Trubar si zasluži grob v Sloveniji

Pogovor z dr. Danielom Brkičem in dr. Nenadom Vitorovićem ob 500-letnici protestantizma na Slovenskem

Pripravil: Franci Koncilija

V četrtek, 27. julija, je v okviru Novomeških poletnih večerov 2017 na terasi pred knjigarno Goga na Glavnem trgu potekal zanimiv pogovor ob 500-letnici protestantizma na Slovenskem. Moderator večera je bil zgodovinar mag. Mitja Sadek, njegova sogovornika pa sta bila dr. Daniel Brkič, pastor novomeške evangelijske cerkve, in dr. Nenad Vitorović, sociolog kulture, raziskovalec protestantizma, prevajalec Luthrovih nemških besedil in namestnik odgovornega urednika revije Stati inu obstati. Dogodek je spremljalo okoli 70 ljudi.

Pogovor je bil izredno zanimiv in na trenutke dokaj zahteven za povprečnega poslušalca, hkrati pa je potekal na zelo spoštljivi dialoški ravni. Nenad Vitorović je uvodoma opozoril prireditelja, da je naslov večera nekoliko netočen, saj leta 1517 na Slovenskem še ni bilo protestantizma. Zaradi kmečkih uporov v Avstriji in Nemčiji je nova vera v Slovenijo prišla kasneje, pa še to preko Italije, ker jo je širil v Trstu živeči škof Bonomo. V nadaljevanju so se dotaknili stereotipov o protestantizmu in pogleda povprečnega Slovenca na protestantizem. Nekaterim je simpatičen, npr. zaradi ženske enakopravnosti, etike tržne ekonomije itd., spet druge odbija, predvsem ameriški protestantski fundamentalizem. Nastopajoči so si bili enotni, da v protestantizmu ne gre za ugovarjanje, ampak je bistveno njegovo sporočilo, kako pričevati o evangeljski resnici. Seveda je bila tedanja srednjeveška katoliška Cerkev s svojim načinom delovanja zelo daleč od pristne evangeljske resnice v duhu apostolskih časov prve Cerkve. To je Martina Luthra zelo motilo, saj se je iskreno trudil najti usmiljenega Boga. Pri tem ga ni razumel noben škof, še manj poslušal, zato se je odločil za radikaliziranje vere v smislu prenove Cerkve, ni pa se zavzemal za razkol (shizmo). Kar naprej je ponavljal : »Potrebno se je vrniti k izvirom vere (ad fontes), k evangeliju …

KAKO JE BILO PRI NAS

Na Slovenskem se je protestantizma najprej oklenilo meščanstvo, ki je bilo naravnano protiklerikalno. Plemstvo je bilo previdnejše zaradi stalnih kmečkih neredov, slovenski kmetje pa so protestantizmu bolj ali manj obrnili hrbet. Pri vsem tem se je Primož Trubar dobro zavedal, da brez knjig in pismenosti Slovencem ne bo mogel oznanjati božje ljubezni in evangelija. Moderator Mitja Sadek je nato gostoma postavil provokativno hipotetično vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi reformacija v Sloveniji uspela. Pastor Daniel Brkič je preprečljivo pojasnil, da bi bili Slovenci enotnejši, socialno pa ne bi bili tako hudo razslojeni. Slovenija bi bila gospodarsko napredna in uspešna država, s pomočjo duha ekumenskih razsežnosti bi vsi ljudje dobre volje gradili boljši svet, se medsebojno spoštovali in negovali pristno kulturo bivanja. Trubar je bil vizionar in pri oznanjevanju evangelija je bolj mislil na nepismene Slovence, zato jim je poleg božje besede, Svetega pisma, dal tudi Abecednik. S tem je Slovence krstil za narod. Božja beseda, ki nagovori človeka, ni bila ključna samo za Luthra, ampak še posebej za Primoža Trubarja, ki je s svojimi knjigami obudil slovensko narodno zavest, kasneje pa tudi politično samostojnost.

ZAKLJUČEK

Proti koncu uro in pol dolgega in zanimivega pogovora ob 500-letnici protestantizma je moderator svojima sogovornikoma postavil zaključno vprašanje, kako danes v Sloveniji živijo protestanti. Pastor Brkič je bil precizno jasen. Zanj je dandanes velik in splošen problem sekularizacija (posvetnost), ki neustavljivo rine v notranjost ljudi in je tipična za vse kristjane. Vesel je, da protestanti v Sloveniji danes niso stigmatizirani, kljub temu pa se ljudje radi izogibajo institucionalni cerkvi, saj je na svetu veliko katolikov, protestantov, pravoslavnih itd., a malo kristjanov. Protestanti se v Sloveniji počutijo varne in sprejete in so del slovenske družbe. Kljub temu na Slovence prežijo še druge nevarnosti, kot so moralni relativizem, potrošništvo, populizem, problem kulture smrti, nihilizem … Zdi se, da smo se Slovenci odpovedali življenju. Rešitev je samo v veri, ki jo je potrebno živeti, sočasno pa graditi kulturo sožitja med ljudmi.
Na koncu odmevnega srečanja na Glavnem trgu je pastor Daniel Brkič podal pobudo, da bi bilo zelo primerno posmrtne ostanke Primoža Trubarja pokopati v njegovi Raščici, kar si Trubar nedvomno zasluži. Ob tem so vsi prisotni spontano zaploskali.

Zadnja luknja v turistični piščali

Poletje je tu in Slovenci kot ptice selivke neustavljivo množično potujemo na morje. Ta navada se nam je nekako pritaknila in mislimo, da se tako spodobi in je edino prav. In ker se ob pomisli na letovanje na katerem od grških otokov, v Turčiji, na egiptovskih plažah ob Rdečem morju ali na sredozemskih plažah severnoafriških arabskih deželah zadnja leta pritika nekaj ne povsem zanemarljivih skrbi in strahu, velika večina Slovencev ponovno potuje predvsem na “naše morje”, se pravi na Hrvaško. In tu smo – kot je slišati v političnih floskulah – zaželjeni in cenjeni gosti. Dejal bi, kako tudi ne, ko statistika beleži, da smo za Nemci in Italijani najbolj številni gostje. Razumljivo torej. Tako zveste goste pač spoštuješ in ceniš.

Mar res?

Že leta se z dopustovanja na hrvaškem morju vračam z enako gnilim občutkom, da sem kot slovenski turist zadnja luknja na piščali. Nikjer me ob nemških, angleških, francoskih, čeških, ruskih, madžarskih in drugih napisih ne pripričaka slovenski napis. V hotelskih sobah med papirji o hišnem redu slovenskega ne najdem, na menijih v lokalih, kjer se vsako leto tre slovenskih gostov, ni o slovenščini niti sledu, na reklamah o izletih in dogodkih, je slovenščina popolna tujka … Je to spoštovanje gostov? Jih tako ceniš? Se ti zdijo res tako ničvredni, da se ti ne da niti denarja služiti s prijaznostjo in na vabilo ali karkoli pač že napisati nekaj besed v slovenščini?

Hočeš-nočeš se ob tem spomnim na gostilnico v odmaknjeni grški otoški vasici Agijas Nikitas, kjer vseh turistov skupaj ni za večji hotel na hrvaški obali, med njimi pa le peščica Slovencev, a vendar gostilničar, ko me je povprašal, od kod sem, in sem mu povedal, da iz Slovenije, ni debelo zijal, ampak mi je prinesel jedilni list v slovenščini!

Milan Markelj

JAVNI POZIV: Dokončno urediti mestno pokopališče

Nedorečenosti in zahtevne nerešene zadeve v pokopališki dejavnosti v Mestni občini Novo mesto

Besedilo in foto: Franci Koncilija

Med aktivnostmi Kulturnega društva Severina Šalija zavzema pomembno mesto tudi kultura bivanja in kultura minevanja. Ugotavljamo, da na področju pokopališke dejavnosti v Mestni občini Novo mesto obstaja kar nekaj nedorečenosti in tudi zahtevnih nerešenih zadev, zato s tem dobronamernim prispevkom pozivamo župana Gregorja Macedonija in vse občinske svetnike, da se na eni izmed jesenskih sej občinskega sveta seznanijo s pokopališko problematiko, ki jo predstavljamo v nadaljevanju, in sprejmejo ustrezne sklepe za postopno razrešitev navedenih perečih zadev, vključno z imenovanjem projektne skupine, ki bo v kratkoročnem in dolgoročnem smislu pripravila analizo obstoječega stanja in elaborat vseh potrebnih ukrepov, vključno s časovnico v kratkoročnem in dolgoročnem smislu. Na društvu smo prepričani, da so navedena dejstva vredna tehtnega premisleka in ustreznih odločitev vseh odgovornih, da bo tako čim prej dokončano eno izmed najlepših pokopališč v Sloveniji, pokopališka dejavnost v Mestni občini Novo mesto pa bo tako postala še učinkovitejša. Ljudje si to vsekakor zaslužijo.

Januarja leta 2000 je bilo mestno pokopališče v Srebrničah po domala desetih letih priprav (javni natečaj, razpisi itd.) in gradnje končno predano svojemu namenu. Z ustanovitvijo samostojne Slovenije, posledično pa tudi zaradi implementacije zakona o denacionalizaciji so se kasneje vsi postopki in sam začetek gradnje pokopališča znatno zavlekli. Investitor te pomembne naložbe je bila Komunala, vse postopke pa je uspešno vodil Jože Cvitkovič. Na javnem natečaju je bila izbrana avtorska skupina v sestavi: za arhitekturo in interier arhitekt profesor Aleš Vodopivec, za krajinsko arhitekturo pa profesorja Dušan Ogrin in Davorin Gazvoda. Avtorji izbrane natečajne rešitve izgradnje mestnega pokopališča v Srebrničah so prejeli prestižni arhitekturni nagradi: mednarodno Piranesijevo nagrado za leto 2000 in Plečnikovo nagrado za leto 2001.

PROBLEMATIKA POKOPALIŠČA V SREBRNIČAH

Iz idejne zasnove pokopališča v Srebrničah je bila natančno razvidna dinamika in obseg izgradnje načrtovane pokopališke in pogrebne infrastrukture, da bo pokopališče lahko dejansko služilo svojemu namenu v vseh svojih razsežnostih. Čeprav pokopališka in pogrebna dejavnost na tem pokopališču potekata nemoteno in sta vzorno urejeni, objekt v celostnem smislu še ni dokončan, saj je potrebno urediti kar nekaj zadev:

1) Ureditev prostora za množične pokope v primeru hudih naravnih katastrof in kužnih epidemij.

2) Izgradnja kostnice.

3) Izgradnja obojestranskega avtobusnega postajališča pred vhodom na pokopališče.

4) Dokončanje izgradnje obojestranskih pločnikov in enostranske kolesarske steze na manjkajočem odseku od Škrjanskega potoka do pokopališča.

5) Ponovno je potrebno presoditi primernost lokacije trgovine z gradbenim materialom, ki nikakor ne sodi v neposredno okolje pokopališke arhitekture gozdnega tipa.

6) Smotrno je izdelati študijo o primerni dolgoročni resoluciji namembnosti gradu Marof, ki stoji nasproti pokopališča.

7) Tudi obstoječi silos ne sodi v neposredno bližino mestnega pokopališča.

Glede navedenih nedokončanih zadev sem od Simona Štuklja, ki je odgovoren tudi za ta segment komunalne dejavnosti v MO NM, prejel prijazno pojasnilo, iz katerega je razvidno, da je izgradnja obojestranskega avtobusnega postajališča nasproti pokopališča brezpredmetna, ker se je z ustanovitvijo nove občine Straža struktura in frekvenca avtobusnega prometa bistveno spremenila, zato sedanje avtobusno postajališče na parkirišču povsem ustreza in zadošča. Glede prostora za množični pokop in izgradnjo kostnice pa je Simon Štukelj pojasnil, da ta dva infrastrukturna objekta sicer morata biti prostorsko opredeljena, sama izgradnja pa je povsem drugo vprašanje, ki brez predhodnega ustreznega dolgoročnega planiranja in zagotavljanja denarja za to naložbo ni uresničljiva.

KDAJ BO ZAPRTO POKOPALIŠČE V LOČNI?

Tudi pokopališče v Ločni ima svoj nerešeni problem. Še vedno namreč ostaja odprto vprašanje ekshumacije in prenosa posmrtnih ostankov pokojnikov s pokopališča v Ločni na mestno pokopališče v Srebrniče. Svojci bodo imeli možnost, da se bodo svobodno odločili in zahtevali prenos pokojnikov v Srebrniče ali pa se bodo odločili za opustitev grobnega polja. Po končanem prenosu bo potrebno začeti uresničevati urbanistično rešitev (OPN) za dokončni namen in uporabo tega prostora od Seidlove ceste pa vse do kapelice (Pild) na vrhu hriba nad Kosovo dolino. V gradbenem dovoljenju za izgradnjo takratne stanovanjske soseske na Seidlovi cesti nasproti pokopališča v Ločni lepo piše: »Prva vselitev stanovalcev v blok, zadnji pokop na pokopališču.« V samem postopku ta zahteva še vedno velja, ustreznih prostorskih in siceršnjih dejavnosti s strani odgovornih ljudi in ustanov za ureditev te zadeve pa še vedno ni. Do kdaj?

NEDOREČENO UPRAVLJANJE VAŠKIH POKOPALIŠČ

Poleti leta 2000 je MO NM sprejela Odlok (UL RS št. 74) o izvajanju gospodarske javne službe pokopališke in pogrebne dejavnosti, urejanja pokopališč ter o pogrebnih svečanostih v MO Novo mesto. V prehodnih in končnih določbah, natančno v 44. členu, nedvoumno piše, da se izvajanje javne službe v soglasju s krajevnimi skupnostmi prenese na izvajalca (Komunalo) javne službe najpozneje v roku petih letih po sprejetju tega odloka. Po izjavi Simona Štuklja do sedaj še nobeno vaško pokopališče ni bilo preneseno v upravljanje Komunale. Štukelj je še dodal, da je vlada RS že lani sprejela nov Zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti, v roku pol leta pa mora vlada sprejeti tudi zakonske podakte – uredbe, s katerimi bo ta dejavnost urejena enako za vse izvajalce teh služb na ravni celotne Slovenije. Komunale in občinske svete torej čaka še kar nekaj dela, saj bodo morale svoje odloke čim prej uskladiti z novo zakonodajo. Tako tudi vprašanje prevzema vaških pokopališč v upravljanje Komunale ostaja še nekaj časa odprto.

ZAKLJUČEK

V Kulturnem društvu Severina Šalija upravičeno pričakujemo in želimo, da bo ta javni poziv razumljen pozitivno in dobronamerno v želji po enem samem cilju, da bo po principu projektnega sodelovanja skupina strokovnjakov čim prej začela s permanentnim reševanjem navedene problematike, tako da bo omenjena naložba izgradnje mestnega pokopališča v Srebrničah po domala 20 letih delovanja tudi resnično dokončana v povezavi z ostalimi pokopališči.

Zlatomašnik Jožef Lap

Prelat Jožef Lap, nekdanji dolgoletni novomeški prošt, sedaj stolni prošt ljubljanske nadškofije, je ta mesec praznoval 50-letnico mašništva.

Pripravil: Franci Koncilija

Foto: Jože Potrpin

Na jubilejni slovesnosti v Ljubljani so se zbrali številni Dolenjci, Gorenjci in drugi njegovi znanci, prijatelji ter sobratje v duhovništvu. Vsa ta množica je tako napolnila stolnico in prostor od Robbovega vodnjaka pri Magistratu pa vse tja do Vodnikovega spomenika na tržnici. Poleg številnih duhovnikov sta z njim somaševala oba pomožna škofa in ljubljanski nadškof, metropolit msgr. Stanislav Zore, ki je bil tudi slavnostni govornik.

Jožef Lap. (Foto: Ema Koncilija)

Jožef Lap je kot mlad duhovnik prišel v Novo mesto še v tistih časih, ko so na proštiji stanovale tri družine z majhnimi otroki, ko je JLA imela v kleteh shrambo krompirja in drugo hrano za vojake v garniziji v Bršljinu, ko je bil v severnem traktu proštije internat vajencev, ko so po proštijskem dvorišču kokodakale kure in ko je v bližnjem hlevu mukala zmeraj lačna krava. Za mladega in postavnega možakarja izpod kamniških planin je bil to pravi šok. Navkljub vsemu je Jožef Lap kot vikar kolegiatnega Kapitlja hitro napredoval na hierarhični lestvici slovenske Cerkve in je tako kmalu postal župnik, prošt in prelat. Tako je domala 40 let izredno uspešno pastoralno deloval v Novem mestu.

Če se v mislih ozrem na vsa ta leta, ki sem jih preživel z njim, lahko izpostavim kar nekaj pomembnih značilnosti njegove osebnosti, ki niso zaznamovale samo Novomeščanov, ampak so se ukoreninile tudi v meni. Jožef Lap je bil pošten, resnicoljuben, globoko veren, načelen in izredno priljubljen med Novomeščani pa tudi na Dolenjskem. V duhu pokorščine do svojega škofa in ljubezni do Cerkve pa je brez obotavljanja, mirno in ponižno ter dostojanstveno sprejel odločitev, da mora po ustanovitvi novomeške škofije oditi stran, v Ljubljano. To je bila njegova najbolj boleča izkušnja duhovništva. S tem pokončnim dejanjem je ponovno dokazal, da je velik človek, da zna in zmore odpuščati in da neizmerno zaupa v božjo previdnost.

Druga pomembna in prepoznavna značilnost Lapove osebnosti je njegova dobrosrčnost in prijaznost do vseh ljudi. V duhu apostolskih časov in evangeljske ljubezni je bil v medčloveških odnosih najprej človek in šele potem duhovnik. Prošt Lap ni ločeval ljudi na leve in desne, na črne in rdeče, na partizane in belogardiste, na revne in bogate, na hinavske in poštene, na grešne in svete, na lene in delovne, posvetne in sakralne itd. Vse je imel rad, vsem je z veseljem pomagal, če ne drugače, pa s prijazno besedo in molitvijo. Vse to ga je naredilo priljubljenega med ljudmi. Ljudje so ga neizmerno spoštovali in ga imeli radi, zato ni čudno, da je bil za svoj pristni krščanski humanizem, neumorno delo pri duhovni prenovi novomeškega vernega občestva in zaradi materialne obnove cerkve in proštije v Novem mestu večkrat nagrajen.

Prejel je naslednja priznanja:
– leta 1994 občinsko priznanje ČASTNI OBČAN,
– leta 1998 priznanje MESTNE OBČINE NOVO MESTO,
– leta 1999 naziv NAJ NOVOMEŠČAN,
– leta 2006 OBČINSKI GRB.

Ob 50-letnici duhovništva je mag. Ivan Sivec, priljubljeni publicist in proštov rojak, napisal knjigo o življenju in delu Jožefa Lapa z naslovom Od pastirja do zlatomašnika. Prepričan sem, da je prelat in prošt Jožef Lap s svojim pastoralnim in drugim delom pustil v Novem mestu neizbrisen pečat človeka in duhovnika ter se tako za vedno zapisal v zgodovino Novega mesta.

Dodatno branje: Milan Markelj: Intervju z Jožefom Lapom

Slovenec na Svilnati poti

Huiqin Wang, ambasadorka Novega mesta in Dolenjske, umetniško predstavlja življenje in delo Ferdinanda Avguština Hallersteina, misijonarja in astronoma na Kitajskem 

Pripravil: Franci Koncilija 

Foto: Franci Koncilija

Le kdo ne pozna prikupne Kitajke, akademske slikarke, ki se je pred več kot 60 leti rodila v daljnem osemmilijonskem univerzitetnem mestu Nantong onkraj velike reke Jangce? Že pred desetletji si je v Ljubljani skupaj z možem Mitjo Sajetom ustvarila družino. Mestna občina Novo mesto je kmalu po osamosvojitvi Slovenije s predstavniki kitajske občine Jixing v provinci Jiangsu po zaslugi Huiqin Wang sklenila partnerstvo o medsebojnem sodelovanju, ki pa se zaradi velike oddaljenosti ne more uspešno razvijati. Svoja umetniška dela Huiqin Wang razstavlja po številnih evropskih državah pa tudi po Sloveniji, še posebej na Dolenjskem, v katero je dobesedno zaljubljena. Najraje razstavlja v novomeški prestižni Galeriji Krka, kjer se srečuje s prijatelji in znanci.

V torek, 18. julija, je prijateljica Huiqin Wang v parku pred poslopjem Arhiva Republike Slovenije na Prulah v Ljubljani pripravila odmevno razstavo Hallerstein in Svilna pot. Slavnostni govornik je bil predsednik Državnega zbora Milan Brglez, razstavo pa je odprl kitajski ambasador v Sloveniji Ye Hao (na sliki z Wangovo).

Wangova s pomočjo umetnosti seznanja slovensko in kitajsko javnost z življenjem in znanstvenim delom barona Ferdinanda Avguština Hallersteina (1703 – 1774), jezuitskega misijonarja na Kitajskem, dvornega matematičarja, astronoma in mandarina tretje stopnje v Pekingu ter tako na poseben način povezuje Slovence in Kitajce. Hallerstein je bil v Pekingu še posebej priljubljen, ker je tam postavil znameniti astronomski inštrument »ekvatorialno obročasto kroglo«. (Kopijo te krogle naj bi postavili tudi v Ljubljani.) Wangova že dolgo raziskuje življenje in delo Hallersteina; lani je izdala ilustrirano knjigo Hallerstein: Slovenec v Prepovedanem mestu, v kateri je predstavila njegovo življenje s klasičnimi kitajskimi tehnikami.

Letošnje leto je namreč posvečeno tudi znameniti Svilni poti, po kateri je v svojem času potoval misijonar Hallerstein. Omenjena razstava tako kot umetniška predstavitev Hellersteinovega življenja in znanstvenega ustvarjanja širi zavedanje o pomenu njegovega dela ter ga umešča med najslavnejše posrednike znanosti, kulture in umetnosti, ki so prišli na Kitajsko po pomorski svilni poti.

300-letnica rojstva Marije Terezije in novomeška gimnazija

Od ustanovitvene liste cesarice Marije Terezije za novomeško gimnazijo v letu 1746 do dolenjske akademske iniciative 

Pripravil: Miha Japelj

Uvodna misel

Velik del svojega življenja sem posvetil študiju, od osnovne šole, preko novomeške gimnazije do vseh stopenj univerzitetnega študija na (moji) Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Svoje strokovno in znanstveno-raziskovalno delo sem več kot 40 let opravljal v Tovarni zdravil Krka na področju razvoja in raziskav kemije zdravil. Kot redni profesor za organsko kemijsko tehnologijo sem »šolal« veliko mladih kemijskih inženirjev. Bil sem jim tudi mentor pri več kot 150 diplomah, magisterijih in doktoratih. Z največjim veseljem sem vrsto let vodil Krkine nagrade za študente in dijake. S posebnim ponosom pa povsod vedno rad povem, da sem maturant novomeške gimnazije. Ob številnih priložnostih in svečanih dogodkih rad poudarjam, da je naša gimnazija, ki jo je ustanovila cesarica Marija Terezija 8. avgusta 1746, prva in najboljša gimnazija v Sloveniji. To misel sem ponovil tudi na nedavnem 3. Forumu osebne odličnosti, ki ga je 11. aprila letos organizirala Fakulteta za organizacijske vede (dekan prof. dr. Boris Bukovec) v Novem mestu. Med vnetimi poslušalci je bil z nami tudi naš znani rojak prof. dr. Jože Gričar, ki je zaslužni profesor Univerze v Mariboru in kontaktna oseba evropskega omrežja živih laboratorijev (http://eLivingLab.org). Kot nekdanjemu, tudi navdušenemu maturantu novomeške gimnazije mu je šinila v glavo ideja, da bi lahko ustrezno in dostojno obeležili tristoto obletnico rojstva Marije Terezije v sklopu slovenske pobude »Čezmejnega e-sodelovanja v e-regijah« (Inter-Municipality Initiative: Cross-border eCollaboration in the eRegions).

Preberi več 300-letnica rojstva Marije Terezije in novomeška gimnazija

PASJI DNEVI

Letošnji vročinski val kar traja in traja…Neznosna vročina sploh ne pojenja, podnevi in ponoči. Vse tako kaže, da so spremenjene klimatske razmere že postale naša stalnica. Povrhu vsega pa klimatologi napovedujejo črno prihodnost; v nekaj desetletjih bo povprečna poletna temperatura v Sloveniji narasla za kar nekaj stopinj… Grozljivo! Pri vsem tem pa vročino težko prenašajo ljudje in njihovi hišni ljubljenčki, še posebej psi. Med njimi prevladuje pravo prijateljstvo in živali se radi navežejo na človeka in obratno. Ljubitelji živali celo pravijo, da jih psi popolnoma razumejo, samo govoriti (še) ne znajo. 

Moje doživetje pred dnevi, ko sem v eni izmed novomeških lokalov, še v jutranjem hladu srebal kavo, pa me je popolnoma iztirilo… Mlajši moški, ki je imel na vrvici majhnega psička, pudeljčka, se je usedel za sosednjo mizo in naročil kavo s smetano. Nič nenavadnega. Pozoren sem postal šele takrat, ko sem opazil, kako se je mladi mož začel sklanjati k tlom, kjer je prešerno poležaval njegov psiček. Mladi mož je očitno tako ljubil tega ščeneta, da ga ni hotel prikrajšati za užitke, ki jih imamo ljudje ob pitju kave. Sledil je (za mene) nezaslišan ritual, vreden omembe. Mož je z žličko vneto zajemal smetano v skodelici in jo najprej dal v svoja usta, potem pa je smetano na žlički ponudil še psu. Ta zgledna in izmenična solidarnost med človekom in psom je trajala vse dotlej, dokler ni zmanjkalo slastne smetane v skodelici. <br/>
Pred leti sem doživel nekaj podobnega glede pomena hišnih ljubljenčkov v družinah… Pred menoj je hodila mlada družina z dvema otrokoma. Na njihov pogovor je bil sproščen, prijeten. Nekega trenutka je očka povzdignil glas in dejal:«Otroka, kaj si najbolj želita? Dojenčka ali psička?« Otroka sta soglasno zavpila: «Hočeva psička, da se bova z njim igrala !«

Kdor more, naj razume!

Franci Koncilija

Pesmi in glasba ob lotosih

Turistična ponudba, obogatena s poezijo in glasbo

Pripravila: Lidija Markelj

Terme Krka Šmarješke Toplice in pesnica Terezija Balaževič iz Novega mesta nadaljujeta tradicijo literarnih večerov ob jezercu v zdraviliškem parku, kjer kraljujejo lotosovi cvetovi. Prijetno in urejeno okolje zdravilišča je tako za goste kot naključne obiskovalce obogateno s pesniško besedo in glasbo.
Na tretjem kulturnem večeru, ki je potekal v nedeljo, 9. julija, zvečer, so nastopile mlade glasbenice Lana Jeglič, Pia Medle in Tiara Turk ter pesniki in recitatorji Terezija Balaževič, Veronika Perše in njen vnuk Jan Trpotec, Lara in Aleks Šimc, Zala Pungeršič in Metoda Turk. Za prijetno vzdušje je poskrbela pevka Marija Jerele ob harmonikarski spremljavi Draga Brankoviča.
Ljubiteljica narave Anina Bobič iz Šmarjeških Toplic je zbranim spregovorila o indijskem lotosu, ki zdraviliški park krasi že četrt stoletja. Mnogi si hodijo ogledovat in občudovat to cvetje, ki ga v jezercu že kar mrgoli. Posebnost indijskega lotosa je, da cveti le štiri dni, ostane pa cvetišče s semeni. Novi cvetovi se tako razcvetajo vse do septembra in privabljalo obiskovalce od blizu in daleč.
Kulturni dogodek v parku je povezovala animatorka v šmarjeških Krkinih Termah Simona Vidic.

KVIZ

V utrujajoči junijski vročini nam, ki smo čez polovico življenja, ne preostane drugega, kot da vsaj nekaj ur preždimo v prostoru, ohlajenem s klimatsko napravo in mirujemo. To je čas, ko si lahko ogledamo kakšen lahkoten kvizič na nacionalni televiziji in se počutimo slabo, ker ne vemo za vse priimke vrhunskih svetovnih smučarjev, ki jih morajo tekmovalci odkriti v zadnjem, tretjem krogu kviza. Pomnenje nepomembnih, nekoristnih in nepovezanih podatkov seveda ne odkriva ničesar drugega kot (ne)iznajdljivost sestavljalcev vprašanj, pri gledalcih pa spoznanje, da so tekmovalci najbolj bosi na področju biologije in literature.
Pa smo pri dijakih, ki so v teh dneh opravljali maturo, tudi iz slovenskega jezika. Založne izdajajo številne pripomočke (Slovenska književnost na maturi …), na strani Republiškega izpitnega centra so na razpolago stare izpitne pole … Dijaki morajo poznati velik del svetovne literature in dobršen kos domače. Ker so najslajše poti najkrajše, najraje preberejo skrajšano vsebino knjig. Tudi jim ne povedo, da imajo velik kos predpisanih literarnih del na portalu dLib.si (Digitalna knjižnica Slovenije), kjer je mogoč dostop do gradiva s področja znanosti, umetnosti in kulture, njegovo nastajanje pa so omogočili Norveški finančni mehanizmi. Poleg tega obstaja tudi portal Europeana, kjer so gradiva dostopna v tujih jezikih. Ker dijaki najraje berejo na priročnih ekrančkih, bi bila uporaba teh portalov smotrna.
Naj se vrnem na kvize, ki na prvi pogled nimajo posebne zveze z našim šolanjem. Množica podatkov je najpomebnejša pri obeh. Da pa jih lahko hitro pozabimo, priča naslednji dogodek z junijskega kviza: voditelj najprej malo počeblja s tekmovalci, jih povpraša po poklicu, konjičkih … Tako je mlada tekmovalka na vprašanje, kaj je po poklicu, odgovorila, da je diplomirana lektorica. Močno upam, da tovrstne dame ne bodo šle čez moja besedila, kajti na vprašanje S katero črko se začne priimek avtorja romana Martin Kačur, ni znala odgovoriti.

Barica Smole

O arbitražnih sosedih

Razsodba arbitražnega sodišča, ki je ta čas in bo gotovo še dolgo v središču pozornosti javnosti, naj bi prinesla eno od najpomembnejših rešitev za razvozljanje hudo zapletenega in vse trdneje zategnjenega vozla medsebojnih odnosov med Slovenijo in Hrvaško – določitev kopne in morske meje med novonastalima državama, ki sta vzniknili iz pepela samosežgane Jugoslavije s številnimi nedorečenimi zadevami. Po pomoč tretjega sta se državi zatekli, ker tega ključnega vprašanja sami očitno nista zmogli rešiti, saj sta si rešitev v nekaterih ključnih točkah predstavljali popolnoma različno.
Sodišče je zdaj razsodilo in določilo mejo. Zadeva naj bi bila torej urejena, medsebojni odnosi pa rešeni ene od največjih težav. Vendar se ob vsem, kar se je dogajalo ob arbitraži in se zdaj ob razsodbi dogaja, težko znebiti občutka, da arbitraža vozla slovensko-hrvaških odnosov ni prav nič zrahljala, pač pa še trdneje zategnila. In tudi ni dvoma, kdo vozel zateguje.
Mar ni zdaj končno čas, da prenehamo s puhlicami o prijateljskih in dobrih sosedskih odnosih med obema državama, da prenehamo s hinavsko politično korektnostjo, ki samo zamegljuje bistvo in onemogoča izreči resnico, s tem pa onemogoča iskanje primernih rešitev. Dobri sosedje in dobri prijatelji težave namreč rešujejo, ne pa zapletajo in poglabljajo.
Res je, sosedov si ne moremo izbirati, prav trapasto pa je, če jih ne poznamo in ne pokličemo po pravem imenu!

Milan Markelj