Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Franci Koncilija

čestitka novemu podpredsedniku sazu-ja

Spoštovane članice in člani Kulturnega društva Severina Šalija,

s ponosom in velikim veseljem Vam sporočam, da je naš cenjeni predsednik akad. prof. dr. Milček Komelj

v petek, 29. maja 2020, postal podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).

Novemu podpredsedniku SAZU Milčku Komelju v imenu vseh nas iskreno čestitam in mu pri novem, zahtevnem in odgovornem delu želim veliko uspehov in osebnega zadovoljstva.

Ad multos annos, Milček!

Franci Koncilija

NA KRATKO O RAZSTAVAH DVEH PREPOZNAVNIH FOTOGRAFOV

UVOD

V primerjavi z razstavami likovnih del so fotografske razstave maloštevilne, pa zato nič manj zanimive, kakovostne in privlačne. Sleherna razstava fotografa pa je za avtorja nova priložnost za večjo prepoznavnost njegovega ustvarjalnega dela v Sloveniji in širše. S tem prispevkom želim predstaviti dva nadarjena slovenska fotografa, ki sta se že dodobra uveljavila, eden v ZDA, drugi pa v Sloveniji.

BORUT KRAJNC

V Galeriji Alkatraz v Ljubljani so že sredi februarja 2020 odprli fotografsko razstavo Boruta Krajnca, ki je že več kot 30 let fotograf pri tedniku Mladina. Kuratorja in galerista Ana Grobler in Sebastian Krawczyk sta o razstavi zapisala, da dela Boruta Krajnca izpolnjujejo vlogo, ki jo pričakujemo od družbeno angažirane umetnosti. Dokumentarni fotograf Borut Krajnc pač fotografira in ponuja s svojim delom ogledalo, ki opozarja tudi na samoumevnost, ki to ne bi smela biti. Fotografije naslovnic slovenskih dnevnih časopisov, s katerih je izrinjeno novinarsko delo, ki ga je zamenjal oglas, nas prisilijo v soočenje z realnostjo, ki smo jo preveč samoumevno sprejeli za novo normalnost, sta še zapisala kuratorja in galerista.

DINO KUŽNIK

Dino Kužnik, sicer rojen v Kočevju, je eden naših najvidnejših fotografov mlajše generacije, ki že od leta 2013 živi in ustvarja v ZDA. Med potovanji po Kaliforniji je začel fotografirati pokrajino. In prav zaradi objav fotografij, ki so nastajale v Arizoni, Nevadi, Novi Mehiki in Kaliforniji je kmalu postal prepoznaven na družabnih omrežjih. Hitro je napredoval in bil tako že leta 2017 na Sony World Photography Awards uvrščen v ožji izbor desetih najboljših fotografov na svetu. Tako ima Dino Kužnik danes na Instagramu že več kot 60 tisoč sledilcev, razstavljal pa je na številnih skupinskih razstavah po vsem svetu, denimo v New Yorku, Torontu, Parizu in Londonu. Sedaj živi v New Yorku, kjer spoznava iluzijo čudovite Amerike v pravi luči.

Viri: Večer in Mladina, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ČRNE KOZE JE PREBOLELA TUDI CESARICA MARIJA TEREZIJA

UVOD

V teh čudnih časih, ko je ves svet zajela pandemija virusa COVID-19, pozabljamo, da to sploh ni nič novega. V zgodovini človeštva je bilo veliko podobnih in glede na število umrlih še veliko hujših epidemij: leta 1320 je kuga pobila 30 milijonov Evropejcev, za črnimi kozami je leta 1720 umrlo 500 milijonov ljudi, kolera je v 19. stoletju pobila 20 milijonov ljudi, zaradi španske gripe je leta 1920 umrlo okoli 100 milijonov ljudi, dvakrat toliko, kot jih je umrlo v vsej prvi svetovni vojni, azijska ali hongkonška gripa je leta 1957 vzela 2 milijona ljudi, predvsem mladih, za aidsom predvidevajo, da bo do leta 2025 umrlo okoli 150 milijonov ljudi, sedaj, leta 2020, pa še ta koronavirus, ki je tudi zahteval visoko število smrti.

OD KOD BESEDE KUGA, EPIDEMIJA, KARANTENA?

Beseda vedno vzbuja našo radovednost, kdaj in kje se je rodila in kako se je razvijala do svojega današnjega pomena. Kako zavita in nepredvidljiva so ta njena pota, pa smemo sklepati po najnovejšem samostalniku v slovenščini, »korona«, ki se je zelo na hitro skrajšal iz prvotne daljše sestavljanke »koronavirus«. Tako današnje besede, kot so prekužiti, okužiti in razkužiti, izhajajo iz besede kuga. Koren besede kuga smo Slovenci prevzeli iz davne izposojenke iz stare visoke nemščine. Kasneje se je izraz kuga uporabljal za vse hudo nalezljive bolezni. Tujka karantena izhaja iz števnika štirideset (quaranta), ki so ga Italijani izpeljali v samostalnik quarantena in pomeni štirideset dni ali štiridesetdnevnico. Toliko dni so namreč morale v Trstu, Benetkah in Dubrovniku ladje čakati na posebnem samotnem sidrišču, če je obstajal sum, da na njih razsaja kakšna kužna bolezen. Stavbe, v katerih so »okuženi« čakali na ozdravitev v karanteni, pa so imenovali lazaret.Najbolj znana takšna bolnišnica za kužne bolezni, zlasti za gobavost, je bila v Benetkah, ime pa je dobila po otoku Santa Maria di Nazareth (Nazareto). Ime nazareto so kasneje spremenili v lazareto po imenu svetopisemskega gobavca Lazarja. Besedi epidemija in pandemija pa izvirata iz grščine. Epidemija je bolezen enega naroda, pandemija pa pomeni, da neka bolezen razsaja po vsem svetu. Karantena danes pomeni osamitev, izolacijo, zaporo, omejitev … V Sv. pismu pa beremo, kako je že Mojzes ukazal Judom, da je moral vsak gobav človek vpiti »Nečist, nečist!«, gobavci pa so morali živeti izven mest in vasi…

ČRNE KOZE JE KOMAJ PREŽIVELA CESARICA MARIJA TEREZIJA

V minulem letu smo v Novem mestu in na spletni strani Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ) večkrat pisali o cesarici avstro-ogrske monarhije Mariji Tereziji (1717–1780), ki je za Novomeščane storila veliko dobrega. Leta 1767 je za črnimi kozami zbolela tudi cesarica Marija Terezija. Pri vladarici je bolezen potekala tako težko, da so ji podelili poslednje zakramente, a je k sreči preživela. Še pred tem je zaradi koz izgubila 16-letnega sina Karla in 12-letno hčerko Johano Gabrielo. Koze je prebolelo še več njenih otrok. Znano je, da je Anglež Edward Jenner odkril variolizacijo in s tem rešil milijone ljudi. V Sloveniji pa je bil najbolj znan ljubljanski kirurg Vincenc Kern, ki je že leta 1801 začel s cepljenjem.

V gradu Statenberg na Štajerskem je velikanska sobana, kjer je po izročilu prespala cesarica Marija Terezija, ko je bila na potovanju po Kranjskem. Grad Statenberg je vreden ogleda.

ZAKLJUČEK

V Jugoslaviji so črne koze izbruhnile marca 1972. To je bila zadnja epidemija v Evropi, koze pa je z romanja v Meko prenesel muslimanski imam s Kosova. Takrat se je okužilo 175 ljudi, 35 pa jih je umrlo. Jugoslaviji je na pomoč priskočil UNICEF in poskrbel, da so lahko cepili domala vseh 18 milijonov Jugoslovanov. V Sloveniji črnih koz nismo imeli, morda tudi zato, ker so policisti na avtocesti ustavili vsak avto in cepili ljudi, ki tega še niso opravili.

Vir: Primorske novice, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PRVI MEDNARODNI SPLETNI PESNIŠKI FESTIVAL UPANJA

»Prepričan sem, da se v teh brezupnih razmerah lahko rodi upanje,« je kitajski pesnik Yang Lian na svetovni dan knjige, 23. aprila 2020, dejal v uvodnem pogovoru prvega mednarodnega spletnega pesniškega Festivala upanja, ki ga pod okriljem evropske platforme za poezijo Versopolis vodi založba Beletrina iz Ljubljane. Na festivalu sodeluje že več kot 45 partnerjev po vsem svetu.

UVOD

Zaradi pandemije so onemogočeni festivali, pomembni za povezovanje ustvarjalcev in bralcev ter za globalno izmenjavo idej in vsebin. Pri Beletrini, ki z Dnevi poezije in vina že šest let vodi evropsko pesniško platformo Versopolis, pa so trdno prepričani, da zdaj bolj kot kdajkoli prej potrebujemo vsebinsko domišljene akcije. Zato so se odločili in zasnovali globalno pesniško iniciativo Festival upanja (Festival of Hope), ki je posvečen upanju, prihodnosti in novim možnostim. Na Beletrini poudarjajo, da je bila literarna ustvarjalnost vseh oblik skozi celotno človeško zgodovino ključna za domišljijo, razumevanje in povezovanje.

POEZIJA RAZKRAJA GLOBALIZACIJO

»S festivalom želimo ustvariti most med celinami in kulturami in dati jasen znak najširši globalni skupnosti, da je poezija živa tudi v teh kriznih časih. Za poezijo in upanje ni meja,« je povedal Aleš Šteger, programski direktor založbe Beletrina. Številni pesniki z vsega sveta, ki so se odzvali na Štegrov poziv, pa so povedali: »Razmere so tesnobne, a prav prisilna ločenost nas zbližuje in povezuje!« Aleš Šteger je v nadaljevanju še poudaril, da sta cinizem in ironija, ki nas obdajata, usmerjena v uničevanje medčloveških odnosov, kar samo še poglablja izolacijo in osamljenost, hkrati pa te kaotične razmere vračajo moč poeziji. Po vsem tem imajo pri Beletrini vtis, da bi si morali vsi ljudje dobre volje prizadevati za sicer raznolik, vendar neglobaliziran svet!

ZAKLJUČEK

Na festivalu upanja, ki se je zaključil 30. aprila 2020, s spremljevalnimi spletnimi dogodki pa bo trajal še do druge polovice junija, sodeluje več kot 45 mednarodnih partnerjev iz 25 držav sveta. Pobudi Beletrine so se odzvali številni ugledni in prestižni festivali, kot so Poetry International Rotterdam, Festival Internacional de Poesía de la Ciudad de México, PEN World Voices iz New Yorka in mednarodni pesniški festival iz Šanghaja.

Vir: Primorske novice, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

160-LETNICA ROJSTVA BELGIJSKEGA SLIKARJA IN GRAFIKA JAMESA ENSORJA (1860–1949)

13. aprila 2020 je minilo 160 let, odkar se je v Ostendeju rodil belgijski slikar in grafik James Ensor. Sodobniki so ga označevali za najpogumnejšega in najbolj drznega slikarja. Veljal je za izjemnega risarja in kolorista.

James Ensor je študiral na likovni akademiji v Bruslju. Od leta 1880 pa vse do leta 1917 je imel v domači hiši atelje, kjer je nastalo več njegovih mojstrovin. Prvič je razstavljal leta 1881. Kasneje se je ob risanju posvečal tudi glasbi. Ensor je začel slikati v impresionističnem slogu, kmalu pa je fauvistične elemente združil v močno ekspresiven, oseben, sarkastičen slog.

Najraje je slikal ljudi v maskah, okostnjake in ulične muzikante. Ustvarjal je namišljen svet, v katerem so se dogajale absurdne človeške komedije. Ni čudno, da je s svojim nadrealističnim in ekspresionističnim slikarstvom razburjal takratno javnost. Danes velja James Ensor za inovatorja umetnosti 19. stoletja, s čimer je pomembno vplival predvsem na predstavnike ekspresionizma in nadrealizma 20. stoletja.

Vir: Reporter, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJE OB MINULEM SVETOVNEM DNEVU KNJIGE V PERSPEKTIVI COVIDA-19!

Nobenega dvoma ni, da je koronavirus COVID-19, ta kuga sodobnega časa, ves svet postavil na glavo. Tudi na področju kulture. Življenje se je domala ustavilo, živeti v izolaciji, številne omejitve svobodnega gibanja v našo korist, pa so mnogi doživljali kot policijsko državo.

Letošnji svetovni dan knjige, ki smo ga okrnjeno praznovali 23. aprila, je v več kot 150 krajih Slovenije in v zamejstvu s pomočjo spleta povezal okoli sto tisoč Slovencev. Knjigarne in knjižnice so bile zaprte in prazne. Ostaja pa nam tisto najpomembnejše: knjige! Že leta 1995 je na datum Shakespearove (23. 4. 1616) in Cervantesove (22. 4. 1616) smrti Unesco razglasil dan knjige in avtorskih pravic, od leta 2014 pa v Sloveniji praznujemo tudi noč knjige.

Knjiga v digitalni ali tiskani obliki je bila v dneh karantene pomembna spremljevalka Slovencev, ki se tako ali drugače radi razglašamo za narod knjige, od Trubarja naprej. Vendar ugotovitve nacionalne raziskave o bralni kulturi Slovencev žal niso spodbudne. Kupujemo in beremo vedno manj knjig, domače, hišne knjižnice pa se vztrajno krčijo.

V tem zmedenem času, ki smo ga komaj preživeli, pa je bila Slovenska matica malo pred tem svetal zgled povsem drugačnega odnosa do knjige. Lansko 200. obletnico smrti Valentina Vodnika so počastili s ponatisom njegovih zbranih spisov, ki jih je že leta 1890 uredil Fran Wiesthaler, spremno besedo pa je napisal dr. Miklavž Komelj. Poleg tega so izdali še roman Aleksandarja Gatalice Nevidni in Zbornik Slovenski prelom 1918. Čestitamo! Brez prizadevne takratne tajnice urednice SM dr. Ignacije Fridl Jarc gotovo ne bi dosegli tolikšnega uspeha. Na predstavitvi Vodnikove knjige pa je dr. Miklavž Komelj povedal: »Vodnikova besedila so imela pomembno vlogo pri oblikovanju slovenskega jezika na različnih ravneh njegovega delovanja. Izjemen pomen za razvoj slovenskega jezika jim je ves čas priznavala tudi literarna zgodovina.«

Viri: Delo, Primorske novice, Demokracija, fotografije so s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

OD TALESA DO TEBE

Filozof in pesnik dr. Gorazd Kocijančič je nedavno napisal novo pesniško zbirko »Od Talesa do tebe«, ki jo je izdala založba Beletrina v Ljubljani. Recenzentka Tanja Petrič je o zbirki napisala, da gre za drzen in virtuozen pesniški eksperiment, ki se požvižga na modne poetike in se zazira daleč v človeško preteklost.

Gorazd Kocijančič v zbirki sledi razvoju evropske filozofske in pesniške misli, ki jo polaga v usta izjemnim zgodovinskim mislecem. Glasovi od Talesa, Pitagore, Sokrata, Platona in Aristotela prek Tomaža Akvinskega, Spinoze in Kanta pa vse do Heideggerja in Lacana mozaično sestavljajo sliko naše zahodne civilizacije, čeprav avtor sploh ne vrednoti ali moralizira.

Pesnik se zaveda, da se bo njegova pesniška zbirka Od Talesa do tebe marsikomu utegnila zdeti nekoliko čudna. Ni le mešanje književnih zvrsti, žanrski hibrid, ampak zlitje zgodovine filozofije in poezije. Mišljenje ima svoje temeljne poetske razsežnosti, poezija pa zmožnost izražati filozofske uvide in zamisli – zato je pesem lahko »orodje«, s katerim se na poseben način dotikamo preteklosti mišljenja. Apokrifna pesniška zgodovina zbirke Od Talesa do tebe ne vzpostavlja alternative običajnemu načinu historiografije, se pa imaginativno-intuitivno spušča v koren zgodovinopisja. Izjemne pesmi v svoji srčiki trmasto ponavljajo tezo o primatu življenjskega sveta pred teoretskimi abstrakcijami in popredmetenji.

Pesniška zbirka Gorazda Kocijančiča Od Talesa do tebe s podnaslovom Apokrifna zgodovina evropske filozofije je po besedah omenjene urednice žanrski hibrid, ker združuje na videz oddaljeni področji – zgodovino filozofije in poezijo. Avtor v njej v obliki pesemskega dialoga s filozofi predstavi filozofijo poltretjega tisočletja. S filozofi se sicer »pogovarjajo« osebe, ki so bile običajno odrinjene na rob zgodovine. Zbirka po njenem mnenju z eno nogo stoji v erudiciji in z drugo v sočutju. Pesnik in filozof Gorazd Kocijančič tako v različnih verznih oblikah razgrinja znane in manj znane koncepte mišljenja in verovanja, od grškega in rimskega mnogoboštva prek krščanstva in islama pa vse do nihilizma.

Kocijančičeva pesniška zbirka Od Talesa do tebe je zgoščeno in poglobljeno poznavalska, prvovrsten pesniški eksperiment, ki filozofsko neizobraženemu bralcu zlahka zazveni hermetično, intelektualistično in celo anahronistično. Iz Kocijančičeve pesniške zbirke, ki je nekakšna kronika filozofske misli, lahko veliko razberemo o njem samem. Navsezadnje tudi to, da se ljudje skozi zgodovino nismo veliko spremenili in da se še vedno reflektirano sprašujemo o Bogu in svetu, v katerem živimo in smo.

Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SLIKARKA, KNJIGA O GABRIELE MÜNTER

Pri založbi Učila je v prevodu Neže Kralj izšla knjiga »Slikarka«, ki jo je napisala ameriška pisateljica Mary Basson in je romaneskna biografija o življenju, ljubezni in umetnosti nemške slikarke in grafičarke Gabriele (Elle) Münter (1877–1962), ki je spremenila svet. Bila je življenjska in umetniška sopotnica ruskega slikarja Vasilija Kandinskega (1866–1944). Tako Gabriele Münter kakor Vasilij Kandinski sta kasneje iz slikarskega realizma prešla v ekspresionizem in abstraktnost. Veliko sta potovala in slikala po Evropi in Severni Afriki, po vzponu nacizma pa so imeli Nemci njuno umetnost za degenerirano.

   

Mary Basson je docentka v muzeju Milwaukee Art Museum, v katerem je največja zbirka slik Gabriele Münter v ZDA. Bassonova je odlična poznavalka življenja in ustvarjalnega opusa Gabriele Münter in Vasilija Kandinskega. Nadarjena nemška slikarka se je še kot otrok leta 1897 v Düsseldorfu začela izobraževati v slikarstvu, ki jo je popolnoma prevzelo in se mu je tudi popolnoma prepustila. Z močno voljo, slikarsko nadarjenostjo in vztrajnostjo si je hitro utirala pot v moški svet »resnega slikarstva«.

   

Zgodba se začne, ko Ella Münter med drugimi študenti spozna progresivnega slikarja Vasilija Kandinskega, ki jih je učil slikati s srcem in dušo, da se mora torej slikar izražati, ne le kopirati tistega, kar vidi. To pa še ni vse. Kandinski, ki je med študenti užival velik ugled, je mlade slikarje prepričeval, da je slikarstvo kot glasba. »Najzahtevnejša umetnost bi morala biti kot glasba, popolnoma abstraktna, domala brez slike,« je pridigal profesor Kandinski. Mlada in talentirana Ella se je tako kmalu zaljubila v svojega profesorja in med njima se je vzpostavil romantični odnos, ki je temeljil na privlačnosti, občudovanju umetnosti in umetniški filozofiji.

Tako sta Vasilij in Ella z drugimi umetniki kmalu sooblikovala znamenito umetniško skupino »Der Blaue Reiter« (Modri jezdec), katere člani so si prizadevali za preseganje postromantičnega slikarstva v ekspresionizem ter abstraktnost 20. stoletja. Sicer pa je bil Vasilij Kandinski znan kot prvi, ki je naslikal abstraktno sliko, in sicer delo brez naslova, ki so ga pozneje poimenovali »Študija za kompozicijo VII« iz leta 1913. Vasilij Kandinski, ki je bil učenec slovenskega slikarja realista Antona Ažbeta na Dunaju, je v razvoju slikarstva naredil velik preobrat, pravo slikarsko revolucijo, v kateri je sodelovala tudi Ella Münter. V »Slikarki« Mary Basson ponuja poudarjen pogled na življenje in delo Elle Münter, ki je bilo po krivici spregledano in manj upoštevano od dela njenega slavnega življenjskega in umetniškega sopotnika.

Viri: Delo, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

 

PRESENETLJIVO ODKRITJE V GRUBERJEVI PALAČI V LJUBLJANI, BISERU MEŠČANSKEGA BAROKA

UVOD

Znameniti slovenski jezuit, gradbenik in arhitekt Gabriel Gruber (1740–1805) je znan po izgradnji Gruberjevega prekopa (1780), s katerim je rešil Ljubljano pred nadležnimi vsakoletnimi poplavami. Poleg prekopa je Gruber zgradil tudi čudovito baročno palačo po svojih načrtih, poslikave stropov pa je naročil pri takrat znanih avstrijskih slikarjih. Palača, v kateri sedaj deluje Arhiv Republike Slovenije, je pravi baročni biser meščanskega baroka v Ljubljani s konca 18. stoletja. Gruberjeva palača je izjemen umetnostnozgodovinski spomenik tudi zaradi zasebne kapele s slikami Johana Martina Kremser-Schmidta in fresko Andreja Herrleina nad stopniščno kupolo.

 

NAJNOVEJŠE ODKRITJE

Ob zadnjem konservatorsko-restavratorskem posegu pa so odkrili, da je pod Herrleinovim podpisom še Kremser-Schmidtov, ki je nastal enajst let prej. Na oboku ovalnega stopnišča v Gruberjevi palači je freska »Alegorija trgovine, obrti in tehnike«, za katero je doslej veljalo, da jo je leta 1786 naslikal Andrej Janez Herrlein in Würzburga na Bavarskem. Na freski že nekaj časa ni bilo mogoče prepoznavati prizorov, zato so jo na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Ljubljana začeli obnavljati. Tako so nedavno pod plastmi preteklih poslikav pod Herrleinovim podpisom iz leta 1786 odkrili podpis avstrijskega slikarja Kremser-Schmidta z letnico 1775. Seveda so za mnenje glede teh novih odkritij prosili predsednika našega Kulturnega društva Severina Šalija, umetnostnega zgodovinarja, akad. prof. dr. Milčka Komelja, ki je glede najnovejšega odkritja povedal:

»Ker se je pod Herrleinovo poslikavo – in to le nekoliko pod njegovim podpisom – pokazal Kremser-Schmidtov podpis z letnico 1775, to očitno pomeni, da je obok nad stopniščem prvotno poslikal Kremser-Schmidt in da je pozneje (1786) Herrlein njegovo poslikavo z oljnimi barvami preslikal. Ali jo je samo grobo preslikal ali je njeno zasnovo vsaj v nadrobnostih tudi kakorkoli spremenil, je mogoče za zdaj samo ugibati. Ob tem se mi kot glavno vprašanje zastavlja, čemu je moral to storiti: je bila poslikava preslabo vidna ali se je morda poškodovala in začela naglo propadati, saj gotovo ni moglo biti drugega razloga, da bi podpisano delo pomembnega in tudi pri nas že zgodaj občudovanega umetnika nadomestili z delom – oziroma, kot zdaj vidimo, posegom – veliko slabšega izvajalca.«

V nadaljevanju je Komelj opozoril, da je že umetnostni zgodovinar France Stele domneval, da bi lahko Herrlein poslikavo izvedel po neznani skici Janeza (Johanna) Martina Kremser-Schmidta. Skratka, Komelj je še dodal, »da odkritje kaže, da je podoba v sedanjem stanju v osnovi očitno delo Kremser-Schmidta, ›prenovljeno‹ s Herrleinovo manj subtilno roko.«

ZAKLJUČEK

Z Zavoda za varstvo kulturne dediščine so sporočili, da bodo po ureditvi zatečenih okoliščin organizirali strokovni delovni posvet, na katerem bodo novo odkritje ter izsledke nadaljnjih raziskav o avtorstvu prvotne poslikave v Gruberjevi palači predstavili javnosti.

Vir: Delo, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

POEZIJA Z ZASLONA

Zaradi znanih »korona« omejitev družabnega in kulturnega življenja je v drugi polovici aprila pesniški turnir založbe Pivec v Mariboru, dvajseti po vrsti, prvič potekal na spletu. Na prireditvi, na kateri izbirajo najboljšo izvirno neobjavljeno slovensko pesem v tekočem letu, je strokovna žirija pesniški viteški naslov podelila Tanji Božić za pesem »Zemljevid«, občinstvo pa je najbolj prepričala pesem Jerneja Kusterleta »Noč naju glasno izgovarja«.

Na letošnjem natečaju je s po eno pesmijo sodelovalo kar 160 pesnikov. Strokovna žirija je izbrala dvanajst finalnih pesmi, ki jih je založba Pivec izdala v zborniku. Častni pokrovitelj 20. pesniškega turnirja je bil mariborski župan Aleksander Saša Arsenovič.

Vir: Delo, fotografije pa so s spleta

Zbral: Franci Koncilija