Trubar si zasluži grob v Sloveniji

Pogovor z dr. Danielom Brkičem in dr. Nenadom Vitorovićem ob 500-letnici protestantizma na Slovenskem

Pripravil: Franci Koncilija

V četrtek, 27. julija, je v okviru Novomeških poletnih večerov 2017 na terasi pred knjigarno Goga na Glavnem trgu potekal zanimiv pogovor ob 500-letnici protestantizma na Slovenskem. Moderator večera je bil zgodovinar mag. Mitja Sadek, njegova sogovornika pa sta bila dr. Daniel Brkič, pastor novomeške evangelijske cerkve, in dr. Nenad Vitorović, sociolog kulture, raziskovalec protestantizma, prevajalec Luthrovih nemških besedil in namestnik odgovornega urednika revije Stati inu obstati. Dogodek je spremljalo okoli 70 ljudi.

Pogovor je bil izredno zanimiv in na trenutke dokaj zahteven za povprečnega poslušalca, hkrati pa je potekal na zelo spoštljivi dialoški ravni. Nenad Vitorović je uvodoma opozoril prireditelja, da je naslov večera nekoliko netočen, saj leta 1517 na Slovenskem še ni bilo protestantizma. Zaradi kmečkih uporov v Avstriji in Nemčiji je nova vera v Slovenijo prišla kasneje, pa še to preko Italije, ker jo je širil v Trstu živeči škof Bonomo. V nadaljevanju so se dotaknili stereotipov o protestantizmu in pogleda povprečnega Slovenca na protestantizem. Nekaterim je simpatičen, npr. zaradi ženske enakopravnosti, etike tržne ekonomije itd., spet druge odbija, predvsem ameriški protestantski fundamentalizem. Nastopajoči so si bili enotni, da v protestantizmu ne gre za ugovarjanje, ampak je bistveno njegovo sporočilo, kako pričevati o evangeljski resnici. Seveda je bila tedanja srednjeveška katoliška Cerkev s svojim načinom delovanja zelo daleč od pristne evangeljske resnice v duhu apostolskih časov prve Cerkve. To je Martina Luthra zelo motilo, saj se je iskreno trudil najti usmiljenega Boga. Pri tem ga ni razumel noben škof, še manj poslušal, zato se je odločil za radikaliziranje vere v smislu prenove Cerkve, ni pa se zavzemal za razkol (shizmo). Kar naprej je ponavljal : »Potrebno se je vrniti k izvirom vere (ad fontes), k evangeliju …

KAKO JE BILO PRI NAS

Na Slovenskem se je protestantizma najprej oklenilo meščanstvo, ki je bilo naravnano protiklerikalno. Plemstvo je bilo previdnejše zaradi stalnih kmečkih neredov, slovenski kmetje pa so protestantizmu bolj ali manj obrnili hrbet. Pri vsem tem se je Primož Trubar dobro zavedal, da brez knjig in pismenosti Slovencem ne bo mogel oznanjati božje ljubezni in evangelija. Moderator Mitja Sadek je nato gostoma postavil provokativno hipotetično vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi reformacija v Sloveniji uspela. Pastor Daniel Brkič je preprečljivo pojasnil, da bi bili Slovenci enotnejši, socialno pa ne bi bili tako hudo razslojeni. Slovenija bi bila gospodarsko napredna in uspešna država, s pomočjo duha ekumenskih razsežnosti bi vsi ljudje dobre volje gradili boljši svet, se medsebojno spoštovali in negovali pristno kulturo bivanja. Trubar je bil vizionar in pri oznanjevanju evangelija je bolj mislil na nepismene Slovence, zato jim je poleg božje besede, Svetega pisma, dal tudi Abecednik. S tem je Slovence krstil za narod. Božja beseda, ki nagovori človeka, ni bila ključna samo za Luthra, ampak še posebej za Primoža Trubarja, ki je s svojimi knjigami obudil slovensko narodno zavest, kasneje pa tudi politično samostojnost.

ZAKLJUČEK

Proti koncu uro in pol dolgega in zanimivega pogovora ob 500-letnici protestantizma je moderator svojima sogovornikoma postavil zaključno vprašanje, kako danes v Sloveniji živijo protestanti. Pastor Brkič je bil precizno jasen. Zanj je dandanes velik in splošen problem sekularizacija (posvetnost), ki neustavljivo rine v notranjost ljudi in je tipična za vse kristjane. Vesel je, da protestanti v Sloveniji danes niso stigmatizirani, kljub temu pa se ljudje radi izogibajo institucionalni cerkvi, saj je na svetu veliko katolikov, protestantov, pravoslavnih itd., a malo kristjanov. Protestanti se v Sloveniji počutijo varne in sprejete in so del slovenske družbe. Kljub temu na Slovence prežijo še druge nevarnosti, kot so moralni relativizem, potrošništvo, populizem, problem kulture smrti, nihilizem … Zdi se, da smo se Slovenci odpovedali življenju. Rešitev je samo v veri, ki jo je potrebno živeti, sočasno pa graditi kulturo sožitja med ljudmi.
Na koncu odmevnega srečanja na Glavnem trgu je pastor Daniel Brkič podal pobudo, da bi bilo zelo primerno posmrtne ostanke Primoža Trubarja pokopati v njegovi Raščici, kar si Trubar nedvomno zasluži. Ob tem so vsi prisotni spontano zaploskali.

ZADNJA LUKNJA V TURISTIČNI PIŠČALI

Poletje je tu in Slovenci kot ptice selivke neustavljivo množično potujemo na morje. Ta navada se nam je nekako pritaknila in mislimo, da se tako spodobi in je edino prav. In ker se ob pomisli na letovanje na katerem od grških otokov, v Turčiji, na egiptovskih plažah ob Rdečem morju ali na sredozemskih plažah severnoafriških arabskih deželah zadnja leta pritika nekaj ne povsem zanemarljivih skrbi in strahu, velika večina Slovencev ponovno potuje predvsem na “naše morje”, se pravi na Hrvaško. Preberi več ZADNJA LUKNJA V TURISTIČNI PIŠČALI

JAVNI POZIV: Dokončno urediti mestno pokopališče

Nedorečenosti in zahtevne nerešene zadeve v pokopališki dejavnosti v Mestni občini Novo mesto

Besedilo in foto: Franci Koncilija

Med aktivnostmi Kulturnega društva Severina Šalija zavzema pomembno mesto tudi kultura bivanja in kultura minevanja. Ugotavljamo, da na področju pokopališke dejavnosti v Mestni občini Novo mesto obstaja kar nekaj nedorečenosti in tudi zahtevnih nerešenih zadev, zato s tem dobronamernim prispevkom pozivamo župana Gregorja Macedonija in vse občinske svetnike, da se na eni izmed jesenskih sej občinskega sveta seznanijo s pokopališko problematiko, ki jo predstavljamo v nadaljevanju, in sprejmejo ustrezne sklepe za postopno razrešitev navedenih perečih zadev, vključno z imenovanjem projektne skupine, ki bo v kratkoročnem in dolgoročnem smislu pripravila analizo obstoječega stanja in elaborat vseh potrebnih ukrepov, vključno s časovnico v kratkoročnem in dolgoročnem smislu. Na društvu smo prepričani, da so navedena dejstva vredna tehtnega premisleka in ustreznih odločitev vseh odgovornih, da bo tako čim prej dokončano eno izmed najlepših pokopališč v Sloveniji, pokopališka dejavnost v Mestni občini Novo mesto pa bo tako postala še učinkovitejša. Ljudje si to vsekakor zaslužijo.

Preberi več JAVNI POZIV: Dokončno urediti mestno pokopališče

Zlatomašnik Jožef Lap

Prelat Jožef Lap, nekdanji dolgoletni novomeški prošt, sedaj stolni prošt ljubljanske nadškofije, je ta mesec praznoval 50-letnico mašništva.

Pripravil: Franci Koncilija

Foto: Jože Potrpin

Na jubilejni slovesnosti v Ljubljani so se zbrali številni Dolenjci, Gorenjci in drugi njegovi znanci, prijatelji ter sobratje v duhovništvu. Vsa ta množica je tako napolnila stolnico in prostor od Robbovega vodnjaka pri Magistratu pa vse tja do Vodnikovega spomenika na tržnici. Poleg številnih duhovnikov sta z njim somaševala oba pomožna škofa in ljubljanski nadškof, metropolit msgr. Stanislav Zore, ki je bil tudi slavnostni govornik.

Jožef Lap. (Foto: Ema Koncilija)

Jožef Lap je kot mlad duhovnik prišel v Novo mesto še v tistih časih, ko so na proštiji stanovale tri družine z majhnimi otroki, ko je JLA imela v kleteh shrambo krompirja in drugo hrano za vojake v garniziji v Bršljinu, ko je bil v severnem traktu proštije internat vajencev, ko so po proštijskem dvorišču kokodakale kure in ko je v bližnjem hlevu mukala zmeraj lačna krava. Za mladega in postavnega možakarja izpod kamniških planin je bil to pravi šok. Navkljub vsemu je Jožef Lap kot vikar kolegiatnega Kapitlja hitro napredoval na hierarhični lestvici slovenske Cerkve in je tako kmalu postal župnik, prošt in prelat. Tako je domala 40 let izredno uspešno pastoralno deloval v Novem mestu.

Če se v mislih ozrem na vsa ta leta, ki sem jih preživel z njim, lahko izpostavim kar nekaj pomembnih značilnosti njegove osebnosti, ki niso zaznamovale samo Novomeščanov, ampak so se ukoreninile tudi v meni. Jožef Lap je bil pošten, resnicoljuben, globoko veren, načelen in izredno priljubljen med Novomeščani pa tudi na Dolenjskem. V duhu pokorščine do svojega škofa in ljubezni do Cerkve pa je brez obotavljanja, mirno in ponižno ter dostojanstveno sprejel odločitev, da mora po ustanovitvi novomeške škofije oditi stran, v Ljubljano. To je bila njegova najbolj boleča izkušnja duhovništva. S tem pokončnim dejanjem je ponovno dokazal, da je velik človek, da zna in zmore odpuščati in da neizmerno zaupa v božjo previdnost.

Druga pomembna in prepoznavna značilnost Lapove osebnosti je njegova dobrosrčnost in prijaznost do vseh ljudi. V duhu apostolskih časov in evangeljske ljubezni je bil v medčloveških odnosih najprej človek in šele potem duhovnik. Prošt Lap ni ločeval ljudi na leve in desne, na črne in rdeče, na partizane in belogardiste, na revne in bogate, na hinavske in poštene, na grešne in svete, na lene in delovne, posvetne in sakralne itd. Vse je imel rad, vsem je z veseljem pomagal, če ne drugače, pa s prijazno besedo in molitvijo. Vse to ga je naredilo priljubljenega med ljudmi. Ljudje so ga neizmerno spoštovali in ga imeli radi, zato ni čudno, da je bil za svoj pristni krščanski humanizem, neumorno delo pri duhovni prenovi novomeškega vernega občestva in zaradi materialne obnove cerkve in proštije v Novem mestu večkrat nagrajen.

Prejel je naslednja priznanja:
– leta 1994 občinsko priznanje ČASTNI OBČAN,
– leta 1998 priznanje MESTNE OBČINE NOVO MESTO,
– leta 1999 naziv NAJ NOVOMEŠČAN,
– leta 2006 OBČINSKI GRB.

Ob 50-letnici duhovništva je mag. Ivan Sivec, priljubljeni publicist in proštov rojak, napisal knjigo o življenju in delu Jožefa Lapa z naslovom Od pastirja do zlatomašnika. Prepričan sem, da je prelat in prošt Jožef Lap s svojim pastoralnim in drugim delom pustil v Novem mestu neizbrisen pečat človeka in duhovnika ter se tako za vedno zapisal v zgodovino Novega mesta.

Dodatno branje: Milan Markelj: Intervju z Jožefom Lapom

Slovenec na Svilnati poti

Huiqin Wang, ambasadorka Novega mesta in Dolenjske, umetniško predstavlja življenje in delo Ferdinanda Avguština Hallersteina, misijonarja in astronoma na Kitajskem 

Pripravil: Franci Koncilija 

Foto: Franci Koncilija

Le kdo ne pozna prikupne Kitajke, akademske slikarke, ki se je pred več kot 60 leti rodila v daljnem osemmilijonskem univerzitetnem mestu Nantong onkraj velike reke Jangce? Že pred desetletji si je v Ljubljani skupaj z možem Mitjo Sajetom ustvarila družino. Mestna občina Novo mesto je kmalu po osamosvojitvi Slovenije s predstavniki kitajske občine Jixing v provinci Jiangsu po zaslugi Huiqin Wang sklenila partnerstvo o medsebojnem sodelovanju, ki pa se zaradi velike oddaljenosti ne more uspešno razvijati. Svoja umetniška dela Huiqin Wang razstavlja po številnih evropskih državah pa tudi po Sloveniji, še posebej na Dolenjskem, v katero je dobesedno zaljubljena. Najraje razstavlja v novomeški prestižni Galeriji Krka, kjer se srečuje s prijatelji in znanci.

V torek, 18. julija, je prijateljica Huiqin Wang v parku pred poslopjem Arhiva Republike Slovenije na Prulah v Ljubljani pripravila odmevno razstavo Hallerstein in Svilna pot. Slavnostni govornik je bil predsednik Državnega zbora Milan Brglez, razstavo pa je odprl kitajski ambasador v Sloveniji Ye Hao (na sliki z Wangovo).

Wangova s pomočjo umetnosti seznanja slovensko in kitajsko javnost z življenjem in znanstvenim delom barona Ferdinanda Avguština Hallersteina (1703 – 1774), jezuitskega misijonarja na Kitajskem, dvornega matematičarja, astronoma in mandarina tretje stopnje v Pekingu ter tako na poseben način povezuje Slovence in Kitajce. Hallerstein je bil v Pekingu še posebej priljubljen, ker je tam postavil znameniti astronomski inštrument »ekvatorialno obročasto kroglo«. (Kopijo te krogle naj bi postavili tudi v Ljubljani.) Wangova že dolgo raziskuje življenje in delo Hallersteina; lani je izdala ilustrirano knjigo Hallerstein: Slovenec v Prepovedanem mestu, v kateri je predstavila njegovo življenje s klasičnimi kitajskimi tehnikami.

Letošnje leto je namreč posvečeno tudi znameniti Svilni poti, po kateri je v svojem času potoval misijonar Hallerstein. Omenjena razstava tako kot umetniška predstavitev Hellersteinovega življenja in znanstvenega ustvarjanja širi zavedanje o pomenu njegovega dela ter ga umešča med najslavnejše posrednike znanosti, kulture in umetnosti, ki so prišli na Kitajsko po pomorski svilni poti.

300-letnica rojstva Marije Terezije in novomeška gimnazija

Od ustanovitvene liste cesarice Marije Terezije za novomeško gimnazijo v letu 1746 do dolenjske akademske iniciative 

Pripravil: Miha Japelj

Uvodna misel

Velik del svojega življenja sem posvetil študiju, od osnovne šole, preko novomeške gimnazije do vseh stopenj univerzitetnega študija na (moji) Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Svoje strokovno in znanstveno-raziskovalno delo sem več kot 40 let opravljal v Tovarni zdravil Krka na področju razvoja in raziskav kemije zdravil. Kot redni profesor za organsko kemijsko tehnologijo sem »šolal« veliko mladih kemijskih inženirjev. Bil sem jim tudi mentor pri več kot 150 diplomah, magisterijih in doktoratih. Z največjim veseljem sem vrsto let vodil Krkine nagrade za študente in dijake. S posebnim ponosom pa povsod vedno rad povem, da sem maturant novomeške gimnazije. Ob številnih priložnostih in svečanih dogodkih rad poudarjam, da je naša gimnazija, ki jo je ustanovila cesarica Marija Terezija 8. avgusta 1746, prva in najboljša gimnazija v Sloveniji. To misel sem ponovil tudi na nedavnem 3. Forumu osebne odličnosti, ki ga je 11. aprila letos organizirala Fakulteta za organizacijske vede (dekan prof. dr. Boris Bukovec) v Novem mestu. Med vnetimi poslušalci je bil z nami tudi naš znani rojak prof. dr. Jože Gričar, ki je zaslužni profesor Univerze v Mariboru in kontaktna oseba evropskega omrežja živih laboratorijev (http://eLivingLab.org). Kot nekdanjemu, tudi navdušenemu maturantu novomeške gimnazije mu je šinila v glavo ideja, da bi lahko ustrezno in dostojno obeležili tristoto obletnico rojstva Marije Terezije v sklopu slovenske pobude »Čezmejnega e-sodelovanja v e-regijah« (Inter-Municipality Initiative: Cross-border eCollaboration in the eRegions).

Preberi več 300-letnica rojstva Marije Terezije in novomeška gimnazija

Pesmi in glasba ob lotosih

Turistična ponudba, obogatena s poezijo in glasbo

Pripravila: Lidija Markelj

Terme Krka Šmarješke Toplice in pesnica Terezija Balaževič iz Novega mesta nadaljujeta tradicijo literarnih večerov ob jezercu v zdraviliškem parku, kjer kraljujejo lotosovi cvetovi. Prijetno in urejeno okolje zdravilišča je tako za goste kot naključne obiskovalce obogateno s pesniško besedo in glasbo.
Na tretjem kulturnem večeru, ki je potekal v nedeljo, 9. julija, zvečer, so nastopile mlade glasbenice Lana Jeglič, Pia Medle in Tiara Turk ter pesniki in recitatorji Terezija Balaževič, Veronika Perše in njen vnuk Jan Trpotec, Lara in Aleks Šimc, Zala Pungeršič in Metoda Turk. Za prijetno vzdušje je poskrbela pevka Marija Jerele ob harmonikarski spremljavi Draga Brankoviča.
Ljubiteljica narave Anina Bobič iz Šmarjeških Toplic je zbranim spregovorila o indijskem lotosu, ki zdraviliški park krasi že četrt stoletja. Mnogi si hodijo ogledovat in občudovat to cvetje, ki ga v jezercu že kar mrgoli. Posebnost indijskega lotosa je, da cveti le štiri dni, ostane pa cvetišče s semeni. Novi cvetovi se tako razcvetajo vse do septembra in privabljalo obiskovalce od blizu in daleč.
Kulturni dogodek v parku je povezovala animatorka v šmarjeških Krkinih Termah Simona Vidic.

KVIZ

V utrujajoči junijski vročini nam, ki smo čez polovico življenja, ne preostane drugega, kot da vsaj nekaj ur preždimo v prostoru, ohlajenem s klimatsko napravo in mirujemo. To je čas, ko si lahko ogledamo kakšen lahkoten kvizič na nacionalni televiziji in se počutimo slabo, ker ne vemo za vse priimke vrhunskih svetovnih smučarjev, ki jih morajo tekmovalci odkriti v zadnjem, tretjem krogu kviza. Preberi več KVIZ

O ARBITRAŽNIH SOSEDIH

Razsodba arbitražnega sodišča, ki je ta čas in bo gotovo še dolgo v središču pozornosti javnosti, naj bi prinesla eno od najpomembnejših rešitev za razvozljanje hudo zapletenega in vse trdneje zategnjenega vozla medsebojnih odnosov med Slovenijo in Hrvaško – določitev kopne in morske meje med novonastalima državama, ki sta vzniknili iz pepela samosežgane Jugoslavije s številnimi nedorečenimi zadevami. Preberi več O ARBITRAŽNIH SOSEDIH