Vsi prispevki, ki jih je objavil/a urednik

TINCA STEGOVEC IN RASTOČA KNJIGA

Semiška Rastoča knjiga je zrasla za še eno knjigo

V vitrini Rastoče knjige v Kulturnem centru v Semiču se je knjigi črnomaljskega zgodovinarja Janeza Weissa Semič in Semenič – plemiški rodbini Metliškega (od 14. do 18. stol.) letos pridružila zajetna knjiga Prvih 500. Knjigo, ki je izšla v Cambridgeu v Veliki Britaniji, s Semičem povezuje to, da je v njej omenjena umetnica Tinca Stegovec.

Akademsko slikarko, grafičarko, pedagoginjo in svetovljanko Tinco Stegovec imajo Semičani kar za svojo. Rodila se je namreč pred 90 leti na Planini pod Mirno goro, kjer je sicer živela le nekaj mesecev, a ima ves čas v svoji zavesti, da ji je zibelka stekla v Beli krajini in je z njo tudi duhovno povezana (denimo, med njenimi priljubljenimi pesniki je bil Oton Župančič). Potrditev tega je tudi donacija 56 grafik, ki jih je leta 2015 podarila Belokranjskemu muzeju.

O njenem delu in osebnosti ter o pomenu Rastoče knjige je na slovesnosti 16. novembra govoril akademik prof. dr. Milček Komelj, predsednik našega društva. Njegov govor je vsekakor vredno prebrati (preberi!).

Ob teh priložnosti so v zgornji avli semiškega Kulturnega centra odprli razstavo Stegovčinih 26 grafik iz njene donacije Belokranjskemu muzeju.

TINCA STEGOVEC IN RASTOČA KNJIGA

Govor akademika prof. dr. Milčka Komelja na prireditvi ob 2. obletnici Rastoče knjige v Semiču 16. novembra 2017

V duhovno zgradbo že lep čas uveljavljene kulturne manifestacije Rastoča knjiga, ki poudarja pomen knjige za Slovence, sodi kot svojevrstna deklica s knjigo tudi Tinca Stegovec, tako z odnosom do knjige kot s svojo izjemno zavezanostjo kulturi, ne le kot odlična likovna ustvarjalka.

Že v šoli je iz učbenikov zavzeto prerisovala podobe slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jih je rada prebirala in nanje gledala s strahospoštovanjem. Na eni svojih osrednjih zgodnjih grafik je na motivu domačih v kuhinji upodobila tudi sestro, odmaknjeno za mizo in zazrto v berilo pred sabo. Grafiko je naslovila Doma in ob njej so gledalci razbirali podobno brezperspektivno vzdušje, kot ga nosi istoimenska Petkovškova slika, a medtem ko na njej in tudi na njeni grafiki drugi ljudje v zamračenem vzdušju strmijo predse, se dekle med branjem v duhu prestavlja v drug, lepši svet, ki jo odrešuje realnih omejenosti, ali pa se izobražuje in si s tem odpira nova pota, ki ji omogočajo vstop vanj.

Preberi več TINCA STEGOVEC IN RASTOČA KNJIGA

KNJIŽNA REDKOST RESTAVRIRANA

Knjigo jezikoslovca Franca Miklošiča, ki jo hrani novomeška Knjižnica Mirana Jarca, so digitalizirali in restavrirali. Tako je knjižna redkost trajno ohranjena in zavarovana pred propadanjem.

Pripravil: Milan Markelj

Za letošnji dan slovenskih splošnih knjižnic so v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu ob drugih dogodkih in prireditvah pripravili tudi predstavitev restavrirane knjižne redkosti, s katero se ponaša njihov oddelek posebnih zbirk. Gre za Kratkij slovar’ šesti slavjanskih jazykov iz leta 1885, katerega glavni redaktor je bil Franc Miklošič. Knjigo sta novomeški knjižnici leta 2001 darovali Bosilka Zupančič in Bogdana Cibic iz Novega mesta, hčerki prof. Milana Jovanoviča, ki je knjigo najverjetneje dobil v času svojega študija v Gradcu.

Ker je bila knjiga precej poškodovana, še posebej v hrbtišču, so jo v letošnjem letu najprej digitalizirali, nato pa so jo predali v roke strokovnjakov Centra za restavriranje in konserviranje Arhiva Republike Slovenije, ki so poskrbeli za njeno obnovo. Slovar je zdaj javnosti zlahka dostopen v digitalni obliki, izvirnik pa je strokovno obnovljen in varno shranjen še za mnogo let, saj ob digitalni kopiji ni potrebe po jemanju te knjižne redkost v roke.

V uvodnem delu predstavitve je dr. Alenka Šivic Dular, zaslužna profesorica slavistike, spregovorila o delu slovenskega jezikoslovca Franca Miklošiča in njegovih naslednikov, predvsem o Novomeščanih, Rajku Nahtigalu in Ivanu Koštialu ob 140. obletnici njunega rojstva, pri tem pa posebej opozorila na bogato Koštialovo člankarsko dediščino. Koštial je namreč v različnih revijah objavil okrog 140 strokovnih člankov, ki čakajo na bibliotekarsko obdelavo in na digitalizacijo. Oboje je pravzaprav kulturni dolg novomeške knjižnice oziroma kar novomeške občine.

Dr. Jedert Vodopivec Tomažič, vodja Centra za restavriranje in konserviranje Arhiva Republike Slovenije, je v nadaljevanju večera najprej spregovorila o knjigi kot predmetu, o zgodovini in vrstah knjig, o knjigah v arhivih, o definiciji knjige in o mehkih in trdih vezavah, nato pa predstavila restavratorski poseg na knjigi. Glavnino dela so zahtevali poškodovano hrbtišče in listi, natrgani na mestu vezave; vse to je bilo opravljeno ročno, pri čemer so za vsak list knjige porabili eno do dve uri dela. Pri restavriranju so se odločili, da ohranijo izvorno mehko vezavo, v kakršni so v času natisa tega slovarja tiskarji pošiljali knjige naročnikom, ti pa so jih dajali prevezati v trajnejšo in imenitnejšo trdo vezavo. Restavratorji so tudi izdelali zaščitno škatlo, v kateri je zdaj slovar shranjen.

STOLETNICA OKTOBRSKE REVOLUCIJE

Okrogla miza ob stoletnici oktobrske boljševiške revolucije v Rusiji.

Pripravil: Franci Koncilija

Okroglo mizo v prireditvenem atriju Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu je 11. novembra pripravilo Društvo Slovenija-Rusija v sodelovanju z Mestno občino Novo mesto. Gostje so bili prof. dr. Anton Bebler, politolog in diplomat, ter zgodovinarja Novomeščan dr. Aleš Gabrič in Mariborčan dr. Jure Gašparič. Okoli 80 udeležencev je z zanimanjem prisluhnilo predavateljem, ki so analitično in brez olepševanja in mitologije predstavili razloge za nastanek krvave revolucije z drastičnimi posledicami za življenje v Evropi in v svetu. Na koncu domala dve uri trajajoče okrogle mize je direktor knjižnice Borut Novak vsem trem gostom podaril knjigo Karla Bačerja Iz Dolenjske preteklosti.

V Bunčevem Slovarju tujk je beseda revolucija, ki je latinskega izvora, razložena kot vstaja, nasilen državni prevrat, korenita sprememba družbenega reda, zlasti njegovih gospodarskih temeljev in lastninskih odnosov. V zgodovini poznamo vrsto revolucij, ki so bile večinoma zelo krvave. Navedel bom samo najpomembnejše zadnjih 200 let; meščanska revolucija v Franciji 1789. leta, marčna revolucija 1848 in leta 1917 oktobrska revolucija (proletarska) v Rusiji, ki ji je sledila tudi revolucija (komunistična) v Sloveniji (1941–1945).

Dr. Aleš Gabrič je predstavil bistvo vsake revolucije, ki jo generirajo socialne krivice in nezadovoljstvo množic, ki v večini primerov nasilno zahtevajo spremembe itd. Lenin je bil pragmatik in je dobro vedel, kaj hočejo ljudje – zemljo in oblast! Ljudje so v boljševikih videli rešitelje iz stisk, želeli so svet socialne pravičnosti, volilno pravico žensk, odpravo zasebne lastnine in privilegijev, propad svetovnega kapitalističnega imperializma, teror proti pravoslavni cerkvi in religiji sploh, brezrazredno družbo, skratka zahtevali so Rusijo, ki bo iz zaostale agrarne postala razvita industrijska država, pa čeprav preko trupel. Zanimivo je, da je boljševiška revolucija izdala tudi odlok o miru, ki pa ni bil še nikoli dosežen. Dr. Anton Bebler pa je poudaril, da se v noči od 25. na 26. oktober (po pravoslavnem koledarju) praktično ni zgodilo popolnoma nič. Streli iz križarke Aurora so samo naznanili, da je bila zamenjana vlada in da so oblast v Rusiji prevzeli boljševiki, Lenin pa je bil takrat še vedno v Švici: malo je manjkalo, pa bi se mu revolucija izmuznila iz kontrole.

Nobenega dvoma ni, da je ruska boljševistična revolucija povzročila drastične posledice v Evropi in v svetu. Politični zemljevid se je popolnoma spremenil. Kmalu se je pojavilo okoli 15 komunističnih držav, med njimi tudi Kitajska, Vietnam, Kuba, Severna Koreja, po drugi svetovni vojni tudi Titova Jugoslavija. Nastala je blokovska razdelitev sveta in hladna vojna, svet pa je bil v stalni nevarnosti pred začetkom tretje svetovne – jedrske vojne. Velika socialistična revolucija v Rusiji je spreminjala svet in človeka na osnovi planskega gospodarstva in dialektičnega materializma kot ideologije in filozofije komunizma, razvoj komunizma po svetu pa je prevzela in nadzorovala Komunistična internacionala v Moskvi.

Pred drugo svetovno vojno je bila jugoslovanska komunistična stranka (KPJ) prepovedana, zato so se njeni privrženci šolali v Rusiji, tudi Josip Broz, ki je bil politični emigrant in je marljivo »čistil« svoje nasprotnike. Tako je bila komunistična stranka ob izbruhu vojne v Jugoslaviji leta 1941 bolj kot vse meščanske stranke usposobljena za talno delovanje in za dokončen nasilen prevzem oblasti.

Velika oktobrska revolucija je ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja z demokratičnimi spremembami v državah nekdanjega socialističnega bloka, krvavim razpadom Jugoslavije in razpadom Sovjetske zveze dokončno izgubila ves svoj sijaj in privlačnost.

ČEMU NOČ ČAROVNIC

Slovenci smo znani po tem, da nam včasih primanjkuje izvirnosti in še posebej kritičnosti. Vse, kar je »tuje«, nas tako prevzame, da se hitro udomači med nami. Tako je tudi s praznikoma valentinovo in noč čarovnic (halloween), ki ju Slovenci še desetletje nazaj nismo nikoli praznovali.

Osladno valentinovo je prišlo iz Amerike, noč čarovnic pa je prastar in krut keltski običaj. Svečeniki so namreč v vsaki vasi določili družino, ki je tisto leto na ta dan (31. oktober) morala darovati svojega otroka. Otroka so živega zažgali, ostanke pa položili v izdolbeno repo ali bučo, v katero so izdolbli grozljive dele obraza! Kelti so bili prepričani, da bodo z obredom žrtvovanja otrok, odgnali hude duhove.

Kaj se torej dogaja s Slovenci, da tako naivno oživljamo in se celo veselimo običajev iz prazgodovine, ki nimajo nič skupnega z današnjo civilizacijo in kulturo?! Mnoge ljudi ob tem zasvoji potrošniška histerija in vraže tega običaja, kar uprizarjajo celo v otroških vrtcih, kjer zabavajo otroke, ne da bi jim razložili bistvo tega poganskega grozodejstva, ki je v popolnem nasprotju s človekovim dostojanstvom. V času noči čarovnic se otroci oblačijo v čarovnice, hodijo od hiše do hiše ter z igro in v šali širijo strah. Kaj je torej v nas, da s praznovanjem noči čarovnic tako lahkotno in brezbrižno na poseben način soglašamo z izročilom krutih običajev, ko so Kelti kultno morili svoje otroke. Okultizem ali zabava? Prešernost in zapravljanje na svetovni dan varčevanja!

Franci Koncilija

PRIZNANJE DOLENJSKIM AVTORJEM

Trije dolenjski avtorji med nominiranci za najboljšo samozaložniško knjigo leta 2016

Pripravila: Marinka M. Miklič

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD) in revija Mentor razpišeta vsako leto natečaj za najboljšo samozaložniško knjigo. Na natečaj se lahko prijavijo avtorji oziroma samozaložniki, ki so izvirne knjige izdali sami z lastnim financiranjem ali pa so s pomočjo podpornikov krili stroške tiska.

Na razpis, ki je bil odprt od januarja do aprila letošnjega leta, je prispelo 45 knjig 35 avtorjev, največ proznih knjig in pesniških zbirk in pet knjig za otroke. Komisija, ki sta jo sestavljala Goran Gluvić, pisatelj in dramaturg, ter Barbara Rigler, svetovalka za literarno dejavnost, je v obrazložitvi zapisala, da je bil letos izbor precej težji, saj je bila bera prijavljenih knjig na izredno visoki ravni s kvalitetno vsebino in premišljeno oblikovanostjo.

Za najboljšo samozaložniško knjigo leta 2016 je komisija nominirala tri pesniške zbirke in pet proznih del, med njimi kar tri knjige dolenjskih avtorjev, in sicer: Podobice krhanja Milana Marklja, Fatamorgazičnosti Jožeta Simčiča in Bili so hudi, a tudi lepi časi Maksa Starca. Vse tri knjige je uredil, oblikoval in pripravil za tisk naš član Milan Markelj.

Za najboljšo samozaložniško knjigo leta 2016 med proznimi besedili za odrasle in otroke je komisija izbrala knjigo Damjana Jensterleta Porcelanasti človek, med pesniškimi zbirkami pa Dušana Marolta Doživetja naseljenosti.

VOLILNI MRTVOUD

Vse bolj se mi zdi, ko spremljam, kako se moj vrli narod odziva na vsakokratno edino priložnost, ki jo ima, da izrazi svojo voljo, in ko je res vsak posameznik enakovreden, ko ni priviligiranih in večvrednih, ampak prav vsak šteje en glas, ko torej spremljam naše volitve in referendume, se nikakor ne morem znebiti slabega počutja; opažam namreč oziroma vse bolj se mi zdi, da je volilno telo mojega ljubega naroda zadel mrtvoud, če ne že popoln, pa polovični zagotovo, če ne še kaj hujšega.

Zadnje predsedniške volitve na to nedoumno namigujejo: več kot polovica volilnega telesa je mrtvoudnega, nič ni z njim, ga ni, je neuporabno za običajno demokratično rabo. Le kako naj tako ohromljeno telo hodi pokonci, kako naj kam pride, kako naj kaj pomembnega naredi?!
Zadeva je vsekakor tako resna, da bo treba poklicati zdravnika in se pozanimati, ali je sploh še mogoče kaj narediti, kakšna so, če sploh so, zdravila za tako hudo obolelo volilno telo.

Ne bi me zelo presenetilo oziroma prav zadovoljen bi bil, če se bi izkazalo, da le ne gre za smrtni mrtvoud, ampak neke vrste hipohondrijo, v katero se je zalezel moj ljubi narod, ker mu nabrite glave že dolgo trobijo, da je politika ena kurba, da so politiki vsi enaki, da gre zgolj za prerivanje pri koritu, da razsvetljen duh ne podlega igricam, ki jim pravijo demokracija ipd., da potem sami lahko počnejo, kar jih je volja.
Srčno upam, da je tako, da gre le za začasno hipohondrično mrtvoudnost.

Milan Markelj

REFORMIRATI MORAMO NAŠA SRCA !

Na 4. Šalijevem večeru v torek, 24. oktobra, v Knjižnici Mirana Jarca je dr. Daniel Brkič, pastor evangelijske cerkve v Novem mestu, predaval na temo Luther ali Trubar? Predavanju, ki je bilo posvečeno zaključku 500-letnega jubileja reformacije, je prisluhnilo okoli 50 ljudi. Udeleženci, ki so to hoteli, so brezplačno prejeli v dar lično posodobljen ponatis Dalmatinove Biblije Novi Testament iz leta 1584.

Pripravil: Franci Koncilija, foto: Marko Klinc

Pastorjevo odlično predavanje je temeljilo tako na predstavitvi zapletenih družbenih in cerkvenih razmer tedanje dobe kakor tudi na dveh ustanoviteljih protestantizma v Evropi in na Slovenskem, Martinu Luthru in Primožu Trubarju. Oba, pa vendar vsak na svoj način, sta s svojim naukom in za ceno svobode vesti in posledično ekskomunikacije temeljito prevetrila zatohlost katoliške cerkve, ki je v tistem času pozabila na Jezusov evangelij in božje zapovedi. V nadaljevanju je predavatelj predstavil širše družbene vzroke za nastanek reformacije, kot so bili: konec izgnanstva papežev v Avignonu, lateranski koncil, kjer so zavrgli konciliarizem in uzakonili papeški primat, pa padec Carigrada, ki so ga zavzeli Turki, Kolumbovo odkritje novega sveta, Guttenbergova iznajdba tiskarskega stroja, Kopernikov heliocentrični sistem, kmečki upori, epidemije kuge in še in še. V katoliški cerkvi pa je Luthra motilo nemoralno življenje papežev in klerikov, zbiranje denarja za izgradnjo bazilike sv. Petra v Rimu, prekupčevanje z odpustki za božjo kazen, za grehe vernikov in trpljenje v vicah, kupovanje cerkvenih služb (simonija) in druge nečednosti. Vse to je sodu izbilo dno 31. oktobra 1517, ko naj bi Luther v znak protesta, na dan pred praznikom vseh svetih, nabil na vrata wittenberške cerkve znamenitih 95 tez o odpustkih.

MARTIN LUTHER

Martin Luther

»Luther je vedno trdil, da je resnični zaklad Cerkve samo Evangelij. Zato so njegove teze samo dokument reforme, ne pa reformacije. Luther ni hotel biti reformator, ampak obnovitelj krščanstva. Žal v svoji oholosti tedanja Cerkev Luthru ni hotela prisluhniti. Tako je sama ustvarila protestantsko Cerkev kot dokaz svojega neuspeha. Namesto da bi se Rim s papežem Leonom X. odzval na prodajanje odpustkov s kesanjem in pokoro, je odgovoril z obsodbo, zato je sokrivec za bolečo rano razdeljene Cerkve,« je uvodoma dodal pastor Brkič.

Čeprav je dr. Daniel Brkič profesor protestantske teologije na univerzi v Zagrebu in pastor, je bil v ocenah do Luthra, človeka svojega časa, ki ga visoko ceni, objektivno kritičen, zgodovinsko pošten in teološko profesionalen, še posebej v razlagah Luthrovih blasfemičnih in protislovnih izjav. Prav tako je v kontekstu tedanjega časa obsodil Luthrove izjave o Judih in upornih nemških tlačanih. Zato ne čudi, da ga je predstavil kompleksno in interdisciplinarno, v kontekstu 16. stoletja. Luther ni nikoli nameraval razdeliti katoliške Cerkve, ampak jo je želel samo prenoviti. Na cesarskem zboru leta 1521 je Luther na zaslišanju povedal: »Tukaj stojim, ne morem drugače, Bog mi pomagaj! Amen.« Ta njegova izjava pomeni začetek zgodovine demokracije, svobode govora in ugovora vesti, čeprav sam vsega tega včasih tudi ni spoštoval.

PRIMOŽ TRUBAR

Primož Trubar

Gotovo so Brižinski spomeniki iz 10. stoletja najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najstarejši latinični zapis v katerem koli slovanskem jeziku. To je dejstvo. Vendar pa je Primož Trubar prvi Slovenec v tedanji Evropi, ki je naredil prvi korak k slovenski narodni samobitnosti in nas poimenoval »moji lubi Slovenci«. Tako smo Slovenci leta 1550 dobili prvo slovensko knjigo, Trubarjev Katekizem in Abecednik, Jurij Dalmatin pa je leta 1584 prevedel in izdal celotno Sveto pismo (Dalmatinova Biblija) v eni knjigi. Zato ni nobenega dvoma, da so slovenski protestanti zaslužni za prve tiskarne, knjižnice, glasbene zapise, zametke šolstva in slovensko narodno zavest. Tako ni čudno, kot je dejal pastor Brkič, da je zanj Trubar pomembnejši od Luthra.

V nasprotju z Luthrom Primož Trubar ni bil reaktiven, ampak korektiven. Ni bil disharmoničen, ampak harmoničen. Ni bil diametralen, ampak komplementaren. Ni bil antagonist, ampak protagonist. Ni bil divergenten, ampak konvergenten. Ni bil konflikten, ampak kompatibilen. Ni bil obremenjen s kompleksi ne s stereotipi. Ni bil človek kloštra, ampak svetovljan. Njegova osebnostna struktura, domača vzgoja, socialna mreža in teološka orientiranost so bili v prid povezovanja in stalnega dialoga z vsemi. Trubar kot ustanovitelj in ravnatelj biblijskega zavoda v Bad Urachu v Nemčiji je v dobrih štirih letih delovanja (1560–1564) poskrbel za natis za tisti čas izjemnih 30.000 knjig v hrvaščini, slovenščini in italijanščini, in to v treh različnih pisavah: latinici, glagolici in cirilici. Šlo je za prvo svetopisemsko družbo na svetu.

Neverjetno pogumen je bil Trubar, ko so od njega zahtevali, da podpre idejo skupnega slovanskega jezika. Odločno je bil proti. Spodbujal je Hrvate, da naj pišejo v glagolici, Srbi pa v cirilici. Prav tako je bil Trubar že takrat, ko o tem ni nihče niti sanjal, ekumenski in globalen. Družil se je z uskoškimi in žumberškimi popi, s katoliškimi duhovniki, obiskal je zaprtega turškega pašo v ljubljanskem gradu in razmišljal o evangelizaciji Turkov, imel je stik z vsemi tedanjimi smermi reformacije, še posebej s kalvinizmom.
Prav tako je bil izjemen v razumevanju sprave, navkljub različnostim. Njegova čista krščanska vest je izstopala v pismu Juriju Bravšiču (1. julija 1564), v katerem ga je kot odgovornega za rimsko Cerkev v Ljubljani pozval na javen ali zaseben pogovor.
Predlagani pogovor, če ga Bravšič ne bi odklonil, bi bil prvo slovensko ekumensko srečanje. Trubar je dal ekumenski zgled že takrat, ko o tem ni nihče niti sanjal. Prav tako je slovenski narod očistil praznoverja, procesij, namišljenih čudežev in poganskih šeg.

Na koncu predavanja je pastor Daniel Brkič očrtal trenutno stanje protestantov v svetu in Sloveniji in citiral danskega protestantskega teologa in filozofa Sorena Kierkegaarda, ki je izjavil, da je največji sovražnik krščanstva krščanstvo. Pastor je dejal, da so protestanti v Sloveniji manjšina, ampak so prepoznavni in družbeno angažirani. Dejal je, da je na svetu veliko rimokatolikov, pravoslavnih in protestantov, a žal malo kristjanov. Svet ne potrebuje krščanstva, ampak Kristusa. Gandi je ošvrknil kristjane, ko je rekel: »Vaš Kristus mi je všeč, vi pa ne, ker tako ne živite.« Pastor je, tako kot že poleti na Novomeških večerih, ponovno izpostavil pomen ekshumacije posmrtnih ostankov Primoža Trubarja v Derendingenu v Nemčiji in simboličen pokop na Slovenskem. Po njegovem prepričanju bo to pomembno dejanje za Slovence in našo narodno identiteto kot osnovo slovenske državotvornosti, ne glede na vero in politično prepričanje. Brkič se boji politikantstva, populizma in demagogije, trdno pa je prepričan, da brez iskrenega odpuščanja ni prihodnosti. Spravo potrebujemo v srcih, ne pa na mitingih in proslavah. Ali bomo Slovenci zmogli vse to?

 

DOVOLJ SLOUVINKANJA!

Poslušam in poslušam v množičnih občilih in mi je vse bolj neznosno poslušati to sramotno slouvinkanje, ki ga zanosno gojijo naši novinarji, politiki, gospodarstveniki in vsi tisti, ki nastopajo v mednarodni javnosti. Naši državi ne rečejo tako, kot ji je ime in kot ji mi pravimo, ampak je zanje Slovenija “Slouvinia”, slovensko pa “slouvin”. Zakaj ne Slovenija, slovenian? Z e namesto i!
Mar na ta način izkazujejo dobro znanje tujega jezika ali pa zgolj hlapčevsko plazenje pred lenobnostjo tujcev, ki pač njim neznano besedo izgovorijo v svojem načinu. Mi bi jim morali dati vedeti, kako se izgovarja Slovenija, ne pa da nam oni v razumljivem neznanju pravilne izgovorjave določajo, kako se reče naši domovini.

Za razliko od naših klečeplaznežev sem zasledil presenetljivo veliko uglednih ljudi, ki so se potrudili in očitno pozanimali, kako se prav reče tej čudni mali državici, in lepo izgovorijo “slovenija”. Še posebno tiste tuje politike in novinarje, ki Slovenijo poznajo in so se srečali z našimi ljudmi, slišim, kako povsem normalno izgovorijo “slovenija” in ne “slo(u)viiiinia” … denimo, predsednika Arbitražnega sodišča na izreku sodbe, ameriškega predsednika DonaldaTrumpa v govoru na Poljskem, predsednika Mednarodne akademije za kakovost Gregoryja H. Watsona v pogovoru za Odmeve, in še in še …

Recimo torej naši ljubi državi tako, kot ji pravimo, prej ali slej se bo ta izgovorjava prijela. Tudi v tem se kaže samozavest in suverenost. Da, tudi s takimi drobnarijami, ki pa pravzaprav sploh niso drobnarije, ampak bolj pričevanje drobnega duha!

Milan Markelj

Parkiranje po novomeško

Ali je javno parkirišče za občinsko stavbo namenjeno samo za izbrance?

Pripravil: Franci Koncilija

Znano je, da se Kulturno društvo Severina Šalija (KDSŠ) med drugim zavzema tudi za kulturo obnašanja v prometu, ki je v Novem mestu na izredno nizki ravni. Poleg prekoračitev hitrosti, največ nepravilnosti opažamo pri parkiranju, zato na društveni spletni strani občasno objavljamo posnetke nepravilno parkiranih avtomobilov v ožjem središču Novega mesta. Tu že vrsto let primanjkuje parkirnih mest, z urejanjem Glavnega trga pa so se zadrege glede parkiranja še dodatno zaostrile.

Tako smo včeraj (torek, 24. oktobra 2017) prejeli kar nekaj klicev občanov, ki so bili ogorčeni nad zatečenim stanjem na parkirišču za občinsko stavbo, kjer je določena modra cona, z ustrezno vertikalno prometno signalizacijo pa je natančno določen režim parkiranja: dovoljeno je enourno brezplačno parkiranje ob obvezni uporabi parkirne ure. Okoli 11.40 ure dopoldan istega dne smo trditve občanov preverili na terenu, zatečeno stanje dokumentirali in ugotovili, da v nobenem avtomobilu ni bilo parkirne ure z označenim časom prihoda, kar pomeni, da je to praksa, ki že dolgo traja.

Tudi pričakovanih ukrepov s strani ustreznih občinskih inšpekciji na parkiranih avtomobilih nismo zasledili! Zato se Novomeščani upravičeno sprašujejo, ali so vsi občani enaki pred zakoni in če prometni znaki veljajo za vse enako.