Vsi prispevki, ki jih je objavil/a admin

NINA ŠENK, IZJEMNA SKLADATELJICA

Nina Šenk se je 14. 2. 1982 rodila v Ribnici, kjer je začela uspešno glasbeno pot kot učenka klavirja in blokflavte. Na Akademiji za glasbo je leta 2004 diplomirala iz kompozicije, podiplomski študij pa je opravila na visoki šoli za glasbo v Dresdnu. Mojstrski študij je z odliko končala na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Münchnu.

    

Nadarjena skladateljica Nina Šenk je tako s komaj 37 leti postala najmlajša izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), najpomembnejše nacionalne znanstvene in umetnostne ustanove. Nina Šenk je tudi prejemnica evropske nagrade za najboljšo kompozicijo na festivalu Young Euro Classic in nagrade Prešernovega sklada, ki jo je pospremila še s štirimi ploščami svojih del. Poleg vsega tega Nina Šenk vodi tudi program Koncertnega ateljeja Društva slovenskih skladateljev. Umetnica pravi, da klasična glasba ni zabava, treba pa se je glasbi preprosto prepustiti. Zanjo je poslušanje klasične glasbe kot branje dobre knjige, ki vsekakor zahteva svoj čas. Nina Šenk je tako uspešna in svetovno prepoznavna skladateljica, da so bile njene skladbe izvedene že na številnih najpomembnejših glasbenih festivalih doma in v tujini; od Bienala Newyorške filharmonije do Salzburških slavnostnih iger. V Londonu pa so lani na uglednem festivalu klasične glasbe BBC Proms izvedli njeno skladbo Baca.

    

(Vir: Delo, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

RUSKE PRAVOSLAVNE IKONE V LJUBLJANI

 

Letošnje poletje si je v ljubljanskem Mestnem muzeju mogoče ogledati enkratno razstavo izjemnih dosežkov ruskih umetnikov, ki so soustvarjali pomemben del svetovne kulturne dediščine na področju sakralnega slikarstva. Kustosi treh največjih ruskih muzejev in moskovske Državne Tretjakovske galerije, Muzeja umetnosti v Jaroslavlju ter Državnega zgodovinskega in umetnostnega muzeja Sergiev Posad, so se odločili v Sloveniji razstaviti 85 ruskih ikon, ki v pravoslavju upodabljajo sv. Bogorodico – Mater Božjo – in ki so nastale od konca 13. do začetka 20. stoletja. Razstavo, ki sta jo finančno omogočila MO Ljubljana in Ministrstvo za kulturo, so odprli že 25. maja in bo odprta vse do 15. septembra 2019.  

KAJ JE TO IKONA?

Beseda ikona korenini v grškem jeziku (eikon, ikon) in dobesedno pomeni podobo, v širšem smislu pa sliko z neko versko vsebino. Sicer pa je ikona nekakšen sinonim za sliko v pravoslavni Cerkvi bizantinskega obreda. Ikone praviloma prikazujejo Jezusa (Pantokrator), Marijo in svetnike. Zanimivo je, da ikona po verovanju pravoslavnih kristjanov izžareva svetost in s tem ustvarja duhovno povezanost med vernikom in osebo, ki jo ikona predstavlja.

POJAV IKONOKLAZMA

Ikonoklazem (beseda pomeni razbijati ikono) je bil versko gibanje v 8. stoletju, ki ga je uvedel bizantinski cesar Leon III., ki je okoli leta 730 izdal edikt, ki je prepovedal čaščenje ikon. Ikonoklazem je radikalno zanikanje likovnega upodabljanja Boga, svetnikov itd. Korenini v starozaveznem Dekalogu, kjer je zapisano, naj Izraelci ne delajo (izrezujejo) rezane podobe Boga itd. Svoje pa so prispevale tudi razširjene in vplivne krščanske sekte in verska gibanja, kot so bila dekotizem, nestorijanizem, monofizitizem in druga. Po letu 842 se ikonoklazem v krščanstvu ni več pojavljal. Od takrat naprej v pravoslavnih cerkvah na prvo postno nedeljo praznujejo praznik zmage pravoslavja nad ikonoklasti.

 ZAKLJUČEK

Slovenija, Ljubljana,
24.05.2019, 24. maj 2019
Razstava, Ikone, zakladi ruskih muzejev gostuje v mestnem muzeju. Kultura, umetnost,
Foto: Ziga Zivulovic jr. /BOBO

Ikone so v Sloveniji zelo redko razstavljene. Nazadnje se je na območju nekdanje Jugoslavije to zgodilo v šestdesetih letih 20. stoletja. Postavitev razstave v Ljubljani pa ni bila zahtevna samo v tehničnem in logističnem smislu, ampak je bila tudi strokovni izziv, saj je bilo izmed več kot 400 podob Matere Božje, zavetnice Rusije, kolektivnega simbola vsega pravoslavnega vzhoda, dokaj težko izbrati 85 ikon. Razstavljene umetnine resnično predstavljajo edinstven vpogled v rusko kulturo in duhovnost ter odpirajo pravo in bogato priložnost za spoznavanje bogate ruske kulturne dediščine ikonskega slikarstva. Umetniška dela, predstavljena na razstavi, odražajo zapleteno in raznoliko ikonografijo in tipologijo ruskih ikon. Pravoslavne ikone so kljub številnim različnim slogovnim značilnostim še najbolj prepoznavne po skupnem češčenju Matere Božje. Vse ikone pa so resnični zakladi ruske duhovne, sakralne in kulturne dediščine.

(Vir: Wikipedija, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

BEDNA RESNICA ANGLIZACIJE SLOVENSKEGA VISOKEGA ŠOLSTVA!

Te dni je Kulturno društvo Severina Šalija (KDSŠ) od Slovenske matice prejelo tri pomembna sporočila o zatečenem stanju uporabe slovenskega jezika na slovenskih univerzah. Minister Jernej Pikalo namreč pripravlja novelo Zakona o visokem šolstvu, ki predvideva radikalno uvedbo angleškega učnega jezika. Slovenska matica, s katero KDSŠ odlično sodeluje, želi, da sporočila objavimo na društveni spletni strani in tako seznanimo tudi naše člane o ministrovi nameri, ki je izrazito uperjena proti slovenskemu jeziku. To z veseljem uresničujemo, saj nas k temu navsezadnje zavezuje tudi Statut KDSŠ, kjer je v 5. členu dobesedno napisano:

»Glavna dejavnost društva je zavzemanje za vsestranski razvoj slovenskega jezika in kulture!«

SPOROČILO ZA JAVNOST SLOVENSKE MATICE

Spoštovane članice in spoštovani člani Slovenske matice!

Aleš Gabrič, predsednik

Vodstvo in številne ugledne člane naše ustanove je močno vznemirilo sporočilo, da se pripravlja zakon, ki naj bi omogočil izvajanje učnih programov na slovenskih univerzah v tujem (oz. angleškem) jeziku na račun poučevanja v slovenskem jeziku. Prejeli smo tudi dopis pesnika in izr. člana SAZU prof. dr. Borisa A. Novaka ter našega člana prof. dr. Deana Komela (gl. priponko), ki opozarjata na nevarne posledice načrtovanega izvajanja visokošolskega pouka v tujem jeziku in na nedopustnost financiranja takega pouka iz državnega proračuna. Proti izvajanju visokošolskega programa v angleščini se je v svojem pogovoru za časnik Večer odločno izrekla tudi članica Upravnega odbora  Slovenske matice prof. dr. Silvija Borovnik (https://www.vecer.com/slovenscina-le-se-za-vrtce-in-osnovne-sole-10036860).

Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice

Slovenska matica letos praznuje 155 let. Njena ustanovitev sega v čas, ko Slovenke in Slovenci nismo imeli učbenikov v lastnem jeziku, ko slovenščina ni bila priznana kot znanstveni jezik in so tuji oblastniki nadzorovali izdajanje knjig v slovenščini. Nastanek naše najstarejše posvetne kulturne in znanstvene ustanove so podprli številni rodoljubi, ki so želeli Slovencem zagotoviti poučevanje v slovenskem jeziku in se zavedali, da se bo naš materni jezik ohranil in razvijal le, če bomo v njem pisali in prevajali leposlovna in znanstvena dela ter razvijali slovensko terminologijo za posamezna strokovna področja. Zavest o nujnosti negovanja slovenščine na vseh področjih javnega življenja so politični odločevalci po skoraj treh desetletjih samostojne državnosti zdaj pripravljeni podrediti mednarodnemu trgu dela, t. i. internacionalizaciji, v izobraževalnem sistemu.

Slovenska matica se zaveda svojega ustanovnega poslanstva in si z vsem svojim delovanjem prizadeva, da bi slovenski jezik preživel »razprodajo na tržnici evropskih jezikov«. Na tem temelju stojita in bosta obstala slovenski narod in slovenska država. Zato je Upravni odbor Slovenske matice na seji 20. junija 2019 ustanovil samostojni Odsek za slovenski jezik in za njegovo predsednico imenoval prof. dr. Vesno Mikolič. Obenem pa Slovenska matica svoje člane in najširšo slovensko javnost vabi, da se skupaj zavzamemo za slovenski učni jezik na slovenskih univerzah in drugih stopnjah izobraževanja, še naprej podpiramo pouk slovenščine na tujih univerzah in se ponosni veselimo svoje dragocene jezikovne dediščine.

S prijaznimi pozdravi,

Aleš Gabrič, predsednik

Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice

ODGOVOR MINISTRSTVA

Zadeva: Obramba slovenskega učnega jezika na univerzah pred globalnim ropom

Zveza:   Vaš elektronska  pošta z dne 28. 6. 2019 (007-68/2019/67 in gs: 61400-3/2019/2)

Spoštovani prof. dr. Boris A. Novak,

22.02.2019 Ljubljana, Ministrstvo za izobraževanje in šport. Portret dr. Jernej Štromajer

Spoštovani prof. dr. Dean Komel,

zahvaljujemo se vam za poslana stališča ob pripravi predloga novele Zakona o visokem šolstvu.

V ta namen je minister za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo konec aprila 2019 imenoval delovno skupino za pripravo novele Zakona o visokem šolstvu in se je do sedaj sestala na več sejah.

Ena od nalog delovne skupine je tudi priprava sprememb na področju internacionalizacije, ki zadeva tudi 8. člen (učni jezik).

Najprej poudarjamo, da predlog dopolnitev 8. člena (tako, kot do sedaj) nedvoumno v prvi alineji določa, da je učni jezik slovenski. Namen predloga spremembe 8. člena je zgolj jasneje določiti pogoje oziroma izjeme za dopustno izvajanje študijskih programov (ali njihovih delov) tudi v tujih jezikih, kar, kot ste že sami navedli, v nekaterih primerih že poteka. Predlog s tega vidika tako ne uvaja popolnih novosti, temveč v primerjavi z aktualno zakonodajo nedvoumno vzpostavlja okvir in pogoje za izvajanje teh vsebin.

S predlogom dopolnitve 8. člena ministrstvo sledi zapisanim programskim usmeritvam v Resoluciji o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011 – 2020 (v nadaljevanju ReNPVŠ 2011-2020) ter Evropskemu programu posodobitve visokošolskih sistemov, ki poudarja krepitev kakovosti z mobilnostjo in čezmejnim sodelovanjem.

minister Jernej Piakalo

ReNPVŠ 2011-2020 predstavlja izhodišče predlaganih sprememb, ki visokošolskim zavodom nalaga, da se poučevanje lahko izvaja tudi v tujih jezikih, pri čemer je zagotovljen razvoj slovenskega jezika in tudi terminologije. Raba tujih jezikov v študijskem procesu je eden od pomembnih elementov kakovostnega razvoja znanosti. Zaradi razvoja znanja in znanosti je prav, da Slovenija omogoči večjo odprtost slovenskega visokošolskega prostora. Ob tem poudarjamo, da alineja, ki jo izpostavljate v prvem odstavku svojega pisma in ki določa, da se študijski programi lahko izvajajo tudi v tujem jeziku, če se izvajajo v slovenskem jeziku, nikakor ni novost, saj je to zapisano že v trenutno veljavnem zakonu. Še več, predlog zakona z namenom jasnejšega zapisa dopustnosti izvajanja študijskega programa tudi v tujem jeziku, z izrecno uporabo besede »vzporedno« zahteva hkratno izvedbo takšnega študijskega programa tudi v slovenskem jeziku, kar bi sicer na enak način moralo biti razumljeno že ob obstoječi dikciji veljavnega zakona. Preseneča nas, da avtorja odprtega pisma ohlapnost, ki naj bi služila “formalizaciji in uzakonitvi že obstoječe roparske prakse”, očitata formulaciji, ki velja že od sprejetja čisto prve različice Zakona o visokem šolstvu leta 1993.

V ReNPVŠ 2011-2020 je zapisano določilo, ki smo ga smo pri predlagani dopolnitvi 8. člena Zakona o visokem šolstvu o učnem jeziku skrbno upoštevali, in sicer da morajo vsi študijski programi zagotavljati pridobivanje znanja, veščin in spretnosti skladno z nacionalnim ogrodjem kvalifikacij ter ključnih kompetenc: inovativnosti, kritičnega razmišljanja, sporazumevanja v maternem jeziku, kulturne zavesti in izražanja, sposobnosti delovanja v mednarodnem prostoru in informacijske pismenosti.

Namen predloga tako nikakor ni izrivanje slovenskega učnega jezika, ampak bolj jasna določitev načina izvajanja poučevanja v tujih jezikih z namenom skrbi za razvoj in učenje slovenščine v visokem šolstvu, kar je korak k širšemu načinu urejanja slovenskega jezika v visokošolskem prostoru. S predlogom sprememb ni ogroženo ustavno določilo, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, poudarja pa izvajanje ustavno zagotovljene svobode znanstvenega in umetniškega ustvarjanja.

Hkrati Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ves čas nadaljuje z ukrepi za krepitev slovenskega strokovnega in znanstvenega jezika, kot tudi s financiranjem različnih ukrepov za kakovostnejšo rabo slovenskega jezika, saj je skrb za njegovo rabo in razvoj ena od primarnih nalog visokošolskih zavodov tako s strokovnega kot znanstvenega vidika. Predlog člena o učnem jeziku določa tudi, da se tujim študentom omogočiti pouk slovenščine kot tujega jezika.

Ob tem naj omenimo stalno in obsežno financiranje ter podporo lektoratov slovenskega jezika  na 59 univerzah v tujini, ki jih obiskuje preko 2000 študentov in drugih slušateljev.

Nadalje v letu 2016 sprejeta Nacionalna strategija za internacionalizacijo slovenskega visokega šolstva, temelji na viziji internacionalizacije slovenskega visokošolskega prostora, kot je opredeljena v ciljih ReNPVŠ 2011-2020, in sicer, da bo leta 2020 slovensko visoko šolstvo del globalnega visokošolskega prostora, ki bo svojo kakovost nenehno izboljševalo v sodelovanju z najboljšimi tujimi institucijami. S tem bo postalo prepoznaven mednarodni center znanja in privlačna destinacija za visokošolski študij ter za pedagoško, znanstveno-raziskovalno in strokovno delo tujih študentov in strokovnjakov.

Tako je eno od petih ključnih področij strategije internacionalizacije »Spodbujanje razvoja medkulturnih kompetenc«, ki poteka v dveh vzporednih in komplementarnih aktivnostih:

– Stalna skrb bo namenjena ohranjanju slovenščine kot jezika stroke, ki je  dominantni jezik poučevanja in raziskovanja v Slovenij. V ta namen bo posebna skrb namenjena tujim študentom in učiteljem, ki bodo prišli v Slovenijo na izmenjave ali pa za dalj časa z zagotavljanjem dodatnih, predvsem jezikovnih vsebin z različnimi krajšimi in daljšimi  jezikovnimi tečaj ter izbirnimi predmeti slovenskega jezika in  kulture. Prav tako bodo zagotovljene dodatne aktivnosti že pred prihodom in ob samem prihodu na visokošolski zavod za lažjo vključitev oz. integracijo v novo učno, družbeno okolje in kulturno okolje

– Hkrati so slovenski visokošolski zavodi odgovorni za razvoj medkulturnih in globalnih kompetenc diplomantov, ki jim bodo omogočale uspešno delovanje bodisi v lokalnem/nacionalnem okolju, vpetem v globalno okolje, bodisi neposredno v mednarodnem okolju. Slovenski visokošolski zavodi bodo zato ponudili kakovostno udejanjanje internacionaliziranega kurikuluma, zlasti sistematično vključevanje medkulturne dimenzije v vse študijske programe in discipline na vseh študijskih stopnjah in področjih. To bo dopolnjevala tudi kakovostna ponudba študijskih programov, modulov in predmetov v tujem jeziku.

Z vašimi sporočilomn opozorilom bomo seveda seznanili tudi delovno skupino. Ko bo delovna skupina končala z delom, pa bo ministrstvo predlog novele Zakona o visokem šolstvu posredovalo v javno obravnavo. V vmesnem času bodo potekale še sestanki z relevantnimi deležniki, med drugim tudi z Akademijo znanosti in umetnosti ter Ministrstvom za kulturo.

S spoštovanjem.                    

                                                                                               Dr. Jernej Štromajer

                                                                                              Državni sekretar

DOVOLJ JE!  SLEDNJIČ JE DOVOLJ!

Slovenija, Ljubljanma, 3.09.2012, 3. September 2012
Boris A. Novak ,kultura , portret
Foto:Srdjan Zivulovic /Bobo

Odgovor Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport RS na najino protestno izjavo Countdown ali Obramba slovenskega učnega jezika na univerzah pred globalnim ropom, je antološki primer birokratskega novoreka. Naj kot primer dvoličnega manipuliranja z ustavnim položajem slovenščine navedeva le naslednji odstavek o predlogu novega Zakona o visokem šolstvu, ki predvideva radikalno uvedbo angleškega učnega jezika na naše univerze:

»Namen predloga tako nikakor ni izrivanje slovenskega učnega jezika, ampak bolj jasna določitev načina izvajanja poučevanja v tujih jezikih z namenom skrbi za razvoj in učenje slovenščine v visokem šolstvu, kar je korak k širšemu načinu urejanja slovenskega jezika v visokošolskem prostoru. S predlogom sprememb ni ogroženo ustavno določilo, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, poudarja pa izvajanje ustavno zagotovljene svobode znanstvenega in umetniškega ustvarjanja.«

Naj prvi stavek tega praznega sladkorečja prevedeva v slovenščino: »Izrivanje slovenščine kot učnega jezika na univerzah pomeni razvoj slovenščine.« Vredno Orwella.

Kakšno sprevrženo sprenevedanje! Koga vlečete za nos, ministranti Ministrstvaza izobraževanje, znanost in šport?!

Drugi stavek je še hujši in označuje novo stopnjo ciničnega norčevanja iz jezika in prava. Ministrstvo utemeljuje svoje patetično zagotovilo, da predlog novega Zakona o visokem šolstvu ne ogroža ustavno določene zaščite slovenščine, s protislovnim in skrajno problematičnim razlogom,da uvajanje angleškega učnega jezika pomeni: »izvajanje ustavno zagotovljene svobode znanstvenega in umetniškega ustvarjanja.« Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport nam torej sporoča, da

SLOVENŠČINA NE OMOGOČA SVOBODE ZNANSTVENEGA RAZISKOVANJA IN UMETNIŠKEGA USTVARJANJA!

Če imamo tako Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije, zunanjih sovražnikov sploh več ne potrebujemo.

Dovolj je! Slednjič je dovolj!

Dean Komel

Ministrstvo trdi, da vzporedna izvedba celotnih študijskih programov v angleščini ni nič novega. To ni res. Doslej je prelivanje denarja iz slovenskih v angleške programe potekalo v pravni praznini, saj zakon ni opredeljeval »javne službe«, torej dejavnosti v javnem interesu. Šele novela zakona, ki jo predlaga ministrstvo, bi ropanje že tako revnega proračuna, namenjenega študiju prebivalcev Slovenije, uzakonila kot dejavnost v javnem interesu, upravičeno do polnega financiranja iz državnega proračuna. Če ministrstvo ne ve, kaj počne, je nesposobno. Če to taji, pa zavestno zavaja javnost in bi ga bilo treba razpustiti.

Dovolj je, dovolj!

Od tolikih pametnih glav na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport bi pričakovali, da poznajo jezikovno teorijo Noama Chomskega, na kateri sloni celotna današnja svetovna lingvistika. A doktorji znanosti na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport so to obvezno čtivo očitno prešpricali, sicer ne bi kvasili takih neslanosti. Nevarnost provincializacije se namreč ne skriva v majhnem številu govorcev slovenščine, temveč v revni angleščini, kakršno vsiljujejo zagovorniki jezikovne »globalizacije«. Med jezikom in mišljenjem vlada namreč tesna soodvisnost: kdor se ne zna natančno in bogato izražati v lastnem – ponavadi, a ne nujno, »maternem« – jeziku, se ne bo znal ustrezno izražati v nobenem jeziku in ne bo znal misliti.

Nisva torej nacionalista in ne zastopava rasističnega izključevanja drugih in drugačnih jezikov in kultur, kot nama očitajo ministranti tega ministrstva in zagrizeni zagovorniki hegemonije angleščine na naših univerzah. Ravno obratno: zagovarjava nujnost učenja čim večjega števila tujih jezikov, ne pa zgolj binarno kvadratne računalniške angleščine, ki nam jo zaradi pritlehnih interesov vsiljujejo servilni birokrati, arogantni politikanti ter univerzitetni in znanstveni inkasanti. 

Poučno svarilo, kam pelje nekritična vpeljava angleščine kot učnega jezika, nam ponuja današnje stanje nizozemščine (v Kraljevini Nizozemski), ki se je  bistveno poslabšalo. Neprimerno boljšo nizozemščino danes govorijo na Flamskem (v Kraljevini Belgiji), kjer vztrajajo pri nizozemskem učnem jeziku.

Najbolj žalosten paradoks sedanje zgodovinske zagate je, da nam po stoletjih jezikovne ogroženosti v večnacionalnih državnih konglomeratih Evropska unija prvič v zgodovini, vsaj kar zadeva jezik, nič hudega noče, pač pa sebe in svoj jezik ogrožamo kar sami. Kot je to analiziral že Dušan Pirjevec, smo sami sebi najhujši sovražniki.In če smo že pri zgodovini: ponovno koraka, zgodovina namreč, zgodovina spet maršira, slovenska politična »elita« pa se obnaša, kot da se nič ne dogaja, ker zgodovinskim izzivom kratko malo ni kos. V skladu s podedovanim klečeplazništvom do Dunaja in Beograda se Ljubljana danes klanja Bruslju in se zaklinja na evropske humanistične vrednote, pri humanitarnem vprašanju beguncev pa v praksi sledi rasistični politiki višegrajske skupine držav ter gradi bodeče in rezalne žice na mejah. Na prvi pogled je videti, kot da sta anglofona »globalizacija« te subalpske deželice in zapiranje meja pred begunci nepovezana in celo medsebojno nasprotujoča si procesa, vendar ni tako − v obeh primerih gre za servilno sledenje zakonom mednarodne politične in ekonomske Moči. Če ta logika zmaga − in z nelagodjem morava priznati, da uživa večinsko podporo na vseh ravneh našega političnega ter celo izobraževalnega in znanstvenega življenja − bo ponosno geslo »Na Slovenskem smo mi gospodar!« treba prilagoditi realnosti. Realnost, ki jo politična, gospodarska in intelektualna »elita« pospešeno vzpostavlja,pa se glasi: NA SLOVENSKEM SMO MI SUŽENJ!

Dovolj je bilo!Dovolj!

Trhla argumentacija ministrstva za uvedbo pouka v tujih jezikih – pozor: množinski evfemizem »tuji jeziki« označuje le angleščino! – ustvarja vtis, kot da je slovenščina na univerzah umetno vsiljen in celo okupacijski jezik ter da je znanstveno raziskovanje in celo umetniško ustvarjanje, ha, ha, treba »osvoboditi« te diktature. Jezik globalistične emancipacije pred omejenostjo slovenščine naj bi bila računalniška angleščina.Poudarjava: ne King’s English, ne univerzitetna angleščina Cambridgea, Oxforda in Harvarda, pač pa poneumljajoč slovar fraz v mednarodnem obtoku, ki na oduren način kvari in potvarja veličino angleškega jezika in njegove zgodovine. In to je tudi bedna resnica anglizacije slovenskega visokega šolstva: da velika večina profesorjev slovenskih univerz ne obvlada angleščine dovolj dobro za tako zahteven pouk. Rezultat bi bil − in pravzaprav že je − da se študentje ne znajo ustrezno izražati ne v angleščini ne v slovenščini. Rezultat je − babilonska katastrofa!

Dovolj! Dovolj!

Kot državljana sprašujeva − in tokrat ne Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki zgodovinskemu obzorju tega premisleka očitno ni doraslo – pač pa Predsednika, Vlado in Državni zbor Republike Slovenije, ki bi vsaj po funkciji morali razmišljati nekaj mesecev in let naprej: kaj boste v primeru razpada Evropske unije in ozemeljskih apetitov sosednjih držav ponudili kot vrednoto državljankam in državljanom Slovenije?Kaj boste ponudili kot vezivo, ki naj upraviči nadaljnji obstoj te državne skupnosti? Računalniško angleščino?    

Dovolj je! Slednjič je dovolj!

Podpisana z vso odgovornostjo ponavljava zahtevo po črtanju problematičnega predloga jezikovnega člena za novi Zakon o visokem šolstvu: radikalno uvajanje angleškega učnega jezika ne pomeni obogatitve univerzitetnega pouka, ampak njegovo nedopustno komercializacijo, ne omogoča odpiranja v svet, ampak pošastno provincializacijo, ki bo naslednjim generacijam študentov amputirala materni jezik in zmožnost mišljenja ter jih doživljenjsko pohabila kot jecljalce plehkih računalniških klišejev,manjvredne izvajalce manjvrednih del, sužnje v globalni delitvi produkcije in profita.

So se pesniki, intelektualci in znanstveniki od Trubarja naprej tako požrtvovalno borili za ta jezik le zato, da bi ga vnuki tako zlahka in po neumnosti zapravili? Je bila razglasitev samostojnosti Republike Slovenije z najvišjim smotrom zavarovanja slovenščine res potrebna le zato, da bi se že čez pičlih trideset let prihodnost jezika končala z neprehodnostjo jecljanja, kulturnega provincializma in kramarskega primitivizma?! 

Slednjič je dovolj! Dovolj je!

 Ljubljana, 18. julija 2019

 prof. dr. Boris A. Novak, pesnik

prof. dr. Dean Komel, filozof

Kulturni praznik ali pesnik, ki živi v bedi

Kulturni praznik sem letos obeležil z zapisom, ki ga posvečam pesniku Valentinu Brunu, človeku, ki živi na robu preživetja. Njegova eksistenca je odvisna od prijateljev in znancev. Očitno je, da v tej ljubi državi ni nikogar, ki bi mu pomagal. To je resnica, ki nas premalo bode v oči. Slepi hodimo mimo in ne vidimo poeta, ki živi na robu preživetja. Žalostno, mar ne? To je odsev naše družbe, ki očitno ne ceni ustvarjalcev kulturnih dobrin.

Preberi več Kulturni praznik ali pesnik, ki živi v bedi

TUDI ZNANOST JE LAHKO UMETNOST

Krka, tovarna zdravil, d.d., Novo mesto je že od ustanovitve leta 1954 zavezana kulturi, zato ni naključje, da se že vrsto let z različnimi projekti pokloni tudi Prešernovemu dnevu, slovenskemu kulturnemu prazniku. Krka je tudi glavna sponzorka Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ). V počastitev letošnjega praznika kulture so v Krki v torek 5. februarja 2019 ob 18. uri odprli enkratno in nenavadno razstavo mikroskopskih posnetkov kristalov zdravilnih učinkovin, kakršne doslej v Slovenijiše ni bilo. V Dvorani Krka je bil najprej vsebinsko bogat in kakovosten kulturni program, ki so ga izvajali glasbeniki in kulturniki Krke, potem pa je v Krkini galeriji sledila otvoritev razstave. Pobudnik razstave, ki so jo poimenovali Lepota je v majhnih stvareh, je Mitja Pelko, predsednik Kulturno-umetniškega društva Krka. Na tem odmevnem kulturnem dogodku je bil prisoten tudi uspešni in priljubljeni predsednik uprave in generalni direktor Jože Colarič. Preberi več TUDI ZNANOST JE LAHKO UMETNOST

V DOLENJSKEM MUZEJU ODPIRAJO ZANIMIVE RAZSTAVE

RAZSTAVA IVANA VAVPOTIČA – VELIKAN PORTRETA

V petek, 12. oktobra 2018, so v Jakčevem domu odprli razstavo slik, risb in poštnih znamk slikarja Ivana Vavpotiča (1877–1943), enega najboljših portretistov svojega časa. Razstavo so naslovili Velikan portreta, pripravili pa so jo v sodelovanju z Galerijo Mihe Maleša in kamniškim muzejem.

Ivan Vavpotič se je rodil leta 1877 v Kamniku, gimnazijo pa je obiskoval v Novem mestu, kamor se je preselila njegova družina. Po maturi je študiral v Pragi, na Dunaju in v Parizu, leta 1910 pa se je vrnil v domovino, kjer je od leta 1929 deloval kot svobodni umetnik. Umrl je v Ljubljani, 11. januarja 1943.

Osnovni vsebinski poudarek razstave predstavljajo umetnikovi portreti, ki so pomemben del ne le umetnostne, ampak tudi kulturnozgodovinske dediščine. Ob umetnikovem širšem ustvarjalnem opusu so poleg njegovega obširnega scenografskega dela ohranjene tudi skice scenografije ter kostumografije Grumove drame Dogodek v mestu Gogi. Slikar Ivan Vavpotič pa je zaslovel leta 1918, ko je izdelal osnutke za serijo prve slovenske znamke, ki jo je imenoval Verigar.

DOLENJSKA IN DOLENJCI MED PRVO SVETOVNO VOJNO

Drugo razstavo o Dolenjski in Dolenjcih med prvo svetovno vojno, ki so jo naslovili 1918, ali nam prineseš MIR, pa so odprli v torek, 23. oktobra 2018, v Mali dvorani Dolenjskega muzeja. Pripravila jo je kustosinja Marjeta Bregar, ki je doslej uredila že tri odmevne razstave, na odprtju te pa je bilo prisotnih okrog sedemdeset udeležencev.

Bregarjeva je uvodoma poudarila, da je razstava posvečena 100-letnici konca prve svetovne vojne in da se je življenje na Dolenjskem v celotnem vojnem času zelo spremenilo, čeprav v naših krajih ni bilo fronte. Tako je razstava osredotočena na različna življenjska področja, predvsem pa na spomin vseh padlih in preživelih vojakov ter na močno željo po miru, o čemer govori tudi napis pred vhodom v Malo dvorano: »Govorimo o vojni, govorimo za mir!« Razstavo poleg predmetov in splošnega slikovnega gradiva dopolnjuje tudi dokumentarno-umetniški film iz leta 1975. Zanimivi razstavljeni predmeti v steklenih vitrinah so udeležence spominjali na pretresljiv konec spopadov na vseh frontah, 11. novembra 1918, ko je sledil dokončen razpad večnacionalne Avstro-Ogrske monarhije, 1. decembra istega leta pa je bila ustanovljena Kraljevina Jugoslavija. Kmalu zatem pa je Evropo preplavila doba treh totalitarnih ideologij fašizma, nacizma in komunizma.

V sklepu je Marjeta Bregar izpostavila željo ustvarjalcev razstave, da bi tudi v prihodnje skupaj ohranjali predmetno in nepredmetno dediščino iz obdobja prve svetovne vojne. Opozorila je na dejstvo, da je že skrajni čas, da bi tudi v Novem mestu čim prej postavili spominsko obeležje za vse vojne in civilne žrtve prve svetovne vojne.

Pripravil: Franci Koncilija

POGOVORNI VEČER O OPERI NA DOLENJSKEM

V sredo zvečer, 12. septembra 2018, je bil v Parku Rastoče knjige pri knjižnici Mirana Jarca pogovorni večer o operi na Dolenjskem. Znano je, da je po zaslugi in pod okriljem prizadevnih, nadarjenih in predanih članov Vokalne akademije Jurija Slatkonje, ki deluje pod okriljem Zavoda Friderika Ireneja Barage v sklopu novomeške škofije, Novo mesto postalo prepoznavno kot mesto, kjer uspešno deluje tudi glasbeno gledališče – opera. Navkljub slabim pogojem delovanja zavod dviguje raven produkcije, kar se odraža tudi na odličnem odzivu vedno številnejšega občinstva. V treh sezonah so uprizorili že tri operne premiere v lastni produkciji in celo v lastni glasbeni ustvarjalnosti: Krst pri Savici, Pod svobodnim soncem in Deseti brat. Vse tri opere so bile pri občinstvu odlično sprejete.

Na večeru v Parku Rastoče knjige je potekal zanimiv in sproščen pogovor o možnostih razvoja in prihodnosti opere na Dolenjskem, ki ga je vodila Jasmina Spahalić iz Brežic. Gosta večera pa sta bila skladatelj in pevec Tom Kobe ter skladatelj in pedagoško-umetniški vodja novomeškega konservatorija za glasbo Aleš Makovac. Sogovornika sta predstavila svoj pogled na uspešno opravljeno delo, na kar sta zelo ponosna. Poudarila sta, da so začeli tako rekoč iz nič, ko je bilo veliko improvizacije, vendar so z veliko optimizma in zagnanosti kmalu dosegli zavidljive rezultate. Najpomembnejše delo pa je gotovo opravila mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran. V nadaljevanju pogovora je bilo kot rdeča nit ves čas prisotno dejstvo, da je glavna omejitev za razvoj opere v Novem mestu – pomanjkanje prostora. Izgradnja nove operne hiše je še vedno neuresničljiva, realno pa je pričakovati večnamensko dvorano.

Na koncu pogovora, ki je bil večkrat prekinjen s posnetki iz vseh treh oper, so si bili vsi enotni, da je opera čudovita umetnost, kjer se hkrati srečujejo tudi vse druge umetnosti, zato je opera kraljica umetnosti.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

Novo mesto naj ostane žlahtno kulturno središče

Uvodni nagovor prof. dr. Milčka Komelja ob ustanovitvi Kulturnega društva Severina Šalija na ustanovnem zboru 2. decembra 2016.

Predsednik KD Severina Šalija prof. dr. Milček Komelj. (Foto: MiM)

Zamisel o društvu, posvečenemu kulturi in predvsem kultiviranju slovenskega jezika, je dragocena in pomenljiva tako za sámo Novo mesto kot za današnji prelomni čas, ko povsod opažamo vse bolj neprimeren odnos do naše materinščine. V času, ko ima slovenščina uradno zagotovljene vse možnosti za svojo afirmacijo in nadaljnji razcvet, se je namreč vse preradi predvsem sami otepamo in jo v času naraščajoče globalizacije vse bolj jemljemo kot komunikacijsko oviro, namesto da bi jo negovali kot največjo dragotino.

Preberi več Novo mesto naj ostane žlahtno kulturno središče