Literarna umetnost nima univerzalne govorice

Na 5. Šalijevem večeru so v četrtek, 23. novembra, v Knjižnici Mirana Jarca pred maloštevilno publiko na zanimiv način predstavili zbornik z naslovom Kulturni svetniki in kanonizacija. Knjigo je že leta 2016 napisalo dvajset avtorjev z Novomeščanom dr. Marijanom Dovićem na čelu, ki je prispevke tudi uredil.

Pripravil: Franci Koncilija
Foto: Marko Klinc

Moderator pogovora, novomeški komparativist in umetnostni zgodovinar Iztok Hotko, je najprej pozval urednika knjige izr. prof. dr. Marijana Dovića z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU v Ljubljani, naj udeležencem za lažje razumevanje zahtevnega predavanja razloži osnovne strokovne pojme. Urednik je pojasnil, kaj je sploh bistvo kulturnih svetnikov in njihove kanonizacije. Avtorji zbornika so namreč raziskovali dogodke po smrti najrazličnejših nacionalnih literarnih velikanov s posebnim poudarkom kanonizacije na področju literature in umetnosti – še posebej v poznem 19. stoletju, ko je v Evropi nastopila prava epidemija slavljenja velikih mož kulture, vključno z izgradnjo monumentalnih spomenikov.

Preberi več Literarna umetnost nima univerzalne govorice

Več ali manj prostega časa?

Nekateri se še spominjamo precej daljših delovnih dni, kot so dandanes, pa delovnih sobot in praznikov. A vizija človeka vrednega življenja je že takrat bila, pa naj si bo to v socializmu, ki je bil tedaj na oblasti v naših krajih, ali v kapitalizmu, ki je prevladoval v deželah zahodne in severne Evrope, človeka čim bolj osvoboditi dela, njegov podaljšani prosti čas pa čim bolj smiselno zapolniti. Število delovnih ur je tako celo pri nas padlo na štirideset ur tedensko, v nekaterih zahodnih državah pa še na precej manj. Tam, kjer delavski sindikati niso bili le politični privesek, ampak so imeli dejansko moč, so bili pač uspešnejši. Vse daljša in daljša pa je delovna doba.

Preberi več Več ali manj prostega časa?

TINCA STEGOVEC IN RASTOČA KNJIGA

Semiška Rastoča knjiga je zrasla za še eno knjigo

V vitrini Rastoče knjige v Kulturnem centru v Semiču se je knjigi črnomaljskega zgodovinarja Janeza Weissa Semič in Semenič – plemiški rodbini Metliškega (od 14. do 18. stol.) letos pridružila zajetna knjiga Prvih 500. Knjigo, ki je izšla v Cambridgeu v Veliki Britaniji, s Semičem povezuje to, da je v njej omenjena umetnica Tinca Stegovec.

Akademsko slikarko, grafičarko, pedagoginjo in svetovljanko Tinco Stegovec imajo Semičani kar za svojo. Rodila se je namreč pred 90 leti na Planini pod Mirno goro, kjer je sicer živela le nekaj mesecev, a ima ves čas v svoji zavesti, da ji je zibelka stekla v Beli krajini in je z njo tudi duhovno povezana (denimo, med njenimi priljubljenimi pesniki je bil Oton Župančič). Potrditev tega je tudi donacija 56 grafik, ki jih je leta 2015 podarila Belokranjskemu muzeju.

O njenem delu in osebnosti ter o pomenu Rastoče knjige je na slovesnosti 16. novembra govoril akademik prof. dr. Milček Komelj, predsednik našega društva. Njegov govor je vsekakor vredno prebrati (preberi!).

Ob teh priložnosti so v zgornji avli semiškega Kulturnega centra odprli razstavo Stegovčinih 26 grafik iz njene donacije Belokranjskemu muzeju.

TINCA STEGOVEC IN RASTOČA KNJIGA

Govor akademika prof. dr. Milčka Komelja na prireditvi ob 2. obletnici Rastoče knjige v Semiču 16. novembra 2017

V duhovno zgradbo že lep čas uveljavljene kulturne manifestacije Rastoča knjiga, ki poudarja pomen knjige za Slovence, sodi kot svojevrstna deklica s knjigo tudi Tinca Stegovec, tako z odnosom do knjige kot s svojo izjemno zavezanostjo kulturi, ne le kot odlična likovna ustvarjalka.

Že v šoli je iz učbenikov zavzeto prerisovala podobe slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jih je rada prebirala in nanje gledala s strahospoštovanjem. Na eni svojih osrednjih zgodnjih grafik je na motivu domačih v kuhinji upodobila tudi sestro, odmaknjeno za mizo in zazrto v berilo pred sabo. Grafiko je naslovila Doma in ob njej so gledalci razbirali podobno brezperspektivno vzdušje, kot ga nosi istoimenska Petkovškova slika, a medtem ko na njej in tudi na njeni grafiki drugi ljudje v zamračenem vzdušju strmijo predse, se dekle med branjem v duhu prestavlja v drug, lepši svet, ki jo odrešuje realnih omejenosti, ali pa se izobražuje in si s tem odpira nova pota, ki ji omogočajo vstop vanj.

Preberi več TINCA STEGOVEC IN RASTOČA KNJIGA

KNJIŽNA REDKOST RESTAVRIRANA

Knjigo jezikoslovca Franca Miklošiča, ki jo hrani novomeška Knjižnica Mirana Jarca, so digitalizirali in restavrirali. Tako je knjižna redkost trajno ohranjena in zavarovana pred propadanjem.

Pripravil: Milan Markelj

Za letošnji dan slovenskih splošnih knjižnic so v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu ob drugih dogodkih in prireditvah pripravili tudi predstavitev restavrirane knjižne redkosti, s katero se ponaša njihov oddelek posebnih zbirk. Gre za Kratkij slovar’ šesti slavjanskih jazykov iz leta 1885, katerega glavni redaktor je bil Franc Miklošič. Knjigo sta novomeški knjižnici leta 2001 darovali Bosilka Zupančič in Bogdana Cibic iz Novega mesta, hčerki prof. Milana Jovanoviča, ki je knjigo najverjetneje dobil v času svojega študija v Gradcu.

Ker je bila knjiga precej poškodovana, še posebej v hrbtišču, so jo v letošnjem letu najprej digitalizirali, nato pa so jo predali v roke strokovnjakov Centra za restavriranje in konserviranje Arhiva Republike Slovenije, ki so poskrbeli za njeno obnovo. Slovar je zdaj javnosti zlahka dostopen v digitalni obliki, izvirnik pa je strokovno obnovljen in varno shranjen še za mnogo let, saj ob digitalni kopiji ni potrebe po jemanju te knjižne redkost v roke.

V uvodnem delu predstavitve je dr. Alenka Šivic Dular, zaslužna profesorica slavistike, spregovorila o delu slovenskega jezikoslovca Franca Miklošiča in njegovih naslednikov, predvsem o Novomeščanih, Rajku Nahtigalu in Ivanu Koštialu ob 140. obletnici njunega rojstva, pri tem pa posebej opozorila na bogato Koštialovo člankarsko dediščino. Koštial je namreč v različnih revijah objavil okrog 140 strokovnih člankov, ki čakajo na bibliotekarsko obdelavo in na digitalizacijo. Oboje je pravzaprav kulturni dolg novomeške knjižnice oziroma kar novomeške občine.

Dr. Jedert Vodopivec Tomažič, vodja Centra za restavriranje in konserviranje Arhiva Republike Slovenije, je v nadaljevanju večera najprej spregovorila o knjigi kot predmetu, o zgodovini in vrstah knjig, o knjigah v arhivih, o definiciji knjige in o mehkih in trdih vezavah, nato pa predstavila restavratorski poseg na knjigi. Glavnino dela so zahtevali poškodovano hrbtišče in listi, natrgani na mestu vezave; vse to je bilo opravljeno ročno, pri čemer so za vsak list knjige porabili eno do dve uri dela. Pri restavriranju so se odločili, da ohranijo izvorno mehko vezavo, v kakršni so v času natisa tega slovarja tiskarji pošiljali knjige naročnikom, ti pa so jih dajali prevezati v trajnejšo in imenitnejšo trdo vezavo. Restavratorji so tudi izdelali zaščitno škatlo, v kateri je zdaj slovar shranjen.

STOLETNICA OKTOBRSKE REVOLUCIJE

Okrogla miza ob stoletnici oktobrske boljševiške revolucije v Rusiji.

Pripravil: Franci Koncilija

Okroglo mizo v prireditvenem atriju Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu je 11. novembra pripravilo Društvo Slovenija-Rusija v sodelovanju z Mestno občino Novo mesto. Gostje so bili prof. dr. Anton Bebler, politolog in diplomat, ter zgodovinarja Novomeščan dr. Aleš Gabrič in Mariborčan dr. Jure Gašparič. Okoli 80 udeležencev je z zanimanjem prisluhnilo predavateljem, ki so analitično in brez olepševanja in mitologije predstavili razloge za nastanek krvave revolucije z drastičnimi posledicami za življenje v Evropi in v svetu. Na koncu domala dve uri trajajoče okrogle mize je direktor knjižnice Borut Novak vsem trem gostom podaril knjigo Karla Bačerja Iz Dolenjske preteklosti.

V Bunčevem Slovarju tujk je beseda revolucija, ki je latinskega izvora, razložena kot vstaja, nasilen državni prevrat, korenita sprememba družbenega reda, zlasti njegovih gospodarskih temeljev in lastninskih odnosov. V zgodovini poznamo vrsto revolucij, ki so bile večinoma zelo krvave. Navedel bom samo najpomembnejše zadnjih 200 let; meščanska revolucija v Franciji 1789. leta, marčna revolucija 1848 in leta 1917 oktobrska revolucija (proletarska) v Rusiji, ki ji je sledila tudi revolucija (komunistična) v Sloveniji (1941–1945).

Dr. Aleš Gabrič je predstavil bistvo vsake revolucije, ki jo generirajo socialne krivice in nezadovoljstvo množic, ki v večini primerov nasilno zahtevajo spremembe itd. Lenin je bil pragmatik in je dobro vedel, kaj hočejo ljudje – zemljo in oblast! Ljudje so v boljševikih videli rešitelje iz stisk, želeli so svet socialne pravičnosti, volilno pravico žensk, odpravo zasebne lastnine in privilegijev, propad svetovnega kapitalističnega imperializma, teror proti pravoslavni cerkvi in religiji sploh, brezrazredno družbo, skratka zahtevali so Rusijo, ki bo iz zaostale agrarne postala razvita industrijska država, pa čeprav preko trupel. Zanimivo je, da je boljševiška revolucija izdala tudi odlok o miru, ki pa ni bil še nikoli dosežen. Dr. Anton Bebler pa je poudaril, da se v noči od 25. na 26. oktober (po pravoslavnem koledarju) praktično ni zgodilo popolnoma nič. Streli iz križarke Aurora so samo naznanili, da je bila zamenjana vlada in da so oblast v Rusiji prevzeli boljševiki, Lenin pa je bil takrat še vedno v Švici: malo je manjkalo, pa bi se mu revolucija izmuznila iz kontrole.

Nobenega dvoma ni, da je ruska boljševistična revolucija povzročila drastične posledice v Evropi in v svetu. Politični zemljevid se je popolnoma spremenil. Kmalu se je pojavilo okoli 15 komunističnih držav, med njimi tudi Kitajska, Vietnam, Kuba, Severna Koreja, po drugi svetovni vojni tudi Titova Jugoslavija. Nastala je blokovska razdelitev sveta in hladna vojna, svet pa je bil v stalni nevarnosti pred začetkom tretje svetovne – jedrske vojne. Velika socialistična revolucija v Rusiji je spreminjala svet in človeka na osnovi planskega gospodarstva in dialektičnega materializma kot ideologije in filozofije komunizma, razvoj komunizma po svetu pa je prevzela in nadzorovala Komunistična internacionala v Moskvi.

Pred drugo svetovno vojno je bila jugoslovanska komunistična stranka (KPJ) prepovedana, zato so se njeni privrženci šolali v Rusiji, tudi Josip Broz, ki je bil politični emigrant in je marljivo »čistil« svoje nasprotnike. Tako je bila komunistična stranka ob izbruhu vojne v Jugoslaviji leta 1941 bolj kot vse meščanske stranke usposobljena za talno delovanje in za dokončen nasilen prevzem oblasti.

Velika oktobrska revolucija je ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja z demokratičnimi spremembami v državah nekdanjega socialističnega bloka, krvavim razpadom Jugoslavije in razpadom Sovjetske zveze dokončno izgubila ves svoj sijaj in privlačnost.

PRIZNANJE DOLENJSKIM AVTORJEM

Trije dolenjski avtorji med nominiranci za najboljšo samozaložniško knjigo leta 2016

Pripravila: Marinka M. Miklič

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD) in revija Mentor razpišeta vsako leto natečaj za najboljšo samozaložniško knjigo. Na natečaj se lahko prijavijo avtorji oziroma samozaložniki, ki so izvirne knjige izdali sami z lastnim financiranjem ali pa so s pomočjo podpornikov krili stroške tiska.

Na razpis, ki je bil odprt od januarja do aprila letošnjega leta, je prispelo 45 knjig 35 avtorjev, največ proznih knjig in pesniških zbirk in pet knjig za otroke. Komisija, ki sta jo sestavljala Goran Gluvić, pisatelj in dramaturg, ter Barbara Rigler, svetovalka za literarno dejavnost, je v obrazložitvi zapisala, da je bil letos izbor precej težji, saj je bila bera prijavljenih knjig na izredno visoki ravni s kvalitetno vsebino in premišljeno oblikovanostjo.

Za najboljšo samozaložniško knjigo leta 2016 je komisija nominirala tri pesniške zbirke in pet proznih del, med njimi kar tri knjige dolenjskih avtorjev, in sicer: Podobice krhanja Milana Marklja, Fatamorgazičnosti Jožeta Simčiča in Bili so hudi, a tudi lepi časi Maksa Starca. Vse tri knjige je uredil, oblikoval in pripravil za tisk naš član Milan Markelj.

Za najboljšo samozaložniško knjigo leta 2016 med proznimi besedili za odrasle in otroke je komisija izbrala knjigo Damjana Jensterleta Porcelanasti človek, med pesniškimi zbirkami pa Dušana Marolta Doživetja naseljenosti.

VOLILNI MRTVOUD

Vse bolj se mi zdi, ko spremljam, kako se moj vrli narod odziva na vsakokratno edino priložnost, ki jo ima, da izrazi svojo voljo, in ko je res vsak posameznik enakovreden, ko ni priviligiranih in večvrednih, ampak prav vsak šteje en glas, ko torej spremljam naše volitve in referendume, se nikakor ne morem znebiti slabega počutja; opažam namreč oziroma vse bolj se mi zdi, da je volilno telo mojega ljubega naroda zadel mrtvoud, če ne že popoln, pa polovični zagotovo, če ne še kaj hujšega.

Preberi več VOLILNI MRTVOUD