Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Franci Koncilija

MINILO JE 170 LET OD ROJSTVA FRANA ŠUKLJETA PLEMENITEGA (1849–1935)

ŠUKLJETOVA MLADOST

Novomeščan, politik in zgodovinar Fran Šuklje plemeniti se je rodil 24.oktobra 1849 v Ljubljani. Še pred maturo na ljubljanski gimnaziji, kjer je bil njegov sošolec kasnejši literarni zgodovinar in esejist Fran Levec, je leta 1868 kot prostovoljec sodeloval v avstrijsko-pruski vojni, kjer je bil tudi ranjen in vojni ujetnik. Po vrnitvi domov in po maturi je na Dunajski univerzi študiral pravo in filozofijo, kjer je kot rigoroz(strog ustni izpit na koncu študija) in Knafljev štipendist uspešno diplomiral tudi iz zgodovine. Kasneje je postal gimnazijski profesor in učil v Ljubljani, Gorici, Novem mestu in Dunajskem Novem mestu.

ŠUKLJE KOT USPEŠEN POLITIK

Fran Šuklje plemeniti je leta 1882 vstopil v aktivno politično življenje. Najprej je bil izvoljen v ljubljanski mestni svet. Že naslednje leto je bil izvoljen v kranjski deželni zbor kot dolenjski poslanec, leta 1885 pa še v dunajski državni zbor. Med letoma 1884 in 1885 je izdajal provladni Ljubljanski list. V deželnem in državnem zboru je deloval tri mandate, kasneje pa je postal še dvorni svetnik. Zanimivo je, da je Fran Šuklje junija 1883 na volitvah za deželni zbor v skupini dolenjskih mest in trgov gladko premagal uglednega protikandidata, novomeškega prošta Petra Urha (1829–1897). Leta1885 pa so Šukljetovi strankarski pristaši iz Slovenske ljudske stranke z Jankom Kersnikom na čelu močno premagali radikalne liberalce s pisateljem Tavčarjem na čelu, priljubljeni novomeški odvetnik dr. Karl Slanc (1851–1916) pa je sijajno premagal grofa Margherija Commandona na gradu Otočec.

   

ŠUKLJETOVI DOSEŽKI

Kot deželni in državni poslanec je bil Fran Šuklje od leta 1889 pa vse do njene otvoritve leta 1893 skupaj z baronom Jožefom Schweglom glavni pobudnik za gradnjo dolenjske železnice, kasneje pa si je prizadeval tudi za nadaljevanje izgradnje železnice v Belo krajino (1905); ta del železnice je bil potem zgrajen tik pred začetkom prve svetovne vojne. Na področju izobraževanja pa je Franu Šukljetu uspelo doseči, da so na slovenskih srednjih šolah uvedli enoten slovenski pravopis. To pa še zdaleč ni vse. Leta 1885 je uspešno premestil vinarsko-sadjarsko šolo iz Slapa v Vipavski dolini na grad Grm v Novem mestu,samo leto kasneje (1886) pa je v Ljubljani ustanovil Slovenske obrtne šole. Kot deželni glavar je Šuklje pripomogel, da je takratna Kranjska dežela dobila visoko denarno posojilo za melioracije kmetijskih zemljišč ter za gradnjo cest in vodovodov in za razvoj kmetijstva.

  

ZAKLJUČEK

Fran Šuklje je leta 1908 postal deželni glavar Kranjske. Zaradi strankarskih nesoglasij s politikom Ivanom Šušteršičem je leta 1911 odstopil s funkcije deželnega glavarja in iz Slovenske ljudske stranke. S tem se je končala njegova izredno uspešna politična pot. Leta 1889 paje Franu Šukljetu cesar Franc Jožef I. za njegove zasluge podelil viteški naslov Leopoldovega reda in ga leta 1908 povzdignil v dedni plemiški stan. Fran Šuklje se je po prenehanju političnega delovanja za stalno preselil v Novo mesto, kjer je 18. avgusta 1935 umrl na gradu Kamen, kjer je od leta 1945 pljučni oddelek novomeške bolnišnice. V Šmihelu so po tem Novomeščanu poimenovali Šukljetovo ulico.

Fotografije: Franci Koncilija in s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

KULTURNO REŠETO

Decembrske novice Slovenske matice

     
Dr. Ignacija Fridl Jarc, tajnica urednica Slovenske matice

SODELOVANJE S SLOVENCI V ZAMEJSTVU

V mesecu decembru bomo nadaljevali z našim rednim prireditvenim programom. Še posebej smo počaščeni, da so se ta mesec pri nas s svojo knjižno bero že predstavili Slovenci na avstrijskem Koroškem, načrtujemo pa še predstavitev publikacij Slovencev iz Trsta. Priredili bomo tudi še dve tiskovni konferenci.

NOVE KNJIGE

V zadnjem mesecu so izšle knjige: Slovenski prelom 1918 (urednik dr. Aleš Gabrič), Jean Anouilh, Antigona (prevajalec Aleš Berger, pisec spremne besede Janez Pipan), Valentin Vodnik, Izbrani spisi (ponatis izdaje iz leta 1890 ob 200-letnici Vodnikove smrti, s spremno besedo dr. Miklavža Komelja), Aleksandar Gatalica, Nevidni (pikareskni roman v pismih, ki je v Srbiji izšel leta 2008 in ga je v slovenščino ob podpori fundacije Traduki prevedla Mateja Komel Snoj). V tisku sta še deli Matevža Kosa Leta nevarnega življenja (Pet fragmentov o slovenski literaturi in drugi svetovni vojni) ter Vse, kar je, ki je ob podpori Slovenske akademije znanosti in umetnosti izšlo v počastitev 85-letnice slikarja akademika prof. Andreja Jemca in v katerem je prikazan slikarjev opus v zadnjih dveh letih. V sklepni fazi priprav pred tiskom pa sta tudi prevod Heideggrovega spisa O stvari mišljenja, ki ga je pripravil akademik prof. dr. Tine Hribar, in prvi, naravoslovni zvezek Slovenske Istre, monografije, ki jo je več kot 40 strokovnjakov pod uredniškim vodstvom prof. dr. Jerneja Pavšiča, akademika prof. dr. Matije Gogale in mag. Andreja Seliškarja pripravljalo skoraj pol desetletja.

   

Rastoča knjiga tudi v Murski Soboti

Na Prešernov rojstni dan, v torek, 3. decembra 2019, so v Murski Soboti pred Pokrajinsko in študijsko knjižnico odkrili skulpturo Rastoče knjige, katere idejni oče je član KDSŠ dr. Janez Gabrijelčič. Obeležje imenujejo tudi Rastoča knjiga Murska Sobota. Rastoča knjiga je sicer vseslovenski in mednaroden kulturni in izobraževalni projekt, ki poudarja pomen knjige, kulture, znanja in odličnosti slovenskega naroda in drugih evropskih narodov. V projektu sodeluje že več različnih institucij, ki projekt uresničujejo bodisi z obeležji ali razstavami bodisi z drugimi dejavnostmi oziroma opomniki.

   

Kip Rastoča knjiga Murska Sobota je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo, izdelal ga je akad. kipar Mirko Bratuša, slavnostni govornik, ki je kip tudi odkril, pa je bil predsednik Društva Rastoča knjiga akad. prof. dr. Boštjan Žekš.

Knjiga Pohorske ljubezni, balzam za oči, srce in dušo

»Fotograf Tomo Jeseničnik, avtorica besedila Karla Zajc Berzelak in oblikovalec Edi Koraca v knjižni noviteti razkrivajo nove obraze Pohorja ter vzpostavljajo dialog med gozdom in človekom,« so organizatorji zapisali v vabilo na predstavitev in na njej potem tudi razkrili, kaj gozd dejansko je, namreč življenje. »Gozd je zame zavetišče in tudi svetišče,« je povedal priznani fotograf Jeseničnik in motive, ujete v fotografski objektiv na Pohorju, poimenoval »fotografski natroski«

Knjigo Pohorske ljubezni je izdala in založila Gmajnica, društvo za ohranjanje kulturne in naravne dediščine. Delo avtorjev Karle Zajc Berzelak in Toma Jeseničnika je opredeljeno kot neleposlovje za odrasle. Na koncu otvoritvene slovesnosti, ki je bila v slovenjgraški Koroški galeriji likovnih umetnosti, je avtorica povedala: »Knjiga ni in noče biti napotek, kako naj človek duhovno raste ali celo zraste; tudi ni in noče biti idealizirana podoba življenja v naravi. Poskuša le odstirati del vseh zapletenih odtenkov bivanja in minevanja v svetu gozda in ljudi. S tem pa nagovarja k ohranjanju vsega, kar nam omogoča, da sanjamo življenje.« 

Drago Jančar na podelitvi poljske nagrade Angelus

Slovenski pisatelj Drago Jančar se je 17. 10. 2015 v Vroclavu udeležil svečane podelitve poljske literarne nagrade Angelus, ki jo mesto podeljuje srednjeevropskim pisateljem za najboljše literarno delo preteklega leta, objavljeno v poljskem jeziku. Drago Jančar je bil med 7 nominiranci, ki so bili izbrani iz seznama 66 predlaganih pisateljev iz Srednje Evrope. Nagrado Angelus je prejel ukrajinski pisatelj Serhij Žadan za knjigo Mezopotamija. Na Poljskem je Jančarjev roman z


Drago Jančar z nagrajencem

naslovom Widzialem ja tej nocy izšel lansko leto pri založbi Czarne v prevodu Joanne Pomorske. Prireditve se je na vabilo župana mesta Vroclav udeležil tudi veleposlanik Robert Krmelj.

(Viri in fotografije so s spleta in iz slovenskih medijev)

Izbral in uredil: Franci Koncilija

GRIČARJI, KNJIGA ILKE VAŠTETOVE, JE DIGITALIZIRANA

Dr. Jože Gričar, zaslužni profesor Univerze v Mariboru, častni občan MO Novo mesto in aktivni član Odbora za promocijo kulturne dediščine Novo mesto, simpatizer Kulturnega društva Severina Šalija, še posebej prepoznaven pa pri razvoju Kažipota e-storitev za starejše od 55 let: e-vključevanje v aktivno staranje, nam je skupaj z ženo Alenko 20. decembra 2019 voščil vesel božič in srečno novo leto 2020 in poslal naslednje zanimivo sporočilo.

    

ALENKA IN JOŽE SE PREDSTAVITA

Spoštovana članica, spoštovani član Odbora za promocijo kulturne dediščine Novega mesta (https://www.novomesto.si/en/novo-mesto-cultural-heritage-promotion-committee). Kot ste seznanjeni, sva precej aktivna pri razvoju Kažipota e-storitev za starejše od 55 let: e-vključevanje v aktivno staranje za odrasle otroke, starejše od 55 let, ki skrbijo za starše nad 75 let. Alenkina starša sta dočakala visoko starost 95 let. Na podlagi osebnih izkušenj zdaj bolje razumeva vlogo odraslih otrok, starejših od 65 let, ki skrbijo za svoje starše, ki so starejši od 85 let. Jože je zelo aktiven v Medobčinski pobudi: Čezmejno e-sodelovanje v e-regiji (Inter-Municipality Initiative: Cross-border eCollaboration in the eRegion). Pobuda je usmerjena v pospeševanje čezmejnega e-sodelovanja z izkoriščanjem interneta. Spodaj je navedenih nekaj povezav na objave dejavnosti te pobude v letu 2019.

KNJIGA GRIČARJI ILKE VAŠTETOVE

V veselje nama je, da lahko z Vami deliva zgodbo o knjigi, ki opisuje zanimivo obdobje novomeške zgodovine in Jožetovih prednikov z Griča pri Kronovem. Novomeška pisateljica Ilka Vašte (1891–1967) je poleg enajstih drugih napisala tudi dvanajsto knjigo Gričarji. To je novomeška družinska kronika iz obdobja reformacije in protireformacije (1536–1609). Opisuje kmeta Jakoba Gričarja, doma z Griča pri Kronovem, ki je postal svobodnjak in cenjen novomeški trgovec. V kasnejših letih je bil celo mestni sodnik. V Kapiteljski cerkvi ima ob severnih vratih spominsko ploščo.

Že pred leti sva se odločila, da bova svojim vnukom podarila knjigo Gričarji. Tako se je krog sorodnikov, ki jih je knjiga zanimala, hitro širil. Knjiga Gričarji je izšla leta 1956 v takratni novomeški Knjižnici Janeza Trdine, izdal in založil jo je Svet svobod in prosvetnih društev Okraja Novo mesto, za založbo pa je bil odgovoren pesnik Severin Šali. Knjigo, ki ima 350 strani, je oblikoval novomeški arhitekt Marijan Mušič, v njej je tudi nekaj njegovih skic srednjeveškega Novega mesta. V knjigi je tudi portret pisateljice Ilke Vaštetove, ki ga je narisal akad. slikar in Novomeščan Božidar Jakac. Knjigo je v tri tisoč izvodih natisnila tiskarna Časopisno-založniškega podjetja »Slovenski poročevalec« v Ljubljani. Navsezadnje sva meseca decembra pridobila tudi soglasje Maje Visenjak iz Ljubljane, nosilke avtorskih pravic pisateljice Ilke Vaštetove, za digitalizacijo knjige, za kar se ji najlepše zahvaljujeva.

KNJIGA GRIČARJI JE DIGITALIZIRANA

Za digitaliziranje knjige sva se dogovorila s podjetjem Mikrografija Novo mesto. Tako je e-knjiga v slovenskem jeziku sedaj na voljo na spletnem mestu Gričarji . Januarja 2020 bo vključena v Digitalno knjižnico Slovenije, ki deluje v okviru Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK). Vesela in ponosna sva na doseženi uspeh, ki je najin lep prispevek k promociji pisateljice Ilke Vaštetove in bogate novomeške kulturne dediščine. Veseli naju, da sva imela priložnost spoznati koristnost in pomen delovanja digitalne knjižnice.

Z lepimi pozdravi,

Alenka in Jože Gričar

Č E S T I T K A in V O Š Č I L O

Spoštovane članice in člani,

    
                                                                    Matthias Stomer

najprej vam čestitam ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ob

prihajajočih božičnih in novoletnih praznikih pa vam želim

medsebojne spoštljive ljubezni in blagega sožitja, veselja in notranjega miru. Naj bo novo leto 2020 polno osebnega zadovoljstva in ljubega zdravja.

S spoštovanjem

Novo mesto, december 2019

Franci Koncilija

MLADI GIMNAZIJCI SO POČASTILI DAN SAMOSTOJNOSTI IN ENOTNOSTI

V ponedeljek, 23. decembra 2019, zvečer so Mestna občina Novo mesto, dijaki Novomeške gimnazije in Knjižnica Mirana Jarca v prireditvenem atriju, kjer se je zbralo okoli sto ljudi, pripravili kulturni dogodek ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki ga praznujemo 26. decembra.

  

Uvodoma je priložnostni gimnazijski godalni kvartet zaigral državno himno, potem pa sta sledila pozdravna nagovora župana mag. Gregorja Macedonija in ravnateljice gimnazije Mojce Lukšič. V pestrem in izredno domiselnem kulturnem programu, ki ga je pripravil in organiziral Tomaž Koncilija, pa je gledališka gimnazijska skupina Goga pripravila igrani recital z naslovom Po nevihti sladkih rož, v katerem so z antologijskimi verzi iz slovenske in svetovne lirike, pronicljivimi razglabljanji iz Ihanovih Državljanskih esejev in lastnimi reminiscencami občuteno prikazali pomen edinstvene odločitve Slovencev za samostojno državo in njeno devetindvajsetletno potrjevanje kot večplasten ljubezenski odnos med narodom in državo.  

   

V sporočilu za javnost so zapisali, da se je v nekem trenutku slovenska osamosvojitvena zgodba razprla kot ljubezenska prispodoba, segajoča od tisočletnega hrepenenja do njegove uresničitve, od romantično vznesenega pričakovanja do okušanja sadov z drevesa spoznanja, vseh prijetnih, a tudi manj prijetnih posledic tega dejanja in, končno, zorenja v prepletenosti pogosto različnih pogledov na skupno življenje v novozgrajenem domu, obremenjenem in obogatenem z osebno življenjsko izkušnjo vsakega posameznika.

   

Kovičeve naslovne besede iz pesmi Adam in Eva, ki metaforično ugotavljajo, da vedno nastopi trenutek, ko je treba odložiti rožnata očala, se tako kažejo kot spoznanje in izziv, da je treba vsak odnos nenehno graditi in negovati, kar tako v zasebnem kot v javnem oziroma družbenem življenju predstavlja svojevrsten izziv tudi vanj vstopajoči mladi generaciji.

Fotografije: Franci Koncilija

Pripravila: mag. Sandra Boršić in Franci Koncilija

Dragi moji!

Največkrat se razveselim praznikov, jubilejev in priložnostnih slovesnosti, razveselim zato, ker me povezujejo z mojimi sorodniki, mladostnimi sošolci, študentskimi kolegi, nekdanjimi in sedanjimi sodelavci, someščani in krajani v mojem okolju pa tudi v oddaljenih državah in celinah. Vsako leto z veseljem prebiram čestitke v katerih me seznanjate s svojimi zanimivimi pogledi na današnji svet, s svojimi radostmi in slabostmi, uspehi, porazi in željami.

Tudi s temi sporočili bogatim svoje vedenje o naši družbi, spremljam in spoznavam dolgoročne pozitivne in negativne trende v življenju in delu ljudi v moji domovini in v svetu, iščem nove poti, lahko kritično ocenjujem dejanja in spodbujam ter pomagam izboljševati blaginjo večine čeprav sem samo neznatna kapljica v morju potreb.

Verjamem, da se vsi, ki boste prebrali tole sporočilo, z menoj veselite prazničnih dni, mislite enako, delujete pozitivno, ste optimisti in ustvarjalci in mnogo bolj od mene bogatite ta naš lep in edinstven svet. Torej veselimo se, mlada nam je duša…(gaudeamus igitur…) Pa srečno na poti v želeno prihodnost!

Joža Miklič, Novo mesto, 24.12.2019

V PETEK, 20. DECEMBRA JE BIL SVETOVNI DAN ČLOVEŠKE SOLIDARNOSTI

Generalna skupščina OZN je 20. decembra 2005 razglasila za svetovni dan človeške solidarnosti. Z deklaracijo je definirala solidarnost kot temeljno in univerzalno vrednoto, ki bi morala vladati v medčloveških odnosih v 21. Stoletju, dan solidarnosti pa mednarodno skupnost opominja, da je svet ranljiv in da veliko njegovih prebivalcev živi v stiski, pomanjkanju in revščini.

     

Tudi v Sloveniji živi zadnja leta, v času zaostrenih gospodarskih razmer in svetovnih ekonomsko-finančnih kriz, vedno več ljudi, ki so izčrpani zaradi pomanjkanja človeških dobrin. Vsaka ravnodušnost do siromaštva je zato nezaslišana sramota današnjega trenutka. To še posebej velja za upokojence – nekateri so že na robu preživetja, zato jim moramo pomagati po svojih močeh.

Francoski filozof Pascal Bruckner v svoji knjigi Beda blagostanja kritično obravnava sodobno civilizacijo, v kateri kljub splošnemu razpadu vrednot, sistemov in ideologij obstaja ena sama vrednota, vrednota ekonomije, ki pa človeštva ne osvobaja od revščine, ampak jo samo še poglablja. Tako neke sprejemljive in primerne socialne varnosti že dolgo ni. Današnja človeška družba deluje samo še po sistemu »daj – dam«, ki neusmiljeno in brutalno izkorišča vse ljudi. Pridobitništvo domala po božje spoštuje in malikuje samo še kapital, ljudje pri tem sploh niso pomembni. Beseda solidarnost je preprosto izginila iz besednjaka medčloveških odnosov. To so kruta dejstva!

  

Vendar lahko ta svet spremenijo samo še srčni ljudje, ki verjamejo v moč delati dobro, v smisel življenja, v človeško dobroto, ki še obstaja in tako zelo osrečuje ljudi v pomanjkanju. Pomembno je, da se zavedamo, da se solidarnost ne zgodi kar sama po sebi. Za solidarnost se moramo odločiti, v svoji notranjosti, v svojem srcu! Zato mora uresničevanje solidarnosti v najširšem smislu postati način našega bivanja! Čas je že, da se začnemo zavedati, da je odsotnost socialne odgovornosti do naših bližnjih, ki živijo v pomanjkanju in celo v revščini, nezaslišan zločin! Postanimo civilizacija, ki bo negovala v svoji okolici pristno socialno občutljivost, ki bo ljudem vrnila samozaupanje, zadovoljstvo in veselje do življenja! Verjemite, ni težko, samo začeti moramo!

   

Solidarnost je izključno vprašanje naše notranje odločitve! Ja, pa še to. Ne pozabite nekomu, ki ga imate radi, v teh prazničnih dneh, podariti nasmeh, to dela čudeže!

Fotografije so s spleta.

Pripravil: Franci Koncilija

 

MIKLAVŽ KOMELJ, KLIC VPIJOČEGA V FINŽGARJEVI GALERIJI

Že v četrtek, 7. novembra 2019 so v Ljubljani, v Finžgarjevi galeriji v Trnovem, odprli razstavo slik na papirju Miklavža Komelja, sina predsednika KDSŠ akad. prof. dr. Milčka Komelja, sicer pa umetnostnega in literarnega zgodovinarja, slikarja, teoretika, pesnika in prevajalca. Razstavo je avtor naslovil Vox clamantis in deserto (Glas vpijočega v puščavi). Zanimivo je, da so razstavljene slike majhnega formata in nimajo naslovov. Prireditev sta popestrili odlični glasbenici, pianistka Maja Tanjšek in flavtistka mag. Jurka Zoroja. Obe imata bogate mednarodne koncertne izkušnje.

  

Matej Metlikovič, predsednik društva Finžgarjeva galerija, je v nagovoru pred otvoritvijo razstave takole nagovoril Miklavža Komelja: »Ko gledam te male slike, vidim tvojo puščavo tudi kot nekakšen »mistični vrt«, o katerem poje znameniti pevec Bob Dylan. Podobno kot on, v tej pesmi tudi ti hodiš po puščavi, da bi se lahko oddaljil od sveta špekulacije in se posvetil kontemplaciji, ki je pot duše v neznano, med angele in demone itd… V tem zanosu si čudovito naslikal skalovje, kjer se ti kot Mojzesu razodeva cinobrasto žareč božji plamen in kristalno čist studenec…«  

 .      

V petek, 13. decembra 2019 ob 19.30 pa je bil prav tam še Literarni večer, kjer je pesnik Miklavž Komelj, poleg besedil iz že objavljenih knjig bral tudi iz svojih še neobjavljenih del. Razstava bo odprta do 6. januarja 2020.

Fotografije so s spleta.

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

Vir: Časnik, spletni magazin z mero – https://www.casnik.si

VESELI DECEMBER? Ne, hvala lepa!

Bil sem v zmoti, ko sem konec novembra mislil, da so se številne ameriške potrošniške razvade in prevare, ki se že desetletje dolgo uspešno ukoreninjajo v slovensko kulturo in jezik, hkrati pa so našemu načinu bivanja neznansko tuje, na neki način izčrpale. Srečno smo preživeli noč čarovnic (Halloween) in apokaliptično prizorišče petstotih (500) hudičev, ki so konec novembra v Goričanah pri Medvodah ustrahovali mlado in staro. V petek, 29. novembra, pa smo bili povsod po svetu priče norosti črnega petka, nakupovalne mrzlice čredno usmerjenih ljudi. Pravo nasprotje temu pohotnemu potrošniškemu razvratu pa predstavlja priljubljeni župnik iz Bohinja, prava vlogerska in blogerska zvezda, ki se v živo pogovarja z mladimi o srčni toplini praznikov in življenja. Pa se zapleta tudi župniku, ki ima nedvomno dobre namene.

   

Kultura vlogerjev ali youtuberjev se pospešeno razvija in spreminja tudi pri nas. Če v vlogu govoriš slovensko, ne boš prišel daleč. Če angleščino govoriš brez naglasa in imaš kaj zanimivega pokazati, so možnosti večje.  Američani znajo tudi vloganje pripeljati do potrošniškega absurda. Youtube je že pred kratkim drastično spremenil pravila, ki bodo še kako vplivala na zaslužke.

  

To pa še ni vse. Po vseh večjih slovenskih mestih so se v nedeljo, 1. decembra, uradno začele prireditve, ki jih povsod imenujejo veseli december in med katere sodijo tudi razkošne okrasitve z lučkami v mestnih središčih. Marsikje pa te dni mrzlično hitijo tudi s postavljanjem drsališč na prostem, kjer na umetnem ledu mladi komajda lahko drsajo, saj je plastični led za to popolnoma neprimeren. Mrgoli tudi najrazličnejših festivalov, kjer brez naslovov v angleškem jeziku Slovenci ne bi razumeli, kaj jim organizatorji želijo predstaviti. Naj naštejem samo nekatere: v Ljubljani so imeli Cellofest 2019, filmski festival Liffe 2019, festival Grounded na Metelkovi, pa dobrodelni bazar v Grand hotelu Union, Zombi apokalipso v sklopu Halloween festivala v Orehovem gaju, Jazz paradise na Bavarskem dvoru, pa še veliko drugih. Na Primorskem, v Goriških Brdih, je bil Contemporary Music Festival, v Cerknem je bil festival pihalnih godb Pihnifest, na Koroškem so si izmislili festival peke z drožmi ali Drožomanija, v Žalcu so imeli savinjski oktoberfest. Tudi v Mariboru niso prav nič zaostajali za drugimi. Ponosni so bili na English Student Theater (EST), kjer je II. gimnazija pripravila Figarovo svatbo, na Trgu svobode pa je Društvo svetega špricerja pripravilo špricer fest. Pa poglejmo še k našim sosedom. V Pulju so Hrvatje organizirali gala glasbeni festival, ki so ga lepo v hrvaškem jeziku imenovali kar po domače – Tomorrowland, v Trstu pa so maloštevilni Slovenci predstavili 4. slovenski festival – Slofest! Tu so pa še številna Miklavževanja, rdeči božiček in dedek  Mraz.  

   

 

Fotografije so s spleta.

Viri: Številni mediji, časniki.

 

Zbral in uredil: Franci Koncilija

»AVSTRIJSKI REMBRANDT« NA SLOVENSKEM

Lanskega decembra je minilo tristo let od rojstva Martina Kremser Schmidta (1718–1801), ki je bil eden najpomembnejših slikarjev avstrijskega baroka. Na dunajskem gornjem Belvederu so ob njegovi obletnici odprli priložnostno razstavo s spremljajočim katalogom. Umetnik Martin Kremser je bil član dunajske cesarske akademije.

KRATKA PREDSTAVITEV SLIKARJA

Martin Kremser je bil umetnik, ki je na osnovah dunajskega baročnega slikarstva intuitivno povezal vplive severnjaške rembrandtovske barvno zamolkle dramatičnosti in beneške trepetave barvitosti, zato ga slikovito imenujejo »avstrijski Rembrandt«. Z izredno umetniško nadarjenostjo je te vplive povezal v svojstven avstrijski poznobaročni rokoko. Ob drugih deželah se okoli trideset Kremserjevih del nahaja tudi v Sloveniji. Pomembnejši prispevek o slikarjevem ustvarjalnem opusu in delovanju pri nas je leta 1927 v reviji Dom in svet objavil Viktor Steska, leta 1957 pa je Franc Stele z razstavo in katalogom v Narodni galeriji predstavil slikarjev delež in njegov pomen v Sloveniji.

 . 

KREMSER – SCHMIDTOV OPUS V SLOVENIJI

Po smrti predstavnikov ljubljanskega baročnega slikarstva (Jelovšek, Metzinger, Bergant itd.) so za zahtevna naročila poiskali Martina Kremserja. Kremser – Schmidtov opus pri nas obsega čas od okoli 1760 do okoli 1780, ko so njegove umetnine postavili v naslednjih slovenskih cerkvah: v Slovenski Bistrici (1787), v samostanu dominikank v Velesovem (1771), v Gornjem Gradu (1763) in drugod.

Izrednega pomena pa so poslikave o življenju Matere Božje v zasebni kapelici (1769) znanega jezuita Gabriela Gruberja v njegovi ljubljanski palači. Ta slika potrjuje slikarjevo navzočnost tudi v takratni Ljubljani. Njegove slike so še v cerkvah v Vojniku (1773) in v Dolu pri Ljubljani (1774), številne slike pa hrani Narodna galerija v Ljubljani.

ZAKLJUČEK

Zasluge za prisotnost slikarja Kremserja in njegovih slik v Sloveniji ima Kranjčan Leopold Layer (1752–1828). Njegova delavnica je bila zadnja, ki je obrtno in stilno obvladovala kriterije baročnega slikarstva. Iz Layerjevega obsežnega opusa je razvidno, da je dobro poznal Kremser – Schmidtova dela v Kranju, Velesovem in Gornjem Gradu, saj je tudi sam slikal za cerkve v teh krajih.

Vir: Družina, fotografije pa so s spleta

Zbral: Franci Koncilija