Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Franci Koncilija

»NE POTREBUJEMO UPANJA, AMPAK DEJANJA!« …

Številni šolarji po Evropi, zadnje čase pa tudi po vsem ostalem svetu, se goreče zavzemajo za spremembe nacionalnih okoljskih zakonodaj, s posebnim poudarkom na podnebnih spremembah. Najprizadevnejša in najbolj prepoznavna je 16-letna Švedinja Greta Thunberg, ki je mobilizirala mlade domala že po vsem svetu. Njeno geslo je»Ne potrebujemo upanja, ampak dejanja!«

 Mediji poročajo, da je 15-letna Švedinja Greta Thunberg med mladimi uspešno spodbudila globalno gibanje za podnebno pravičnost. Nad podnebne spremembe ter pomanjkljivo zakonodajo so se spravili izvirno in na svoj način. Vsak petek protestirajo tako, da ne gredo v šolo, ampak z javnimi pozivi opozarjajo vse odgovorne politike na pereče klimatske razmere po vsem svetu. Ob neki priložnosti je Greta Thunberg izjavila:»Prepričana sem, da je že veliko ljudi spoznalo, kako absurdno je zatečeno stanje podnebnih sprememb, ki ogrožajo življenje ljudi. Smo v središču največje krize v zgodovini človeštva, hkrati pa nihče nič ne ukrepa!«V Nemčiji so šli dijaki še korak naprej. Od oblasti zahtevajo, da v šole uvedejo nove predmete o ekologiji in podnebju. Mlada Greta Thunberg je priljubljena že po vsem svetu. Lani je 2. decembra spregovorila celo na Konvenciji Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP24) v Katovicah, eni izmed najbolj onesnaženih poljskih in evropskih regij, kjer so se svetovni voditelji skušali dogovoriti o novih pravilih izvajanja podnebnega sporazuma. Pa to še ni vse, Thunbergova je bila januarja letos prisotna tudi na Svetovnem ekonomskem forumu v Davosu v Švici. Najpomembnejši globalni dogodek zborovanja šolarjev z vsega sveta, kjer se bodo zavzeli za dejanja na področju ekologije podnebja, pa pripravljajo v petek, 15. marca 2019.

    

(Vir: Večernji list, fotografije so s spleta)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

BOŽIDAR JAKAC, PODOBA IN MOČ KRAJINE

Jakčev dom, 8.2.–20.4.2019

Z razstavo Podoba in moč krajine obeležujemo 120. obletnico rojstva našega rojaka Božidarja Jakca, akademika, umetnika, ki je v dolenjski pokrajini in njenem glavnem mestu našel trajno spodbudo za svoje ustvarjanje ter ju slavil z mnogimi upodobitvami.

Domala celoten ustvarjalni opus svoje risarske in slikarske ustvarjalnosti, kar 828 del, je Božidar Jakac leta 1984 podaril Novemu mestu oziroma Novomeščanom in ga razstavil v trajen spomin, ki je dobil mesto v stalni zbirki Dolenjskega muzeja, v Jakčevem domu. Izbor darovanih Jakčevih del, ki se vsebinsko nanašajo na podobo krajine, je predstavljen na tokratni razstavi. Razstavljene so krajine, ki so nastale nazačetkih Jakčevega ustvarjanja, pod mentorstvom Riharda Jakopiča, sledijo v ekspresionističnem duhu ustvarjene krajine ter najštevilčnejše krajine, nastale v poznejših fazah, ko je bil njegov osebni likovni izraz zaznamovan z noto liričnega realizma.

Jakac je prepotoval mnogo držav in na teh popotovanjih neprestano risal, slikal, filmal in fotografiral. Tako se je v njegovi zapuščini nabrala množica upodobljenih krajin, ki bi jim lahko rekli kar portreti pokrajin, saj je v njih poleg vizualne podobe iskal in slikal duhovni portret krajine. Jakčeva iskrena in globoka navezanost na domačo pokrajino ter rojstni kraj se kaže v številnih motivih, zato posebno mesto na razstavi predstavlja ravno podoba Dolenjske. 

Pripravila: Jasna Kocuvan Štukelj, kustosinja umetnostna zgodovinarka

OPOMBA: Zaradi izrecne prepovedi dedičev, slik Božidarja Jakca  ni dovoljeno objavljati! Simbolno prilagamo fotografijo Novega mesta. Kdor more, naj razume! (Foto: F. K.)

Franci Koncilija

DEJAVNOSTI INŠTITUTA ZA SLOVENSKI JEZIK FRANA RAMOVŠA ZRC SAZU V LJUBLJANI V LETU 2018

POPULARNO BESEDOSLOVJE

Kot vsako leto so strokovnjaki na omenjenem inštitutu tudi lansko leto obravnavali in izbrali dve pomenljivi slovenski besedi. To sta bili besedici čebela in drečka. Čebela je bila slovenska beseda leta 2018, beseda drečka pa je bila, prav tako lani, najbolj izvirna nova slovenska beseda. Tako so odločili glasovalci v spletni anketi ZRC SAZU (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti), pa tudi na družabnih omrežjih Facebook in Twitter.

 

ČEBELA

Pri izboru je sodelovalo več kot 2000 glasovalcev in prav je, da je beseda čebela prejela največ glasov. Iz terminologije je namreč razvidno, da se ljudje zavedajo pomena čebel, saj brez njih ne bi bilo življenja, leta 2017 pa je mednarodna skupnost na pobudo Slovenije določila svetovni dan čebel.Poleg besede čebela so bile kot finalistke predlagane še naslednje: mikroplastika, skodelica kave, sovraštvo in druge.

 

DREČKA

Glede besede drečka pa so se na Inštitutu Frana Ramovša odločili za izbor najizvirnejše nove besede, kar drečka gotovo je. Mnogi niso razumeli njenega pravega pomena, ljubitelji domačih živali, še posebej psov, pa niso bili v zadregi. Drečka je plastična vrečka, s katero morajo lastniki psov v skladu z zakonom na javnih površinah pobirati pasje iztrebke. Komisija je bila navdušena tudi nad izrazom (po)franati, kar pomeni iskati na slovarskem portalu Fran.

 

(Fotografije so s spleta)

Vir : Delo, Večer, Svet 24)

Zbral in pripravil : Franci Koncilija

V STOPIČAH RASTOČA KNJIGA ŽIVI

V četrtek, 7. februarja 2019, je bila v Stopičah pozno popoldne nepopisna gneča. Ljudje so hiteli v šolo, kjer so na večer pred slovenskim kulturnim praznikom pripravili druženje dedkov, babic in mladih vseh starosti. V veliki dvorani se je zbralo nekaj sto ljudi, ki so napeto pričakovali začetek kulturnega dogodka. Na srečanje so bili povabljeni tudi trije člani Kulturnega društva Severina Šalija: dr. Janez Gabrijelčič, ustanovitelj Rastoče knjige, projekta mednarodnih razsežnosti, dr. Miha Japelj, ki vodi Odbor za promocijo kulturne dediščine Novo mesto, in Franci Koncilija, prvi župan MO Novo mesto in namestnik predsednika Kulturnega društva Severina Šalija. Med udeleženci je bil tudi domačin mag. Franci Bačar, geodet, član KDSŠ in  občinskega sveta MO NM ter direktor Geodetske uprave Novo mesto.

Uvodoma je vse prisotne pozdravila prizadevna, uspešna in priljubljena ravnateljica mag. Mateja Andrejčič, ki je poudarila pomen medgeneracijskega druženja, še posebej v okviru slovenskega kulturnega praznika. Naslednji govornik je bil dr. Janez Gabrijelčič, ki je poudaril mednarodno razsežnost projekta Rastoča knjiga. Projekt  že dve leti živi in se uspešno razvija tudi v Stopičah. Govornik dr. Miha Japelj, ki izvira iz učiteljske družine, je svoje misli posvetil mladim, ki bi morali biti veselje celotne Slovenije in upanje slovenskega naroda. Nazadnje je spregovoril še Franci Koncilija, ki je predstavil knjigo v širšem pomenu besede. Spodbujal je šolarje k branju knjig in negovanju slovenskega jezika, mlade pa opozoril na nevarnosti in pasti pametnega telefona. Na vprašanje, kaj imajo raje, mobitel ali knjigo, so vsi soglasno zavpili: »Knjigo!« Ta spontani odziv mladih šolarjev so udeleženci v dvorani nagradili z bučnim ploskanjem.

Po uvodnih govorih so nastopili učenci Osnovne šole Stopiče z najrazličnejšimi in zanimivimi skeči, pel je otroški pevski zbor, nadarjeni glasbeniki pa so zaigrali več lepih pesmi. Na koncu je zapel še mešani pevski zbor DU Stopiče Podgorje, ravnateljica pa je številnim nadarjenim osnovnošolcem podelila nagrade in priznanja.

(Foto: Franci Koncilija in s spleta)

 Pripravil: Franci Koncilija

PESEM ZA VALENTINOVO

Praznik ljubezni

 

 Danes praznujejo srca

z uglašenimi strunami,

danes v nedrjih

pojejo angeli sreče,

danes je tisti dan,

ko poeti snujejo verze

v razkošju ljubezni.

 

Naj trenutki dehtijo

v tolmunih spomina,

naj duše zaigrajo

v pravljicah jutra,

naj sreča objema,

zaljubljence ziba

v vrtincih vsakdana.

Lojze Podobnik

KVARTET QUATUOR VOCUM SE JE PRVIČ PREDSTAVIL NOVOMEŠKI JAVNOSTI

V soboto, 2. februarja 2019,je v frančiškanski cerkvi sv. Lenarta nastopil pevski kvartet Quatuorvocum (Štirje glasovi). Pevci so se novomeški javnosti s celovečernim koncertom predstavili prvič in zapeli štirinajst skladb različnih glasbenih obdobij in žanrov. V prvem delu koncerta so izvedlirenesančne madrigale in motet Jakoba Petelina Gallusa (1550–1591) ter Ave Mario Jacquesa Arcadelta (1507–1586). V nadaljevanju so zapeli dve skladbi znamenitegabaročnega skladatelja in organista Johanna Sebastiana Bacha (1685–1750), prirejeni za zbor, ter tri črnske duhovne skladbe. Koncert so zaključili z džezovskima baladama My One and Only Love in When I Fall in Love. Slednjo so posvetili priznani zborovodkinji Alenki Podpečan, ki med drugim zelo uspešno vodi tudi novomeški Mešani pevski zbor Pomlad.

Kvartet, ki ga sestavljajo Erna Povh (sopran), Tadeja Dović (alt),Tomaž Koncilija (tenor) in Marijan Dović (bas), je navdušil obiskovalce koncerta, ki so si z glasnim aplavzom izborili še dodatek –ljudsko belokranjsko pesem Tri tičice.

Sledile so iskrene čestitke, pogovori o umetniških vtisih večera in dolgo prijateljsko druženje vseh, ki jih povezuje ljubezen do glasbe in petja.

(Foto: Marko Klinc)

Pripravil: Franci Koncilija

ČASTITLJIV 155-LETNI JUBILEJ DELOVANJA SLOVENSKE MATICE

Slovenska matica (SM), naša najstarejša posvetna kulturna in znanstvena ustanova, je 4. februarja 2019 slovesno proslavila 155 let (1864–2019) svojega obstoja in delovanja. V tem obdobju je pomembno pripomogla k ustanovitvi Univerze v Ljubljani ter Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Nastala je na pobudo slovenskih rodoljubov, da je v časih tuje vladavine skrbela za ohranjanje in širjenje našega jezika, kulture in znanosti.

Tako s svojimi vrhunskimi strokovnimi in znanstvenimi knjigami že več kot stoletje in pol predstavlja najnovejša domača odkritja, analize in spoznanja ter v slovenske domove prinaša ljubezen do knjige in domačega jezika, zavest o potrebi po zaščiti naše kulturne in naravne dediščine ter osvajanju in pridobivanju novih znanj. Častni pokrovitelj jubilejnega dogodka je bil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

UVOD

Slovenska matica je v svojem koledarju za navadno leto 1865 zapisala:Matica mlada, naj Bog te živi. Preskrbno bogato do konca nam dni. Podpora ti bodi: ognjena mladost, podpora ti bodi:premodra krepost; in »mati« nam draga, in svitlo »ognjišče«, in »mačica« marna, in zlato »svetišče«…Cvetite ko roža, cvetite ko hrast – premilo, orjaško – in domu na čast! 

DAN ODPRTIH VRAT

V dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu se je že ob 9. uri zjutraj zbralo okoli sto članov in njenih simpatizerjev, med njimi tudi razred slovenskih dijakov iz Trsta. Uvodoma je predsednik Slovenske matice izr. prof. dr. Aleš Gabrič pozdravil prisotnega predsednika Slovenije Boruta Pahorja in vse ostale udeležence. Poudaril je pomembnost vloge Slovenske matice pri prepoznavanju Slovenije in slovenskega naroda, ki ga je vedno povezovala klena slovenska beseda in knjiga. Predsednik Pahor pa je v nadaljevanju izrazil zadovoljstvo, da so odnosi med državo in Slovensko matico zgledni, ter opozoril na pomen permanentne izgradnje državljanstva in slovenske suverenosti in vse prisotne povabil k negovanju samozavesti in utrjevanju samopodobe Slovencev. Država Slovenija je naš temelj, tako kot je bila to Slovenska matica od začetka do danes.

PESTER IN ZANIMIV PROGRAM

V nadaljevanju je mag. Daniela Juričič Čargo predstavila problematiko zapuščine Slovenske matice v arhivih in knjižnicah, s posebnim poudarkom na gradivu v Arhivu Republike Slovenije, kjer je več deset tisoč enot enkratnega in neprecenljivega arhivskega gradiva. Mag. Marijan Rupert iz NUK-a pa je za uvod povedal, da je sleherni muzej varen prostor za nevarne ideje… Na zanimiv način je predstavil problematiko arhiva založbe Slovenska matica v Narodni in univerzitetni knjižnici v obdobju 1945–2011. Povojni revolucionarni slovenski vladi se je zdela Slovenska matica zaostala in meščanska ustanova, zato je njeno premoženje nacionalizirala in uvedla strog ideološki nadzor, ki ga je »kot stric v ozadju« usmerjal Josip Vidmar.V naslednjih urah je mag. Damjana Zelnik predstavila ustanovnega predsednika Slovenske matice barona Antona Zoisa, dr. Željko Oset je govoril o odnosih med Janezom Bleiweisom in Slovensko matico, dr. Ignacija Fridl Jarc pa je predstavila vlogo pisatelja Frana Levstika kot tajnika Slovenske matice.

Med enajsto in dvanajsto uro je nekdanji dvakratni predsednik Slovenske matice akad. prof. dr. Milček Komelj na poduhovljen, na trenutke eruditski in duhovit način predstavil avtorje in umetniške slike predsednikov Slovenske matice, ki so razstavljene v prostorih matice, ter prisotne popeljal na ogled po razstavi, kjer je poglede še posebej privlačila slika nekdanjega predsednika SM pesnika Otona Župančiča .

V popoldanskem delu dneva odprtih vrat pa se je zvrstilo še veliko zanimivih predavanj in pogovorov z najrazličnejših področij delovanja Slovenske matice. To so bili naslednji pogovori: filozofi Tine Hribar, Marko Uršič in Gorazd Kocjančič so se pogovarjali O nesmrtnosti in neumrljivosti, astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter je predstavil Mnogodimenzionalno vesolje, ddr. Marija Stanonik je predstavila svojo najnovejšo knjigo Slovenska kultura v znamenju čebele itd. Sledili so predavanja in pogovori o problemih slovenske zakonodaje, o kulturi in raziskovalnih dejavnostih porabskih in koroških Slovencev ter Slovencev v Italiji, o pridihu renesanse v literaturi in glasbi, pozno ponoči pa je predsednik Slovenske matice izr. prof. dr. Aleš Gabrič podal zaključno besedo in tako zaključil pester in duhovno zelo bogat dan odprtih vrat Slovenske matice ob njenem 155. jubileju.

(Fotografije: Franci Koncilija in s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

DVE PESMI SMILJANA TROBIŠA

MIR V NEMIRU

Nasmehneš se samemu sebi, ki bi rad vedno bil zbran,
kot so redovniki, ki jim je to dano v njihovo srečo.
Puščaš misli, da prihajajo in odhajajo,
prepustiš srcu, da potuje med tebi ljubimi,
in svojemu duhu, da zdravi.
In nemir ne boli več.
Navadiš se ga in sprejmeš svojo raztresenost.
Ne boš se več spraševal, kaj ni prav.
Le priznal si, da ne moreš skozi življenje po svoji volji. 
Priznal si Stvarnika nad seboj. Poslal ti je trpljenje,
da bi te rodil v večjega človeka, osvobojenega lastnih meril.
Naliva ti bogastev, ki so od vedno, le da jih nisi opazil.
V ogledalu zagledaš svoje nagubano čelo in se nasmehneš.
Vdano se zapelješ po toboganu,
kot otrok si, ki se igra v peskovniku.

 

SESTRI TINCI

Kdo bi mogel zajeti v pesem vse, kar si?
Ošinem te z očesom, vidim in čutim tvoje veselje in moč.
Veliko težkega si morala premagati, da si postala, kar si.
Toplina žari iz tebe, odločnost in modrost, kakor da zunanjosti ni.
In res je ni, ker je preizkušena duša večja od telesa
in njegovih pomanjkljivosti.
Hoditi ne moreš, pa si si z modrostjo izborila roke in noge drugih.
Težko izgovarjaš besede, pa si se naučila
tisoč misli strniti v eno samo, polno tvojega notranjega življenja.
Vedno dobimo od tebe več, kot ti dajemo.
Sam sem se učil živeti iz knjig, ti pa iz življenja samega.
Priznam ti, dosegla si večjo modrost kot jaz.
Svetuješ mi, kadar sem v dvomih, včasih z eno samo besedo,
pa se v meni poležejo jeza, strah ali nemir.
In vedno mi rečeš: Kar pokliči me še!

ČLOVEŠTVO BO ŽIVELO TOLIKO ČASA, DOKLER BO ŽIVELA ČEBELA!

V sredo 30. januarja 2019 ob 11.00 uri dopoldne je bila v dvorani Slovenske matice v Ljubljani predstavitev monografije Čebela na cvetu in v svetu, ki jo je napisala akademikinja ddr. Marija Stanonik, izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Knjiga je rezultat avtoričinega desetletnega raziskovanja čebel in čebelarjenja v slovenski kulturni zgodovini, slovenskem slovstvu,etnologiji, znanosti in umetnosti ter na področju gospodarstva in politike. Poleg avtorice akad. ddr. Marije Stanonik so knjigo predstavili še prof. dr. Marko Snoj in specialistka leksikologinja Ljudmila Bokal. Dogajanje je vodila in povezovala tajnica urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc. Predstavitve knjige se je udeležilo okoli 50 obiskovalcev, med njimi tudi predsednik Slovenske matice, Novomeščan prof. dr. Aleš Gabrič. 

TAJNICA UREDNICA DR. IGNACIJA FRIDL JARC

Tajnica urednica SM – dr. Ignacija Fridl Jarc

Uvodoma je spregovorila tajnica urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc, ki je poudarila, da je»knjiga prežeta s pomenom in simboliko čebele v celotnem človeškem okolju, od antike do današnjega dne. Še posebej pa je pomembno, da je čebela izredno zaznamovala slovenskega človeka, njegovo delo in kulturo. Poleg tega je avtorica Stanonikova v knjigi opisala središčno vlogo čebele v slovenski literaturi in kulturi, zgodovini, gospodarstvu in nazadnje tudi v politiki,« je še dodala dr. Ignacija Fridl Jarc.

PROF. DR. MARKO SNOJ

V okviru predstavitve knjige je nadaljeval prof. dr. Marko Snoj iz SAZU, ki je predstavil »etimološko seciranje« slovenske besede čebela. Poudaril je, da se je v zgodovinskem razvoju slovenskega jezika besedica čebela imenovala precej različno: žbela, pčela, bučela, čela, v staroslovanščini pa so čebeli rekli bčela. Vsa ta imena za čebelo so slovanskega izvora, v drugih tujih jezikih pa čebelo imenujejo precej drugače.

LEKSIKOLOGINJA LJUDMILA BOKAL

Bokalova pa je spregovorila še o drugih zanimivostih. Dejala je, da je slovenski človek zelo povezan s čebelami, zato imamo veliko besed, s katerimi enačimo človeške značilnosti s čebelami. Zato ni čudno, da nekateri čebelarstvo dojemajo kot poezijo kmečkega dela, pri poeziji pa gre za pristen odnos, za neke vrste prijateljstvo. Človek je od nekdaj zelo navezan na čebelo in čebela je bila vedno človekova prijateljica, kar navsezadnje potrjujejo tudi pokojni priljubljeni ljudski godec Lojze Slak in njegov kvartet Fantje s Praprotna, ki so že pred desetletjem spesnili in uglasbili večno zimzeleno pesem Mladi čebelar.

AKADEMIKINJA DDR. MARIJA STANONIK

Akad. ddr. Marija Stanonik

»Marija Stanonik je slovenska literarna zgodovinarka, etnologinja in redna profesorica za slovensko književnost z dvema doktoratoma. Je dolgoletna sodelavka Inštituta za slovensko narodopisje SAZU v Ljubljani, ki je utemeljila slovstveno folkloristiko kot samostojno disciplino. Njena bibliografija obsega več kot tisoč enot.«

Potem je spregovorila avtorica knjige Marija Stanonik, ki se je najprej številnim sodelavcem zahvalila za trud pri zbiranju obširnega pisnega in fotografskega gradiva. Povedala je, da je čebela žlahtna spremljevalka slovenske kulture, saj je vedno navdihovala kulturnike in umetnike. Navedla je obširno biblioteko vseh avtorjev, ki so pisali o čebelah, opozorila pa je še na urbano čebelarstvo, ki je nova oblika čebelarjenja tudi v Sloveniji. Takšno urbano čebeljo družino imajo tudi na strehi Cankarjevega doma v Ljubljani.

Stanonikova je opozorila še na politični vidik in pomen čebele, ki je zelo pomemben ne samo za Slovence in Slovenijo, ampak še posebej tudi za Slovence po svetu.

»Organizacija združenih narodov (OZN) je namreč na pobudo slovenskih čebelarjev in države Slovenije 20. decembra 2017 soglasno sprejela resolucijo, s katero je 20. maj razglasila za svetovni dan čebel,Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU pa je lani čebelo razglasil za slovensko besedo leta 2018.«

ZAKLJUČEK

Knjiga Čebela na cvetu in v svetu je posvečena 80-letnici ustanovitve Slovenske akademije znanosti in umetnosti – SAZU (1938–2018) in svetovnemu dnevu čebel. Izšla je leta 2018, založila pa jo je Slovenska matica. Knjiga je trdo vezana z ovitkom in ima okoli 300 strani ter v maloprodaji stane 34 €.

Knjiga akad. ddr. Marije Stanonik Čebela na cvetu in v svetu je za slovenski narod zelo dragocena, ker nosi v sebi izjemno sporočilo za človeštvo, ki bo živelo toliko časa, dokler bo živela čebela!

(Fotografija: Franci Koncilija)

Pripravil: Franci Koncilija

USTVARJALNI ČLANI KDSŠ

Lojze Podobnik, je pesnik in član Kulturnega društva Severina Šalija. Do sedaj je izdal pet samostojnih pesniških zbirk: Romov krik (2007), Iskanja (2009), Rajkove pesmi (2010), Izgubljene sanje (2014) in Kaos (2017).

Politik

Stojiš pred nami, v obraz nam lažeš,
napihuješ se,  kot žaba v solati –
tako opisal bi te  ata  naš,
sovražnik vsakega političnega svata.

Poln si besedja, lažnih stavkov,
žuganja, groženj in podlih naukov.
Tvoj govor je za narod etična sramota,
zavajajoča podla besedna gmota.

Kriliš s krvavimi rokami, s prsti žugaš,
vse počneš, da bi nas prepričal,
politikant, podli svat, le kako si upaš

Ne razdvajaj že razdvojeno ljudstvo,
ne spreminjaj naše zgodovine,
umakni se in pozabi na to državo.

 

Katedrala svobode

Stare marionete sestale so se v Ljubljani.
Ti dohtarji, vsi učenjaki, že pozabljeni,
radi bi zgradili državo novo,
zato pametujejo in se sila napihujejo.

Vsevprek, kar je bilo ustvarjenega,
vse v nič dajejo, hudo kritizirajo …
Očitno so pozabile eminence na resnico,
da so sami krivi za obstoječa stanja.

Zdaj bi radi ljudstvu in državi pomagali,
ti možganski trusti bi le svetovali,
z besedo in mislijo bi nas reševali.

Gobezdačev imam že poln koš –
katedrala naj ostane Plečnikov ponos,
in ne invalidna desna nastopaška stranka.

 

Kobalov greh

Med vagabundsko srenjo smo dobili
kompanjona, primorskega patrona,
igralca, vsestranskega glumača,
ki slovel je med domačimi estradniki.

Ta mož s pokončno držo je postal tatič,
zavestno si je prisvojil lastnino tujo,
se pod njo s ponosom je podpisal ta fičfirič
in ne da  pomislil bi na kakšno škodo.

Njegova stanovska srenja pa molči  –
celo med njimi najdejo se zagovorniki,
ki modrujejo, da to v kulturi rado se zgodi.

Glumač in vsi ostali, kje sta morala in zavest?
Žalostno je, da ne vidite pri plagiatu kraje,
in da s tem dejanjem bil onesnažen je kulturni svet. 

 

Skrite sence iz temnega ozadja

Brskam po izgubljenih nočnih morah,
po spominih nekih davnih dni
in hočem si izbrisati nepozaben strah –
zgodbe, ki ne more jih prekriti prah.

In kaj se mi skoraj vsako noč dogaja,
kaj vse mi po sivi glavi blodi …
To so tiste blodnje, ko duša mi kriči,
in se mi mrzel pot po telesu zliva.

Vidim skrite sence v rdečem fraku,
ki lezejo iz temnega ozadja –
rinejo v ospredje, kot neizpeta mora,

iz prejšnjega z nasiljem povezanega stanja:
S tistega obdobja se rišejo mi zgodbe,
ki hočejo na plano – kot pisana beseda.

 

Hinavski svat Junker

 Ta gospod Veliki, naš hinavski brat,
kakor majavi klovn se obnaša.
Z rokami maha, politike po riti šlata,
norčije zganja ta »veliki« evropski svat.

Iz resnega dogodka skeče zganja –
oni vsi pa se mu iz vljudnosti smejijo,
ga objemajo in se na suho mu režijo,
kot božjemu gospodu se mu klanjajo.

Narod gleda vse te norčije po ekranu,
se zgraža njegovemu bontonu,
ki izraža podlo igro v lažnivem tonu.

Ej, Evropa naša, kaj dogaja se pri tebi?
Kaj si slepa, naša ljuba draga mati?
Evropa, kaj dogaja se za tvojimi vrati?

 

Rešimo domovino

Biti vedno strpen ni vrlina,
to je palica, ki nas batina –
opozarja, da nas je strah,
ker nas bodo poteptali v prah.

Ne  bojmo se resničnih misli,
one dajejo nam moč poguma,
zahtevajo dogodke spremeniti,
rešujejo življenjsko zapletene niti.

»Dvignimo se vsi,« puntarji kričijo.
Večina pa molči in si oči pokriva,
ker iz ležernosti ne vidijo izziva.

Le kdo bo rešil sprto ljudstvo,
kdo vrnil nam bo demokracijo,
odvzel politikom našo domovino?

 

Človek, bi rad postal robot?

Postal je Človek hlapec izgubljene duše,
nekakšno bitje brez svetle karme,
ki brezciljno plove v temačnem polju
in se išče v neskončnemu vesolju.

V tisočletjih bivanja v materialnem svetu
je skoraj že izgubil bitko z lastno dušo,
kot brodolomec v temačnem morju
išče Človek med izgubljenci lastno avro.

Početja so mu iz dneva v dan bolj bolna,
rojevajo se strahovi, ki nehote zavirajo
realnost njegovega življenjskega nazora.

Le kaj bo s tabo, bi rad postal robot,
mehanski stroj, ki vodi ga pogoltni kapital –
neusmiljeni bogatin, poln izprijenih pohot. 

 

Pozabil si na lastni rod

Si rabelj – projektant prihodnega obdobja
uničuješ rod zaradi lastnega udobja: 
umetne delavce in delavke sestavljaš,
da bogatemu pogoltnežu dobičke ustvarjaš.

Dragi Človek izgubljaš zadnjo bitko,
tvoji izumi te bodo zamenjali, izigrali …
Odhajaš jutri, že tudi danes, z ihto,
ker nisi več sposoben rešiti to nevihto.

Pozabil si na lastni rod in vse zanamce,
zapuščaš jim onesnaženi planet –
bolno Zemljo in nekakšen virtualni svet.

Le kdo ti dal je to pokvarjeno pravico,
da z njo zastrupljaš vse naokrog
in brezčutno uničuješ sebe in svoj rod.

 

Verjame le v govorico kapitala

 Vsak mladič rad bi bil bogat gospod,
imel bi dober avto in sanjsko službo,
ne bi brigal se za revno družbo,
sebe vidi v tujini, drugje in vse povsod.

Ni mu mar in ni vezan na domačo grudo,
ne briga ga, kaj dogaja se z očetnjavo.
Njegovi cilji so deleč stran od domovine,
svoje blagostanje vidi le v pravljicah tujine.

Življenjski cilji so mu le bogastvo,
velik kup denarja in prestižna domačija –
to naj bi bilo njegovo sanjsko carstvo.

V njegovi zgodbi ni malega človeka,
ni mu mar za vojne, lačna ljudstva …
On verjame le v šelest denarja

Lojze Podobnik