Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Franci Koncilija

ANTUN MASLE, NA NOVO ODKRIT DUBROVNIŠKI SLIKAR (1919–1967)

UVOD

Kar na področju umetnostne zgodovine v Sloveniji predstavlja predsednik KDSŠ akad. prof. dr. Milček Komelj, je na hrvaškem gotovo akad. prof. dr. Igor Zidić. Komelj in Zidić sta dobra znanca in prijatelja, z Zidićem pa vrsto let odlično sodeluje tudi član KDSŠ, profesor na ALU v Ljubljani, Novomeščan, slikar in grafik Branko Suhy. Na ta način je KDSŠ na poseben način tesno povezan tudi s hrvaško likovno umetnostjo.

Že v začetku junija 2020 je v počastitev 100-letnice rojstva slikarja Antuna Masleta v Zagrebu z enoletno zamudo izšla enkratna, 500 strani debela monografija o omenjenemu slikarju, ki jo je napisal Igor Zidić. Stroka sporoča, da omenjena monografija predstavlja povsem nov pogled na ustvarjalni opus mladega slikarja Antuna Masleta, ki je umrl star komaj 48 let. Že pred izdajo bogato ilustrirane monografije je bila odprta razstava v Umetniški galeriji v Dubrovniku, kjer so bile na ogled prvič postavljene njegove številne, šele nedavno odkrite prvovrstne umetnine. Tako se s tem »novimi« slikami slikar Antun Masle uvršča v sam vrh avantgardizma petdesetih let 20. stoletja.

Igor Zidić nadalje ugotavlja, da so bile slikarjeve rogate živali kot nekakšna čudna obsesija, kot izraz slikarjevega notranjega boja med »svetim in satanizmom«. Slikar Antun Masle preseneča tudi z elementi fantastike in fantazije, kar spet kaže, da so ga k ustvarjanju silili satanizem, erotizem in animalizem. To pa še zdaleč ni vse, kar je odkril Zidić, ki je bil izredno presenečen nad lepoto slike »Deklica z vrčem«, kjer se Masle pokaže povsem drugačen, takšen, kakršnega kritiki sploh niso bili vajeni. Slika je tehnično brezhibna, lepa, korektno, akademsko naslikana. Pravo presenečenje pa je sledilo po restavraciji te slike, ko so na hrbtni strani pod premazom odkrili sliko z motivom dečka in inicialkami Antuna Masleta.

Poleg vseh odkritih in doslej še neobjavljenih in neinterpretiranih umetnikovih slik pa je v Zidićevi monografiji s posebno pozornostjo obravnavan ciklus slik, ki ga je Masle poimenoval »Janezova apokalipsa«, po zadnji knjigi Svetega pisma Nove zaveze, kjer v slikah prihaja do izraza nadrealizem, ki pa ga v besedilu Apokalipse ni. Zanimivo je, da ima Dürer štirinajst apokaliptičnih slik, Masle pa je narisal samo osem slik. Zidić pravi, da je poanta Masletovih del neka enigmatičnost, ki je ni mogoče pojasniti brez simbolizma.

Vir: Jutarnji list, Zagreb, fotografije so s spleta

Prevedel in pripravil: Franci Koncilija

MRTVAŠKI PLES JOSIPA VIDMARJA (1895–1992)

Devet let pred smrtjo Josipa Vidmarja je leta 1983 pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani izšla njegova drobna knjižica Mrtvaški ples.To je bila antologija pesniških smrtnih motivov v slovenski literaturi od Franceta Prešerna do Ervina Fritza. Okvir tega Vidmarjevega dela pa predstavljata prolog in epilog, kjer avtor odkrito razmišlja o veliki uganki človeškega življenja, o smrti. Avtor je naslov knjige povzel po znameniti umetniški freski v Cerkvi Sv. Trojice v Hrastovljah, ki jo je naslikal slikar Janez iz Kastva leta 1490.

V prologu se Vidmar srečuje z mislimi, ki so jih povedali v zvezi s problemom smrti veliki misleci in jih izražajo tudi duhovni zakladi različnih verstev.Nobena od teh misli ga ne zadovolji. Tudi krščanstvo mu je tuje, ker se mu zdi premalo človeško, preveč neživljenjsko, abstraktno in dogmatično. Vidmar je prepričan, da ravno zato smrt kristjanu ne more vzbujati globljih čustev. Vidmarjevim pomislekom lahko damo kristjani prav samo toliko, kolikor kdaj nad osebnim verskim izkustvom prevladata verski formalizem in dogmatizem, ki zadušita v človeku ne samo pristno in globlje pesniško doživljanje, temveč velikokrat tudi pristno vero.

Josip Vidmar v knjigi Mrtvaški ples na vsak način hoče odgovoriti na vprašanje smrti, zato posebej prisluhne slovenskim pesnikom in se z njimi pogovarja. Seveda pa to stori kritično, s tem pa bralca prisili k sodelovanju, ga izziva k razmišljanju in odločanju. Tako Vidmar pri nekaterih pesnikih najde resnično in pristno izpoved o smrti, pri drugih pa je ta izpoved konvencionalna, površna in plitka.

V nadaljevanju Vidmar razmišlja o prostoru in času, v katerih živi človeštvo in doživlja svojo življenjsko usodo. Smrt je v resnici na svoj način povsod navzoča, zato se Vidmar v tej ogroženosti zateka k zaupanju lastnemu notranjemu glasu, ki je drobec velikega, skupnega človeškega vzgona, kar je neverjetno blizu viziji p. Teilharda de Chardina. Vidmar sicer priznava, da je zavest o smrti moralni korektiv v življenju človeka, vendar brez Boga, saj zatrjuje, da je zavest o človeškem dostojanstvu edini pravi regulativ našega ravnanja. Za Vidmarja ni dileme vprašanja o smrti, saj je prepričan, da se mora človek odločati po svojem notranjem glasu iz spoštovanja do človeškega dostojanstva, ne pa v duhu razodetega Boga in v smislu eshatoloških razsežnosti. Zavrača tudi misel na smrt, ki življenja ne uniči, ampak samo spremeni, kjer ni več časa in prostora. On vztraja pri prepričanju, da je smrt samo slovo in »usodna preselitev v neznano in neznansko«.

Za Josipa Vidmarja tudi po tej knjigi smrt ostaja nerazrešena uganka življenja. Vidmar zapiše: »Povedal sem ji vse (smrti namreč), kar sem ji mogel povedati, kaj pa ima povedati ona meni, bom zvedel zagotovo!« Josip Vidmar nam s to knjigo sporoča, da je smrt prečudežna, da bi jo lahko doumel. Vdano sprejema smrt kot uganko in hkrati veruje in neomajno zaupa v človeštvo, ki mu je pripravljen služiti do konca!

Prepričan sem, da se je Vidmarjev duh po 28 letih telesne minljivosti že zdavnaj srečal s smrtjo in spoznal, da je ves čas živel v zmoti, saj ga neomajna vera v človeštvo ne more osrečiti …

Fotografije so s spleta

Viri: J. Vidmar, Mrtvaški ples in Znamenje

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NA OTVORITVI LETOŠNJIH NOVOMEŠKIH POLETNIH VEČEROV JE BLESTEL ZNANI BOSANSKI IGRALEC ZIJAH SOKOLOVIĆ

Tako kot vsako leto je tudi letos novomeška založba Goga uspešno začela letošnje Novomeške poletne večere. Otvoritveni dogodek je bil v torek, 21. julija 2020, ob 20. uri zvečer na dvorišču novomeškega gradu Grm, kjer je nastopil priljubljeni bosanski igralec Zijah Sokolović z monokomedijo »Lijevo, desno, glumac«. Sokolović je novomeški publiki dobro znan, zato je bil za odličen nastop nagrajen s številnimi udeleženci, ki so mu dolgo ploskali. Igralec in režiser Zijah Sokolović je po predstavi še povedal, da so nekoč ljudje v gledališče hodili zato, da bi doživeli kaj novega, danes pa zato, da bi doživeli tisto, kar že vnaprej pričakujejo ali vedo!

Novomeški poletni večeri so na gradu Grm in v mestni knjigarni Goga na Glavnem trgu in bodo potekali vse do 22. avgusta 2020, zatem pa organizator načrtuje še že uveljavljeni in utečeni novomeški festival kratke zgodbe. Duša in srce Novomeških poletnih večerov je Novomeščanka Jedrt Jež Furlan, ki je pri založbi Goga zadolžena za odnose z javnostmi. Furlanova je povedala, da bo dogajanje na večerih zanimivo in pestro ob torkih, ob četrtkih in ob sobotah. Zaradi pandemije so bili prisiljeni odpovedati vsa glasbena dogajanja. Ljubiteljem kulture in literature pa se med 25. in 29. avgustom letos obeta še izvedba festivala Kratke zgodbe!

Fotografije so s spleta

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NOVOMEŠKA ZALOŽBA GOGA POSTAJA PREPOZNAVNA V ŠIRŠEM SLOVENSKEM KULTURNEM PROSTORU

Na slovenski knjižni trg je že meseca maja 2020 prišla nova knjiga kratkih zgodb Agate Tomažič z naslovom Nož v ustih, ki je izšla pri novomeški založbi Goga. Avtorica Agata Tomažič je uveljavljena slovenska pisateljica, ki je že s prvo kratkoprozno zbirko Česar ne moreš povedati frizerki pred petimi leti pritegnila pozornost številnih bralcev in slovenske literarne javnosti. Vmes je objavila še roman Tik pod nebom in potopisno knjigo Zakaj potujete v take dežele?, lani pa je skupaj s Tamaro Langus in Teo Kleč izdala knjigo Ne sprašujte za pot, Blodnik po Istri.

Na enih svojih literarnih večerov je Agata Tomažič povedala, da »piše tako, kot Fernando Botero slika ljudi. Niso lepi, so pa toliko bolj zanimivi.« In res, junaki so v njenih najnovejših kratkih zgodbah na videz čisto navadni ljudje.V zgodbah Agate Tomažič lahko samota in zagrenjenost postaneta smrtonosni. Učijo nas, da ljudje niso, kar mislimo, da so! Zgodbe Agate Tomažič so mračne, vendar daleč od zagrenjenosti, saj so obarvane s posebnim humorjem in natančnim optimističnim cinizmom.

V spremni besedi Ana Svetel zapiše, da Nož v ustih ni zgolj zbir zgodb, ki preigravajo družinske in partnerske odnose s podtonom neizkoreninjene samosti. Zanimivo je, da avtorica v številnih zgodbah tematizira trenja med »urbanim in ruralnim«, med »liberalnim in klerikalnim«, med »svetovljanskim in provincialnim«, med »privilegiranim in neprivilegiranim družbenim razredom«. Ana Svetel je prepričana, da so protagonisti dobesedno ukleščeni v predstave o lastni večvrednosti in hkrati prepričani o tem, da so širokosrčni. Skratka, zgodbe, ki jih piše Tomažičeva, delajo najbolj posebne stranski junaki in edinstven literarni slog.

Fotografije so s spleta

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SLIKARKA NEVENA ALEKSOVSKI RAZSTAVLJA V LJUBLJANI

Galerija Ravnikar je sredi maja 2020 odprla razstavo umetnice, likovne pedagoginje, kulturologinje, akademske slikarke in ilustratorke Nevene Aleksovski (1984).Tako ustanoviteljica in kustosinja galerije Piera Ravnikar nadaljuje začrtano poslanstvo zastopanja in predstavljanja mladih, neuveljavljenih avtorjev na vseh področjih sodobne kulture in umetnosti. Po njenem prepričanju galerija tako ustvarja vez med aktualno likovno produkcijo in širšo skupnostjo. Razstava je bila na ogled od 12. maja do 1. junija letos.

Razstava je sestavljena iz risb in slik, ki so večinoma nastajale med štirimi zidovi v obdobju karantene. Neveno Aleksovski, ki je dejavna predvsem na področjih ilustracije, risbe in slikarstva, so med samoizolacijo vznemirjala predvsem vprašanja, kako dodatno odtujiti že tako odtujenega človeka. Razmišljala je, kako pomemben je dotik in kaj početi brez njega ter kako se kljub razdalji nekoga dotakniti … Pri ustvarjanju slik Neveno Aleksovsko bolj poganja intuicija kot vnaprej zadane ideje in koncepti. Njena dela, ki jih obenem polnijo in praznijo na videz precej banalni objekti, nastajajo spontano, deloma kot posledica impulzov iz narave, deloma kot reakcija na aktualna družbena vprašanja.

KDO JE SLIKARKA NEVENA ALEKSOVSKI?

Nevena Aleksovski, rojena leta 1984 v Srbiji, je leta 2008 diplomirala na oddelku za slikarstvo na Akademiji umetnosti v Novem Sadu, leta 2014 pa je magistrirala iz kulturologije na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Veliko razstavlja v Sloveniji in v tujini. Kot pedagoginja deluje v galerijah Škuc in Alkatraz, na delavnicah za otroke in odrasle. V okviru evropske prestolnice kulture Reka 2020 bo 15. Junija gostja umetniške rezidence Skalinada v Omišlju.

Resnobnost umetnica uravnoteži z razmišljanjem o vsakdanjih paradoksnih absurdih in relacijah, ki se ob tem vzpostavljajo, kot so občudovanje pomladnega prebujanja narave, uživanje ob cigareti, občutek svobode ob samoti in tesnoba ob lastni osamljenosti … Tako je bila zanjo karantena tudi čas razjasnitve, ko je stvari nenadoma uzrla povsem jasno.

»Vzdušje razstavljenih del narekuje svojevrstno distanco, zato so njene slike tako izčiščene, zato je med majhnim številom oddaljenih elementov, ki med sabo vendarle komunicirajo, toliko praznine,« pojasnjuje avtorica. »Sicer pa moja risba omogoča direktno izražanje brez pretiranega nadzora in preračunljivosti. Pomemben mi je čim bolj neposreden stik roke z materiali. Sicer pa je ena naših največjih težav neprestan pritisk, da moramo biti hiperproduktivni, vse mora biti narejeno hitro in popolno. Mislim, da je ena najbolj subverzivnih metod za boj proti temu, da se ustaviš in si vzameš čas zase.«

Viri: Delo in Dnevnik, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ALI BO NAŠ KNJIŽNI JEZIK IZUMRL?

UVOD

Znano je, da je vsak jezik vreden občudovanja kot samostojen organizem, ki se je sposoben ne samo spreminjati in dopolnjevati, temveč celo obnavljati, ko mu odmira kak pomemben del. Katerikoli jezik že: slovenščina, globalizirana angleščina ali pa do potankosti izpolnjeni latinščina in grščina, obe mrtvi že več kot tisoč let.

BREZ JEZIKA NI NARODA!

Kultura, knjiga in njen knjižni jezik so vrednote slehernega naroda, ki se jim ni moč odreči ali jih celo zavreči in zanemariti. Zato si jezik zasluži vse občudovanje in globoko spoštovanje, ker ostaja zvest sam sebi vse od svojega nastanka davne dni do lastnega zamrtja v nedoločeni prihodnosti. Jezik je namreč »živo bitje«, ki nikdar ne umre, saj s sposobnostjo prenosa svoje znanosti in kulture na mlajša ljudstva v njih ostaja živ. Tako z nami živita latinščina in grščina, ker sta obe Evropi podarili kulturo, znanost in filozofijo. Zaradi teh in drugih odlik je sleherni jezik uvrščen med najdragocenejše zaklade slehernega naroda, večina majhnih narodov, kot je slovenski, pa vidi v njem svoje najpomembnejše bogastvo in dokaz za svoj obstoj.

SLOVNIČNA PRAVILA ALI ŽIVI GOVOR?

Nekateri slavistični krogi v Ljubljani se v zadnjem času zavzemajo za uporabo slovenščine, osvobojene okostenelih slovničnih pravil iz preteklosti, in za približevanje živim govorom med slovenskimi intelektualci in tudi med navadnimi ljudmi. Trdijo, da bi morala biti slovnica knjižnega jezika bolj pripravljena popuščati in podpreti možnost za večje uveljavljanje pogovornega jezika. Tako v pravorečju kot tudi v pravopisu. Skratka, slovenski knjižni jezik bi moral biti tak, da bi ga brez težav in strahu pred napakami z lahkoto obvladal vsak, kdor govori in piše po slovensko!

ZAKLJUČEK

Naš slovenski jezik se deli na več plasti. Slovenščino torej sestavlja dejansko več jezikov: knjižni, zborni, pogovorni, narečni, rovtarski, pokrajinski, mestni, žargonski, slengovski, obšankovski in še in še. Mednje bi lahko uvrstili tudi »sproščeno slovenščino«. Najbolj spoštovan, izbran in negovan za ves narod pa je knjižni jezik. Knjižni jezik je »star gospod«, ki ne ljubi sprememb. Ne glede na vse povedano ni vsaka plast slovenščine že knjižni jezik, brez upoštevanja slovničnih pravil in reda pa knjižni jezik hitro umre!

prof. Jože Hočevar

Viri: Prof. Jože Hočevar, Primorske novice, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SEDEMNAJSTI FESTIVAL PRANGER V ROGAŠKI SLATINI IN V LJUBLJANI

Pranger, pesniško-prevajalsko-kritiški festival, bo od 7. do 11. julija 2020 na Sladki Gori pri Rogaški Slatini, spremljevalni dogodki pa bodo tudi v Ljubljani. To je festival s posebnim in dinamičnim programom, v središču katerega sta poezija in to, kako jo razumemo – s srcem ali razumom? Na srečanju bodo predstavili devet pesniških zbirk, potekali bosta prevodna razprava ter razprava Poezija in množice, predstavljen pa bo tudi prejemnik Stritarjeve nagrade za mlade literarne kritike.

PREDSTAVITEV FESTIVALA

Pred nami je tako eden najbolj izvirnih festivalov pri nas – Festival Pranger – srečevališče pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije, ki prvobitno goji sposobnost povedati mnenje dobronamerno v obraz ter po drugi strani neustrašno premisliti o slišani in predvsem dobro utemeljeni in vljudni kritiki. Prevajalci pa na okrogli mizi premišljujejo o prevajanju poezije po manj uhojenih poteh, tokrat je v fokusu nemščina. Kritiške razprave se odvijajo v Rogaški Slatini oziroma na bližnji Sladki Gori in prinašajo plodne refleksije ter premislek tako kritikom kot pesnikom za nadaljnja umetniška in kritiška raziskovanja in ustvarjanja. Vse kritiške razprave spretno vodi novinarka in Stritarjeva nagrajenka 2017 Maja Šučur. Del Prangerja zavzema tudi prevod nekaterih pesmi v nemščino, kar bo festival povezalo s Frankfurtskim knjižnim sejmom v letu, ko naj bi bila Slovenija tam častna gostja. Za ta del festivala bo skrbela dr. Nada Grošelj. Zaključek festivala že vse od leta 2013 pripade slavnostni podelitvi Stritarjeve nagrade Društva slovenskih pisateljev.

FESTIVAL JE DRŽAVNEGA IN EVROPSKEGA POMENA

Soustanoviteljica in vodja Festivala Pranger Urška P. Černe je pred 17. festivalom povedala, da je Festival po duhu in čudi prireditev državnega in evropskega pomena. Na festivalu gre za to, da gojimo kritiko poezije in prevodno analizo poezije. Naše navodilo kritikom, ki izbirajo svoje tri knjige, je samo to, naj se odločijo za zbirke, o katerih bi se bilo treba pogovoriti. Na 17. Prangerju bo potekala tudi konceptualna razprava Poezija in množice, na kateri bodo sodelovali Sergej Harlamov, Saša Pavček in Nataša Velikonja. Snovalec in moderator debate Jernej Kaluža meni, da je koncept množic aktualen še danes, še posebej v navezavi na poezijo, ki je pomembna za animacijo in vodenje množic, za vzpostavljanje narodov. Na žalost pa je danes poezija takšna, da težko postane množično prepoznavna, razen v izjemnih primerih. To odpre veliko vprašanj, ki jih bodo zastavljali na okrogli mizi.

POEZIJA IN MNOŽICE

Poezija se je v svoji zgodovini uveljavila kot umetniška zvrst, ki je posebej intimno zvezana z dušami množic: zmožna naj bi bila, vsaj sledeč zgodovinsko najpogosteje vzpostavljenim stereotipom, povezovati in vzpostavljati narode, iz roda v rod prenašati arhetipske zgodbe in družbene strukture, bodriti vojake, navdihovati zaljubljence … Zaradi vsega tega se zdi še posebej paradoksno, da je, po drugi strani, poezija dandanes pogosto dojeta kot najbolj hermetična in včasih celo elitistična umetniška zvrst, ki ostaja, vsaj kolikor k njej ne prištevamo besedil popularne glasbe, bolj ali manj omejena na ozko publiko literarnega polja.

V kontekstu kulturno-političnega dogajanja v zadnjih mesecih dobiva vprašanje odnosa med umetnostjo in množicami tudi pomembno politično perspektivo. Jasno je, da ne moremo sprejeti poenostavljenega modrovanja, da je mogoče meriti umetnost glede na njeno privlačnost za ljudske množice. Toda po drugi strani je treba priznati, da je marginalizacija kvalitetne umetnosti problem, ki ga je treba naslavljati. Vprašanje je, nadalje, ali bi se morale poezija in ostale umetniške zvrsti danes nekako prilagoditi principom popkulture kot kulture množic, ali pa je ta ista kultura, kot je trdil Adorno, izraz prepletenosti barbarstva in napredka, ki kliče k tvorjenju alternativnih prostorov, neprepustnih za njene omejevalne principe? So problem množice same s svojo inherentno neumnostjo? Ali velja nasprotno in je problem v specifičnih, poneumljajočih principih množične kulture? Je treba bežati pred okusom množic ali je vredno poskusiti od znotraj prevrednotiti obstoječe vrednote? Navsezadnje: kaj, če sploh kaj, lahko v tem kontekstu stori poezija?

ZAKLJUČEK

Že od leta 2013 je vsakokratni slavnostni zaključek Festivala Pranger v znamenju podelitve Stritarjeve nagrade, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, ki ga trenutno vodi Dušan Merc.Nagrada je namenjena mladim literarnim kritikom, lani pa jo je prejela Martina Potisk.Letošnja novost je, da bo nagrajenka ali nagrajenec znan šele na svečani podelitve nagrade.

Fotografije so s spleta

Viri: Delo, Večer, splet

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

AVSTRIJSKI ČASTNI KRIŽ JE PREJEL KULTURNIK Mag. FRANCI PIVEC

Vsestranski kulturnik, filozof, sociolog in politik Franci Pivec (1943) je prejel visoko avstrijsko odlikovanje – častni križ za znanost in umetnost I. reda Republike Avstrije. Visoko odlikovanje so Pivcu izročili v petek, 3. julija 2020, v prostorih avstrijske rezidence v Ljubljani, in sicer za njegova izjemna prizadevanja in zasluge za poglobitev dobrih odnosov med Slovenijo in Avstrijo na številnih kulturnih področjih.

Avstrijska veleposlanica Sigrid Berka je v nagovoru ob izročitvi priznanja poudarila, da je Avstrija Pivcu izkazala priznanje za dosedanje dosežke na področju čezmejnega sodelovanja, in se mu hkrati zahvalila za dolgoletno negovanje kulture dialoga spominov med sosednjima državama. Na avstrijskem veleposlaništvu so še zapisali, da Francija Pivca zaradi njegovih številnih aktivnosti na področju znanosti, družbe in kulture štejejo med vidnejše osebe v slovenskem javnem prostoru. Poleg številnih drugih dejavnosti je bil Pivec vrsto let še posebej prepoznaven kot aktiven podpornik nemško govoreče narodne skupnosti v Mariboru in Sloveniji, od leta 2013 pa sodeluje v avstrijsko-slovenski skupini dialoga Peace Region Alp-Adria ter podpira prizadevanja koroške skupine za vzdrževanje čezmejne komemorativne kulture.

Za svoje delo je Pivec doslej prejel tudi številna slovenska priznanja, nazadnje zlato plaketo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti za življenjsko delo, več organizacij pa ga je izbralo za svojega častnega člana.

Viri: STA in Večer, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

V JAKČEVEM DOMU SO ODPRLI ŽE 16. NOVOMEŠKE LIKOVNE DNEVE

V Novem mestu se že šestnajsto leto zapored odvijajo Novomeški likovni dnevi, ki jih je organizator, Dolenjski muzej Novo mesto, 16. junija predstavil na novinarski konferenci. Projekt, katerega pokrovitelj je Mestna občina Novo mesto, je tokrat privabil sedem akademskih likovnikov, ki so ustvarjali v Jakčevem domu. Njihove stvaritve so bile v soboto, 20. junija 2020, ob 20. uri v sklopu Poletne muzejske noči predstavljene na letošnji razstavi.

Na novinarski konferenci so že pred časom predstavili letošnje goste – likovne ustvarjalce na 16. Novomeških likovnih dnevih, ki so prišli v Novo mesto z vseh koncev Slovenije. To so bili: Nina Čelhar, Vesna Drnovšek, Zdenko Huzjan, Erik Mavrič, Borut Popenko, Vlado Stjepić in Borko Tepina, ki so se za čas likovne kolonije povečini preselili v Novo mesto in ustvarjali pod mentorstvom Roberta Lozarja.

Kurator razstave in vodja kolonije Robert Lozar je po petnajstih letih nasledil idejnega vodjo Janka Orača, želja direktorice Dolenjskega muzeja Novo mesto Jasne Dokl Osolnik pa je, da bi kolonija tudi v naslednjih letih potekala uspešno kot do zdaj. K uspehu prispeva tudi dobro sodelovanje Dolenjskega muzeja z novomeško občino, ki umetnikom omogoča odlične pogoje za delo. Direktorica Doklova je še povedala, da Dolenjski muzej iz minulih kolonij hrani zbirko 120 likovnih del, kar še dodatno bogati muzejsko zbirko umetniških slik. Projekt podpira tudi novomeški župan Gregor Macedoni, ki verjame, da je že postal del novomeške kulturne tradicije, ki deluje na visoki profesionalni ravni, podobno kot so pred sto leti, leta 1920, ustvarjali in razstavljali kulturniki takratne novomeške pomladi.

Na otvoritveni slovesnosti se je zbralo veliko ljudi, ki so si z zanimanjem ogledali razstavljene slike, prisluhnili so bogatemu kulturnemu in glasbenemu programu ter nagovoru, ki ga je imel podžupan Bojan Kekec.

Fotografije: Boštjan Pucelj, Dolenjski muzej in Franci Koncilija

Pripravil: Franci Koncilija

PLEČNIKOVA NAGRADA ZA ISLAMSKI CENTER V LJUBLJANI

V ponedeljek, 22. junija 2020, so podelili najvišje strokovno priznanje na področju sodobne arhitekturne ustvarjalnosti v Sloveniji. Plečnikovo nagrado za leto 2020 bodo prejeli Matija Bevk, Vasa J. Perović in Christophe Riss za Islamski versko-kulturni center v Ljubljani. Sklad arhitekta Jožeta Plečnika slovenskim avtorjem letno podeljuje tri vrste odličij za izbrana dela po mnenju strokovne žirije, ki so nastala v zadnjih petih letih. Letošnjo komisijo so sestavljali arhitektka in profesorica Tina Gregorič, arhitekt in arhitekturni kritik Andrej Hrausky, filozofinja Mateja Kurir, arhitekt Aleksander Lužnik in krajinska arhitektka Ana Tepina.

V obrazložitvi za Plečnikovo medaljo so zapisali, da so »avtorji s projektom Islamskega versko-kulturnega centra v Ljubljani ustvarili urbanistični, arhitekturni in izvedbeni presežek ne le v nacionalnem, temveč tudi v evropskem okviru. Dokazali so izjemni pomen celostnega oblikovalskega pristopa, ki avtorski skupini omogoča dosledno izpeljavo koncepta v vseh merilih: tako na nivoju mesta kot na nivoju stavbe ali posameznega arhitekturnega elementa in detajla. Koncept precizne razpršenosti posameznih stavb okrog centralnega dvignjenega trga in mošeje namerno izpostavlja samostojno pojavnost programskih elementov, ki tvorijo okvir trga in vzpostavljajo nov, lasten kontekst. Veduta Ljubljane je z nagrajenim versko-kulturnim centrom po nekaj desetletjih zatišja končno pridobila vrhunsko javno arhitekturo senzibilne monumentalnosti. S Plečnikovo nagrado 2020 odlikovani projekt Islamskega versko-kulturnega centra arhitektov Bevk Perović je zgled, kako je mogoče na podlagi zmage na javnem mednarodnem natečaju z odločnim pristopom ustvariti vrhunsko arhitekturo. Dokazali so, da je odprti natečaj nujno in izvrstno orodje za zagotavljanje tradicije visoke kulture grajenega okolja, ki jo je v Ljubljani ustvaril Jože Plečnik s pomočjo vizionarskih odločevalcev.«

Strokovna žirija je v svoji utemeljitvi izpostavila pomen javnega natečaja za zagotavljanje vrhunske javne arhitekture v Sloveniji ter ključno vlogo naročnika, ki lahko pomembno prispeva k odličnosti arhitekture. Med drugim so se člani še spraševali, kakšno je stanje slovenske arhitekture v letu 2020, ko praznujemo 100. obletnico ustanovitve ljubljanske arhitekturne šole, ki je nastala iz potrebe po vzpostavitvi lastne narodne arhitekturne ustvarjalnosti. Prepričani so, da radikalno zaostreno stanje okolja v Sloveniji in svetu zahteva korenite spremembe ravnanja posameznika, družbe in stroke – tudi arhitekture. »Čas je, da začnemo kolektivno stremeti k dvigu kakovosti grajenega okolja. Ta cilj lahko dosežemo z večjo natančnostjo urbanističnih določil in višjimi standardi v izobraževanju, kuriranju in predstavitvi arhitekture širši javnosti. Z zavestnim izbiranjem vrhunskih rešitev, ki sledijo najširšemu razumevanju trajnostnih principov, lahko ustvarimo arhitekturno odličnost krhke prihodnosti,« so še zapisali. 

Viri: Večer, Dnevnik in Delo

Fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija