Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Franci Koncilija

NAJSTAREJŠA PIŠČAL NA SVETU

Slovenski arheologi so 18. julija 1995 visoko nad dolino Idrijce v bližini vasi Reka pod Šebreljsko planoto, v manjši kraški jami, ki jo domačini imenujejo  Divje babe, odkrili najstarejšo piščal na svetu. Izkazalo se je, da gre za najdišče iz paleolitske dobe z dobro ohranjenimi ostanki človeškega bivanja v kameni dobi.

 V dvanajst metrov debeli plasti usedlin so arheologi na različnih globinah odkrili številne ostanke orodja in orožja, oglja in dele ognjišč. Danes je ta jama del arheološkega parka, imenovanega Divje babe. Arheologa Ivan Turk in Janez Dirjeca sta 18. julija 1995 komaj 2,8 metra pod površjem odkrila edinstven arheološki eksponat – koščeno piščal jamskega človeka. Poškodovana najdena piščal je bila dolga okoli deset centimetrov in je bila na obeh koncih odlomljena. Po rekonstrukciji se je nanjo dalo celo piskati. S pomočjo radiokarbonske analize so ugotovili, da je piščal stara najmanj 45.000 let.

Glasbilo je najverjetneje izdelal neandertalec, tako da je s kamnitim orodjem v kost stegnenice mladega jamskega medveda s premislekom uvrtal tri enake luknjice in iz njih izvabil preprosto melodijo. S temi zvoki je prestopil mejo med živalskimi samoohranitvenimi nagoni in človeško ustvarjalnostjo.

(Vir: Wikipedija, Demokracija)

 

Franci  Koncilija

NASMEH …

NASMEH…

Nasmeh nas nič ne stane, vendar čudežno deluje.

Obogati tistega, komur je namenjen, in ne osiromaši tistega, ki ga poklanja.

Zablesti, kot sončni žarek a spomin naj lahko ostane za vedno.

Nihče ni tako bogat niti tako reven, da si ga ne bi mogel privoščiti.

Z njim lahko vsak samo pridobi.

Nasmeh prinaša srečo v hišo, pozdrav prijatelju, pomoč pri sklepanju poslov.

Je počitek utrujenemu, kažipot zgubljenemu, sončni žarek žalostnemu in najboljše zdravilo proti jezi.

Ni ga moč kupiti, izprositi, izposoditi ali ukrasti, ker ima vrednost samo, kadar se podarja.

 

Mila  Kačič

MOČ BESEDE

 

V Svetem pismu, na začetku Janezovega evangelija, beremo čudovit prolog, ki poveličuje Kristusa kot božjo Besedo. Evangelist Janez pa je zapisal, kako Beseda biva dovršeno, popolno in večno:

»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je po njej nastalo in nič, kar obstaja, ni brez nje nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudem. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.«(Jn 1, 1–5).

Kakšen pomen pa ima dandanes človeška beseda med ljudmi? Kakšno moč ima in kako ta beseda vpliva na medsebojna srečevanja? Človeška beseda lahko osrečuje, lahko pa (žal) tudi povzroča žalost in bolečino.

 

Takole pa je neznani avtor zapisal o pomenu in vplivu človeške besede na naše vsakdanje življenje:

»Beseda je lahko most, ki združuje, ključ, ki odpira, balzam, ki blaži, luč v temi, mavrica upanja, pozornost, ki umirja, roka, ki pomaga vstati. Beseda pa je lahko tudi zid, ki ločuje, ključ, ki zaklepa, kis, ki razjeda kakor strup, veter, ki gasi plamene, klofuta, ki ponižuje, kamen, ki ubija.Beseda pa je na poseben način lahko tudi iskren nasmeh, ki nič ne stane, dela pa čudeže, saj ozdravlja bolečino in osrečuje ljudi.« 

                                                                                                    Zbral in pripravil:

                                                                                                     Franci  Koncilija

 

 

 

EKOLOŠKA PREROKBA INDIJANSKEGA PLEMENA CREE

 

Ekologija je razmeroma mlada znanost, saj se je začela razvijati šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je pojavilo očitno propadanje naravnih sistemov, predvsem zaradi neodgovornega ravnanja človeka do njegovega bivalnega okolja. Posledica vsega tega je pojav toplogrednih plinov, zlasti škodljivi vpliv ogljikovega dioksida (CO2), da vseh drugih nevarnih pojavov za naravo in človeka niti ne omenjamo.

Ameriški staroselci, ki jih je leta 1492 Krištof Kolumb imenoval Indijanci,  med njimi tudi Eskimi ali Inuiti, pa so vedno živeli od darov narave. »Uničevali« so jo samo toliko, kolikor so potrebovali za preživetje, saj so se dobro zavedali njenega pomena in njihove odvisnosti od nje. Znana je zgodba Indijanca iz plemena Apači, ko se je prvič peljal z avtomobilom. Hitre vožnje ni mogel prenašati, zato je prosil, da so avto ustavili. Poglavar se je ulegel na cesto in prisluškoval svojemu duhu, ki je zaradi hitrosti ostal za njim. V času pospešenega razvoja industrije v ZDA je konec 19. stoletja nastala tudi čudovita ekološka prerokba, ki jo je belcem izrekel indijanski poglavar kanadskega plemena Cree:

»Šele ko bo posekano poslednje drevo,  šele ko bo zastrupljena poslednja reka,  šele ko bo ujeta poslednja riba, šele potem boste ugotovili, da denarja ni mogoče jesti!«

 

                                                                                                         Franci  Koncilija

LJUBEZEN NIKOLI NE MINE (1Kor 13,8a)

V »Knjigi vseh knjig« beremo, kako je apostol Pavel v prvem pismu kristjanom, ki so živeli v Korintu v antični Grčiji, napisal veličastno Hvalnico ljubezni. Najprej govori o pomenu vzvišenosti ljubezni, o njenem trajanju, o medsebojni ljubezni med ljudmi in o blagodejnih posledicah pristne ljubezni, ki so vera in upanje. Apostol Pavel v izvirniku ljubezen vedno imenuje agape.

Neznani avtor, ki je verjetno bral to Pavlovo pismo Korinčanom, pa je, navdihnjen s prešernostjo opisa ljubezni, zapisal, kako po njegovem prepričanju ljudje dandanes doživljajo vsakdanje razsežnosti medčloveških odnosov…

Pravijo, da je…

  • najlažja stvar – pomota
  • najhujša zabloda – vdaja
  • največja ovira – strah
  • najlepši dan – današnji
  • najhujša napaka – sebičnost
  • najhujši poraz – malodušje
  • najboljši učitelj – otroci
  • najpomembnejša stvar – zdrava pamet
  • najnizkotnejše čustvo – ljubosumje
  • najlepše darilo – odpuščanje
  • najpomembnejše spoznanje – Bog
  • najlepša stvar na tem svetu pa je L J U B E Z E N !

 

Zbral in pripravil : Franci  Koncilija

(Fotografija : Wikipedija)

ALI NAM GROZI ISLAMIZACIJA EVROPE?

 

 Znana italijanska novinarka in pisateljica Oriana Fallaci(1929–2006) ni nikoli leporečila. Njena kritična razmišljanja do družbenih dogajanj v Evropi so bila domala preroška, še posebej, kadar je pisala o problemu islamizacije Evrope. S svojimi knjigami je ves zahodni svet vztrajno svarila pred nevarnostjo islama, saj je bila trdno prepričana, da Evropa postaja muslimanski pašaluk…Njena videnja se danes s soočanjem migrantske problematike hitro uresničujejo.

Že pred desetletjem je napisala knjigo Jeza in ponos (2001), ki je v milijonih izvodov izšla v vseh večjih svetovnih jezikih, kasneje je napisala še eno knjigo Moč razuma (2004), ki je popoln obračun s katoliško Cerkvijo, pa tudi z evropsko levico in desnico v politiki. Fallacijeva jih imenuje Trojna aliansa in jim očita, da so zahodni svet pripeljali do propada. Obe knjigi sta izredno močno razburkali  evropsko javnost, Oriana Fallaci pa je s pisanjem jasno opozorila na zagatne razmere med krščanskim in muslimanskim svetom, ki se dandanes samo še povečujejo in zaostrujejo. Zaradi te knjige Moč razuma je predsednik Skupnosti italijanskih muslimanov Adel Smith v Bergamu tožil pisateljico zaradi blatenja islama, ker Fallacijeva v knjigi opisuje islam kot agresivno in ekspanzivno religijo. »Edina umetnost, v kateri so se Alahovi sinovi vedno izkazali, je umetnost nasilja, zavojevanja, posedovanja in podjarmljenja«, je med drugim zapisano v knjigi. Avtorica je v knjigi še zapisala, da se Evropa iz dneva v dan bolj spreminja v islamsko pokrajino, islamsko kolonijo in da je razmišljanje o tem, češ da obstaja dober in slab islam, skregano z razumom…Po terorističnem napadu muslimanov v Madridu je takoj napisala 300 strani dolgo knjigo, s katero je pozivala Evropo, da obračuna z islamom in reši krščansko civilizacijo.

Zanimivo je, da je bilo mirovništvo za pisateljico Fallacijevo nekaj najbolj zlaganega, kar lahko obstaja na svetu, odločno pa je nasprotovala  raznim dovoljenjem, ki jih dobivajo muslimanski verniki za bivanje v Evropi, bila je proti njihovemu načinu oblačenja in podobno…Navkljub vsem napakam v zgodovini krščanstva le-to vendarle pomeni korenine in del naše civilizacije, islam pa nam je v svojem bistvu zelo tuj, ker ne priznava ničesar, njegov vpliv in njegova oblast sta absolutna!

Nota bene! Vsaka slučajnost razmišljanja pisateljice Oriane Fallaci z današnjimi razmerami je zgolj slučajna. Ali pa tudi ne! Zaradi »begunske krize«, kjer gre za prikrito islamizacijo Evrope, slednja že dehni… Kdor more, naj razume! 

(Vir : Delo, simbolična fotografija je s spleta).

 

Pripravil : Franci  Koncilija

CLAUDE MONET NA DUNAJU

 Benetke

V  znameniti dunajski  muzej  Albertina jeseni prihaja razstava Clauda Moneta (1840–1926), vodilnega slikarja francoskega impresionizma. V tako imenovano zahodno slikarstvo je vnesel veliko novosti. Na svojih platnih je z barvami  dosegel čudovite kompozicije, še posebej pri upodabljanju narave in slikanju bežnih impresij.

Claude Oscar Monet se je rodil 14. 11. 1840 v Parizu. Pod vplivom slikarja Eugena  Boudina je opustil slikanje karikatur in začel slikanje pokrajin. S prijatelji je ustanovil Društvo anonimnih umetnikov, slikarjev, kiparjev in grafikov in leta 1874 začel samostojno razstavljati. Tako je kmalu nastalo ime impresionističnega gibanja v slikarski  umetnosti. Njegova dela so navduševala tudi glasbenika Clauda Debussyja, ki je za svoje skladbe pogosto iskal navdih v slikah Maneta, Degasa in drugih.  Claude Monet je umrl 6. 12. 1926 v Givernyju v Franciji.

Razstava v Albertini bo posvečena umetnikovemu dojemanju barve kot tudi njegovemu navdušenju nad bujnim rastlinjem in ribniki v Givernyju, kjer je ustvarjal do svoje smrti. Na razstavi na Dunaju meseca oktobra bo mogoče videti najlepša Monetova dela, ki so jih prav za ta namen posodili znane svetovne galerije in muzeji, med njimi tudi slavni pariški MuseeMarmottan Monet. Videti bo mogoče motive, ki jih je Monet najraje ustvarjal: londonska megla, v soncu ožarjene hiše, obzorja Pariza, tihi tok reke Sene, normandijski griči in drugo.

(Vir : Dnevnik; fotografije, spletni portal)

Franci  Koncilija

USODA ZNAMENITE SLIKE ZADNJE VEČERJE

V letih od 1495 do 1498 je italijanski renesančni slikar, arhitekt, izumitelj, inženir in kipar Leonardo da Vinci (1425 – 1519) na steno jedilnice dominikanskega samostana ob cerkvi Santa Maria della Grazia v Milanu, naslikal znamenito Zadnjo večerjo. Ta slika je poleg  Mone  Lize najbolj poznana slika Leonarda da Vincija. Freska, ki  je visoka 460 centimetrov in široka 880 centimetrov. Zaradi  ponesrečenega Leonardovega poskusa   uporabe nove tehnike risanja (mešanica olja in tempere) je slika začela kmalu propadati.

Zato so jo že v 18. stoletju dvakrat  restavrirali. Ob koncu istega stoletja so jo poškodovali še Napoleonovi vojaki, ki so samostansko jedilnico uporabljali kot skladišče orožja in vojaške opreme, še v večji nevarnosti pa je bila slika med drugo svetovno vojno. Dne 15. avgusta 1943 je na stavbo padla ameriška letalska bomba in povzročila pravo razdejanje, vendar Zadnja večerja ni bila poškodovana, saj so jo zaščitili z vrečami peska. Takoj po vojni so sliko očistili in zaščitili, ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa so se lotili obsežnih restavratorskih del, ki so trajala več kot dve desetletji. Pred domala dvajsetimi leti , 28. maja 1999, so prostor, v katerem je slika, znova odprli za javnost, vendar so število obiskovalcev in trajanje ogleda precej omejili.

(Vir in fotografija : Wikipedija)

 

Franci  Koncilija

PRESTIŽNO PRIZNANJE EU PLEČNIKOVI HIŠI

 

Iz Berlina je te dni prišla vesela novica. Evropski komisar za izobraževanje Tibor Navracsics in vrhunski operni pevec Placido Domingo sta sredi evropskega leta kulturne dediščine ob prisotnosti nemškega predsednika FrankaWalterja Steinmeierja podelila prestižna priznanja EU za kulturno dediščino EuropaNostra 2018. Med drugimi državami je nagrado prejela tudi Slovenija za obnovo Plečnikove hiše s programom v Ljubljani.

»Skupaj z obnovo Plečnikove hiše je bil dodelan tudi izobraževalni program, ki je zagotovil obstoj učnega okolja za nadaljnje izobraževanje ciljnih skupin obiskovalcev pa tudi za spodbujanje širšega razumevanja in vrednotenja arhitekturne dediščine,« so odločitev za Plečnikovo hišo kot enega izmed 29 nagrajenih projektov iz 17 držav EU razložili v vodilni evropski pobudi. Znano je, da ima Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, še največ zaslug za prejem tako prestižne nagrade. Zato ni čudno, da je direktor Peršin prepričan, da predstavlja Plečnikova hiša s programom vreden spomenik najpomembnejšemu slovenskemu arhitektu.

Na prvem vrhu o evropski kulturni dediščini v Berlinu so razglasili tudi dobitnike velike nagrade po izboru javnosti. To nagrado so prejele naslednje države:Grčija, Srbija, Norveška in Kanarski otoki. Na področju izobraževanja, usposabljanja in ozaveščanja so nagrado prejeli Finci, Portugalci in Slovenci, med katerimi je najbolj blestela ravno Plečnikova hiša.

(Vir: Delo, foto: splet)

Pripravil:

Franci  Koncilija

VERONIKA MACAROL USPEŠNO POVEZUJE UMETNOST IN ŠPORT

 

Umetnost in šport sta za večino ljudi popolnoma nezdružljiva, nadebudna in vsestransko uspešna Primorka iz Kopra Veronika Macarol, ki študira arhitekturo, pa oboje izredno uspešno povezuje. Ljubezen do slikanja je podedovala po materi, navdušenje za šport pa po očetu.

Veronika že od mladosti rada riše s svinčnikom in ogljem,slika akvarele in z oljem na platnu, oblikuje pa tudi glino. Sočasno je predana športu, še posebej jadranju in deskanju na valovih. Veronika rada pove, da riše zase in takrat, ko ima navdih. Rada ustvarja v živih barvah in se zgleduje tudi po znamenitem slikarju Claudu Monetu. V zadnjem času je olje zamenjala z akrilnimi barvami, najraje  pa riše portrete. Rada ima tudi glasbo, obožuje znanega kitarista Jimija Hendrixa.

Doslej je razstavljala v Kopru, v Izoli v galeriji Plac in v Urban piqniqu. V načrtu ima še razstave v Ljubljani in drugod. Slikarka Veronika Macarol o sebi pravi, da navdih za slikanje dobi v svojem življenju. Rada ima ženske motive, s katerimi prikazuje svoja čustva, s slikanjem motivov morja in valov pa nabira novo ustvarjalno energijo. V življenju Veronike Macarol so samo tri najpomembnejše stvari: umetnost, arhitektura in šport.

(Vir: Wikipedija, foto: splet)

 

Pripravil:

Franci  Koncilija