BESEDNO HINAVČENJE

Nedolgo tega sem na eni od spletnih strani prebral članek o “popotnikih”, ki so v jugovzhodnem delu Londona vzpostavili svoj kamp, čez nekaj tednov pa so se morali izseliti. Za seboj so pustili nekaj ton odpadkov, ki jih bodo morali lastniki zemljišč očistiti sami, kar jih bo stalo sto tisoč funtov.
Hitro mi je kapnilo, da članek govori o Ciganih oziroma Romih. In enako hitro sem prepoznal, da gre ponovno za svojevrsten pojav besednega zamegljevanja dejstev, ki bi mu lahko rekli kar besedna hinavščina. V tem primeru gre še za pravo sprevrženost, saj je beseda popotnik tako splošna, da ne pove prav nič drugega, kot da osebek popotuje. Kaj ne bi bilo bolje, če bi besedni hinavci raje kar zahtevali, da se poslej za Rome piše in uporablja zgolj beseda ljudje, pa bi bila stvar rešena enkrat za vselej.
V zelo starem izročilu (Sveto pismo, Geneza) je zapisano, da je “človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju”. Tako je svet dobil svojo podobo v jeziku, človek pa možnost svet razumeti in dojeti resničnost.
Zamegljevati imena pomeni torej zamegljevati resničnost in njeno razumevanje, kar posledično prinese zmedenost in temu primerno nezmožnost ustreznega ravnanja.
Iz naše novejše zgodovine poznamo to besedno hinavčenje, ko smo kar naprej izumljali nove in nove besede za znane stvari, v lažnem upanju, da bomo tako spremenili resničnost. Tako tudi Cigan ni smel več biti Cigan, ampak je postal Rom. No prav kmalu bo tudi to poimenovanje prepovedano, ker se pospešeno polni z nezaželjeno vsebino in bo, če že ni, popolnoma vseeno, ali rečeš Rom ali Cigan.
A preimenovanje, zamegljevanje in besedno hinavčenje ni nobena rešitev.

Milan Markelj

ZGODOVINA KNJIGE SKOZI KNJIGE

Od prvih jamskih zapisov do e-knjige

Pripravil: Franci Koncilija

Knjigo Zgodovina knjige skozi knjige sta napisala Roderic Cave in Sara Ayad, izšla pa je leta 2015. To je bogato ilustrirana monografija razgibane pettisočletne zgodovine knjige, ki na zanimiv in privlačen način predstavi razvoj knjige od prvih zapisov v prazgodovini pa vse do današnje e-knjige. Na vsebinski ravni delo ne predstavlja vrhunskega dosežka, a je kljub temu vredno branja, saj avtorja zajameta širok spekter knjižne produkcije s posebnim poudarkom na predstavitvi materialov, tehnike tiskanja, oblikovanja, žanra itd. Skratka, ta knjiga nam v izbranem jeziku ne predstavi samo različnih tipov medijev, s pomočjo katerih so ljudje v zadnjih petih tisočletjih zapisovali besedila, temveč nam pokaže tudi razvoj različnih knjižnih vsebin, ki jih je človek uspel spraviti med platnice. 

KAJ JE KNJIGA?

Knjiga je zbirka popisanih in porisanih ali potiskanih listov iz papirja, pergamenta ali drugega materiala, na eni strani zvezanih skupaj in ovitih v platnice. Knjiga je lahko tudi oznaka za literarno delo, v zadnjem času pa poznamo tudi izraz e-knjiga. S tem izrazom označujemo literarna del, ki so shranjena na elektronskih medijih in dostopna s pomočjo računalnika. Ljubitelja knjig imenujemo bibliofil, človeku, ki veliko bere, pa pravimo knjižni molj. Mednarodna skupnost je za svetovni dan knjige razglasila 23. april, ki ga vsako leto obeležimo na najrazličnejše načine.

PREDSTAVITEV KNJIGE

Knjiga Zgodovina knjige skozi knjige je planetarna, saj predstavlja knjige z vsega sveta skozi celotno zgodovino nastajanja knjige. Avtorja dela sta strokovnjaka s področja zgodovine knjige. Cave se ukvarja predvsem z zgodovino knjige, Ayadova pa z raziskovanjem in urejanjem slikovnega gradiva. Knjiga je zbir stotih prelomnih knjig, ki so predstavljene na samo dveh straneh, niz pa se začne z opisom jamskih slikarij, nadaljuje s klinopisnimi tablicami, zapisi na papirusu, bambusu, lesu, lubju, palmovih listih, kosteh itd. Predstavljena so tudi naslednja dela: Homerjeva Iliada, Ptolomejevo Zemljepisno navodilo, Farnesejev horarij, Gutenbergova Biblija, ilegalni tisk med drugo svetovno vojno in e-knjige.
Zanimivo je, da knjiga Zgodovina knjige skozi knjige niti z besedico ne omenja Svetega pisma, knjige vseh knjig, ki je nastala pri Judih, ti pa so znani kot ljudstvo Knjige. Avtorja ali pisci spremne besede odsotnosti tega svetovnega bisera literature tudi niso pojasnili. Natančno pa je v knjigi popisanih kar nekaj muslimanskih knjig oziroma avtorjev, kot so Ali Sufijeva Knjiga zvezd stalnic, pozabljen predhodnik Leonarda da Vincija, Al Džazarijev Pregled umetnosti mehanike, Mansurjeva anatomija, ki je prvi anatomski atlas itd. Znano je, da se je v zgodovini človeštva s knjigami dogajalo marsikaj. Drugi Vatikanski koncil (1962–1965) je ukinil stoletja trajajoči seznam prepovedanih knjig, tako imenovani Index Librorum Prohibitorum, ki ga je vpeljal papež Pavel IV. sredi 16. stoletja. V dobi protireformacije je katoliška Cerkev zažigala protestantske knjige, v dobi nacizma pa so zažigali knjige avtorjev, ki so bili v Nemčiji prepovedani. V Sloveniji je bila najbolj razvpita cerkvena prepoved Cankarjeve Erotike. In kakšna prihodnost čaka knjigo? Knjiga ne bo nikoli izumrla, kajti če knjige ne bo, tudi ljudi ne bo več. Brez knjige ni kulture, brez kulture pa tudi narod ne more obstati … Kaj bomo izbrali Slovenci?

POZABLJEN DAN SPOMINA

Pa je minil 23. avgustovski dan. Minil kot eden manj zanimivih dnevov. Vsaj po naših osrednjih medijih sodeč ga je Slovenija preživela zvečine v veselem krču zaradi nedavnega uspešnega preganjanja žoge po nogometni zelenici v Mariboru in morda še česa, manj opaznega, v glavnem pa nič spomina vrednega. Poletni dan pač. Slovenija pač.

A bi moral temu dnevu dati opazno obeležje spomin na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. 23. avgust je namreč vseevropski dan spomina na te žrtve, kot je bilo predlagano v Resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, sprejeti leta 2009. V nji so odločno in jasno obsodili vse zločine proti človeštvu in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili vsi totalitarni in avtoritarni režimi. Med drugim resolucija poziva tudi k spravi kot končnemu cilju razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi.

Resolucijo je sprejela večina članic Evropske unije, ena redkih, ki tega ni storila, je še vedno prav naša Slovenija, država, katere državljani so na svoji koži krvavo zares izkusili zlo in nasilje vseh treh velikih evropskih totalitarizmov: fašizma, nacizma in komunizma. Prav zato bi moral biti spomin na totalitaristično zlo pri nas najbolj živ ter obsodba jasna in odločna.

Pa ni! A ne zato, ker bi se totalitarističnega zla ne zavedali. Se ga in ga tudi glasno obsojamo, vendar samo – in tu je kleč – ko gre za fašizem in nacizem. Odločnost splahni in usahne, ko bi morali obsoditi tudi komunizem in Titov avtoritarni režim.

In tako je bil 23. avgust pri nas povsem navaden poletni dan. Ni bilo zaslediti nobenega prizadevanja, da bi se nas dotaknilo sporočilo tega vseevropskega dne, kot tudi že vrsto let ni čutiti nobenega prizadevanja vladajočih mož in žena, da bi tudi naša država sprejela omenjeno resolucijo. Očitno je v nji nekaj, česar niso pripravljeni sprejeti in jim je očitno še vedno – bolj ali manj prikrito – vrednota.

Milan Markelj

JUHU! ŠOLA

Čeprav je bil petek, je bilo treba začeti novo šolsko leto. Včasih smo se prvega šolskega dne veselili, zdaj pa mnogo otrok in mladostnikov pravi staršem, ko se bliža ta dan: »Ne omenjaj mi šole!« Včasih smo (vsaj nekateri) imeli matematiko za težak predmet, zdaj pa pogosto slišim od mladine, da je to slovenščina. Vzrokov za to je verjetno veliko, a kakšne resne analize zanje ni zaslediti. Zato moram iz teorije v prakso:
Pred nekaj leti je na moja vrata konec septembra potrkala mamica prvošolčka, ki je prišel iz naše nekdanje bratske republike. Otrok niti z njeno pomočjo ni znal narediti domače naloge! Prestrašena je menila, da je v navodilih slovenska beseda, ki je ne razume. Pisalo je nekako takole: »S piktogrami nariši, kaj si delal na posamezen dan v zadnjem tednu.« Spodaj je bila razpredelnica, podobna nekaterim setvenim koledarjem.
Pikotgram je poenostavljena slika za nek predmet. »Če se je v ponedeljek žogal, naj v kvadratek nariše žogo,« je bil moj nasvet. S skupnimi močmi smo torej naredili nalogo, kakršno v prvem mesecu prvega šolskega leta dobi šolarček. Velik dosežek!
Mnogi pravijo, da so šolarji preobremenjeni, da so jim v učne načrte nabasali preveč.
Hiter pogled na medmrežje za 2. letnik gimnazije v obširnem načrtu za pouk slovenščine na primer navaja: Besedotvorni postopek ima več stopenj: 1.določanje SPo (izhajaš iz besedne zveze, ki določajo pomen nove tvorjenke), 2.razčlenjevanje in
izbira tistega dela besedne zveze iz SPo, ki ga ohranimo v Bpo, 3.izbira tistega dela besedne zveze iz SPo, ki ga izločimo oz. nadomestimo z primernim obrazilom, 4.BPo ustrezno prilagodimo novonastali tvorjenki (npr. ji odvzamemo končnico), 5.združimo BPo in O v novo tvorjenko /…/
Prepričana sem, da so bralci te spletne strani izobraženi in imajo svoj materni jezik radi, ampak tega dela (ki je potem še nadrobno razdelan), najbrž večina ne razume. In zakaj bi tudi ga? Vsi znamo tvoriti slovenske besede ne da bi vedeli, kaj je skladenjska in kaj besedotvorna podstava in obrazilo. To naj proučujejo študentje jezikoslovja, tako slovenskega kot tujega. Kljub tej silni teoriji pogosto slišimo v javnih občilih pred dvemi leti (namesto pred dvema letoma) in videl sem tvojo hči (namesto hčer). Naši prvi južni sosedje že tri leta razpravljajo o kurikularni reformi, pa politične volje zanjo ni. Pa so jim jo, že narejeno, lepo spesnili Črnogorci in jo menda po hitrem postopku uveljavljajo.
Kdo skrbi za to, da na hrbte naših mulčkov nalagamo preobilna bremena? Na Zavodu za šolstvo (podatki s strani BIZI.Si) je 155 do 190 zaposlenih. Ni razvidno, ali so v tej številki zajeti tudi zaposleni na devetih območnih enotah. Na ministrstvu za izobraževanje in tako dalje je po podatkih istega portala od 250 do 499 zaposlenih. Nikjer ne piše, koliko je zunanjih sodelavcev, komisij za učbenike, za maturitetna vprašanja itd.)
A da bi v šoli več brali in se tako učili jezika? Da bi se na pamet naučili Uvod h Krstu pri Savici? Dajte no, to bodo ja znali narisati s piktogrami.
Jaz lahko izmed njih na tem mestu izberem samo smeška.
Barica Smole

DOVIĆEVI NOVI USTVARJALNI DOSEŽKI

Izid dveh strokovnih knjig dr. Marijana Dovića: znanstvene monografije Prešeren po Prešernu: kanonizacija nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika ter National Poets, Cultural Saints: Canonization and Commemorative Cults of Writers in Europe (v soavtorstvu z Jonom K. Helgasom)

Pripravil: Franci Koncilija

Novomeščan dr. Marijan Dović (1974), izredni profesor in raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU v Ljubljani, urednik revije Primerjalna književnost, glasbenik pa tudi član Kulturnega društva Severina Šalija iz Novega mesta, je vnovič dokazal, kako močan je njegov kulturni ustvarjalni opus, še posebej na področju literature in ljubezni do slovenskega jezika. Tako je že lansko leto uredil zbornik Kulturni svetniki in kanonizacija, letos pa sta izšli še njegova avtorska znanstvena monografija Prešeren po Prešernu: kanonizacija nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika ter knjiga pri ugledni znanstveni založbi Brill knjiga National Poets, Cultural Saints: Canonization and Commemorative Cults of Writers in Europe, napisana v soavtorstvu z islandskih kolegom Jónom Karlom Helgasonom.

V tem prispevku na kratko predstavljan knjigo Kulturni svetniki in kanonizacija. Zbornik je izvrstna znanstvena monografija, ki v slovenski kulturni prostor vnaša neko novo, izvirno razmišljanje o ustvarjalcih, ki jih sicer ni potrebno dobesedno častiti po božje, je pa prav, da jih posamezne nacionalne države zaradi njihovega ustvarjalnega opusa umestijo na piedestal. Knjigo je napisalo dvajset avtorjev z dr. Marijanom Dovićem vred, ki je prispevke tudi uredil. Knjiga bralca pritegne že takoj na začetku, tudi če ni poznavalec svetovne književnosti in komparativistike. Še posebej pa je zanimiv naslov knjige, ki korenini v kozmološko – krščanski hagiografiji, saj ne predstavlja zgolj literarnih ustvarjalcev, ampak kulturnike v najširšem pomenu besede, kot kanonizirane (kulturne) svetnike v najrazličnejših kulturnih in družbenih okoljih.
V kolektivni monografiji Kulturni svetniki in kanonizacija so soustvarjalci sistematično preučevali koncept kulturnih svetnikov v povezavi s kanonizacijo kot pomembnim procesom na področju kulture, umetnosti in religije. Napisali so jo uveljavljeni literarni zgodovinarji, komparativisti, slovenisti, anglisti, francisti, rusisti in klasični filologi, pa tudi teologi, etnologi in orientalisti iz Ljubljane, Beograda in Zagreba. Znano je, da se je čaščenje pesnikov, pisateljev in drugih kulturnih osebnosti pojavilo že v drugi tretjini 19. stoletja. kjer so se zgledovali pri ustreznih cerkvenih ritualih. Dr. Miran Hladnik je o knjigi zapisal, da je monografija vsebinsko inovativna, zanimiva in tehtna s prepričljivo utemeljeno izbiro naslovnega termina kulturni svetniki, njeno branje pa pestri desetine fotografskih reprodukcij in grafičnih ter tabelarnih prikazov.
Rdeča nit vseh dvajset prispevkov je koncept kulturnega svetništva, ki bralca spodbuja k premisleku o nacionalizmu kot obliki sekularne oziroma civilne religije. Pri tem je presenetljivo, da sta se retorika in praksa narodnih gibanj v tem pogledu izrazito bližali religioznemu področju, tako da so komemorativni kulti umetnikov uspevali ne samo v katoliških in pravoslavnih delih Evrope, ampak tudi v protestantskih, pri tem pa so privzemali nekatere značilnosti čaščenja tradicionalnih svetnikov … Avtorji torej na zanimiv in izviren način ugotavljajo, da je kanonizacija kulturnih svetnikov opazno prispevala k organizaciji družbenega prostora in časa z močnim vplivom na življenje sleherne skupnosti.

NOVOMEŠKA SVETOVLJANSKA IMENITNOST

Novomeški poletni večeri nam bodo konec tega meseca postregli z zanimivo prireditvijo, na kateri bo literarnih novosti željno občinstvo zvedelo, katera peresa so napisala najboljše kratke zgodbe preteklega leta. Na terasi pred knjigarno Goga bodo namreč slovesno razglasili finaliste natečaja Festival Novo mesto short.
Festival Novo mesto short? Ja, ja, short. Kako pa drugače. Menda ne bomo ime prireditve zapisali v kmetavzarskem in malokomu razumljivem jeziku, ki se mu reče slovenščina in se ga otroci začasno sicer še učijo v šoli, a upajmo, da prav dolgo ne, saj bo svetovljanski duh premagal zatohli jezikovni nacionalizem trdobučih državljanov, ki si pravijo Slovenci. Upanje v svetovljanstvo prihodnjih dni nam krepi dejstvo, da naziv omenjene prireditve še zdaleč ni osamljen primer. Tovrstnega kitenja s tujejezičnim perjem je namreč kolikor hočete.
Lep zgled nam je najimenitnejša kulturna ustanova v svetovljanskem Novem mestu, lepo po nemški skladnji imenovana Anton Podbevšek Teater, ne pa Gledališče Antona Podbevška, kot bi se reklo v zarukani slovenščini.
Pa še to: kratica slovensko imenovane ustanove, GAP, bi znalcem in poveličevalcem angleškega jezika jasno povedala, kje blodimo.

Milan Markelj

ZDELANA PAMET – PREDELANE KNJIGE

Kot smo lahko prebrali na nekaterih spletnih straneh, so se na Švedskem znašle na udaru knjige Astrid Lindgren o simpatični deklici Piki Nogavički, literarni junakinji, ki je (in menda še) navdušuje milijone mladih bralcev po vsem svetu. Po razsvetljenju nekaterih je Pika Nogavička skupaj s svojo pisateljsko mamo postala vprašljiva, ker naj bi domnevno uporabljala rasistične izraze. Vrli najsodobnejši in najbolj napredni dušebrižniki popravljajo ali odstranjujejo, kar naj bi tovrstnega literarna junakinja v svojih izrazih zagrešila, da ja ne bi pokvarila sedanjega mladega naraščaja. Ta naj odrašča v svetu, kot so si ga zamislili ti svobodomiselni duhovi, v svetu, kjer človek nima barve kože, ni nikjer doma, kjer nima spola oziroma si spol in rod svobodno izbira, danes ta jutri oni, ter podobne nebuloze.
Manija popravljanja literarnih besedil pa se ne ustavlja le ob tem. Marljivi skrbniki za razcvet mladega rodu namreč ugotavljajo, da mladi klasičnih in nekoliko starejših literarnih besedil zaradi “zastarelih” izrazov ne razumejo, pa jih že veselo popravljajo in spreminjajo oziroma to v večjem obsegu načrtujejo.
Po moji nazadnjaški pameti bi mladi morali “zastarele” izraze spoznati, jih doumeti in si tako obogatiti besedni zaklad ter prek njega svoj mišljenjski in duhovni svet. Kaj pa je učenje drugega kot spoznavanje?!
Po logiki spreminjevalcev “zastarelih” knjig bomo torej, če bo ta norija šla naprej po tako začrtanih tirnicah, kmalu brali knjige, ki bodo vsebovale vsega sto ali nekaj več vsem razumljivih besed; med njimi najbrž lep delež svetovljanskih vsepomenskih kul, ful, okej, fak itd. Kako razumljiva, dostopna in z zastarelimi pojmi neonesnažena bodo v lepi prihodnosti, kjer ne bo zamorskega kralja Pike Nogavičke, zdaj zatežena literarna dela, denimo: Vojna in mir, Zločin in kazen, Vzhodno od raja, Čarobna gora, Mož brez posebnosti, Nesrečniki, Hiša Marije Pomočnice …
Gaudeamus igitur!

Milan Markelj

NE GRE KAR TAKO PREZRETI

Hrup v mestu onesnažuje okolje, zaradi povečanega prometa pa je ogrožena tudi varnost pešcev

Pripravil: Franci Koncilija

Po nedavno zelo problematičnem onesnaženju zraka zaradi požara v Zalogu preti prebivalcem Novega mesta, ki živijo v ožjem središču, novo onesnaževanje, tokrat s hrupom. Zaradi zapore mostu in s tem posledično povečane prometne gneče je stopnja ogroženosti pešcev v mestu znatno narasla.
Že dolgo je namreč znano, da je hrup kot onesnaževalec okolja po stopnji nevarnosti, s katero grozi človeku, takoj za onesnaževanjem zraka in vode. Okoljevarstveniki se zato upravičeno sprašujejo, ali ni hrup dosegel tiste meje, prek katere ni več mogoče. Po zapori mostu proti Šmihelu, ki ga je potrebno preplastiti z novo asfaltno prevleko, večina voznikov ne uporablja tako imenovane vzhodne obvoznice (Ločna–Žabja vas), ampak se raje odloči za vožnjo prek središča mesta. V prvih dneh zapore so zaradi pomanjkljive prometne signalizacije v center mesta vozili celo tovornjaki in prometna zmeda je bila velika.

Poleg teh nevšečnosti želim opozoriti še na izredno nizko raven prometne kulture voznikov in nepoznavanje cestnoprometnih predpisov. To se kaže v nepravilnem parkiranju, velikih hitrostih (največja dovoljena hitrost po mestu je 30 km na uro), nespoštovanju varnostne razdalje med vozili in nespoštovanju prednosti pešcev na prehodih za pešce. Razumljivo je, da zaradi visokih dnevnih temperatur občinski redarji in policisti težje izvajajo prepotrebno kontrolo prometa.

Pri vsem tem ni nobenega dvoma, da se je v mestu zaradi zapore mostu in posledično zgoščenosti tranzitnega prometa, ki traja od pete ure zjutraj pa vse tja do 22. ure zvečer, znatno povečala stopnja ogroženosti pešcev, ki so udeleženi v prometu, kakor tudi hrup. Strokovnjaki že dolgo opozarjajo na izredno neugodne psihične posledice hrupa, ki ga povzročajo osebna vozila, to je od 74 do 81 decibelov. Hrup torej je in bo ostal zelo moteč in nezaželen zvok, ki moti vsakega človeka, še posebej stanovalce v središču Novega mesta. Meščani se zato upravičeno bojimo, da se bodo vse navedene bivalne težave samo še povečale, ko bo zaradi temeljite obnove in posodobitve zaprta Pugljeva ulica in predvsem Glavni trg. Pa menda odgovorni ne mislijo, da je tišina luksuz?!

ČIVKAČI

Eno najsodobnejših družbenih omrežij je Twitter. Sprva je bil mišljen kot igra, danes pa med slavnimi in vplivnimi velja za eno najmočnejših orodij (samo)promocije.

Do tukaj sem brez naslova že presegla njegovo predpisano dolžino, saj dovoljuje samo 140 znakov, kar je dvajset manj, kot jih dopusti SMS. Po nekaterih podatkih Twitter (Čivkač) uporablja pol milijarde ljudi. Jack Dorsey, Biz Stone in sodelavci so ga ustanovili v Kaliforniji. Najbolj znani so bili čivki mr. Obame, pa njegovega naslednika in tudi nekaj naših politikov spretno krmari med ptičjimi gnezdi.

Sprva so menili, da se »slavni« ne bodo menili zanj, kar je podobno, kot bi se papiga ne menila za ogledalce v kletki. Je pa fino: takoj izveš, kaj je kdo jedel, lopovi so na tekočem, katero bajto je treba oropati, ker se lastniki pečejo na Sejšelih, prepoznaš lahko čivkačevo politično naravnanost, pravijo celo, da lahko povzročijo revolucijo. Na Čivkaču lahko celo izveš za preteklost kakšne novinarke, skratka, tam je dovoljeno pljuvati in bruhati ogenj, čeprav ustavovitelji zatrjujejo, da obstajajo algoritmi, s katerimi lahko nadzorujejo npr. sovražne izjave. Trditev, da so arabsko pomlad (ki se je sprevrgla v polarno zimo), naredili s čivki, je najbrž iz trte zvita, saj za revolucijo potrebuješ kaj več kot pameten telefon.

Na National Geographic je Neil deGrasse Tyson, astronom in ambasador znanosti, z nasmehom ugotovil, da je Twitter podoben ovohavanju zadnjice. Pri tem je mislil na spoznavna orodja živali, ker pa smo ljudje ‘civilizirani’, iščemo bližino in brskamo za življenji drugih na bolj prefinjen način. Nekateri menijo, da je to orodje koristno, ker takoj izveš, za koliko si je kakšna zvezdica povečala zadnjico, kje je eksplodirala bomba … V Sloveniji smo na srečo še malo zadaj, ker bomba iz 2. svetovne vojne lahko pokrije polovico dnevnih in večernih poročil, torej gre vse še bolj slow. Kaj pa naredijo čivki jeziku? Menda se bomo po ugotovitveh znanstvenikov zaradi njih znali izražati bolj osredotočeno, jedrnato.

Zato predlagam, da v poslovnik Državnega zbora vnesejo določilo, da se vsa razprava lahko izpelje samo s čivki.

Barica Smole

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Milan Markelj.