DOVIĆEVI NOVI USTVARJALNI DOSEŽKI

Izid dveh strokovnih knjig dr. Marijana Dovića: znanstvene monografije Prešeren po Prešernu: kanonizacija nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika ter National Poets, Cultural Saints: Canonization and Commemorative Cults of Writers in Europe (v soavtorstvu z Jonom K. Helgasom)

Pripravil: Franci Koncilija

Novomeščan dr. Marijan Dović (1974), izredni profesor in raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU v Ljubljani, urednik revije Primerjalna književnost, glasbenik pa tudi član Kulturnega društva Severina Šalija iz Novega mesta, je vnovič dokazal, kako močan je njegov kulturni ustvarjalni opus, še posebej na področju literature in ljubezni do slovenskega jezika. Tako je že lansko leto uredil zbornik Kulturni svetniki in kanonizacija, letos pa sta izšli še njegova avtorska znanstvena monografija Prešeren po Prešernu: kanonizacija nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika ter knjiga pri ugledni znanstveni založbi Brill knjiga National Poets, Cultural Saints: Canonization and Commemorative Cults of Writers in Europe, napisana v soavtorstvu z islandskih kolegom Jónom Karlom Helgasonom.

V tem prispevku na kratko predstavljan knjigo Kulturni svetniki in kanonizacija. Zbornik je izvrstna znanstvena monografija, ki v slovenski kulturni prostor vnaša neko novo, izvirno razmišljanje o ustvarjalcih, ki jih sicer ni potrebno dobesedno častiti po božje, je pa prav, da jih posamezne nacionalne države zaradi njihovega ustvarjalnega opusa umestijo na piedestal. Knjigo je napisalo dvajset avtorjev z dr. Marijanom Dovićem vred, ki je prispevke tudi uredil. Knjiga bralca pritegne že takoj na začetku, tudi če ni poznavalec svetovne književnosti in komparativistike. Še posebej pa je zanimiv naslov knjige, ki korenini v kozmološko – krščanski hagiografiji, saj ne predstavlja zgolj literarnih ustvarjalcev, ampak kulturnike v najširšem pomenu besede, kot kanonizirane (kulturne) svetnike v najrazličnejših kulturnih in družbenih okoljih.
V kolektivni monografiji Kulturni svetniki in kanonizacija so soustvarjalci sistematično preučevali koncept kulturnih svetnikov v povezavi s kanonizacijo kot pomembnim procesom na področju kulture, umetnosti in religije. Napisali so jo uveljavljeni literarni zgodovinarji, komparativisti, slovenisti, anglisti, francisti, rusisti in klasični filologi, pa tudi teologi, etnologi in orientalisti iz Ljubljane, Beograda in Zagreba. Znano je, da se je čaščenje pesnikov, pisateljev in drugih kulturnih osebnosti pojavilo že v drugi tretjini 19. stoletja. kjer so se zgledovali pri ustreznih cerkvenih ritualih. Dr. Miran Hladnik je o knjigi zapisal, da je monografija vsebinsko inovativna, zanimiva in tehtna s prepričljivo utemeljeno izbiro naslovnega termina kulturni svetniki, njeno branje pa pestri desetine fotografskih reprodukcij in grafičnih ter tabelarnih prikazov.
Rdeča nit vseh dvajset prispevkov je koncept kulturnega svetništva, ki bralca spodbuja k premisleku o nacionalizmu kot obliki sekularne oziroma civilne religije. Pri tem je presenetljivo, da sta se retorika in praksa narodnih gibanj v tem pogledu izrazito bližali religioznemu področju, tako da so komemorativni kulti umetnikov uspevali ne samo v katoliških in pravoslavnih delih Evrope, ampak tudi v protestantskih, pri tem pa so privzemali nekatere značilnosti čaščenja tradicionalnih svetnikov … Avtorji torej na zanimiv in izviren način ugotavljajo, da je kanonizacija kulturnih svetnikov opazno prispevala k organizaciji družbenega prostora in časa z močnim vplivom na življenje sleherne skupnosti.

NOVOMEŠKA SVETOVLJANSKA IMENITNOST

Novomeški poletni večeri nam bodo konec tega meseca postregli z zanimivo prireditvijo, na kateri bo literarnih novosti željno občinstvo zvedelo, katera peresa so napisala najboljše kratke zgodbe preteklega leta. Na terasi pred knjigarno Goga bodo namreč slovesno razglasili finaliste natečaja Festival Novo mesto short.
Festival Novo mesto short? Ja, ja, short. Kako pa drugače. Menda ne bomo ime prireditve zapisali v kmetavzarskem in malokomu razumljivem jeziku, ki se mu reče slovenščina in se ga otroci začasno sicer še učijo v šoli, a upajmo, da prav dolgo ne, saj bo svetovljanski duh premagal zatohli jezikovni nacionalizem trdobučih državljanov, ki si pravijo Slovenci. Upanje v svetovljanstvo prihodnjih dni nam krepi dejstvo, da naziv omenjene prireditve še zdaleč ni osamljen primer. Tovrstnega kitenja s tujejezičnim perjem je namreč kolikor hočete.
Lep zgled nam je najimenitnejša kulturna ustanova v svetovljanskem Novem mestu, lepo po nemški skladnji imenovana Anton Podbevšek Teater, ne pa Gledališče Antona Podbevška, kot bi se reklo v zarukani slovenščini.
Pa še to: kratica slovensko imenovane ustanove, GAP, bi znalcem in poveličevalcem angleškega jezika jasno povedala, kje blodimo.

Milan Markelj

RAZSTAVA OB 140-LETNICI KOŠTIALOVEGA ROJSTVA

Razstava v spomin na 140-letnico rojstva jezikoslovca Ivana Koštiala v Knjižnici Mirana Jarca

Pripravil: Franci Koncilija

V avli Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu so 27. 7. 2017, ob 140-letnici rojstva prof. Ivana Koštiala, slovenskega pedagoga, učitelja in jezikoslovca, odprli priložnostno razstavo o njegovem življenju in ustvarjalnem opusu. Ivan Koštial je bil po materi Slovenec, po očetu pa Čeh. Po študiju na dunajski in graški univerzi je poučeval klasično filologijo in slovenščino v Kopru, Gorici in Ljubljani in nazadnje na novomeški gimnaziji. V Novem mestu je živel več kot trideset let, vse do upokojitve in svoje smrti 19. 2. 1949. Občina Novo mesto je leta 1955 po njem poimenovala novomeško ulico do Mestnih njiv, na stavbi, kjer je živel in umrl, pa so dve leti kasneje vzidali spominsko ploščo.
Prof. Ivan Koštial je bil plodovit ustvarjalec; pri tem je raziskoval besedišča, slovaropisje, etimologijo, dialektologijo, imenoslovje, terminologijo, primerjalno jezikoslovje, folkloristiko, frazeologijo, stilistiko in zgodovino knjižnega jezika. Bil je tudi pravi poliglot, saj je obvladal večino evropskih jezikov, posebej pa se je ukvarjal z baltskimi jeziki in furlanščino. Ivan Koštial je bil poleg vsega tega pomemben zbiratelj ljudske erotične poezije ter zgodb in izrazov z Goriškega in Dolenjske. S tovrstnim delom pa je posegel tudi na področje etnografije itd. Razstavo, ki bo odprta še ves september, je zgledno pripravila in uredila članica Upravnega odbora KDSŠ Darja Peperko Golob, prof., vodja domoznanskega oddelka knjižnice.
(Viri : Wikipedija, Revija Rast)

Sonet Ivana Samca, Koštialovega dijaka, ob profesorjevi 60-letnici 

Ustanovimo odbor za obnovo Jakčevega spomenika!

Pozdravljeni gospod predsednik Milček Komelj,
spoštovani člani KDSŠ in ostali simpatizerji društva!

Čeprav ste nekateri še na dopustu, Vam kljub temu pišem. Moj članek o skrunitvi groba Novomeščana, slikarja in akademika Božidarja Jakca na spletni strani Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ) in v Dolenjskem listu je pri številnih bralcih in članih društva naletel na pozitiven odmev, saj so me mnogi spodbudili , naj naredimo vse, da bo Jakčev doprsni kip spet na svojem mestu. O tej problematiki sem prejel tudi prijazno pismo župana Gregorja Macedonija.

Zadeva je dokaj kompleksna in zahteva resen ter strokoven pristop. Ker sem prepričan, da me v teh prizadevanjih podpirate, sem se opogumljen odločil, da Vam pošljem pobudo za ustanovitev Odbora za obnovo Jakčevega spomenika na pokopališču v Ločni.

V ta namen Vas prosim, da mi sporočite, da s to pobudo načeloma soglašate, hkrati pa predlagate tudi imena za petčlanski odbor. Zahvaljujem se Vam za sodelovanje in Vas lepo pozdravljam!

Franci Koncilija, namestnik predsednika

ZDELANA PAMET – PREDELANE KNJIGE

Kot smo lahko prebrali na nekaterih spletnih straneh, so se na Švedskem znašle na udaru knjige Astrid Lindgren o simpatični deklici Piki Nogavički, literarni junakinji, ki je (in menda še) navdušuje milijone mladih bralcev po vsem svetu. Po razsvetljenju nekaterih je Pika Nogavička skupaj s svojo pisateljsko mamo postala vprašljiva, ker naj bi domnevno uporabljala rasistične izraze. Vrli najsodobnejši in najbolj napredni dušebrižniki popravljajo ali odstranjujejo, kar naj bi tovrstnega literarna junakinja v svojih izrazih zagrešila, da ja ne bi pokvarila sedanjega mladega naraščaja. Ta naj odrašča v svetu, kot so si ga zamislili ti svobodomiselni duhovi, v svetu, kjer človek nima barve kože, ni nikjer doma, kjer nima spola oziroma si spol in rod svobodno izbira, danes ta jutri oni, ter podobne nebuloze.
Manija popravljanja literarnih besedil pa se ne ustavlja le ob tem. Marljivi skrbniki za razcvet mladega rodu namreč ugotavljajo, da mladi klasičnih in nekoliko starejših literarnih besedil zaradi “zastarelih” izrazov ne razumejo, pa jih že veselo popravljajo in spreminjajo oziroma to v večjem obsegu načrtujejo.
Po moji nazadnjaški pameti bi mladi morali “zastarele” izraze spoznati, jih doumeti in si tako obogatiti besedni zaklad ter prek njega svoj mišljenjski in duhovni svet. Kaj pa je učenje drugega kot spoznavanje?!
Po logiki spreminjevalcev “zastarelih” knjig bomo torej, če bo ta norija šla naprej po tako začrtanih tirnicah, kmalu brali knjige, ki bodo vsebovale vsega sto ali nekaj več vsem razumljivih besed; med njimi najbrž lep delež svetovljanskih vsepomenskih kul, ful, okej, fak itd. Kako razumljiva, dostopna in z zastarelimi pojmi neonesnažena bodo v lepi prihodnosti, kjer ne bo zamorskega kralja Pike Nogavičke, zdaj zatežena literarna dela, denimo: Vojna in mir, Zločin in kazen, Vzhodno od raja, Čarobna gora, Mož brez posebnosti, Nesrečniki, Hiša Marije Pomočnice …
Gaudeamus igitur!

Milan Markelj

NE GRE KAR TAKO PREZRETI

Hrup v mestu onesnažuje okolje, zaradi povečanega prometa pa je ogrožena tudi varnost pešcev

Pripravil: Franci Koncilija

Po nedavno zelo problematičnem onesnaženju zraka zaradi požara v Zalogu preti prebivalcem Novega mesta, ki živijo v ožjem središču, novo onesnaževanje, tokrat s hrupom. Zaradi zapore mostu in s tem posledično povečane prometne gneče je stopnja ogroženosti pešcev v mestu znatno narasla.
Že dolgo je namreč znano, da je hrup kot onesnaževalec okolja po stopnji nevarnosti, s katero grozi človeku, takoj za onesnaževanjem zraka in vode. Okoljevarstveniki se zato upravičeno sprašujejo, ali ni hrup dosegel tiste meje, prek katere ni več mogoče. Po zapori mostu proti Šmihelu, ki ga je potrebno preplastiti z novo asfaltno prevleko, večina voznikov ne uporablja tako imenovane vzhodne obvoznice (Ločna–Žabja vas), ampak se raje odloči za vožnjo prek središča mesta. V prvih dneh zapore so zaradi pomanjkljive prometne signalizacije v center mesta vozili celo tovornjaki in prometna zmeda je bila velika.

Poleg teh nevšečnosti želim opozoriti še na izredno nizko raven prometne kulture voznikov in nepoznavanje cestnoprometnih predpisov. To se kaže v nepravilnem parkiranju, velikih hitrostih (največja dovoljena hitrost po mestu je 30 km na uro), nespoštovanju varnostne razdalje med vozili in nespoštovanju prednosti pešcev na prehodih za pešce. Razumljivo je, da zaradi visokih dnevnih temperatur občinski redarji in policisti težje izvajajo prepotrebno kontrolo prometa.

Pri vsem tem ni nobenega dvoma, da se je v mestu zaradi zapore mostu in posledično zgoščenosti tranzitnega prometa, ki traja od pete ure zjutraj pa vse tja do 22. ure zvečer, znatno povečala stopnja ogroženosti pešcev, ki so udeleženi v prometu, kakor tudi hrup. Strokovnjaki že dolgo opozarjajo na izredno neugodne psihične posledice hrupa, ki ga povzročajo osebna vozila, to je od 74 do 81 decibelov. Hrup torej je in bo ostal zelo moteč in nezaželen zvok, ki moti vsakega človeka, še posebej stanovalce v središču Novega mesta. Meščani se zato upravičeno bojimo, da se bodo vse navedene bivalne težave samo še povečale, ko bo zaradi temeljite obnove in posodobitve zaprta Pugljeva ulica in predvsem Glavni trg. Pa menda odgovorni ne mislijo, da je tišina luksuz?!

ČIVKAČI

Eno najsodobnejših družbenih omrežij je Twitter. Sprva je bil mišljen kot igra, danes pa med slavnimi in vplivnimi velja za eno najmočnejših orodij (samo)promocije.

Do tukaj sem brez naslova že presegla njegovo predpisano dolžino, saj dovoljuje samo 140 znakov, kar je dvajset manj, kot jih dopusti SMS. Po nekaterih podatkih Twitter (Čivkač) uporablja pol milijarde ljudi. Jack Dorsey, Biz Stone in sodelavci so ga ustanovili v Kaliforniji. Najbolj znani so bili čivki mr. Obame, pa njegovega naslednika in tudi nekaj naših politikov spretno krmari med ptičjimi gnezdi.

Sprva so menili, da se »slavni« ne bodo menili zanj, kar je podobno, kot bi se papiga ne menila za ogledalce v kletki. Je pa fino: takoj izveš, kaj je kdo jedel, lopovi so na tekočem, katero bajto je treba oropati, ker se lastniki pečejo na Sejšelih, prepoznaš lahko čivkačevo politično naravnanost, pravijo celo, da lahko povzročijo revolucijo. Na Čivkaču lahko celo izveš za preteklost kakšne novinarke, skratka, tam je dovoljeno pljuvati in bruhati ogenj, čeprav ustavovitelji zatrjujejo, da obstajajo algoritmi, s katerimi lahko nadzorujejo npr. sovražne izjave. Trditev, da so arabsko pomlad (ki se je sprevrgla v polarno zimo), naredili s čivki, je najbrž iz trte zvita, saj za revolucijo potrebuješ kaj več kot pameten telefon.

Na National Geographic je Neil deGrasse Tyson, astronom in ambasador znanosti, z nasmehom ugotovil, da je Twitter podoben ovohavanju zadnjice. Pri tem je mislil na spoznavna orodja živali, ker pa smo ljudje ‘civilizirani’, iščemo bližino in brskamo za življenji drugih na bolj prefinjen način. Nekateri menijo, da je to orodje koristno, ker takoj izveš, za koliko si je kakšna zvezdica povečala zadnjico, kje je eksplodirala bomba … V Sloveniji smo na srečo še malo zadaj, ker bomba iz 2. svetovne vojne lahko pokrije polovico dnevnih in večernih poročil, torej gre vse še bolj slow. Kaj pa naredijo čivki jeziku? Menda se bomo po ugotovitveh znanstvenikov zaradi njih znali izražati bolj osredotočeno, jedrnato.

Zato predlagam, da v poslovnik Državnega zbora vnesejo določilo, da se vsa razprava lahko izpelje samo s čivki.

Barica Smole

Novomeški intarzist Ciril Podbevšek(1903–1991)

Pripravil: Franci Koncilija

 

Te dni mineva 26 let, odkar je umrl (5. avgusta 1991) moj nekdanji sosed, znani novomeški intarzist Ciril Podbevšek. Rodil se je 24. 7. 1903 na Grmu v Novem mestu. Pred drugo svetovno vojno je bil v vojaškem poklicu, po vojni pa je bil uslužbenec takratnega zdravstvenega doma. Vsako jutro se je odpeljal na teren s svojim znamenitim Tomosovim mopedom.  Šele kot upokojenec se je popolnoma predal umetnosti, ko je v svoji skriti ustvarjalnosti lahko izdeloval čudovite intarzije. 

Ciril Podbevšek

Ciril je bil skromen in dobrosrčen človek, hkrati pa tudi vesele narave. V deških letih se  mi še sanjalo ni, da je naš sosed Ciril, domači so ga klicali Tajo, mlajši brat znamenitega novomeškega pesnika, esejista in prvega slovenskega avantgardnega književnika Antona Podbevška (1898–1981). Po njem se imenuje že leta 2005 ustanovljeno prvo profesionalno novomeško gledališče Anton Podbevšek Teater, ki ga vodi ravnatelj Matjaž Berger.

Ciril Podbevšek je bil intarzist samouk, pa tudi slikar in celo kipar. Z leti je venomer bolj zorelo njegovo likovno izražanje, ki je svoj vrhunec doseglo v intarzijah. Tako je kmalu presegel raven umetnostne spretnosti in jo približal pravi, čisti umetnosti.  Bil je uveljavljen in prepoznaven umetnik, ki je svoje ustvarjalne navdihe iskal v dolenjski pokrajini, še posebej v Novem mestu in okolici. To so bili Kapitelj, znameniti Breg, različni kozolci, Znančev mlin, kužno znamenje na Mestnih njivah itd. Svoje intarzije je razstavljal  po vsej Sloveniji, še najraje pa v Novem mestu in Kostanjevici.  Umetnostni zgodovinar Sergej Vrišer je nekje zapisal, da so njegove intarzije ovrednotene kot  posebno intarziranje, ne pa navadna, sicer popularna  ornamentika. Umetnostni zgodovinar Ivan Komelj je ugotavljal, da so Podbevškove intarzije povsem blizu slikarstvu. Dejstvo je, da je Podbevšek  v les prenašal čista likovna dela, kot so pokrajine, tihožitja, portreti in drugo.  Bil je talentiran umetnik, še posebej za prenašanje v les zahtevne podrobnosti, kot so odtenki barv, svetlobe in sence ter predvsem videz globine. V tem je prava veličina Podbevškovega ustvarjalnega opusa.

Oskrunjen umetnikov grob

V Kulturnem društvu Severina Šalija smo ob kraji nagrobnega kipa Božidarja Jakca zgroženi nad vandalizmom ljudi, ki jih v primitivni gonji za denarjem ne ustavi niti posvečenost mrtvih

Pripravil: Franci Koncilija

Mineva že mesec dni, odkar so delavci Komunale ugotovili, da je na novomeškem pokopališču v Ločni nekdo ukradel doprsni bronasti kip Božidarja Jakca (1899–1989), znamenitega Novomeščana, slikarja, akademika, profesorja, prvega rektorja Akademije za upodabljajočo umetnost v Ljubljani in dobitnika Trdinove nagrade občine Novo mesto (leta 1956). Policija do sedaj še ni odkrila zlikovcev, ki so vrhunsko organizirani in še posebej usposobljeni  za krajo bakra in brona.

Kipar Stojan Batič portretira grafika in slikarja Božidarja Jakca.
Odlitek Batičevega kipa v Jakčevem domu v Novem mestu. (Foto: F. Koncilija)

Jakčev bronasti doprsni kip oziroma plastiko je leta 1979 izdelal pred tremi leti umrli slovenski kipar Stojan Batič (1925–2015). Znano je, da so bili do sedaj na Dolenjskem trije Batičevi originalni Jakčevi bronasti odlitki; eden je bil na grobu družine Jakac na pokopališču v Ločni, drugi odlitek že od leta 1984 stoji v avli Jakčevega doma v Novem mestu, tretji pa je v  Jakčevi galeriji v kostanjeviškem gradu. Tudi na Kongresnem trgu v Ljubljani, pred vhodom v Univerzo, so 19. junija 2012 slovesno odkrili doprsni spomenik Božidarju Jakcu, ki ga je izdelal portretist in kipar akad. prof. Drago Tršar, slavnostni govornik pa je bil predsednik Slovenske matice in našega društva dr. Milček Komelj.

SPOMENIKE KRADEJO POVSOD PO SVETU

Kraja nagrobnih spomenikov ni neka slovenska »izvirna novost« ali folklora, še posebej ne za tiste, ki to počno. Nagrobnike kradejo povsod po svetu, vendar ne zato, da jih pretopijo in pri tem zaslužijo bagatelo, ampak so tam na delu zbiratelji, ki resnično ne skoparijo z denarjem, da izbrano skulpturo tudi pridobijo. Na znanem pariškem pokopališču Pere Lachaise je pokopanih veliko slavnih ljudi, kot so Oscar Wilde, pevec skupine The Doors Jim Morrison, operna pevka Maria Callas, pisatelj Marcel Proust, dramatik Molière, pevka Edith Piaf, skladatelj Frederic Chopin in drugi. Razlika je le v tem, da v Franciji kradejo spomenike bogati zbiratelji, pri nas pa revni zaslužkarji. Sicer pa kaj bi ugibali, na policiji dobro vedo, kdo in zakaj krade spomenike. 

ZAKAJ NI SKRBNIKA JAKČEVEGA GROBA  

Zainteresirana javnost se seveda upravičeno sprašuje, kdo bo postavil nov spomenik. Od najemnice groba, ki je sorodnica Jakčevih, tega ne moremo pričakovati. Strokovnjaki v Dolenjskem muzeju, ki so zadolženi za to področje, so prijazno sporočili, da je iz vseh njihovih dokumentov razvidno, da Dolenjski muzej ni skrbnik Jakčevega spomenika na pokopališču v Ločni. A to še ni vse! Tudi v dopolnjenem Odloku o razglasitvi nepremičnih kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju MO Novo mesto iz aprila 2016 je razvidno, da Jakčevega nagrobnika ni na seznamu kulturnih spomenikov lokalnega pomena. Tudi Ignacij Hladnik ni nikjer omenjen, Trdinovo, Kozinovo in Kettejevo obeležje pa so črtali iz omenjenega odloka, ker dediščina več ne izpolnjuje pogojev za razglasitev kulturnega spomenika lokalnega pomena. Nezaslišano!

Odgovor župana Mestne občine Novo mesto Gregorja Macedonija na problematiko, zapisano v tem prispevku.