Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Franci Koncilija

PRVA SLOVENSKA E-KNJIŽNICA IN E-KNJIGARNA BIBLOS SE JE ŽE UVELJAVILA V SLOVENSKEM PROSTORU

Statistika kaže, da se je Biblos dodobra uveljavil med slovenskimi bralci, dobro pa so ga sprejele tudi slovenske knjižnice in založbe.  V sistem je zajetih kar 62 knjižnic in 145 založnikov. Prav tako vztrajno narašča število uporabnikov – preseglo je 17 tisoč.

PLATFORMA BIBLOS JE OSVOJILA SLOVENCE

Že pred nekaj leti so se na knjižnem trgu pojavili bralniki elektronskih knjig. Takrat so tiskani knjigi napovedovali izumrtje. Kasneje se je izkazalo, da je med bralci dovolj prostora za obe različici. Tako je založba Beletrina pred šestimi leti (2013) vzpostavila Biblos, prvo platformo za izposoje e-knjig v Sloveniji. Bralci lahko danes prek Biblosa izbirajo med več kot tri tisoč naslovi knjig, večinoma v slovenskem jeziku. Platforma omogoča branje na elektronskih napravah, računalniku, tablici in pametnem telefonu. Platforma Biblos je preprosta za uporabo in dostopna 24 ur na dan in sedem dni v tednu. E-knjigarna omogoča udobno branje kjerkoli po svetu, kamor pač seže svetovni splet.

BIBLOS UPORABLJAJO TUDI STAREJŠI OBČANI

Biblos je namenjen tudi starejšim ljudem z najrazličnejšimi gibalnimi težavami in tudi slabovidnim, saj je črke možno poljubno povečevati. Možen je tudi preprost in hiter dostop do knjige, ne da bi bilo treba do knjigarne. Biblos tako omogoča, da na dopust lahko vzamemo »veliko najrazličnejših knjig«, pa tudi kakšna »ta prava« gre lahko z nami.

    

ZAKLJUČEK

Bralnik Biblos omogoča tudi namestitev katerekoli spletne knjigarne, nanj pa lahko naložimo več tisoč knjig. Sicer pa sistem Biblos deluje tako, da ga brez večjih težav hitro osvoji povprečen uporabnik računalnika. Z aplikacijo je knjige mogoče brati na vseh elektronskih napravah. Prek Biblosa si je knjige mogoče izposojati in tudi kupovati. Izposoja je za člane knjižnic brezplačna.

Vir: Družina, fotografije so s spleta

 

Pripravil: Franci Koncilija

 

KRKA, ZELENA ŽILA DO SRCA

V torek 8. oktobra 2019 zvečer so prijatelji pisateljice, pesnice in članice Kulturnega društva Severina Šalija Ivanke Mestnik do zadnjega kotička napolnili veliko dvorano Kulturnega centra Janeza Trdine v Novem mestu. Na domala dve uri dolgi predstavitvi njene že 23. knjige, ki jo je naslovila Krka, zelena žila do srca, so pripravili pester, zanimiv in po vsebini zelo bogat kulturni program. Nastopili so Mešani pevski zbor Krka, učenci Glasbene šole Marijana Kozine ter Folklorno društvo Kres. Otroška skupina Kresa je zaplesala in zapela nekaj starih ljudskih šeg, odrasli tamburaši pa so do konca razveseljevali številno občinstvo v dvorani in na zakuski v avli. Odlomke iz knjige sta brali Klavdija Kotar in Bojana Medle, večer pa je povezoval Tomaž Koncilija. Udeleženci dogodka so bili navdušeni nad enkratnim vzdušjem in nepozabnimi lepimi doživetji.

Avtorica knjige Ivanka Mestnik je na začetku knjige zapisala:

»Že dolgo vem, da skozi moje srce ne teče le rdeča kri. Ob rdeči žili je speljana še druga. Globoka je in napolnjena s čudovito zeleno barvo. Tam teče že od mojega rojstva. To je Krka, zame najlepša reka na svetu. Dobro jo poznam od izvira do izliva. Njene bregove sem premerila s svojimi nogami. V njej sem se naučila plavati in se tudi v čolnu spustila preko njenih slikovitih lehnjakovih pragov. Celo rodila sem se v njej! Kajti v času mojega otroštva pri nas otrok niso nosile štorklje. Prinesla nas je reka.

Pod veliko vrbo na levem bregu Krke tik pod našo vasjo, ki je rastla ob mlinu in se skoraj ulegla nad vodo, se je začela nabirati rumena pena, in ko je mlinarjeva žena, moja botra, ugotovila, da je je ravno prav za enega otroka, jo je potegnila k sebi in ga pod njo res našla. Nikoli se ni zmotila, čeprav je otroke po hišah raznašala zelo pogosto. Tudi takrat ne, ko je neko pomlad iz narasle reke potegnila mene. Ni vedela, da se je kasneje enkrat moji mami zareklo, da me ni bila preveč vesela. ›Kdo se je pa takrat veselil devetega ali desetega otroka,‹ se je nekako opravičevala. Takrat me je zabolelo, danes pa zatrdno vem, da me je botra odnesla k pravi mami in k najbolj ljubečemu očetu. Tudi mala, skromna hiša v vasici nad Krko je bila zame najbolj pravi dom, rodna vas pa mi še danes pomeni središče sveta. Tam so moje korenine. Tam poznam vse stezice in poti.

 

Vsakokrat, ko se spet odpravljam ›domov‹, sem vznemirjena, kot da se pripravljam na srečanje z ljubljeno osebo. A me ne prevzame le rodna vas. Čaroben se mi zdi ves svet ob tej zeleni žili. Vsak slap, preko katerega se voda prešerno požene ali pa le igrivo zakodra, me vzradosti. Rada jo imam v vseh letnih časih in vseh stanjih. Tudi takrat, ko je njena struga polna do roba, ko se reka temno rjava vali preko lehnjakovih pragov, ko grozi in sega skoraj do roba mostišč, ki povezujejo njene bregove. Nekega dne, ko sem spet stala na levem bregu Krke in hrepenela po domu, je ta bolečina priklicala pesem, ki pove vse:

Rodni vasi

Tu jaz, tam ti,
vmes kanjon z zeleno Krko. 

Tu jaz, tam vi,
spomini na mladost in drage mi ljudi. 

Vmes most,
ki spaja z bregom breg. 

Ni most, ki veže.
In rodni dom ni moj, ni naš.

Ne moreš vanj.

Nekdo odštel je zanj denar.
In zaloputnil dver.«

Znani naravovarstvenik, Novomeščan Andrej Hudoklin, pa je o knjigi zapisal: »Prebiranje Ivankinih spominov zbuja nostalgične spomine na tiste zlate čase reke Krke, ko si lahko na vsakem koraku zajel vodo in se odžejal, ko je rečni tok poganjal mline in žage, ko je bila reka polna rib in še pred tem tudi rakov, ko sta čas in življenje z reko tekla drugače. In od takrat se je marsikaj spremenilo. Zelo spremenilo. Dovolj je bilo že obdobje ene same generacije, da je zlato postalo gnoj. Danes, v času naglih podnebnih sprememb, trepetamo za usodo reke Krke, hrbtenice dolenjske narave. Naivno bi bilo pričakovati, da bo narava lahko sama poskrbela zase, ob tem ko jo tudi tehnološki dosežki, zakonodaja in inšpekcijski nadzor prepogosto puščajo na cedilu. Reka Krka pričakuje spremembo naših ravnanj – nas kot družbe in vsakega posebej. Ivanka je s knjigo odločno povzdignila pomen reke Krke, ne le kot osebnega spomina, pač pa kot bistveno prvino Dolenjske. Bomo tudi drugi zmogli na pot po tej zeleni žili, da nam seže do srca?«

Uredil: Franci Koncilija

Fotografiral je Marko Klinc                                                                       

GIMNAZIJA NOVO MESTO OBRAČA DRUGI LIST RASTOČE KNJIGE

V ponedeljek, 7. oktobra 2019, je v atriju šole potekala prireditev z naslovom Ljubezen večno vidim krog in krog, Rastoča knjiga Gimnazije Novo mesto, z začetkom ob 12.30. Ob tej priložnosti je ravnateljica Mojca Lukšič skupaj z idejnim vodjo tega vseslovenskega in mednarodnega projekta dr. Janezom Gabrijelčičem obrnila drugi list Gimnazijke z Rastočo knjigo. Na njem so zapisane že omenjene naslovne besede, ki so jih gimnazijci izbrali v skladu z vrednotami abecede odličnosti, mojstrstva in etike, kot sta Ljubezen in Lepota. Gre za verz velikana slovenske moderne in nekdanjega novomeškega gimnazijca, pesnika ljubezni – Dragotina Ketteja iz njegovega sonetnega cikla Adrija. Spomnimo naj, da prav letos mineva tudi 120 let od Kettejeve prezgodnje smrti.

   

Potem ko je Gimnazija Novo mesto lansko leto kot prva med slovenskimi gimnazijami vstopila v projekt, je nedavno iz njega zrasla prava, živa rastoča knjiga. Letošnja maturantka Eva Novak je namreč v mesecu septembru pri Kulturnem društvu Severina Šalija izdala pesniški prvenec z naslovom Preden odrastem, ki je že doživel pozitiven kritiški odmev na straneh revije Rast in Dolenjskega lista.

Pogovor z mlado pesnico o njenem ustvarjanju in pogledih na življenje, mladost, odraščanje, lepoto in ljubezen je bil tako osrednja tema prireditve, ki sta jo povezovala četrtošolca Anita Koprivc in Lovro Bukovec, za glasbeno spremljavo pa so poskrbeli člani gimnazijskega godalnega kvarteta (Ema Starešinič, Nika Molan, Tjaša Remec in Vid Dović) ter kantavtor Gašper Turk z lastno skladbo Reka in v duetu z odlično pevko Majo Tomić.

Pesmi Eve Novak so poleg avtorice in obeh njenih sogovornikov interpretirale še Nina Plankar Hodžič, Julija Jakljič, Tiana Zrakić, Amika Zoja Jelič in že omenjena Maja Tomić.

Tomaž Koncilija
Avtor fotografij: Franci Koncilija

PRESTIŽNA KLEMENČIČEVA NAGRADA

Klemenčičevo nagrado, najvišje priznanje za življenjsko delo na področju lutkarstva in lutkovne umetnosti v Sloveniji, ki jo podeljuje združenje slovenskih lutkovnih ustvarjalcev Unima Slovenije, sta letos prejela Breda in Tine Varl za vrhunske stvaritve na področju lutkovne umetnosti.

    

LUTKARSTVO V NOVEM MESTU

Pobudnik novomeškega lutkarstva je bil v petdesetih letih prejšnjega stoletja Dušan Modic, sicer profesor matematike in fizike na takratnem novomeškem učiteljišču. Skupaj z učiteljiščniki, ki so ročno izdelovali lutke, je Dušan Modic ob nedeljah dopoldne pripravljal odlične lutkovne predstave, ki so bile v učilnicah osnovne šole, novomeška mladež pa jih je rada in množično obiskovala. Kasnejši poskusi oživitve lutkarstva v Novem mestu žal niso bili uspešni. Zadnji takšen je bil leta 1994. Tako so lutkarstvo domala na državni ravni prevzeli v Mariboru, kjer še danes delujejo zelo uspešno.

PODELITEV ZASLUŽNIH NAGRAD

Podelitev nagrad za leto 2019 je bila ob zaključku Bienala lutkovnih ustvarjalcev v soboto, 14. septembra, v Lutkovnem gledališču Maribor. V utemeljitvi podelitve nagrad Bredi in Tinetu Varlu piše: »Lutkovna opusa Brede in Tineta Varla pričata o izjemnem umetniškem ustvarjalnem erosu, o vizionarskem delovanju, o drugačnem umetniškem vodenju gledališča. Oba sta zaslužna, da je poklicno mariborsko lutkovno gledališče vrsto let delovalo naprej na Rotovškem trgu, kasneje pa v novih prostorih na obrežju Drave, v minoritskem samostanu.«

Pengovovo listino pa je prejel animator in igralec Maksimilijan Dajčman, ki se je v več kot štiridesetletnem delovanju v Lutkovnem gledališču Maribor z vsem srcem, znanjem in predanostjo posvečal lutkovni umetnosti. Maksimilijan Dajčman je kot predan in vesten lutkar s svojimi igralskimi in animatorskimi veščinami oplajal predstave in tako soustvarjal lutkovne predstave za vse generacije obiskovalcev gledališča. Kjerkoli je Maksimilijan Dajčman sodeloval in soustvarjal profiliranost Lutkovnega gledališča v Mariboru, je v 40 letih delovanja dosegel zavidljivo raven v slovenskem in mednarodnem prostoru.

(Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

VILI STEGU (1943–1989) IN NJEGOVA POEZIJA BOŽJEGA MOLKA

OB 30-LETNICI SMRTI

 KDO JE BIL VILI STEGU?

Vili Stegu se je rodil na Premu pri Ilirski Bistrici 29. novembra 1943. Po gimnaziji v Postojni je nadaljeval študij na Teološki fakulteti v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen v Logu pri Vipavi 29. junija 1969, novo mašo pa je pel 13. julija na rodnem Premu. Kot kaplan je služboval v številnih krajih na Primorskem, od leta 1975 do 1989 pa je bil izseljeniški duhovnik v Ingolstadtu v Nemčiji. Umrl je 26. septembra 1989, ko je bil doma na počitnicah. Pokopan je na Premu.

STEGUJEV USTVARJALNI OPUS

Duhovnik, pesnik, pisatelj, mislec in prevajalec Vili Stegu je bil soustanovitelj revije 2000. Leta 1985 je revija 2000 izdala knjigo Simone Weil Trepet in poslušnost, ki jo je pripravil Stegu. V njej so zbrani različni sestavki te znane judovske filozofinje, ki jih je tematsko prevedel in zaokrožil v knjigi. Do sedaj sta izšle dve Stegujevi pesniški zbirki: Quando giacero’ sottotera (1991), ki jo je na Doberdobu v Italiji uredil župnik Ambrož Kodelja, in Ugašajoče sanje (1996) v Ljubljani pri Društvu 2000, ki jo je uredil prof. Peter Kovačič. Čeprav je Stegu zadnja leta živel v tujini, je redno ohranjal stik s slovenskim kulturnim prostorom. Napisal je vrsto esejev o tedanji Sloveniji, obenem pa prevajal znane mislece, kot so Stephan Rosenzweig, Miguel de Unamuno, Léon Bloy, Martin Buber, Simone Weil, Emmanuel Levinas, Emmanuel Mounir in drugi.

DUHOVNI SVET VILIJA STEGUJA V NJEGOVIH PESMIH
Njegova poezija izpoveduje tragiko sodobnega človeka, ki ga globoko muči in ve, da iz te duhovne krize ne vodi nobeno slepilo, še manj čustveni paradoks vere. Duhovno krizo mora posameznik pretrpeti sam, zato človeku ostane samo brezpogojna vera v Boga.
Stegu je bil pesnik strastnega dvoma in žive, globoke vere, prepojen s hrepenenjem po nesmrtnosti in s spoznanjem sodobne razcepljene zavesti o razklanosti razuma in srca, z neprestanim hrepenenjem po večnosti.

(Vir: Besedilo in fotografije so s spleta)

Zbral: Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJE O ZATEČENEM STANJU SLOVENŠČINE OB EVROPSKEM DNEVU JEZIKOV

Na pobudo Sveta Evrope že od leta 2001 vsak 26. september praznujemo evropski dan jezikov. To je dan, ko naj bi spodbujali učenje tujih jezikov in s spoznavanjem njihove različnosti krepili medkulturni dialog.

Sliši se lepo, in prav je. Z zmožnostjo sporazumevanja v različnih jezikih se nedvomno krepi moč medsebojnega razumevanja. Vendar praznovanje postane grenko tisti hip, ko se čaščenje tujih jezikov odvija na račun lastne, materne govorice. V podobno ne samo žalostno, že skoraj tragično situacijo je zabredla tudi sodobna slovenska družba.

Starši množično vpisujejo otroke na tečaje tujih jezikov, ne da bi jih skrbelo, da njihovi otroci ne poznajo temeljnih osnov in slovničnih pravil materne govorice in da so v jeziku, v katerega so se rodili, skoraj polpismeni. Tiho, brez velikega političnega pompa, a zelo vztrajno se zaradi egocentričnih interesov profesorskega kadra za lastno promocijo v svetu in zagotavljanje služb z vpisovanjem tujih študentov izvaja postopna anglizacija univerzitetnega pouka na Slovenskem. Iz, kot temu pravijo, dobro obveščenih krogov pa sem izvedela, da se pripravlja še drznejši načrt, po katerem se bo na vseh slovenskih gimnazijah po en razred v letniku poučevalo kar v angleškem jeziku. O tem, kako bodo potemtakem poučevali slovenščino in slovensko slovnico, se najbrž ne sprašujejo, saj bo tako in tako glavni jezik očitno kar angleški.

Pred 155 leti Slovenci nismo imeli pravice do rabe lastnega jezika v uradih in šolah. Takrat so slovenski rodoljubi v Ljubljani ustanovili Slovensko matico, da bi v izobraževalnem procesu pomagala krepiti slovensko jezikovno zavest in z izdajanjem učbenikov poskrbela za razvoj slovenske znanstvene terminologije. Več kot stoletje in pol kasneje pa malomarno zametujemo to dediščino očetov in malikujemo en sam, univerzalni evropski in svetovni jezik, v katerem se bo različnost kvečjemu izgubila, ne pa okrepila. Če bi bili res dobri, izvrstni znanstveniki, potem bi svet prihajal k nam in se mu mi ne bi prilizovali z zasramovanjem slovenščine. Če bi res ljubili svoj domači jezik, potem ne bi plačevali slovenskih gimnazij zato, da bodo poskrbele za izvoz naše mlade intelektualne elite, ampak bi jih razvili do take stopnje kritičnega mišljenja in znanja, da bi jim bila odprta vsa vrata v svet znanosti. In če bi imeli količkaj zdravorazumske pameti, bi vedeli, da lahko človek resnično osvoji tuj jezik šele takrat, ko kar najodličneje obvlada svojega lastnega.

Zato se ob dnevu evropskih jezikov sprašujem predvsem o tem, kdo in zakaj nam prodaja cesarjeva nova oblačila o jezikovnem bogastvu Evrope, ko je naš jezik že dolgo gol in brez temeljne zaščite, ki se ji pravi ljubezen do lastnega naroda in njegove jezikovne identitete. Bojim se, da je razlogv tem, da je človek brez identitete edini, ki se bo uklonil vsem trendom, kakor nam jih narekuje sodobni svet, tudi samozanikanju lastne pameti, svoje narodne kulture in osebne različnosti. Najprej moramo torej vsak dan živeti svojo lastno jezikovno posebnost, če hočemo kot narod živi in duhovno zdravi še dolgo slaviti in častiti evropsko in tudi svetovno jezikovno različnost in bogastvo.

Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice

 

RAZSTAVA ANTIČNE ZNANOSTI IN TEHNOLOGIJE V LJUBLJANI

V Cankarjevem domu v Ljubljani so letošnje poletje odprli osrednjo razstavo leta, posvečeno znanosti in tehnologiji antične Grčije. Razstava je namenjena predvsem laični javnosti, predstavlja pa razvoj starogrške misli in iznajditeljstva z nizom znanstvenih in tehnoloških odkritijin umetniških dosežkov. Razstavo, ki je nastala v sodelovanju z Znanstvenim centrom in tehnološkim muzejem NOESIS iz Soluna, so poimenovali – Znanost in tehnologija antične Grčije.

       

Razstava je slikovno in vsebinsko izjemno bogata, nadgrajena z gibljivimi slikami, 3D-animacijami, maketami in replikami starodavnih naprav in interaktivnimi aplikacijami. Posebno zanimivi sklopi razstave so arhitektura z gradbeno tehnologijo, algebra in geometrija z arhimedskimi telesi in Pitagorovim izrekom, mehanika z Arhimedovim vijakom, telekomunikacije s hidravličnim telegrafom, astronomija s slovitim mehanizmom z otoka Antikitera, premično avtomatično gledališče ter glasba s hidravlisom ali vodnimi orglami.

     

Razstava je navsezadnje zanimiva tudi za geodete. Znano je, da je Eratosten leta 240 pr. Kr., ker je verjel, da je Zemlja okrogla, s pomočjo trigonometrije izračunal njen premer, zanimiv je tudi Heronovodograf za merjenje razdalje, pa diopter za geodetske meritve, antično računalo in še in še…

(Vir: Reporter, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

 

UMRL JE SRBSKI SLIKAR VLADIMIR VELIČKOVIĆ, MOJSTER MOČNIH GRAFIČNIH VIZUALNIH METAFOR

Že konec avgusta letos je v Beogradu umrl znani srbski slikar Vladimir Veličković(1935–2019). Likovni kritiki so prepričani, da je v profilu Veličkovićevega ustvarjalnega opusa možno prepoznati simbiozo germanske metodološkosti in vanjo na inteligenten način inkorporiranih balkanske duhovnosti, južnjaške ekspresivnosti in mediteranske kontemplativnosti. Slikar in grafik Vladimir Veličković je predvsem pričevalec in udeleženec, sočasno pa tudi slikar močnih grafičnih vizualnih metafor, s katerimi odkriva patologijo agresivnosti zločina in mučenja, v kateri ne glede na čas ni razlik med miti Sizifa, Tezeja, Prometeja, Kristusa ali sodobnega terorista.

     

Slikar Vladimir Veličković je svoja dela prvič razstavil leta 1951, na razstavi Mladi umetniki Srbijev Beogradu. Mladost in študentska leta na arhitekturi je preživel obseden z likovno umetnostjo. Tako je nadarjeni Veličković v procesu samoedukacije in v slikarskem zorenju prešel potod zanesenjaka, ki preučuje dela starih mojstrov, do šolanja v Mojstrski delavnici Krsta Hegedušića v Zagrebu, kjer je vztrajno utrjeval svojo slikarsko usmeritev. V svojem umetniškem razvoju se je ob grafiki uspešno preizkušal tudi v skicah, kolažu in slikah,kasneje pa je v svoje slikarstvo vnašal tudi dokumentarne elemente, kot je fotografija.

    

_____________________________________________________

»Vladimir Veličković ni uporabljal psevdonima, ni bil vsak dan v medijih, ni se hotel na vsak način ukvarjati z konceptualno umetnostjo, on je enostavno s svojim delom, s svojimi skicami in slikami posvečeval lastni položaj na ravni svetovne umetnosti.«

Milica Vučković, akad. slikarka

_________________________________________________________

Od leta 1966 je Veličković stalno živel in ustvarjal v Parizu, kjer je naraščal njegov mednarodni slikarski ugled, sčasoma pa vzpostavil tudi stalne stike z rojstnim Beogradom in takratnim jugoslovanskim kulturnim prostorom. Vladimir Veličković je bil redni član Srbske akademije znanosti in umetnosti in Francoske akademije, prejemnik Politikine nagrade Veliki pečat 1972 ter številnih drugih priznanj. Vučković s svojimi slikami velikokrat obravnava usodne in velike teme človeka. To so krhka človekova stanja o rojevanju, seksualnosti in animalnosti ter o smrti. Ta dela je naslovil Panika, Mučenje, Agresija, Erekcija, Rojstvo, Atentat itd.

(Vir: Vreme, Beograd, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

AVSTRIJSKO DRŽAVNO NAGRADO ZA UMETNOST BO NOVEMBRA PREJELA SLOVENSKA PESNICA IN PISATELJICA MAJA HADERLAP

Maja Haderlap (1961), dvojezična avstrijskokoroška slovenska pesnica in pisateljica ter univerzitetna predavateljica iz Celovca, je v sklopu najpomembnejšega avstrijskega priznanja za umetnost prejemnica najvišjega odlikovanja med literati. V kategoriji Kulturne iniciative pa nagrado prejme tudi Slovensko prosvetno društvo Rož iz Šentjakoba. Odlikovanja, vredna po 15.000 evrov, bodo podelili 25. novembra letos v uradu zveznega kanclerja na Dunaju.

»Letošnji nagrajenke in nagrajenci opozarjajo na širok spekter umetniškega ustvarjanja v Avstriji, ki je pritegnilo tudi mednarodno pozornost. Naloga države je, da podpira te inovativne trende. Avstrijska umetnost namreč pomembno prispeva k mednarodnemu diskurzu in poudarja odločilen element sodobnega umetniškega ustvarjanja,«je zapisal avstrijski zunanji minister Alexander Schallenberg.

Maje Haderlap, dobitnice tako prestižne nagrade, je bil vesel tudi koroški deželni glavar Peter Kaiser, ki je tudi pristojni referent za kulturo. Poudaril je, da koroška kulturna in umetniška scena žari daleč preko koroških meja. V sporočilu za javnost pa je zapisal, da je Maja Haderlap s svojim literarnim delom dosegla pomembno prepoznavnost na širšem kulturnem ustvarjalnem področju in da je njen avtorski angažma vreden velikega spoštovanja.Tudi Slovensko prosvetno društvo Rož si je po besedah deželnega glavarja nagrado za umetnost več kot zaslužilo, saj se v njihovih umetniških projektih prepletajo najbolj žlahtne platiobeh kultur v deželi.

Maja Haderlap se je rodila 8. marca 1961 v Železni Kapli na Koroškem. Na Dunaju je študirala germanistiko, filozofijo in gledališke vede. Po doktoratu iz dramaturgije je poldrugo desetletje vodila celovško Mestno gledališče in predavala na Univerzi v Celovcu. Več let je tudi sourejala slovensko literarno revijo Mladje. Od leta 2008 živi kot svobodna pisateljica v Celovcu.

Doslej je Maja Haderlapobjavljala liriko, prozo, eseje in prevode v slovenskih in nemških revijah. Izdala je naslednjepesniške zbirke: Žalik pesmi (1983), Bajalice (1987), obsežen izbor Pesmi (1998), v katerem se prvič pojavijo tudi pesmi, ki jih je napisala v nemščini, in druge… Letošnjo nagrado bo prejela za že leta 2011 objavljeni roman Angel pozabe, za katerega je leta 2013 prejela najpomembnejšo literarno nagrado na nemško govorečem prostoru, nagradoIngeborg Bachmann. Roman Angel pozabe je bil uprizorjen tudi v ljubljanski Drami, kjer je glavno vlogo igrala Saša Pavček. Maja Haderlap je prejela tudi več drugih pomembnih nagrad, kot stanagrada Bruna Kreiskyja in nagrada Maxa Frischa, med drugimi pa,za zbirko Bajalice,tudi nagrado Prešernovega sklada leta 1989.

O Majini knjigi Angel pozabe je v reviji Bukla recenzentka Renata Rugelj zapisala: “Romaneskni (avtobiografski) prvenec doktorice gledališke zgodovine in dramaturgije (1961) je globoko presunljiva pripoved, ki se dogaja v slovensko govoreči skupnosti na avstrijskem Koroškem. Intimna družinska saga je prežeta z likom tople in odločne babice, ki je preživela koncentracijsko taborišče, a nacističnih grozot ni nikoli povsem pozabila. Njeni nauki in modrosti postanejo življenjsko vodilo za vse člane družine in nerazrešene vojne teme in travme se preselijo tudi na naslednje, povojne generacije. Deklica, prvoosebna pripovedovalka romana, razkriva (tudi žalostne) zgodbe o marljivih in predanih starših, predvsem o zagrenjenem očetu, bralcu pa zaupa mnoge tragične dogodke, ki jih kot otrok še ni povsem razumela, a se je z njimi srečala tudi kot odrasla ženska v okviru težav narodnostne in družinske dediščine ter razklanosti. Roman je v nemško govorečem prostoru prejel nagrado, ki so ji sledili velik odmev med bralci in številni ponatisi, saj odpira dolgo zamolčane teme.”

Nekdaj zamolčana predstavnica slovenske manjšine Maja Haderlap je bila ob 100. obletnici ustanovitve Republike Avstrije slavnostna govornica na osrednji državni prireditvi, kamor jo je povabil predsednik Alexander Van der Bellen. Ob tej priložnosti je Haderlapova dejala: »Včasih lahko en človek z enim umetniškim delom naredi več kot vsi aparati države.«

(Viri: Wikipedija, Bukla in Večer, fotografije so s spleta)

Zbral: Franci Koncilija

UMRLA JE PRVA TEMNOPOLTA NOBELOVKA TONI MORRISON (1931–2019)

  

Toni Morrison se je s književnostjo najprej srečala kot založnica izključno afroameriških avtorjev in šele nato kot pisateljica. Pisati je začela relativno pozno, šele pri 39 letih, ko je izšel njen knjižni prvenec, roman Najbolj modre oči, pretresljiva zgodba o temnopolti deklici, ki je hotela imeti modre oči. Sledili so romaniSulaBog pomagaj otroku in drugi, a šele s Salomonovo pesmijo iz leta 1977 se je Morrisonova uveljavila kot prepoznavna ameriška književnica. V romanu Ljubljena pa opisuje dogajanje v ameriškem suženjskem okolju 19. stoletja. V pretresljivem romanu Morrisonova uporablja afroameriško etnografsko dediščino, tesno povezano z naravo, magijo in mistiko ter obredi. S tem romanom je pisateljica postala prepoznavna na ravni svetovne književnosti.

   

(Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija