Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Franci Koncilija

SLIKARKA NEVENA ALEKSOVSKI RAZSTAVLJA V LJUBLJANI

Galerija Ravnikar je sredi maja 2020 odprla razstavo umetnice, likovne pedagoginje, kulturologinje, akademske slikarke in ilustratorke Nevene Aleksovski (1984).Tako ustanoviteljica in kustosinja galerije Piera Ravnikar nadaljuje začrtano poslanstvo zastopanja in predstavljanja mladih, neuveljavljenih avtorjev na vseh področjih sodobne kulture in umetnosti. Po njenem prepričanju galerija tako ustvarja vez med aktualno likovno produkcijo in širšo skupnostjo. Razstava je bila na ogled od 12. maja do 1. junija letos.

Razstava je sestavljena iz risb in slik, ki so večinoma nastajale med štirimi zidovi v obdobju karantene. Neveno Aleksovski, ki je dejavna predvsem na področjih ilustracije, risbe in slikarstva, so med samoizolacijo vznemirjala predvsem vprašanja, kako dodatno odtujiti že tako odtujenega človeka. Razmišljala je, kako pomemben je dotik in kaj početi brez njega ter kako se kljub razdalji nekoga dotakniti … Pri ustvarjanju slik Neveno Aleksovsko bolj poganja intuicija kot vnaprej zadane ideje in koncepti. Njena dela, ki jih obenem polnijo in praznijo na videz precej banalni objekti, nastajajo spontano, deloma kot posledica impulzov iz narave, deloma kot reakcija na aktualna družbena vprašanja.

KDO JE SLIKARKA NEVENA ALEKSOVSKI?

Nevena Aleksovski, rojena leta 1984 v Srbiji, je leta 2008 diplomirala na oddelku za slikarstvo na Akademiji umetnosti v Novem Sadu, leta 2014 pa je magistrirala iz kulturologije na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Veliko razstavlja v Sloveniji in v tujini. Kot pedagoginja deluje v galerijah Škuc in Alkatraz, na delavnicah za otroke in odrasle. V okviru evropske prestolnice kulture Reka 2020 bo 15. Junija gostja umetniške rezidence Skalinada v Omišlju.

Resnobnost umetnica uravnoteži z razmišljanjem o vsakdanjih paradoksnih absurdih in relacijah, ki se ob tem vzpostavljajo, kot so občudovanje pomladnega prebujanja narave, uživanje ob cigareti, občutek svobode ob samoti in tesnoba ob lastni osamljenosti … Tako je bila zanjo karantena tudi čas razjasnitve, ko je stvari nenadoma uzrla povsem jasno.

»Vzdušje razstavljenih del narekuje svojevrstno distanco, zato so njene slike tako izčiščene, zato je med majhnim številom oddaljenih elementov, ki med sabo vendarle komunicirajo, toliko praznine,« pojasnjuje avtorica. »Sicer pa moja risba omogoča direktno izražanje brez pretiranega nadzora in preračunljivosti. Pomemben mi je čim bolj neposreden stik roke z materiali. Sicer pa je ena naših največjih težav neprestan pritisk, da moramo biti hiperproduktivni, vse mora biti narejeno hitro in popolno. Mislim, da je ena najbolj subverzivnih metod za boj proti temu, da se ustaviš in si vzameš čas zase.«

Viri: Delo in Dnevnik, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ALI BO NAŠ KNJIŽNI JEZIK IZUMRL?

UVOD

Znano je, da je vsak jezik vreden občudovanja kot samostojen organizem, ki se je sposoben ne samo spreminjati in dopolnjevati, temveč celo obnavljati, ko mu odmira kak pomemben del. Katerikoli jezik že: slovenščina, globalizirana angleščina ali pa do potankosti izpolnjeni latinščina in grščina, obe mrtvi že več kot tisoč let.

BREZ JEZIKA NI NARODA!

Kultura, knjiga in njen knjižni jezik so vrednote slehernega naroda, ki se jim ni moč odreči ali jih celo zavreči in zanemariti. Zato si jezik zasluži vse občudovanje in globoko spoštovanje, ker ostaja zvest sam sebi vse od svojega nastanka davne dni do lastnega zamrtja v nedoločeni prihodnosti. Jezik je namreč »živo bitje«, ki nikdar ne umre, saj s sposobnostjo prenosa svoje znanosti in kulture na mlajša ljudstva v njih ostaja živ. Tako z nami živita latinščina in grščina, ker sta obe Evropi podarili kulturo, znanost in filozofijo. Zaradi teh in drugih odlik je sleherni jezik uvrščen med najdragocenejše zaklade slehernega naroda, večina majhnih narodov, kot je slovenski, pa vidi v njem svoje najpomembnejše bogastvo in dokaz za svoj obstoj.

SLOVNIČNA PRAVILA ALI ŽIVI GOVOR?

Nekateri slavistični krogi v Ljubljani se v zadnjem času zavzemajo za uporabo slovenščine, osvobojene okostenelih slovničnih pravil iz preteklosti, in za približevanje živim govorom med slovenskimi intelektualci in tudi med navadnimi ljudmi. Trdijo, da bi morala biti slovnica knjižnega jezika bolj pripravljena popuščati in podpreti možnost za večje uveljavljanje pogovornega jezika. Tako v pravorečju kot tudi v pravopisu. Skratka, slovenski knjižni jezik bi moral biti tak, da bi ga brez težav in strahu pred napakami z lahkoto obvladal vsak, kdor govori in piše po slovensko!

ZAKLJUČEK

Naš slovenski jezik se deli na več plasti. Slovenščino torej sestavlja dejansko več jezikov: knjižni, zborni, pogovorni, narečni, rovtarski, pokrajinski, mestni, žargonski, slengovski, obšankovski in še in še. Mednje bi lahko uvrstili tudi »sproščeno slovenščino«. Najbolj spoštovan, izbran in negovan za ves narod pa je knjižni jezik. Knjižni jezik je »star gospod«, ki ne ljubi sprememb. Ne glede na vse povedano ni vsaka plast slovenščine že knjižni jezik, brez upoštevanja slovničnih pravil in reda pa knjižni jezik hitro umre!

prof. Jože Hočevar

Viri: Prof. Jože Hočevar, Primorske novice, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SEDEMNAJSTI FESTIVAL PRANGER V ROGAŠKI SLATINI IN V LJUBLJANI

Pranger, pesniško-prevajalsko-kritiški festival, bo od 7. do 11. julija 2020 na Sladki Gori pri Rogaški Slatini, spremljevalni dogodki pa bodo tudi v Ljubljani. To je festival s posebnim in dinamičnim programom, v središču katerega sta poezija in to, kako jo razumemo – s srcem ali razumom? Na srečanju bodo predstavili devet pesniških zbirk, potekali bosta prevodna razprava ter razprava Poezija in množice, predstavljen pa bo tudi prejemnik Stritarjeve nagrade za mlade literarne kritike.

PREDSTAVITEV FESTIVALA

Pred nami je tako eden najbolj izvirnih festivalov pri nas – Festival Pranger – srečevališče pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije, ki prvobitno goji sposobnost povedati mnenje dobronamerno v obraz ter po drugi strani neustrašno premisliti o slišani in predvsem dobro utemeljeni in vljudni kritiki. Prevajalci pa na okrogli mizi premišljujejo o prevajanju poezije po manj uhojenih poteh, tokrat je v fokusu nemščina. Kritiške razprave se odvijajo v Rogaški Slatini oziroma na bližnji Sladki Gori in prinašajo plodne refleksije ter premislek tako kritikom kot pesnikom za nadaljnja umetniška in kritiška raziskovanja in ustvarjanja. Vse kritiške razprave spretno vodi novinarka in Stritarjeva nagrajenka 2017 Maja Šučur. Del Prangerja zavzema tudi prevod nekaterih pesmi v nemščino, kar bo festival povezalo s Frankfurtskim knjižnim sejmom v letu, ko naj bi bila Slovenija tam častna gostja. Za ta del festivala bo skrbela dr. Nada Grošelj. Zaključek festivala že vse od leta 2013 pripade slavnostni podelitvi Stritarjeve nagrade Društva slovenskih pisateljev.

FESTIVAL JE DRŽAVNEGA IN EVROPSKEGA POMENA

Soustanoviteljica in vodja Festivala Pranger Urška P. Černe je pred 17. festivalom povedala, da je Festival po duhu in čudi prireditev državnega in evropskega pomena. Na festivalu gre za to, da gojimo kritiko poezije in prevodno analizo poezije. Naše navodilo kritikom, ki izbirajo svoje tri knjige, je samo to, naj se odločijo za zbirke, o katerih bi se bilo treba pogovoriti. Na 17. Prangerju bo potekala tudi konceptualna razprava Poezija in množice, na kateri bodo sodelovali Sergej Harlamov, Saša Pavček in Nataša Velikonja. Snovalec in moderator debate Jernej Kaluža meni, da je koncept množic aktualen še danes, še posebej v navezavi na poezijo, ki je pomembna za animacijo in vodenje množic, za vzpostavljanje narodov. Na žalost pa je danes poezija takšna, da težko postane množično prepoznavna, razen v izjemnih primerih. To odpre veliko vprašanj, ki jih bodo zastavljali na okrogli mizi.

POEZIJA IN MNOŽICE

Poezija se je v svoji zgodovini uveljavila kot umetniška zvrst, ki je posebej intimno zvezana z dušami množic: zmožna naj bi bila, vsaj sledeč zgodovinsko najpogosteje vzpostavljenim stereotipom, povezovati in vzpostavljati narode, iz roda v rod prenašati arhetipske zgodbe in družbene strukture, bodriti vojake, navdihovati zaljubljence … Zaradi vsega tega se zdi še posebej paradoksno, da je, po drugi strani, poezija dandanes pogosto dojeta kot najbolj hermetična in včasih celo elitistična umetniška zvrst, ki ostaja, vsaj kolikor k njej ne prištevamo besedil popularne glasbe, bolj ali manj omejena na ozko publiko literarnega polja.

V kontekstu kulturno-političnega dogajanja v zadnjih mesecih dobiva vprašanje odnosa med umetnostjo in množicami tudi pomembno politično perspektivo. Jasno je, da ne moremo sprejeti poenostavljenega modrovanja, da je mogoče meriti umetnost glede na njeno privlačnost za ljudske množice. Toda po drugi strani je treba priznati, da je marginalizacija kvalitetne umetnosti problem, ki ga je treba naslavljati. Vprašanje je, nadalje, ali bi se morale poezija in ostale umetniške zvrsti danes nekako prilagoditi principom popkulture kot kulture množic, ali pa je ta ista kultura, kot je trdil Adorno, izraz prepletenosti barbarstva in napredka, ki kliče k tvorjenju alternativnih prostorov, neprepustnih za njene omejevalne principe? So problem množice same s svojo inherentno neumnostjo? Ali velja nasprotno in je problem v specifičnih, poneumljajočih principih množične kulture? Je treba bežati pred okusom množic ali je vredno poskusiti od znotraj prevrednotiti obstoječe vrednote? Navsezadnje: kaj, če sploh kaj, lahko v tem kontekstu stori poezija?

ZAKLJUČEK

Že od leta 2013 je vsakokratni slavnostni zaključek Festivala Pranger v znamenju podelitve Stritarjeve nagrade, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, ki ga trenutno vodi Dušan Merc.Nagrada je namenjena mladim literarnim kritikom, lani pa jo je prejela Martina Potisk.Letošnja novost je, da bo nagrajenka ali nagrajenec znan šele na svečani podelitve nagrade.

Fotografije so s spleta

Viri: Delo, Večer, splet

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

AVSTRIJSKI ČASTNI KRIŽ JE PREJEL KULTURNIK Mag. FRANCI PIVEC

Vsestranski kulturnik, filozof, sociolog in politik Franci Pivec (1943) je prejel visoko avstrijsko odlikovanje – častni križ za znanost in umetnost I. reda Republike Avstrije. Visoko odlikovanje so Pivcu izročili v petek, 3. julija 2020, v prostorih avstrijske rezidence v Ljubljani, in sicer za njegova izjemna prizadevanja in zasluge za poglobitev dobrih odnosov med Slovenijo in Avstrijo na številnih kulturnih področjih.

Avstrijska veleposlanica Sigrid Berka je v nagovoru ob izročitvi priznanja poudarila, da je Avstrija Pivcu izkazala priznanje za dosedanje dosežke na področju čezmejnega sodelovanja, in se mu hkrati zahvalila za dolgoletno negovanje kulture dialoga spominov med sosednjima državama. Na avstrijskem veleposlaništvu so še zapisali, da Francija Pivca zaradi njegovih številnih aktivnosti na področju znanosti, družbe in kulture štejejo med vidnejše osebe v slovenskem javnem prostoru. Poleg številnih drugih dejavnosti je bil Pivec vrsto let še posebej prepoznaven kot aktiven podpornik nemško govoreče narodne skupnosti v Mariboru in Sloveniji, od leta 2013 pa sodeluje v avstrijsko-slovenski skupini dialoga Peace Region Alp-Adria ter podpira prizadevanja koroške skupine za vzdrževanje čezmejne komemorativne kulture.

Za svoje delo je Pivec doslej prejel tudi številna slovenska priznanja, nazadnje zlato plaketo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti za življenjsko delo, več organizacij pa ga je izbralo za svojega častnega člana.

Viri: STA in Večer, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

V JAKČEVEM DOMU SO ODPRLI ŽE 16. NOVOMEŠKE LIKOVNE DNEVE

V Novem mestu se že šestnajsto leto zapored odvijajo Novomeški likovni dnevi, ki jih je organizator, Dolenjski muzej Novo mesto, 16. junija predstavil na novinarski konferenci. Projekt, katerega pokrovitelj je Mestna občina Novo mesto, je tokrat privabil sedem akademskih likovnikov, ki so ustvarjali v Jakčevem domu. Njihove stvaritve so bile v soboto, 20. junija 2020, ob 20. uri v sklopu Poletne muzejske noči predstavljene na letošnji razstavi.

Na novinarski konferenci so že pred časom predstavili letošnje goste – likovne ustvarjalce na 16. Novomeških likovnih dnevih, ki so prišli v Novo mesto z vseh koncev Slovenije. To so bili: Nina Čelhar, Vesna Drnovšek, Zdenko Huzjan, Erik Mavrič, Borut Popenko, Vlado Stjepić in Borko Tepina, ki so se za čas likovne kolonije povečini preselili v Novo mesto in ustvarjali pod mentorstvom Roberta Lozarja.

Kurator razstave in vodja kolonije Robert Lozar je po petnajstih letih nasledil idejnega vodjo Janka Orača, želja direktorice Dolenjskega muzeja Novo mesto Jasne Dokl Osolnik pa je, da bi kolonija tudi v naslednjih letih potekala uspešno kot do zdaj. K uspehu prispeva tudi dobro sodelovanje Dolenjskega muzeja z novomeško občino, ki umetnikom omogoča odlične pogoje za delo. Direktorica Doklova je še povedala, da Dolenjski muzej iz minulih kolonij hrani zbirko 120 likovnih del, kar še dodatno bogati muzejsko zbirko umetniških slik. Projekt podpira tudi novomeški župan Gregor Macedoni, ki verjame, da je že postal del novomeške kulturne tradicije, ki deluje na visoki profesionalni ravni, podobno kot so pred sto leti, leta 1920, ustvarjali in razstavljali kulturniki takratne novomeške pomladi.

Na otvoritveni slovesnosti se je zbralo veliko ljudi, ki so si z zanimanjem ogledali razstavljene slike, prisluhnili so bogatemu kulturnemu in glasbenemu programu ter nagovoru, ki ga je imel podžupan Bojan Kekec.

Fotografije: Boštjan Pucelj, Dolenjski muzej in Franci Koncilija

Pripravil: Franci Koncilija

PLEČNIKOVA NAGRADA ZA ISLAMSKI CENTER V LJUBLJANI

V ponedeljek, 22. junija 2020, so podelili najvišje strokovno priznanje na področju sodobne arhitekturne ustvarjalnosti v Sloveniji. Plečnikovo nagrado za leto 2020 bodo prejeli Matija Bevk, Vasa J. Perović in Christophe Riss za Islamski versko-kulturni center v Ljubljani. Sklad arhitekta Jožeta Plečnika slovenskim avtorjem letno podeljuje tri vrste odličij za izbrana dela po mnenju strokovne žirije, ki so nastala v zadnjih petih letih. Letošnjo komisijo so sestavljali arhitektka in profesorica Tina Gregorič, arhitekt in arhitekturni kritik Andrej Hrausky, filozofinja Mateja Kurir, arhitekt Aleksander Lužnik in krajinska arhitektka Ana Tepina.

V obrazložitvi za Plečnikovo medaljo so zapisali, da so »avtorji s projektom Islamskega versko-kulturnega centra v Ljubljani ustvarili urbanistični, arhitekturni in izvedbeni presežek ne le v nacionalnem, temveč tudi v evropskem okviru. Dokazali so izjemni pomen celostnega oblikovalskega pristopa, ki avtorski skupini omogoča dosledno izpeljavo koncepta v vseh merilih: tako na nivoju mesta kot na nivoju stavbe ali posameznega arhitekturnega elementa in detajla. Koncept precizne razpršenosti posameznih stavb okrog centralnega dvignjenega trga in mošeje namerno izpostavlja samostojno pojavnost programskih elementov, ki tvorijo okvir trga in vzpostavljajo nov, lasten kontekst. Veduta Ljubljane je z nagrajenim versko-kulturnim centrom po nekaj desetletjih zatišja končno pridobila vrhunsko javno arhitekturo senzibilne monumentalnosti. S Plečnikovo nagrado 2020 odlikovani projekt Islamskega versko-kulturnega centra arhitektov Bevk Perović je zgled, kako je mogoče na podlagi zmage na javnem mednarodnem natečaju z odločnim pristopom ustvariti vrhunsko arhitekturo. Dokazali so, da je odprti natečaj nujno in izvrstno orodje za zagotavljanje tradicije visoke kulture grajenega okolja, ki jo je v Ljubljani ustvaril Jože Plečnik s pomočjo vizionarskih odločevalcev.«

Strokovna žirija je v svoji utemeljitvi izpostavila pomen javnega natečaja za zagotavljanje vrhunske javne arhitekture v Sloveniji ter ključno vlogo naročnika, ki lahko pomembno prispeva k odličnosti arhitekture. Med drugim so se člani še spraševali, kakšno je stanje slovenske arhitekture v letu 2020, ko praznujemo 100. obletnico ustanovitve ljubljanske arhitekturne šole, ki je nastala iz potrebe po vzpostavitvi lastne narodne arhitekturne ustvarjalnosti. Prepričani so, da radikalno zaostreno stanje okolja v Sloveniji in svetu zahteva korenite spremembe ravnanja posameznika, družbe in stroke – tudi arhitekture. »Čas je, da začnemo kolektivno stremeti k dvigu kakovosti grajenega okolja. Ta cilj lahko dosežemo z večjo natančnostjo urbanističnih določil in višjimi standardi v izobraževanju, kuriranju in predstavitvi arhitekture širši javnosti. Z zavestnim izbiranjem vrhunskih rešitev, ki sledijo najširšemu razumevanju trajnostnih principov, lahko ustvarimo arhitekturno odličnost krhke prihodnosti,« so še zapisali. 

Viri: Večer, Dnevnik in Delo

Fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SEBASTIJAN PREGELJ, DOBITNIK PRVE CANKARJEVE NAGRADE

V nedeljo, 21. junija 2020, so na Vrhniki prvič podelili novo slovensko literarno nagrado, nagrado za najboljše slovensko leposlovno delo preteklega leta. Imenovali so jo po Cankarju – ker je bil najboljši in ker se je preizkusil v skoraj vseh literarnih vrstah in zvrsteh. Cankarjevo nagrado so podelili Sebastijanu Preglju za njegov roman »V Elvisovi sobi«. Knjigo je izdala novomeška založba Goga.

Nagrado so že lani septembra ustanovili Slovenski center PEN, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Žirija je med prispelimi predlogi za nagrado izbrala naslednje nominirance: Simono Semenič, Vinka Mӧderndorferja, Sebastijana Preglja in Braneta Senegačnika. Prvo nagrado je prejel Sebastijan Pregelj. Slavnostni govornik na dogodku je bil pisatelj Tone Partljič. V utemeljitvi podelitve nagrade so med drugim zapisali: »Pregljev roman je prelit s spominom na zgodovinske premike zadnjih let samostojne Slovenije. Nagrajenec v romanu dobro opiše občutke generacije, ki je razpad Jugoslavije, vojno in tranzicijsko obdobje doživljala v zgodnji mladosti. Njegova pisava je artikulirana in kaže odlično pripovedno veščino …« Pri tem je novinarka Maja Šučur zapisala, da ostaja pomislek, kako naj bi Cankarjevo nagrado podeljevali, da bi resnično ujeli Cankarjevega duha. A če bodo nagrajevana dela ob estetski dovršenosti zmogla družbenokritično refleksijo Cankarjevega tipa, dvomov ne bo več …

Viri: Večer, Dnevnik, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MED VIHARJEM IN JASNINO SLIKARJA LOJZETA PERKA (1909–1980)

V petek, 19. junija 2020, je minilo 40 let, odkar je v prometni nesreči umrl znameniti slovenski akademski slikar Lojze Perko (1909–1980). Tako so v Dolenjskem muzeju, natančneje v Galeriji, že 28. februarja letos odprli spominsko razstavo, ki so jo poimenovali Lojze Perko: Med viharjem in jasnino. Razstavo, ki je vredna ogleda, povezuje umetnikovo ustvarjalno delo na področjih risbe, slikarstva in ilustracije. Razstavo in krasen katalog je pripravila nadarjena umetnostna zgodovinarka, kustosinja Katarina Dajčman. Izbor iz umetnikove likovne zapuščine se osredotoča na slikarjevo genezo, v kateri občutno odmeva vpliv slikarstva Franceta Kralja, in izredno intimno povezavo z notranjskim prostorom, od koder slikar izhaja. Na Dolenjsko je Perko prvič prišel leta 1941 in tedaj tu stkal globoke prijateljske vezi z znanimi novomeškimi družinami Gunde, Andrijanič in Kozina.

Njegove krajinske slike so prava pričevanja o lepoti Slovenije konec 20. stoletja. Vse življenje je slikal predvsem s srcem, nikoli z razumom, in ob vsakem motivu je čustvoval, kot bi s svojo krvjo mešal barve za vse tiste jesenske motive okrog čistih voda Cerkniškega jezera. Slikarja Lojzeta Perka so imeli ljudje radi, ker je njegov čopič »pel« tiste slovenske pesmi, ki nekako tonejo v pozabo. Kadar pa se je vračal domov, je rad dejal: »Veliko sem hodil po svetu, najbolj pa sem bil srečen doma. Takrat sem čutil, da je slovenska zemlja lepa kot molitev.«

V katalogu pa je o slikarju Perku takole zapisal tudi akad. prof. dr. Milček Komelj: »Lojze Perko je bil človek, ki je zgnetel vso življenjsko energijo v svojem ustvarjalnem delu. V Perkovem slikarstvu se prepletajo iztočnice pred vojno uveljavljenih slogovnih smeri, saj se je razvijal v tradiciji poimpresionizma ter ob slikarjih barvnega realizma. Raziskave ob pripravi na razstavo so pokazale slikarjevo širše razvejeno likovno tvornost tudi na področju risbe in ilustracije. Med vojno, v času kulturnega molka, je pogumno narisal ilustracije Martina Krpana. Poseben segment razstave predstavljajo nekatera do sedaj še nikoli javno predstavljena dela, nastala v času umetnikovega večkratnega bivanja na Dolenjskem. Kot človek je bil Perko skromen in ekstrovertirano imanentna osebnost, o umetnosti pa je imel visoko mišljenje. Zanj je bila umetnost gospa, kateri se ne da diktirati. Za njo se je treba popolnoma žrtvovati in biti poln ljubezni.« 

Razstava bo odprta vse do 1. septembra 2020.

Vir: Katalog DM.

Fotografiral, zbral in pripravil: Franci Koncilija

ČLANICA KDSŠ MARINKA MIKLIČ JE V SEVNICI PREDSTAVILA SVOJO KNJIGO

V sklopu prireditev Sevniškega grajskega poletja 2020 je v sredo, 1. julija 2020, v atriju sevniškega gradu potekal že sto trinajsti kulturni večer Radogost.Dogodek sta pripravila Rudi Stopar in Javni zavod KŠTM Sevnica.

Na dogodku je svoje slike predstavil slikar, krajinar Branko Gajšt iz Majšperka. V stari grajski galeriji je razstavljena njegova impresivna zbirka krajinskih slik in tihožitij. Likovni izraz njegovih slik temelji na tradiciji barvnega realizma in impresionizma. 

Osrednja gostja večera je bila pisateljica Marinka Marija Miklič, članica KD Severin Šali. Slike Branka Gajška ter pogovor o knjigi V kamen vklesano, ki je izšla kot prva knjiga založbe KD Severin Šali, sta razpihala spominsko žerjavico v čas, ki se vztrajno seli v foto albume in v muzeje. Za sodelovanje na prireditvi je gostja Marinka Miklič prejela plaketo Radogost.

Fotografije: Ljubo Motore

Zapisala: Rezka Povše

Lojze Podobnik predstavil svoj literarni opus v Krajevni knjižnici Šentrupert

Jože Zupan je v sproščenem in domačnem vzdušju terase ob krajevni knjižnici Šentrupert pred kratkim predstavil literarni opus svojega nekdanjega učenca Lojzeta Podobnika. Pesmi Lojzeta Podobnika so bile prvič objavljene leta 1991, in sicer na pobudo pesnika Severina Šalija v reviji Rast. Njegova prva knjiga, izdana leta 2007, nosi naslov Romov krik in je posvečena Romom s katerimi se je srečeval kot kriminalist. S to pesniško zbirko je skušal Slovencem prikazati tudi drugo stran romskega življenja, ki je ljudje največkrat nočejo videti. Romov krik je njegov poskus sprave, tiha želja, da si z Romi podamo roke in da na ravni enakopravnega dialoga najdemo skupno pot.

Jože Zupan je v sproščenem in domačnem vzdušju terase ob krajevni knjižnici Šentrupert pred kraktim predstavil literarni opus svojega nekdanjega učenca Lojzeta Podobnika. Pesmi Lojzeta Podobnika so bile prvič objavljene leta 1991, in sicer na pobudo pesnika Severina Šalija v reviji Rast. Njegova prva knjiga, izdana leta 2007, nosi naslov Romov krik in je posvečena Romom s katerimi se je srečeval kot kriminalist. S to pesniško zbirko je skušal Slovencem prikazati tudi drugo stran romskega življenja, ki je ljudje največkrat nočejo videti. Romov krik je njegov poskus sprave, tiha želja, da si z Romi podamo roke in da na ravni enakopravnega dialoga najdemo skupno pot.

Knjigo Iskanja je Lojze Podobnik izdal ob 60. rojstnem dnevu in jo leto kasneje predstavil v Kulturnem domu Šentrupert. V zadnjih desetih letih so prvi sledile še zbirke pesmi Rajkove pesmi (2010) v soavtorstvu s pred kratkim preminulim Rajkom Šajnovičem, Kaos (2017), Nakopičene sence (2019) in v zborniku Vonj po rdečem (2016).

Lojze Podobnik in Jože Zupan

Lojze Podobnik je v svoji poeziji tankočuten opazovalec življenja. Vseskozi išče, zato je v nenehnem konfliktu s samim seboj. Motijo ga vzorci življenja, ki niso skladni z njegovimi prepričanji, njegove pesmi v svobodnem verzu kažejo iskreno in natančno ogledalo družbenemu dogajanju ter odražajo njegov pogled na spremembe, do katerih je prišlo v našem prostoru v zadnjih dveh desetletjih, Lojze Podobnik je od leta 2012 odgovorni urednik Glasila Rdeči veter, bil je odgovorni urednik in soavtor zbornika Slovenska vas skozi čas, ki ga je izdalo Turistično društvo Šentrupert, urednik knjige Gostilniška filozofija (2015) avtorja Jožeta Androje – Jupa, avtor brošure Puntarji – Borci za boljši jutri (2015), soavtor knjige Zbornik SRP 2 (2019), piše tudi kolumne in prispevke.

Ob branju pesmi sta obujala spomine na avtorjevo otroštvo v Slovenski vasi pri Šentrupertu. Družina Lojzeta Podobnika se je v Slovensko vas priselila zaradi očetove službe v zaporih na Dobu. Slovenska vas je bila konec petdesetih let prejšnjega desetletja Slovenija v malem, saj so se v novonastajajoče blokovsko naselje za družine zaposlenih na Dobu priseljevali ljudje iz vse Slovenije. Njihovi otroci so začeli obiskovati Osnovno šolo Šentrupert in v njenih prostorih ustvarili čudovite spomine. Lojze Podobnik je bil učenec prve generacije, ki jo je v Šentrupertu poučeval prof. Jože Zupan in ki je v njem pustila neizbrisne spomine, zato ni naključje, da je urednik njegovih pesniških zbirk.

Prireditev na terasi ob krajevni knjižnici je bila dobro obiskana. Veseli nas, da se jo je udeležilo veliko pesnikovih znancev, sorodnikov, sošolcev in drugih občanov Šentruperta in bližnje okolice.

Patricija Tratar
Knjižnica Pavla Golie Trebnje