REFORMIRATI MORAMO NAŠA SRCA !

Na 4. Šalijevem večeru v torek, 24. oktobra, v Knjižnici Mirana Jarca je dr. Daniel Brkič, pastor evangelijske cerkve v Novem mestu, predaval na temo Luther ali Trubar? Predavanju, ki je bilo posvečeno zaključku 500-letnega jubileja reformacije, je prisluhnilo okoli 50 ljudi. Udeleženci, ki so to hoteli, so brezplačno prejeli v dar lično posodobljen ponatis Dalmatinove Biblije Novi Testament iz leta 1584.

Pripravil: Franci Koncilija, foto: Marko Klinc

Pastorjevo odlično predavanje je temeljilo tako na predstavitvi zapletenih družbenih in cerkvenih razmer tedanje dobe kakor tudi na dveh ustanoviteljih protestantizma v Evropi in na Slovenskem, Martinu Luthru in Primožu Trubarju. Oba, pa vendar vsak na svoj način, sta s svojim naukom in za ceno svobode vesti in posledično ekskomunikacije temeljito prevetrila zatohlost katoliške cerkve, ki je v tistem času pozabila na Jezusov evangelij in božje zapovedi. V nadaljevanju je predavatelj predstavil širše družbene vzroke za nastanek reformacije, kot so bili: konec izgnanstva papežev v Avignonu, lateranski koncil, kjer so zavrgli konciliarizem in uzakonili papeški primat, pa padec Carigrada, ki so ga zavzeli Turki, Kolumbovo odkritje novega sveta, Guttenbergova iznajdba tiskarskega stroja, Kopernikov heliocentrični sistem, kmečki upori, epidemije kuge in še in še. V katoliški cerkvi pa je Luthra motilo nemoralno življenje papežev in klerikov, zbiranje denarja za izgradnjo bazilike sv. Petra v Rimu, prekupčevanje z odpustki za božjo kazen, za grehe vernikov in trpljenje v vicah, kupovanje cerkvenih služb (simonija) in druge nečednosti. Vse to je sodu izbilo dno 31. oktobra 1517, ko naj bi Luther v znak protesta, na dan pred praznikom vseh svetih, nabil na vrata wittenberške cerkve znamenitih 95 tez o odpustkih.

MARTIN LUTHER

Martin Luther

»Luther je vedno trdil, da je resnični zaklad Cerkve samo Evangelij. Zato so njegove teze samo dokument reforme, ne pa reformacije. Luther ni hotel biti reformator, ampak obnovitelj krščanstva. Žal v svoji oholosti tedanja Cerkev Luthru ni hotela prisluhniti. Tako je sama ustvarila protestantsko Cerkev kot dokaz svojega neuspeha. Namesto da bi se Rim s papežem Leonom X. odzval na prodajanje odpustkov s kesanjem in pokoro, je odgovoril z obsodbo, zato je sokrivec za bolečo rano razdeljene Cerkve,« je uvodoma dodal pastor Brkič.

Čeprav je dr. Daniel Brkič profesor protestantske teologije na univerzi v Zagrebu in pastor, je bil v ocenah do Luthra, človeka svojega časa, ki ga visoko ceni, objektivno kritičen, zgodovinsko pošten in teološko profesionalen, še posebej v razlagah Luthrovih blasfemičnih in protislovnih izjav. Prav tako je v kontekstu tedanjega časa obsodil Luthrove izjave o Judih in upornih nemških tlačanih. Zato ne čudi, da ga je predstavil kompleksno in interdisciplinarno, v kontekstu 16. stoletja. Luther ni nikoli nameraval razdeliti katoliške Cerkve, ampak jo je želel samo prenoviti. Na cesarskem zboru leta 1521 je Luther na zaslišanju povedal: »Tukaj stojim, ne morem drugače, Bog mi pomagaj! Amen.« Ta njegova izjava pomeni začetek zgodovine demokracije, svobode govora in ugovora vesti, čeprav sam vsega tega včasih tudi ni spoštoval.

PRIMOŽ TRUBAR

Primož Trubar

Gotovo so Brižinski spomeniki iz 10. stoletja najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najstarejši latinični zapis v katerem koli slovanskem jeziku. To je dejstvo. Vendar pa je Primož Trubar prvi Slovenec v tedanji Evropi, ki je naredil prvi korak k slovenski narodni samobitnosti in nas poimenoval »moji lubi Slovenci«. Tako smo Slovenci leta 1550 dobili prvo slovensko knjigo, Trubarjev Katekizem in Abecednik, Jurij Dalmatin pa je leta 1584 prevedel in izdal celotno Sveto pismo (Dalmatinova Biblija) v eni knjigi. Zato ni nobenega dvoma, da so slovenski protestanti zaslužni za prve tiskarne, knjižnice, glasbene zapise, zametke šolstva in slovensko narodno zavest. Tako ni čudno, kot je dejal pastor Brkič, da je zanj Trubar pomembnejši od Luthra.

V nasprotju z Luthrom Primož Trubar ni bil reaktiven, ampak korektiven. Ni bil disharmoničen, ampak harmoničen. Ni bil diametralen, ampak komplementaren. Ni bil antagonist, ampak protagonist. Ni bil divergenten, ampak konvergenten. Ni bil konflikten, ampak kompatibilen. Ni bil obremenjen s kompleksi ne s stereotipi. Ni bil človek kloštra, ampak svetovljan. Njegova osebnostna struktura, domača vzgoja, socialna mreža in teološka orientiranost so bili v prid povezovanja in stalnega dialoga z vsemi. Trubar kot ustanovitelj in ravnatelj biblijskega zavoda v Bad Urachu v Nemčiji je v dobrih štirih letih delovanja (1560–1564) poskrbel za natis za tisti čas izjemnih 30.000 knjig v hrvaščini, slovenščini in italijanščini, in to v treh različnih pisavah: latinici, glagolici in cirilici. Šlo je za prvo svetopisemsko družbo na svetu.

Neverjetno pogumen je bil Trubar, ko so od njega zahtevali, da podpre idejo skupnega slovanskega jezika. Odločno je bil proti. Spodbujal je Hrvate, da naj pišejo v glagolici, Srbi pa v cirilici. Prav tako je bil Trubar že takrat, ko o tem ni nihče niti sanjal, ekumenski in globalen. Družil se je z uskoškimi in žumberškimi popi, s katoliškimi duhovniki, obiskal je zaprtega turškega pašo v ljubljanskem gradu in razmišljal o evangelizaciji Turkov, imel je stik z vsemi tedanjimi smermi reformacije, še posebej s kalvinizmom.
Prav tako je bil izjemen v razumevanju sprave, navkljub različnostim. Njegova čista krščanska vest je izstopala v pismu Juriju Bravšiču (1. julija 1564), v katerem ga je kot odgovornega za rimsko Cerkev v Ljubljani pozval na javen ali zaseben pogovor.
Predlagani pogovor, če ga Bravšič ne bi odklonil, bi bil prvo slovensko ekumensko srečanje. Trubar je dal ekumenski zgled že takrat, ko o tem ni nihče niti sanjal. Prav tako je slovenski narod očistil praznoverja, procesij, namišljenih čudežev in poganskih šeg.

Na koncu predavanja je pastor Daniel Brkič očrtal trenutno stanje protestantov v svetu in Sloveniji in citiral danskega protestantskega teologa in filozofa Sorena Kierkegaarda, ki je izjavil, da je največji sovražnik krščanstva krščanstvo. Pastor je dejal, da so protestanti v Sloveniji manjšina, ampak so prepoznavni in družbeno angažirani. Dejal je, da je na svetu veliko rimokatolikov, pravoslavnih in protestantov, a žal malo kristjanov. Svet ne potrebuje krščanstva, ampak Kristusa. Gandi je ošvrknil kristjane, ko je rekel: »Vaš Kristus mi je všeč, vi pa ne, ker tako ne živite.« Pastor je, tako kot že poleti na Novomeških večerih, ponovno izpostavil pomen ekshumacije posmrtnih ostankov Primoža Trubarja v Derendingenu v Nemčiji in simboličen pokop na Slovenskem. Po njegovem prepričanju bo to pomembno dejanje za Slovence in našo narodno identiteto kot osnovo slovenske državotvornosti, ne glede na vero in politično prepričanje. Brkič se boji politikantstva, populizma in demagogije, trdno pa je prepričan, da brez iskrenega odpuščanja ni prihodnosti. Spravo potrebujemo v srcih, ne pa na mitingih in proslavah. Ali bomo Slovenci zmogli vse to?

 

DOVOLJ SLOUVINKANJA!

Poslušam in poslušam v množičnih občilih in mi je vse bolj neznosno poslušati to sramotno slouvinkanje, ki ga zanosno gojijo naši novinarji, politiki, gospodarstveniki in vsi tisti, ki nastopajo v mednarodni javnosti. Naši državi ne rečejo tako, kot ji je ime in kot ji mi pravimo, ampak je zanje Slovenija “Slouvinia”, slovensko pa “slouvin”. Zakaj ne Slovenija, slovenian? Z e namesto i!
Mar na ta način izkazujejo dobro znanje tujega jezika ali pa zgolj hlapčevsko plazenje pred lenobnostjo tujcev, ki pač njim neznano besedo izgovorijo v svojem načinu. Mi bi jim morali dati vedeti, kako se izgovarja Slovenija, ne pa da nam oni v razumljivem neznanju pravilne izgovorjave določajo, kako se reče naši domovini.

Za razliko od naših klečeplaznežev sem zasledil presenetljivo veliko uglednih ljudi, ki so se potrudili in očitno pozanimali, kako se prav reče tej čudni mali državici, in lepo izgovorijo “slovenija”. Še posebno tiste tuje politike in novinarje, ki Slovenijo poznajo in so se srečali z našimi ljudmi, slišim, kako povsem normalno izgovorijo “slovenija” in ne “slo(u)viiiinia” … denimo, predsednika Arbitražnega sodišča na izreku sodbe, ameriškega predsednika DonaldaTrumpa v govoru na Poljskem, predsednika Mednarodne akademije za kakovost Gregoryja H. Watsona v pogovoru za Odmeve, in še in še …

Recimo torej naši ljubi državi tako, kot ji pravimo, prej ali slej se bo ta izgovorjava prijela. Tudi v tem se kaže samozavest in suverenost. Da, tudi s takimi drobnarijami, ki pa pravzaprav sploh niso drobnarije, ampak bolj pričevanje drobnega duha!

Milan Markelj

Parkiranje po novomeško

Ali je javno parkirišče za občinsko stavbo namenjeno samo za izbrance?

Pripravil: Franci Koncilija

Znano je, da se Kulturno društvo Severina Šalija (KDSŠ) med drugim zavzema tudi za kulturo obnašanja v prometu, ki je v Novem mestu na izredno nizki ravni. Poleg prekoračitev hitrosti, največ nepravilnosti opažamo pri parkiranju, zato na društveni spletni strani občasno objavljamo posnetke nepravilno parkiranih avtomobilov v ožjem središču Novega mesta. Tu že vrsto let primanjkuje parkirnih mest, z urejanjem Glavnega trga pa so se zadrege glede parkiranja še dodatno zaostrile.

Tako smo včeraj (torek, 24. oktobra 2017) prejeli kar nekaj klicev občanov, ki so bili ogorčeni nad zatečenim stanjem na parkirišču za občinsko stavbo, kjer je določena modra cona, z ustrezno vertikalno prometno signalizacijo pa je natančno določen režim parkiranja: dovoljeno je enourno brezplačno parkiranje ob obvezni uporabi parkirne ure. Okoli 11.40 ure dopoldan istega dne smo trditve občanov preverili na terenu, zatečeno stanje dokumentirali in ugotovili, da v nobenem avtomobilu ni bilo parkirne ure z označenim časom prihoda, kar pomeni, da je to praksa, ki že dolgo traja.

Tudi pričakovanih ukrepov s strani ustreznih občinskih inšpekciji na parkiranih avtomobilih nismo zasledili! Zato se Novomeščani upravičeno sprašujejo, ali so vsi občani enaki pred zakoni in če prometni znaki veljajo za vse enako.

In zrasla je nova knjiga

Rastoča knjiga Osnovne šole Šmihel Rastemo v svoji majhnosti

Pripravil: Tone Jakše

Zamisel pedagoške delavke Marije Gabrijelčič o rastoči knjigi, ki je zaradi svoje prezgodnje smrti nikoli ni uspela do konca razviti, nadaljuje in nadgrajuje njen mož dr. Janez Gabrijelčič (član našega društva), ki se je tej plemeniti ideji pridružil z vsem žarom in si pridobil kar nekaj vplivnih somišljenikov in zvestih sodelavcev. Da se je zamisel o rastoči knjigi razširila daleč po Sloveniji pa tudi zunaj njenih meja, dokazuje tudi udeležba na proslavi ob prvi obletnici pridružitve OŠ Šmihel k projektu. Svojo idejo rastoče knjige so v zanimivem glasbenem, pevskem, recitalnem in plesnem nastopu predstavili učenci šole, zlasti pa je zanimiv knjižni izdelek, ki je nastal prav za to priložnost.

Naslovnica šmihelske knjige.

Knjigo z naslovom Rastemo v svoji majhnosti in podnaslovom Rastoča knjiga OŠ Šmihel sestavljajo trije daljši sklopi. V prvem profesor zgodovine in geografije Andrej Lenartič predstavi zgodovino šole in kraja, šolska knjižničarka Marjetka Dragman v drugem predstavi lokalne ustvarjalce, v tretjem, najobsežnejšem, pa je Karmen Jenič, tudi glavna urednica knjige, pod naslovom Abeceda vrednot zbrala literarne in likovne stvaritve številnih učencev in njihovih učiteljev iz matične šole v Šmihelu pa tudi njene podružnice v Birčni vasi. S tem je postavila dragocen spomenik tej generaciji in hkrati osnovo, na kateri bodo lahko gradile bodoče, seveda upoštevajoč vrednote, ki jih knjiga poudarja.

Iz omenjene knjige je moč razbrati še eno pozitivno stran: to je tesna povezanost šole z vsakdanjim, predvsem pa ustvarjalnim in kulturnim življenjem šolskega okoliša. To, da je toliko literarnih in likovnih ustvarjalcev preko šole ohranilo stik s sedanjo mlado generacijo, je gotovo dobro za ene in za druge. Omenimo še, da je kar nekaj besedil v knjigi opremljenih s povzetkom v angleščini, za kar sta zaslužni Katja Kapele in Mojca Klobučar, da je za zamisel rastoče knjige na šoli odgovoren trio Marjetka Dragman, Mojca Klobučar in Marjanca Šoško. Uvodne besede h knjigi je prispevala ravnateljica šole mag. Irena Hlača.

Večer snovanjcev na Loki

Literarna sekcija Snovanja Društva upokojencev Novo mesto pripravila literarni večer v gostišču Loka.

Pripravil: Milan Markelj

Snovanjci so letos praznovali 15-letnico svojega delovanja. Vse od ustanovitve sekcije – pobudnici sta bili Rezka Povše in Tereza Balaževič, sedanja predsednica – je v njej delovalo 27 dolenjskih literatov upokojencev, ta čas pa jih je aktivnih štirinajst. Med njimi so tudi člani Kulturnega društva Severina Šalija. Redno se shajajo dvakrat mesečno, nastopajo na številnih kulturnih prireditvah, objavljajo v revijah in časopisju ter sodelujejo na literarnih srečanjih in tekmovanjih, s katerih se pogosto vračajo s priznanji in nagradami. Uspešni so tudi pri izdajanju svojih knjig. V času delovanja sekcije so izdali 26 knjig, ob tem pa so izdali še 10 zbornikov, skupna naklada vseh knjig je 16.000. Snovanjci torej opazno soustvarjajo novomeški kulturni prostor.

Na literarnem večeru v gostišču Loka po obisku sodeč tega sicer ni bilo mogoče čutiti, saj je nastopajočim prisluhnilo bolj malo ljubiteljev literature, je pa večer vseeno izzvenel v predanosti literarnemu snovanju, ki ga je izkazal vsak od dvanajsterice nastopajočih: Tereza Balažević, Jože Bračika, Stane Cerar, Marjan Hren, Ivan Hrovatič, Nace Mervar, Anica Mušič, Marinka Miklič, Rezka Povše, Frane Umek, Anica Vidmar in Maks Starc.

Z glasbo so večer popestrili učenci Glasbene šole Marjana Kozine Maša Breščak, Klara Zver in Ana Blažič v triu violončel in Ema Srebrnjak ob klavirski spremljavi Damjana Brcarja.

KRAJ, KJER SPIJO BESEDE

Bilo je še v časih, ko je bila na mestu stopnišča pred današnjo pošto rdeča ročna črpalka za bencin. In sta bila tudi zadružni in kulturni dom, oba zgrajena s prostovoljnim delom. Tudi čez „dolgo vas“ se je dalo lagodno peš … Marsikaj od tega je ostalo le v spominu, tudi moj prvi obisk v naši knjižnici v eni od sob v kulturnem domu. Poribane lesene podnice so škripale pod nogami obiskovalcev in južno sonce je v pramenih vrtinčilo prah s knjig, ki so bile večinoma podarjene. Samo občasno je bila odprta in če me spomin ne vara, so v njej delale prostovoljke. To ni bilo moje prvo srečanje s knjigo, saj smo jih doma imeli kar nekaj. Še zdaj natanko vidim tisto, ki sem jo prvič prebrala sama. Pred tem, v zgodnjem otroštvu, sem že bila v večjem knjižnem hramu, tudi kasneje sem obiskovala bogatejše, tudi specializirane knjižnice, ampak vse to ni zameglilo spomina na knjige pa malce porumenele evidenčne kartone v kulturnem domu in ne na člansko izkaznico iz slabega papirja, ki je kmalu zacvetela na robovih.

Danes so knjižnice sodobne. A največ obiskovalcev je vedno za računalniki, rezervirane pa so največkrat knjige neke Luise Hay. Za tovrstno pogrošno književnost gredo javna sredstva. Večkrat mi je žal, da vsi ljudje poznajo črke (namenoma ne napišem, da so pismeni).

Zelo redko sem izbrala knjigo, ki so mi jo priporočale prijazne knjižničarke. S pogledom še zdaj najraje drsim po hrbtih knjig, vzamem katero s police in jo prelistam. Ker berem počez in prav vsak popisan ali potiskan papirček, je to v današnjih časih, ko je tega preveč, naporno in je potrebno bolj izbirati, ali včasih, ko me napadajo plakati, letaki in bizarni napisi, malo zamižati. Ampak pri naključnem izbiranju knjig (v novejšem času tudi na stojalih z novitetami) se da odkriti prave zaklade, odlične prevode, pesniške zbirke, prozo ali strokovno literaturo z različnih področij, ki so vredni branja, čeprav jih ni v reklamah. Imenitno je, da grem lahko le nekaj več kot sto metrov od svojega doma in si ogledam, kakšna pisma je pisal Trdina, kaj je o zgodovini slovenskega naroda zapisal Bogo Grafenauer (kadar na primer le-to kdo nateguje na svoje kopito), ali kaj o izvoru kakšnega zemljepisnega imena menijo etimologi. Lepo je tudi, če v knjižnico pride kakšen od avtorjev ali avtoric, ki ga/jo cenim. A v nekem obdobju (ko je knjižnica v nekaterih pogledih sicer napredovala) me je motilo poudarjanje zunanje podobe in odnos enega od zaposlenih do mladih obiskovalcev. Nič, niti najboljša računalniška oprema, ne more nadomestiti prijaznega nasveta in pomoči. Moteč se mi zdi tudi prikazovalnik nad sprejemnim pultom. Nič ne morem, če šolarji raje jadrajo po računalnikih kot pa da bi se potapljali v pisani pisani svet. Knjižnica je namreč zame še vedno prostor, kjer spijo besede in čakajo, da se zbudijo pod bralčevim pogledom.

Nove tehnologije prinašajo tudi nove načine dostopa do pisnih virov in nekateri menijo, da bo vse knjižno gradivo kmalu na voljo zgolj v elektronski obliki. Bo potem knjižnica samo računalniški kotiček ali prostor za svetovanje, kaj si lahko „naložimo“? Upam, da ne. Velike oči otrok, ki z mamicami, očki in starimi starši izbirajo med množico slikanic, mi dajejo upanje. In tisti knjižni molji, ki sicer vedo, da je med različnimi tiski mnogo plev, a tudi mnogo zrnja in jemljejo tudi v knjižnicah knjigo v roke, da jo občutijo in začasno posvojijo. In zbudijo besede, ki spijo.

Barica Smole

Neznana Gutenbergova Biblija

Raziskovalci so v Državni in mestni knjižnici v nemškem mestu Augsburg odkrili fragment doslej neznane Gutenbergove Biblije.

Gre za iluminirani pergament, ki prikazuje začetek apokalipse s podobo evangelista Janeza. Knjižni okras v prekrivnih barvah in pozlati bi lahko pripisali ateljeju za knjižne poslikave iz Leipziga, t.i. »Pfauenwerkstatt«, kjer so opremili tudi Gutenbergovi Bibliji, ki ju danes hranijo v državni knjižnici v Berlinu in v Huntingtonovi knjižnici v kalifornijskem San Marinu.

Znanstveniki domnevajo, da je miniatura delo češkega ustanovitelja delavnice, ki velja tudi za »iluminatorja berlinske Gutenbergove Biblije«. Fragment je torej del poslikane Gutenbergove Biblije iz te delavnice, za katerega pa se doslej ni vedelo. Pergament zagotovo ne izhaja iz katerega koli doslej znanih primerkov, prav tako ga ni mogoče uvrstiti v katero koli skupino znanih pergamentnih fragmentov Gutenbergove Biblije.

Fragment so našli na platnicah odtisov iz 17. stoletja. Kdaj je bila Biblija razstavljena na fragmente, strokovnjaki ne vedo. Odtis, ki ga varuje pergament, naj bi bil sodeč po raziskavah leta 1625 v lasti Hermanna Graviusa, kasneje pa Johanna Eberharda Graveja, ki je med leti 1667 in 1678 služboval kot pastor v mestu Stotel pri Bremerhavnu. Kako se je znašel v današnji državni knjižnici v Augsburgu, prav tako še ni jasno.
V hiši hranijo dva pergamentna fragmenta dveh različnih izvodov Gutenbergove Biblije. Oba bosta na ogled na razstavi, ki jo pripravljajo ob 480-letnici obstoja omenjene knjižnice.

(Vir: Kathpress, foto: splet)

Slovenski književniki v komunističnih zaporih

V Slovenskem centru PEN v prostorih Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani so predstavili knjigo slavista prof. Andrijana Laha o slovenskih književnikih v komunističnih zaporih.

Pripravil : Franci Koncilija

Knjiga z naslovom Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporih je vzbudila precej pozornosti, saj gre za delo, ki bi ga morale pripraviti ustrezne državne institucije, hkrati pa je odličen nastavek za morebitno nadaljevanje raziskovanja tega področja literatov iz obdobja 1945–1991. Prof. Andrijan Lah, ki je kot profesor deloval v Celju in na gimnaziji za Bežigradom je raziskovalec razvoja književnosti, pisec strokovnih, poljudnoznanstvenih, enciklopedijskih ter leksikografskih člankov, knjig in učbenikov.

V knjigi je predstavil 64 slovenskih književnikov, časnikarjev, esejistov in publicistov, ki so bili zaprti v času komunistične diktature v Sloveniji po drugi svetovni vojni; za nekatere sploh ni jasno, zakaj so bili zaprti. Avtor navaja biografske podatke, razloge za odvzem svobode in njihovo zaporno kazen ter spominske in literarne odzive književnikov in književnic na njihove lastne zapore in delno tudi na zapore drugih sojetnikov.

Zakaj je partija zapirala slovenske književnike?Komunizem v Sloveniji je imel tako kot vsak totalitarni sistem dva bistvena temelja: teror in propagando. Ker se je omenjena propaganda širila z govorjeno in pisano besedo, je razumljivo, kakšen pomen so dobili svobodomiselni kulturni besedni ustvarjalci. Dejstvo je, da je bila vsaka svobodno izražena beseda v tisku potencialna nevarnost za režim, zato so bili takrat za krajši ali daljši čas zaprti številni kulturni ustvarjalci vseh generacij.

(Vir : Časnik.si, Ljubljana)

KATALONSKA TIHA NEDELJA

O prvooktobrski nedelji bomo najbrž še veliko let govorili kot o katalonski nedelji, saj je temu dnevu leta 2017 najmočnejši pečat vtisnilo prav burno dogajanje na ulicah Barcelone in drugih katalonskih mest, kjer je potekalo referendumsko glasovanje o neodvisnosti Katalonije. Pravzaprav bi moralo potekati, a je aroganca in kratkovidnost španskega državnega vrha poslala nad Katalonce kordone policije in civilne garde, da bi jim preprečili demokratično izraziti svojo voljo, in tako se je za evropske pojme običajno in nevprašljivo ljudsko izrekanje politične volje sprevrglo v nasilje, kakršnega si v Evropski uniji, za mnoge po svetu zgledne skupnosti vladavine človekovih pravic, ni mogoče zamisliti.

A se je zgodilo! Pred očmi evropske in svetovne javnosti so policisti pretepali svoje državljane, vlekli ženske za lase, streljali z gumijastimi kroglami, razbijali vrata volišč, uničevali volilne skrinjice in uničevali izpolnjene glasovnice.

Na to sramoto pa je legla še ena, še hujša – nepredstavljiv molk in obotavljivost večine vlad evropskih držav in same Evropske unije. Skoraj ni bilo državnika, ki bi jasno in glasno obsodil nasilno ravnanje španske vlade, evropska politična elita je strahopetno stisnila rep med noge in v zamočvirjenih glavah preračunavala, kdo bi vedel kaj, vsekakor pa ne tega, kar bi morala. Da je pravica narodov do samoodločbe ena najvišjih političnih in človekovih pravic. Amen!

Milan Markelj

Nasmeh duše – poklon zdravju

Dr. Cveto Gradišar predstavil svojo najnovejšo knjigo Nasmeh duše – poklon zdravju

Pripravil: Franci Koncilija

Že leta 1992 je mednarodna skupnost 10. oktober razglasila za svetovni  dan  duševnega zdravja. Tako je na sam jubilejni dan, torej v torek zvečer, 10. oktobra 2017, v Trdinovi čitalnici v Knjižnici Mirana Jarca spec. psih. Cveto Gradišar dr. med. predstavil okoli tridesetim zbranim udeležencem, pretežno ženskam, svojo novo, že četrto knjigo, ki jo je naslovil Nasmeh duše – poklon zdravju. 

Knjiga je večplastna in govori o štirih področjih osebne in življenjske problematike, oplemenitena pa je tudi z avtorjevimi aforizmi. V prvem delu knjige avtor iskreno spregovori o sebi, svojem otroštvu, družini in odraščanju, šele nato se posveti pacientom, njihovi obravnavi in psihiatrični stroki. Načrtovano je bilo, da bo o knjigi potekal pogovor z urednico in lektorico knjige Marjanco Kočevar, ki pa se zaradi nujne zadržanosti, dogodka ni mogla udeležiti.

Dr. Cveto Gradišar. (Foto: F. Koncilija)

Dr. Cveto Gradišar, mojster aforizmov, je na začetku najprej na njemu originalen način predstavil sebe, svojo mladost in notranjo rast svojega bogatega življenja, katerega sta mu obogatila prijatelja psihiatra dr. Viljem Ščuka in dr. Jože Felc, ki je bil najprej zdravnik duše in ne običajen psihiater. Poleg tega ga je zanimala še filozofija, zlasti etika in estetika, ter sociologija. Dr. Gradišar je bil vedno najraje med ljudmi in pacienti, med katerimi je uspešno bližal nepremostljive razdalje, hkrati pa pridno beležil pogovore in  doživetja s temi ljudmi … Zato ni čudno, da je še vedno sporočilen njegov življenjski moto:«Biti človeško muzikalen na strune srca!«

O knjigi Nasmeh duše – poklon zdravju je pesnik David Šušel zapisal: »Avtor predstavi v težišču knjige svoje bogate izkušnje in iskrene zgodbe o ljudeh in prav v tem je Gradišar najmočnejši. V knjigi se me je bolj dotaknil po človeški plati kot le v strokovnem zapisu. Njegov adut je seveda svojski način pripovedovanja, posebna začimba in njegov osebni podpis pa so avtorski aforizmi in modrosti življenja.«

Zanimiv dogodek je bil pripravljen v sodelovanju z novomeško enoto Društva Ozara Slovenija – nacionalnim združenjem za kakovost življenja.