Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Franci Koncilija

GRKINJA KALIA PAPADAKI JE 2017 PREJELA EU NAGRADO ZA LITERATURO

UVOD

Mlada grška pisateljica, pesnica in scenaristka Kalia Papadaki bo novembra gostja treh pogovorov o njenem najnovejšem romanu Dendriti – v Kopru, Novem mestu in v Ljubljani. Knjigo je prevedla Lara Unuk, izdala pa jo je založba Goga iz Novega mesta in stane 24,90 €. Ob podelitvi nagrade Evropske unije za književnost leta 2017 Kalii Papadaki so zapisali: »Dendriti so zgodba o priseljencih in iskanju smisla, o izgubljenih drugih možnostih, neuspelih zakonih in prekinjenih karierah. Knjiga o tem, kako velike sanje in neizgovorjene besede ustvarijo razpoke, ki porušijo zidove, zgradbe in življenje. Nekatere razpoke izvirajo iz družinske zgodovine, druge iz trenutnih odločitev. Iz vsake razpoke lahko prodre žarek svetlobe. Je tudi zgodba o upanju in sočutju, ki se pojavita, ko ju najmanj pričakujemo.«

 

PREDSTAVITEV SODOBNE GRŠKE PROZE

V sodobni grški prozi se je, morda zaradi izbruha ekonomske krize, v zadnjem desetletju zgodil obrat k socialnim temam, pogosto prikazanim skozi prizmo absurda, satire in groteske, včasih tudi skozi mejne zvrsti reportaže. V tej prozi, oropani iluzij in optimizma, se resničnost sodobnega človeka zrcali v mračnih odtenkih, njeni junaki, pogosto predstavniki nižjega srednjega razreda, pa pred našimi očmi izginjajo v neizbežen propad in dekonstrukcijo. Mlajši avtorji se izogibajo ideološkemu komentiranju dogajanja in značajev, kar sicer v kontekstu sodobne evropske literature ne preseneča, vendar je vseeno vredno omembe na ozadju močno politiziranega, strankarskega grškega obzorja in z ozirom na močna ideološka klasična grška prozna dela 20. stoletja, zaznamovana z balkanskimi vojnami, državljansko vojno in diktaturo, ki imajo, kar zadeva zgodovinsko in ideološko tematiko, svoje naslednike v številnih sodobnih razgrabljenih in kultnih romanopiscih.

 

KDO JE KALIA PAPADAKI?

V ta trend sodi tudi Kalia Papadaki, prva avtorica, ki jo bomo spoznali v ciklu grške proze. Papadakijeva se je rodila leta 1978 in je študijska leta preživela v Ameriki. Študirala je ekonomijo na univerzah Bard College in Brandeis. Odlikuje jo mojstrska raba jezika, ki je metaforičen, pesniški in tekoč. V svoji prvi zbirki kratkih zgodb z naslovom Zvoki z notranjega dvorišča, ki je izšla leta 2009, je upodobila prebivalce bloka v centru Aten, tipične predstavnike nove sodobnosti, ki pa se zapletejo v neverjetne kriminalne intrige: imigranta, ki ga ugrabi rusko-pakistanska mafija, pisatelja, zasvojenega z internetom, dve starejši ženski, ki ju vpletejo v zaroto proti njuni lastni sosedi. Stanovanjski blok postane simbol anonimnosti, izgubljene identitete v sodobni družbi in sovražnosti med prebivalci, ki živijo natrpani drug nad drugim v svojih malih urbanih kletkah, notranje dvorišče pa je kraj, ki je avtorico vedno fasciniral, saj je, po njenih lastnih besedah, prostor, kamor vsi odlagajo svojo nepotrebno kramo, hkrati pa ostaja nedostopen in skrivnosten. Za zbirko Zvoki z notranjega dvorišča je leta 2010 prejela nagrado za pisateljski debi revije Diavazo. S kratkimi zgodbami je sodelovala v več antologijah sodobne proze, dve izmed njih sta zbirki z značilnima naslovoma Pečat naše dobe (2010) ter Sledovi krize (2013). Leta 2011 je izdala pesniško zbirko Sivka pozimi, leta 2015 pa še roman Dendriti, za katerega je leta 2017 prejela nagrado Evropske unije za literaturo in književnost.

Kalia Papadaki

KAJ SO DENDRITI?

Dendriti so vejasto razrasli končiči živčne celice, ki sodelujejo pri shranjevanju spominov v možganih, hkrati pa se dendriti imenujejo tudi nekatere vrste razvejenih snežink. V romanu Kalie Papadaki se oba pomena združujeta v eno samo metaforo človeškega življenja: njeni junaki so kakor snežinke, ki so, če jih gledaš s prostim očesom, vse enake, ko pa jih pogledaš z mikroskopom, imajo vsaka svojo prelepo in neponovljivo obliko. Ko se dotaknejo tal, se vseeno stopijo in ne pustijo za seboj niti sledu.

ZAKLJUČEK

V romanu Dendriti je opisana zgodba treh generacij ameriških imigrantov, ki si vsaka po svoje prizadeva, da bi uresničila svoj ameriški sen, vendar jih vsakič znova povozi neizprosni tok zgodovine, ko ostajajo ujete v boj za preživetje. Roman Kalie Papadaki je poskus ohranjanja spomina na usode ljudi, ki so živeli in umrli, ne da bi za seboj pustili kakšno posebno sled. Stilistično je roman briljanten, zorni koti se izmenjavajo v dolgem toku zavesti, groba realnost pa je prikazana v metaforičnem, večpomenskem, liričnem jeziku. 

Vir in fotografije: Wikipedija in splet

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PREDSTAVITEV ŠALIJEVE MONOGRAFIJE NA SLOVENSKI MATICI V LJUBLJANI

 V torek, 12. novembra 2019, ob 11. uri je bila v prostorih Slovenske matice v Ljubljani, ki objavlja dela slovenskih književnikov, tiskovna konferenca, na kateri so predstavili monografijo o Novomeščanu, pesniku in prevajalcu Severin Šali. Popotnik, zaljubljen v življenje, ki jo je izdalo Kulturno društvo Severina Šalija (KDSŠ). Poleg številnih pesniških zbirk, ki so jih napisali večinoma člani KDSŠ, je to že druga pomembna monografija, tokrat o Severinu Šaliju, po katerem se društvo tudi imenuje. Monografijo so izdatno finančno podprli: Krka, tovarna zdravil, MO Novo mesto in Slovenska matica.

Prof. FRANCE PIBERNIK

Avtor monografije prof. France Pibernik je Severina Šalija (1911–1992) osebno poznal in z njim prijateljeval, zato je vse, kar je napisal o njem, zelo avtentično. Pri zbiranju gradiva Pibernik ni imel težav, saj bilo veliko gradiva na voljo v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu, v reviji Dom in svet, v intervjuju s Šalijem, ki ga je napisal Ivan Gregorčič iz Šentruperta, ter pri pesnikovih potomcih in svojcih. Povedal je še, da je Severin Šali s svojim prvencem, zbirko Slap tišine iz leta 1940, vnesel v takratni literarni slovenski prostor, ki je bil nabit z modernizmom, čisto liriko, s katero je navduševal predvsem mlajše pesnike. Ker je med vojno neumorno ustvarjal in s tem kršil kulturni molk, ki ga je zapovedala Osvobodilna fronta (OF), je po letu 1945 postal zamolčan, pozabljen in na rob odrinjen kulturni ustvarjalec. Rehabilitiral se je šele z aktivnim prevajanjem ruske literature, kasneje pa je prevajal dela avtorjev iz Jugoslavije. Na koncu je prof. Pibernik poudaril, da je monografije vesel, saj ni veliko slovenskih kulturnikov, ki imajo monografijo.

  

Dr. MARIJAN DOVIĆ

Urednik monografije dr. Marijan Dović pa je poudaril, da je France Pibernik v svoji klasični literarno-zgodovinski študiji Severin Šali: Popotnik, zaljubljen v življenje »zajel celoto Šalijeve življenjske in umetniške poti oziroma njegovega razvoja«. Pibernik se je dela pri knjigi lotil z veseljem, ker je pesnika tudi osebno poznal, o njem pa je bilo na voljo izjemno veliko gradiva. Šalija je v knjigi predstavil kot pesnika, urednika in prevajalca. V monografiji so objavljene tudi kritike Šalijevih izdaj, na založbi pa so zanjo pripravili obsežno Šalijevo bibliografijo, ki jo je napisal dr. Martin Grum in ki sega od mladostnih do posmrtnih objav. Zanimivo je, da so v monografijo vključene tudi Šalijeve neobjavljene pesmi, ki jih je napisal za novomeško skupino Rudolfovo, v kateri je pel in igral njegov sin Cveto Šali. To je pomemben patriotski dodatek, saj je bil Šali močno povezan z znanimi Novomeščani, kot so bili Božidar Jakac, Vladimir Lamut, Marjan Kozina in drugi.  

Prof. dr. JANEZ DULAR in JURIJ KOCUVAN, arhitekt

    

Pri soustvarjanju monografije je igral pomembno vlogo tudi naš rojak in pesnikov sovaščan prof. dr. Janez Dular, ki ni samo opravil odlične lekture celotnega besedila, ampak je avtorju dajal številne pobude in nasvete ter skrbel za prevoze z avtomobilom. Pred leti, ko je slavist in znanec Severina Šalija Jože Zupan na šoli v Šentrupertu poučeval slovenski jezik, je na šoli ustanovil Šalijev kotiček, ki pa dandanes žal ne deluje več. Za oblikovno dovršenost monografije o Severinu Šaliju pa je zaslužen novomeški arhitekt Jurij Kocuvan.

  

ZAKLJUČEK

Po Dovićevih besedah je Severin Šali pomemben predvsem zaradi svojega pesniškega opusa, »v katerem se bralcu razkriva paradigmatska, skorajda stereotipna pesniška figura, namreč občutljivi, ranljivi posameznik, ki nekoliko zasanjano gleda v svet«. Monografija je izšla kot plod odličnega sodelovanja med Slovensko matico in novomeškim Kulturnim društvom Severina Šalija.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

NE SAMO V ŠOLSKIH USTANOVAH, TUDI V SLOVENSKIH PODJETJIH SLOVENŠČINA IZGUBLJA SVOJ POMEN

Zadnja leta opažamo, da slovenski jezik, ki je bil in bo srčika narodne zavesti in identitete, vedno bolj izgublja svoj pomen v šolskih ustanovah, podjetjih in celo v vsakdanjem življenju. V poslovnem svetu se tudi v Sloveniji komunicira samo še v angleškem jeziku. Zato bo treba Zakon o javni rabi slovenskega jezika (ZJRS) dopolniti.

Škandalozno je, da se sleherna aktualna slovenska vlada javno ponaša z velikimi besedami o pomenu kulture in slovenskega jezika, običajno ob prazniku kulture, še posebej pa ob mednarodnem dnevu materinega jezika, mednarodnem dnevu pismenosti ter mednarodnem evropskem dnevu jezikov. Deklarativnega zavzemanja pa je hitro konec, ko se pojavijo drugi, največkrat ekonomski oziroma finančni interesi. To postaja zadnje čase še posebej problematično, ko se uporabi slovenskega jezika na spletnih straneh načrtno izogibajo najrazličnejše, tudi pomembne slovenske gospodarske družbe, še mnogo bolj pa tuje družbe, ki pa jih Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS) zavezuje pisati v slovenskem jeziku. Hitreje, bolj priročno in predvsem ceneje je namreč poslovati v globalnem, angleškem jeziku. Zakon (ZJRS) pa določa, da govorno in pisno sporazumevanje na vseh področjih javnega življenja v Sloveniji poteka v slovenščini!

Znani sociolingvist dr. Marko Stabej je nekje zapisal: »V Sloveniji veliko poslovnežev občutno podcenjuje vlogo in pomen slovenščine, še posebej takrat, ko je to zanje ceneje, ugodneje in lagodneje. Slovenščina tam, kjer je le zato, da je, ne pa zato, da bi jo kdo poslušal, bral, razumel ali govoril, se dolgoročno ne bo obdržala kljub vsem predpisom!« Zato ni čudno, da mladi slovenski podjetniki ne vidijo več smisla in nimajo nobene potrebe po rabi slovenskega jezika in skrbi zanj, četudi je eden njihovih ciljnih trgov tudi slovenski!

Odgovornih politikov na Ministrstvu za kulturo zatečeno stanje ne vznemirja, zato tudi ne nameravajo spreminjati Zakona o javni rabi slovenskega jezika. Navsezadnje je ZJRS usklajen z evropskim pravnim redom, interese gospodarstva poznajo, a jih ne razumejo kot pritiske! Nesprejemljivo je, da je ta problematika za ministra tako banalna in nepomembna, da za ugotavljanje kršiteljev ZJRS ni potreben niti inšpekcijski nadzor! Kdor more, naj razume!

(Vir:Dnevnik, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

FOTOGRAFSKA RAZSTAVA NACETA BIZILJA

V četrtek, 17. oktobra 2019, zvečer je bila v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani otvoritev fotografske razstave nekdanjega fotoreporterja in urednika fotografije Naceta Bizilja, ki je deloval pri Dnevniku.

LJUBITELJ FOTOGRAFIRANJA

Na tisoče bralcev Dnevnika je Nace Bizilj vsakodnevno soočal s svojimi fotografijami. Tako je s fotografijo kot dokaznim materialom krepil moč pisane besede ali pa jo celo presegal. Razstava, ki je vsekakor vredna ogleda, obsega fotografije izobdobja njegovega delovanja od leta 1962 pa vse do leta 2003. Kot fotoreporter in dolgoletni urednik fotografije je Bizilj štirideset let vizualiziral osebe, prostor in čas, od elit do malega človeka, od politike do športa in kulture, od zgodovinsko ključnih dejanj do dogodkov z obrobja zgodovine. V karieri Naceta Bizilja ima častno mesto obdobje slovenske politične pomladi, preobrazbe iz socializma v demokracijo in izpolnjene plebiscitarne volje naroda z osamosvojitvijo Slovenije. To je bilo njegovo zlato obdobje fotoreporterstva. Njegov višek ustvarjalnega fotografiranja pa sega v osemdeseta leta preteklega stoletja.

KDO JE NACE BIZILJ?

Nace Bizilj, rojen 27. januarja 1944 v Gameljnah pod Šmarno goro, je eden najbolj prepoznavnih slovenskih fotoreporterjev 20. stoletja. Izučen za fotografa, je pri osemnajstih letih fotografiral Leonida Brežnjeva pri Cekinovem gradu v Ljubljani, pri štiriindvajsetih Josipa Broza – Tita na Dolenjskem. Svojo poklicno pot je leta 1962 začel v uglednem podjetju Foto Slovenija in jo leta 1968 nadaljeval v časopisni hiši Dnevnik.

KAJ VSE JE ŠE FOTOGRAFIRAL?

Pia in Pio Mlakar

Drugo najpomembnejše področje Biziljevega fotoreporterstvaje bilo fotografiranje najpomembnejših športnih dogodkov in slovenskih športnikov. Prav posebno zbirko pa predstavljajo Biziljeve slike s potovanj po Latinski Ameriki, Aziji in Avstraliji iz obdobja po letu 1995. To pa seveda še ni vse. Biziljeve fotografije dokumentirajo tudi druga področja, predvsem gospodarstvo, kmetijstvo, turizem in kulturo. Po upokojitvi leta 2003 se je poslovil od poklicnega novinarskega fotografiranja, leta 2010 pa je Muzeju novejše zgodovine podaril svoj celotni fotografski ustvarjalni opus z okoli tristo tisoč črno-belimi in barvnimi negativi fotografij. Razstava bo odprta do 16. februarja 2020.

(Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

 

 

 

 

 

 

ANGELI V MOJEM SVETU

V četrtek, 7. novembra 2019, zvečer je bil v Trdinovi čitalnici v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu že 12. Šalijev večer, kjer je priljubljeni novomeški pesnik in član KDSŠ Smiljan Trobiš predstavil svojo letos že drugo pesniško zbirko, ki jo je naslovil »Angeli v mojem svetu«. Zbirko je Trobiš posvetil svoji bolni sestri invalidki Justini – Tinci, o kateri je zapisal: »Kdo bi mogel zajeti v pesem vse, kar si? Toplina žari iz Tebe, odličnost in modrost, kakor da zunanjosti ni. In res je ni, ker je preizkušena duša večja od telesa in njegovih pomanjkljivosti …« Na večeru se je zbralo okoli štirideset ljudi, ljubiteljev poezije in kulture v najširšem pomenu besede.

PREDSTAVITVENI VEČER

Uvodoma je Franci Koncilija ob predstavitvi Trobiševe pesniške zbirke vse prisotne v pozdravnem govoru pozval k lepemu doživetju večera, ki naj korenini v občutenju pristnega medčloveškega spoštovanja in dobrote. Potem so sledile recitacije Trobiševih pesmi, ki jih je umetniško bral Tomaž Koncilija, vmes pa je stekel pogovor med moderatorjem Andrejem Špesom in pesnikom Smiljanom Trobišem. Razpletala sta misli o Trobiševem ustvarjalnem pesniškem opusu, odnosu človeka do tega sveta in eshatoloških razsežnosti bivanja, o Trobišu, ki piše pesmi za sebe in iz sebe, o minevanju in smislu človeškega življenja, ki je že od stvarjenja sveta usmerjeno v ontološko bivanje. Med branje pesmi in pogovore avtorja in moderatorja pa so bile vpete glasbene točke nadobudnih in nadarjenih mladih glasbenikov, violinistke in kitarista, otrok Andreja Špesa.

 

KRITIČNI PREGLED PESNIŠKE ZBIRKE ANGELI V MOJEM SVETU

Recenzijo Trobiševe pesniške zbirke so napisali kar trije imenitni gospodje: Andrej Špes, dr. sc. Stanislav Matičič in predsednik KDSŠ akad. prof. dr. Milček Komelj. Takole so zapisali:

Uvod v pesniško zbirko je napisal pesnikov prijatelj Andrej Špes in v njem še posebej poudaril, »da so te pesmi in zapisi namenjeni posameznim osebam iz Smiljanove notranje globine spoštovanja in hvaležnosti, da so del njegove življenjske poti. Zato ni čudno, da Trobiš svoje bližnje, prijatelje in spremljevalce, vključno s svojo sestro Tinco, preprosto imenuje angeli.«

Svoje vtise ob najnovejši pesniški zbirki Smiljana Trobiša je zapisal tudi njegov prijatelj, teolog dr. sc. Stanislav Matičič, nekdanji kapiteljski vikar v Novem mestu. Matičič je zapisal: »V vrtincih življenja pesnik najde primere polne življenjske tragike, kljub vsej vsakdanjosti. Tudi tu, brez izjeme, je njegovo upanje, ki ne osramoti (Rim 5,5), in mir duše, ki nikoli ne ugasne.« Na koncu svojega razmišljanja o zbirki Matičič še zapiše: »Zbirka pomeni obogatitev duše za vsakogar, ki se ob njej pomudi s srcem in vdanim sprejemanjem. Da, tudi poslušanje je modrost sama po sebi.«

Naš predsednik akad. prof. dr. Milček Komelj pa je o knjigi zapisal: »Angeli v mojem svetu Smiljana Trobiša so knjiga svetlobe, upanja in modrega zrenja krhkega človeka, ki podobno kot starodavni puščavniki in modreci skuša pozabiti na svoj jaz in se radostno vdano prepušča vsemu, kar je. Pesnik je v svojih verzih zazrt v transcendentalnost skozi osebno doživljajsko izkustvo, utemeljeno na krščanskem prepričanju. Ko se ga polasti nemir ali se ga dotakne bolečina, vse potrpi s čistim srcem in se spokojno napolni z mirom; v nočeh se prepušča upanju jutra in vidi celo v biblijskem človekovem izvirnem padcu le ›srečni greh‹, kajti vsakršna nesreča naj bi mu bila tuja, ker zmore dojeti v vsem le izraz višje previdnosti in nežno blagost božjega odpuščanja!«

Na koncu 12. Šalijevega večera je sledilo veselo kramljanje med udeleženci ob prigrizku in odlični pijači.

 Fotografija: Marko Klinc

Pripravil: Franci Koncilija

LJUBEZEN, VEČNA KOT KAMEN

Društvo likovnih ustvarjalcev v kamnu Skulpture je v torek, 5. novembra 2019, ob 18.00 uri zvečer v galeriji Kocka v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu odprlo razstavo kamnitih skulptur, ki je posvečena 170. obletnici smrti pesnika Franceta Prešerna, ki smo jo proslavili že 8. februarja letos. Na ta način so ustvarjalci – kiparji – v kamen vklesali večno ljubezen Franceta Prešerna do naše meščanke in njegove muze Julije Primic, ki je pokopana na pokopališču v Šmihelu. Na otvoritvi razstave, ki bo odprta do 3. decembra letos, se je zbralo okoli sto ljudi.

 

V avli Kulturnega centra Janeza Trdine je društvo Skulpture pripravilo bogat in raznovrsten kulturni program. Zbrane udeležence je najprej nagovorila voditeljica večera Sandra Hrovat, ki je k mikrofonu povabila Jožo Miklič, ki je predstavila svoj intelektualni razmislek o ljubezni do umetnosti in kiparstvu. V nadaljevanju programa je v imenu vseh nastopajočih spregovoril skladatelj prof. Aleš Makovac, ki je poudaril, da brez Jožice in Rudija ŠkofaOpere večne ljubezni JULIJA, ki jo je Makovac napisal, zagotovo ne bi bilo. Avtor besedila pa je ddr. Igor Grdina. V glasbenem delu večera sta nastopili sopranistki Kristina Kastelic in IrenaYebuah Tiran, pesnik Novomeščan Smiljan Trobiš pa je prebral nekaj svoje priložnostne poezije. Sledila je umetniška predstavitev trinajstih avtorjev skulptur v kamnu, ki jo je podal umetnostni zgodovinar Jožef Matijevič. Svoje razmišljanje je naslovil Dotik lirike v kamnu.Na koncu je povedal, da so bili avtorji skulptur tudi tokrat dosledno zvesti kamnu, temu plemenitemu trdemu gradivu, ki zahteva skrbno in dolgotrajno obdelavo. Sledilo je prijetno druženje številnih ljubiteljev kulture, še posebno kiparstva.

      

Fotografija: Franci Koncilija

Pripravil: Franci Koncilija

REMINISCENCA NA AKADEMSKI VEČER (DAP)

Te dni sem od prijatelja Janeza Pence, znanega Novomeščana, ljubitelja neokrnjene narave, prejel prijazno pismo, nekakšen odziv na Akademski večer, kjer je nastopila tudi evropska komisarka mag. Violeta Bulc. Z veseljem ga objavljam.

Pozdravljen, Franci,

z zanimanjem sem prebral tvoje besedilo o akademskem večeru. Moram omeniti, da sem zelo ponosen na svoja nekdanja učenca, Branko Klemenčič in Blaža Rodiča, ki sem mu bil tudi razrednik. Ker sem občutljiv za trganje svoje male domovine z avtocestnimi napravami, sem še posebej napel oči, ko sem v tvojem poročilu bral pogovor z evropsko komisarko za promet in logistiko Violeto Bulc. 

Novomeščan Janez Penca

Potolažilo bi me, če bi tisto o »Dolenjski, ki je, kar zadeva prometno infrastrukturo, odrinjena na rob dogajanja«, veljalo za železnico. Saj avtocesta vendar preči vso Dolenjsko in jo celo imenujemo po naši regiji – Dolenjka. Če je komisarka merila na bodočo štiripasovnico do Vinice, pa se z njo ne strinjam. Avtoceste so strašanski poseg v krajino, zlasti v naši miniaturni deželici. Spomnim se davnega obiska Mihaila Gorbačova v Sloveniji. Takrat se mu je predsednik Kučan pohvalil, kakšne avtoceste da gradimo. Gorbačov je zavzdihnil: »Joj, pa v tako majhni deželi.«

Menda ne bomo čisto vseh lepot naših krajev žrtvovali za prometno vozlišče, ki ugaja Evropi in zlasti Hrvaški! Ne spodobi se klečeplaziti in poklekati že samo pred omembo »Evrope«. Kaj v primeru avtocest prinaša kohezijska politika, ki naj bi podpirala evropsko solidarnost? Denar, s katerim bomo uničili kraje, ki so za zdaj še lepi in kjer je vse kolikor toliko organsko zraščeno v naravno okolje. Iz Bele krajine smo slišali krike, da ni delovnih mest, da so odrezani od sveta …, ko je prišel tja podjetnik Akrapovič, pa so ugotovili, da ni delavcev! Berem o Novem mestu kot stičišču tretje razvojne osi. Načrtovana štiripasovna avtocesta od Novega mesta skozi Podgorje in Gorjance do Malin vBeli krajini in kasneje do Vinice se mi ne zdi smiselna. Slovenija ima že 793 km avtocest. 

Navajam nekaj podatkov – omenjene so države, ki veljajo za najbolj razvite na svetu in kjer se živi najbolje – ki izpodbijajo trditev, da avtoceste prinašajo »razvoj«: Norveška, ki je 19-krat večja, jih ima samo 300 km. Je tudi nepredstavljivo bogatejša od Slovenije, pa vidi kakovostno življenje drugače kot mi. 9-milijonska Avstrija je štirikrat večja od Slovenije, pa ima samo dvakrat toliko avtocest, vzorec poseljenosti pa je zelo podoben slovenskemu. 10-milijonska Švedska je 22-krat tako velika kot Slovenija, a ima samo 2,5-krat toliko avtocest. Finska je 16-krat večja, pa ima samo 881 km avtocest. Pred dnevi smo izvedeli, da nas je po razvitosti prehitela Češka republika, ki je štirikrat večja od Slovenije in ima 10 milijonov prebivalcev, a samo 1,6-krat toliko km avtocest (1250 km) kot naša domovina. 

Razvoja danes ne prinašajo avtoceste, ta doktrina slovenske politike je zlobno rečeno predpotopna. Zgornji primeri bi nam morali dati misliti. Dolenjci in Belokranjci bi se morali združiti proti avtocesti in za moderno železnico. Enkrat bo treba začeti posodabljati in graditi železnice, zakaj ne takoj, saj že danes za več kot pol stoletja zaostajamo za drugimi razvitimi evropskimi državami. Če bo v Belo krajino prej narejena avtocesta, bo ljudi in tovor veliko teže spraviti na železnico.V Evropi ne gradijo več avtocest, ampak moderne dvostezne ceste. Taka cesta bi bila od Novega mesta v Belo krajino skozi predor pod Gorjanci dovolj. Zakaj ves tovorni in turistični tranzitni promet v smeri Dalmacije, BiH in Črne gore usmeriti skozi pravljično Podgorje in sanjsko Belo krajino? 

 

Zelo spodbudno bi bilo, če bi evropska komisarka odločno podprla posodobitev železnice iz Ljubljane do Bele krajine in naprej do Karlovca. Prvi pogovori o tem so že potekali med dolenjskimi župani in predstavniki karlovške županije. Čas je že, da kdo od uglednih politikov in gospodarstvenikov nastopi proti nadaljnji gradnji avtocest v Sloveniji in zahteva čimprejšnjo posodobitev ali gradnjo novih železnic. Če tega ne bo, je govorjenje o zelenem transportu samo sprenevedanje. 

Mag. Violeta Bulc

Na enem od letošnjih Goginih večerov nam je evropska komisarka za promet in logistiko Violeta Bulc povedala, da znašajo zunanji stroški prometa v EU (okoljska škoda itd.) težko predstavljivih 1000 milijard evrov. To so pravzaprav stroški, ki jih ekosistemi z nami vred plačujemo predvsem z zdravjem oziroma boleznijo. Ta podatek je hrana za ponoven premislek o trmastem vztrajanju pri vedno novih avtocestah in razvojnih oseh. Hic Rhodus, hic salta! ali Dokažite, da zmorete!

Za začetek pa bi se lahko Novo mesto dvignilo zoper cesto, ki naj bi Revozu lajšala oskrbo s tovornjaki in ki bo speljana skozi lepe primestne gozdove in travnike, med katerimi so tudi pred nekaj leti razglašeni gozdovi s posebnim namenom (mestna pljuča, rekreacija). Revoz ima že 40 let industrijski tir, vendar arogantno zahteva cesto, tir pa spreminja v muzejski eksponat. Zakaj je pri nas stvari, ki so drugje samoumevne, tako težko izpeljati? 

Svoj pogled na gradnjo avtocest sem objavil v Sobotni prilogi Dela 5. januarja 2019, Članek je na spletu sicer dostopen samo naročnikom Dela, v celoti pa tudi na http://www.zalozbapenca.si/z-asfaltnih-na-zelezno-cesto

Pa lep pozdrav in še enkrat čestitam za zanimiv prispevek. 

Janez Penca

 

MEMENTO MORI

Novomeščan, pesnik in prevajalec Severin Šali, ki je o njem njegov prijatelj prof. France Pibernik napisal monografijo Severin Šali. Popotnik, zaljubljen v življenje, na višku ustvarjalne moči med drugo svetovno vojno ni mogel spoštovati ukaza Osvobodilne fronte o kulturnem molku. Iz njega je kar vrela poezija, ki jo je objavljal v tistih burnih časih…Tako je v prazničnih dneh vseh svetnikov v Slovenčevem koledarju za leto 1944 napisal čudovito pesem Na grobeh, kjer je razmišljal o eshatoloških razsežnostih človeka. 

    

Pripravil in fotografiral : Franci Koncilija

PODELITEV NAHTIGALOVIH PRIZNANJ NA AKADEMSKEM VEČERU

Društvo Dolenjska akademska pobuda (DAP) Novo mesto vsako leto pripravi akademski večer, kjer podelijo Nahtigalova priznanja, na srečanje pa povabijo tudi kakšno zanimivo in pomembno osebnost. Tako je bilo tudi letos. V ponedeljek, 28. oktobra 2019, ob 17.00 je Društvo DAP skupaj z Mestno občino Novo mesto v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu na akademskem večeru podelilo Nahtigalove nagrade za leto 2019, za raziskovalna dela in druge dosežke iz časovnega obdobja 2014 do 2018. Po tem dogodku pa je okoli 60 udeležencev nagovorila gostja večera,  evropska komisarka za promet mag. Violeta Bulc. Akademski večer je finančno podprla MO Novo mesto.

  

UVOD

Uvodoma je predsednik društva prof. ddr. Janez Usenik pozdravil vse prisotne in izrazil veselje, da so po šestih letih ponovno oživili podelitev Nahtigalovih priznanj. V nadaljevanju pa je napovedovalka na kratko predstavila Novomeščana akad. prof. dr. Rajka Nahtigala, rednega člana Akademije znanosti in umetnosti (SAZU), soustanovitelja Univerze v Ljubljani,doktorja slovenistike, prvega dekana Filozofske fakultete in predavatelja v Ljubljani, na Dunaju in v Gradcu, po katerem se priznanja tudi imenujejo.

Z Nahtigalovimi priznanji želita društvo DAP in Mestna občina Novo mesto mlade spodbujati k posamičnemu in skupinskemu raziskovalnemu delu na področju raziskovalnega in mentorskega dela z mladimi, hkrati pa dvigovati raziskovalno raven kulture na področju Dolenjske, Posavja in Bele krajine.  

  

NAHTIGALOVA PRIZNANJA

Na razpis Sveta Nahtigalovih priznanj, ki ga uspešno vodi izr. prof. dr. Blaž Rodič,ki je priznanja tudi podelil, je v roku prispelo sedem predlogov, svet pa je soglasno izbral naslednje štiri:

Dr. Blaž Rodič

Prvo bronasto Nahtigalovo priznanje v kategoriji Raziskovalno delo mladih je prejela doc. dr. Lea-Marija Colarič-Jakše za doktorsko disertacijo »Vpliv dejavnikov socialnega kapitala na inovacije v turistični dejavnosti«.Doc. dr. Lea-Marija Colarič-Jakše je zaposlena na Kmetijski šoli Grm in biotehniški gimnaziji na Sevnem, njena doktorska disertacija pa je prva v Sloveniji, ki odpira povsem nov pogled na inoviranje na področju turizma. Model nakazuje možnosti za vključevanje socialnih akterjev in predstavlja strateško podporo izrabi inovacijskih potencialov na področju turizma.

  

Drugo Nahtigalovo priznanje je prejela mag. Branka Klemenčič, prof. z Gimnazije Novo mesto v kategoriji Mentorsko delo z mladimi ter za uspešno mentorsko delo z dijaki gimnazije, in sicer za»Dolgoletno mentoriranje mladih na področju farmacije, medicine in kemije«.O uspešnosti njenega dela pričajo odlično sodelovanje Gimnazije Novo mesto z Institutom Jožef Stefan ter številna slovenska in mednarodna priznanja, ki so jih dijaki prejeli na področju naravoslovja.

Tretjo Nahtigalovo priznanje v kategoriji Raziskovalni dosežki in inovacijsko delo je prejel prof. dr. Riste Škrekovski s Fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani, in sicer za »Raziskovalne in publicistične dosežke na področju matematike«.Dr. Škrekovski se že več kot desetletje uvršča med najuspešnejše slovenske matematike doma in v tujini. Pod njegovim mentorstvom je doktorsko disertacijo pripravilo že sedem študentov. O diskretni matematiki piše in objavlja v prestižnih revijah Journalof Combinatorial Theory,Series B in drugod.

Četrto Nahtigalovo priznanjev kategoriji Priznanje za življenjsko delo pa je prejel doc. dr. Julij Nemanič iz Metlike, za »Življenjsko raziskovalno in izobraževalno delo na področju vinarstva«.Dr. Julij Nemanič je v Sloveniji in tujini izredno priljubljen enolog, prepoznaven pa je tudi na področju vinarstva in v kontekstu razvoja visokošolskega prostora v regiji. Ob znanstvenem delu je aktiven tudi na področju vinske kulture in gastronomije. Kot enolog je že leta 1983 razvil vino rosé, leta 1986 pa je pridelal prvo ledeno vino v Sloveniji. Prejel je tudi visoko francosko priznanje »Vitez nacionalnega reda za zasluge na področju agrikulture«.

    

Na koncu prvega dela akademskega večera se je dr. Julij Nemanič v imenu vseh prejemnikov zahvalil uglednim predlagateljem Nahtigalovih priznanj. Poudaril je, da so priznanja poseben poklon naši kulturni in ekonomski dediščini, DAP pa je s priznanji dokazala, da poleg vsega drugega ceni tudi vinarstvo in pomen vina v prehrani Slovencev.

POGOVOR Z EVROPSKO KOMISARKO mag. VIOLETO BULC

V drugem delu akademskega večera pa je bil pogovor z evropsko komisarko za promet in logistiko, odlično poznavalko teh razmer  v Evropi in v Sloveniji,mag. Violeto Bulc. Pogovor, ki so ga naslovili»Slovenija, logistična platforma za srednjo in jugovzhodno Evropo«,je povezoval doc. dr. Sašo Murtič.Na začetku pogovora je Sašo Murtič predstavil ta projekt, ki ga v Sloveniji skrajšano imenujemo projekt S4, s štirimi centri, ki so Koper, Ljubljana, Maribor in Novo mesto, slednje kot stičišče tretje razvojne osi. Projekt je pomemben tudi za potrebe Nata.

   

Ugledna gostja se je najprej zahvalila za povabiloin takoj poudarila, da je Dolenjska, kar se tiče prometne infrastrukture, precej odrinjena na rob dogajanja. Predstavila je pogled EU na Slovenijo, ki ni rožnat, in predstavila devet prometnih koridorjev, ki povezujejo vse članice EU. Pomemben je jadranski koridor, kjer pa dajejo prednost Hrvatom. Bulčeva je opozorila, da EU načrtuje organizacijo prvega mednarodnega srečanja na področju prometne infrastrukture za Balkan, ki bo v Beogradu, kjer bo vključena tudi Slovenija. Brez ustreznega organiziranja in strokovne priprave na to srečanje Slovenija ne bo uspešna.

V nadaljevanju je Bulčeva še povedala, da je na področju prometa v Evropi največji problem ogljično onesnaževanje ozračja. Zato resno razmišljajo do leta 2030 večino tovornega prometa preusmeriti na predhodno posodobljene železnice, druga vozila pa preusmeriti na električni pogon. Zato je modro, da se tudi na Dolenjskem tovorni promet čim preje večinoma preusmeri na železnico. Zato je tako imenovani »zeleni promet« najpomembnejši za nadaljnji razvoj Slovenije in Dolenjske. Časa zmanjkuje!

Sledila je zanimiva in pestra debata, med drugim tudi o propadlem evro-azijskem projektu izgradnje plovnega kanala Ren–Donava–Črno morje in drugega kraka od Beograda po reki Savi navzgor, po Ljubljanici in Vipavi vse do Jadranskega morja, po poti, ki so jo že pred več tisoč leti ubrali znameniti argonavti…Na koncu so vsi udeleženci soglašali z ugotovitvijo, da Sloveniji manjka nacionalni dogovor o vseh problemih, da bomo lahko konkurenčni drugim evropskim državam.

ZAKLJUČEK

Med celotnim dogajanjem na akademskem večeru so za kulturno popestritev poskrbeli glasbeniki iz Glasbene šole Marjana Kozine iz Novega mesta. Na violino je odlično igrala Tereza Zupet, njena mentorica je bila Petra Božič, na klavir pa je igrala Eva Zec. V avli Kulturnega centra Janeza Trdine pa je bilo po dogodku prijetno druženje ob izbrani jedači in pijači.

Fotografija: Marko Klinc

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

SLAVNA UZBEKISTANSKA PIANISTKA LOLA ASTANOVA JE ODPOVEDALA VSE KONCERTE V ZAGREBU IN V LJUBLJANI

Nadarjena glasbena umetnica in pianistka Lola Astanova je znana po vrhunskih nastopih, na katerih je igrala Chopina, Liszta, Rahmaninova in druge. Astanova je v začetku novembra letos načrtovala koncertne nastope v dvorani Lisinski v Zagrebu in v Cankarjevem domu v Ljubljani. Nedavno pa je slavna pianistka iz osebnih razlogov odpovedala vse nastope.

Pianistko, violinistko, skladateljico in producentko svetovnega slovesa hrvaška javnost dobro pozna. Kar nekajkrat je Astanova namreč že muzicirala z znamenitim in popularnim hrvaškim violončelistom Stjepanom Hauserjem, s katerim je posnela tudi nekaj duetov, med drugimi znamenito skladbo »Love Story«.

(Vir: Jutarnji list (ZG), fotografije so s spleta)

Prevedel in uredil: Franci Koncilija