Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Franci Koncilija

Rastoča knjiga

Rastoča knjiga

Deklica z Rastočo knjigo

Združene Rastoče knjige sveta

Častni pokrovitelj projektov je Državni svet Republike Slovenije

To sem jaz, Deklica z Rastočo knjigo

Spoštovani,

imenujem se Deklica z Rastočo knjigo. Predstavljam poosebljenje dveh dolgoročnih projektov, Rastoče knjige in Združenih Rastočih knjig sveta. Ta sta prešla v gibanje, ki skuša na dobrohoten način – s pomočjo znanja, kulture, spoštljivih medsebojnih odnosov in vrednot – povezati 2 milijona Slovenk in Slovencev ter 7 milijard prebivalcev planeta Zemlje.

Zelo sem žalostna, da bomo morali naša že napovedana pomladanska srečanja prestaviti na kasnejši čas. Nahajamo se namreč v težkih časih, ko je med nami veliko tesnobe, negotovosti in pesimizma. Novi koronavirus je otežil naš vsakdanji ritem življenja in dela. Ker pa živim z vami in med vami, sem se odločila, da vam napišem nekaj hrabrilnih misli in predlogov ter vam prenesem nekaj sporočil iz knjig, ki jih prebiram in o katerih tudi veliko razmišljam.

Vesela sem, da smo na naših srečanjih in v besedilih že večkrat izpostavili pomembno vprašanje, in sicer kako pomembno je ravnati s časom. Kdor ne zna ravnati s časom, namreč ne zna ravnati z ničimer. O tem vprašanju je poglobljeno razmišljal znameniti Charles Darwin, kajti zapisal je: »Človek, ki si drzne zapraviti uro svojega časa, ne razume vrednosti življenja.« Prav tako pomenljivo misel o pomenu časa je zapisal naš rojak Miran Jarc, ta njegova misel pa je vklesana v prvi list novomeške Rastoče knjige: »A neko uro se je prebudila beseda sproščevalka čudotvorna, ki sta ogenj in vihar ji pokorna, in vsega prav do dna je presvetlila.«

Čas, ki ga posvečamo plemenitenju medsebojnih odnosov, ni nikoli izgubljen. Izgubljen pa je čas, ki ga zapravljamo z uveljavljanjem negativnih vrednot ali sovraštva.

Projekta Rastoča knjiga in Združene Rastoče knjige sveta ponazarjata v svojem bistvu ljubezen v najširšem smislu. Izhajata iz vrednot predanosti in spoštovanja do soljudi, okolja, narave, kulture, znanja, knjig. Vse to v želji krepiti naše odnose v smeri dobrohotnosti, dobrodelnosti, človekoljubja, miroljubnega sožitja, altruizma, empatije … V kamen, s katerim »zrastem« vsako leto za dva centimetra, so vklesane čudovite misli o ljubezni. Na petem listu Rastoče knjige, na podstavku, na katerem sedim v Severnem ljubljanskem parku na Navju, je zapisana misel Borisa Pahorja »Edino ljubezen bo rešila človeštvo«. Na devetem listu Rastoče knjige pa je zapisana misel Ifigenije Simonovič »Ljubim te, kakor se zemlja vrti«. Tudi Tone Pavček je v svoji odi Rastoči knjigi zapisal: »Rastoča knjiga je zvezda stalnica, ljubezen.«

Tudi drugod po Sloveniji je vzniknilo veliko Rastočih knjig, ki so posvečene ljubezni in na izviren način krepijo prisrčne odnose. Pišejo in ustvarjajo jih tako najmlajši kot najstarejši v naših društvih, šolah, organizacijah in ustanovah. Izpostavim naj še Abecedo vrednot odličnosti, mojstrstva in etike, ki skuša na celovit in sistematičen način prikazati vrednote, lastnosti in druge medsebojne odnose, ki vzgajajo in izobražujejo posameznika v vsestransko odgovorno osebnost, polno znanj in modrosti.

Želela bi si, da bi obdobje pandemije koronavirusa postalo čas in priložnost, ko bomo lahko razširili svoje znanje in razmišljanje z branjem vseh 14 knjig, ki so jih kot najbolj reprezentativne izbrale države v okviru Združenih Rastočih knjig sveta, ter čas, ko bomo lahko oplemenitili svoje vedenje z vsemi sporočili, zapisanimi v Rastočih knjigah po občinah, osnovnih šolah, domovih za upokojence, ter tudi čas, ko bomo lahko svoj vsakdan obogatili z vsemi 25 miselnimi vzorci naše Abecede. Na tej podlagi imamo priložnost ustvariti čudovito simfonijo, ki bo – ne le v teh težkih dneh, temveč tudi v lepših časih, ki bodo zagotovo kmalu prišli – bogatila naše medsebojne odnose in delo.

Prvo sporočilo Rastoče knjige, s katero sem nerazdružljivo povezana, pravi: »Naj ne mine dan, da ne bi naredil česa dobrega zase, za družino, za ožjo in širšo skupnost.« V teh dneh bomo najbolje upoštevali to zamisel, če se bomo držali navodil naše vlade in kompetentnih strokovnjakov ter, kolikor je v naši moči, stremeli, da se škodljivi virus ne bo širil naprej. Od vseh nas je odvisno, kako trdne temelje in kakšno vzdušje bomo postavili za prihodnost, za naše globalno sožitje. Zato živimo duhovno bogato, širimo svetlobo in odganjajmo temo – ne le sedaj, temveč trajnostno! Pogoj za to pa je zdravje nas in vseh tistih, ki nas obkrožajo. Zdravje je trenutno v veliki meri odvisno prav od nas samih. Zato se moramo kot posamezniki in skupnost obnašati izjemno odgovorno ter ideje Rastočih knjig in Združenih Rastočih knjig sveta uveljavljati s poglobljenim branjem, z vsestranskim razmišljanjem, uporabo svetovnega spleta, telefonskimi stiki ter drugimi dejavnostmi, ki ne ogrožajo našega vsakdanjega življenja in življenj drugih ljudi, temveč jih izpolnjujejo v skladu z vrednotami projekta Rastoča knjiga.

Drage Slovenke in Slovenci, cenjene državljanke in državljani Republike Slovenije, spoštovane prebivalke in prebivalci sveta!

Zasledujmo in udejanjajmo tisto, kar že imamo zapisano v Rastočih knjigah in Združenih Rastočih knjigah! Obstaja veliko priložnosti za to! Ne bo lahko, a skupaj in z razumom bomo to zmogli!

In še nekaj. Vesela bom, če mi boste kaj pisali.

Zdravja, ljubezni, nesebične aktivnosti in biti velika, odgovorna osebnost Vam vsem želi Vaša

Deklica z Rastočo knjigo

 

Ljubljana, 25. marec 2020

V SPOMIN ALENKI BOLE VRABEC (1937–2020)

UVOD

Ko so 27. marca 2020 gledališčniki praznovali svetovni dan gledališča, je v Kranju v 84. letu starosti umrla Alenka Bole Vrabec. V njenem obsežnem prevajalskem opusu so zlasti pomembni prevodi iz španske in južnoameriške književnosti. Bila je prepoznavna in uveljavljena gledališka igralka, režiserka in organizatorka kulturnega življenja.

KDO JE BILA ALENKA BOLE VRABEC?

  

Alenka Bole Vrabec se je rodila 14. 1. 1937 v Kranju, kjer je končala gimnazijo, na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študirala primerjalno književnost, na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani pa dramsko igro. Med letoma 1961 in 1963 je bila članica Mladinskega gledališča v Ljubljani, pa v uredništvu radijskih iger Radia Ljubljana, kasneje pa je delala na Zvezi kulturnih organizacij (ZKO), nekaj let je bila direktorica Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah, od leta 1999 do upokojitve 2005 pa je bila direktorica Javnega zavoda za kulturo in turizem Linhartova dvorana Radovljica. V vseh nekrologih pa je bilo pozabljeno, da je Boletova domala desetletje delovala tudi v Novem mestu, kot ustanoviteljica in voditeljica Odra mladih.

Alenka Bole Vrabec je prejela vrsto imenitnih priznanj in nagrad, med njimi Sovretovo nagrado leta 1980 ter Župančičevo nagrado mesta Ljubljane za prevod romana Terra nostra Carlosa Fuentesa leta 1992. Leta 2017 je postala častna članica Društva slovenskih književnih prevajalcev, za gledališko delo pa je med drugim prejela Severjevo in Linhartovo plaketo.

ODER MLADIH

  

V poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Alenka Bole Vrabec prišla v Novo mesto, kjer je v takratnem Prosvetnem domu, danes Anton Podbevšek Teatru (APT), ustanovila in uspešno vodila ODER MLADIH. To je bila takrat pomembna poživitev novomeške gledališke dejavnosti, saj novomeški gimnazijski maturanti, ki so v letih po drugi svetovni vojni tradicionalno vsako pomlad pripravili odmevno in zelo obiskano gledališko predstavo, že desetletja niso več nastopali v novomeškem kulturnem hramu. Hkrati pa je z novomeškega odra počasi odhajala legendarna povojna novomeška amaterska gledališka generacija, ki so jo sestavljali Polde Cigler, Jože Zamljen – Drejče, Riko Urh, Mica Šali, Staša Vovk, Milan Bratož in drugi.

ZAKLJUČEK

Alenka Bole Vrabec se je po prihodu v Novo mesto hitro in na številnih ravneh vključila v novomeško kulturno življenje. S svojim toplim in vedno vedrim razpoloženjem, predvsem pa s prešernim nasmehom je znala navduševati mlade za nastopanje v gledališču in še posebej na Odru mladih. Bila je odlična pedagoginja, delovna in vztrajna, hkrati pa neverjetno potrpežljiva, zato je bila za nas mlade tudi vzgojiteljica za življenje. Zato so bili z njo srečanja in predvsem vaje za gledališke predstave sicer naporni, a hkrati tudi vedno globoko doživeti.

Alenka, hvala za vse, kar si nam dala. Hvala za zgledno in optimistično življenjsko energijo, za učenje sprejemanja drugih in drugačnih ljudi. Hvala ti za podarjeno ljubezen do umetnosti, literature, gledališča, skratka za ljubezen do kulture v njenem najširšem pomenu besede. Alenka, počivaj v miru.

Viri: Dnevnik, Delo, Primorske novice in osebni arhiv, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

BIOAKUSTIKA, NOVA ZVRST KOMUNIKACIJE Z ŽIVIM OKOLJEM

Zvočna umetnica Ida Hiršenfelder sklada bioakustično, eksperimentalno in mikrotonalno glasbo. Sodeluje tudi pri intermedijskih instalacijah, zanimajo jo posthumanizem, arhivi in feminizem.

Pri delu na področju zvočne umetnosti se Ida Hiršenfelder podpisuje kot beepblip, svoje kompozicije pa imenuje potopitvene psihogeografske zvočne krajine. Njena orodja pri ustvarjanju bioakustike so analogna elektronika, modularni sintetizatorji zvoka, računalniške manipulacije in terenski posnetki. S somišljeniki se je Ida Hiršenfelder leta 2016 predstavila na festivalu Ars Electronica.

Neslišni zvoki okolja Hiršenfelderjevo še posebej privlačijo. Ko je na terenu, snema v ultrazvočnem pasu, v katerem komunicirajo glodavci in žuželke. Še posebej jo zanimajo netopirji oziroma zvoki zunaj človekovega zaznavnega spektra nasploh. Akustične naprave transponirajo človeku neznane živalske zvoke v slušni spekter, počistijo šume, ostanejo le še organski zvoki, ki so toplejši, kot če bi jih proizvedel stroj. Ido Hiršenfelder zanimajo tudi makro pogled na valove in zvočno oddajanje v vesolje oziroma zvočno onesnaževanje. »Bioakustiki domala vsi težimo k avtohtonosti, želimo si čistih zvokov primarne narave, ki tu žal ne obstaja. Zaznavamo pa razpadanje biodiverzitete, opozarjamo na njen pomen, pa tudi na ugodne učinke poslušanja naravnih zvokov,« je še dodala Ida Hiršenfelder.

Lani je Ida Hiršenfelder pri založbi Kamizdat izdala svoj prvi album Noise for Strings, Vol.1, na katerem so jo zanimali nasičenost zvokov, akuzmatičnost, čas znotraj kvantne fizike in občutek za čas pri človeku. Te dni pa je s kolektivom Čipke, ki ga je soustanovila, na pobudo Mesta žensk prejela skupinsko nagrado WoW (Women on Women).

Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

TAJNICA UREDNICA SLOVENSKE MATICE DR. IGNACIJA JARC FRIDL JE POSTALA DRŽAVNA SEKRETARKA NA MINISTRSTVU ZA KULTURO

Sinoči, v ponedeljek,16. marca 2020 smo vsi člani Slovenske matice prejeli njeno sledeče obvestilo:

Spoštovani,

obveščam Vas, da sem zaradi kriznih razmer zelo na hitro nastopila delovno mesto državne sekretarke na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije, zato se, vsaj za nekaj časa, od vas kot tajnica-urednica Slovenske matice poslavljam. Na naši spletni strani je že objavljen razpis za novega tajnika-urednika oziroma tajnico-urednico. Za ta nenadni korak sem se odločila izključno zato, ker sem prav na Slovenski matici spoznala, koliko je treba še na državni ravni postoriti za naš jezik, ohranitev domače knjige in razcvet slovenske kulture. Časi res niso najbolj naklonjeni, a kljub temu upam, da mi bo uspelo uresničiti vsaj nekaj izmed številnih nalog. Odločitev ni bila lahka, saj me je druženje z vami duhovno bogatilo. Zahvaljujem se vam, ker sem bila vedno deležna vaše odkrite, srčne podpore. Zavedam se, da smo le z vami in z vašo pomočjo v preteklih dveh letih prenovili delovanje in vlogo Slovenske matice. Zato ostanite naše zveste članice, bralke in obiskovalke, naši zvesti člani, bralci in obiskovalci naših prireditev.

Zdaj, ko smo soočeni z virusom, ki ogroža naša življenja, morda še toliko bolj spoznavamo, kako pomembna je lepota vsakega trenutka. Naj jih bo čim več v toplem objemu vaše družine, v svetlem siju radosti in z navdihujočimi knjigami v roki.

 

Z globoko hvaležnostjo, spoštovanjem in željo, da ostanete zdravi,

 

Ignacija J. Fridl

 

Pripis:

Dr. Ignacija J. Fridl je imela izredno spoštljiv odnos do KDSŠ in z njo smo dve leti odlično sodelovali, za kar smo ji neizmerno hvaležni. Pogrešali jo bomo, sočasno pa se veselimo njene nove službe, kjer bo lahko naredila še veliko več za ohranitev pristne materinščine.

Iskreno čestitamo!

 

Franci Koncilija, namestnik predsednika

 

ŽIVEL VIRUS COVID-19!

Pa ga imamo tudi mi! Globoko sem si oddahnila ob novici; dolgo ga ni in ni hotelo biti. In vemo, kako boli, če nimaš, kar imajo vsi, ali če nimaš več od drugih. Ampak zdaj je naš in pri nas in lahko se bomo vsak dan ukvarjali z njim. In samo z njim, ker kdo se bo pa ukvarjal s samim seboj! A ker nobeno zadovoljstvo ne traja prav dolgo, se je tudi informacija, da ga imamo, kmalu sprevrgla v skrb. Kaj pa zdaj z njim, ko je tu? Sebi v tolažbo, pa morda še komu, ki mu bo to za brati, sem zapisala serijo ugotovitev, zakaj je koronavirus pravzaprav super.

   

Več bomo v naravi. Le kdo si bo upal v nakupovalni center! Pa bomo spet odkrili radosti sprehodov v gozdu in preživljanja prostega časa v naravi! Da ne govorim o tem, da bo kak evro ostal varno v žepu.

Več bomo z družino! Ja, seveda, saj bodo šole zaprte, pa podjetja tudi. Mogoče spet najdemo drug drugega!

Spremenile se bodo vrednote. Namesto da bi človeka cenili po tem, kaj ima, ga bomo cenili po tem, česar nima. Koga briga, kakšen avto ima! Glavno je, da nima virusa!

Izklopili bomo televizorje in morda bomo imeli čas drug drugemu pogledati v oči.

Malo manj bomo jedli, ker bodo trgovine zaprte, ali pa odprte in police prazne, kar daje pravzaprav enak rezultat. In bomo doživeli odkritje; preprosta hrana in občasno lahek post še nikogar niso pokončali. Manj bomo obremenjevali zdravstveni sistem; saj menda pravijo, da se večina bolezni začne v črevesju!

  

In če je virus res tako smrtonosen, kot nekateri pravijo, bomo doživeli že davno pozabljeno srečo; vsako jutro, ko bomo odprli oči, bomo preprosto srečni. Ne zato, ker bi kaj morali imeti ali ker bi morali kaj biti ali celo ker bi morali kaj doseči. Preprosto bomo srečni, ker smo živi in ker je pred nami nov dan! Mogoče pa smo prav to potrebovali!

(Opomba: Avtorica Eva Škobalj je KDSŠ dovolila objavo zapisa).

Eva Škobalj

FRANČIŠKAN Z RASTOČO KNJIGO

V sredo, 11. marca 2020, dopoldne je bila novinarska konferenca v starodavnem frančiškanskem samostanu v Novem mestu. Konferenco je sklical Odbor za promocijo kulturne dediščine Novo mesto, ki ga vodi prof. dr. Miha Japelj. Na konferenci so predstavili projekt bronastega kipa »Frančiškan z rastočo knjigo«, ki ga bodo v spomin na 550-letnico (2019) prihoda frančiškanov v Novo mesto postavili pred samostanom na Frančiškanskem trgu. Predstavitev projekta so pripravili: prof. dr. Miha Japelj, dr. Janez Gabrijelčič, gvardijan p. Tomaž Hočevar in Franci Koncilija.

UVOD

S simpozijem ob 550. obletnici prihoda frančiškanov v Novo mesto, ki smo ga slovesno obeležili 6. novembra 2019, smo opozorili na pomen in vlogo frančiškanov v našem prostoru ter na izjemen pomen kulturne dediščine frančiškanskega samostana s celotnim stavbnim in vsebinskim fondom. Zgodovina novomeških frančiškanov je tudi zgodovina Novega mesta, saj samostan hrani bogat arhiv kronike Novega mesta in okolice. Frančiškani so živeli z ljudmi in so pomembni zaradi pastoralne dejavnosti, vzgoje, izobraževanja, kulture ter razvoja mesta. Novomeški frančiškani so postali most med revnimi in bogatimi, med preprostimi in izobraženimi meščani, njihova pripadnost Novemu mestu pa se je kazala tudi v ohranjanju in negovanju slovenskega jezika, kar se je še najbolj izkazalo, ko so patri poučevali na novomeški gimnaziji, prvi v avstro-ogrski monarhiji. Skrbeli so tudi za ohranjanje kulture v najširšem pomenu besede.

POMEN KIPA FRANČIŠKANA Z RASTOČO KNJIGO

Zaradi prepoznavne vloge frančiškanov v Novem mestu in širše ter bogastva arhitekture na Frančiškanskem trgu 1 želi Odbor za promocijo kulturne dediščine Novega mesta na razsežnost pomena frančiškanov opozoriti s postavitvijo kipa Frančiškan z Rastočo knjigo. Rastoča knjiga je projekt, s katerim imamo Slovenci priložnost izraziti svojo hvaležnost za življenje s knjigo od samih začetkov pismenosti pa do danes. V živem stiku s knjigo se je stoletja krepila zavest o sožitju slovenske besede v množici govoric, ki nas obdajajo. Iz slovenske besede so izrasle naša kultura, umetnost in znanost. Vse to je odprlo možnost, da kot posamezniki in narod v duhu sporočila mednarodnega projekta Rastoče knjige, katerega duhovni oče je Novomeščan dr. Janez Gabrijelčič, stopamo po poti nenehne rasti – od dobrega k boljšemu, od boljšega k odličnemu.

Ob tem želimo seznaniti širšo javnost, da je strošek izdelave in postavitve kipa okoli 30.000 €, zato Odbor za promocijo kulturne dediščine Novega mesta prijazno vabi vse meščane Novega mesta, podjetja, organizacije in tiste, ki so z Novim mestom kakorkoli povezani, kakor tudi vse ljudi dobre volje, da omenjeni projekt pomagajo uresničiti z denarnimi prispevki. V Odboru smo prepričani, da bomo postavitev kipa lahko dosegli samo z medsebojnim zaupanjem in s sodelovanjem, zato bomo hvaležni za vsakršen denarni prispevek. Denar lahko nakažete na račun: NLB Novo mesto, LJBASI12X, SI56 0284 3026 3006 950

KRATKA PREDSTAVITEV PROJEKTA

V Odboru za promocijo kulturne dediščine Novo mesto smo že jeseni leta 2018 sprejeli sklep, da bomo v sklopu častitljivega jubileja, ob 550-letnici prihoda frančiškanov v Novo mesto, postavili in odkrili kip Frančiškana z rastočo knjigo, postavljen v okviru mednarodnega projekta Rastoča knjiga, katerega duhovni oče je dr. Janez Gabrijelčič, za kar je prejel tudi priznanje predsednika RS Boruta Pahorja. V ta namen smo ustanovili delovno skupino, ki jo je vodil predsednik Odbora prof. dr. Miha Japelj in v katero smo povabili arhitekta Marjana Lapajneta, akad. kiparja mag. Jerneja Malija iz Ljubljane in podjetje AS Invest inženiring – gradbeno svetovanje iz Smolenje vasi. Delovna srečanja so bila v samostanu, kar nam je omogočil gvardijan p. Tomaž Hočevar.

Glavna in povezovalna značilnost prostorske ureditve Frančiškanskega trga je simetrija! To arhitekturno predpostavko je arhitekt Marjan Lapajne pri zasnovi celostne prostorske ureditve Frančiškanskega trga, elaboriral na dveh ravneh: v primarnem in sekundarnem smislu, kar mu je odlično uspelo. Primarno prostorsko ureditev predstavlja zelenica neposredno vzdolž frančiškanske cerkve in samostana s kipom Frančiškana z rastočo knjigo in ostalo pripadajočo infrastrukturo, sekundarna prostorska ureditev pa se nanaša na preostali del Frančiškanskega trga. Trenutno stanje v tem segmentu projekta je, da smo na osnovi izdelanega projektnega elaborata že pridobili z zakonom predpisano pozitivno soglasje za postavitev kipa in ureditev predmetnega prostora s strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto, akad. kipar mag. Jernej Mali pa ima s strani delovne skupine potrjeno idejno zasnovo za izdelavo kipa Frančiškana z rastočo knjigo.

KAJ JE SPOROČILO FRANČIŠKANA Z RASTOČO KNJIGO?

Kipar Jernej Mali je zapisal: »Pri oblikovanju kipa sem izhajal iz temeljne frančiškanske duhovnosti, ki jo pooseblja preprostost. Kip predstavlja frančiškanskega meniha s polnim naročjem knjig, ki po peščeni poti prihaja naproti obiskovalcem. Naročje knjig predstavlja rastočnost, znanje, človečnost, ljubezen do bližnjega in do narave, ki je bilo pred več kot pol tisočletja prineseno v Novo mesto … Pri upodobitvi frančiškanove glave kipar ni hotel upodobiti določenega patra, ampak samo impresijo, da gre za človeka, ki nosi knjige. To je bradat, dobrovoljen menih srednjih let s povsem adekvatno frančiškansko kuto. Frančiškanov obraz je kljub naporu, ko nosi knjige, nasmejan, prijeten, vabljiv … Sporočilo Frančiškana z rastočo knjigo je relacija kip – gledalec, ki s pomočjo knjig, ki jih prinaša iz samostanske knjižnice, tvori povezavo med ljudmi, ki so odprti za sodobnost in duhovno rast.«

PREDAVATELJI SO NA KONFERENCI POVEDALI

Uvodoma je docentka dr. Lea-Marija Colarič-Jakše pozdravila vse prisotne, predstavila predavatelje in predala besedo predsedniku Odbora, prof. dr. Mihi Japlju. Japelj je poudaril zgodovinski in duhovni pomen prihoda frančiškanov v Novo mesto, njihovo vlogo pri ustanavljanju in vodenju novomeške gimnazije, prve v habsburški monarhiji, ter predstavil vsebinski program dela Odbora za promocijo kulturne dediščine Novo mesto, ki poleg drugih aktivnosti vsako leto organizira tudi Akademijo. Program letošnje Akademije 2020, ki bo 20. maja, pa je: Digitalizirajmo gradiva kulturne dediščine Novega mesta. Na koncu je še dodal, da je postavitev kipa zahvala Novega mesta frančiškanom za vse, kar so dobrega storili ljudem v teh 550 letih.

Pogovor je nadaljeval duhovni oče projekta Rastoče knjige, dr. Janez Gabrijelčič. Najprej je razložil nastanek in razvoj mednarodnega projekta Rastoča knjiga, ki deluje že od začetka novega tisočletja, to je od 1. januarja 2001. Prva predstavitev projekta je bila malo kasneje prav v frančiškanski knjižnici. Novomeški frančiškani torej sodelujejo v projektu domala od začetka, zato je prav, da bo Frančiškan z rastočo knjigo stal pred frančiškansko cerkvijo. V nadaljevanju je Franci Koncilija na kratko predstavil dinamiko operacionalizacije postavitve kipa z arhitekturno-prostorsko ureditvijo Frančiškanskega trga, vključno s postopki, potrebnimi za pridobitev ustreznega soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto, ki je že pridobljeno. Za vse to ima veliko zaslug znani novomeški arhitekt Marjan Lapajne. Predstavil je tudi mag. akad. kiparja Jerneja Malija iz Ljubljane in njegove ustvarjalne poglede na izdelavo bronaste skulpture, Frančiškana z rastočo knjigo. Na koncu pa je spregovoril še gvardijan p. Tomaž Hočevar, ki se je zahvalil Odboru za promocijo kulturne dediščine Novo mesto za pobudo za postavitev kipa, za vztrajnost pri uresničitvi zamisli in za zgledno sodelovanje sodelujočih na vseh ravneh.

Pripravil: Franci Koncilija

 

Naj vam bodo v branje Bližanja

V letošnjem letu so knjižne police bogatejše za še eno zbirko Manje Žugman. Profesorica slovenščine in pesnica je namreč pri založbi Primus izdala svojo drugo zbirko haikujev, natančneje senryujev, ki jo je poimenovala Bližanja. Uvodno besedo zanjo je napisala Anja Grmovšek, spremno besedo je priskrbel Jože Štucin, naslovnico pa akademska slikarka Dunja Kofler.

Zajetna zbirka senryujev se tematsko osredotoča na ljubezen, ki raste in odrašča ter živi v vseh svojih odtenkih. Na določenih mestih je ta ljubezen naivna in razigrana, spet v drugih vrsticah je grenka in žalostna, na trenutke se zamaje v temnejših tonih, a se naposled (do)konča v svetlobi. Čeprav se je lirski subjektki kdaj dogodila »grenkoba žalitev«, se senryuji iztečejo v svetli, optimistični in vedri tonaliteti, s čimer soglaša tudi pisateljica uvodnih besed, ki presoja, da je tokrat pred bralcem »zbirka, ki prinaša veter, ki ga potrebujemo, da lahko razpremo krila«.

Med senryujskimi vrsticami pa presenečajo tudi čuteče, elegantno izrisane ilustracije, ki tematiko zbirke dodatno obogatijo, bralca in ljubitelja likovne umetnosti pa ob spoznavnih in etičnih razsežnostih zbirke popeljejo še k estetskemu užitku.

Jože Štucin, pisec spremne besede, je svoj zapis k zbirki naslovil »Na pot k drugemu«. Pojasnjuje, da se je haiku nekako preoblikoval v moderni haiku ali, kot mu pravi, »kratkico«, ki se ne nanaša le na naravo in letne čase, ampak se »oplaja z univerzalnostjo in širino«. O avtoričinih senryujih zapiše, da »gre za iskren in unikaten zven. Ljubezen tu ne razmejuje telesnosti in duhovnosti, formalno se ne ustavlja na dualizmu telo-duh, temveč izraža čista stanja, čustva, ki so hkrati duh in telo.« To polje je pisano in pozna le en sam letni čas – čas ljubezni. In Manja Žugman s svojo bogato zbirko stopa na »odrešilno« pot k drugemu, zato je želeti, da bi se sleherni bralec oziroma ljubitelj sanryujev ujel v Bližanja.

Fotografije in sanryuji: Manja Žugman

Pripravil: Franci Koncilija

 

skrivaj rastejo

na planjavah rože v maju

samo za naju

 

na poti k tebi

razumem odrevenelost

včerajšnjega dne

 

na starem mestu

bom (po)iskala srečo

približevanja

   

 

Novomeški Breg

Ob robu zelene mirne lepotice
novomeški Breg kraljuje,
poete nadobudne navdihuje,
domačine, koreninam zveste,
vedno znova navdušuje …

Je en sam in prav poseben,
zagotovo je maskota mesta.

Se obdržal mnoga je stoletja
izviren, neokrnjen,
ker zanj skrbijo, bdijo
domačinov srca zvesta.

Nada Hochkraut, februar 2020

V KRKI SO Z BALETNIM KONCERTOM OBELEŽILI SLOVENSKO BALETNO USTVARJANJE

UVOD

V novomeški tovarni zdravil Krka, najuspešnejši v MO Novo mesto in tudi v Sloveniji, so že od ustanovitve zavezani kulturi v najširšem pomenu te besede. Zato ni naključje, da so v sredo, 4. marca 2020, v sodelovanju z Društvom baletnih umetnikov Slovenije v počastitev 100. obletnice slovenskega baleta uprizorili baletni koncert z naslovom Pas de deux, korak v dvoje. Z baletnim koncertom so baletni umetniki SNG Opera in balet Ljubljana prikazali odlomke najbolj znanih klasičnih baletov, pa tudi sodobnejše koreografije. Ob tej priložnosti so v Ločni, poleg upravne stavbe Krke, kjer sta desetletja dolgo živela novomeška baletna virtuoza Pia in Pino Mlakar, postavili razstavne panoje v spomin na njuno bogato umetniško pot. Panoje so postavili v sodelovanju z Društvom baletnih umetnikov Slovenije. Tako so tudi v Krki izkazali pozornost plesni umetnosti in njenim ustvarjalcem, ki s svojim umetniškim ustvarjanjem bogatijo slovensko družbo.

     

BOGAT KULTURNI PROGRAM

Program baletne predstave je sestavil Tomaž Rode, predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije, v sodelovanju z umetniškim vodjem Baleta SNG Opera in balet Ljubljana Petrom Đorčevskim. Ljubitelji baleta so si v kratkih video zapisih lahko ogledali tudi delček opusa in mednarodnega ustvarjanja nestorjev slovenskega baleta Pie in Pina Mlakar, edinstvenega plesnega, koreografskega in življenjskega para, ki je slovenskemu baletu s 50 baleti, od tega 12 celovečernimi, vtisnil pomemben pečat. Krajše odlomke znanih klasičnih baletov so prikazali priznani baletni umetniki SNG Opera in balet Ljubljana. Nastopili so s suito Lok (Marin Ino in Filippo Jorio) in plesnimi odlomki iz baletnih stvaritev Giselle (Maria Pavlyukova in Filip Viljušić), Žar (Petar Đorčevski in Emilli Tassinari), Trnuljčica (Ana Klašnja in Kenta Yamamoto), Largo (Urša Vidmar in Filip Viljušić) in Labodje jezero (Nina Noč in Petar Đorčevski).

  

RAZSTAVNI PANOJI V SPOMIN PIE IN PINA MLAKARJA

V spomin na bogato umetniško pot zakoncev Mlakar smo v Krki v sodelovanju z Društvom baletnih umetnikov Slovenije v bližini njunega doma postavili štiri razstavne panoje, na katerih smo s fotografijo in besedo predstavili njuno umetniško ustvarjanje in življenje. Avtorica razstave Danica Dolinar, diplomirana muzikologinja, strokovnjakinja za baletno umetnost in članica Društva baletnih umetnikov Slovenije, ter arhitektka in oblikovalka razstav Mojca Turk, ki je eksponate oblikovala, sta imenitno ujeli duh življenja in plesa znamenitih slovenskih in novomeških umetnikov.

   

Simona Gorjup, Služba za odnose z javnostmi, Krka d.d. Novo mesto

ŠALIJEV HVALOSPEV KNJIGI

Sredi februarja 2020 smo se na seji Odbora za promocijo kulturne dediščine Novo mesto pogovarjali tudi o kulturi v najširšem pomenu te besede, o pomenu frančiškanske knjižnice za novomeško kulturno dediščino in o njenih dragocenih knjigah iz 15. stoletja, ki so jih Frančiškani rešili v begu pred Turki pred 550 leti in jih prinesli s seboj v Novo mesto. Pogovarjali pa smo se tudi o Severinu Šaliju. Cecilija Smolič je namreč opozorila, da je na vrata v knjižnico pritrjena Šalijeva pesem z naslovom Knjiga, ki jo je že pred leti ohranil takratni frančiškanski knjižničar, sedaj že pokojni pater Felicijan Pevec. Seveda je to »odkritje« za prepoznavnost KDSŠ in pesnika samega zelo pomembno.

KAKO JE NASTALA PESEM KNJIGA?

France Pibernik je kot avtor Šalijeve monografije Severin Šali. Popotnik, zaljubljen v življenje zapisal takole: »Prva povojna leta so bila za Šalija težavna. Znašel se je na cesti, ostal brez redne službe. Živel je kot svobodni umetnik. Šali je zapustil Ljubljano in se odpravil v Novo mesto, kjer je našel zatočišče v tamkajšnjem frančiškanskem samostanu. Domnevati je mogoče, da so mu to pot nakazali ljubljanski frančiškani, morda znani p. dr. Roman Tominec. Vsekakor novomeški frančiškani hranijo zapis v Kroniki Frančiškanskega samostana Novo mesto, 7. julija 1949, iz katerega izhaja, da je Šali nekaj časa prebil za samostanskimi zidovi v Novem mestu, kjer je bival leto ali dve.«

   

Kdaj je nastal ta čudoviti Šalijev hvalospev knjigi, ni znano. Šali namreč ni bil arhivist, ampak predvsem pesnik, poet, zanesenjak v pristnem pomenu besede, zato ni čudno, da je pod pesmijo pozabil napisati datum njenega nastanka. Sicer pa je nemalo njegovih stvaritev za vedno izgubljenih. Škoda. Pesem Knjiga je sonet v štirih verzih, v katerem Šali mojstrsko opisuje svoj odnos do knjige in kako knjiga nagovarja in oblikuje njega: »Ko vse postaja prazno in ubožno, ti bogatiš me, znanka moja tiha …«

V upanju, da knjige nagovarjajo tudi Vas, želim, da Vas tudi ta Šalijeva pesem duhovno obogati in osreči …

Fotografije: Franci Koncilija in s spleta

 

Pripravil: Franci Koncilija