Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Franci Koncilija

V O Š Č I L O

Na začetku adventnega časa leta 2020, časa, ki nas notranje prenavlja in pripravlja na praznovanje božičnih praznikov, vam želim samo dobro. Višek bomo doživeli prav na božični večer, ki v naša srca prinaša mir, veselje in ljubezen. Želim Vam, da boste na to sveto noč v družbi s tistimi, ki jih imate radi, ali pa celo z osamljenimi, trpečimi in bolnimi… Pogovarjajte se z njimi, s stiskom roke in nežnim poljubom na čelo pa jih boste neizmerno razveselili in osrečili. Ne pozabite tudi na prijazen in iskren nasmeh, ki nič ne stane, dela pa čudeže!

Vsem ljudem dobre volje želim blagoslovljene božične praznike, v novem letu 2021 pa obilo notranjega miru in ljubega zdravja.

S spoštovanjem.

Franci Koncilija, decembra 2020

ODMEVNA RAZSTAVA O DR. FRANU WINDISCHERJU (1877–1955), V NARODNI GALERIJI V LJUBLJANI

Dr. Fran Windischer je bil najpomembnejši posamični donator v zgodovini Narodne galerije. Od leta 1929 do 1946 je bil predsednik Društva Narodna galerija. Vodil je smelo, daljnosežno politiko ustvarjanja zbirke osrednje slovenske umetnostne ustanove, ki je danes temelj Narodne galerije. Še posebej se je posvetil zbiranju, se pravi odkupovanju in v največji meri doniranju slik, kipov in grafik Narodni galeriji; zlasti ga je zanimala življenjska in poklicna pot sodobnih slovenskih likovnih umetnikov, katerih dela so z njegovo finančno pomočjo prav tako našla pot v nastajajočo zbirko Narodne in po drugi svetovni vojni tudi Moderne galerije. 

Dr. Fran Windischer
Barbara Jaki

Direktorica Narodne galerije Barbara Jaki je v katalogu, ki je izšel ob razstavi, zapisala, da je bil Windischer do umetnosti širokogruden in spreten pogajalec, saj je za Narodno galerijo uspešno pridobival potreben denar za odkupe in dolgoročna posojila za številne dragocene umetnine. V okviru predstavitev številnih pomembnih osebnosti, ki so soustvarjale zgodovino Narodne galerije, so v galeriji že pred časom pripravili razstavo o Karlu Dobidi, drugem direktorju galerije. Pripravili pa so tudi razstavo o delu prvega direktorja, Iva Zormana.

Vir: Družina, fotografije so s spleta.

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

PETI DECEMBER JE MEDNARODNI DAN PROSTOVOLJSTVA

UVOD

Že v davnini se je človek zavedal, da brez medsebojne pomoči, bodisi materialne bodisi zaščite drug drugega oziroma celotne skupine skupaj živečih, ne bi mogli preživeti. Sprva se je to nanašalo na prinašanje hrane onemoglim članom skupine – plemena –, ki si je zaradi bolezni ali starosti niso več mogli priskrbeti sami, in pa na zaščito pred plenilci ter sovražnimi skupinami, ki so jih napadale z namenom kraje hrane, do katere je bilo težko priti, in zasedbe teritorija. To je bila vedno naloga mlajših in najmočnejših članov skupine. Lahko rečemo, da je bila ta empatija vedno del medčloveških odnosov in da je stara toliko kot človeštvo.

RAZVOJ PROSTOVOLJSTVA V SVETU IN DOMA

Z leti in spremenjenim načinom življenja se je ta skrb v plemenih spreminjala, pač času primerno. Tako so se v srednjem veku že formirale posebne skupine ljudi – prostovoljcev –, ki so skrbele za revnejše, bolnike in zapuščene otroke. Vse pa je seveda potekalo pod okriljem cerkve in bolnišnic. V 18. in 19. stoletju pa so začela nastajati združenja prostovoljcev, ki so, spet pod okriljem cerkve in samostanov, skrbela za dobrodelnost, izobraževanje in tudi kulturo. Tudi slovenska družba ima zelo dolgo tradicijo. Že med prvo svetovno vojno so se javljali prostovoljci in prostovoljke za pomoč ranjencem, še več pa jih je bilo med drugo svetovno vojno, ko so se prostovoljno javljali ne samo za pomoč, pač pa tudi za boj za osvoboditev domovine. Še najbolj je do izraza prišlo prostovoljstvo po vojni, ki je pustila hude posledice, in sicer porušeno domovino, vojne sirote in splošno revščino. Cele skupine ljudi so se javljale za delovne akcije za obnovo porušenih stavb, cest, železnic, in za to nihče ni zahteval plačila. Takrat so bile že ustanovljene razne organizacije, kot so Rdeči križ, taborniške organizacije, gasilska društva, Zveza prijateljev mladine in cerkvene organizacije, ki so vse te akcije koordinirale.

PROSTOVOLJSTVO PO OSAMOSVOJITVI

Po osamosvojitvi Slovenije pa se je prostovoljstvo še bolj razmahnilo in na naših tleh so začele delovati tudi mednarodne organizacije, kot so UNICEF, UNHCR, Amnesty International ter še mnogo drugih nevladnih organizacij. Njihova skrb je pridobivanje novih članov, predvsem pa pomoč ljudem v materialni stiski ali pa pri izobraževanju. Prostovoljstvo je odigralo veliko vlogo pri vseh naravnih katastrofah, kot so potresi, velike poplave, tornadi, in ne nazadnje tudi pri svetovnih epidemijah.

PROSTOVOLJCI V ČASU PANDEMIJE

Posebno v današnjem času je vloga prostovoljcev neobhodna, saj je epidemija veliko ljudi pahnila v revščino, posebno starejši ljudje potrebujejo pomoč – ne samo v materialnih dobrinah, pač pa predvsem psihično pomoč. Zaradi hitrega širjenja nevarnega virusa je priporočljivo, da ostajajo doma, zato je nujno, da se jim prinaša hrano, zdravila in se jih tudi spremlja k zdravniku. Ti ljudje so bili že brez epidemije zelo osamljeni, vendar so vseeno lahko šli na sprehod in se morda s kakšnim znancem ustavili na klepetu ob kavici. Sedaj vsega tega ni več, počutijo se osamljene in pozabljene, zapadajo v depresijo, načeto je tudi njihovo duševno zdravje, in tukaj nastopijo prostovoljci, ki poskušajo tem ljudem dokazati, da niso sami, in jim delati družbo ter jim vrniti zaupanje v družbo. Toda tudi mlajša generacija že občuti to izoliranost in ji je potrebna psihična pomoč. Prav tako so prostovoljci potrebni tudi za pomoč šolarjem, ki na žalost ne morejo več obiskovati šole, ampak se pouk odvija preko računalnikov. Marsikatera družina si računalnika ni mogla oziroma si ga ne more privoščiti, poleg tega pa, tudi če ga imajo, otrokom ne morejo pomagati, ker še sami ne znajo delati z njim. In spet so tu prostovoljci, ki rade volje priskočijo na pomoč brez plačila in žrtvujejo svoj prosti čas za pomoč bližnjim.

ZAKLJUČEK

Vprašali se boste, kaj pravzaprav žene te ljudi k prostovoljstvu. Mogoče je to priložnost, da si pridobijo dragocene izkušnje o življenju nasploh, ali pa vračanje družbi za vse, kar jim je dala. Najverjetneje pa je to notranje zadovoljstvo, da nekomu prevzameš del bremena, mu spremeniš in olepšaš življenje. In to ne samo njim, pač pa tudi sebi samemu, in zapustiš zanamcem to dediščino.

Prav je, da je OZN leta 1985 peti (5) december razglasila za mednarodni dan prostovoljstva in se jim s tem vsaj malo oddolžila za njihovo karizmo in požrtvovalnost. Opomnila pa je tudi nas ostale, da je prostovoljstvo velika vrednota in plemenito dejanje, ki bi se ga morali zavedati vseh 365 dni v letu, in ne samo ta dan.

Emilijana Crgol

REMINISCENCA NA PREŠERNOV 220. ROJSTNI DAN

UVOD

Jeseni leta 1953 sem začel hoditi v prvi razred edine osnovne šole v Novem mestu, ki je stala pod Marofom, najbolj obljudenim novomeškim gričem, poleg imenitne Gimnazije na sedanji Seidlovi cesti. Otroci politikov in pomembnih uslužbencev so imeli privilegij, da so v šolo hodili dopoldne, otroci delavcev pa smo v šolo hodili popoldne, mame obojih pa so gospodinjile doma. Tako sem kmalu začel spoznavati najpomembnejše slovenske pesnike in pisatelje, med njimi tudi dr. Franceta Prešerna.Vsako šolsko leto smo z zanimanjem poslušali učiteljice, ko so nam pripovedovaleo življenju in ustvarjanju našega najpomembnejšega pesnika Prešerna, ki so ga v njegovi rojstni vasi, Vrbi na Gorenjskem, otroci klicali kar »doktor Fig«. Fige je Prešeren kupil v Ljubljani in jih ravnodušno delil vaškim otročajem v Vrbi. No, v časih mojega odraščanja glede fig ni bilo nič drugače: svežih nismo nikoli jedli, suhe fige pa smo skupaj s pomarančami jedli samo za Miklavža in ob božičnih praznikih. Novemu letu pa takrat ljudje niso dajali takšnega pomena kot dandanes …

MOJA PODOBA PREŠERNA SE JE SPREMINJALA

V kasnejših letih, še vedno kot otrok, nisem Prešerna kot človeka in kot pesnika nikoli dobro razumel. Vedno se mi je dozdevalo, da je bil čudak in samotar. Kasneje sem do njega začutil celo odpor, saj smo se morali učenci za sleherni takratni državni praznik, 29. november, naučiti kakšno njegovo pesem: med njimi je bil »Sonetni venec« s čudovitim akrostihom Primicovi Juliji, najzahtevnejši. Bolj ko sem odraščal, bolj se je kasneje v meni spreminjala Prešernova podoba, predvsem zaradi naslednjih dogodkov, povezanih z Novim mestom:

Angela Smola
Julija Primic

1) Tako kot je domala sto let po Prešernovem rojstvu v kapiteljski cerkvi (današnji novomeški stolnici) pesnik Dragotin Kette zaljubljeno zijal v svojo muzo in neuslišano ljubezen Angelo Smola, tako je tudi Prešeren v trnovski cerkvi v Ljubljani občudoval svojo neuslišano ljubezen in muzo, Primičevo Julijo.

Grad Kamen
Primicova rojstna hiša v Ljubljani

2) Ko se je Primičeva Julija, poročena Scheuchenstuel, preselila na Grad Kamen v Novem mestu, je Prešeren s prijateljem Andrejem Smoletom večkrat prišel v Novo mesto, kjer sta čolnarila po reki Krki gor in dol, med tem pa je Prešeren neizmerno hrepenel po Juliji.

Andrej Smole
Grad Prežek

3) Na grad Prežek nad Orehovico pri Šentjerneju, neposredno ob robu širnih gorjanskih gozdov, ki je bil v lasti Andreja Smoleta, je Prešeren rad zahajal. Tam se je s prijatelji velikokrat veselil življenja in si z rujnim vincem hladil pekočo dušo in srce … 

4) Primičeva Julija je pokopana na pokopališču v Šmihelu v Novem mestu, kjer so ji Novomeščani postavili lep nagrobnik.

5) Zadnjič pa sem se s Prešernom poglobljeno srečaval na Srednji gradbeni tehniški šoli v Ljubljani, kjer nas je v tretjem letniku slovenski jezik učil profesor, ki je bil pravi Prešernoslovec, doma iz Prešernovega mesta Kranj. On je tako spoštoval Prešerna, da smo pri pouku slovenskega jezika vsako uro, in to celo leto, napeto poslušali profesorjeve razlage o pesnikovem življenju in o njegovem ustvarjalnemu opusu.

ZAKLJUČEK

prof. dr. Janko Kos

Znani kulturni ustvarjalec, akad. prof. dr. Janko Kos, je zapisal: »Ko se Slovenci znajdemo v težavah, kakršna je zdaj in kot bo prihodnja socialna kriza, se moramo zateči k Prešernu, ki je s svojim življenjem in delom pokazal, kako je treba vzdržati in ustvarjati v še tako težkih, poedincu in skupnosti nenaklonjenih časih. V življenju je videl dvoje poglavitnih vzgibov – strah in up –, in to dvoje je zdaj del našega življenja. Prešeren nas uči, da ne smemo podleči strahu in ne izgubiti upanja.«

Fotografije so s spleta.

Vir: Osebni spomini.

Avtor: Franci Koncilija

JANČAR IN KRIŽNAR – DRŽAVLJANA EVROPE

Evropski parlament je leta 2015 med drugimi podelil nagrado državljan Evrope tudi dvema Slovencema: pisatelju Dragu Jančarju in zagovorniku človekovih pravic Tomu Križnarju. Nagrado so jima podelili 3. julija na Vodnikovi domačiji v Ljubljani. Leto pred tem je isto nagrado novembra 2014 prejel tudi slovenski pisatelj, sedaj že pokojni Alojz Rebula. Nagrado državljan Evrope prejme le izbrana peščica posameznikov ali skupin, ki se s svojim delovanjem angažirajo za povezovanje narodov Evropske unije.

Drago Jančar

Ob podelitvi nagrade je pisatelj Drago Jančar dejal, da je v njegovi literaturi veliko demonov, ker so vse 20. stoletje v različnih uniformah in v imenu različnih izmov strašili in razsajali širom po Evropi. To pa še ni vse. Jančar je imel tudi neprecenljivo vlogo v slovenski pomladi ter v poznejšem kulturnem, političnem in nacionalnem dozorevanju Slovenk in Slovencev.

Tomo Križnar

Drugi slovenski nagrajenec je bil Tomo Križnar, »zagovornik človekovih pravic, novinar, pisatelj, ustvarjalec dokumentarnih filmov, svetovno znan podpornik in zaščitnik afriškega ljudstva v Darfurju v Sudanu«, kot so zapisali v obrazložitvi. Križnar je v zahvali povedal, da se je pri tem boju za človekove pravice srečal s številnimi najrazličnejšimi kulturami, zato odslej verjame v različnost, da morajo ljudje drug drugega poslušati in sprejeti. Tomo Križnar je prejeto nagrado v zahvalo za veliko humanitarno delo izročil Suleimanu Jamusu iz Sudana.

Fotografije so s spleta

Vir: Družina, avtorica je Ksenja Hočevar

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

ADVENT, ČAS PRIČAKOVANJA …

UVOD

Adventni čas je za vernike čas duhovne priprave na božič. To je tudi začetek novega cerkvenega leta, ki se začne na prvo adventno nedeljo, ki je letos že bila, 29. novembra 2020. Zunanje znamenje adventa je adventni venec.

TEOLOGIJA ADVENTA

Kaj je pravzaprav »advent«? Ta latinska beseda pomeni dobesedno »prihod« –gre za prevod besedice parousia iz grškega izvirnika Sv. pisma, kar dobesedno pomeni navzočnost ali pa tudi prihod. Ta izraz pa se v svetni grščini nanaša le na prihod vladarjev ali bogov. Svetopisemski izraz paruzija pa pomeni Gospodov prihod v mesijanskem veličastvu starozavezne napovedi o Mesijevem (Odrešenikovem) prihodu. Cerkev pa v duhu pokoncilskih Splošnih določb o cerkvenem letu in koledarju o adventu v zgoščeni obliki pravi: »Adventni čas ima dvojen značaj: je čas priprave na Jezusovo rojstvo, hkrati pa je to čas, ko nas to spominjanje usmerja v eshatološko razsežnost drugega Kristusovega prihoda ob koncu časa in sveta.«

OD KOD IZHAJA ADVENTNI VENEC?

Prvi adventni venec je bil narejen sredi 19. stoletja v Nemčiji. Evangeličanski pastor Johanan Wichem je revnim otrokom naredil lesen obod, na katerega je namestil 24 sveč, 20 majhnih in 4 večje. S postopnim prižiganjem svečk so odštevali dneve do božiča. Ker je bil otrokom ta obred zelo všeč, so to vsako leto ponavljali. Ideja o tovrstnem odštevanju se je hitro razširila po vsej Nemčiji, kasneje pa še širše. Leseni obod so začeli krasiti z zelenjem, nato pa so pletli venčke samo še iz zelenih vejic. Tudi število svečk so zmanjšali in ohranile so se le še štiri, ki simbolizirajo štiri adventne nedelje. Ne glede na to, da se je videz venčka precej spremenil, pa namen ostaja enak.

Za večino je tak venček dekoracija, podvržena modnim trendom in vsako leto drugačna, za kristjane pa imajo posamezni deli venčka tudi globlji pomen. Pravi adventni venček je okrogle oblike, spleten iz zimzelenega rastlinja. Okrogla oblika pomeni popolnost, zvestobo in večnost, saj nima ne začetka in ne konca. Okrogla oblika adventnega venca pa spominja tudi na vence iz antičnih časov, ko so simbolizirali zmago nad sovražnikom. Adventni venec lahko tako predstavlja tudi boj proti zlu in grehu. Zelena barva in rastline spominjajo na življenje in nas spodbujajo k čuječnosti. Sveče na adventnem vencu so praviloma vijolične barve. Takšna je tudi liturgična barva duhovnikovih oblačil v tem času cerkvenega leta, pomeni pa spokornost in kesanje. Simbolika adventnega venca je tako bogata, da ni potrebe po dodatnih okraskih, ki bi kvečjemu zasenčili pravi pomen in namen tega običaja.

KAJ POMENIJO SVEČE NA ADVENTNEM VENCU?

Na prvo adventno nedeljo prižgemo prvo svečko, ki je znamenje upanja na prihod Mesije. Na drugo adventno nedeljo poleg prve svečke prižgemo še eno. Ta predstavlja ljubezen in jo nekateri imenujejo tudi betlehemska sveča. Spominja nas na jasli, kamor je Marija položila novorojeno dete. Tretja sveča je namesto vijolične lahko rožnate barve in predstavlja veselje ob skorajšnjem Jezusovem rojstvu. Nekateri jo imenujejo tudi sveča pastirjev. Tretja adventna nedelja se imenuje Gaudete, kar pomeni »veselite se«. Četrto adventno svečko prižgemo zadnjo nedeljo pred božičem. Imenuje se angelska sveča in pomeni mir, o katerem so prepevali angeli na sveto noč. Ker vsako nedeljo prižgemo svečo več in se svetloba povečuje, to simbolizira tudi naraščanje pričakovanja božiča. Štiri sveče pa lahko simbolizirajo tudi štiri strani neba, štiri letne čase ali štiri življenjske mejnike našega življenja, ki so: stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in konec sveta.

ZAKLJUČEK

Večinoma ljudje povezujejo priprave in praznovanje božiča z veseljačenjem in uživanjem ob dobri hrani in pijači. Pri pravoslavnih vernikih pa ni tako. Na božič se pripravljajo s postom, ki traja od 15. novembra pa vse do badnjega dne (božiča), ki ga zaradi uporabe julijanskega koledarja pravoslavni verniki praznujejo 7. januarja.

Šele zavedanje, da bistvo praznikov ni v obilnih pojedinah, dragih darilih in pisanih okraskih, nam bo prineslo najlepše doživet božič. Preseganje materialnih vidikov praznikov nam da priložnost za polnost doživetja. Najdragocenejše darilo, ki ga za božič lahko podarimo svojim bližnjim, pa je naš čas, iskren pogovor, prijazen nasmeh, potrpežljivost, mir in veselje. Vse to nič ne stane, zelo pa osrečuje, še posebej vse, ki so osamljeni in v stiski …

Fotografije so s spleta

Viri: Ognjišče, Časnik in Leto svetnikov

Zbral in uredil: Franci Koncilija

FRANKFURTSKI KNJIŽNI SEJEM 2020 JE BIL SAMO NA SPLETU

»Kultura ne sme umreti,« je zapisala mag. Manja Toplak, vodja pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji, ob ponovnem razmahu epidemije covida-19. Kultura je sicer v pristojnosti držav članic, vendar Evropa podpira kulturnike, da bi izšli iz te zgodbe čim manj prizadeti. EU je tako podprla tudi znameniti Frankfurtski knjižni sejem 2020 na spletu, ki je trajal od 13. do 17. oktobra 2020, dvakrat po štirinajst ur na programu Bookfest Digital. Frankfurtskega knjižnega sejma se je iz 103 držav z vsega sveta udeležilo 4.422 spletnih razstavljavcev.

mag. Manja Toplak

Organizatorji največjega in najpomembnejšega knjižnega sejma na svetu so najprej načrtovali hibridno prireditev, pozneje pa so se morali odpovedati upanju na fizični sejem zaradi znanih okoliščin koronske pandemije. Tako je običajnih 300.000 obiskovalcev in skupaj 7.500 razstavljavcev nadomestilo zgolj 260 ur spletnega programa. »Taka je letošnja podoba Frankfurtskega knjižnega sejma,« je na otvoritveni slovesnosti povedal direktor sejma Juergen Boos, ki je še dodal, da jim »je za nekaj dni vendarle uspelo združiti mednarodno založništvo«.

Nemška vlada je za premagovanje krize založnikov knjigarnam ter knjižnima sejma v Frankfurtu in Leipzigu namenila rekordnih 25 milijonov evrov, deset milijonov pa bodo prejeli še pisatelji in prevajalci. Celotnemu nemškemu kulturnemu sektorju pa je vlada Angele Merkel s programom »Neustart Kultur« za dodaten kulturni zagon že junija namenila še milijardo evrov! V torek, 13. 10. 2020, je spletni knjižni sejem odprla nemška ministrica za kulturo in medije Monika Grütters, ki ji je predsednica združenja nemških založnikov in knjigotržcev Karin Schmidt-Friderichs v zahvalo za obilno denarno pomoč podelila častno medaljo podpornice knjige. Sejem v Frankfurtu je z videospotom pozdravil tudi izraelski pisatelj David Grossman, dobitnik številnih prestižnih nagrad združenja nemških založnikov in knjigotržcev, ki je dejal: »Upanje je sidro, ki omogoči prihodnost; ko si upamo upati, dokazujemo, da je v naši duši prostor za svobodo, vreči sidro na betonsko podlago zdajšnjega naključnega stanja pa je optimistično dejanje. V svetu, ki je vse bolj zaprt v mehurčke in ga vodi strah, zmoremo najti bogastvo ustvarjanja!« Med spletnimi gosti posebne izdaje Frankfurtskega sejma – v okviru programa Bookfest Digital – je bilo precej znanih pisateljskih imen, kot so: Margaret Atwoord, Suzanne Fisher, Edward Snowden, Jamie Oliver in številni drugi.

V okviru Javne agencije za knjigo je na sejmu sodelovala tudi Slovenija, ki je prejela prestižno nagrado BELMA za najkakovostnejše učno gradivo za otroke. Slovenija je prejela srebrno nagrado za celovit komplet učnih gradiv za prvošolce »Moj Nande 1«, ki ga je izdala Mladinska knjiga iz Ljubljane. Slovenija je na sejmu sodelovala tudi z virtualno stojnico v izvedbi Javne agencije za knjigo.

Vir: Delo, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ANDERSENOVO NAGRADO ZA MLADINSKO KNJIŽEVNOST JE PREJELA JACQUELINE WOODSON

Andersenovo nagrado (Hans Christian Andersen 1805–1875), najpomembnejše mednarodno priznanje na področju mladinske književnosti, je že meseca maja 2020 prejela ameriška pisateljica Jacqueline Woodson. Dobitnica Andersenove nagrade za ilustracijo pa je bila Albertine iz Švice. 

Po besedah predsednice žirije Junke Yokota obsega plodoviti pisateljski opus Jacqueline Woodson tako slikanice kot mladinsko leposlovje, za vsa njena dela pa so značilni liričen jezik in močni liki ter stalno prisoten občutek upanja. Leta 1990 je izšel njen knjižni prvenec »Last Summer With Maizon«, prva knjiga iz trilogije o prijateljstvu dveh deklet. Doslej je Woodsonova napisala že 33 knjig in 13 kratkih zgodb. Njihove teme segajo od rejništva do medrasnih odnosov ter od zlorabe drog do programa za zaščito prič, piše v utemeljitvi podelitve nagrade. Že leta 2016 je bila nominirana za Andersenovo nagrado, leta 2018 pa je prejela spominsko nagrado Astrid Lindgren – ALMA. V ožjem krogu letošnjih nominirancev za Andersenovo nagrado med pisatelji je bil tudi Slovenec Peter Svetina.

Peter Svetina

O ilustratorki Albertine pa je predsednica žirije Yokota povedala, da ustvarja knjige z več interpretativnimi nivoji in risbami, narejenimi z neskončno natančnostjo, živahnimi in polnimi humorja. Leta 2018 je bila Albertine med finalisti za Andersenovo nagrado.

Viri: Večer in STA, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SPOROČILNOST UMETNOSTI

Človek, ki ljubi umetnost, ki jo utelešajo slike, pesmi, glasba, literatura in drugo, doživlja ob njej globoka čustva. Gre torej za čudovit odnos med človekom, ki umetnost sprejema in jo občuduje, ter med človekom, ki umetnost ustvarja. Tako umetnost na poseben način pričuje o skrivnostnem zagonu, ki gre od srca enega k obličju drugega. Umetnost je v teh najbolj avtentičnih oblikah izraz človeka in v določenem pomenu tudi vsega človeštva. Na ta način je umetnost univerzalna. Umetnost je krasna govorica človeka, njegove biti, ki ima zmožnost čuditi se, dokler se ne pusti použiti v razsežnostih pristnega življenja. Ta čudež umetnosti je ogledalo duše in po njej celotne resničnosti.    

Na teh izhodiščih je umetnost privilegiran izraz simpatije enega človeka do drugega, izraz ljubezni, ki je dana tistemu, kar je najgloblje v človeku. Svet brez umetnosti bi bil v veliki nevarnosti, da bi bil zaprt za ljubezen. Zato je obličje človeka najlepše, ko se pusti prežariti z ljubeznijo do umetnosti.

Takrat umetnost spregovori o skrivnosti človeka, ki se ga hoče venomer spominjati, ga predstavljati, slikati, opevati in na ta način ustvarjati trdno povezavo med vsemi ljudmi, ki umetnost živijo, o njej premišljujejo in se v njej tudi razveseljujejo. To pa pomeni, da tudi umetnost vsebuje svoje zahteve. Kakšen pomen ji daje človek? Kakšno podobo ljubezni predstavlja z vprašanji? Kakšne odnose med ljudmi navdihuje? S kakšnim spoštovanjem se obrača na človekovo vest, na njegov notranji čut? Takšno spoštovanje človeka v tem, kar mu je najbolj dragoceno, je temeljno za dostojanstvo umetnosti!

Jošt Snoj, rojen leta 1967 v Ljubljani, je slikarstvo študiral na Akademiji za likovno umetnost, kjer je diplomiral s serijo slik na temo Imago pietatis pri prof. Gustavu Gnamušu leta 1993. Leta 1998 je diplomiral na Teološki fakulteti v Ljubljani. Med 2004 in 2008 je na papeški univerzi Gregorijana v Rimu študiral krščansko umetnost na Fakulteti za zgodovino in kulturno dediščino Cerkve. Pod vodstvom jezuita p. Marka I. Rupnika je opravil formacijo za sakralno umetnost in magistriral na teološko temo svetega Efrema Sirskega. Med leti 2000 in 2015 je opravljal duhovniško službo in sočasno tudi ustvarjal, razstavljal in predaval o umetnosti, sedaj pa se je v celoti posvetil slikarskemu poklicu. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Avtor slik je akademski slikar Jošt Snoj

Vir: Tretji dan

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PRVA ZASADITEV POTOMKE NAJSTAREJŠE TRTE NA SVETU NA DOLENJSKEM JE BILA NA VRBOVCIH NAD SAMOSTANOM PLETERJE

Kartuzija Pleterje

Leta 1992 je takratna županja Mestne občine Maribor Magdalena Tovornik ob svečani trgatvi rozgo najstarejše trte na svetu kot zunanji znak želje po sodelovanju med občinama predala županu Mestne občine Novo mesto Marjanu Dvorniku.

Županja Magdalena Tovornik
Župan Marjan Dvornik

Viničar mariborske trte, mag. Anton Zafošnik, je poveril strokovni nadzor in status viničarja trte, ki bo vzgojena iz najstarejše trte, trsničarju Francu Martinčiču iz Šmalčje vasi pri Šentjerneju. Na Martinovo soboto novembra leta 1993 je v pravem snežnem metežu, snega je zapadlo okoli 30 cm, skrbnik in viničar najstarejše trte iz

Mag. Anton Zafošnik
Trsničar Franc Martinčič

Maribora trsničar Franc Martinčič v prisotnosti župana občine Novo mesto Francija Koncilije, državnega sekretarja za kmetijstvo Ivana Obala, viničarja mag. Antona Zafošnika in drugih visokih gostov iz

vlade in Maribora ter dekana in župnika v Šentjerneju Antona Trpina posadil novo-vzgojeno trto pri obnovljenem križu na Vrbovcih nad kartuzijanskim samostanom Pleterje.

Župan Franci Koncilija
Dekan in župnik Anton Trpin

Leta 1994 se je v skladu z Zakonom o lokalni skupnosti začel proces ustanavljanja novih občin na teritoriju Mestne občine Novo mesto, ki je bila zaradi svoje razsežnosti nekonsistentna. Tako so bile v naslednjih letih, v različnih časovnih obdobjih, ustanovljene občine Žužemberk, Dolenjske Toplice, Straža, Šmarjeta, Škocjan in Šentjernej. O zasaditvi potomke najstarejše trte na svetu v Novem mestu, 29. novembra 2019, pa smo pred časom že poročali na društveni spletni strani

Trgatev, Vrbovci leta 2000

Fotografije: Stane Bregar in s spleta.

Zbral, pripravil in uredil: Franci Koncilija