Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Franci Koncilija

ETNOLOGINJA DR. MARIJA KLOBČAR JE PREJELA MURKOVO NAGRADO ZA LETO 2020

UVOD

Murkovo nagrado za izjemne znanstvene in strokovne dosežke na področju etnologije za leto 2020 je prejela etnologinja dr. Marija Klobčar, ki je »celovita raziskovalna osebnost s tenkočutnim posluhom za sogovornike na terenu«, kot je zapisala komisija v utemeljitvi.

V Kamniku rojena Marija Klobčar je leta 1982 končala študij slavistike in etnologije ter za diplomsko delo prejela študentsko Prešernovo nagrado. Med letoma 1983 in 1995 je bila kot mlada raziskovalka zaposlena na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti. Doktorirala je leta 1997, ko je bila zaposlena na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Kranju. Leto pozneje je postala sodelavka Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, kjer dela še danes. Dr. Marija Klobčar je avtorica obsežne znanstvene in strokovne bibliografije, ki kaže njeno raziskovalno usmerjenost in vsestranskost, poudarjajo v utemeljitvi nagrade.

Komisija je v utemeljitvi nagrade opozorila na še novo, letošnjo monografijo Poslušajte štimo mojo, ki ponuja zgodovinski in družbeno kritičen pogled na pojave od godcev oziroma muzikantov do radia. Avtorica v monografiji, nagrajeni s priznanjem odlični v znanosti, obravnava različne skupine potujočih pevcev na Slovenskem od srednjega veka do danes, analizira njihovo ustvarjalnost in opazuje spreminjanje njihovih družbenih vlog. Novost te in tudi prejšnjih nagrajenkinih monografij je premik od literarne k etnološki obravnavi pesmi. Poleg znanstvenih monografij, številnih razprav in člankov so tu še nagrajenkini premišljeni izbori ljudskih pesmi iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta, ki jih je zbrala na zgoščenkah.

ZAKLJUČEK
Dr. Marija Klobčar na svoji raziskovalni poti posega na raznolika področja in ponuja številne možnosti za interpretacijo. Stalnici njenih raziskav sta razkrivanje vprašanj zgodovine in etnologije na podlagi proučevanja mitologije in pesmi ter pričevanje folklore kot pomembnega izhodišča za zgodovinske obravnave. »Drznost in radovednost, razgledanost in širina jo kažejo kot zrelo znanstvenico, ob tem pa njena znanstvena živahnost priča, da je nagrajenkina znanstvena pot razvoja, da je še vedno usmerjena k novim vprašanjem in spoznanjem in da to še ni konec njenega življenjskega dela,« so še zapisali v utemeljitvi nagrade.

Etnologinja Ivica Križ

Lani je Murkovo nagrado za življenjsko delo prejela novomeška etnologinja in arheologinja Ivica Križ.

Fotografije in viri so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

IGRALKA VESNA JEVNIKAR JE PREJELA NAGRADO JULIJA

IGRALKA VESNA JEVNIKAR JE PREJELA NAGRADO JULIJA

Konec decembra 2020 so NAGRADO JULIJA za najboljšo igralsko stvaritev domačega ansambla Prešernovega gledališča Kranj v sezoni 2019/2020 podelili igralki Vesni Jevnikar. Jevnikarjeva je žirijo prepričala v kompleksni in igralsko zahtevni vlogi Helene Alving v predstavi Strahovi Henrika Ibsena in v režiji Igorja Vuka Torbice. Strokovna žirija v sestavi Vilma Štritof (predsednica), Igor Kavčič in Mare Žvan je dobitnico nagrade soglasno izbrala na podlagi glasov občinstva, ki je po vsaki predstavi glasovalo za najboljšo igralsko stvaritev. 

Prešernovo gledališče  

NAGRADA JULIJA

Nagrado Julija, ki nosi ime po muzi našega največjega pesnika Franceta Prešerna, podeljujejo v Prešernovem gledališču Kranj v sodelovanju z Gorenjskim glasom. Nagrado podeljujejo že od leta 2017 igralcu oziroma igralki ansambla Prešernovega gledališča, ki je v minuli sezoni s svojo igralsko stvaritvijo najbolj prepričal/a gledalce in strokovno žirijo.

VESNA JEVNIKAR

Vesna Jevnikar (1964) se je že kot otrok srečala z gledališčem in filmom. Nastopila je v takrat še amaterskem Prešernovem gledališču v predstavi Ivana Cankarja Hiša Marije Pomočnice in v filmu Sreča na

Vesna Jevnikar

vrvici (1977). Kot piše na spletni strani Prešernovega gledališča Kranj, je članica njihovega igralskega ansambla od leta 1998. Vloge v filmih in na gledaliških odrih so ji prinesle številne nagrade, med drugim nagrado zlata paličica in Borštnikovo nagrado.

UTEMELJITEV ŽIRIJE

V obrazložitvi je žirija napisala: »Vesna Jevnikar je v kompleksni in igralsko zahtevni vlogi Helene Alving našla svojevrsten igralski izziv. Že Ibsen ji je dodelil osrednjo, vsaj dvojno vlogo: da pozna skrivnosti vseh vpletenih, zato obvladuje in vzdržuje zunanjo formo dejansko problematične družine in odnosov v njej, in da odigra kontradiktornost svoje osebnosti. Jevnikarjeva je suvereno in igralsko zrelo vzdrževala aristokratsko držo, ki jo narekuje status enega najmočnejših Ibsenovih ženskih likov. V trdi, na videz izpiljeni formi pa je dala čutiti razpoke, v katerih so zazevala globoka življenjska razočaranja, boleče in pretresljivo je razprla lik v njegovi občutljivosti, v sprijaznjenosti s svojo vlogo v poudarjeno patriarhalnem svetu, ki sta ga vsak po svoje predstavljala pastor in njen mož.«

»Najbolj pretresljiv pa je zadnji prizor žrtvovanja njenega bolnega in za življenje nezmožnega sina. Jevnikarjeva je uprizorila svoj notranji boj z minimalnimi igralskimi sredstvi, vendar notranje tako silovito, da ostaja eden od vrhuncev njenega igralskega ustvarjanja in hkrati eden izmed presežkov igralskih vlog kranjskega gledališča,« so še zapisali v obrazložitvi.

ZAKLJUČEK

Za nagrado sezone 2019/2020 so prišle v konkurenco igralske stvaritve v predstavah Rajzefiber Gorana Vojnovića, Strahovi Henrika Ibsena, Dr. Prešeren Nede R. Bric ter Večja od vsehRoka Vilčnika. Predstava Škofjeloški pasijon je bila zaradi pandemije prenesena v sezono 2020/21.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer, STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Pesmi nas razvedrijo

»Edinost, sreča, sprava, k nam naj nazaj se vrnejo!« (France Prešeren: Zdravljica)

Že petnajsto leto imamo članice bralnega krožka Beremo skupaj pri RIC-u Novo mesto v načrtu za februar Poezije za vse. Pesmi po svojem izboru podelimo z drugimi bralkami. Tako  ritmi in rime še dolgo zvenijo v nas, zato se teh srečanj posebno veselimo. V študijski knjižnici Mirana Jarca nam v čitalnici knjižničarke pripravijo pesniške zbirke.

Knjižnica Mirana Jarca

Letos je bilo malo drugače. Izbrane pesmi smo brale doma, ko smo jih posredovale po e-pošti. Krasen izbor,a manjkal nam je glas, ki  je pesmim dajal poseben čar. Sploh so pesmi za razpoloženje in dvig morale prava terapija. Zato berite ali vsaj poslušajte že naučene pesmi! Kdaj ste nazadnje  prebrali ali ponovili že znane pesmi? Vsi ti verzi še ostajajo v vas in čakajo, da jih spustite iz sebe in jim prisluhnete. Če jim boste dali glas, boste nežno pobožali svojo dušo in vam napolnili srce. Odkrivajmo nove pesmi, a stare spoznavamo in razumemo šele sedaj.

Dragotin Kette
Oton Župančič

Odkrivamo nove pesmi in stare na novo. Mnogih pesmi največjega pesnika nismo razumeli, a  z izkušnjami pesmi dobivajo moč in pomen tudi v današnjem času. Pesniki so vedno pred časom. Morda zato mnogih vedno ne razumemo. Spoznanje o njih: Prešeren je večen, a ga v času učenja o njem nismo razumeli. Tako je z veličinami. Župančič nas je začaral kot otroke in s ščebetom ptic in cicibanom pobarval naše otroštvo.

Srečko Kosovel 

 Simon Gregorčič

Kasneje z mladostnim hrepenenjem navdušuje še danes. Potapljamo se v verze Minattija,Gregorčiča, Kosovela, Ketteja. Pesmi Neže Maurer, Mile Kačičeve, Bine Štampe Žmavc, Anje Štefan, Barbare Korun in Barbare Simoniti nam zaigrajo v srcu. Tiha, žalostna pesem Balantiča, junaška, zanosna Kajuhova pričajo o zgodovini in usodi ljudi, ki so pesnili in prekmalu utihnili. Ježkova poezija pa ostaja  aktualna in razvedri oko. Hvalnica vinu Manka Golarja potrka na dušo vsakega Slovenca. Pesmi vedno vzbujajo prijetna občutja in nas ne pustijo ravnodušne. V vseh pesmih je skrit naboj, ki deluje in jih razumemo šele kasneje.

Mila Kačič
Neža Maurer

Potapljati se v verze naših pesnic in pesnikov nas razvedri, ne puščajo nas hladne. Začutimo zanos in ponos, pričajo o zgodovini in usodi naroda, o izkušnjah in hvalnicah. V tem času, ko nimamo časa, je branje kratkih vrstic, zavitih v metafore in prilike, poseben užitek. Ta ima dolgotrajen učinek in je dobro razvedrilo in terapija. Berite pesmi in bodite prešerni!

»Treba je mnogo preprostih besed, kot so

kruh, ljubezen, dobrota,

da ne bi slepi v temi

zašli s pravega pota.«

Tone  Pavček: Preproste besede

Zapisala: Lizika Vardijan,animatorka  RIC-ovega bralnega krožka  

Beremo skupaj in prenašalka bralnega virusa.

ZDRAVLJICA

1.

Spet trte so rodile

prijatli, vince nam sladkó,

ki nam oživlja žile,

srcé razjásni in oko,

ki utopi

vse skrbi,

v potrtih prsih up budi!

2.

Komú narpred veselo

zdravljico, bratje! čmò zapét’!

Bog našo nam deželo,

Bog živi ves slovenski svet,

brate vse,

kar nas je

sinóv sloveče matere!

3.

V sovražnike ‘z oblakov

rodú naj naš’ga treši gróm;

prost, ko je bil očakov,

naprej naj bo Slovencov dom;

naj zdrobé

njih roké

si spone, ki jih še težé!

4.

Edinost, sreča, sprava

k nam naj nazaj se vrnejo;

otrók, kar ima Slava,

vsi naj si v róke sežejo,

de oblast

in z njo čast,

ko préd, spet naša boste last!

5.

Bog žívi vas Slovenke,

prelepe, žlahtne rožice;

ni take je mladenke,

ko naše je krvi dekle;

naj sinóv

zarod nov

iz vas bo strah sovražnikov!

6.

Mladenči, zdaj se pije

zdravljica vaša, vi naš up;

ljubezni domačije

noben naj vam ne usmŕti strup;

ker zdaj vàs

kakor nàs,

jo sŕčno bránit’ kliče čas!

7.

Živé naj vsi naródi,

ki hrepené dočakat’ dan,

da koder sonce hodi,

prepir iz svéta bo pregnan,

da rojak

prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!

8.

Nazadnje še, prijatlji,

kozarce zase vzdignimo,

ki smo zato se zbrat’li,

ker dobro v srcu mislimo;

dókaj dni

naj živí

vsak, kar nas dobrih je ljudi!

France Prešeren

NAJ FEBRUAR POSTANE MESEC POEZIJE IN KULTURE

Spoštovane članice in člani KDSŠ,

imam vtis, da vam je voščilo za Prešernov dan vzbudilo prijetno razpoloženje, domala vsi pa ste se osredotočili na Prešernovo Zdravljico. Nobenega dvoma ni, da za vse Slovence njena vsebina spet postaja vedno bolj pomembna, še posebej v današnjih časih. Vaše navdušeno duhovno viharjenje me je opogumilo, da na ravni dejavnosti KDSŠ interno razglasimo mesec februar za mesec poezije in kulture! Vaša razmišljanja, pesmi, pričakovanja in predloge bomo na spletni strani KDSŠ z veseljem objavili. Pišite in hvala.

Za začetek, zgled in pogum objavljamo prvo pisanje slavistke Lizike Vardijan, »prenašalke bralnega virusa«,  sicer pa animatorke RIC-ovega bralnega krožka Beremo skupaj.

Veselim se vašega sodelovanja in vas lepo pozdravljam.

Franci Koncilija

K O R O N A E K S P R E S I J A

UVOD

Literarni natečaj Koronaekspresija, ki ga je občina Miren-Kostanjevica ob podpori Turizma Miren-Kostanjevica objavila aprila 2020, kmalu po razglasitvi svetovne pandemije covid-19, je dosegel vrhunec ob letošnjem slovenskem kulturnem prazniku.

Občina Miren-Kostanjevica

V poklon vsem kulturnikom je občina izdala zbornik Koronaekspresija, ki prinaša zabaven, iskriv in hkrati globoko razmišljujoč pogled na obdobje svetovne pandemije, ki je za vedno spremenila naš odnos do sveta in sistem vrednot na ravni posameznika in celotne družbe. Na literarnem  natečaju  Koronaekspresija je  sodelovalo 140 avtorjev iz 74 slovenskih mest. Na natečaj je prispelo 269 različnih prispevkov, kot so aforizmi, poezija, kratka prozna dela in drugo.

ZBORNIK KORONAEKSPRESIJA

V zbornik je vključenih 100 izbranih del, ki so med 269 prispelimi na natečaj najbolj prepričala žirijo v sestavi Darinke Kozinc, Ferija Lainščka in Toneta Partljiča. Župan Mauricij Humar je knjigo, ki so jo v poklon prejeli vsi udeleženci natečaja in eminentni žiranti, pospremil z besedami:

» Z velikim veseljem, ponosom in hvaležnostjo vam v prilogi pošiljamo rezultat skupnega popotovanja čez izzive s covid-19 zaznamovanega leta 2020 – pred vami je izvod zbirke Koronaekspresija.Izid literarnega prvenca, v katerem so dobila prostor po mnenju žirije najboljša dela v posameznem sklopu natečaja, sovpada s slovenskim kulturnim praznikom. Praznujemo ga svečano in navdahnjeni z odtisi prvega soočenja naše generacije z virusom svetovnih razsežnosti. Hkrati pa smo na nek način pomirjeni, da v okoliščinah, ki so na glavo postavile naše življenje ter nam na novo uokvirile smeri gibanja in načine komunikacije, vendarle vsaj nekateri mejniki, kot je tudi Prešernov dan, ostajajo isti. Kot svetilniki upanja, da se bodo zadeve kmalu ponovno postavile na svoje mesto.«

Prešernov nagrajenec Feri Lainšček
Rezka Povše

V zbornik Koronaekspresija se je uvrstila tudi naša članica Rezka Povše s pesmijo Ljubezen v času korone. Sama pravi, da se počuti zelo počaščeno, da je njeno pesem prebral in izbral za objavo prav Feri Lainšček, letošnji Prešernov nagrajenec.

Ljubezen v času korone

kužen oblak korone nad mestom

zaklenem vrata

zasenčim okna

kot da me ni

izključim telefon

da ne zvoni

sezujem težke misli

pometem vsakdanje skrbi

Marquez mi posodi ladjo –

trdnjavo ljubezni

sončnico s črnimi očmi

pripnem na jambor

razprem jadro

in nad ogledalom oblakov ujamem veter

rumena zastava zaplapola

tonem v tišino

odplujem v pesniški kozmos

v Šambalo

gnezdece za ptičke kraljičke spletem iz trtnih vitic

priletijo nosilci luči

sopotniki tišine oblečeni v smeh in žalost

in ga naselijo

bivakiram med čarodeji besed

se z njimi bratim

dlani iztegnem polne lesketanja

lepota šumi kot morska pena

jezikovni virtuoz

veliki A vrtnari nad zemljevidi domotožja

Jure Detela pestuje v zavetju spečega gamsa

Rilke zaplapola z angelskimi krili

Prevert zmečka čik ob pepelniku

in poljubi Barbaro

nemirne vrane iz Danetovega naročja

valove v rumenem vetru

prepoln strasti in topline prekmurski mag

pesnikuje o misteriju dvojin

medeno gnezdece je postelja ljubezni

draguljarna besed

v njej so čudesa

sladka obsedenost

infuzija svetlobe

mamljiva ekstaza

pesmi so me prišle objet

mazilijo me

solze tečejo čez rob

topim se

kapljam kot vosek

in se prelivam

od stiha do stiha

iz razpok srca pritavajo verzi

skrivajo moje ime

skozme blodijo v žgoči luči

izdiham jih

dopolnjeno je

korona mi žigosa potni list sreče

V imenu KDSŠ Rezki Povše iskreno čestitamo!

Fotografije so s spleta.

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

UMRLA JE FILOZOFINJA PROF. DR. CVETKA HEDŽET TOTH (1947 – 2020)

V 73. letu starosti je 14. decembra 2020 umrla prof. dr. Cvetka Hedžet Toth, filozofinja in do nedavnega redna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani,kjer je predavala ontologijo, metafiziko, etiko, aksiologijo in filozofijo utopistike. Cvetka Hedžet Tóth se je rodila 28. oktobra leta 1948 v Razkrižju v Prlekiji. Bila je avtorica številnih člankov, razpravin študij iz teoretične in praktične filozofije. Objavila je tudi sedem daljših knjig, zadnjo leta 2018. Svoja aktualna razmišljanja je objavljala tudi v reviji Znamenje.

Na fakulteti se je ukvarjala tudi s kritično teorijo, teorijo marksizma in spoznavno teorijo. Redno je predavala in strokovno  sodelovala s Hebrejsko univerzo v Izraelu, z Univerzo Regensburg in Univerzo München v Nemčiji. S svojim raziskovalnim delom je bila vključena v Arhiv Ernsta Blocha.


Redkost in neprecenljivost filozofije Cvetke Hedžet Toth je bila v tem, da je z vsako knjigo vedno znova dokazovala izjemno razvit skupnostni čut, ko se je pojmovno tankočutno ter teoretsko bogato in odločno umeščala v življenjsko stvarnost, so zapisali ob izidu njene zadnje knjige na Filozofski fakulteti. Filozofija je bila zanjo temelj humanistike. Filozofinja prof. dr. Cvetka Hedžet Toth je nekje zapisala: »Filozofija omogoča določene preobrazbene možnosti: to, da človek postaja bolj strpen, plemenit, da sesuva mehanizme v njem samem, ki ga pehajo v cinizem, relativizem, nihilizem ali celo okrutnost. Po drugi strani pa je filozofija, če jo vzamemo resno, sredstvo proti poživinjenju človeka.« Vse življenje je bila prepričana, da je filozofija potrebna kot sredstvo za orientacijo med ljudmi o svetu in smislu življenju.

Fotografije in vir so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PISATELJ IN AKADEMIK ZORKO SIMČIČ JE VSTOPIL V STOTO LETO ŽIVLJENJA

19. novembra 2020 je v stoto leto življenja vstopil  izjemen pisatelj in akademik Zorko Simčič. Otroštvo in mladost je preživel v Mariboru, čas študija pa na državnem učiteljišču in ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer ga je zaznamovala druga svetovna vojna. Bil je zaprt v taborišču Gonars, maja leta 1945 pa se je umaknil na avstrijsko Koroško, dve leti kasneje pa je s skupino beguncev odplul v Argentino, kjer je bil več desetletij neutrudni spiritus agens tamkajšnje slovenske skupnosti. Po petdesetih letih zdomstva se je leta 1993 z družino vrnil v domovino.

SIMČIČEV USTVARJALNI OPUS

Literarno ustvarjanje Zorka Simčiča sodi v kanon slovenske književnosti 20. stoletja. Ustvaril je izjemen opus prek trideset knjižnih del: od romanov, dram, novel in dnevnikov do esejev in pesnitev. Kar nekaj del je izšlo v več ponatisih. Za roman Človek na obeh straneh stene, ki je sicer izšel leta 1957 v Buenos Airesu, je sredi devetdesetih let prejel nagrado Prešernovega sklada. Ob pisateljevi 90-letnici pa je založba Beletrina izdala literarno mojstrovino Poslednji deseti bratje, »veliki roman slovenske proze 21. stoletja«, kot so zapisali ob podelitvi velike Prešernove nagrade februarja 2013 – roman na več kot 700 straneh je Zorko Simčič pisal, ga klesal in pilil več kot tri desetletja.

Konec maja leta 2019 je pri založbi Beletrina izšla knjiga Dohojene stopinje, sestavljena v obliki pogovora literarnega zgodovinarja Franceta Pibernika s pisateljem Zorkom Simčičem. Pogovor sta začela snemati leta 2000, s časovnimi razmiki pa ga končala leta 2018. Roman na skoraj 500 straneh, opremljen tudi s fotografijami iz pisateljevega življenja, je po besedah Pibernika »Simčičeva avtobiografija, ki se bere kot leksikon zdomstva«.18. junija 2019 so knjigo predstavili v dvorani Slovenske matice v Ljubljani, kjer se je s pisateljem Zorkom Simčičem, pogovarjal novinar Bernard Nežmah.

Tudi pri založbi Družina je izšlo več Simčičevih del. Leta 2001 sta v knjigi Prepad kliče prepad izšli dve drami: Tako dolgi mesec avgust in Zgodaj dopolnjena mladost, dve leti pozneje pa še roman o Slomšku Človek za vse čase in knjiga Ob žerjavici in ognju, kjer so zbrani Simčičevi intervjuji in nagovori. Tako akademik Zorko Simčič še vedno ostaja eden slovenskih najbolj pronicljivih piscev.

»Stoletje, pred katerim človek obnemi,« je Bernard Nežmah komentiral pisateljevo življenjsko zgodbo, ki jo v pogovoru razkriva v knjigi. Na uvodno vprašanje, ali je roman »življenjepis skozi intervju«, je Simčič odgovoril: »Knjiga je življenjepis, ampak predvsem v povezavi z mojim književnim delom. Povezana je z literaturo in časi, v katerih sem pisal. Tako da mislim, da je bolj kot moj življenjepis knjiga življenjepis slovenske književnosti. Je moj pogled na slovensko književnost, moj pogled na slovenstvo, moj pogled na svet.«

V dobri uri pogovora sta se Nežmah in Simčič sprehodila tako rekoč skozi zadnje stoletje. Pisatelj je pripovedoval »štorije«, kot rad reče, iz otroštva in mladosti v Mariboru v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, iz obdobja, ki ga je preživel kot begunec v Zagrebu in Ljubljani, pripovedoval je tudi o nastanku prvega romana Prebujenje, ki ga je napisal še med vojno, o Gonarsu. Prav prek pisem je Simčič ohranjal številne stike s pisatelji in drugimi kulturniki, tako da se je v 90. letih, ko se je vrnil v domovino, poznal s številnimi Slovenci. Na koncu pogovora je Simčič dejal:»Domotožje je strašna stvar. Petdeset let je le petdeset let. A vendar so se mi še bolj smilili pisatelji, ki so živeli in ustvarjali v Sloveniji in niso smeli pisati, kar so želeli.«

Fotografije so s spleta.

Vir: Družina. Zbral in uredil: Franci Koncilija

Spoštovane članice in spoštovani člani KDSŠ,

tudi v letu 2021 osmega februarja, na obletnico smrti našega najpomembnejšega in evropsko prepoznavnega pesnika dr. Franceta Prešerna, praznujemo Prešernov dan ali slovenski kulturni praznik.

Bistvo slehernega naroda je njegova kulturna prepoznavnost, ki se kaže v pristnih medčloveških odnosih in medsebojnem spoštovanju, vključno z vsemi različnostmi posameznikov, ki smo jih že zaradi človeškega dostojanstva dolžni spoštovati, ohranjati in negovati. Vse to med Slovenci dandanes zelo pogrešam.

Vsem tegobam navkljub vam iskreno želim, da bi ta naš najpomembnejši slovenski kulturni praznik doživeli lepo in duhovno bogato. Zato vam in vsem Slovencem voščim vse dobro z željo, da bi se vsi medsebojno spoštovali in imeli radi. »Edinost, sreča, sprava naj nam nazaj se vrnejo!«

Z lepimi pozdravi,

Franci Koncilija, namestnik predsednika KDSŠ

DOBITNIKI PREŠERNOVE NAGRADE IN NAGRADE PREŠERNOVEGA SKLADA ZA LETO 2021

Z ministrstva za kulturo so 4. decembra 2020, ob obletnici rojstva najpomembnejšega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna, sporočili dobitnike Prešernove nagrade in nagrad Prešernovega sklada. Prejemnika Prešernove nagrade za leto 2021 sta pisatelj Feri Lainšček in arhitekt Marko Mušič. Nagrade Prešernovega sklada za leto 2021 pa so prejeli pesnik, esejist in kolumnist  Brane Senegačnik, violinistka Lana Trotovšek, gledališki režiser Tomi Janežič, režiser in scenarist Matjaž Ivanišin, slikar Sandi Červek ter arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc. Številčnemu upravnemu odboru Prešernovega sklada predseduje slikar, likovni teoretik, doktor filozofije in izredni član SAZU Jožef Muhovič, podpredsednica pa je mezzosopranistka, koncertna in operna pevka Bernarda Fink Inzko. Nagrade bodo nagrajencem podeljene 7. februarja 2021 na predvečer Prešernovega dne.

PISATELJ FERI LAINŠČEK IN ARHITEKT MARKO MUŠIČ

Pisatelj Feri Lainšček je nagrado prejel za delo na področju literature (romani, pesniške zbirke, kratka proza, dela za otroke in mladino, filmski scenariji, radijske igre). »Lainščkovi literarni dosežki s svojo visoko umetniško vrednostjo že skoraj 40 let pomembno bogatijo zakladnico slovenske kulture,« je navedeno v utemeljitvi.

Arhitekt Marko Mušič, po rodu Novomeščan, pa je bil nagrajen za življenjsko delo na področju arhitekture, v katerem v slovenskem in širšem prostoru Balkana deluje že skoraj 60 let in v njem zaseda prav posebno mesto. Med drugim je arhitekturno zasnoval novo draveljsko cerkev ter spominski park Teharje. V utemeljitvi med drugim piše, da je »izjemen risar in samosvoj arhitekturni potohodec ter humanist, prepoznaven v posebni, včasih kontroverzni drži, ki vztraja proti toku časa in arhitekturnim trendom ter še vedno lovi duha arhitekture za vse čase«.

PESNIK BRANE SENEGAČNIK

Med šesterico nagrajencev Prešernovega sklada je nagrado prejel tudi pesnik, esejist in redni kolumnist mesečne priloge tednika Družina Slovenski čas Brane Senegačnik za pesniško zbirko Pogovori z nikomer, ki je izšla pri založbi Slovenska matica. »V tej svoji sedmi zbirki Brane Senegačnik ostaja zvest drži, ki jo goji in tenkočutno poglablja vse od svojih pesniških začetkov leta 1991, ko je izšel njegov pesniški prvenec Srčni grb. Zanjo je značilno usmerjanje ustvarjalne pozornosti v pokrajino notranjega. V tem Senegačnik, sicer tudi klasični filolog, prevajalec, esejist in kolumnist, kljubuje času, ki od poezije pričakuje predvsem angažirano držo, in ostaja vodilni lirični pesnik svoje generacije. Ko rečemo lirični, mislimo na specifični register znotraj širokega polja poezije, za katerega je značilno osredotočanje na povsem osebne doživljaje pesniškega subjekta, ki je tu skorajda povsem zlit s pesnikovo osebnostjo. Čeravno v živem stiku z okolico, iz katere zajema podobe, besede in oblike, ostaja njegovo sidrišče čutenje, čustvovanje in mišljenje, h katerim se vselej vrača kot k najbolj temeljnemu in resničnemu modusu bivanja v svetu, ki je pri Senegačniku obenem tudi mesto srečanja s presežnim,« je v recenziji, objavljeni v Slovenskem času, zapisala Miljana Cunta.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo, Družina, STA, Dnevnik.Zbral in uredil:  Franci Koncilija

UMRL JE PIONIR SLOVENSKEGA FILMA IVAN MARINČEK – ŽAN (1922–2020)

V 99. letu je v ponedeljek, 14. decembra 2020, umrl Ivan Marinček, slovenski filmski snemalec, montažer in mojster črno-bele filmske fotografije. Posnel je več kultnih slovenskih filmov, kot so KekecTo so gadiNa svoji zemljiNe joči, PeterDeveti krog in številni drugi. Marinčkova filmografija tako obsega 17 celovečernih igranih filmov ter 80 kratkih in dokumentarnih filmov. Bil je mojster črno-bele fotografije in v tandemu z režiserjem Francetom Štiglicem navdihujoč avtor vizualnih podob. 

UVOD

Ivan Marinček se je rodil 25. oktobra 1922 v Novi vasi pri Ptuju. Že v njegovi mladosti se je družina preselila v Novo mesto in Marinček je tako postal Novomeščan. Kasneje je na novomeški gimnaziji spoznal Dušana Povha, kasnejšega filmskega scenarista in režiserja. Tako ju je film povezoval do konca njune ustvarjalne epohe. Nedvomno je bil Ivan Marinček pionir slovenskega filma, saj se je prvi spopadel s tehničnimi novostmi, ki so spremljale zgodovino filma. Od najstniških let se ni ločil od kamere. Odkar si je kot novomeški gimnazijec sposodil prvo 8-milimetrsko kamero, je snemal, dokler so ga držale noge. Odlično je obvladal tudi digitalno kamero, čeprav nanjo ni snemal filmov. »S svojim zgledom nam je vsem sporočal, da pred novostmi, s katerimi se danes pri svojem poslu srečujemo tako rekoč vsak dan, ni treba imeti nobenega strahu. Marinček nam je vlival pogum pri raziskovanju,« je ob žalostni novici o njegovi smrti povedal direktor fotografije Simon Tanšek.

V STAROSTI JE ZAČEL FOTOGRAFIRATI

Tudi zadnja leta ga strast do filma ni zapustila in je v svet zrl skozi objektiv. Kamero je zamenjal z malim digitalnim fotoaparatom, s katerim je postal nepogrešljiv kronist vsakršnih filmskih dogodkov in srečanj, na katerih je sam sprejemal čestitke navdušenih najstnikov. Ob devetdesetletnici Ivana Marinčka – Žana so kolegi iz Združenja filmskih snemalcev posneli njegove pripovedi, anekdote in spomine, režiral jih je Radovan Čok.Dokumentarni portret, ki je ob Marinčku posvečen še Žaru Tušarju in Ivu Belcu, pa žal še ni ugledal luči sveta. Marinčkovi kolegi tako upajo, da ga bodo lahko kmalu prikazali, prav tako kot si želijo iz njegovega fotoarhiva, ki se je polnil predvsem v zadnjih letih, postaviti razstavo v spomin pionirju slovenskega filma.

ZAKLJUČEK

Konec maja 2017 je z Ivanom Marinčkom v Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu potekal pogovorni večer v okviru dediščinskega projekta »Nostalgija«, ki ga je pripravilo Društvo Novo mesto v počastitev bližnje 95-letnice Ivana Marinčka, nestorja slovenskih

filmskih snemalcev. Njegovo delo je predstavila mag. Tatjana Rezec Stibilj iz Arhiva Republike Slovenije, z obema gostoma pa se je pogovarjala Judita Podgornik Zaletelj. Marinček je v pogovoru obudil spomine na življenje v Novem mestu v predvojnih letih, ko je tu obiskoval gimnazijo in skupaj s sošolcem Dušanom Povhom naredil prve korake v svet filmskega ustvarjanja. O tem dogodku smo poročali tudi v Kroniki KDSŠ Oddaljene bližine 2017–2018.

Fotografije so s spleta

Viri: Delo, Dnevnik, Večer in Milan Markelj

Zbral in uredil: Franci Koncilija

HOMMAGE SLIKARJU RIHARDU JAKOPIČU (1869–1943)

UVOD

Mestna občina Novo mesto je leto 2020 razglasila za leto 100-letnice Novomeške pomladi, kjer je bil slikar Rihard Jakopič poleg Božidarja Jakca, Leona Štuklja, Marjana Mušiča, Mirana Jarca in drugih novomeških kulturnikov osrednja osebnost dogodka, ki je po prvi svetovni vojni pomembno zaznamoval kulturni razvoj na Dolenjskem, v Sloveniji in širše. Hommage Rihardu Jakopiču je bil napisan v zahvalo za njegovo središčno vlogo pri organiziranju predstavitve umetnosti v njegovem času, ki je bila jedro razstave na Novomeški pomladi 1920 v Novem mestu, kakor tudi v spomin na njegovo preteklo 150-letnico rojstva in na bližajočo se 80-letnico smrti, ki bo leta 2023.

Avtoportret

JAKOPIČEV SLIKARSKI PAVILJON IN DRUŽINSKA ZAPUŠČINA

Že novembra leta 2009 je bila v Ljubljani odmevna razstava o Jakopičevih prizadevanjih za uresničitev izgradnje razstavišča na začetku parka Tivoli leta 1909 po načrtih Maksima Fabianija. Jakopičev paviljon, kjer so svoja dela razstavljali številni slovenski umetniki, je deloval vse do druge svetovne vojne. Objekt so leta 1961 podrli zaradi prestavitve železniške proge. V osrednjem delu razstave je bila predstavljena Jakopičeva družinska zapuščina, ki je bila leta 1986 razglašena za kulturni spomenik. Poleg številnih dokumentov in korespondence z mestnimi oblastmi so bili na razstavi razstavljeni slikarjevi dnevniški zapisi, ki so bili, kot je povedala skrbnica in avtorica razstave Dragica Trobec Zadnik, raztreseni po vsem slikarjevem ateljeju, po policah, žepih njegove halje … Ozračje Jakopičevega delovnega okolja je mojster nekje opisal takole: »Po kosilu grem običajno v delavnico. Tam je moje svetišče, skrivališče, moj magacin in moja ječa.«

Jakopičev paviljon v Tivoliju v Ljubljani


Zapuščina se je ohranila po zaslugi Jakopičevega zeta Jožeta Ilca, ki je dolga leta skrbel za slikarjevo stanovanje na Mirju. Po Ilčevi smrti leta 1980 je skrb prevzela njegova žena, Jakopičeva hči Mirjam, leta 2001 pa njuna hči Eva Ilc Fornezza. »Ded mi je dal trajno popotnico za življenje, ki jo lahko izrazim z besedami: lepota, dobrota, ljubezen. Lepoto izžarevajo njegove slike, dobrota mi ponazarja dedov način življenja, ljubezen pa je bila tista sila, ki je povezovala našo družino in vse okrog nas.«

ŽALOSTNA USODA JAKOPIČEVEGA PAVILJONA V LJUBLJANI

Slovenski impresionistični slikar Rihard Jakopič (1869–1943) se je zgodaj zavedel, koliko je za slikarstvo vreden stalen in neoviran stik z javnostjo, ki pa je brez lastnega razstavnega prostora nemogoč. Zato je načrtoval izgradnjo razstavišča, v katerem bi poleg razstav lahko imel še svojo delavnico in šolo. Začel se je dolgoleten boj z mestnimi oblastmi, ki se je končal leta 1909 z odprtjem prve umetniške razstave v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani.

Jakopičeva hčerka Eva Ilc
Maketa Jakopičevega paviljona

Pritlično paviljonsko stavbo s tremi večjimi razstavnimi prostori in z nekaj manjšimi za Jakopičevo zasebno slikarsko šolo je na mestnem travniku ob Lattermanovem drevoredu oblikoval arhitekt Maks Fabiani. Zaradi denarnih težav je Jakopič leta 1923, čeprav je bil sposoben galerist, paviljon prodal mestu Ljubljana, to pa ga je prepustilo Narodni galeriji. Med drugo svetovno vojno zaradi s strani OF ukazanega kulturnega molka razstav ni bilo, po njej pa je Jakopič to dejavnost nadaljeval. Leta 1954 so propadajoči paviljon obnovili in v njem postavili nekaj odmevnih razstav.

Arhitekt Maks Fabiani

Zaradi prestavitve železniške proge pa so leta 1962 Jakopičev paviljon, najstarejše ljubljansko umetniško razstavišče, podrli! Še danes je razširjeno prepričanje, da je bila to v veliki meri programska poteza tedanje komunistične oblasti, saj bi železnico lahko zgradili mimo paviljona. V dobrih petih desetletjih je bilo v njem več kot dvesto razstav, poleg slikarskih, kiparskih in grafičnih tudi fotografske, arhitekturne in druge. Porušitev Jakopičevega paviljona je bila ena največjih arhitekturnih izgub za mesto Ljubljana! Na prostoru, kjer je nekdaj stal paviljon, so leta 2007 postavili kip slikarja Riharda Jakopiča v naravni velikosti.

ZAKLJUČEK

Razstava v Ljubljani leta 2009, ki je bila zadnja predstavitev njegovih del in zapuščine, je poleg slikarskih in organizatorskih sposobnosti umetnika razkrivala tudi Jakopičevo čustveno plat. Zapisal je: »Iz svojega življenja naj vam kaj pripovedujem, da me spoznate? Med vami sem. Oglejte si me od vseh strani naokrog, na razpolago sem vsakemu. Oglejte si moje slike, ki so pravi odsev mene. Poglejte z lastnim očesom v mojo dušo. Iz mojih besed pa me bodete težko spoznali.«

Fotografije so s spleta

Vir: Družina

Zbral in pripravil: Franci Koncilija