Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Franci Koncilija

MIĆEVIĆEV PREŠEREN MALO DRUGAČE

3. decembra 2018 je minilo 218 let, odkar se je rodil najpomembnejši slovenski pesnik dr. France Prešeren. V spomin na ta dan, ki ga v Sloveniji obeležujemo kot »Ta veseli dan kulture«, je prav, da se Prešerna spomnimo tudi na spletni strani Kulturnega društva Severina Šalija. Pri založbi Mladinska knjiga je leta 2004 izšla knjiga Kolje Mićevića Prešeren, malo drugače. Že naslov izvirnika vzbuja radovednost in izziv. Prešerna smo vajeni sprejemati neposredno in na podlagi literarnozgodovinskih ugotovitev in razlag. Vse, kar so o Prešernu napisali Anton Slodnjak, Boris Paternu in Janko Kos, je že dolgo kanonizirano,  kljub temu da se njihovi pogledi na velikega pesnika med seboj lahko razlikujejo. Marsikdo bi pomislil, da je o Prešernu in njegovih Poezijah že vse povedano, pa ni tako. Da je Prešeren neizčrpna tema, nas na svojevrsten način prepričuje pesnik, prevajalec, estet, esejist, muzikolog  in odličen prešernoslovec Kolja Mićević (1941).

KDO JE KOLJA MIĆEVIĆ?

Kolja Mićević se s Prešernovo poezijo ukvarja že vrsto let. Prevaja jo v srbščino in francoščino, v obeh jezikih pa je objavil tudi dva lastna soneta z akrostihom France Prešeren. V Banjaluki je umetnik izdal trojezično – slovensko, srbsko in francosko – izdajo prevoda Sonetnega venca in Sonetov nesreče. Delo Prešeren, malo drugače je zbirka esejev, polnih asociacij, ki poleg poznavanja Prešernove poezije dokazujejo tudi poseben pogled na pesnika in njegovo delo. Asociacije, ki so na prvi pogled poljubne, so v resnici prežete s strogo notranjo logiko povezanih miselnih preskokov. Eseji so nastali iz opažanj, zapiskov in domnev, ki si jih je Mićević ustvaril in zapisal ob prevajanju Prešernovih del.

SAMOSTOJNI UMETNIK IZ BANJA LUKE
Kolja Mićević se je rodil leta 1941 v Banjaluki, sedaj pa živi in ustvarja v Parizu. Na Filološki fakulteti v Beogradu je končal študij svetovne književnosti in je samostojni umetnik, ki se ukvarja s pisanjem in prevajanjem poezije ter z esejistiko. Objavil je več pesniških zbirk v srbskem jeziku, med katere sodijo na primer Stopa sna, Stanje nikoga, Niti, Eros in Melos, trenutno prevaja srednjeveški francoski spev Roman o roži, v zadnjih letih pa je Mićević prevedel tudi celoten pesniški opus Franceta Prešerna.

ZAKLJUČEK

Spremno besedo o Mićevićevi knjigi Prešeren, malo drugače je napisal Boris A. Novak. Očarala ga je avtorjeva prevajalska strast in mu priznava temeljito poglobitev v prešernoslovje in literarno zgodovino. Takole je zapisal: »Kvalitete, ki Mićivićeve eseje dvigajo nad velik del sodobne prešernoslovne produkcije, pa so inovativnost, lucidnost in povsem drugačen, svež pogled na fenomene, ki se nam zdijo tako znani, da jih sprejemamo kot samoumevne.« Boris A. Novak v nadaljevanju zapiše, da je Mićićev Prešeren, malo drugače izziv čisto posebne vrste. Z esejističnimi prebliski najde drzne primerjave in vnaša anekdotičnost. Parcialnost problema pa bi potrebovala širšo analitično osvetlitev. Knjiga esejev o Prešernu bralca ne pusti nevtralnega, prisili ga k izoblikovanju lastnega stališča.

(Vir : Wikipedija in Revija 2000, fotografije so s spleta.)

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJE NA ZAČETKU ADVENTA

 

Latinska beseda advent pomeni prihod, v grškem izvirniku Svetega pisma pa je izraz parousia ali paruzija, kar je pri Grkih pomenilo prihod vladarja, v Svetem pismu pa ta beseda pomeni drugi Kristusov prihod ob koncu časov. V vsakdanjem času po liturgičnem koledarju advent pomeni veselo pričakovanje božiča, ko se na poseben način spominjamo rojstva Jezusa Kristusa. Advent ima v svojem bistvu tri središčne razsežnosti: preteklost, sedanjost in prihodnost. Vse te so del našega življenja, kako ga uravnavamo, pa je odvisno od naše svobodne volje. Za lažje odločanje,kako naj živimo, da bomo srečni, predlagam naslednje razmišljanje.

 

Najpomembnejši je ta trenutek. 

Bodite pozorni do bližnjih in jim pomagajte.

Pokličite tistega, ki mu to obljubljate že lep čas.

Postavite si prioritete.

Vzemite si čas za počitek.

Nekomu polepšajte dan z nasmehom.

Potrudite se, da boste slišani.

Spremenite majhne reči v velike.

Bodite prijazni do tujca.

Najprej poskrbite sami zase.

Ljubite.

Pojdite na sprehod v naravo.

Smejte se na ves glas.

Povejte ljudem, da jih imate radi.

Živite brez obžalovanj.

Bodite srečni.

Objemite svoje otroke.

Berite knjige.

Pojdite na sprehod v naravo.

Dihajte s polnimi pljuči.

Skratka ŽIVITE!

Zbral in uredil :

Franci Koncilija

TA VESELI DAN KULTURE

V ponedeljek, 3. decembra 2018, je minilo 218 let od rojstva   najpomembnejšega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Ministrstvo za kulturo je 3. december leta 2000 razglasilo za dan odprtih vrat v slovenskih kulturnih ustanovah in ga imenovalo ta veseli dan kulture. Tudi letos so kulturni ustvarjalci vseh vrst na ta dan ljubiteljem kulture na različne načine omogočili doživetje kulture v vseh njenih razsežnostih. Tako so se nekateri člani KDSŠ odzvali povabilu Dolenjskega muzeja in si v Jakčevem domu ogledali čudovito razstavo IVAN VAVPOTIČ, VELIKAN PORTRETA. Po razstavi jih je popeljala njena avtorica Katarina Dajčman,  kustosinja in umetnostna zgodovinarka.

       

Razstavo, ki je bila odprta 12. oktobra 2018, so pripravili v sodelovanju z Galerijo Mihe Maleša in kamniškim muzejem, saj se je portretist in figuralik Ivan Vavpotič rodil prav v Kamniku leta 1877. Družina se je preselila v Novo mesto in Vavpotič je tu obiskoval gimnazijo. Spoznal je tudi pesnika Dragotina Ketteja; oba hkrati sta bila nesrečno zaljubljena v Novomeščanko Angelo Smola, ki jo je Vavpotič naslikal v ozadju Kettejevega portreta. Kasneje je prijateljeval tudi s pesnikom Otonom Župančičem in ga prav tako portretiral. Po maturi je Vavpotič študiral v Pragi, na Dunaju in v Parizu, domov pa se je vrnil leta 1910. Umrl je v Ljubljani 11. januarja 1943.

  

Osnovni vsebinski poudarek razstave predstavljajo umetnikovi portreti, ki so pomemben del ne le umetnostne, ampak tudi kulturnozgodovinske dediščine. Ob umetnikovem širšem ustvarjalnem opusu so poleg obširnega scenografskega dela za Grumovo dramo Dogodek v mestu Gogi predstavljene tudi skice scenografije ter kostumografije za dramo. Slikar pa je postal slaven leta 1918, ko je izdelal znamenite osnutke serije prve slovenske znamke, ki jo je imenoval Verigar. Ob razstavi so izdali tudi lično monografijo Ivan Vavpotič s številnimi fotografijami njegovih del.

Razstava bo odprta do 2. februarja 2019.

Pripravil in fotografiral:

Franci Koncilija

ACADEMIA OPEROSORUM NEOVIDIUM

Academia operosorum Labacensium (slovensko Akademija delavnih Ljubljančanov) je bila prva ljubljanska znanstvena akademija. Ustanovljena je bila leta 1693.

Po Evropi se je od 16. stoletja dalje širilo znanstveno in umetniško delovanje po vzoru italijanskih akademij. Takšno delovanje se je pojavilo tudi v Ljubljani, pobudnika zanj pa sta bila Slovenca, zdravnik Marko Gerbec in zgodovinar Janez Gregor Dolničar, imenovan tudi Providus. Oba sta bila tudi aktivna člana Akademije v tedanjem Nürnbergu. Academia operosorum (Družba delavnih mož) je začela delovati leta 1693 v Ljubljani. Ob ustanovitvi je v njej delovalo 23 članov, in sicer trinajst pravnikov, šest teologov in štirje zdravniki. Prvi občni zbor je Akademija imela šele leta 1701. Prvotni namen te ustanove sta bila vaja in napredek na področju književnosti. Njeni člani so raziskovali vsak svojo stroko, tako je Janez Štefan Florjančič že leta 1698 ustanovil Pravniško društvoAkademija je prenehala delovati leta 1725, po smrti J. G. Dolničarja, ki je bil najaktivnejši član te ustanove. Nekateri možje so jo poskušali znova oživiti v letu 1781, vendar zaradi različnih nazorov in pričakovanj niso bili uspešni. Kljub temu pa sta vendarle zaživeli dve društvi: Društvo risarjev – Academia Ineulutorum in Društvo glasbenikov – Academia Philharmonicorum Labacensis, ki sta bili ustanovljeni leta 1701. Tako so operosi močno vplivali na razvoj umetnosti v Ljubljani in v celotnem slovenskem kulturnem prostoru. Člane društva imenujemo operosi. Ustanovni člani akademije so bili: Janez Krstnik Prešeren, predsednik, Franc Erazem Hohenwart, Janez Jurij Hočevar, Frančišek Krištof Bogataj, Jurij Gladič in Janez Stefan Florjančič. Vsi so bili odvetniki. Zgodovinar je bil Janez Gregor Dolničar, zdravniki pa so bili Marko Gerbec, Janez Krstnik Brložnik in Janez Andrej Coppini. (Vir: Wikipedija)

Apropo!

Ali ne bi bilo lepo, če bi tudi v Novem mestu že enkrat ustanovili ACADEMIO OPEROSORUM NEOVIDIUM (Akademijo delavnih Novomeščanov)?

Pripravil: Franci Koncilija

OKRNJENA LEPOTA DOLENJSKE

 

Ko se popotnik, teh domala ni več, ustavi na koncu vasi Mačkovec, se lahko zazre v dve čudoviti podružnični cerkvi, ki sodijo v župnijo Št. Peter -Otočec. To sta romarska Marijina cerkev na Trški gori in cerkvica sv. Janeza Krstnika na hribčku pri Mačkovcu. Pogled na Trško goro s številnimi zidanicami in vinogradi že dolgo zelo moti avtocestni viadukt, velikanska pletena steklenica iz železa v krožišču pa se sicer izvirno in lepo vključuje v vinogradniško okolje… Domala popolnoma razpadajoči leseni kozolec, ki stoji v bližini picerije, pa predstavlja pravo sramoto, pa ne samo za lastnika in krajevno skupnost Ločna -Mačkovec, ampak tudi za MO Novo mesto in širše. Zasebna lastnina je sicer ustavna kategorija, vendar samo do neke mere. Nekatere lokalne skupnosti v Sloveniji imajo sprejete občinske odloke, s katerimi pritiskajo na lastnike, da s skupnimi močmi, torej tudi s pomočjo javnega denarja, sanirajo (porušijo) moteč objekt…Nekateri občani se že nekaj časa sprašujejo, do kdaj bo ta podrtija še kazila našo lepo Dolenjsko?!

   

 

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

 

MINILO JE 60 LET OD OTVORITVE AVTOMOBILSKE CESTE LJUBLJANA-ZAGREB

 

Letošnjega 23. novembra je minilo 60 let, odkar je Tito slovesno odprl avtomobilsko cesto Ljubljana–Zagreb, ki so jo takrat imenovali Cesta bratstva in enotnosti. Glavna slovesnost je bila na Glavnem trgu v Novem mestu, kjer je pred večtisočglavo množico govoril takratni predsednik Jugoslavije, Josip Broz – Tito. Cesto, dolgo okoli 80 km, so mladinske delovne brigade začele graditi 1. aprila, dokončana pa je bila 23. novembra 1958. Po koncu govora, ki se ga je udeležil tudi Edvard Kardelj, je šel Tito na kavico v kavarno na Glavnem trgu, potem pa se je še rokoval in pogovarjal z mnogimi udeleženci proslave. S Titovim prihodom v Novo mesto je bilo kar nekaj zapletov, saj je pred tem izjavil:«Neću u grad, gde pope pale!« Njegova izjava se je nanašala na požig škofa Antona Vovka na novomeški železniški postaji, 20. januarja 1952.

Znano je, da sta bili kmalu po drugi svetovni vojni najbolj znani brigadirski gradbišči železniški progi Brčko–Banovići in Šamac–Sarajevo, izkušenj z gradnjo velikih in sodobnih cest pa brigadirji do takrat niso imeli. Zato je bila gradnja avtomobilske ceste za tiste čase pomemben gradbeni projekt na področju nizkih gradenj, saj so večino del brigadirji opravili ročno, gradbena mehanizacija pa je bila še v »povojih«. Brigadirska obvezna delovna oprema so bili samokolnica, kramp in lopata, navdušenje za delo pa je bilo domala na meji fanatičnosti. Ko je Tito javno objavil načrtovano gradnjo ceste od Ljubljane do Gevgelije v Makedoniji, mu je Amerika ponudila, da zgradijo cesto z lastnim denarjem, vendar pod pogojem, da bo denar od prodaje goriva njihov. Tito je ponudbo gladko zavrnil. 

   

Glavni štab vseh brigad je bil v gradu Otočec pri Novem mestu, ki je bil takrat že obnovljen. Pri gradnji je sodelovalo okoli 54.000 brigadirjev iz vseh republik, ki so bili organizirani v 466 delovnih brigadah, pomagali pa so tudi delavci iz 17 gradbenih podjetij. Brigadirjem je bil določen šesturni delavnik, v katerem pa so po pravilu presegali gradbene norme. Organiziran je bil tudi njihov prosti čas. V njem so se udeleževali raznih tečajev, ukvarjali so se s športi in kulturnimi dejavnostmi, spoznavali pa so tudi naravno in kulturno dediščino krajev, v katerih so delali. Delovne brigade so takrat vsem lokalnim skupnostim povzročale veliko logističnih in organizacijskih težav. Mnoge občine, z novomeško vred, preprosto niso bile sposobne zagotoviti minimalnih pogojev za nemoteno bivanje in delo brigadirjev. Brigadirske barake so postavljali blizu trase bodoče avtomobilske ceste, kjer praviloma ni bilo komunalne infrastrukture, in podobno. Vsem težavam navkljub pa so brigadirji izpolnili zaupanje tedanje politike in cesta je bila zgrajena v načrtovanem roku.

Zbral in pripravil: Franci Koncilija,

fotografije so s spleta

 

NAŠ INTERVJU

Fotografija: Luka Petravič

K pogovoru smo povabili Suzano Krvavico, profesorico   slovenščine in umetnostne zgodovine. Na novomeški gimnaziji, kjer poučuje slovenščino, je koordinatorka za kulturne dejavnosti in mentorica prostovoljstva na RK in DRPD, vključena pa je tudi v številne šolske dejavnosti in projekte, povezane s kulturo in medkulturnostjo. V KDSŠ je članica upravnega odbora in lektorira nekatere prispevkeza društveno spletno stran. Ob izidu jubilejne monografije ob 70-letnici rojstva predsednika društva akad. prof. dr. Milčka Komelja smo ji postavili nekaj vprašanj, povezanih z monografijo.

Predstavitev jubilejne monografije je potekala dvakrat – prvič 6. 11. 2018 v Anton Podbevšek teatru, drugič pa 16. 11. 2018 v Knjižnici Mirana Jarca. Kako ste doživeli eno in drugo predstavitev?Je bilo med njima kaj podobnosti ali celo ponavljanja? Kje je bilo vzdušje bolj sproščeno, domače?

Z veseljem sem se udeležila obeh prireditev in čeprav so monografijo obakrat predstavljali isti gostje, torej avtor in jubilant Milček Komelj, urednica Nada Šumi in njun sin Miklavž Komelj, in so se nekatere vsebine seveda ponovile, sta bila oba večera nepozabna in zelo dobro pripravljena. Soareja v APT-u je bila zelo svečana, dogodek v knjižnici pa bolj sproščen. Prav na dan predstavitve monografije v knjižnici, 16. 11., je Milček Komelj praznoval svojo 70-letnico, kar je dalo dogodku posebno čustveno noto. Večer v prostorih knjižnice, katere prvi ravnatelj je bil jubilantov oče Bogo Komelj, je bil izjemen tudi zato, ker je bilo čutiti, da gospod Milček Komeljta prostor doživlja kot svoj drugi dom, saj je v njem preživel številne otroške in mladostne ure. To, da smo jubilej preživeli s slavljenčevo družino in da so nam odstrli del svojega družinskega sveta, sem doživela kot poseben privilegij. Ganljiv je bil tudi pevski nastop Talite Sofije Komelj, slavljenčeve vnukinje, večer pa je tako povezalo več področij umetnosti. Čutile so se tudi prijateljske vezi iz otroštva med Milčkom Komeljem in vami v vlogi moderatorja.

Fotografija: Marko Klinc

Ste že prelistali monografijo Milček Komelj, Življenje z umetnostjo? Kakšni so Vaši prvi vtisi o knjigi?

Seveda sem jo prelistala in tudi začela prebirati. Gre za zelo obsežno in lepo opremljeno monografijo v dveh delih, v katerih se nam Milček Komelj predstavlja s svojim izjemnim strokovnim opusom na različnih področjih, hkrati pa pred nami zaživi kot umetnik in človek. Poznala sem ga predvsem kot enega od vodilnih slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, v monografiji pa se nam predstavi še drugače, kot pesnik, pisatelj, slikar in risar. Ker je v knjigi objavil tudi svoje najzgodnejše literarne spise, pesmi in slike, lahko spremljamo razvoj mladega umetnika od začetkov do zrelosti.

V statutu KDSŠ je določilo, da društvo izdaja tudi knjige. Kakšno mesto zavzema med do sedaj izdanimi knjigami društva monografija o ustvarjalnem opusu našega predsednika?

V statutu je določeno, da KDSŠ lahko izdaja različne vrste knjig, ne samo leposlovja. Monografija Življenje z umetnostjo je prva društvena knjiga, ki ni zgolj leposlovna, pač pa tudi strokovna, esejistična, spominska itn. Skratka, gre za polihistorsko delo. Tudi po obsegu je monografija nekaj izjemnega.

  
Fotografiji: Marko Klinc

Kateri del knjige Vas je osebno najbolj nagovoril?

Knjiga je zame zelo zanimiva, saj obravnava kulturo in umetnost, dve področji pa sta posebej povezani z mojo poklicno potjo, to sta literatura in umetnostna zgodovina. Milček Komelj ni le izjemen umetnostni zgodovinar in slovenist, pač pa tudi pesnik, pisateljin slikar, ki umetnosti ne živi samo kot ljubitelj in strokovnjak, ampak tudi kot umetnik. Najprej so me nagovorile njegove pesmi, ilustracije in slike, potem pa sem začela prebirati eseje in spomine na dolenjske, slovenske in druge umetnike. Z zanimanjem listam tudi po poglavju o slovenskih umetnostnih zgodovinarjih, saj so bili nekateri med njimi moji profesorji.

Ali poleg Komeljevih del Novomeška knjiga ter Črnomaljska in metliška knjiga tudi za Vas predstavlja monografija dodano vrednost na področju kulture, še posebej za Dolenjsko in Belo krajino?

Seveda. Tako polihistorsko delo je izjemnega pomena sploh, prvi dve poglavji, to sta Zanimanja iz otroštva in Novo mesto in Dolenjska, novomeški umetnikipa sta tesneje povezani z Novim mestom in Dolenjsko in tako posebej zanimivi za nas. V prvem poglavju pred nami zaživi odraščajoči Milček Komelj, v njegovih besedah, risbah in slikah pa tudi Novo mesto iz časov avtorjevega otroštva in mladosti, njegovi starši, someščani, učitelji, umetniki, ki jih je srečeval itn. V drugem poglavju so spomini in eseji, posvečeni dolenjskim umetnikom. Mnoge med njimi, npr. Božidarja Jakca in Vladimirja Lamuta, je avtor osebno poznal, zato jih je še toliko bolj živo predstavil in ovrednotil njihovo delo.

Fotografija: Marko Klinc

Kateri del Komeljevega ustvarjalnega opusa, poezija, proza ali slikarstvo, Vas najbolj nagovori? Na katerem področju se Vam zdi najbolj ustvarjalen?

Ker nisem literarna ali umetnostna kritičarka, si ne drznem ocenjevati njegovega ustvarjalnega opusa, sem pa nad njim navdušena. Milček Komelj se nam v monografiji kaže kot umetniški multitalent in z veseljem prebiram njegovo pretanjeno poezijo ter se potapljam v nežno barvitost njegovih slik. Besedila iz otroštva in mladosti kažejo zgodaj odraslega in zrelega človeka, ki je z umetnostjo in za umetnost živel od otroštva naprej in vseskozi razglašal njeno etično in odrešenjsko moč.

Kdaj ste spoznali Milčka Komelja? Kakšen je bil kot predavatelj na Filozofski fakulteti?

Ponosna sem, da je bil akademik prof. dr. Milček Komelj moj profesor na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Takrat, to je sredi 80. let, sem ga prvič srečala in od tedaj spremljam njegovo strokovno delo. Na fakulteti sem obiskovala njegova predavanja o slovenskem ekspresionizmu in tako imenovana poglavja iz slovenske umetnosti. Njegova predavanja so bila, če se lahko tako izrazim, »strokovna poezija«, saj je o strokovnih temah likovne umetnosti govoril v poetičnem, bogatem jeziku. Vsi njegovi nastopi so še vedno taki – strokovno brezhibni in jezikovno edinstveni. Predaval je z navdušenjem, do študentov pa je bil vedno prijazen in pravičen. Občudovali smo tudi njegov čut za estetiko, ki se je med drugim kazal v oblačenju in uglajenosti.

Fotografija: Marko Klinc

Menite, da je KDSŠ z izdajateljsko dejavnostjo postal bolj prepoznaven v prostoru in okolju, v katerem deluje?

Zdi se mi, da je v poplavi različnih društev težko postati in ostati prepoznaven, vendar sem prepričana, da KDSŠ s svojim poslanstvom in številnimi kakovostnimi prireditvami in drugimi dejavnostmi postaja pomembno kulturno društvo v našem prostoru. Izdajateljska dejavnost k temu zagotovo pripomore.

Ali želite še kaj povedati?

Želim vam čestitati in se vam zahvaliti, da ste dali pobudo za nastanek monografije, sodelovali pri njenem nastajanju z iskanjem donatorjev in organizirali slovesnost ob 70. rojstnem dnevu Milčka Komelja.

Profesorica Suzana Krvavica, najlepše se Vam zahvaljujem za odgovore. Želimo si, da bi intervjuji s člani društva postali stalnica naše spletne strani.

 Pogovarjal se je Franci Koncilija.

 

JUBILEJNA MONOGRAFIJA O MILČKU KOMELJU JE BILA RAZSTAVLJENA TUDI NA SLOVENSKEM KNJIŽNEM SEJMU

  

Na 34. slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani, ki je bil od 20. do 25. novembra 2018 v Cankarjevem domu v Ljubljani je 106 založb razstavilo 25.000 knjig, od tega kar 3000 novih naslovov. Med njimi je bila tudi jubilejna monografija: Milček Komelj. Življenje z umetnostjo, ki je bila na knjižnih policah Slovenske matice in Mohorjeve družbe iz Celja. Vseh šest dni je bil sejem množično obiskan, na 340 spremljevalnih dogodkih pa se je predstavilo več sto domačih in tujih gostov. Slovenski knjižni sejem vsako leto obišče več ljudi kot vse druge knjižne prireditve skupaj. Zaskrbljujoče dejstvo pa je, da kar polovica Slovencev knjig sploh ne kupuje, 42 odstotkov pa jih niti ne bere!

  

Nobenega dvoma ni, da je Slovenski knjižni sejem kulturni, komercialni in družabni dogodek, skratka največji slovenski praznik knjige, na katerem se dogaja marsikaj. Zato ni čudno, da se sejem širi in iz leta v leto raste na vseh področjih. Na otvoritveni slovesnosti so nastopili Svetlana Makarovič, Drago Jančar, Ivo Svetina in Marjanca Jemec Božič. Tako Cankarjev dom, kjer so se ves teden zbirali literati, znane osebnosti in drugi ljubitelji knjig vseh starosti, očitno že postaja premajhen. Seveda primerjava z znanimi knjižnimi sejmi v Frankfurtu, Beogradu, Zagrebu ali drugod po svetu (še) ni možna, vendar je množica obiskovalcev dovolj zgovoren dokaz, da smo tudi Slovenci »narod ljubiteljev knjig«. Slovenski knjižni sejem vsako leto organizira Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije. Letošnji sejem je obiskalo tudi nekaj pomembnih osebnosti, med drugimi slovenski pisatelj iz avstrijske Koroške Florjan Lipuš, ki je oktobra letos kot prvi Slovenec, prejel avstrijsko državno nagrado za književni opus v slovenskem jeziku. Sejem je obiskal tudi Roddy Doyle, prvi Irec, ki se ponaša z nagrado man booker, ter angleški zgodovinar Keith Lowe, avtor uspešnice Podivjana celina in drugi… Sejem namenja posebno pozornost mladinski literaturi in mladim, na njem je bil poseben kotiček tudi za otroke. Tako sta mlade obiskala dobitnika prestižnih nagrad za mladinsko književnost Ralf Schweikart iz Nemčije in Jake Hope iz Anglije. Na sejmu so podelili deset nagrad: za najboljšo knjigo leta, za najboljši knjižni prvenec, in tako naprej.

(Vir : Delo, Večer, Dnevnik)

Zbral, uredil in fotografiral : Franci Koncilija

VABILO NA OGLED RAZSTAVE O SLIKARJU IVANU VAVPOTIČU

V  A  B  I  L  O

Spoštovane članice in člani,

bliža se 3. december, dan odprtih vrat slovenske kulture, ki so ga poimenovali

TA VESELI DAN KULTURE,

zato vas v ponedeljek, 3. decembra 2018, ob 18. uri

vljudno vabim v Jakčev dom v Novem mestu

na ogled razstave Dolenjskega muzeja

IVAN VAVPOTIČ, VELIKAN PORTRETA.

Avtorica razstave je kustosinja in umetnostna zgodovinarka

Katarina Dajčman, ki nas bo vodila po razstavi.

 

Čeprav se je Ivan Vavpotič rodil v Kamniku, je svojo mladost preživel v Novem mestu in maturiral na novomeški gimnaziji.

V Dolenjskem muzeju se veselijo našega obiska, zato bo ogled brezplačen.

V pričakovanju številne udeležbe vas lepo pozdravljam.

 

Franci  Koncilija,

namestnik predsednika KDSŠ

 

PREDSEDNIK MILČEK KOMELJ NA PREDSTAVITVI KNJIGE O RUDOLFU MAISTRU V MARIBORU

UVOD
V Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor (UKM) so v sredo, 14. novembra 2018  predstavili doslej najobsežnejšo in najcelovitejšo knjigo o življenju in delu slovenskega generala, domoljuba, pesnika, slikarja in bibliofila z naslovom Rudolf Maister – sto let severne meje v obdobju 1874-1934. Reprezentativno knjigo je izdala Mladinska knjiga iz Ljubljane, ki je izšla v zbirki albumov Mladinske knjige. Od mnogih avtorjev, ki so sodelovali pri nastanku knjige, so se predstavili v Mariboru Mihael Glavan, ki je opisal celovito življenjsko zgodbo, Milček Komelj, ki je raziskal pesniškega generala kot likovni spomenik, Aleš Berger, ki je izbral spominske članke, Igor Grdina zgodovinsko ozadje odločilnih dneva in noči v novembru 1918, Vlasta Stavbar, ki je predstavila Maistrovo knjižnico v UKM, Primož Premzl je zbral in uredil bogato dokumentarno in slikovno gradivo, Dejan Kac pa je prispeval bibliografijo del o Maistru. Moderator dogodka je bil Stane Kocutar, ki je poudaril, da smo dobili knjigo, kot si jo Maister po sto letih od velikega dejanja zasluži.

Avtorji, ki niso bili na predstavitvi, pa so prispevali svoje deleže v knjigo o Maistrovem posmrtnem življenju, so še Alenka Puhar, ki je svoj prispevek naslovila Maistrovine v kulturni krajini. Študije o Maistrovi vsestranski ustvarjalnosti in življenju so prispevali še Andrej MissonAlenka JuvanMilan Lovrenčič, ki je predstavil združene potomce borcev za severno mejo, in Peter Krečič, ki je predstavil tri risbe za grob generala Maistra po Plečnikovi zasnovi. Knjigo je uredila Nela Malečkar, oblikoval pa jo je Klemen Kunaver.

PREDSTAVITEV MILČKA KOMELJA 
Milček Komelj je predstavil manj znano zgodbo o Maistru kot likovnem ustvarjalcu. Najbolj znana je njegova podoba Bleda iz 1897, ki ga je večkrat slikal, ko je bil tam v komisiji za meje. Bil je poznavalec in prijatelj umetnikov, Riharda Jakopiča, Frana Tratnika, podpiral je tudi Nikolaja Pirnata, ki je naredil doslej najbolj reprezentativen portretni kip Maistra, ki je v Mariboru. Je odločen in monumentalen. Maister je bil tudi organizator likovnega življenja v Mariboru.Tudi upodobljen je bil večkrat, njegovi spomeniki so po Sloveniji – od Kamnika preko Ljubljane do Maribora, Ptuja. Političen odnos do njega se kaže v prav njegovih upodobitvah, posebno kiparskih. Po vojni je bil prvi spomenik Segulinov v Kamniku, prvi večji spomenik pa so postavili v Mariboru. Lirična kiparka Vlasta Zorko je njegovo odločnost izrazila v gubah plašča in energičnosti kretenj, s sabljo, ki jo izdira iz nožnice. Spomenik ni vojaško napadalen, kaže pa energičnost moža. V Ljubljani imamo v razdalji petih kilometrov kar dva Maistrovega spomenika. Potrebno je še povedati, da je bil Milček Komelj tudi predsednik žirije za postavitev spomenika v Ljubljani. Na natečaju je zmagal Jakov Brdar, delo Boštjana Putriha pa stoji pred ministrstvom za obrambo. Poleg številnih peripetij sta sedaj v Ljubljani dva Maistrova spomenika, kar se zdi Komelju čisto korektno.

KULTURNI SPOMENIK DRŽAVNEGA POMENA
Te dni pa so iz mariborske univerze sporočili, da je vlada RS razglasila Maistrovo knjižnico v Univerzitetni knjižnici Maribor za kulturni spomenik državnega pomena. S tem je država Slovenija prepoznala poseben pomen te knjižne zapuščine generala Rudolfa Maistra, ki predstavlja pomemben  vir za razumevanje zgodovinskih procesov, pojavov ter njihove povezanosti s sedanjo kulturo ter kot spomin na izjemno osebnost Rudolfa Maistra. Zbirka obsega 5945 enot.

(Vir: Večer, foto Andrej Petelinšek)

Pripravil in povzel: Franci Koncilija