PESNIKOVANJE OB LIKOVNIH DELIH

Pesnik Smiljan Trobiš, član našega društva, je pred kratkim pri založbi Špes izdal novo pesniško zbirko Prelivi slik, besed in oblik. V knjigi so zbrane vse tiste njegove pesmi, ki so nastale ob slikarskih in kiparskih stvaritvah na likovnih kolonijah, ob drugih priložnostnih likovnih dogodkih in projektih.

Več kot osemdeset zbranih pesmi je razvrščenih v enajst poglavij. V prvih osmih so kronološko predstavljene pesmi, ki so nastale na različnih likovnih in kiparskih kolonijah, v devetem poglavju so zbrane pesmi, nastale za likovni projekt slikarke Jožice Škof Ko nebo poljubi zemljo in ogenj vzljubi vodo, deseto in enajsto poglavje pa prinašata pesmi, ki jih je pesnik ustvaril za umetniška koledarja Galerije Škof. Pesniški del knjige zaključuje pesem, z akrostihom posvečena slikarki in kiparki Jožici Škof ob 25. letnici tvornega prijateljstva in sodelovanja s pesnikom. Zanimivo je, da ima več pesmi v knjigi akrostih z imenom posameznega likovnika, s čimer pesnik dodatno počasti in kliče bralcu v vednost ne zgolj poetizacije likovne stvaritve, ampak tudi njenega ustvarjalca.

Ker gre za specifične pesmi, tesno povezane z likovnimi deli, se zdi samoumevno, da bi bile ob pesmih nujen sestavni del knjige tudi reprodukcije likovnih stvaritev, a je žal likovna oprema omejena na 36 barvnih reprodukcij izbranih del udeležencev likovnih kolonij in članov Društva likovnih ustvarjalcev v kamnu Skulpta. Izbor je pripravila Jožica Škof.

Izbranemu pesniškemu in likovnemu gradivu v knjigi so dodana spremna besedila, ki so jih prispevali Jože Bartolj, Nataša Petrov in Jožef Matijevič ter pismo Demetra Bitenca.

S pesniško zbirko Prelivi slik, besed in oblik se izjemno obsežen pesniški opus novomeškega literarnega ustvarjalca Smiljana Trobiša knjižno zaokrožuje s pesmimi, katerih značilnost je, da jim za osnovni motiv in pesniški vzgib ne služi pesnikova lastna doživljajska, izkustvena in duhovna pokrajina, ampak ob nji likovna dela ljubiteljskih in drugih ustvarjalcev. Gre za nekakšno pesniško interpretacijo likovnih del, hkrati ob tem pa za širjenje obzorij siceršnjega Trobiševega pesniškega sveta.

Trobiš s tovrstnim pesnjenjem sicer ni nekaj izrazito posebnega in samosvojega, saj je v slovenskem pesniškem izročilu mogoče zaslediti posamične pesmi in celo zaokrožene pesniške cikle, nastale ob navdihu, izvirajočim iz likovnih umetnin, gotovo pa je eden tistih redkih slovenskih pesnikov, za katere lahko zapišemo, da se tega ustvarjanja lotevajo redno in načrtno. Med njimi s svojima dvema pesniškima zbirkama, Oznanjenje pogleda in Otoki sanj, izstopa tudi dr. Milček Komelj, predsednik našega društva.

Milan Markelj

Naš član prof. dr. Miha Japelj prejel priznanje prometej znanosti

Pred dobrim tednom so na slavnostni akademiji Zahvalnega dneva Slovenske znanstvene fundacije v Prešernovi dvorani SAZU podelili priznanja za dosežke pri komuniciranju znanosti in o znanosti v preteklem letu. Slovenska znanstvena fundacija tako vsako leto počasti posameznike, ki so se v minulem letu odlikovali v kakovostni, jasni in strokovno neoporečni komunikaciji znanosti.

Med priznanji so že petnajstič podelili tudi priznanja prometej znanosti za odličnost v komuniciranju, in sicer v štirih kategorijah.
Prometeja za življenjsko delo pri komuniciranju kemijske in farmacevtske znanosti in tehnologije v okviru Krkinih nagrad je prejel član našega društva, Novomeščan, kemik prof. dr. Miha Japelj, ki je h komuniciranju spodbujal mlade raziskovalce in tudi sam dokazoval, da je odličen in učinkovit promotor znanosti.

Med organizacijami je bila priznanja deležna tudi novomeška tovarna zdravil Krka.

Kulturno društvo Severina Šalija za prejeti priznanji iskreno čestita našemu članu prof. dr. Mihi Japlju in našemu najpomembnejšemu donatorju Krki, tovarni zdravil s predsednikom uprave in direktorjem Jožetom Colaričem na čelu!

(Vir: Delo)
Franci Koncilija

Mokrišča za boljšo prihodnost urbanih okolij

Ob letošnjem 2. februarju, Svetovnem dnevu mokrišč, ki ga vsako leto obeležujemo v okviru Ramsarske konvencije o mokriščih, je poudarjena vloga dobrega stanja mokrišč pri sobivanju narave in človeka v urbanih območjih.

Z vedno intenzivnejšo urbanizacijo je vloga ohranjenih naravnih ekosistemov v urbanem okolju pomembna za kvalitetno življenje lokalnih prebivalcev, boljše počutje obiskovalcev in prijetnejše delovno okolje ter obrambo pred vse intenzivnejšimi posledicami podnebnih sprememb. Med številnimi tipi mokrišč so na svetovni ravni pri tem najpomembnejša obalna mokrišča kot so mangrove ali obalni koralni grebeni, med celinskimi pa naravni nižinski tokovi rek s poplavnimi ravnicami in deltami ter šotna barja.

V urbanih območjih po svetu živi polovica vsega prebivalstva in ocenjuje se, da se bo to število v naslednjih 30 letih povečalo na 66% ali 6,3 milijarde. Mesta se nenehno širijo in posegajo v naravna okolja, tudi mokrišča. V Sloveniji imamo še vedno nekaj razmeroma ohranjenih ali obnovljenih mokrišč v urbanih območjih: na obali, ob rekah in v poplavnih ravnicah ter na kraških poljih. Ta mokrišča znatno prispevajo k poplavni varnosti in blažijo ali uravnavajo izredne dogodke ter so območja bogate biotske raznovrstnosti, sprostitve, izobraževanja in rekreacije lokalnega prebivalstva ter obiskovalcev in turistov, ki jih naravne danosti Slovenije privabljajo iz različnih koncev sveta.

Preberi več Mokrišča za boljšo prihodnost urbanih okolij

Edinost v različnosti

Vsako leto po vsem svetu na severni polobli med 18. in 25. januarjem poteka teden molitve za edinost kristjanov, na južni polobli pa obhajajo teden molitve okoli binkoštnega praznika, ki je tudi pomenljiv simbolični dan za edinost Cerkve.V Sloveniji pravimo temu dogodku kar ekumenski teden.

Letošnja središčna misel tega tedna je vzeta iz Stare zaveze: »Tvoja desnica, Gospod, je mogočna!«(2 Mz 15,6). To pesem pripisujejo Mojzesu in njegovi sestri Mirjam. Pobudo za obhajanje molitvenega tedna, ki na čudovit način pooseblja razsežnost edinosti v različnosti, je dal že pred 110 leti (1908) anglikanski redovnik p. Paul Wattson iz Marylanda v ZDA. Gradivo za teden molitve vsako leto skupaj pripravita Papeški svet za edinost in komisija Vera in cerkvena ureditev pri Svetovnem ekumenskem svetu Cerkva.

Ob zaključku tega tedna je bilo v sredo zvečer, 25. januarja 2018, v frančiškanski cerkvi v Novem mestu skupno ekumensko bogoslužje, na katerem so sodelovali novomeški katoliški duhovniki, paroh Srbske pravoslavne cerkve v Novem mestu Danijel Nikolić in pastor Evangelijske cerkve Dobrega pastirja v Novem mestu dr. Daniel Brkič.

Uvodoma je zbrane vernike nagovoril župnik Marko Burger, predstavnik novomeške škofije za ekumenizem. Poudaril je, da vse kristjane s Kristusom povezuje krst in da pravi ekumenizem pomeni spoštovanje med brati in sestrami ne glede na njihovo veroizpoved. Frančiškan in gvardijan pater Tomaž Hočevar, ki je vodil somaševanje, pa je v homiliji izpostavil problem današnje družine v luči ekumenizma. Potegnil je paralelo o pomenu edinosti v družini z edinostjo v Cerkvi po darovih in sadovih Sv. Duha.
Uvod v očenaš je imel pastor dr. Daniel Brkič. Poudaril je, da smo vsi povabljeni k duhovnemu ekumenizmu, h globokemu spreobrnjenju srca, k ljubezni do vseh. Molitev očenaša prihaja direktno iz Očetovega srca, zato je očenaš molitev celokupne Cerkve. Vera v Boga, ki je Oče, vrača človeku sočloveka, kajti bližnji je najkrajša pot do Boga. Bog nas ljubi, če v to verjamemo ali pa ne. 

Za pozdrav miru je spregovoril paroh Danijel Nikolić. Življenje v miru je prepoznavni znak za ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobi. Žal ljudje danes živijo pod vtisom zla in smrti, pri tem pa kot da pozabljajo na Ljubezen, ki je Bog, ki vse ljudi povezuje. Zato je odrešenje človeštva možno samo v medsebojni ljubezni, v edinosti skupnosti z Bogom, ki je naša Pot, Resnica in Življenje, je še dodal paroh Nikolić.

Na koncu ekumenskega bogoslužja je spregovoril dekan dr. Silvester Fabijan, ki je vsem prinesel pozdrave škofa Andreja Glavana in se v njegovem imenu zahvalil za sodelovanje na ekumenskem bogoslužju z željo, da bi vsi neprestano živeli pristni ekumenizem medsebojnega spoštovanja in ljubezni v Kristusu.

Franci Koncilija

140-LETNICA ROJSTVA OTONA ŽUPANČIČA

Slovenski pesnik, pisatelj, jezikoslovec, dramatik, prevajalec, literarni kritik, mladinski pisatelj, urednik, esejist in akademik Oton Župančič se je pred 140 leti rodil 23. januarja 1878 na Vinici v Beli krajini.

»Meh za smeh in vrečo sreče Ciciban za name vleče, ne za hišo zidano, le za voljo židano!«

Božidar Jakac: Oton Župančič

Oton se je rodil v premožni trgovski družini in v otroštvu ni trpel pomanjkanja, kot mnogi njegovi sodobniki. Oče Franc je bil doma iz Selišč pri Dolenjskih Toplicah, mama Ana pa je bila Hrvatica. Osnovno šolo je obiskoval v Dragatušu, nižjo gimnazijo pa v Novem mestu. Maturiral je leta 1895 v Ljubljani, kamor se je družina preselila po gospodarskem propadu. Na Dunaju je študiral zgodovino in zemljepis, vendar študija ni dokončal.

V Ljubljani se je najprej preživljal kot dramaturg, po Aškerčevi smrti je postal mestni arhivar, kasneje tudi urednik revije Ljubljanski zvon. Od leta 1920 se je zaposlil kot dramaturg Narodnega gledališča. Bil je med ustanovitelji slovenskega centra PEN in bil izvoljen za njegovega prvega predsednika, bil je med prvimi člani leta 1938 ustanovljene Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) in predsednik Slovenske matice (SM). Ob njegovi sedemdesetletnici mu je tedanja oblast podelila častni naziv »ljudski umetnik«, ljubljanska univerza pa ga je imenovala za častnega doktorja. Umrl je v Ljubljani 11. junija leta 1949.

Oton Župančič je bil eden štirih predstavnikov slovenske moderne. Z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom Aleksandrovim in Ivanom Cankarjem se je začel družiti v dijaškem društvu Zadruga. V slovensko književnost je trajno zapisan predvsem kot pesnik, še posebej je poznan po pesmih za otroke, saj jih je ustvarjal domala vse življenje. Prve otroške pesmi je napisal že v nižji gimnaziji v Novem mestu, sledile pa so jim pesniške zbirke Pisanice (1900), Lahkih nog naokrog (1912), Sto ugank (1915) in najbolj znana in priljubljena Ciciban (1915). Od poezije za odrasle so najbolj znane pesniške zbirke Čaša opojnosti (1899), Čez plan (1904), V Zarje Vidove (1920) in Zimzelen pod snegom (1945). Med dramskimi deli je najbolj znana tragedija Veronika Deseniška (1924). V vseh ustvarjalnih obdobjih svojega življenja se je Župančič ukvarjal tudi s publicistiko in prevajanjem.

V Ljubljani je po njem imenovana ulica, v Novem mestu pa imamo idilično Župančičevo sprehajališče ob Krki.

(Vir : Wikipedija)
Pripravil : Franci Koncilija

70 let Slovenske filharmonije

30. decembra 1947 je slovenska vlada na pobudo Novomeščana, skladatelja Marjana Kozine, dirigenta Sama Hubada in muzikologa Vlada Goloba, izdala odločbo o ustanovitvi Slovenske filharmonije.

Marjan Kozina

 Prvi direktor in umetniški vodja te naše osrednje glasbene ustanove je bil Marjan Kozina, prvi koncert novega Orkestra Slovenske filharmonije pa je bil izveden 13. januarja 1948 pod vodstvom španskega dirigenta Salvadorja Bacarisse.

Na 70-letnico izvedbe prvega koncerta so koncert z enakim sporedom ponovili pod vodstvom dirigenta Simona Krečiča.

Slovenska filharmonija se s svojimi predhodnicami Academio Philharmonicorum (1701), Filharmonično družbo (1794) ter prvo Slovensko filharmonijo (1908–1913) postavlja ob bok najstarejšim na svetu. Med številnimi uglednimi umetniki, ki so postali častni člani Slovenske filharmonije in njene predhodnice Filharmonične družbe, srečamo Josefa Haydna, Ludwiga van Beethovna, Niccoloja Paganinija, Johannesa Brahmsa, Carlosa Kleiberja, Uroša Kreka, Primoža Ramovša in številne druge.

F. K.

Plečnikova Ljubljana potuje po svetu

V Plečnikovem letu so lani v Ljubljani zasnovali ministrstvo za kulturo, Muzej za arhitekturo in oblikovanje ter Plečnikova hiša (Muzeji in galerije Ljubljana) razstavo Plečnikova Ljubljana. Na njej so predstavili različne tipe arhitektur, saj so želeli pokazati večstransko razsežnost Plečnikovega ustvarjanja. Razstavo so prvič postavili marca lani v avli ministrstva za kulturo. Razstava Plečnikova Ljubljana sedaj potuje po slovenskih diplomatsko-konzularnih predstavništvih po vsem svetu. V Moskvi so 14. januarja s to potujočo razstavo odprli Sezono slovenske kulture 2017/18 v Rusiji.

Arhitekt Plečnik in pater Markušić – vernika in velika prijatelja

V letu 2017 smo v Sloveniji praznovali Plečnikovo leto. V številnih medijih je bilo o mojstru prof. Jožetu Plečniku (1872 – 1957) veliko napisanega, nikjer pa niso pisali o njegovem prijateljevanju z bosanskim frančiškanom p. Josipom (Berislavom) Markušićem (1889 – 1968), ki ga je Plečnik zelo cenil, še posebej na duhovnem področju.  

V zapuščini Jožeta Plečnika se poleg pisem, ki jih je Plečnik pisal svojemu bratu  Andreju,  Alice Masarykovi in Ivanu Meštroviću in drugim, nahaja tudi okoli 300, ki jih  je pater Josip Markušić napisal Plečniku. Mnoga med njimi so bila napisana zgolj v obliki beležke, na notes ali na milimetrskem papirju in podobno. Kljub temu lahko rečemo, da gre za resnično obširno zbirko pisem, iz katerih kar lije medsebojno spoštovanje, zaupanje in vera v onostranstvo. Znano je, da so nekateri slovenski teološki profesorji že pred leti, po vzoru katalonske Cerkve, ki je predlagala, kanonizacijo znamenitega arhitekta Antonia Gaudija(1852 – 1926) podali Slovenski škofovski konferenci pobudo  za začetek postopka beatifikacije prof. Jožeta Plečnika, vendar pobude ni podprl noben slovenski škof, katalonsko pobudo pa je blokirala španska škofovska konferenca v Madridu!

 Kdo je bil p. Josip Markušić?

 Frančiškan p. Josip Markušić se je rodil 23. januarja 1889 v vasi Čepak pri Kotor Varošu, blizu Banja Luke, v današnji Republiki Srbski. Po končani gimnaziji je noviciat pri frančiškanih preživel v Fojnici, teologijo pa je večinama študiral v Budimpešti. Leta 1904 je prejel posvečenje, služboval pa je v Jajcu, Sarajevu, Visokem, Beogradu in v Kotor Varošu. Trikrat je bil provincial Bosne Srebrene, leta 1950 pa je bil celo generalni vizitator v slovenski frančiškanski provinci. Zanimivo je, da je p. Josip Markušić skupaj z gvardijanom p. Bonom Ostojićem, 29. novembra 1943 sodeloval na Drugem zasedanju AVNOJ-a! P. Josip Markušić je bil zelo aktiven človek, poštenjak in poduhovljen in se kot takšen zavzemal za uveljavljanje krščanskih moralnih, etičnih in socialnih načel. Markušića so izredno privlačile narodna in cerkvena zgodovina, umetnost, ter kulturna in družbena dogajanja. Veliko je pisal in pesnil kjer je opisoval takratno socialno revščino ljudi. V Jajcu pa je bil pravi kronist, kjer se je z ideološkimi nevtralnimi stališči in pogledi znal približati ljudem. P. Josip Markušič je umrl 26. februarja 1968 v Jajcu.

Daljši prispevek o p. Markušiću in prof. Plečniku je za našo spletno stran pripravil dr. Josip Slugić, prevedla pa ga je prof. Suzana Krvavica. Preberite ga! (klikni)