ALI JE SLOVENŠČINA OGROŽENA?

Ponižujoče zapostavljanje in omalovaževanje slovenskega jezika v javni rabi – Nazivi prireditev, trgovin in lokalov pričajo, kako neodgovorno se Slovenci obnašamo do svojega jezika

Besedilo in foto: Franci Koncilija

K današnjemu razmišljanju me je spodbudil pred kratkim objavljeni »pomišljaj« urednika Milana Marklja na naši spletni strani. V članku je opozoril, kako žaljiv in ponižujoč do Slovencev in slovenskega jezika je bil naslov odmevnega novomeškega kulturnega dogodka Festival kratke zgodbe Novo mesto short, ki ga je organizirala Goga. Angleščina ni nikogar zmotila, če pa bi besedo short napisali v nemščini, bi se dogodek imenoval Festival kratke zgodbe Novo mesto kurz in bili bi priče nezaslišanega zgražanja javnosti. Ne samo zaradi nepriljubljene nemščine, ampak tudi zaradi namigovanja na moški spolni organ pri tistih, ki ne poznajo nemškega jezika. Skratka, nemščina NE, angleščina DA!

V petek, 8. 9. 2017, je bila v frančiškanskem samostanu v Novem mestu pomembna slovesnost – počastitev jubileja 300-letnice rojstva cesarice Marije Terezije (1717–1780), ustanoviteljice novomeške gimnazije. Pobudnik slovesnosti je bil Novomeščan prof. dr. Jože Gričar. Srečanja se je udeležilo kar nekaj članov Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ), med njimi tudi naš predsednik akad. prof. dr. Milček Komelj s soprogo Nado Šumi. Oba sta doživela neljub spodrsljaj prireditelja, ki jima je vabilo na dogodek poslal v angleškem jeziku. To je dr. Milčka Komelja zelo prizadelo. Vse življenje je namreč neizmerno zagledan v razpetost dveh zanj temeljnih razsežnosti bivanja Slovencev – v dragotine umetnosti in kleno izražanje v maternem jeziku. Odziv predsednika dr. Milčka Komelja je bil razumljiv, saj se na ravni KDSŠ zavzemamo za vsestranski razvoj in ohranjanje slovenskega jezika in kulture, še posebej za prepoznavnost slovenskega jezika na Dolenjskem. (Glej: Govor dr. Komelja na srečanju)

Na ustanovnem zboru KDSŠ lani smo soglasno podprli tudi peticijo za vsestranski razvoj slovenskega jezika, ki jo je pred tem sprejelo Slavistično društvo Slovenije.
Razmišljam, kako neodgovorno se Slovenci obnašamo do svojega jezika, ki nas še najbolj opredeljuje kot narod in je prava posebnost med številnimi jeziki 500-milijonske Evrope, kjer večinoma govorijo angleščino. Ta ne pozna dvojine, ki tako čudovito pooseblja ljubezen in je jezik zaljubljencev.

A to še ni vse. Prof. dr. Janez Dular, rojen Stražan, me je opozoril, da je na letošnji, sicer priljubljeni prireditvi Straška jesen opazil napis STRAŽA OPEN 2017. Prireditelji so med številnimi drugimi dogodki pripravili tudi športno prireditev Straža OPEN CUP 2017 itd.

A to sploh še ni vse … V mariborskem časniku Večer sem v začetku septembra na kulturni strani bral, da je tam nastopil bend PIGS PARLAMENT iz Goriških brd. Fantje zatrjujejo, da bendi gradijo, birokracija pa vse podira itd. Po vsem tem sem se pred dnevi radovedno sprehodil po našem ljubem Novem mestu in videl, da na pročeljih stavb na Glavnem trgu kar mrgoli sporočil v angleščini, in nekaterih ni mogoče niti razumeti. Zanimivo je, da sta besedici WC in MERCATOR tako udomačeni, da v nas sploh ne povzročata kakšnega posebnega razburjanja. Naj za konec napišem samo nekatera angleška imena: OBSEŠEN, PARTI BUTIK, RF/ MAX, CHAMPION itd., v Ljubljani pa sem mimogrede fotografiral napisa CAFFE SHOP in THE END. Vse to je nezaslišano ponižujoče zapostavljanje in omalovaževanje slovenskega jezika, posredno pa tudi vseh Slovencev, ki ljubimo in spoštujemo svoj jezik. Kdor more, naj razume!

BESEDNO HINAVČENJE

Nedolgo tega sem na eni od spletnih strani prebral članek o “popotnikih”, ki so v jugovzhodnem delu Londona vzpostavili svoj kamp, čez nekaj tednov pa so se morali izseliti. Za seboj so pustili nekaj ton odpadkov, ki jih bodo morali lastniki zemljišč očistiti sami, kar jih bo stalo sto tisoč funtov.
Hitro mi je kapnilo, da članek govori o Ciganih oziroma Romih. In enako hitro sem prepoznal, da gre ponovno za svojevrsten pojav besednega zamegljevanja dejstev, ki bi mu lahko rekli kar besedna hinavščina. V tem primeru gre še za pravo sprevrženost, saj je beseda popotnik tako splošna, da ne pove prav nič drugega, kot da osebek popotuje. Kaj ne bi bilo bolje, če bi besedni hinavci raje kar zahtevali, da se poslej za Rome piše in uporablja zgolj beseda ljudje, pa bi bila stvar rešena enkrat za vselej.
V zelo starem izročilu (Sveto pismo, Geneza) je zapisano, da je “človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju”. Tako je svet dobil svojo podobo v jeziku, človek pa možnost svet razumeti in dojeti resničnost.
Zamegljevati imena pomeni torej zamegljevati resničnost in njeno razumevanje, kar posledično prinese zmedenost in temu primerno nezmožnost ustreznega ravnanja.
Iz naše novejše zgodovine poznamo to besedno hinavčenje, ko smo kar naprej izumljali nove in nove besede za znane stvari, v lažnem upanju, da bomo tako spremenili resničnost. Tako tudi Cigan ni smel več biti Cigan, ampak je postal Rom. No prav kmalu bo tudi to poimenovanje prepovedano, ker se pospešeno polni z nezaželjeno vsebino in bo, če že ni, popolnoma vseeno, ali rečeš Rom ali Cigan.
A preimenovanje, zamegljevanje in besedno hinavčenje ni nobena rešitev.

Milan Markelj

SLOVENSKA JEZIKOVNA ZAVEST JE V MOČNI KRIZI

 
Govor akademika dr. Milčka Komelja na srečanju nekdanjih novomeških gimnazijcev in drugih ustvarjalnih Novomeščanov v počastitev 300-letnice rojstva cesarice Marije Terezije v frančiškanskem samostanu v Novem mestu 8. septembra 2017.
Akademik dr. Milček Komelj, predsednik Kulturnega društva Severina Šalija

Odločitev cesarice Marije Terezije o ustanovitvi novomeške gimnazije je bila za Novo mesto in njegov širši okoliš državniško moder izraz zavesti o potrebi izobrazbe in kultiviranosti prebivalcev nekdanjih avstrijskih dežel. Zaradi profesorjev in dijakov, ki so v mesto pritegnili duhovno in vsestransko razgibano življenje, je gimnazija sčasoma postala poseben izrazito kulturni pojem, saj se je vrsta umetnikov in učenjakov, ki so prihajali tudi iz širšega zaledja, vrisala v slovensko zavest prav v zvezi z Novim mestom, najbolj v delu pesnika Dragotina Ketteja, pozneje pa so idilično mestno podobo poveličali tudi slikarji in kak skladatelj. Novo mesto zlasti zaradi njih odtlej velja za nesporno duhovno središče Dolenjske in ta zavest je temelj tudi za v prihodnje. Po 2. svetovni vojni so iz kulturne zavesti nekdanjih novomeških gimnazijcev in profesorjev prirasle kulturne ustanove, študijska knjižnica in muzej z arhivom, široko kulturo pa so izpričevali tudi tukajšnji nosilci številnih drugih dejavnosti.

Poznejše odkrivanje prazgodovine na mestnih tleh je meščane navdalo še z dodatnim ponosom o nekdanjih izjemno kultiviranih umetniških dosežkih današnjega novomeškega ozemlja. Materialna in duhovna kultura sta se izkazali v resnici za eno in isto, kajti iz odnosa do obeh veje duh, ki nas oživlja za prihodnost, pri čemer se povezujeta narodna zavest in krajevna samozavest. Vse to izročilo pa nam daje moč in voljo za nov razmah.

Usodni pomen narodnega ali maternega jezika

Prav šolstvo je bilo ob uradništvu in cerkvenih prizadevanjih za duhovni status Novega mesta bistveno. Ne glede na to, da je šolstvo včasih za svobodo duha tudi utesnjujoče, je s svojim razmahom omogočilo kulturni temelj, ki je pripomogel k izoblikovanju osebnosti s širokim razgledom po celotnem kulturnem svetu, posebno latinskem antičnem in krščanskem, a vsaj sčasoma, od druge polovice 19. stoletja dalje, nič manj s posluhom za usodni pomen narodnega ali maternega jezika. Slovenski jezik že sam po sebi najvidneje izpričuje našo narodno identiteto in zavedni narodnjaki so tedaj bili, kot pričuje npr. Ivan Hribar, tudi novomeški profesorji patri frančiškani. Ta slovenska jezikovna zavest pa je danes v močni krizi, k čemur je gotovo pripomoglo tudi današnje šolstvo, posebno visoko, ki se usmerja le še v specializacijo in bi najraje zavrglo osnovo, na kateri smo se narodno utemeljili, torej veljavo slovenskega jezika.

O tem naj spregovorim le iz nedavnih osebnih izkušenj. Ko me je SAZU delegirala v nacionalni svet za visoko šolstvo, sem v eminentnem omizju, sedeč med rektorji, edini glasoval proti možnosti, da se uvede na univerzo namesto slovenščine angleški jezik. S tem se seveda ne hvalim niti ne izpostavljam v morebitno sramotenje, ampak želim le iz avtopsije opozoriti, da lahko v imenu izobrazbe danes prav šole izpodkopavajo temelj, na katerem se je sicer postopoma in z velikimi prizadevanji izoblikovala naša duhovna identiteta. Celo na SAZU je bilo mogoče šele z velikim naporom doseči skupno izjavo, da mora imeti vsak slovenski študent možnost doštudirati na javni slovenski univerzi v slovenskem jeziku, k sprejetju tega stališča pa je največ prispevalo sklicevanje na odločna stališča umetnikov, Zlobca, Vuge, Simčiča, Jančarja in kar vseh po vrsti, ki so v umetniškem razredu v nasprotju z večino znanstvenikov tudi moralne in širše upoštevane avtoritete in so predlog, ki je dopuščal potujčevalno anglizacijo, vsi osupli zavrnili zelo neposredno, kot »kretenski«, »nor«, »samomorilski«, »nezaslišan« in podobno.

Posebno pa je k vsaj začasni rešitvi slovenščine prispevalo tudi svarilo Borisa Pahorja, da bo v nasprotnem primeru izstopil iz Akademije, ki smo ga slišali na zborovanju Slovenskemu jeziku v obrambo in zagovor na Slovenski matici, ustanovi, katere predsednik Fran Levec je oznanjal narodno zavest kot našo najvišjo nadosebno vrednoto, z Matico pa še danes sodelujejo ljudje z vseh strokovnih področij, ki pa so v osnovi zavezani slovenskemu izročilu in volji po njegovi ohranitvi in nadaljnjem razmahu. Prav tako je bila na Akademiji zavrnjena želja sedanje novogoriške univerze, da bi postala njen novi soustanovitelj SAZU, potem ko je nekdanji soustanovitelj ZRC SAZU od soustanoviteljstva odstopil, ker so na tej univerzi, namesto da bi bila obmejna postojanka slovenstva, ukinili vsakršno veljavo slovenskemu jeziku celo na humanističnem področju, ker je očitno tudi v univerzitetnih prizadevanjih v ozadju pohlep po karieri in denarju in tudi najvišji šolniki niso več osebnosti, marveč le še uradniki in strokovnjaki; argument znanstvenikov pa se predvsem glasi, da bomo s slovenščino na univerzi za svetom zaostali, kar pomeni, da torej zanje postaja slovenski jezik le še ovira. Posledice takega odnosa do jezika se kažejo tudi v neprimernem odnosu mladine do njega in do našega kulturnega izročila, kar se razodeva v vse večjem barbarizmu, ki vse pogosteje kulminira celo v vandalskih dejanjih, ki kažejo do našega kulturnega izročila vse večjo ignoranco ali celo prezir.

V propad ali razcvet naše identitete

Glede na to je jasno, da je kulturni pomen današnje gimnazije kot šole, ki naj bi človeka vzgajala v celovito kulturno osebnost, toliko večji, saj naj bi prav take šole skušale izoblikovati temelj za zavest, ki se v nobenih okoliščinah ne nameravava odpovedati slovenski kulturi oziroma identiteti. Ta zavest seveda nikakor ne predpostavlja zaprtosti svetu zunaj nas, s katerim smo ponovno vse bolj povezani in v katerem naj bi predstavljali naše dosežke in posebnosti. Samó vztrajanje pri ohranjanju in ustvarjalnem doseganju in preseganju izročila lahko ostaja edina smernica tudi za naprej, če želimo tudi znotraj današnje Evrope ostati še naprej prepoznaven individuum. Sicer pa lahko tlakuje šolstvo oziroma zlasti visokošolski sistem izobraževanja tudi pot v propad naše identitete in samozavesti. Zagotovilo za naš obstoj in razmah ni slepa servilnost, s katero pod videzom svetovljanstva postopoma provincialno ukinjamo sami sebe, marveč vzgajanje kulturne osebnosti, to pa je v rokah ne le samih nadarjenih mladih ljudi, marveč tudi samoiniciativnih in požrtvovalnih profesorjev, ki jih pri delu vodi tudi odnos do slovenstva in torej s pedagoškim erosom povezan etos, pa tudi vseh, ki se zavzemajo za našo dediščino in njeno ohranitev in prezentacijo.

Temelj prihodnosti, ki bo še naprej zagotavljala naš narodni obstoj in razmah, je v spoštovanju dediščine, ki nam mora biti s svojim sporočilom o našem narodnem oblikovanju, temelječem na predani ustvarjalnosti, stalna spodbuda za krepitev samozavesti, gotovo bolj kot enkratne zunanje manifestacije; tudi te pa naj bi se usmerjale v táko predstavitev našega izročila, ki naj bi se za zmeraj naselila v naše duše in v nas sprožila razmisleke o poteh zgodovine, na katerih lahko danes dejavno sodelujemo tudi v lastnem imenu, kot Slovenci in tudi kot Novomeščani. Osnova za to so knjižnice s svojo temeljno dejavnostjo, ker šele temeljito branje in opazovanje omogoča tudi lasten razmislek in presojo, mnogo bolj kot le pasivno prestrezanje informacij. Zato je pomenljivo, da se je prav v glavi Novomeščana dr. Janeza Gabrijelčiča porodila kontinuitetna zamisel o t. i. rastoči knjigi. (Samemu pa se mi je med nekdanjim delom na univerzi pokazalo kot osrednji, če že ne edini smisel učiteljskega poslanstva usmerjanje študentov k izvirnemu lastnemu snovanju, ker sem spoznal, da se v njihovih predstavah raziskovalno delo vse bolj osredotoča na prepisovanje, ki se je žal do danes razmahnilo kot nekaj povsem samoumevnega.)

Obstoj gimnazije je svetla luč za ohranjanje in bogatenje tradicije kot spodbude za nastajanje vsega novega in s tem tudi za manifestiranje dosežkov slovenstva, ki jih nikakor ne smemo reducirati le na folkloro in jih, kot pogosto opažamo danes, spričo morebitnih blagodati naraščajoče globalizacije kakorkoli omalovaževati. Če se namreč ne želimo ohraniti in ne želimo prosperirati kot samostojen kulturen narod, potem nam niso potrebne več nobene slovenske šole in tudi ne potrebujemo mukoma priborjene slovenske države. Vendar svoje šole in svojo dediščino, takó dediščino današnjih slovenskih tal kot dediščino slovenskega duha, že dolgo imamo, četrt stoletja pa imamo tudi svojo državo. Ta naj bi nam zagotavljala razcvet našega jezika in kulture. V tej luči je videti cesaričina naklonjenost ustanovitvi novomeške gimnazije še posebno zaslužna glede na daljnosežne pozitivne kulturne posledice te njene geste tako za vse Slovence kot za Novomeščane, saj se je prvotna gimnazija izkazala kot nujno zgodovinsko izhodišče za našo poznejšo kulturno preobrazbo. Kot je dejal ob praznovanju 150-letnice novomeške gimnazije njen tedanji ravnatelj pisatelj Fran Detela, je z ustanovitvijo te šole žarek cesaričine milosti obsijal tudi Novo mesto. Zato je tudi ljubezniva pobuda profesorja Mihe Japlja za jubilejno obuditev spomina na Marijo Terezijo kot izraz našega današnjega spoštovanja do njenega zgodovinskega dejanja vsekakor hvalevredna. A vsa naša življenjska dejavnost naj bi se odvijala v duhu nenehnega kulturnega ozaveščanja tudi ne glede na jubileje in vsakršne uradne razglasitve.

NAD BESEDAMI JE NEBO

3. Šalijev večer je potekal v znamenju poezije Smiljana Trobiša

Pripravil: Milan Markelj, fotografije: Marko Klinc

Kulturno društvo Severina Šalija je v četrtek, 14. septembra, zvečer pripravilo v Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto že 3. Šalijev večer, na katerem so predstavili novo knjigo “Nad besedami je nebo” člana društva in novomeškega pesnika Smiljana Trobiša. Pogovor s pesnikom je po pozdravnem nagovoru namestnika predsednika društva Francija Koncilije vodil urednik in avtor spremne besede Marjan Pungartnik, Trobiševe pesmi je bral Tomaž Koncilija, za glasbeno doživetje je poskrbela sopranistka Urška Kastelic ob klavirski spremljavi Aleksandre  Naumovski, program pa je povezovala Irena Potočar Papež.

Smiljan Trobiš je gotovo eden najplodnejših dolenjskih pesnikov, saj ima za seboj že kar 23 samostojnih pesniških zbirk, ob tem pa še nekaj knjig, s katerimi se javnosti predstavlja kot mentor delavnic kreativnega pisanja, da ne omenjamo likovne kataloge, v katerih Trobiš pesniško interpretira likovne stvaritve. Marjan Pungartnik, ki se je lotil priprave preglednega izbora iz vsega dosedanjega Trobiševega pesniškega ustvarjanja za knjigo Nad besedami je nebo, res ni imel prav lahkega dela.

“Pri izboru sem imel občutek, kot da urejam celo knjižnico,” je povedal ter poudaril, da Trobiš ob svojem zelo obsežnem pesniškem opusu vendarle ostaja zelo raznolik pesnik tako po tematiki, ki se je loteva, kot tudi po pristopih in pesniških oblikah. V njegovih pesniških zbirkah najdemo tako klasične pesniške oblike kot prosti verz pa tudi eksotične pesniške forme, kot so, denimo, haikuji in senryji. Osrednjo črto Trobiševega pesniškega ustvarjanja je Pungartnik našel v odnosu do duhovnosti, predvsem krščanske, ki pa jo pesnik pojmuje širše od uradne doktrine, saj se po njegovem mnenju v Trobiševi poeziji z njo prepletajo elementi vzhodnjaške in celo poganske duhovnosti, znotraj nje pa je opredeljen tudi odnos do ženske, za katerega je pesnik v pogovoru poudaril, da presega običajna erotična razmerja, ki v odnosu do ženske lahko brišejo njeno človeškost in njeno povezanost s Stvarnikom. Prav ta presežna in najvišja vrednota je tisto, čemur se skuša približati v svojem pesništvu, saj “se s poezijo duša pomiri in se zbliža s Svarnikom”.

 

ZA OBNOVO PLEČNIKOVEGA SPOMENIKA

KD Severina Šalija daje pobudo, da bi obnovili oba Plečnikova spomenika v Novem mestu

Pripravil: Milan Markelj

V KD Severina Šalija je dozorela pobuda, da bi Plečnikov spomenik NOB v Bučni vasi in morda tudi njegov spomenik na Seidlovi cesti s skupnimi močmi očistili in po potrebi ustrezno obnovili po navodilih stroke. V ta namen je društvo predlagalo Združenju borcev za vrednote NOB Novo mesto in Društvu arhitektov Dolenjske in Bele krajine, da se v jubilejnem letu ustanovi tričlanski odbor za obnovo obeh Plečnikovih spomenikov v Novem mestu. (glej Pobuda)

Letošnje leto je namreč proglašeno za Plečnikovo leto. 7. januarja letos je minilo šest desetletij od smrti, 23. januarja pa 145 let od rojstva znamenitega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, ki je s svojim delom vtisnil neizbrisen pečat trem srednjeevropskim prestolnicam, Dunaju, Pragi in Ljubljani, slovensko kulturo pa pomembno obogatil tako z arhitekturnimi stvaritvami kot z urbanističnimi in oblikovalskimi dosežki, velja pa tudi za duhovnega očeta arhitekturne šole ljubljanske univerze. Njegovo mojstrstvo se kaže predvsem v izvirnem prepletu klasičnih oblikovnih prvin z lastnim navdihom. Pomen tega velikega Slovenca potrjuje dejstvo, da je bila njegova zapuščina nominirana za uvrstitev na Unescov seznam svetovne dediščine in je trenutno umeščena na Tentative seznam.

Na širšem območju Novega mesta žal nimamo nobene večje Plečnikove stvaritve, povsem brez vsega iz njegove kulturne dediščine pa le nismo.

Plečnikov spomenik NOB ob Ljubljanski cesti je dandanes precej zanemarjen. (Foto: MiM)

Ob Ljubljanski cesti na robu mesta stoji spomenik NOB, posvečen padlim domačinom iz Velike Bučne vasi. Postavili so ga leta 1951 po Plečnikovih načrtih. Spominsko obeležje oblikuje štiri metre visok steber, ki ga štirikrat ovija ozek ornamentiran trak z girlandami. Na vrhu se steber zaključi s stilizirano žaro. Prostor okoli spomenika je zamejen z betonskimi stebrički in s peterokotno “stelo” z reliefno oblikovano zvezdo.

Spomenik petim obešenim partizanom na Seidlovi cesti. (Foto: MiM)

Drugi spomenik NOB, povezan s Plečnikom, je spominsko obeležje, ki so ga postavili leta 1956 na mestu, kjer so nemški okupatorji na vrtno ograjo obesili pet partizanov. Spomenik sestavlja valjast steber z napisno ploščo. Sedanjo obliko je spomeniku dala arhitekta Špelka Valentinčič Jurkovič. Leta 1995 so namreč ob rekonstrukciji Seidlove ceste spomenik prestavili na sedanjo lokacijo in so vanj vključili izvirni del železne ograje, na katero so obesili partizane.

Kot zanimivost dodajmo, da je Dolenjska s Plečnikom povezana tudi z osebnim poznanstvom, ki ga je imel mojster z mag. farmacije Emilijo Fon, lekarnarico iz Kostanjevice. O letih njunega prijateljevanja pričajo številna ohranjena in v knjižni obliki izdana Plečnikova pisma. Ob njunem dopisovanju je na prošnjo Fonove nastala vrsta drobnih projektov, od ciborija za kostanjeviško cerkev, ekslibrisa za lekarno sv. Miklavža in za Meščansko skupnost (vzeli so jo za osnovo grba kostanjeviške občine), projekt za lekarno in stanovanje ter načrt regulacije Kostanjevice na Krki.

ZGODOVINA KNJIGE SKOZI KNJIGE

Od prvih jamskih zapisov do e-knjige

Pripravil: Franci Koncilija

Knjigo Zgodovina knjige skozi knjige sta napisala Roderic Cave in Sara Ayad, izšla pa je leta 2015. To je bogato ilustrirana monografija razgibane pettisočletne zgodovine knjige, ki na zanimiv in privlačen način predstavi razvoj knjige od prvih zapisov v prazgodovini pa vse do današnje e-knjige. Na vsebinski ravni delo ne predstavlja vrhunskega dosežka, a je kljub temu vredno branja, saj avtorja zajameta širok spekter knjižne produkcije s posebnim poudarkom na predstavitvi materialov, tehnike tiskanja, oblikovanja, žanra itd. Skratka, ta knjiga nam v izbranem jeziku ne predstavi samo različnih tipov medijev, s pomočjo katerih so ljudje v zadnjih petih tisočletjih zapisovali besedila, temveč nam pokaže tudi razvoj različnih knjižnih vsebin, ki jih je človek uspel spraviti med platnice. 

KAJ JE KNJIGA?

Knjiga je zbirka popisanih in porisanih ali potiskanih listov iz papirja, pergamenta ali drugega materiala, na eni strani zvezanih skupaj in ovitih v platnice. Knjiga je lahko tudi oznaka za literarno delo, v zadnjem času pa poznamo tudi izraz e-knjiga. S tem izrazom označujemo literarna del, ki so shranjena na elektronskih medijih in dostopna s pomočjo računalnika. Ljubitelja knjig imenujemo bibliofil, človeku, ki veliko bere, pa pravimo knjižni molj. Mednarodna skupnost je za svetovni dan knjige razglasila 23. april, ki ga vsako leto obeležimo na najrazličnejše načine.

PREDSTAVITEV KNJIGE

Knjiga Zgodovina knjige skozi knjige je planetarna, saj predstavlja knjige z vsega sveta skozi celotno zgodovino nastajanja knjige. Avtorja dela sta strokovnjaka s področja zgodovine knjige. Cave se ukvarja predvsem z zgodovino knjige, Ayadova pa z raziskovanjem in urejanjem slikovnega gradiva. Knjiga je zbir stotih prelomnih knjig, ki so predstavljene na samo dveh straneh, niz pa se začne z opisom jamskih slikarij, nadaljuje s klinopisnimi tablicami, zapisi na papirusu, bambusu, lesu, lubju, palmovih listih, kosteh itd. Predstavljena so tudi naslednja dela: Homerjeva Iliada, Ptolomejevo Zemljepisno navodilo, Farnesejev horarij, Gutenbergova Biblija, ilegalni tisk med drugo svetovno vojno in e-knjige.
Zanimivo je, da knjiga Zgodovina knjige skozi knjige niti z besedico ne omenja Svetega pisma, knjige vseh knjig, ki je nastala pri Judih, ti pa so znani kot ljudstvo Knjige. Avtorja ali pisci spremne besede odsotnosti tega svetovnega bisera literature tudi niso pojasnili. Natančno pa je v knjigi popisanih kar nekaj muslimanskih knjig oziroma avtorjev, kot so Ali Sufijeva Knjiga zvezd stalnic, pozabljen predhodnik Leonarda da Vincija, Al Džazarijev Pregled umetnosti mehanike, Mansurjeva anatomija, ki je prvi anatomski atlas itd. Znano je, da se je v zgodovini človeštva s knjigami dogajalo marsikaj. Drugi Vatikanski koncil (1962–1965) je ukinil stoletja trajajoči seznam prepovedanih knjig, tako imenovani Index Librorum Prohibitorum, ki ga je vpeljal papež Pavel IV. sredi 16. stoletja. V dobi protireformacije je katoliška Cerkev zažigala protestantske knjige, v dobi nacizma pa so zažigali knjige avtorjev, ki so bili v Nemčiji prepovedani. V Sloveniji je bila najbolj razvpita cerkvena prepoved Cankarjeve Erotike. In kakšna prihodnost čaka knjigo? Knjiga ne bo nikoli izumrla, kajti če knjige ne bo, tudi ljudi ne bo več. Brez knjige ni kulture, brez kulture pa tudi narod ne more obstati … Kaj bomo izbrali Slovenci?

POZABLJEN DAN SPOMINA

Pa je minil 23. avgustovski dan. Minil kot eden manj zanimivih dnevov. Vsaj po naših osrednjih medijih sodeč ga je Slovenija preživela zvečine v veselem krču zaradi nedavnega uspešnega preganjanja žoge po nogometni zelenici v Mariboru in morda še česa, manj opaznega, v glavnem pa nič spomina vrednega. Poletni dan pač. Slovenija pač.

A bi moral temu dnevu dati opazno obeležje spomin na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. 23. avgust je namreč vseevropski dan spomina na te žrtve, kot je bilo predlagano v Resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, sprejeti leta 2009. V nji so odločno in jasno obsodili vse zločine proti človeštvu in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili vsi totalitarni in avtoritarni režimi. Med drugim resolucija poziva tudi k spravi kot končnemu cilju razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi.

Resolucijo je sprejela večina članic Evropske unije, ena redkih, ki tega ni storila, je še vedno prav naša Slovenija, država, katere državljani so na svoji koži krvavo zares izkusili zlo in nasilje vseh treh velikih evropskih totalitarizmov: fašizma, nacizma in komunizma. Prav zato bi moral biti spomin na totalitaristično zlo pri nas najbolj živ ter obsodba jasna in odločna.

Pa ni! A ne zato, ker bi se totalitarističnega zla ne zavedali. Se ga in ga tudi glasno obsojamo, vendar samo – in tu je kleč – ko gre za fašizem in nacizem. Odločnost splahni in usahne, ko bi morali obsoditi tudi komunizem in Titov avtoritarni režim.

In tako je bil 23. avgust pri nas povsem navaden poletni dan. Ni bilo zaslediti nobenega prizadevanja, da bi se nas dotaknilo sporočilo tega vseevropskega dne, kot tudi že vrsto let ni čutiti nobenega prizadevanja vladajočih mož in žena, da bi tudi naša država sprejela omenjeno resolucijo. Očitno je v nji nekaj, česar niso pripravljeni sprejeti in jim je očitno še vedno – bolj ali manj prikrito – vrednota.

Milan Markelj

JUHU! ŠOLA

Čeprav je bil petek, je bilo treba začeti novo šolsko leto. Včasih smo se prvega šolskega dne veselili, zdaj pa mnogo otrok in mladostnikov pravi staršem, ko se bliža ta dan: »Ne omenjaj mi šole!« Včasih smo (vsaj nekateri) imeli matematiko za težak predmet, zdaj pa pogosto slišim od mladine, da je to slovenščina. Vzrokov za to je verjetno veliko, a kakšne resne analize zanje ni zaslediti. Zato moram iz teorije v prakso:
Pred nekaj leti je na moja vrata konec septembra potrkala mamica prvošolčka, ki je prišel iz naše nekdanje bratske republike. Otrok niti z njeno pomočjo ni znal narediti domače naloge! Prestrašena je menila, da je v navodilih slovenska beseda, ki je ne razume. Pisalo je nekako takole: »S piktogrami nariši, kaj si delal na posamezen dan v zadnjem tednu.« Spodaj je bila razpredelnica, podobna nekaterim setvenim koledarjem.
Pikotgram je poenostavljena slika za nek predmet. »Če se je v ponedeljek žogal, naj v kvadratek nariše žogo,« je bil moj nasvet. S skupnimi močmi smo torej naredili nalogo, kakršno v prvem mesecu prvega šolskega leta dobi šolarček. Velik dosežek!
Mnogi pravijo, da so šolarji preobremenjeni, da so jim v učne načrte nabasali preveč.
Hiter pogled na medmrežje za 2. letnik gimnazije v obširnem načrtu za pouk slovenščine na primer navaja: Besedotvorni postopek ima več stopenj: 1.določanje SPo (izhajaš iz besedne zveze, ki določajo pomen nove tvorjenke), 2.razčlenjevanje in
izbira tistega dela besedne zveze iz SPo, ki ga ohranimo v Bpo, 3.izbira tistega dela besedne zveze iz SPo, ki ga izločimo oz. nadomestimo z primernim obrazilom, 4.BPo ustrezno prilagodimo novonastali tvorjenki (npr. ji odvzamemo končnico), 5.združimo BPo in O v novo tvorjenko /…/
Prepričana sem, da so bralci te spletne strani izobraženi in imajo svoj materni jezik radi, ampak tega dela (ki je potem še nadrobno razdelan), najbrž večina ne razume. In zakaj bi tudi ga? Vsi znamo tvoriti slovenske besede ne da bi vedeli, kaj je skladenjska in kaj besedotvorna podstava in obrazilo. To naj proučujejo študentje jezikoslovja, tako slovenskega kot tujega. Kljub tej silni teoriji pogosto slišimo v javnih občilih pred dvemi leti (namesto pred dvema letoma) in videl sem tvojo hči (namesto hčer). Naši prvi južni sosedje že tri leta razpravljajo o kurikularni reformi, pa politične volje zanjo ni. Pa so jim jo, že narejeno, lepo spesnili Črnogorci in jo menda po hitrem postopku uveljavljajo.
Kdo skrbi za to, da na hrbte naših mulčkov nalagamo preobilna bremena? Na Zavodu za šolstvo (podatki s strani BIZI.Si) je 155 do 190 zaposlenih. Ni razvidno, ali so v tej številki zajeti tudi zaposleni na devetih območnih enotah. Na ministrstvu za izobraževanje in tako dalje je po podatkih istega portala od 250 do 499 zaposlenih. Nikjer ne piše, koliko je zunanjih sodelavcev, komisij za učbenike, za maturitetna vprašanja itd.)
A da bi v šoli več brali in se tako učili jezika? Da bi se na pamet naučili Uvod h Krstu pri Savici? Dajte no, to bodo ja znali narisati s piktogrami.
Jaz lahko izmed njih na tem mestu izberem samo smeška.
Barica Smole