 38) ter antigonsko vodi k fizičnem zlomu in moralni zmagi.

Samo želimo lahko, da bi tako čutili in za(ob)čutili tudi ljubitelji umetniškega izraza, katerega vplivna moč tako gotovo zveni, da se ob njem vsa trdota sveta razblini in spremeni … (v: Prelivi, 11). Zatorej dovolite si okusiti pričujoč nabor bogate umetniške bere ter znova odkrijte in najdite človeka v sebi in v svojem koncu nov začetek.

GIMNAZIJCI ZA ZAPRTIMI VRATI

Gledališka skupina Goga Gimnazije Novo mesto nadaljuje s tradicijo uprizarjanja kakovostnih predstav, saj je v četrtek, 1. februarja 2018, na odru Kulturnega centra Janeza Trdine premierno odigrala kultno dramo Jeana-Paula Sartra Zaprta vrata. V dveh dopoldanskih ponovitvah so se gogovci predstavili dijakom, večerna predstava pa je bila namenjena someščanom in drugim obiskovalcem..

Mija Jarc, Tara Štraus in Jaka Kunej.

 Scenarij za Zaprta vrata novomeških gimnazijcev je priredila Ana Čuk, dijakinja 4. letnika, ki je poleg Tare Štraus Duvnjak in ob idejah celotne ekipe ustvarjalcev predstave prevzela tudi režijsko vlogo. Priredba besedila je nastajala skozi poletje, intenzivne vaje pa so se začele na začetku šolskega leta. Uprizoritev je v celoti delo dijakov, ki so poleg igre prevzeli tudi scenografijo, kostumografijo in tehnično izvedbo, kot mentor pa jih je usmerjal profesor latinščine Marko Kastelic. V naslovnih vlogah so nastopili četrtošolki Tara Štraus Duvnjak kot Estelle in Mija Jarc kot Ines ter dijak 1. letnika Jaka Kunej kot Garcin.

Eksistencialistična drama Zaprta vrata že vse od prve uprizoritve leta 1944 postavlja vprašanja o človekovi krivdi, predvsem za lastna dejanja. Spremlja sobivanje treh posameznikov, ki se – naključno ali ne – znajdejo v sobi za zaprtimi vrati, v novodobnem peklu. Tudi gimnazijska Zaprta vrata kot v izvirniku predstavijo zgodbo teh na prvi pogled popolnoma različnih oseb. Obsojene na sobivanje za zaprtimi vrati počasi razkrivajo krivdo in laži svojega zemeljskega življenja, dokler od njih ne ostane le še resnica. Interpretacija mladih poudarja pomen človekovega bivanja na Zemlji, hkrati pa namiguje na utesnjeno in omejeno življenje sodobnega človeka v današnji družbi. So pekel res ljudje okoli nas?

Dijaki v glavnih in stranskih vlogah so se odlično znašli in navdušili ne le z interpretacijo dolgega in zahtevnega besedila, temveč tudi z mimiko, kretnjami in drugo nebesedno komunikacijo. V Sartrovi drami nastopajo le štiri osebe, gimnazijci pa so na oder domiselno postavili še sedem igralcev, ki odigrajo tudi prizore dogodkov, o katerih se osebe v izvirniku pogovarjajo. Scena je minimalistična in sledi Sartrovemu opisu, z igro svetlobe oziroma temnih barv in rdeče pa poglablja vtis utesnjenosti in brezizhodnosti. Brezčasni kostumi, izbrani glede na poklic, položaj in karakter oseb, kažejo, da problematika Zaprtih vrat ostaja večna, navdušujoče pa je, da je zanimiva tudi razmišljujočim mladim.

Želimo si, da Zaprta vrata niso zadnji projekt te obetavne ekipe v gledališki skupini Goga.

Suzana Krvavica

PESNIKOVANJE OB LIKOVNIH DELIH

Pesnik Smiljan Trobiš, član našega društva, je pred kratkim pri založbi Špes izdal novo pesniško zbirko Prelivi slik, besed in oblik. V knjigi so zbrane vse tiste njegove pesmi, ki so nastale ob slikarskih in kiparskih stvaritvah na likovnih kolonijah, ob drugih priložnostnih likovnih dogodkih in projektih.

Več kot osemdeset zbranih pesmi je razvrščenih v enajst poglavij. V prvih osmih so kronološko predstavljene pesmi, ki so nastale na različnih likovnih in kiparskih kolonijah, v devetem poglavju so zbrane pesmi, nastale za likovni projekt slikarke Jožice Škof Ko nebo poljubi zemljo in ogenj vzljubi vodo, deseto in enajsto poglavje pa prinašata pesmi, ki jih je pesnik ustvaril za umetniška koledarja Galerije Škof. Pesniški del knjige zaključuje pesem, z akrostihom posvečena slikarki in kiparki Jožici Škof ob 25. letnici tvornega prijateljstva in sodelovanja s pesnikom. Zanimivo je, da ima več pesmi v knjigi akrostih z imenom posameznega likovnika, s čimer pesnik dodatno počasti in kliče bralcu v vednost ne zgolj poetizacije likovne stvaritve, ampak tudi njenega ustvarjalca.

Ker gre za specifične pesmi, tesno povezane z likovnimi deli, se zdi samoumevno, da bi bile ob pesmih nujen sestavni del knjige tudi reprodukcije likovnih stvaritev, a je žal likovna oprema omejena na 36 barvnih reprodukcij izbranih del udeležencev likovnih kolonij in članov Društva likovnih ustvarjalcev v kamnu Skulpta. Izbor je pripravila Jožica Škof.

Izbranemu pesniškemu in likovnemu gradivu v knjigi so dodana spremna besedila, ki so jih prispevali Jože Bartolj, Nataša Petrov in Jožef Matijevič ter pismo Demetra Bitenca.

S pesniško zbirko Prelivi slik, besed in oblik se izjemno obsežen pesniški opus novomeškega literarnega ustvarjalca Smiljana Trobiša knjižno zaokrožuje s pesmimi, katerih značilnost je, da jim za osnovni motiv in pesniški vzgib ne služi pesnikova lastna doživljajska, izkustvena in duhovna pokrajina, ampak ob nji likovna dela ljubiteljskih in drugih ustvarjalcev. Gre za nekakšno pesniško interpretacijo likovnih del, hkrati ob tem pa za širjenje obzorij siceršnjega Trobiševega pesniškega sveta.

Trobiš s tovrstnim pesnjenjem sicer ni nekaj izrazito posebnega in samosvojega, saj je v slovenskem pesniškem izročilu mogoče zaslediti posamične pesmi in celo zaokrožene pesniške cikle, nastale ob navdihu, izvirajočim iz likovnih umetnin, gotovo pa je eden tistih redkih slovenskih pesnikov, za katere lahko zapišemo, da se tega ustvarjanja lotevajo redno in načrtno. Med njimi s svojima dvema pesniškima zbirkama, Oznanjenje pogleda in Otoki sanj, izstopa tudi dr. Milček Komelj, predsednik našega društva.

Milan Markelj