Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Franci Koncilija

MINILO JE 70 LET OD SMRTI PISATELJA LOVRA KUHARJA – PREŽIHOVEGA VORANCA (1893–1950)

Na proslavi obletnice pisateljeve smrti v Kotljah je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor dejal, da smo Slovenci sicer majhen narod, vendar smo se do svoje države prebili predvsem s pomočjo kulture.

Pahor je na slovesnem dogodku še dejal: »Opažam, da nas kultura zelo povezuje. Med seboj smo sicer različni, so pa mostovi med nami, ki nas združujejo, povezujejo v domovino, in morda je prav kultura eden pomembnejših,« je dejal predsednik in spomnil na praznovanje kulturnih spomenikov v zadnjih letih: leto reformacije, Plečnikovo, Cankarjevo in Vodnikovo leto itd.

  

V nadaljevanju slavnostnega govora je Pahor dejal: »Vsi naši kraji in dežele imajo svoje ›varovance‹,« in tako spomnil na okroglo obletnico smrti pisatelja, socialnega realista, ki je bil žlahtni del koroške identitete in je s tem izražal našo, to je slovensko bit. »Zato moramo živeti strpno drug do drugega, kolikor je to mogoče. Tudi v političnem smislu gojimo kulturo, da ostanemo povezani, ker bomo to povezanost znotraj nas in z drugimi narodi potrebovali, če hočemo zanamcem ohraniti in zagotoviti mir in varnost,« je predsednik Borut Pahor sklenil svoj govor in za Antigono ponovil njeno misel: »Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu!«

Sledil je govor župana občine Ravne na Koroškem Tomaža Rožna in obsežen ter pester kulturni program s prikazom bogate ljubiteljske kulturne ustvarjalnosti, ki je bil tako ali drugače povezan s Prežihovim življenjem in duhom.

Vir: Večer, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

 

RAZMISLEK OB MEDNARODNEM DNEVU MATERNEGA JEZIKA

V petek, 21. februarja 2020, smo se spominjali mednarodnega dneva maternega jezika. Njegov namen je spodbujati spoštovanje lastnega in hkrati drugih maternih jezikov po vsem svetu oziroma ohranjati večjezičnost ter jezikovno in kulturno raznolikost. Poslanico o pomenu ohranjanja materinščine je za Slovensko matico napisal njen nekdanji predsednik, akademik prof. dr. Milček Komelj, ki je tudi predsednik Kulturnega društva Severina Šalija v Novem mestu.

JEZIK MATERIN

     

Materni jezik določa način izražanja našega dojemanja sveta, z vanj zajeto mislijo nam omogoča izraziti stik s samim sabo in sočlovekom in je najbolj avtentičen, primaren in intimen izraz našega bitja. Materni jezik za nas zajema vse, kar je, in izraža vse, kar je mogoče domisliti in, v okvirih umetnosti, tudi vse, kar je mogoče začutiti. Prav jezik, ki smo ga ohranjali skozi tisočletja, nas najbolj temeljno povezuje v narodno skupnost, in le na temelju neomajne zavzetosti zanj smo Slovenci lahko vzpostavili lastno državo. Zato je vsak naš človek z njim usodno sprijet in zato smo ga dolžni ohranjati, negovati in zagotavljati pogoje za njegovo nadaljnjo rast.

Šele na njegovi osnovi se lahko učimo sporazumevanja tudi v tujih jezikih, šele z močjo materinščine pa lahko poslovenimo tudi vse, kar je bilo izoblikovano v svetu, in s tem tudi svetovno izročilo spremenimo v del naše kulture, ki preprečuje sleherno omejenost. Materni jezik Slovencev ima srečo, da je danes eden od uradnih jezikov Evropske zveze. Vendar se tega pomena ne zavedamo dovolj, saj v duhu neprimerno dojete globalizacije podlegamo dominaciji le po številu govorcev večjega angleškega jezika, zaradi česar celo v javni medijski rabi njegov sistem vse bolj razpada, v mišljenju številnih se prilega tujemu pravopisu in zaradi prilagajanja elektronskim medijem številni že od otroštva izgubljajo izrazno sposobnost in se odtujujejo od dojemljivosti za njegovo bogastvo, kar povzroča veliko duhovno siromašenje.

   

Take težnje se vse bolj kažejo tudi v našem šolstvu od začetnih stopenj dalje, na univerzi, ki je nastala kot zagotovilo za razcvet slovenskega jezika in duha, pa se je treba zanj ponovno boriti, kar je nezaslišano. Številni bi ga zamenjali celo z angleščino, čemur se je treba z vsemi močmi upreti. Obuditi je treba zavest, da brez materinščine izgubimo sami sebe. Le materni jezik je sinonim za brezmejno kreativnost, s katero edino lahko približamo tudi kreativnost drugih kultur, katerih jezik je lahko prav tako zraščen s človekom, vendar je druge vrste, medtem ko je materni jezik naša najtesnejša medsebojna vez, ki sega v naše bistvo. Tega pa naj bi se zavedali nenehno, ne le na dan, posvečen maternemu jeziku.

Milček Komelj

 

 

MODERNA GALERIJA RAZSTAVLJA NAJDENE SLIKE ZORANA MUŠIČA (1909–2005) IZ TABORIŠČA DACHAU

V četrtek, 27. februarja 2020, zvečer so v Moderni galeriji v Ljubljani odprli razstavo Mušičevih slik. Razstavo so imenovali Obsojeni na upanje. V razstavni program so uvrstili tudi Mušičeve dahavske risbe. Najdba risb akademskega slikarja Zorana Mušiča iz koncentracijskega taborišča Dachau pred štirimi leti v Trstu je bila prava senzacija. Prvič so bile predstavljene v tržaškem muzeju Revoltella, ki je risbe tudi prevzel v hrambo, zdaj pa so na ogled tudi v Ljubljani.

     

KDO JE BIL AKAD. SLIKAR ZORAN MUŠIČ?

Anton Zoran Mušič, slikar in grafik, je leta 1934 diplomiral na likovni akademiji v Zagrebu, pri prof. Ljubu Babiću. Bil je član kluba Neodvisni. Leta 1944 je prvič razstavljal v Benetkah in bil nekaj mesecev pozneje interniran v koncentracijsko taborišče Dachau, kar je vplivalo na nastanek njegovega cikla Nismo poslednji (1970). Leta 1945 je odšel v Gorico in Benetke. Leta 1952 je dobil štipendijo za študij v Parizu. Od tedaj naprej je živel in ustvarjal med Parizom in Benetkami, kjer je tudi umrl. Mušič je gotovo eden najpomembnejših sodobnih slovenskih slikarjev.

USTVARJALNI OPUS V TABORIŠČU DACHAU

   

Pretresljive slike je Mušič ustvaril med aprilom in junijem leta 1945, ko so Američani osvobodili Dachau. Kako so se ta dragocena Mušičeva dela znašla v tržaškem arhivu, ni jasno. Povojni jugoslovanski komunistični režim mu ni bil naklonjen, zato se je odselil v Benetke. Najpomembnejša retrospektivna razstava Mušičevih slik je bila leta 1995 v Grand Palaisu v Parizu. Razstavni projekt, ki ga je pripravil kustos Marko Jenko, spremljajo odlomki iz pričevanj preživelih iz nacističnih taborišč in tistih, ki so jih osvobajali.

Razstava v Moderni galeriji je posvečena dečku Erichu Fischerju, čigar zgodbo je popisala češka Judinja Dina Babbitt, ki je preživela holokavst. 12-letnega Fischerja je opisala kot pogumnega otroka, ki je zavrnil možnost rešitve ter se raje odločil za smrt z očetom in materjo v plinski celici …

PROBLEMATIKA TABORIŠČNE UMETNOSTI

  

Kot piše umetnostna zgodovinarka Asta Vrečko v znanstvenem članku z naslovom Problematika taboriščne umetnosti in Zoran Mušič, so bili umetniki v taboriščih pred internacijo likovno izobraženi in so že prej delovali kot umetniki, pa tudi kot samouki. Ustvarjali so na skrivaj, tudi za ceno življenja. »V vlogo kronistov taboriščnega življenja je večino potisnila želja, da to nesmiselno trpljenje ne bi utonilo v pozabo. Številni pričevalci govorijo o tem, da so se z ustvarjanjem na duhovni ravni upirali nacistični dehumanizaciji in se borili za ohranitev osebne identitete v razmerah, ko jim je bila popolnoma odvzeta,« še navaja.

Kustos Marko Jenko je na otvoritvi poudaril, da je bilo eno temeljnih vprašanj umetnosti 20. stoletja, kako ustvarjati umetnost po plinskih celicah. Tega se je dobro zavedal tudi Zoran Mušič, ko je izjavil, da stvari ni hotel ilustrirati. Tako je Mušičevo oko postalo oko slikarja, ne fotoreporterja. Razstava bo odprta do 3. maja.

Viri: Wikipedija in Delo, fotografije so s spleta

Pripravil: Franci Koncilija

SMILJAN TROBIŠ OBJAVLJA PESMI PO VSEJ SLOVENIJI

Novomeščan Smiljan Trobiš, prepoznaven in uveljavljen pesnik ter član Kulturnega društva Severina Šalija, neumorno ustvarja že desetletja. Zadnja leta v sodelovanju s KDSŠ domala vsako leto izda najmanj dve pesniški zbirki, zadnje čase pa se uspešno uveljavlja tudi v drugih kulturnih sredinah naše domovine.  

 .   

Tako se je že kar »ukoreninil« na Obali, v Kopru, kjer uspešno deluje Društvo za sobivanje starejših (DSS) Koper, ki poleg številnih drugih dejavnosti neguje in ceni tudi kulturo, še posebej literaturo in poezijo. Smiljan Trobiš je z njimi najprej sodeloval z objavljanjem pesmi v njihovem priljubljenem društvenem glasilu, že lani pa tudi v njihovi prvi pesniški zbirki z več avtorji, ki so jo naslovili Iskrice našega navdiha. Zbirko pesmi je natisnil grafični studio Andrej Špes, istoimenska založba iz Novega mesta pa je pesniško zbirko soizdala skupaj s Kulturnim društvom Severina Šalija. Pesniška zbirka je bila natisnjena v 300 izvodih in je že skoraj pošla. Gre torej za zgledno kulturno sodelovanje dveh slovenskih regij: Dolenjske in Primorske.

Fotografije: Franci Koncilija

Pripravil: Franci Koncilija

 

O PESNIKU SMILJANU TROBIŠU

Rojen je 2. 11. 1956 v Novem mestu, tu je leta 1975 tudi zaključil gimnazijo. Študiral je medicino na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Diplomiral je na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Po poklicu je predmetni učitelj kemije, biologije in angleščine. Od leta 1999 ima status svobodnega ustvarjalca na področju kulture − književnika. Je član Društva slovenskih pisateljev. Leta 2005 je prejel Trdinovo nagrado Mestne občine Novo mesto za uspehe na kulturnem in literarnem področju. Živi in ustvarja v Novem mestu.

  

Objavljati je začel že v gimnaziji, v glasilih Stezice in Izvestja ter v Dolenjskem listu, nato v literarnih revijah in časopisih: Otočje O, Oznanjenje, Rast, Literatura, Znamenja, Revija 2000, Pesniška tribuna, Tretji dan, Mentor, Družina, Apokalipsa, Letni časi, Park, Ognjišče, Vsesledje, Vpogled, Poetikon, Primorska srečanja, Locutio, Prijatelj, Zvon. V revijah objavlja tudi eseje. Sodeloval je v skupnih projektih Literarnega kluba Dragotina Ketteja v Novem mestu in s poezijo v katalogih slikarjev in likovnih monografijah. Izdal je pesniško-likovni zbornik Prelivi slik, besed in oblik. Sodeloval je v zbornikih molitvene poezije in v mednarodni antologiji haiku poezije. Izdal je zgoščenko ljubezenskih pesmi. Zastopan je v antologiji Novomeška knjiga urednika Milčka Komelja. Izdal je zbirko poezije v prozi in refleksivnih tekstov ter domislic in spoznanj Tam so daljave čiste ter izbor izrekov Domislice in spoznanja. Sodeloval je v zbornikih slovenskega aforizma.

Izdal je tri zbirke meditacij O lepoti krščanskega življenja in zbirko molitev Ko tišina me objame ter križeva pota Mali križev pot in Mali križev pot z vstajenjem. Napisal je tri knjige o kreativnem pisanju: Živeti s pisanjem, Pisanje kot terapija in Kako naj povem?. Objavljenih ima več elektronskih knjig, nekatere s prevodi v tuje jezike, pri različnih založbah.

Izdal je naslednje samostojne pesniške zbirke: V modro (1994), Srečanja (1995), Očiščeno jutro (1998), Dan je globok (2002), Ti si meni dar (2004), Zaveza (2004), Košček neba med vejami (2006), Beli krog (2006), Po lahki teži hrepenim (2007), Hvalnica lepoti (2007), Kakor oblaki … (2009), Topli dež (2009), Trenutki (2011), Sreča tišine (2012), Tiha želja (2012), Zatišje (2013), Trepet (2013), Trialog (2014), Spreminjanja (2014), Pod zasviti zvezd (2015), Meander (2015), Nad besedami je nebo (izbrane pesmi, 2016), Prelepi večer (2017), Oboki tihe svetlobe (2017), Tančine (2018), Plivkanja (2018).

RAZKRITA SKRIVNOST »MARIBORSKE MONE LIZE«, KI JO JE NASLIKAL IVAN KOS (1895–1981)

Umetnostna galerija Maribor (UGM) pripravlja pomembno razstavo stotih najboljših del iz svoje zbirke. Kustosinja razstave je Simona Vidmar. Na ogled bodo postavili platna in kipe Ivana Groharja, Ivane Kobilce, Slavka Tihca, Zorana Mušiča, Zmaga Jeraja in Ivana Kosa. Slednji je avtor čudovite slike Deklica z oranžo, ki ji pravijo Mariborska Mona Liza. Na UGM namreč dolgo niso vedeli, kdo je bil slikarjev model. Nedavno pa so po ustnem izročilu vendarle ugotovili, da je bila to slikarjeva mladostna ljubezen in prva žena Malka Nagode (1914–1991). Zapuščino slikarja in grafika Ivana Kosa hranijo v Pokrajinskem arhivu v Mariboru.

V luči novega odkritja bodo v okviru razstave 20. februarja 2020 organizirali pogovor o življenju Ivana Kosa, na katerem bodo sodelovali Ida Brišnik Remec, umetnica in Kosova učenka, Vlasta Degen-Kos, Kosova snaha, Meta Gabršek Prosenc, poznavalka Kosovega dela, Sara Hajdinac, študentka umetnostne zgodovine in raziskovalka, ter Janez Lombergar, avtor dokumentarnega filma o Ivanu Kosu. V občinstvu se nam bo pridružila tudi Sonja Kokol, polsestra deklice z oranžo. Pogovor bo povezovala kustosinja Simona Vidmar.

   

Deklica z oranžo (1927, olje na platnu) je eno najboljših del slovenske portretistke dvajsetih let 20. stoletja in je danes zaščitni znak Zbirke UGM. Ob izteku dvajsetih let preteklega stoletja, ko se je ekspresionizem v Evropi in tudi že pri nas prevesil v mirnejšo novo stvarnost, je bil čas prvega ustvarjalnega vrha slikarja in grafika Ivana Kosa. V teh slikarjevih najplodnejših letih je nastalo več portretov, med njimi tudi Deklica z oranžo. Deklico je slikar postavil v izoliran prostor ter portret podaljšal s tem, da je ob njenem obrazu izpostavil še roke. Močne, čutne ustnice, izrazit nos, skoraj magnetne oči in rdeč klobuk so elementi, značilni za številne portrete nemške nove stvarnosti. Oranža, ki jo dekle drži v roki, bi lahko bila znamenje lepote, plodnosti, lahko pa samo odličen barvni fokus, ki nase pritegne oko gledalca in tako prebije zid odtujene osamelosti, sicer značilne za figuraliko nove stvarnosti.

Viri: Delo, Večer, UGM, fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

V LENDAVI JE BILO EKUMENSKO SREČANJE ŽENSK EVANGELIJSKE, BINKOŠTNE IN KATOLIŠKE VEROIZPOVEDI

UVOD

Prekmursko žensko društvo Evangeličanka je od 7. do 9. februarja 2020 v Lendavi pripravilo tridnevni seminar, na katerem se je zbralo 40 žensk iz vseh slovenskih evangeličanskih skupnosti, v ospredju srečanja pa je bil aktualen pogovor o TEORIJI SPOLA (Gender Theory). Srečanje je potekalo v ekumenskem duhu, saj so se evangeličankam pridružile tudi predstavnice binkoštnih in katoliških verskih skupnosti.

KAJ JE TEORIJA SPOLA?

Teorija spola ni znanstvena teorija in v osnovi zanika obstoj dveh naravnih spolov, to je moškega in ženskega. Zagovorniki teorije spola trdijo, da je heteroseksualnost »prisila« družbe, ki nam diktira, da morajo biti spolni odnosi samo med dvema različnima spoloma in posledično usmerjeni v novo rojstvo človeka. Teorija spola prvenstveno uči, da se človekov spol ne določa po njegovih genitalijah, ampak se posameznik sam odloči, kakšnega spola bo. Tako je »resnični spol« le tisti, ki ga posameznik čuti v svoji glavi.

Teorijo je po letu 1950 začela razvijati francoska marksistična feministka Simone de Beauvoir. V letih 1990 jo je radikalizirala feministka Judith Butler (in njeni somišljeniki), ki še danes trdi, da je spolna identiteta le iluzija. Po njenem niti biološka telesa niso naravna danost, ampak jih je izoblikovala kultura, družba. Feministke so svoja prepričanja temeljile na družbenem ohranjanju podrejenega socialnega položaja žensk. Tako je OZN leta 1995 na Svetovni konferenci žensk v Pekingu sprejela nov izraz »gender« in s tem dala vedeti, da o spolu ne bomo več govorili kot o trdni naravni danosti (biološki spol), ampak zgolj kot o nestabilni in spremenljivi kategoriji, družbenem spolu (ang. gender), ki nima vnaprej danega bistva in smisla. Danes se spolna identiteta smatra le za globoko notranje občutje pripadnosti spolu, ki se ujema s prirojenim spolom ali pa tudi ne. Veliko vlogo pri tej revoluciji so imeli razni LGBT lobiji in vplivne nevladne organizacije pri glavnih evropskih institucijah (ILGA) in drugod.

SREČANJE JE POTEKALO V EKUMENSKEM DUHU

Predsednica društva Evangeličanke in evangeličanska duhovnica Simona Prosič Filip je povedala, da so se za tako pomembno temo odločili tudi na pobudo Svetovne luteranske zveze (SLZ), ki želi, da se problematiki enakosti med spoloma da večji poudarek. Zato ni bilo nič nenavadno, da so zbrane ženske v razpravah izhajale tudi iz življenjskih izkušenj, pogovori pa so temeljili na svetopisemskih odlomkih, dokumentu SLZ in Istanbulski konvenciji. K sodelovanju na seminarju so povabili tudi Katjo Vlaj Golež, svetovalko za vidik spola v Centru vojaških šol v Mariboru, ki je poudarila, da morajo ženske najprej dovolj ceniti same sebe.

Pri razpravi pa so udeleženke izhajale tudi iz Svetega pisma in tega, kar v njem piše o moškem in ženski. V prvi Mojzesovi knjigi (Genesis) beremo: »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril!« (1Mz 1,27). Bog ni ustvaril dveh Adamov ali samo dveh Ev, ampak Adama in Evo, različna po spolu, vendar povsem enakovredna pred Bogom. Med pridigo je duhovnica Simona Prosič Filip še povedala: »Ženske se morajo med seboj bolj spoštovati in najprej ceniti sebe, da jih bodo potem cenili tudi drugi. Nikakor se ne smejo pustiti podcenjevati, žaliti ali molčati, ko se jim godi krivica … Predvsem pa ne smejo dopustiti, da jim kdorkoli jemlje dostojanstvo ali jih celo ponižuje!«

Viri: Večer in Vestnik, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

 

 

SRBSKI MODERNIZEM 1880-1950 GOSTUJE V LJUBLJANI

V Narodni galeriji v Ljubljani so 29. januarja 2020 slovesno odprli razstavo, na kateri predstavljajo izbor umetnin iz obdobja med letoma 1880 in 1950 iz ene najuglednejših in najbogatejših likovnih zbirk v Srbiji, zbirke Galerije Srbske matice iz Novega Sada. Gre za izbor 86 slik in kipov 38 najvidnejših umetniških imen, predstavnikov srbskega modernizma. Med njimi so: Paja Jovanović, Uroš Predić, Đorđe Jovanović, Nadežda Petrović, Petar Dobrović, Sava Šumanović in Milan Konjović. Zbrane sta nagovorila minister za kulturo in informiranje Republike Srbije Vladan Vukosavljević in minister za kulturo Republike Slovenije mag. Zoran Poznič, ki je razstavo tudi odprl. Razstavo bodo zaprli 3. maja letos.

 

ODLIČNO SODELOVANJE SRBSKIH IN SLOVENSKIH UMETNIKOV

Razstava izpostavlja tudi povezave med srbskimi in slovenskimi likovnimi ustvarjalci. Likovna umetnost ves čas deluje povezovalno, po ustanovitvi Kraljevine SHS pa je bilo sodelovanje še posebej intenzivno in je postalo institucionalizirano. V Narodni galeriji že desetletja sodelujejo s srbskimi umetnostnimi institucijami in gostovanja razstav so po drugi svetovni vojni redno potekala v obeh smereh. Izjemno odmevna je bila velika razstava Antona Ažbeta in učencev njegove münchenske likovne šole pred tremi desetletji v Beogradu, tokratna razstava v Ljubljani pa prinaša sistematičen pregled srbskega zgodnjega modernega slikarstva in plastike.

Direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki je v svojem slavnostnem govoru ob otvoritvi razstave povedala:

»Po uspešni razstavi hrvaškega modernizma zdaj v Narodni galeriji gostimo srbsko umetnost časa med 1880 in 1950 iz Galerije Matice srpske, ene najuglednejših in najbogatejših likovnih zbirk v Srbiji. Predstavljamo 38 najvidnejših umetniških imen in 86 njihovih del, ki so sooblikovala nekdanji skupni politični prostor.

Direktorica dr. Barbara Jaki

Ta se danes zdi bolj razmejen in oddaljen kot kadarkoli. Hkrati z razstavami zadnjih let iz fonda Narodne galerije, ki smo jih združili pod naslovom Umetnost za nove dni (umetnine iz Vladne umetnostne zbirke), zaokrožamo časovno razgibano obdobje in geografsko povezan teren. Kot celota te razstave omogočajo pogled na bližine in razdalje likovnih tendenc predstavljenega obdobja. Bolj kakor s hrvaškimi so bili slovenski ustvarjalci povezani s srbskimi kolegi, saj so na začetku 20. stoletja slovenski liberalci v prizadevanju za uveljavitev zahtev slovanskih narodov v okviru avstro-ogrske monarhije podpirali iskanje zaveznikov v širšem slovanskem okolju. Najintenzivnejše sodelovanje med jugoslovanskimi muzeji je potekalo še pred drugo svetovno vojno, ko je bila potreba po opredelitvi skupnega prostora najmočnejša in je likovna umetnost v tem smislu delovala povezovalno. Poleg poznanstev likovnih umetnikov še iz študijskih časov na Dunaju, v Münchnu ali Parizu je bil to eden od motivov za organizacijo razstave južnoslovanskih umetnikov leta 1904 v beograjski Veliki šoli v počastitev kronanja srbskega kralja Petra I. Skozi odnos med slogovno najbolj progresivno skupino slovenskih impresionistov in Nadeždo Petrović se je oblikovala nova paradigma, moderna umetnost, lahko bi jo celo povezali s skupnim imenom ‘jugoslovanski modernizem’. Ta se je utrjeval na skupinskih razstavah v regionalnih središčih in na tujem, promoviral idejo južnoslovanske kulturne in politične enotnosti, hkrati pa spodbujal nacionalno idejo v umetnosti na začetku 20. stoletja.

   

Ustanovitev Kraljevine SHS je sodelovanje institucionalizirala, slovenski umetniki so začeli pogosteje razstavljati v Beogradu in srbski v Ljubljani, sredi dvajsetih let se je slovenska zgodovinska avantgarda povezala s srbskim zenitizmom, Jože Plečnik je bil povabljen na srbski dvor, Beograd kot središče pa je sploh privabljal vse številnejše umetnike. Nekateri so se tam tudi ustalili: že pred drugo vojno Edvard Stepančič in za nekaj let Lojze Dolinar, po vojni pa Majda Kurnik.

V novi Jugoslaviji so v Beogradu postavili Muzej moderne umetnosti kot muzej nove kulturne, ne le politične prestolnice in v njem delno kot donacije in delno z odkupi zbrali tudi antološka dela slovenskih umetnikov; Marij Pregelj, denimo, je večino svojih del muzeju podaril.

Bolj ali manj politično motivirano je bilo tudi sodelovanje po osvoboditvi, k temu pa so pripomogle še osebne povezave muzejskih strokovnjakov, ne le umetnikov. Dolgoletna direktorica Narodne galerije dr. Anica Cevc (1926–2011) je svojo doktorsko disertacijo ubranila na beograjski univerzi. Sad njenega sodelovanja z mednarodno ugledno kustodinjo Narodnega muzeja v Beogradu in izvrstno poznavalko likovne umetnosti časa okrog 1900 dr. Katarino Ambrozić (1925–2003) je bila leta 1988 velika razstava, ki je predstavila Antona Ažbeta in učence njegove münchenske likovne šole, iz katere je izšlo nekaj najvidnejših imen ‘nove’ srbske umetnosti, ki se je odvrnila od sakralnega kanona ikon in v likovno umetnost vnesla nove vsebine. Dela nekaterih Ažbetovih učencev so na ogled tudi na tokratni razstavi, med njimi ima posebno mesto Nadežda Petrović, ki je tudi pozneje, ko se je iz Münchna že vrnila na Balkan, tesno sodelovala s slovenskimi impresionisti.

 Gostovanja razstav so po drugi svetovni vojni redno potekala v obeh smereh, nekatere so nastale v partnerstvu s srbskimi kolegi. V Narodni galeriji so bile leta 1960 na ogled kopije srbskih srednjeveških fresk in tri leta pozneje srbske ikone. Razstava srbskega slikarstva 19. stoletja leta 1965 je imela za nasledek gostovanje Narodne galerije s slovenskim slikarstvom 19. stoletja v Beogradu leta 1967 in pozneje istega leta v Novem Sadu. V beograjski Narodni muzej so leta 1985 iz Ljubljane potovali tudi Tuji slikarji od 14. do 20. stoletja.

     

V Narodni galeriji smo hvaležni dr. Tijani Paljkovljević Bugarski, ravnateljici Galerije Matice srpske, da je sprejela naše vabilo, prisluhnila našim predlogom in poskrbela za nadaljevanje že utečenega sodelovanja obeh institucij, ki poteka na različnih področjih muzejskega dela in je že obrodilo sadove. Verjamemo, da smo postavili dobre temelje nadaljnjemu sodelovanju, izmenjavi znanja, umetnin in strokovnjakov.«

Viri: Delo in Narodna galerija (Marijan Zlobec), fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SLIKAR BOJAN BENSA RAZSTAVLJA NA LJUBLJANSKEM GRADU

V četrtek, 13. februarja 2020, zvečer so v Galeriji »S« na Ljubljanskem gradu odprli slikarsko razstavo akademskega slikarja mag. Bojana Bense. Kustos razstave dr. Sarival Sosič je zapisal, da Bojan Bensa predstavlja izbor slikarskih del vse od leta 1983 pa do svojih zadnjih slik, ki so nastale v obdobju, ko se je umetnik pripravljal na svojo najobsežnejšo razstavo v Ljubljani.

     

 Slikar Bojan Bensa se je rodil 4. februarja 1956, na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je diplomiral leta 1980, leta 1983 pa je dokončal podiplomski študij na isti akademiji. Živi in dela v Ljubljani kot samostojni likovni ustvarjalec. Študijsko se je izpopolnjeval v Parizu in Berlinu in je prejemnik številnih priznanj doma in v tujini, leta 2014 je dobil nagrado Majskega salona.

       

Kustos Sosič je v svojem govoru poudaril: »Razstava že s poetičnim naslovom Pomembne zgodbe močno žarijo opredeli najbolj izrazito polje umetnikovega ustvarjanja, kot so močne, živahne, celo divje barve. Tako skozi domišljeno, a občasno tudi impulzivno nebrzdano barvno silovitost pred nami nastaja svet podob, svet, prežet s figuraliko tako ljudi kot živali, in predvsem likovni svet, ki niha med konkretnostjo oziroma naslonom na določene vsebine ter med meditativnostjo z rahlo navezavo na magičnost ali celo na nadrealnost upodobljenega.« Razstavo, ki bo na ogled do 19. aprila, je odprla predsednica Društva likovnih umetnikov Ljubljana mag. Mojca Zlokarnik.

Viri: Delo in Wikipedija, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

 

 

 

NOVOST NA KNJIŽNEM TRGU

Pred dnevi je pri založbi Ekslibrisizšla zbirka pesmi za otroke z naslovom JAZ + TI, ki jo je napisala Manja Žugman, profesorica slovenščine, pesnica, novinarka in literarna kritičarka, predvsem pa simpatizerka našega KDSŠ. Zbirka JAZ + TI vsebuje sedemnajst  pesmi, ki so primerne za bralce, stare nekje od devet do štirinajst let. Tematsko se osredotočajo na svet otroštva, na pravljice, ki so nam jih starši in vzgojitelji brali, na šolske dneve, ki so polni učenja, medvrstniškega druženja in povezovanja, pa tudi pridobivanja ocen za usvojeno znanje.Knjižico je opremila ilustratorka Laura Ličer, spremno besedo pa je napisal Miha Remec.

Pesnica Manja Žugman je o svoji novi zbirki pesmi dejala: »Pesmi sem brala tudi svojim učencem in moram reči, da so jim bile všeč. Ob njih so se razgovorili o tem, katere pravljice so radi poslušali, o tem, kako si bratje in sestre med seboj nagajajo, o tem, kaj bi radi postali, ko bodo veliki, ko odrastejo… V glavnem moram reči, da so ob njih uživali, se sprostili, se razgovorili, tudi nasmejali, zato menim, da so pesmi pravšnje za njihov pisani otroški svet.«

Nobenega dvoma ni, da so pesmi namenjene mladim, saj segajo globoko v otroški svet. So radostne, igrive, s svojimi rimanimi verzi in ponekod humornim pridihom naravnost vabijo mlade bralce k prebiranju, opazovanju, tudi ponotranjenju. Pesmi pa prav tako prijazno vabijo tudi odraslega bralca, da poseže po njih ter se skupaj z njimi zasanja v svoje otroštvo, v svoja mlada leta, v svojo preteklost, pisano, igrivo, brezskrbno.

Vsekakor je zaznati, da je pesnica tudi profesorica slovenščine, saj v pesmih sledi rimi, polne so okrasnih pridevkov, zamenjanega besednega reda, pa poosebitev in podobno, skratka pesniških sredstev, ki jih učenci od šestega do devetega razreda v osnovni šoli po učnem načrtu tudi spoznavajo, hkrati pa so pomembno znanje, ki ga uporabljajo tudi nadalje v srednješolskih klopeh.

 

JAZ + TI

Ah, kako je lep ta čas,

ko dekletu zrem v obraz.

Vse cvetoče se mi zdi,

čeprav cvetlic v razredu ni.

So le klopi

in na eno sem napisal

JAZ + TI.

                                                                                

Iz pesmi veje nepopisna radost, otroško veselje, pesmi so pisane in igrive, tu in tam katera spominja tudi na izštevanke ali pa niza morda svet domišljije, ki se utegne kakšnemu učencu v prihodnosti tudi uresničiti. Tudi nekoliko starejšega bralca popeljejo nazaj v leta svojega brezskrbnega otroštva in šolanja.

Dobro je tudi, da knjižica ni preveč zajetna, zaradi česar bo pritegnila k branju tudi nekoliko manj veščega bralca, ki ga morda na prvi pogled odvrnejo »predebele« knjige, pesmi pa so razumljive in mlademu bralcu prijazne, zato ne bo imel težav z razumevanjem oziroma interpretiranjem zapisanega. Vsekakor jih bo lahko prebiral tako v prostem času kot tudi v šoli za bralno značko. Avtorica je kot profesorica slovenščine svojo pesniško zbirko zagotovo namenila dobrim in malo manj dobrim bralcem, zato lahko upamo, da bodo njene pesmi zajele in obogatile ves otroški svet.

Miha Remec je o pesniški zbirki napisal: »Poezijo Manje Žugman spremljam že lep čas in njeno pesnjenje mi je pri srcu. Neka milina je v njem in včasih globoka žalost. Tudi zbirka JAZ + TI, v kateri so izbrane pesmi za osnovnošolske otroke, me ni pustila ravnodušnega, saj je v meni zbudila spomine na davne čase, ko sem kracal s krednim svinčnikom na osebno šolsko tablico in se učil poštevanko z lesenim računalom s kroglicami…

Foto: Vlado Pintarič

KONCERT VRHUNSKE VIOLINISTKE ANJE BUKOVEC

Že v petek, 27. decembra 2019, ob 20. uri je v SITI Teatru v Ljubljani nastopila violinistka Anja Bukovec, mednarodno priznana in najuspešnejša klasična violinistka v Sloveniji. Anja Bukovec je vrhunska glasbenica in priljubljena medijska osebnost z edinstveno kakovostjo, ki jo uvršča v sam vrh sodobnih progresivnih umetnikov. Ob tehnični dovršenosti izstopa zaradi prepoznavnega sloga, edinstvene interpretacije in komunikacije z občinstvom. Bukovčeva je cenjena oseba, ki je lik kulturne ambasadorke pilila na šolanju v Ljubljani, Pragi, Kölnu in na Dunaju.

Anja Bukovec nastopa kot solistka, osvaja mednarodne nagrade in navdušuje občinstva domala po vsem svetu. Glasbeni spekter je na koncertu v Ljubljani oplemenitil prav tako odlični pianist Igor Vićentić, pedagog na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani.

      

Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta.

Zbral: Franci Koncilija