PRVA ZASADITEV POTOMKE NAJSTAREJŠE TRTE NA SVETU NA DOLENJSKEM JE BILA NA VRBOVCIH NAD SAMOSTANOM PLETERJE

Kartuzija Pleterje

Leta 1992 je takratna županja Mestne občine Maribor Magdalena Tovornik ob svečani trgatvi rozgo najstarejše trte na svetu kot zunanji znak želje po sodelovanju med občinama predala županu Mestne občine Novo mesto Marjanu Dvorniku.

Županja Magdalena Tovornik
Župan Marjan Dvornik

Viničar mariborske trte, mag. Anton Zafošnik, je poveril strokovni nadzor in status viničarja trte, ki bo vzgojena iz najstarejše trte, trsničarju Francu Martinčiču iz Šmalčje vasi pri Šentjerneju. Na Martinovo soboto novembra leta 1993 je v pravem snežnem metežu, snega je zapadlo okoli 30 cm, skrbnik in viničar najstarejše trte iz

Mag. Anton Zafošnik
Trsničar Franc Martinčič

Maribora trsničar Franc Martinčič v prisotnosti župana občine Novo mesto Francija Koncilije, državnega sekretarja za kmetijstvo Ivana Obala, viničarja mag. Antona Zafošnika in drugih visokih gostov iz

vlade in Maribora ter dekana in župnika v Šentjerneju Antona Trpina posadil novo-vzgojeno trto pri obnovljenem križu na Vrbovcih nad kartuzijanskim samostanom Pleterje.

Župan Franci Koncilija
Dekan in župnik Anton Trpin

Leta 1994 se je v skladu z Zakonom o lokalni skupnosti začel proces ustanavljanja novih občin na teritoriju Mestne občine Novo mesto, ki je bila zaradi svoje razsežnosti nekonsistentna. Tako so bile v naslednjih letih, v različnih časovnih obdobjih, ustanovljene občine Žužemberk, Dolenjske Toplice, Straža, Šmarjeta, Škocjan in Šentjernej. O zasaditvi potomke najstarejše trte na svetu v Novem mestu, 29. novembra 2019, pa smo pred časom že poročali na društveni spletni strani

Trgatev, Vrbovci leta 2000

Fotografije: Stane Bregar in s spleta.

Zbral, pripravil in uredil: Franci Koncilija

IRSKA GLASBA NA GRADU BOGENŠPERK

V petek, 18. septembra 2020, zvečer je bil na gradu Bogenšperk grajski glasbeni večer, ki so ga poimenovali Keltska skrivnost, s skupino Noreia in gosti. Noreia je štiričlanska zasedba izkušenih mladih slovenskih glasbenikov, ki igrajo tradicionalne irske, škotske in bretonske pesmi. V zadnjem času skupina aktivno spaja tradicije keltskega sveta z lastno dediščino, to je slovensko ljudsko glasbo, kar ustvarja prepoznaven, zanimiv in edinstven zvok.

PREDSTAVITEV SKUPINE NOREIA

Ime Noreia izhaja iz izgubljene starodavne prestolnice v noriškem kraljestvu, zadnjem keltskem kraljestvu, ki je segalo celo na sedanje slovensko ozemlje. Ob izdaji treh studijskih albumov v zadnjih petih letih je skupina ena najbolj prepoznavnih in priljubljenih glasbenih skupin med domačimi etnofolk zasedbami. Noreia je v zadnjih treh letih delovanja zabeležila več kot 200 nastopov, vedno pogosteje pa se pojavlja tudi na festivalskih odrih, tako doma kot v tujini. Glasbeniki imajo za sabo uspešne turneje po Irski, Hrvaški, Italiji, Avstriji, Češki, Nizozemski, Nemčiji in Španiji. Leta 2017 je bila skupina v močni mednarodni konkurenci izbrana za nastop na enem najpomembnejših festivalov keltske glasbe na svetu, Festivalu Ortigueira v Galiciji (Španija), kjer so glasbeniki nastopili na otvoritvenem dogodku pred tridesettisočglavo množico. Glasbeno so sodelovali že z mnogimi izjemnimi imeni, kot so Donal Lunny, Tola Custy, Janez Dovč, Diarmaid in Donncha Moynihan in drugi.

ZAKLJUČEK

Tudi na gradu Bogenšperk je, kakor na vseh dosedanjih koncertih, številna publika z ovacijami sprejela glasbeno skupina Noreia. Petčlanska skupina mladih glasbenikov iz Slovenije, ki igra tradicionalne irske, škotske in bretonske melodije, prisega na keltsko glasbo, v katero pogosto vpletejo še del sebe. Tako v smislu modernizacije obstoječih aranžmajev kot tudi z vidika ustvarjanja avtorske glasbe. V sklopu koncerta na Bogenšperku je zasedba pripravila več kot poldrugo uro dolg nastop, ki je navdušil prisotno publiko.

Vir: Dnevnik, fotografije pa so s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

Novomeška potomka najstarejše trte na svetu praznuje prvo leto zasaditve

Pripravila: Rezka Povše

29. novembra 2019 je župan Maribora Saša Arsenovič podaril Novemu mestu poganjka najstarejše vinske trte na svetu, ki raste v Mariboru že več kot 400 let. Dragoceno darilo je sprejel naš župan Gregor Macedoni. Slovesno so ju zasadili na začetku Pugljeve ulice v starem mestnem jedru nasproti Čajarne. Mariborska žametovka oziroma modra kavčina je s svojo starostjo tudi zapisana v Guinnesovi knjigi kot najstarejša trta na svetu. Skrbnik je postal Peter Korene iz Društva vinogradnikov Trška gora, častni pokrovitelj Mišo Andrijanič in pokrovitelj v imenu Zveze društev vinogradnikov Dolenjske Miran Jurak.

Žlahtna trta, ki simbolizira bogato vinsko slovensko kulturo, zelo dobro uspeva tudi v našem mestu. Razbohotila se je po kamnitem zidu in vzbuja občudovanje mimoidočih. Mariborska trta ima celo svojo himno, ki pravi:

Kupico zdaj dvignimo,

spoštljivo ji nazdravimo,

spoštljivo ji nazdravimo,

s kozarci trčimo.

Ob pogledu na trto Dolenjci zapojemo  o veselju in ljubezni. Razkošje njene zdrave rasti je tudi v  meni porodilo verze o trti, ki je kraljica mnogih dolenjskih src:

Pojoča trta

Imela sta zidanico, vinograd

in pod brajdo prostorček,

gnezdece za glažek vinčka.

Ob večerih sta sedela pod trto,

žarela, cvetela,

da se je topilo v srcu.

Smejoč sva se sladkala z grozdnimi  jagodami,

ki so dišale po ljubezni.

Spraševala sta se,

ali se tudi  trte ljubijo?

Morda z dotiki poganjkov,

s prepleti vitic, z grozdi,

ali v pletežu korenin?

Zapela sta.

Pesem sta posadila  v zemljo

in od takrat

tudi trta poje.

Fotografije so s spleta

V LJUBLJANI SO SLOVESNO PODELILI VALVASORJEVA ODLIČJA

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije so v ponedeljek, 28. septembra 2020, slovesno podelili Valvasorjeva odličja za leto 2019. Nagrado za življenjsko delo je prejela muzejska svetnica v Slovenskem etnografskem muzeju Nina Zdravič Polič, ki je pionirsko sooblikovala muzejsko krajino v Sloveniji. Valvasorjevo nagrado je leta 1971 ob 150. obletnici nastanka Kranjskega deželnega muzeja – prvega muzeja na Slovenskem – ustanovila Skupnost muzejev Slovenije.

Nina Zdravič Polič

Po besedah predsednika komisije Mihe Mlinarja je Nina Zdravič Polič orala ledino na novih muzejskih poljih, zlasti v muzejskem marketingu in na področju odnosov z javnostmi. Njeno strokovno delo je bilo še posebej prepoznavno pri zastopanju slovenske kulturne dediščine na mednarodnem prizorišču. Med osmimi predlogi za Valvasorjevo nagrado je komisija prepoznala dosežke treh nacionalnih institucij; razstavo o Ivani Kobilci v Narodni galeriji, projekt Koptske tkanine iz Narodnega muzeja Slovenije ter projekt BIO 26, ki je potekal v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. 6. Bienale oblikovanja z naslovom BIO 26 je s svojo razstavno govorico poudaril moč in potencial sodobnega oblikovanja, kar predstavlja pomemben preskok k razumevanju delovanja sodobnih muzejev.

Metka Kavčič

Na slovesnosti je bilo podeljenih še pet častnih Valvasorjevih priznanj, ki so jih prejeli posamezniki za posebne zasluge pri popularizaciji slovenskega muzejstva ter varstva premične naravne in kulturne dediščine. Prejeli so jih Metka Kavčič in njena mama Irena za darovanje gradiva iz zapuščine slikarja Maksa Kavčiča Slovenskemu gledališkemu inštitutu – Gledališkemu muzeju. Mateja Logar je prejela nagrado za darilo zapuščine Borisa Kuharja Slovenskemu etnografskemu muzeju. Stanislav Tašek je prejel nagrado za 30 let delovanja na področju tehniške dediščine, Janez Kunaver pa za posebne zasluge pri popularizaciji varstva kulturne dediščine. Valvasorjev nagelj je letos prejela ekipa Mestnega muzeja iz Litije.

Vir: Večer, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Apel

Pripravil: Lojze Podobnik

Covid 19 – groza me je, ko berem in poslušam medije. Kakšna zmeda? Stroka in politika sta neusklajeni. Komu naj verjamem? Kdo je tisti, ki mi daje prave in najbolj koristne informacije? Največkrat ne verjamem nikomur, zato živim v nekakšni zmedi, ki me dela anksioznega in iz dneva v dan bolj depresivnega, hkrati se v meni poraja jeza, ki pa ne pomeni ničesar dobrega. Državljani Slovenije in tudi ljudje po svetu so zmedeni, zato se različno odzivajo do ukrepov, ki jih narekuje politika in predlaga stroka.

Eni upoštevajo navodila in uporabljajo ustrezno zaščito, drugi se na vse požvižgajo. Kaj je prav in kaj je narobe?

Covid suženjstvo, kakšna beseda, koliko je resnice v njej in kdo so avtorji teh strašnih napovedi?

Ko se poglobim v te napovedi, lahko hitro ugotovim, da je hudičevo prava in da je res, da sem zaradi stanja v naši družbi postal ujet državljan, ki mu lahko državni organi odvzamejo  svobodo gibanja in vse dobrine, ki jih ponuja kultura, šport in seveda delo, ki je temeljno počelo našega obstoja. Res sem postal suženj, brezpravni nihče, ki lahko živi samo po pravilih diktatorjev in čaka na virus covid. Sem brez pravic sodelovanja pri rešitvah. Moja edina pravica je smrt.

Smešno je, kaj vse se mi poraja v glavi – kar ne morem verjeti, kaj se je zgodilo v zadnjih mesecih. Narava nam je pošteno zagodla, dala nam je tisto, kar smo potrebovali za streznitev. In poraja se mi vprašanje: Kdo pa je narava? Ali je to vesoljna energija, ki jo nekateri imenujejo Bog. Vanj jaz ne verjamem, zato ker sem ateist in zato, ker ne spoštujem Cerkve zaradi vsega zla, ki ga je storila Zemljanom.

Potrebujemo ljudi s trezno glavo, ljudi, ki se zavedajo, da je svoboden človek gonilo vsega napredka, da je temelj na podlagi katerega se gradi zdrava družbena klima. Človek mora v sebi najti človeka in mora se otresti sovraštva, jeze in predvsem pogoltnosti po premoženju, ki ljudi razdvaja na bogate in revne in tiste, ki so bolj pomebni in tiste, ki večno ostajajo sužnji sistema.

Ali je kriv covid? Ne. Covid je samo oznanilo, ki nam je pokazalo, kaj je narobe v naši družbi in v svetu. Treba se je uskladiti, zaupati strokovnjakom in na enakopravnem nivoju s politiko začeti reševati vsa družbena vprašanja, ki pestijo in razdvajajo Slovence. Janšizem ni rešitev, ker je preveč povezan z avtoritarnostjo. Trda roka nad ljudsko voljo naredi največ škode in rodi se kaos, ki je prepleten z nasiljem in ne zdravimi človeškimi odnosi. Rodi se jezno ljudstvo, ki z nasiljem skuša priboriti svoje pravice in na drugi strani nasilna dejanja politike, ki ima vse znake fašizma.

Pri nas je še vse narobe. Vlada je preveč samodržna in ne razume zahtev ljudi, zato naj se petkova kolesa vrtijo v nedogled, toliko časa, da bodo despoti spoznali, da v Sloveniji ni srečnih ljudi, da se marsikaj dogaja, kar bi politikante lahko močno skrbelo.

NAJ SE KOLESA VRTIJO

Lojze Podobnik

Prepletene neveste resnice

so na ulicah razširile krila.

Na kolesih kričijo človeška usta,

kali se jezno seme.

Iz strganih kosov zgodovine

so se rodile spačene sence;

dvomi so načeli občutke svobode

in duši se ranjena domovina.

Obrazi v zgodbah želja

s transparenti sporočajo

jezo in gnus do despotov,

ki jemljejo dostojanstvo.

Riše se nešteto zakajev

in nešteto spačenih podob;

brez sramu se onegavijo cilji,

goltajo jih politikantska usta.

Ranjeni glasovi olice kričijo:

»Preženite nasilne hudobce!

Zaustavite nore sile!

Naj zavlada v ljudeh razum!«

Na ulicah vrejo transparenti,

kalita se nemir in negotovost …

O, moji zmedeni bratje,

je z nami nekaj narobe?

Kolesa se vztrajno vrtijo,

iz tedna v teden

in še se bodo vrtela v nedogled,

do dne, ki naj bi bil nov začetek.

35. MEDNARODNI LITERARNI FESTIVAL VILENICA

UVOD

Mednarodni literarni festival Vilenica je eden najpomembnejših evropskih literarnih dogodkov, ki že vse od ustanovitve prinaša slavljenje besede, s svojim delovanjem pa briše meje in nagrajuje svobodo. Letošnji jubilejni festival se skladno s tem ozira na svoje začetke v letu 1986, ko je Evropo še ločevala železna zavesa, in reflektira svojo doslej prehojeno pot. Ta je v 35 letih doživela mnoge pretrese in bila priča razdeljeni Evropi, nato padcu Berlinskega zidu, rožljanju orožja in koncu hladne vojne, etičnim in družbenim konfliktom ter izgradnji svobodnih in samostojnih držav; mnoge od njih danes pripadajo širši družini Evropske unije. Festival Vilenica se je pri tem vselej vključeval v dialog z aktualnimi družbenimi izzivi in spremembami, prinašal zavedanje o nujnosti kulturnega pluralizma, medsebojnega spoštovanja in mirnega sobivanja v svetu, vse do današnjih dni pa visoko povzdiguje svobodo – tako znotraj kot zunaj besede.

FESTIVAL KOT PREPLET ŽIVEGA IN VIRTUALNEGA STIKA

Iz prehoda refleksije preteklega v sedanjost, ko se ponovno soočamo s sicer drugačnimi, bodisi mentalnimi bodisi fizičnimi preprekami, bo letošnja Vilenica potekala med 8. in 13. septembrom 2020, prav v času, ko se je zaradi covida-19 spremenila naša vsakdanja izkušnja bivanja in se je vsaj začasno spremenil tudi bivanjski prostor literature ter znotraj tega naš stik z njo. Soočena z novo realnostjo, se tudi tokrat Vilenica ni ustrašila sodobnih izzivov, a bo v skrbi za bodočnost ter zavoljo zagotavljanja varnosti obiskovalcev ter negotovosti glede možnosti potovanj domačih in tujih avtorjev svoje dogajanje podobno kot mnogi drugi evropski festivali večinoma preselila v virtualni svet. Da bi bil čim bolj razgiban in vabljiv, bo festivalski program zgrajen kot preplet živega in virtualnega stika, vseeno pa ostaja zavezan svojemu poslanstvu in tudi letos namenja pozornost izmenjavi ter medsebojnemu spoznavanju mednarodne in slovenske literature, stiku med literarnimi ustvarjalci in književnim občinstvom. Vse to festival Vilenica uresničuje s premišljenim izborom medgeneracijsko raznolikih, uglednih ter avtorsko izrazitih mednarodnih in domačih gostov, katerih letošnje vodilo bo osrednje festivalsko geslo »Quo vadis?« – vprašanje, ki si ga ljudje v sedanjem času vse pogosteje zastavljamo.

ČASTITLJIVA OBLETNICA

Vinko Möderendorfer
Mila Haugova

Ob tem ne kaže prezreti dejstva, da se je Vilenica po 35 letih prepoznavnega delovanja že vkoreninila v širše mednarodno okolje, ko vsako leto počasti zaslužne mojstre in mojstrice pisane besede. Ob podelitvi nagrade mlada vilenicakristala vilenice in mednarodne nagrade vilenica se bo letošnji festival ob prepletu raznolikih literarnih imen posvetil predvsem dvema avtorjema svetovne literature. To sta: slovenski avtor Vinko Möderndorfer in letošnja vileniška nagrajenka, slovaška pesnica Mila Haugova. Festival Vilenica se jima v letošnjem programu poklanja s filmskima portretoma, ob siceršnji predstavitvi in literarnem branju pa bo prek »živega in virtualnega pomenka« k pogovoru s slovenskim avtorjem v središču povabila tudi zainteresirano javnost in bralstvo.

ZAKLJUČEK

Skladno z letošnjimi izzivi bo tako Vilenica z uporabo moderne tehnologije in tako še večje dostopnosti združila ustvarjalce, književno stroko in občinstvo, živi stik z virtualnostjo in fikcijo z resničnostjo. Zasledujoč svobodno besedo in njeno nagrajevanje pa bo v sodelovanju z mnogimi partnerji in podporniki prek raznolikega in kulturno bogatega programa poskrbela, da se ponovno lahko skupaj ozremo iz literature v svet in iz sveta v literaturo – tudi petintrideset (35) let pozneje.

Vir: Besedilo in fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

150 LET ROJSTVA SLOVENSKEGA SLIKARJA MATEJA STERNENA (1870–1949)

KDO JE BIL MATEJ STERNEN?

Matej Sternen je eden izmed velike četverice slovenskih impresionistov, a je v nasprotju z Rihardom Jakopičem, Matijo Jamo in Ivanom Groharjem manj znan po krajinskih slikah, uveljavil se je z upodabljanjem človeške figure, predvsem portreta in ženskega akta; poleg oljnega in stenskega slikarstva, s katerima se je največ ukvarjal, je odlično obvladal tudi risbo. V zrelih letih je živel predvsem od restavratorstva, likovno ustvarjanje pa je bilo njegovo povsem svobodno področje, kjer se mu ni bilo treba prilagajati naročnikom. Umetnostni zgodovinar in kustos v Narodni galeriji Andrej Smrekar je dejal: »Četverica impresionistov je bila namreč prva generacija slikarjev, ki je spremenila značaj umetnostnih inštitucij na Kranjskem: od tradicionalnega naročništva so prešli na tržni način. Se pravi, da so ustvarjali po svoji presoji, po navdihu in to ponudili na trgu.« Sternen je bil tudi edini od četverice impresionistov, ki je dokončal umetnostno akademijo na Dunaju.

Z VRHNIKE NA DUNAJ, USTALIL SE JE V LJUBLJANI

Matej Sternen se je rodil 20. 9. 1870 na Verdu pri Vrhniki. Po treh letih meščanske šole v Krškem je štiri leta obiskoval Državno obrtno šolo v Gradcu. Tam se je seznanil z Ivanom Groharjem in Jožetom Plečnikom. Na Dunaju je leta 1892 obiskoval umetnoobrtno šolo, nato pa je v letih 1892–96 študiral na dunajski Akademiji za likovno umetnost. Že med študijem si je služil denar z risanjem, kopiranjem in portretiranjem. Kot pomočnik Alojzija Šubica je že leta 1898 prvič restavriral Jelovškove freske v cerkvi na Skaručni. Leto kasneje je odšel v šolo Antona Ažbeta v Münchnu, kjer je spoznal Jakopiča in Jamo ter ponovno srečal Groharja. Kasneje so leta 1904 na Dunaju skupaj ustanovili klub Sava. V Münchnu je spoznal slikarko Rozo Klein in se z njo poročil. Živel in delal je v različnih mestih po Sloveniji, Hrvaški in Nemčiji. Po prvi svetovni vojni si je zgradil hišo na Mirju in se ustalil v Ljubljani. Po letu 1921 je bil tudi profesor risanja na oddelku za arhitekturo Tehnične fakultete v Ljubljani, slikarstvo in restavriranje pa je zasebno poučeval v svojem ateljeju.

STERNENOVO SAKRALNO SLIKARSTVO

Sternen je v svojem skoraj 80 let dolgem življenju ustvaril izjemen slikarski opus. V Narodni galeriji hranijo kar 107 njegovih oljnih slik ter 1195 pastelov, risb in grafik. Slovencem je najbolj poznana slika Rdeči parazol, ki jo je naslikal leta 1904 in je na ogled na stalni razstavi. Kustos Smrekar je o njem zapisal: »Sternen je s sliko v provincialno okolje popotresne Ljubljane prinesel velemestnega duha Pariza in drugih evropskih prestolnic in zdi se, kot da se umetnikova žena Rozi sprehaja po Tivoliju. Slika je zmagoslavje barve, vtisa in modernosti.«

Sternen je naslikal tudi številne portrete znanih in manj znanih Slovencev. Narodna galerija hrani portreta škofov Antona Jegliča in Gregorija Rožmana, oba portreta sta bila na razstavi Upodobitve ljubljanskih škofov (2007), ki so jo pripravili ob 300-letnici ljubljanske stolnice. Eno prvih naročil za restavracijo poslikav v slovenskih cerkvah pa je po besedah Andreja Smrekarja Sternen dobil skupaj z Groharjem, za trnovsko cerkev v Ljubljani. Grohar naj bi poslikal kupolo, Sternen pa dekorativne dele. Tako sta v prezbiteriju še danes ohranjeni Sternenovi sliki Kristus pred Pilatom in Sveta družina.

VELIČASTNO STERNENOVO DELO V FRANČIŠKANSKI CERKVI PRI TROMOSTOVJU V LJUBLJANI

Poleg tega, da je bil odličen slikar, je bil tudi sijajen restavrator, je povedal kustos Smrekar in še dodal: »Po vojni je bil Sternen vključen v vse velike restavratorske projekte pri nas. Uveljavil se je že pri restavriranju Jelovškovih fresk na Skaručni, izjemno pa je dvignilo njegov ugled restavriranje fresk v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom in v cerkvi na Jezerskem. Ko se je leta 1914 vrnil v Ljubljano France Stele in odprl deželno spomeniško pisarno za Kranjsko, je Stele postal njegov najtesnejši sodelavec. Po prvi svetovni vojni je bil tudi uradni restavrator v narodni galeriji. Ogromno je delal, bil je garač,« je razložil Smrekar.

Tako ni čudno, da so ga sredi prve polovice 20. stoletja vključili v obnovo poslikav v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja pri Tromostovju v Ljubljani. Baročna cerkev je bila do sredine 19. stoletja povsem bela, ne poslikana, šele v letih 1845–1855 je šest stranskih kapel ter obok in strop ladje in prezbiterija v fresco tehniki poslikal v tistem času najbolj iskani slikar Matevž Langus. Po uničujočem potresu leta 1895 sta jih z uporabo oljnih barv preslikala dunajska slikarja Joseph Kastner in Josef Kleiner ter povzročila veliko škode. Slovenski narod je takrat pisal: »Avstrijca sta po potresu strop prepleskala prav po obrtniško, da od Langusove umetnine ni ostalo nič več. Ta oljnati oplesk se je naravno naglo okrušil in odluščil z zidu ter popolnoma razdejal tudi Langusove freske.«

STERNEN JE LANGUSU DODAL IMPRESIONISTIČNE MANIRE

Frančiškani, spomeniško varstvo, predvsem pa France Stele so se v začetku tridesetih let odločili, da je treba strop naslikati na novo, in nalogo zaupali Sternenu. »Očetje frančiškani niso mogli najti boljšega mojstra za izvršitev velike in težke naloge, poslikati cerkev tako, da se bo novo docela zlilo s starim v celoto, da bo pa nova slikarija le ohranila vse znake sodobnega umetnostnega pojmovanja,« je zapisal Karel Dobida v reviji Mladika. »Najprej so Mateja Sternena poslali v Benetke študirat beneški iluzionizem, ko se je po vrnitvi lotil dela v cerkvi, je ustvarjal zelo hitro. Prek 600 kvadratnih metrov je poslikal le v nekaj mesecih. Upošteval je željo frančiškanov, naj pri slikanju stropa prezbiterija uničen Langusov del vsebinsko posname. Ohranil je Langusovo ikonografsko izhodišče Marijinega vnebovzetja, a ga je naslikal v sodobnejši, impresionistično naravnani maniri. Marijina figura se na prepletu oblakov in angelov dviga proti nebesom, proti Kristusu. V spodnjem, zemeljskem delu pa se dogodka veselijo apostoli. Nad stopniščem je Marijin grob. Marijo obdaja svetloba, ki se spušča iz goloba Svetega Duha. Sternen je z modernim načinom slikanja dosegel učinke, ki delujejo na daljavo izjemno prepričljivo,« je še povedal kustos Smrekar.

ZAKLJUČEK

Z delom so bili zadovoljni vsi: naročniki, restavratorji in slikar sam. Freske so označevali za največje delo slovenskega stenskega slikarstva zadnjih stotih let, Sternena pa opevali kot največjega freskanta. Časnik Slovenski narod je slikarju in poslikavi 14. avgusta 1936, dan pred blagoslovom, namenil dolg članek, kjer je bilo zapisano: »Ko mojster zaključuje svoje 65. leto, obhaja jubilej petdesetletnega dela za slovensko umetnost, ne sprejema darov od nas, temveč nam sam poklanja najzrelejši plod svojega petdesetletnega truda in bojev, svojega hrepenenja in zorenja. Veličastno Marijino kronanje! Hvalimo ga in občudujemo. Odkritosrčna je naša hvaležnost in veliko je spoštovanje, ki priklanja naše glave pred mojstrom te umetnine in vsem se nam zdi, da ni več treba nikogar, ki bi mu položil venec na glavo. Čutimo: To je njegovo kronanje!«

Avtorica: Ksenja Hočevar

ZNAMENITA SLIKARSKA RAZSTAVA MOJSTROVINE PINAKOTEKE PRAŠKEGA GRADU V NARODNI GALERIJI V LJUBLJANI

V četrtek, 1. oktobra 2020, so v Narodni galeriji v Ljubljani odprli znamenito slikarsko razstavo Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu z deli Tiziana, Tintoretta, Veroneseja in Rubensa. Slikarske mojstrovine predstavlja 46 vrhunskih umetnin iz zbirke, ki temelji na zbirateljski vnemi cesarja Rudolfa II. Habsburškega (1552–1612). Intenzivno sodelovanje med Narodno galerijo in Praškim gradom se je začelo pred dvema letoma, s pripravo projekta Impresionizem od zore do mraka, Slovenska umetnost 1870–1930. O tem dogodku smo poročali tudi na spletni strani KDSŠ, ko so 16. maja 2019 odprli zgoraj omenjeno razstavo v Pragi. Razstava bo odprta do 3. januarja 2021.

»Razstava je edinstvena v tem, da v tej podobi ni bila izvedena še nikoli v preteklosti, in ni verjetno, da bi se to zgodilo še kdaj v prihodnosti.« Tako je razstavni projekt Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu ocenil Ivo Velišek, direktor uprave Praškega gradu. Po besedah direktorice Narodne galerije Barbare Jaki je sodelovanje obeh institucij na visoki ravni, saj si je razstavo Slovenska umetnost 1870–1930 v Pragi ogledalo domala 80 tisoč obiskovalcev, obojestransko spoštovanje ob delu obeh institucij pa je preraslo v globoko zaupanje. Barbara Jaki je še poudarila, da so izbor del naredili v Pragi, pripravili pa so ga tako, da ustreza prostorskim razmeram Narodne galerije in zajema najboljša dela ter predstavlja ustrezen prerez likovne zbirke Rudolfa II.

Galerija slik Praškega gradu sodi med redke primere umetniških zbirk v Evropi, ki kontinuirano obstajajo že več stoletij, vse do danes. V njen obstoj in usodo so se vidno vtisnili dramatični dogodki češke in evropske zgodovine. Gre za dela zgodnjih nizozemskih, flamskih, nemških in italijanskih slikarjev. Razporeditev razstave je zasnovana deloma kronološko, deloma pa so umetnine združene po slikarskih šolah. V osrčju prostora pa so zbrane umetnine, ki so bile Rudolfu II. najljubše.

Rudolf II. Habsburški (1552–1612), ogrski in češki kralj ter od leta 1576 cesar Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, je veljal za strastnega zbiratelja umetnin. Svojo rezidenco je iz Dunaja prenesel v Prago. V njegovi galeriji je bilo okoli tri tisoč slik in drugih zbirk dragocenega nakita, iluminarnih rokopisov, naravnih posebnosti itd. Tako je Praga v času vladanja Rudolfa II. drugič v svojem obstoju postala metropola Svetega rimskega cesarstva in prava »Meka znanosti in umetnosti«.

Viri: Delo, Večer, Družina, Reporter, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

FESTIVAL FOTOGRAFIJE V MARIBORU

Festival fotografije Maribor je prvič potekal leta 2016. Njegov namen je bil, da ob 80-letnici delovanja Fotokluba Maribor obeleži to pomembno prelomnico v zgodovini mariborske fotografije. Letošnji festival je že peti po vrsti. Uradno so ga odprli na Židovskem trgu v soboto, 5. septembra 2020, hkrati pa poteka na več različnih lokacijah po Mariboru. Festival tako ponovno predstavlja domačo in tujo avtorsko fotografijo visoke kakovosti. Izvedli bodo tudi nekaj delavnic, predavanj in okroglih miz. Na festivalu se bodo predstavile vse generacije fotografov, od začetnikov do uveljavljenih, poleg sodobne digitalne fotografske tehnologije bodo na ogled tudi druge raznovrstne fotografske tehnike. Rdečo nit festivala predstavlja raznolikost motivov ter vsebine, ki se pojavljajo v fotografskem mediju, zato je ogled razstav po navedbah organizatorjev kot sprehod po bogati paleti fotografskega konglomerata.

ŽANRSKA RAZNOLIKOST

Razstavljene fotografije predstavljajo dokumentarne, erotične, urbane, portretne, krajinarske in tudi osebnoizpovedne motivike. Gledalec tako spoznava vse čare fotografije in njeno izrazno moč. Festival skozi žanrsko raznolikost razstav predstavlja različne fotografske pristope in prakse. Poleg razstav ponuja še delavnice, predavanja, okrogle mize in pogovore o fotografiji z gosti. Med njimi bo večkrat nagrajeni fotograf iz Velike Britanije Judah Passow, čigar dela pogosto objavljajo vodilni ameriški in evropski časopisi ter revije. Pogovoru se bosta pridružila fotoreporter Uroš Hočevar ter režiser in fotograf Boštjan Slatenšek.

Judah Passow

ŠTEVILNE GENERACIJE FOTOGRAFOV

Festival, ki bo trajal vse do konca septembra, se želi po navedbah organizatorjev osredotočiti na vse generacije fotografov ter tako predstaviti kontinuiteto kakovostnega medija pri nas in hkrati aktualno tujo fotografijo. Zato so razstave na različnih lokacijah po mestu in tako povezujejo vse pomembnejše galerijske akterje v Mariboru. Med sodelujočimi so Umetnostna galerija Maribor, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Fotografski muzej Maribor, Društvo likovnih umetnikov Maribor, Mladinski kulturni center Maribor in

Sinagoga Maribor. Na skupno 28 razstavah bo tako svoja dela predstavilo okoli 50 fotografov.

FESTIVAL POSTAJA TRADICIONALEN IN ODPIRA VPRAŠANJA O DOŽIVLJANJU TELESA

»Ker je presegel pričakovanja in s strani občinstva požel željo, da se nadaljuje tudi v prihodnje, postaja tradicionalen. Zagotovo je festival mlad in se kot takšen še razvija, oblikuje, išče, a njegov cilj je jasen že od začetka – ozaveščati javnost in predvsem mlade o tem, kaj sploh kvalitetna fotografija je. Svet, v katerem živimo, je namreč poplavljen s fotografskim in vizualnim materialom, fotografija je vse bolj dostopna ter se tako kot glasbena, filmska in druge sorodne zvrsti bori za avtorske pravice ter verodostojno reprezentacijo in referenčno vrednotenje je za medije povedala Petra Čeh.

Letošnji festival odpira vprašanja o doživljanju telesa, dojemanju podobe, identifikacijah s telesom in njegovem položaju v prostoru, o iskanju meja med telesnim in duhovnim ter o doživljanju vidnih in nevidnih meja, o prisotnosti telesa v sedanjosti ter sledeh preteklosti in sledeh v prihodnost. Umetniški vodja je že tretje leto zapored Vasja Nagy-Hofbauer, ki se sprašuje, kaj pomeni telo v času, ko digitalni mediji krojijo vsakdan in dojemanje resničnosti. Po njegovem se vprašanje vseprisotnosti podobe zdi že zastarelo, kot bi si ga postavljala neka starodavna generacija teoretikov in filozofov. Danes je dojemanje resničnosti skozi podobe že tako samoumevno, da je postalo telo predvsem objekt, ki ga je treba ujeti v podobo, ki bo rabila za nekakšno identifikacijo in tudi klasifikacijo, še med drugim razmišlja umetniški vodja.

V drugem sklopu razstav pa gre za mednarodni projekt, v katerem ob Fotoklubu Maribor sodeluje še nekaj mednarodnih partnerjev. Na festivalu je tako izpostavljena mednarodna skupinska razstava Onkraj roba v Fotogaleriji Stolp, kjer se umetniki v delih osredotočajo na življenje najstnikov in mladih ter razmišljajo o različnih vidikih evropskih migracijskih politik – od posebnih izkušenj delovnih migrantov, prosilcev za azil in prebivalcev migrantskih naselij do širših vprašanj migrantskega dela, diskriminacije in rasizma.

dr. Kurt Kaindl

V Fotografskem muzeju bo razstavljal tudi avstrijski fotograf dr. Kurt Kaindl. Po letu 2000 je veliko potoval in raziskoval skupine evropskih manjšin in migrantov ter njihove življenjske pogoje. Rezultat njegovega potovanja po območju nekdanje železne zavese, med Lübeckom in Trstom, je tudi predstavljena razstava Potovanje po nikogaršnji zemlji. Osredotočil se je na spremembe v vaseh in mestih ter v veliki meri fotografiral ljudi, ki še vedno ali ponovno živijo na območjih nepremostljivih meja.

Tretji del bodo spletni dogodki, okrogle mize in predavanja, izvedli pa bodo še delavnico portretne fotografije in dneve analogne fotografije, ki postaja vse bolj popularna. Za promocijo fotografije bodo izpeljali še prireditev Ex Tempore, kjer bodo v okviru celodnevnega ustvarjalno-tekmovalnega dogodka fotografski navdušenci ustvarili svoj pogled na osem izbranih motivov.

Viri: Večer, STA, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

TRETJO PESNIŠKO NAGRADO FANNY HAUSSMANN SO PODELILI CVETKI BEVC

V četrtek, 24. septembra 2020, so v Žalcu Cvetki Bevc podelili tretjo pesniško nagrado Fanny Haussmann. Priznanje, ki nosi ime po prvi slovenski pesnici, ki je v 19. stoletju krajši čas živela tudi v Dvorcu Novo Celje pri Žalcu, je prejela nagrajenka za cikel pesmi Iz njene ustvarjalne pesniške zapuščine.

Nagrajenka Cvetka Bevc, foto: BoBo

Izbrali so jo izmed 56 ciklov pesmi s poljubno tematiko. Na tretji razpis za podelitev nagrade Fanny Haussmann so se prijavili avtorji iz vse Slovenije, nekaj prispevkov je prišlo celo od slovenskih pesnikov, živečih v tujini, kar pomeni, da je glas o pesniški nagradi prešel državne meje.

 Pesniška zbirka Fanice Hausmanove

O najboljšem ciklu je presojala strokovna komisija, ki so jo sestavljali slovenistki Lidija Koceli in Marija Končina, prevajalka in lanska prejemnica nagrade Maruša Mugerli Lavrenčič in pesnik ter literarni kritik Zoran Pevec, je v ožji izbor nominirala pet avtoric in avtorja: Cvetko BevcTanjo P. HohlerSašo PavčekAndraža Poliča in Katjo Šušteršič.

Cvetka Bevc

Fanny Haussmann, domnevno prva slovenska pesnica, čeprav nemškega rodu, se je rodila leta 1818 v Bruck an der Mur, v Slovenijo pa se je priselila okoli leta 1835, ko je njen oče kupil graščino Novo Celje blizu Žalca. Umrla je je leta 1853 v Dobriši vasi. Za prvo slovensko pesnico jo je imenoval politik, pesnik in narodni buditelj Lovro Toman, ki ji je ob izidu prve pesmi Vojaka izhod posvetil hvalnico Pervi slovenski pesnici Fani Hausmann.

Osebnost in ustvarjanje Fanny Haussmann sta še danes zavita v skrivnost. Odprto ostaja tudi vprašanje, ali je v resnici avtorica pesmi, pod katere je podpisana. V pripisanih ji pesmih piše največkrat o ljubezni, motivi pa so tudi domovinski in miselni, zlasti o pesniškem poklicu.

Prejemnica nagrade Cvetka Bevc je bila rojena v Slovenj Gradcu, diplomirala pa je iz muzikologije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med njenimi pesniškimi zbirkami so Prelet žerjavov, Med ločjem, Odbleski in druge. Bevčeva je avtorica številnih mladinskih del, radijskih iger, filmskih scenarijev in izvirne glasbe.

Viri: STA in Večer .

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.