Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Franci Koncilija

NAJPOMEMBNEJŠI SLOVENSKI ARHITEKT MAKS FABIANI (1865 – 1962)

UVOD

Njegov rojstni kraj je Kobdilj pri Štanjelu na Krasu, kamor naj bi rod Fabianijevih prišel iz Furlanije že pred letom 1614. Goriški grofje so jim dali v fevd grad v Štanjelu in vas Kobdilj. Fabianijevi so imeli na posestvu enega redkih zanesljivih vodnjakov na tem delu Krasa in glavna dejavnost družine je bila prodaja vode. Dobiček so vlagali v širjenje posesti, kjer so gojili avtohtono trto pikolit. Po nasvetu zdravnika je zaradi šibkega zdravja pri Fabianevih letovala Charlotte von Kofler, Tržačanka tirolskega rodu, in zaljubila se je v domačega sina Antona. Poročila sta se in imela sta štirinajst otrok, Maks je bil dvanajsti. Rodil se je 29. aprila 1865. Zdi se, da je v zakonu imela glavno besedo mati. Njenemu meščanskemu poreklu gre zasluga, da je skoraj vse svoje otroke poslala v šole. Maks je osnovno šolo obiskoval v domači hiši, potem pa so ga poslali na realko v Ljubljano. Po maturi leta 1883 je šel študirat gradbeništvo na Tehnično visoko šolo na Dunaj. Potem ko je »odslužil cesarja« kot vojak je bil nekaj časa asistent na fakulteti za arhitekturo v Gradcu, kjer je poučeval urbanizem.

Leta 1892 je dosegel naziv diplomirani arhitekt in dobil študijsko štipendijo, ki mu je omogočila, da je skoraj tri leta prepotoval številne evropske dežele od Nemčije do Grčije. To potovanje je bilo, po njegovih besedah, »vir vsega mojega znanja in kulture«. Zatem je bil dve leti sodelavec znamenitega dunajskega arhitekta Otta Wagnerja, nato pa do leta 1910 profesor na Tehnični visoki šoli. Leta 1896 je odprl na Dunaju svoj lastni atelje. Jeseni leta 1917 je bil imenovan za rednega profesorja arhitekture na Dunajski univerzi, toda odpovedal se je bleščeči ponudbi ter se vrnil domov, da se posveti obnovi v prvi svetovni vojni porušenega Posočja, Goriške in Krasa.

PRVI ARHITEKT Z DOKTORATOM V MONARHIJI

Maks Fabiani je dosegel svoj ustvarjalni vrh v dunajskih letih (1894 – 1917) . Po potresu o veliki noči leta 1895 je na lastno pobudo izdelal načrte za obnovo Ljubljane in ga ponudil mestni občini. Njegove zamisli so bile velikopotezne in drzne, zato niso bile vedno sprejete. Leta 1902 ga je doletela izredna čast: dunajska Tehnika mu je podelila doktorat. To je bil doktorski naziv v Avstro-Ogrski, ki so ga podelili arhitektu. Prejel ga je za že omenjene urbanistične načrte Ljubljane in Bielska v Šleziji. S tem nazivom je postal tudi formalno prvi urbanist monarhije. Istega leta je bil imenovan za osebnega svetovalca prestolonaslednika Franca Ferdinanda.

Dobival je pomembne projekte, ki so poveličevali uspehe monarhije. Izdelal je načrte za razne stavbe na Dunaju, ki jih občudujemo še danes (Portois&Fix, Artaria, Urania). Med deli, ki jih je zasnoval za Ljubljano, naj omenim Krisperjevo hišo, Hribarjevo hišo, kamniti podstavek za Prešernov spomenik na trgu pred frančiškansko cerkvijo, Dekliški licej (v njem zdaj deluje Ministrstvo za zunanje zadeve RS). Po njegovih načrtih je bil zgrajen tudi Narodni dom v Trstu (1904), ki so ga fašisti 13. julija 1920 zažgali. Po letu 1917, ko se je vrnil na Kras, se je posvetil delu pri »vstajenju iz ruševin«. Izdelal je načrte za 92 naselij v Posočju, na Krasu, v Vipavski dolini in južni Furlaniji. Veliko dela je posvetil obnovitvi in ureditvi Štanjela, kjer je bil v letih 1935 – 1945    župan. Tam je uredil Vilo Ferrari in Ferrarijev vrt. Od leta 1926 je bil član Nadškofijske komisije za sakralno umetnost v Gorici.

MAKS FABIANI IN JOŽE PLEČNIK

Svetovni narodni dom v Trstu

Maks Fabiani in Jože Plečnik, ki sta postavljala temelje moderne arhitekture na Slovenskem, sta bila sodobnika. Fabiani (1865 – 1962) je bil sedem let starejši od Plečnika (1872 – 1957), umrl pa je pet let za njim. Fabiani je dočakal 97 let, Plečnik pa 85. Odnosi med arhitektoma so bili prijateljski, vendar ne prav sproščeni. Spoznala sta se na Dunaju, kjer je bil Fabiani nekaj časa Plečnikov profesor. Ob Plečnikovi smrti je Fabiani v pismu izpovedal: »Plečnik je bil izrazit samouk. Šola ni imela nanj nobenega vpliva. Vse, kar je slišal, je sprejel na moč previdno in zadržano, velikokrat po napornem premisleku«. Fabiani, ki je iz Gorice večkrat prihajal v Ljubljano, je občudoval Plečnikov osebni arhitekturi ideal umetniško moč in je brez zavisti govoril, da je eden najboljših arhitektov svoje dobe.

Razlika med njima se je pokazala ob urejanju Ljubljane. Fabiani je bil predvsem tehnično izobražen urbanist in je v arhitekturi zagovarjal preproste linije v službi funkcionalnosti, Plečnik pa je bil »pesniško« ustvarjalen umetnik. Fabianija je zanimala Ljubljana predvsem kot funkcionalno urejeno mesto, Plečnika pa mesto kot simbol, kot umetnostno delo. Vendar pa so Fabianijeva dela imela velik vpliv na Plečnika, ki je svojega nekdanjega učitelja očitno cenil. Ko je po prvi svetovni vojni zaživela univerza v Ljubljani in je bilo razpisano mesto profesorja za arhitekturo, je Plečnik to nalogo sprejel šele potem, ko se je prepričal, da Fabianija ne bo v Ljubljano. Tehnična univerza na Dunaju je Maksu Fabianiju leta 1952 ob 50-letnici doktorata podelila zlati doktorat, Jožetu Plečniku pa častni doktorat. Po »veliko diplomo za življenjsko delo« je Maks Fabiani odšel 12. avgusta 1962 v Gorici.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ognjišče

Zbral in uredil: Franci Koncilija

»LUCIFERKA«, BIOGRAFIJA SVETLANE MAKAROVIČ

Sredi novembra 2019 je pesnica, pisateljica in šansonjerka Svetlana Makarovič pri 80 letih napisala svojo prvo in zadnjo biografijo. V knjigi z naslovom Luciferka sledimo življenju ene najvidnejših slovenskih ustvarjalk od njenih prvih spominov do danes. Biografijo je avtorica spisala skupaj z Matejem Šurcem in mačkom Kotikom. Knjigo je izdala založba Beletrina.

UVOD

Knjigo Luciferka, ki predstavlja manj znano plat sicer dobro poznane ustvarjalke, so predstavili v Mini teatru v Ljubljani. Knjiga opisuje njeno otroštvo, odraščajočo dobo in zavestno odločitev o neizprosni samosti v zrelih letih. Zgodba Svetlane Makarovič je popisana na 330 straneh, zapise pa spremlja tudi več kot 50 fotografij in bibliografija avtorice. Delo je oblikoval Boštjan Pavletič.

Predstavitev knjige, ki je bila igriva, zabavna, ironična in drzna, je bila obarvana z avtorici tako ljubimi šansoni. Večer je bil zastavljen v satiričnem duhu, zaznamoval pa ga je pogovor Mateja Šurce in Svetlane Makarovič o njenem življenju, mišljenju in o knjigi. Pogovor je s svojimi zasoljenimi izjavami motil »maček Kotik«, ki ga je upodobila Anja Novak.

Igralka Anja Novak, kot maček Kotik

PREDSTAVITEV USTVARJALNEGA OPUSA SVETLANE MAKAROVIČ

Svetlana Makarovič se je rodila leta 1939 v Mariboru. V Ljubljani je končala srednjo vzgojiteljsko šolo in leta 1968 diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Nekaj časa je igrala v Mestnem gledališču in pozneje v ljubljanski Drami.

Njena prva pesniška zbirka Somrak je izšla leta 1964, tej je sledilo še šestnajst zbirk. Med najbolj znane spadajo Pelin ženaVojskin čas in Tisti čas, zaznamujejo jih motiv zla ter slogovne in doživljajske prvine iz ljudskega mitskega sveta, s katerimi ustvarja baladno ozračje. Leta 2002 se je od poezije poslovila z antologijo svojih najboljših pesmi z naslovom Samost (2002), ki je bila izdana v samozaložbi. Leta 2018 je izšla njena druga zbirka haikujev z naslovom Naj bo poleti, njena prva zbirka haikujev z naslovom Zima vezilja je izšla leta 2016.

»Založba Beletrina je poleg biografije izdala dve njeni pesniški knjigi, zato se je ideja o nastanku knjige njenih spominov porajala s svetlimi nameni, a je prišlo do zapletov. Beletrina se zavzema za popolno spoštovanje umetniške svobode, a to ni vedno najlažje, saj je delovanje založbe kot nevladne organizacije vselej pogojeno s pridobivanjem sredstev na evropskih in domačih razpisih ter s prodajo knjig in drugih storitev,« je zapisal urednik biografije in programski direktor založbe Aleš Šteger.

ZAKLJUČEK

Svetlana Makarovič je začela pot kot poklicna gledališka igralka, danes pa je ena najbolj prepoznavnih slovenskih avtoric z več kot 300 knjižnimi naslovi, eno najobsežnejših slovenskih bibliografij, za svoja dela pa je bila večkrat nagrajena. Prešernovo nagrado za življenjsko delo so ji namenili leta 2000, a jo je zavrnila. Uradno se je upokojila leta 1997.

V proznih delih je oblikovala samosvoj slog, v katerem prevladujejo živali s posebnimi imeni in premišljenimi značaji, v njih se pogosto pojavi arhetipski motiv odhoda od doma. Veliko njenih del je bilo uprizorjenih kot gledaliških iger. Največ uprizoritev je doživela Sapramiška (Lutkovno gledališče Ljubljana), ki je bila prvič uprizorjena leta 1986 in jo igrajo še danes.

Fotografije so s spleta

Viri: STA, Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJE ZAMEJSKEGA SLOVENCA, PESNIKA IN ROŽANČEVEGA NAGRAJENCA AMBROŽA KODELJA O KNJIGI »LUCIFERKA«

Ambrož Kodelja

UVOD

Ob prazniku slovenske kulture sem se pogovarjal z znanko, ki je vestna bralka. Razmišljala sva o Svetlani Makarovič in njeni zadnji knjigi, ki ima naslov Luciferka. Oba sva priznala, da sva se težko prebila skoznjo. Mene je motilo določeno opravljanje, pa tudi neprimerne besede, ki jih ne vidim rad v literarnih delih. O knjigi se je razpisal tudi dr. Jože Pirjevec in nanizal cel kup podatkov o mladosti ge. Svetlane. Tisti, ki so prebrali njegovo Gloso, so spoznali precej drugačno Svetlano, kot so jo poznali prej iz literature. V intervjuju s Svetlano z naslovom »Svetloba o mišljenju in nemišljenju«, je tudi vprašanje: »Mar se niste naredili povsem po svoje?« Tam opisuje svojo pot takole:

»Jaz, naredila sem se po svoje. Najprej je bilo treba opraviti z Bogom, kar je bilo najtežje. Hudo je, ko izgubiš Boga. Takrat si premražen, osamljen, nezaščiten, sam na polju sveta in te zebe do dna duše, tudi angela varuha ni, nimaš se kam zateči. Veš, da je molitev vse skupaj en bla bla, ker te nihče ne sliši. Ko nehaš moliti, začneš preklinjati. Molitev sem nadomestila s kletvijo in sledila svojemu papanu, ki je bil Primorec.« (Mimogrede: zanimiva karakterizacija Primorcev!)

SVETOST BESEDE

Kot sem že omenil, me v knjigi motijo besede, ki so vsaj meni v literaturi tuje. Prav tako prefinjeno literarno opravljanje ali obiranje – povedano po domače. Zavedati bi se morali, da mora biti tudi v literaturi neka obzirnost. Svojčas smo rekli svetost besede. Tu ni mišljeno versko ali teološko izrazoslovje, ampak lep, berljiv, kulturen jezik. Opažam, da mi Slovenci na vse to vedno manj damo. Tudi vse preveč segamo po raznih anglicizmih, mi tu ob meji pa po italijanizmih, ki jih po svoje prikrojimo in vnašamo v pogovorni in pozneje celo pisni – knjižni jezik. Menim, da bi prav ob prazniku slovenske kulture bilo prav, če bi se tudi o tem začeli pogovarjati.

Ambrož Kodelja

PESMI MUCE POTOVKE

Podrobnosti

Svetlana Makarovič sodi v nesporen vrh pesniškega ustvarjanja pri nas, po eni strani piše pretresljivo baladno liriko za odrasle, po drugi pa izjemne pravljice za otroke. Je avtorica številnih vrhunskih umetnin, Boris A. Novak je nekoč zapisal, da v njenem obširnem opusu ni niti ene slabe pesmi. Svoje pravljice je predelala v številne radijske igre in lutkovne ter igrane predstave, pesmi je tudi sama uglasbila. Makarovičeva je namreč tudi izvrstna glasbenica in avtorica imenitnih šansonov – gre  za edinstveno, izvirno in vsestransko umetnico, ki nemalokrat svoja besedila pospremi tudi z ilustracijami.

Pesmi muce potovke so obsežna zbirka pesmi, nabranih iz njenih pesniških zbirk, songov iz lutkovnih predstav in radijskih iger, ki jih je napisala po lastnih in tujih predlogah, in manj znanih pesnitev. V knjigi lahko beremo pesmice Sapramiške, Korenčkovega palčka, sovice Oke, coprnice Zofke, kosovirjev, takšnih in drugačnih strahov, Rdeče kapice, kokokoške Emilije, peka Mišmaša in še mnoge druge. Razdeljene so v dvaintrideset pesemskih sklopov, pri čemer je vsakega ilustrirala druga ilustratorka ali ilustrator, triintrideseti sklop pesmi z mačjo tematiko, tako zvanih mačnic, pa je mehko razpreden po vsej knjigi. Mnoge pesmi že dobro poznamo, precej pa je takšnih, ki jih v tej čudoviti knjigi beremo prvič, saj doslej še niso izšle. Pesmi, ki jih je Makarovičeva napisala za otroke, so duhovite, pikre, pretresljive, malček prismuknjene pa tudi ljubke in izrazito lirične. Tako ni nič nenavadnega, da jih, tako kot njene imenitne pravljice, radi beremo tudi odrasli. V Pesmih muce potovke so prvič zbrane v cvetoberu, s tem pa smo dobili eno najpomembnejših in najdragocenejših knjig na področju otroškega leposlovja na Slovenskem.

Zvezda

Jasno, mirno danes žari
čudoviti severni sij,
skozenj se zvezda lesketa,
zvezdica, moja znanka.

Kaj mi boš povedala,
ti bogata zvezdica,
ki imaš toliko srebra,
da ga nikdar ne zmanjka?

Mala zvezda pa molči,
le mežika v moje oči,
zvezda odgovora ne da –
zvezda je kot uganka.

Potovka

Jaz sem stara mačka potovka,
sem iz daljnih krajev k vam prišla.
sem preprosta siva muca,
nič posebnega na pogled,
saj me je le za prgišče
s cekarjem in repom vred.
V cekarju so pesmi zate,
za vse palčke, za vse škrate –
nate jih, mladički, nate!

ZAKLJUČEK

Motivno in tematsko je pisanje Svetlane Makarovič izredno raznoliko, njegova stalnica pa je prototip ranljive osebe. Ob tem izkazuje tudi inovativnost pri izumljanju novih likov, kakršni so, denimo, puhasti kosovirji ali pa Sapramiška. Njihove prigode skoraj brez izjeme opozarjajo na vrednote medsebojnega spoštovanja, empatije, strpnosti, prijateljstva – in ljubezni do živali.

50 LET OD SMRTI AMERIŠKE PEVKE JANIS JOPLIN (1970¬–2020)

Četrtega oktobra 2020 je minilo 50 let od smrti slavne ameriške pevke popularne glasbe Janis Joplin, ki se je v zgodovino zapisala kot ena ključnih osebnosti glasbene in kulturne revolucije šestdesetih let minulega stoletja. Življenje glasbene ikone, ki je na odru izpela lastno bolečino, sta prezgodaj prekinila alkohol in prevelik odmerek heroina. Umrla je na vrhuncu slave, stara komaj 27 let, v hotelski sobi v Hollywoodu.

Janis Joplin se je rodila leta 1943 v majhnem industrijskem mestu Port Arthur v južnem Teksasu (ZDA) v družini, kjer sta jo starša navdušila za glasbo. V zgodnjih najstniških letih je imela zaradi svojih naprednih prepričanj, zavzemala se je denimo za pravice afroameričanov, in slabe samopodobe velike težave z vključevanjem v družbo in je bila pogosto žrtev vrstniškega nasilja. Uteho je iskala v glasbi in se navduševala nad glasbeniki, kot so Bessie Smith, Odetta, Lead Belly in Big Mama Thornton.

Pri sedemnajstih letih je pobegnila od doma in začela peti v teksaških barih in klubih ter tako počasi zaslužila dovolj denarja za pot do Kalifornije. V San Franciscu se je pridružila skupini Big Brother & The Holding Company, ki je izvajala psihedelični rock. Ko je leta 1967 nastopila na festivalu Monterey Pop, je popolnoma očarala občinstvo. Ta nastop je skupini, zlasti pa Janis Joplin, odprl pot med zvezde. Kasneje je sodelovala še z različnimi zasedbami in posnela številne albume. Avgusta 1969 je nastopila tudi na znamenitem festivalu Woodstock v zvezni državi New York. Medtem ko je na odru blestela, pa se je za njim vse bolj krčevito borila z odvisnostjo od alkohola in heroina, ki ji je 4. oktobra 1970 vzel življenje. Stara je bila 27 let, zaradi česar jo uvrščajo v Klub 27, na seznam priljubljenih glasbenikov in umetnikov, ki so sloveli po tveganem načinu življenja in umrli pri tej starosti. H klubu prištevajo tudi Jimija Hendrixa, Briana Jonesa, Jima Morrisona, Roberta Johnsona, Kurta Cobaina in Amy Winehouse.

Leta 2015 so o življenju Janis Joplin posneli dokumentarni film Janis Joplin: Otožno dekle. V filmu so ob pomoči pevkinih prijateljev, sodelavcev, družinskih članov, ljubimcev in zbirke zelo osebnih pisem, ki jih je Janis Joplin pisala svojim najdražjim, izrisali kompleksen portret bistre, občutljive, a tudi ranjene in globoko osamljene duše, ki je na odru iskala le eno: ljubezen.

Viri in fotografije so s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

DREVESA, KNJIGA PESMI IVA SVETINE IN FOTOGRAFIJ GREGORJA RADONJIČA

V torek, 6. oktobra 2020, je bila v Glaserjevi dvorani UKM v Mariboru, predstavitev knjige Drevesa pesnika Iva Svetine in fotografa Gregorja Radonjiča. Knjiga Drevesa je zagotovo posebna knjižna izdaja, saj je ni enostavno žanrsko umestiti. V njej je namreč kombinacija poezije Iva Svetine in fotografij Gregorja Radonjiča, vendar na način, da pesem in fotografija delujeta kot celota, se dopolnjujeta in bralcu omogočata posebno bralsko doživetje. Knjiga se v celoti navezuje na tematiko dreves in gozdov in pomeni prvi tovrsten avtorski pristop pri nas. Nekatere Svetinove pesmi so v knjigi objavljene prvič. Z avtorjema se je pogovarjal pesnik Borut Gombač, večer pa je popestril glasbenik Mitja Novak.

UVOD

»Osupljiva lepota! Dih diha presežno v magiji jezika in čarobnosti podob, ki pojejo hvalnico drevesom, gozdu, kamnu in vodi. Tem pradavnim pričam stvarstva, ki vežejo čas med nekdaj in večnostjo in šepetajo spomine na tisočera imena iz globin v nebo. Samo v brezgrajno potopljeno uho in odprto notranje oko zmoreta uzirati božansko Nevidnost in jo narediti vidno za lepote žejni svet. Knjiga Drevesa pesnika Iva Svetine in mojstra fotografije Gregorja Radonjiča je živa voda, ki odžeja.« – Manca Košir

KDO JE IVO SVETINA?

Ivo Svetina, rojen leta 1948 v Ljubljani. Pesnik, dramatik, esejist, prevajalec. Diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Izdal več kot 30 pesniških zbirk, napisal več gledaliških iger, pravljic, esejev o poeziji in gledališču oziroma dramatiki. Med drugim prevedel mite južnoameriških Indijancev, Tibetansko knjigo mrtvih in Tri tibetanske misterije. Prejel več nagrad: zlato ptico leta 1976 za zbirko Botticelli; leta 1987 prejel nagrado Prešernovega sklada za zbirko Peti rokopisi; in štirikrat je za svoje igre prejel nagrado Slavka Gruma (za najboljše dramsko besedilo): v letih 1987, 1992, 1996 in 2010. leta 2005 je za zbirko Lesbos prejel Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta, leta 2010 pa Jenkovo nagrado za zbirko Sfingin hlev. Od decembra 2014 do junija 2018 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Od marca 1991 do maja 2020 je bil tudi član SC PEN.

KDO JE GREGOR RADONJIČ?

Gregor Radonjič je mariborski umetniški fotograf in univerzitetni profesor. Je avtor 29 samostojnih razstav, soavtor dveh knjig s fotografijami in devetih multimedijskih fotografskih projektov. V soavtorstvu s pesnico Nežo Maurer je izdal knjigo Piramide upanja. Dvakrat se je z multimedijskima projektoma predstavil v spremljevalnem programu Borštnikovega srečanja. Sodeloval je na več kot 60 skupinskih razstavah v tujini in Sloveniji, dvakrat je bil izbran v program Fotonični trenutki slovenskega Meseca fotografije in Festivala fotografije Maribor ter trikrat v galerijski izbor za Art Photo Budapest. Fotografsko ga zanima predvsem vizualno raziskovanje prostorov in iskanje ter odstiranje njihovega karakterja, skritega za običajnim fizičnim doživljanjem prostorov.

PREDSTAVITEV KNJIGE

Vsaj enkrat bodi drevo, ki je dom vsem in vsemu. Ne pričakuj hvaležnosti, ker tvoje sočutje je samo eno od mnogih bitij, ki so si poiskala zavetja v tvoji krošnji … To je pesem Iva Svetine iz njegove zbirke Svitanice, ki skupaj s fotografijami Gregorja Radonjiča tvori komplementarno celoto hibridne knjige s prepletom fotografij in poezije. S preprostim naslovom Drevesa.Knjiga je v vseh pogledih izvenserijski knjižni izdelek, tako zaradi kakovosti fotografij in skrbno izbranih pesmi kot zaradi harmoničnega sporočilnega prepleta miselnega in vizualnega načina komunikacije. Skratka, knjiga Drevesa je nazadnje tudi v formalnem smislu svojevrsten oblikovno-estetski presežek.

ZAKLJUČEK

Zanimivo je, da se avtorja še kako zavedata, da je bilo drevo vse od sumerskega drevesa življenja ena od središčnih točk mitoloških in verskih kozmologij, v bibličnem Ednu pa je drevo predstavljalo celo spoznanje o dobrem in hudem. Knjiga ima tudi okoljevarstveni pomen, ki bralca spodbuja k razmisleku o varovanju okolja in bistri njegov odnos do narave in obstoja človeštva. Knjiga Drevesa predstavlja tudi čudovito sintezo fotografije in poezije, saj sodobni človek praviloma ne premore več koncentracije, da bi pozorno prisluhnil zgolj besedi ali se poglobil v opazovanje ene same podobe stvarstva. Zato je knjigo Drevesa treba vzeti v roke, vedno znova jo je dobro imeti v rokah, še posebno takrat, ko se nas poloti malodušje, v času, v kakršnem živimo sedaj.

Fotografije so s spleta

Viri: Wikipedija in Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

GRAD ŠTANJEL BO POSTAL MUZEJ SLOVENSKEGA JEZIKA IN KNJIGE

V znamenitem gradu Štanjel na Krasu so že leta 2019 uredili prostore za ustanovitev prvega muzeja, posvečenega slovenskemu jeziku in knjigi. Sporazum o tem sta občina Komen in Kosovelova knjižnica v Sežani že podpisali z ustreznimi državnimi ustanovami. Začetek delovanja muzeja pa je povezan z dokončanjem obnove levega palacija štanjelskega gradu.   

SODELUJOČE USTANOVE

Tako je nastal prvi osnutek muzeja, ki je unikum v slovenskem prostoru. Partnerski dogovor so poleg komenske občine in Kosovelove knjižnice podpisali še Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) v Ljubljani, Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), Narodni muzej Slovenije, Slovenski etnografski muzej, Slovenski šolski muzej in Narodna galerija.

KAJ DOLOČA DOGOVOR?

Dogovor določa vsebino muzeja. V njem bo predstavljena zgodovina slovenske knjige od Trubarja do danes, ena soba pa bo namenjena slovenskim ilustratorjem. Razstavljene bodo tudi najboljše slovenske knjige, ki so dobile katero od književnih nagrad, ter miniaturne in nenavadne knjige.

ZAKLJUČEK

Poznavalci se sprašujejo, zakaj nastaja ta muzej na primorskem, na Krasu. Primorska je od nekdaj na »prepihu« in je meja slovenstva, ki ga je treba braniti in ohraniti. Navsezadnje je ustanovitev muzeja med drugim pomembna tako z nacionalnega kot tudi z lokalnega vidika, obisk muzeja pa načrtujejo vključiti tudi v vse slovenske šolske učne programe.

Fotografije so s spleta

Vir: Primorske novice

Zbral in uredil: Franci Koncilija

IDRIJSKA ČIPKA V KATEDRALI SV. ŠTEFANA NA DUNAJU

Sredi oktobra 2020 so na Dunaju v znameniti katedrali sv. Štefana izobesili klekljano vrtnico. Ta izjemni slovenski etnološki izdelek je nastal na pobudo konceptualne umetnice Eve Petrič, ki že nekaj let sodeluje s članicami eksperimentalne klekljarske skupine pri čipkarski šoli v Idriji. Razstava je bila odprta do konca novembra 2020.

Ob otvoritvi razstavljene kolektivne klekljane vrtnice, ki so jo postavili na grobnico cesarja Friderika Tretjega v katedrali, je Eva Petrič o klekljani mojstrovini dejala: »Cvetovi in listi klekljane vrtnice simbolizirajo optimizem in upanje, njihovi trni pa opozarjajo na previdnost, ki jo zahteva današnji čas kot nova realnost. Prepričana sem, da bodo obiskovalci, tako kot lepoto vrtnice, še naprej še bolj cenili bližino ljudi ter čas, ki ga lahko preživimo skupaj!« Klekljarice so pod vodstvom Maje Svetlik iz idrijske čipkarske šole v kreiranje in izdelavo cvetov in lističev vložile več kot 400 ur dela. Maja Svetlik je še povedala, da je ta novi projekt znova potrdil izrazno moč čipke, ki je od nekdaj v obliki oltarnih prtov krasila cerkve ter bogoslužna oblačila in jih tako krasi tudi še danes.

Eva Petrič
Maja Svetlik

Kolektivna klekljana vrtnica je tokrat vstopila v dunajsko katedralo sv. Štefana kot umetniški objekt. S takimi deli Slovenci pokažemo vsej Evropi, da pri idrijski čipki ne gre zgolj za ohranjanje tradicije znanja tehnike in zakonitosti izdelave. Z razstavo čipke na Dunaju se je čipka iz domačega okolja znova preselila v prostranost evropskega prostora, nam vsem v ponos. Idrijske klekljarice so čipko poslale v svet z željo, da bi bila vsem v navdih in znanilka miru, ki ga v tem času vsi tako potrebujemo.

Vir: Delo, fotografije so s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

PIANISTKA NATALIJA ŠAVER JE NASTOPALA ŠIROM SLOVENIJE

Novogoriška pianistka Natalija Šaver se je v začetku oktobra 2020 po turnejah v tujini spet vrnila na domače koncertne odre. V torek, 6. oktobra 2020, je tako s koncertom oziroma umetniškim manifestom Atmospherica nastopila v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani, za november pa je načrtovala nastope v Novem mestu, Novi Gorici, Sežani in Krškem. Zaradi širjenja novega koronavirusa je kasneje precej koncertov odpadlo. Novomeški koncert v Kulturnem centru Janeza Trdine je bil načrtovan kot poklon 250. obletnici Beethovnovega rojstva. To je bila tudi tema njenega diplomskega in specialističnega študija pri priznani profesorici, pianistki Dubravki Tomšič Srebotnjak.

KDO JE PIANISTKA NATALIJA ŠAVER?

Natalija Šaver je izredno talentirana glasbenica. Je pianistka, skladateljica, ter izvajalka klasične in sodobne glasbe. Natalija Šaver je pomembno glasbeno ime v današnjem gibanju, ki raziskuje ustvarjalno stičišče klasične in sodobne glasbe. Zato Šaverjeva o sebi rada pove, da je »pianistka, ki ima nalogo, da iz glasbenega zapisa izvleče noto skladatelja ter svojo noto, oboje pa nato v glasbeni obliki predstavi publiki«. Zato je trdno prepričana, da je treba glasbo in igranje nenehno negovati.

GLASBA KOT ODSEV SVETA

Njeni koncerti so še posebej prepoznavni po glasbi, ki razkriva prefinjeno kompilacijo zvokov ter močan vizualni element, ki je pravi odsev sveta, v katerem vsi živimo v danem trenutku. Šaverjeva meni, da se vse bolj obračamo v digitalno razsežnost, zato po njenem mišljenju vizualna podoba slehernega koncerta odraža digitalizacijo nas samih in sveta, ki nas obdaja.

»Glasba je glasba,« je spomladi leta 1928 Alban Berg odgovoril Georgeu Gershwinu v Parizu na vprašanje, zakaj ni razlike med tako imenovano »izobraženo« in »priljubljeno« glasbo. Natalija Šaver je v zadnjem desetletju s svojim delom in koncerti potrdila ta citat o združevanju klasičnega klavirja in sodobne glasbe.

ZAKLJUČEK

Program njenih nastopov obsega glasbena dela sodobnega italijanskega skladatelja Ludovica Einaudija ter Natalijine avtorske skladbe. Rada igra tudi skladbe Béle Bartóka, Samuela Barberja, Sergeja Vasiljeviča Rahmaninova, Georgea Gershwina in Johna Cagea. Najraje pa posluša in igra glasbo Ludwiga van Beethovna.

Fotografije so s spleta

Vir: Primorske novice

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MONOGRAFIJA O SODOBNIH TRŽAŠKIH PESNICAH

Dr. Vilma Purič, Slovenka, ki živi in ustvarja v Trstu, je leta 2018 uspešno doktorirala s področja literarnih ved. Na tej podlagi je nastala obsežna monografija z naslovom Sodobne tržaške pesnice, ki jo je letos jeseni objavila tržaška založba Mladika. Dr. Vilma Purič je po diplomi iz slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kasneje pa še diplomi z leposlovne fakultete tržaške univerze, stopila na pedagoško pot. Trenutno poučuje slovenščino na Državnem izobraževalnem zavodu Jožef Stefan v Trstu. Potem ko je izdala dva romana (Burjin čas, 2009, in Brez zime, 2011),se je Puričeva uveljavila predvsem kot recenzentka, avtorica spremnih besed in literarna kritičarka. Srečanje je povezovala Nadia Roncelli, urednica knjižnih izdaj pri založbi Mladika.

Dr. Vilma Purič
Nadia Roncelli

PREDSTAVITEV KNJIGE

Na predstavitvi tržaške založbe Mladika, ki je bila v torek, 22. septembra 2020, so poleg drugih številnih edicij slovesno predstavili tudi obsežno monografijo dr. Vilme Purič. V pozdravnem nagovoru je vse prisotne pozdravil predstavnik Mladike Ivo Jevnikar, s svojimgovorom pa je nadaljeval predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc, ki je poudaril moč slovenske zamejske književnosti, tako na Tržaškem in Goriškem kot na Koroškem in Štajerskem. Poudaril je, da Ljubljana morda še vedno ne razumne, da je bil Trst vedno ali skoraj do najnovejše dobe večje mesto od sedanje slovenske prestolnice, v njem in okolici je živelo več Slovencev, kot je imela Ljubljana sploh vseh prebivalcev, imel je svoj Narodni dom, svoj dnevni in revijalni tisk, svoje šolstvo in seveda svoje ženske, ustvarjalke, literatke, emancipiranke, kot jih je – sicer posejane bolj poredko – imela Ljubljana.

Ivo Jevnikar
Dušan Merc

V nadaljevanju je Nadia Roncelli predstavila sijajno knjigo dr. Vilme Purič, pri čemer je poudarila, da smo s to knjigo vstopili v svet, ki ga centralna Slovenija in Ljubljana ne poznata niti ne priznata. Puričeva s to knjigo ni presegla zgolj slovenskega zamejskega prostora, ampak je sprejela pod streho slovenskih tržaških pesnic tudi italijanske pesnice. Roncellijeva je v nagovoru še dejala, da je dr. Vilma Purič v knjigo vnesla prepletanje najrazličnejših kultur v Trstu z vsemi konflikti. Eksperti ugotavljajo, da sta v knjigi opisana širši zgodovinski kontekst literarnega dogajanja in inštrumentarij, s poudarkom na feministični literaturi in študijah spolov, tako rekoč novih spoznanj in definicij modelov spolne identitete, s čimer povojna generacija pesnic pravzaprav nadaljuje ambientalno, socialno in ustvarjalno-intelektualno držo žensk, kakršno bi v Ljubljani pred drugo svetovno vojno lahko opazili okrog revije Ženski svet.

MONOGRAFIJA PURIČEVE JE KOT MILOST IN ODREŠENJE

Avtorica knjige dr. Vilma Purič ni pesnica in ne pozna pesniške zavisti, rivalstva, ega, pozna pa moč ustvarjalnosti prozne erotike kot avtorica dveh romanov: Burjin čas in Brez zime. Ve in čuti, kaj je ustvarjanje, ki ga dolga leta spremlja kot literarna kritičarka ter esejistka (Pesniki pod lečo), in to se pri prebiranju njene knjige pozna. Knjiga Sodobne tržaške pesnice je knjiga primerjalno-raziskovalne zrelosti, ki povezuje vse ustvarjalno izvorno, pogumno, moderno, če že ne kar avantgardno, in seveda vse, kar presega čas in prostor, vse konvencije, ter daje pesnicam nov, samosvoj profil, vsebino, izpoved, čutenje, moč, pogum, občutljivost, invencijo, fantazijo, emocijski razpon …, lahko bi rekli milost in po svoje še odrešenje. Med slovenskimi pesnicami je Puričevi najljubša Irena Žerjal z enajstimi pesniškimi zbirkami, potem Ljubka Šorli in Bruna Marija Pertot …, med italijanskimi Lina Galli in Anita Pittoni in druge. To so pesnice, ki odlično obvladajo tako italijanščino kot slovenščino.

ZAKLJUČEK

Knjiga ima uvod z opisom teoretskih izhodišč, potem pa sledi zgodovinski in kulturni kontekst: Trst zaprto ali odprto mesto? Zgodovinski pregled dogodkov od konca druge svetovne vojne do zaščitnega zakona (14. 2. 2001). Sledi poglavje Rekonstrukcija slovenskega kulturnega sistema na Tržaškem po letu 1945, medtem ko je najobsežnejši pregled pod naslovom Žensko ustvarjanje v Trstu od konca druge svetovne vojne do današnjih dni. Nobenega dvoma ni, da se je Slovenka dr. Vilma Purič v Trstu odlično pesniško emancipirala, morda bi primerjalno veljalo potegniti še vzporednico s centralno Slovenijo in njeno vse bolj udarno feminizacijo, ne nazadnje z množico festivalov idr.

Viri: Večer in Delo, fotografije pa so s spleta

Avtor: Marijan Zlobec

MINILO JE 240 LET OD SMRTI MARIJE TEREZIJE (1717–1780) IZ RODBINE HABSBURŽANOV

V nedeljo, 29. novembra 2020, je minilo 240 let, odkar je na Dunaju umrla »naša vladarica« Marija Terezija (1717–1780) iz rodbine Habsburžanov. Bila je nadvojvodinja Avstrije, kraljica Češke in Ogrske ter vladarica habsburških dednih dežel. Nikoli pa ni postala cesarica, kot se velikokrat še danes marsikje zmotno naslavlja! Cesar Karel VI. (1685–1740) se je oženil z Elizabeto Kristino, ki je 13. maja 1717 rodila hčer Marijo Terezijo.

Hoffburg

PREUDARNA IN NAPREDNA MARIJA TEREZIJA

Cesarja Karla VI. je zelo skrbela usoda habsburških posesti, zato je s pragmatično sankcijo (1713) z družinskim zakonom o dedovanju in nedeljivosti habsburških dežel poskrbel za pravne temelje ter omogočil vladanje hčerki Mariji Tereziji.

Cesar Karl VI.

Okoliški evropski vladarji v Franciji, Prusiji in Bavarski so se najprej strinjali s pragmatično sankcijo, po Karlovi smrti leta 1740 pa so videli priložnost za razširitev svojih posesti in začela se je vojna za avstrijsko nasledstvo. V vladanju neizkušena Marija Terezija je pokazala odločnost in z vojaško silo ter diplomatsko spretnostjo se ji je uspelo obdržati na prestolu, čeprav je izgubila nekaj svojih ozemelj.

Leta 1745 je Franc Štefan I. Lotarinški, soprog Marije Terezije, postal rimsko-nemški cesar, potem ko je krono kratek čas (1742–1745) zadnjič nosil nehabsburški cesar.

V zakonu s Francem Štefanom se jima je rodilo kar 16 otrok, pet sinov in enajst hčera, toda kar nekaj jih je umrlo že v zgodnjem otroštvu. Med najbolj znanimi je njena najmlajša hči Marija Antonija, ki jo je poročila s francoskim prestolonaslednikom Ludvikom, kasnejšim kraljem Ludvikom XVI. Leta 1789 so ga s prestola pregnali francoski revolucionarji. Marija Antonija je v Franciji postala Marija Antoaneta in kot prva francoska kraljica končala pod giljotino. Znana je njena izjava, ki je razkačila sestradane pariške množice. Ko so ji dvorjani povedali, da ljudje nimajo kruha, je odvrnila, naj jedo potico.

NAPORNO VLADANJE V NEGOTOVIH ČASIH

Ko je Marija Terezija prevzela krono, se je soočila z zahtevami ogrskega plemstva, ki je odločno vztrajalo pri svojih posebnih stanovskih pravicah, da bi zagotovilo dualistični razvoj monarhije z dvema nosilcema: Dunajem in Budimpešto. Ko je Marija Terezija v ogrskem državnem zboru leta 1741 pristala na zahteve madžarskega plemstva, je postala tudi ogrska kraljica, vendar s tem dovolila, da so oblast nad Hrvati, Srbi in deloma Romuni prevzeli Madžari.

Najstarejšega sina Jožefa je Marija Terezija priznala za sovladarja leta 1765, kajti po smrti očeta je kot Jožef II. postal rimsko-nemški cesar.

Po njeni smrti je Jožef II. leta 1780 prevzel samostojno vladanje. Pruski kralj Friderik II., eden njenih največjih nasprotnikov, naj bi o Mariji Tereziji nekoč dejal: »Naposled imajo Habsburžani dedca, in še ta je ženska.«

ZAKLJUČEK

Habsburškim podložnikom so boljše življenje prinesle terezijanske reforme državne uprave in pravosodja, vključno z uvedbo Terezijanskega katastra.

Na cesarskem dvoru

Terezijanski kataster je vrsta davčnega popisa, ki se je uveljavila v habsburških dednih deželah po davčnih reformah v letih 1748–1756, poimenovan pa je po takratni vladarici Mariji Tereziji. V katastru so bila popisana vsa rustikalna in dominikalna zemljišča, sestavili pa so ga na podlagi zemljiških posestev. Zemljišč še niso merili, ampak so njihovo velikost okvirno ugotavljali na podlagi velikosti pridelka, ki je temeljil na šestletnem povprečju. V Sloveniji je bil Terezijanski kataster v veljavi vse do uvedbe Jožefinskega katastra v letih 1789 in 1790, ko so zemljiške parcele že geodetsko izmerili in tudi izračunavali njihovo površino.

Marija Terezija
Novomeška gimnazija

S tem se je Marija Terezija zapisala v zgodovino! Med drugim ima prav ona največ zaslug, da so v naših krajih v času njenega vladanja začeli saditi krompir. 16. maja 1767 je izdala ukaz o sajenju te poljščine in s tem izboljšala prehranjevalne navade naših prednikov. Zato so ji leta 2008 v Šenčurju pri Kranju postavili spomenik. V Novem mestu pa je Marija Terezija leta 1746 ustanovila gimnazijo, prvo v habsburški monarhiji!

Fotografije so s spleta

Avtorja: dr. Renato Podberšič in dr. Marjan Horvat

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NOVOMEŠKA KRAJINSKA ARHITEKTKA MAG. JELKA HUDOKLIN JE DOBITNICA PLATINASTEGA SVINČNIKA ZBORNICE ZA ARHITEKTURO IN PROSTOR SLOVENIJE

Ob dnevu arhitektov, ki je bil 9. oktobra 2020, so v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani podelili priznanja Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije. Mag. Jelka Hudoklin, ki je zaposlena v novomeškem podjetju Acer, je za ustvarjalni opus in vrhunske dosežke na področju arhitekture, kakor tudi za sooblikovanje prostorskega razvoja JV Slovenije, prejela platinasti svinčnik.

Mag. Jelka Hudoklin je na podelitvi prestižnega priznanja povedala: »Za uspešno delo na področju prostorskega načrtovanja je izrednega pomena dobro sodelovanje s številnimi strokami, civilno družbo ter s politiki na lokalni in državni ravni. Prav tako je pomembno tudi razumevanje procesov v prostoru, okolju in družbi, saj se prostorsko načrtovanje razteza na širokem področju različnih interesov, ki jih je treba medsebojno usklajevati.« Hudoklinova je prepoznavna tudi na področju kulturne krajine. Prepričana je, da so jo ljudje stoletja dolgo ustvarjali iz čiste potrebe po preživetju. Zato so kulturno krajino ljudje spoštovali in se na različne načine prilagajali naravnim procesom ter tako ustvarjali prepoznavne strukture, značilne za posamezna krajinska območja. Žal se je zadnja leta zelo razširila tako imenovana razpršena gradnja stanovanjskih sosesk, ki so prostorsko in finančno za sleherno lokalno skupnost zelo potratne. Žal se pri tem zelo spreminja tudi naravni značaj tipične slovenske urbane krajine,« je še dodala nagrajenka Jelka Hudoklinova.

V nadaljevanju pogovora je mag. Jelka Hudoklin opozorila na lep slogan Slovenija – moja dežela, ki bojda že živi. Slovenska krajina je namreč ena bistvenih prvin prepoznavnosti države. Na takšno Slovenijo smo vsi ponosni. Hkrati pa smo do nje tudi pristranski, saj dopuščamo, da se pospešeno degradira in nam tako razpada dobesedno pred očmi. Razlogi za to so večplastni in izhajajo iz zatečenih družbenih razmer in nizke ravni zavedanja pomena krajine za gospodarski in kulturni razvoj.

Vir: Nedeljski dnevnik, fotografije Boštjan Pucelj in s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija