Jubilejni Dolenjski knjižni sejem

Dolenjski knjižni sejem je zaokrožil 40. leto svojega delovanja

Dolenjski knjižni sejem, ki ga v dolenjski prestolnici že štiri desetletja pripravljajo Mladinska knjiga, Kulturno društvo Krka in Knjižnica Mirana Jarca, te dni ponuja v prostorih Galerije Krka v Krkini upravni stavbi na ogled in v nekoliko cenejši nakup pretežni del knjižne bere, ki so jo v slovenskih založbah ponudili bralcem v obdobju od lanskega do letošnjega maja. Vsekakor lepa priložnost za ljubitelje knjig, da se za nekaj dni zvedavo sprehodijo po trenutno največji in najbolje založeni “knjigarni” na Slovenskem.

Sejem so slovesno odprli v ponedeljek, 29. maja, zvečer s častnimi gosti: pesnikom Borisom A. Novakom, pisateljem Milanom Deklevo in letošnjima Prešernovima nagrajencema Metko Kraševec in Alešem Bergerjem. 

Prireditveni del drugega dneva sejma je bil bolj dolenjsko obarvan, saj so na večerni prireditvi predstavili zanimivo knjigo pokojnega slavista in bibliotekarja Karla Bačerja Iz dolenjske preteklosti. Knjigo je izdala Knjižnica Mirana Jarca v počastitev stoletnice avtorjevega rojstva. V pogovoru z urednico knjige Matejo Kambič in avtorjevo življenjsko sopotnico Rio Bačer je Carmen L. Oven razgrnila zanimivo vsebino knjižne novosti. Pravzaprav gre za vsebinsko, predvsem pa slikovno dopolnjeno novo izdajo istoimenske knjige, ki je pred več leti izšla pri Dolenjskem listu.

Zanimiv prireditveni program Dolenjskega knjižnega sejma zaokrožuje sredina prireditev Knjižne POPslatice s Klemnom Klemnom in petkovo območno srečanje literatov osnovnih šol V majhnem plašču besed z Mašo Ogrizek.

MiM

Večer z Ivanom Marinčkom

Pogovor s 94-letnim nestorjem slovenskih filmskih snemalcev

Ivan Marinček na pogovornem večeru v Novem mestu. (Foto: MiM)

25. maja je v Trdino čitalnici Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu potekal pogovorni večer v okviru dediščinskega projekta “Nostalgija”, ki ga je pripravilo Društvo Novo mesto v počastitev bližnje 95. letnice Ivana Marinčka, nestorja slovenskih filmskih snemalcev. Njegovo delo je predstavila mag. Tatjana Rezec Stibilj iz Arhiva Republike Slovenije, z obema gostoma pa se je pogovarjala Judita Podgornik Zaletelj. Na večeru so predvajali Marinčkova filmska zapisa o Novem mestu iz let 1941 in 1945, v spomin na njegovo novomeško sokolsko udejstvovanje v mladih letih pa tudi film Božidarja Jakca iz leta 1931 o prireditvi sokolskega društva v Novem mestu.

Preberi več Večer z Ivanom Marinčkom

ZAJEDALSKI URBANIZEM

Andy Merrifield v svoji knjigi Novo urbano vprašanje tako prepričljivo piše o urbanizmu, da navduši tudi bralca, ki se ne spozna na to pomembno dejavnost lokalnih skupnosti. Meni namreč, da bi lokalne skupnosti morale materialno podpirati ljudi, ne pa kapitala, še posebej ne trgovskega in finančnega, kar se dogaja v neolibelarizmu, ko si je kapital začel brezobzirno prisvajati denar, namenjen kolektivni porabi, ter napihovati vrednosti zemljišč, saj urbani prostor obravnava zgolj kot finančno sredstvo. Preberi več ZAJEDALSKI URBANIZEM

Kaj sploh počnem tukaj?

Razmišljanja ob knjigi Kaj sploh počnem tukaj subtilnega misleca Jurija Paljka

Franci Koncilija

Ob prebiranju Paljkovih zapisov so se mi neprestano primerjalno vsiljevali zapisi Vinka Ošlaka, ki živi na Koroškem. Oba sta zavedna Slovenca, ki živita in ustvarjata v tujini, eden v Italiji, drugi v Avstriji. Ošlak je izrazito eruptiven, vendar kot človek bolj zaprt, previden, Paljk pa je izrazito subtilen in kot človek na široko odprt, dobrosrčen in nasmejan, prešerno vihrav, kot burja na Vipavskem … Oba sta vsestransko izobražena. Njun pristop do sveta, Boga in do ljudi je na videz diametralno drugačen, vendar pa je globoko v njuni notranjosti kar precej skupnih iztočnic, ki osmišljajo njuno življenje in ustvarjalni opus. Izpostavil bom samo tri njune najpomembnejše iztočnice: biti Slovenec, globoka vera v osebnega Boga in neizmerno spoštovanje sočloveka. Gre jima torej za etnično, teološko in humanistično razsežnost bivanja. Tako Ošlak, ki ga iz knjig poznam že dalj časa, kakor Paljk, ki sem ga odkril šele konec lanskega leta, sta mi izredno blizu. Ob branju njunih knjig preprosto uživam.

Preberi več Kaj sploh počnem tukaj?

GLASNO MORA BITI

S prireditvami, kulturnimi ali zgolj zabavnimi, je dandanes žal tako, da so vse bolj povezane z glasnostjo. Bolj ko je na kakšni prireditvi glasno in hrupno, bolj je menda zabavno. Morda so tisti, ki se veliko »kulturno izpopolnjujejo« na tovrstnih
dogodkih, res že malce naglušni in jih visoke decibelne
vrednosti ne motijo več, a vendar le ne bi smele postati neizbežno pravilo in naša prireditvena vsakdanjost.
Preberi več GLASNO MORA BITI

Orala sta slovensko filmsko ledino

IVAN MARINČEK in DUŠAN POVH

Milan Markelj

Marsikatera bistra glava si je v novomeški gimnaziji nabirala znanje in vednosti ter se predajala sanjarijam, ki se vžigajo v mladih, ko iz šolskih klopi zrejo v takrat še vso obetajočo in svetlo prihodnost. In marsikatera od teh bistrih glav je sanjarije uresničila ali še presegla. Tako lahko danes med znanimi osebnostmi iz političnega, gospodarskega, znanstvenega in kulturnega življenja zasledimo mnoga imena nekdanjih novomeških gimnazijcev, med njimi tudi filmska ustvarjalca Ivana Marinčka in Dušana Povha, ki sta skupaj z drugimi orala ledino slovenskega povojnega filma in se trajno zapisala kot pionirja v slovensko filmsko zgodovino.

Preberi več Orala sta slovensko filmsko ledino

Knjiga brez davka?

Slovenija je zadržana do ukinitve davka na dodano vrednost za knjige.

Finančni ministri Evropske unije razmišljajo o spremembi direktive o davku na dodano vrednost (DDV), s katero bi izenačili davčno obravnavo za tiskane in elektronske knjige ter časopise. Zavzemajo se za znižane stopnje DDV, možna bi bila celo ničelna stopnja davka na knjigo.
Slovenija je glede teh predlogov zelo zadržana in že po tradiciji spet »bolj papeška od papeža«. Strinja se z izenačitvijo davčnih stopenj za tiskane in elektronske publikacije, nasprotuje pa ničelni stopnji. Knjiga je kot temeljna kulturna vrednota za Slovence še posebej pomembna, zato tako stališče za mnoge ni sprejemljivo. Javno so se oglasili že člani slovenskega pisateljskega društva, pri čemer jih podpiramo tudi v Kulturnem društvu Severina Šalija. Nerazumno je, da ne znamo ali pa ne zmoremo zaščititi naših resničnih nacionalnih interesov, da o svoji kulturni identiteti ne mislimo resno.

500 let reformacije

Ob petstoletnici reformacije (1517–2017)

Dr. Daniel Brkič

So ljudje, ki se jim še vedno naježijo dlake, ko slišijo besedo reformacija, čeprav je bila reformacija najsvetlejša točka v dveh tisočletjih. Bila je zgodovinska nujnost, ne pa zabloda in krivoverstvo. Reformacija ni bila poskus ustanovitve nove Cerkve ali »nemške vere«, kot danes posamezniki zlonamerno opravičujejo protireformacijo in rekatolizacijo, ki da je bila rešitev pred germanizacijo. Prav reformatorji so zagovarjali načelo, naj vsak narod bere Sveto pismo in ima bogoslužje v svojem narodnem, razumljivem jeziku. Napako latinizacije je rimskokatoliška Cerkev delno popravila šele na II. vatikanskem koncilu (1962–1965).
Reformacije ne smemo praznovati, ampak jo moramo predvsem živeti. Je stalen klic k spremembam, ad fontes, nazaj k izvirom. Ne gre za ločitve v Cerkvi in družbi, ampak za obnovo in sožitje v spravljeni

Martin Luther.

različnosti. Protestantizem ne pomeni ugovarjanja zoper nekoga ali zoper nekaj, ampak gre predvsem za »pričevanje«, kar je razvidno iz korena latinske besede »protestare«.
Pred 500 leti naj bi dr. Martin Luther, avguštinski menih, 31. oktobra 1517 pribil na vrata cerkve v Wittenbergu 95 protestnih tez, v katerih je izpodbijal nauk o odpustkih, pokori in trgovanju zaradi duš v vicah, ter vero podredil izključno Kristusovemu nauku avtoritete Svetega pisma.

Preberi več 500 let reformacije

Lažji od plev

Ta čas, ko se v preobilju vsakršnega kvačkanja tiskanih in elektronskih medijev kot najpomembnejši dogodki zdajšnjega žitja in bitja izpisujejo puhloglava nastopanja junakov
resničnostnih, glasbenih  in vsakršnih drugih šovov ter preganjanja z manjšo ali večjo žogo po zelenicah in parketih, so videti kot brez vsake teže sporočila, da so odprli novo razstavo, da je izšla nova knjiga, da so obnovili kulturni spomenik … Preberi več Lažji od plev

Skrivnostna bratovščina pri nas

Prostozidarstvo na Slovenskem

A. J.

Prostozidarstvo je težko ulovljiv družbeni fenomen. Ne gre za religijo, čeprav je njegov sestavni del ritual. Ne gre za center moči, čeprav ni mogoče ovreči njegovega političnega in družbenega angažmaja. Ni filozofija, čeprav je gradbeni načrt življenja s simboli, za katerimi se skriva prastara modrost. Brez dvoma pa je povezano z mističnim.
Zgodovina prostozidarstva je bila predstavljena na pred dnevi zaprti razstavi v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani, o prostozidarstvu na Slovenskem pa je obširneje zapisano v katalogu razstave, knjigi Matevža Koširja Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem.
300 let prostozidarstva
Postavitev v Narodnem muzeju je po besedah soavtorja razstave Matevža Koširja iz Arhiva RS sovpadla s 300. obletnico ustanovitve prve velike lože na svetu – velike lože Anglije v Londonu. Kot je povedal, je prostozidarstvo gibanje izšlo iz zidarskih cehov visokega srednjega veka in se razvilo v zanimiv družbeni fenomen. V slovenske dežele se je začelo širiti približno 50 let po ustanovitvi velike lože Anglije.
Število prostozidarjev iz dežel s slovenskim prebivalstvom se je povečalo v začetnem obdobju vladanja cesarja Jožefa II. Največ jih je bilo v avstrijskih ložah in tudi v ložah na Češkem in Ogrskem. Prve lože v 18. stoletju v notranjeavstrijskih deželah so bile ustanovljene v Trstu, na začetku vladanja Jožefa II. pa so bile ustanovljene skoraj v vseh glavnih mestih dežel. V Ljubljani je bila loža ustanovljena leta 1792. Že leta 1795 so bile lože v habsburški monarhiji prepovedane.
Razcvet pod francoskim okriljem
Po francoski zasedbi južnoavstrijskih dežel je prva loža na ozemlju današnje Slovenije nastala v Kopru, po ustanovitvi Ilirskih provinc so lože ustanovili tudi drugod. Z odhodom Francozov in obnovitvijo avstrijske oblasti je ponovno začela veljati prepoved lož. Po razdelitvi habsburške monarhije na avstrijski in ogrski del so začele nastajati t. i. mejne lože ob avstrijsko-ogrski meji na ogrski strani. Vanje so bili včlanjeni tudi Slovenci. Po ustanovitvi Kraljevine SHS je bila ustanovljena velika loža SHS, kmalu so se začela tudi prizadevanja za ustanovitev lože v Ljubljani.
Loža Valentina Vodnika v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1940, vendar ni bila dolgo dejavna. Po koncu druge svetovne vojne v socialistični državi ni bilo prostora za delovanje prostozidarskih lož. Po padcu berlinskega zidu in oživitvi prostozidarstva v Vzhodni Evropi je bila leta 1990 obnovljena velika loža Jugoslavije. Pri obnavljanju prostozidarstva v Sloveniji so imeli v 90. letih preteklega stoletja pomembno vlogo avstrijski prostozidarji. Danes v okviru velike lože Slovenije deluje sedem lož in z njo povezana prostozidarska redova.