MACESEN, ROMAN O SLIKARJU IVANU GROHARJU

 

Cankarjeva založba v Ljubljani je že leta 1978, torej že pred dobrimi 40 leti, izdala zanimiv roman o slikarju Ivanu Groharju (1867–1911). Roman z naslovom Macesen je napisal Janez Kajzer.

Precej obsežno delo Janeza Kajzerja razgrinja pred nami življenjsko pot enega naših največjih slikarjev, Ivana Groharja. V knjigi ga spremljamo od njegovega otroštva pa vse do njegove zgodnje smrti. Pred nami oživijo njegova mnoga srečanja z ljudmi tedanjega časa: to so bili slikarji Ažbe, Šubic, Jakopič, Jama, Sternen in drugi. Avtor knjige je podrobno predstavil vse pomembne dogodke v Groharjevem življenju, pri čemer najbolj izstopajo razstave v Ljubljani, na Dunaju, v Beogradu in drugod. Roman Macesen namreč ni zgolj leposlovna knjiga, marveč je pravi arzenal dragocenih podatkov in dejstev, ki s svojo verodostojnostjo dovolj jasno in kritično razkrivajo podobo velikega slikarja, časa, v katerem je živel, in ljudi, ki so živeli sočasno z njim.

Kajzerjev roman predstavlja pomembno kulturno dejanje, ki tudi po tolikih letih ne bi smelo ostati brez odmeva. Škoda je, da tako pomembna knjiga, kot je roman o Ivanu Groharju, ni bila nikoli deležna pozornosti, ki si jo zasluži. Naj bo to pisanje naš dolžni spomin velikemu slovenskemu slikarju Ivanu Groharju.

(Vir: Revija 2000, fotografije so s spleta).

Pripravil: Franci Koncilija

KRVAVO NOVOMEŠKO SODSTVO

Ivan Vrhovec (1853–1902), profesor zgodovine na novomeški gimnaziji, je leta 1891 napisal znamenito knjigo Zgodovina Novega mesta. V njej pripoveduje, kako je takratno krvavo novomeško sodišče med drugim imelo pravico izvrševati tudi smrtne kazni, vse do prihoda Francozov. Tako je bilo tudi 24. oktobra 1737, ko je sodišču v Novem mestu predsedoval cesarski sodnik iz Ljubljane in vodil obravnavo proti zločincu Jurmanu. Zadnjo eksekucijo, ki je bila na Marofu, manjšem griču nad mestom, je opravil ljubljanski rabelj s hlapcem. Rabelj je zločincu najprej odsekal glavo, potem pa so truplo sežgali na grmadi.

Vse to je v svoji knjigi popisal Ivan Vrhovec. V vicedomskem arhivu v Ljubljani je odkril račun o stroških, ki jih je imelo Novo mesto z nekim zločincem Jurmanom. Ta je bil zaradi obtožb svetoskrunstva, tatvin in ropa zaprt. Za take zločine je zakon predvideval smrtno kazen, izrekel pa jo je lahko samo cesarski sodnik iz Ljubljane. Iz računa je razvidno, da so sodnik, njegov pisar, rabelj in njegov hlapec na račun Novomeščanov mastno zaslužili. Jetnika so imeli zaprtega od 18. septembra do 23. oktobra 1737. Ker se njegovih osebnih stvari niso hoteli dotikati, so mu mestni očetje kupili žlico, nož, vilice, sklede, namizni prt, blazine in odejo. Krmili so mu tudi konja. Za grmado na Marofu, na kateri so ga sežgali, so kupili devet voz drv in deset snopov slame. Posebej plačani so bili tudi mestni stražniki, ki so stražili zločinca noč in dan, ga hranili in nazadnje nažagali in nacepili drva za grmado.

Na dan usmrtitve, to je 24. oktobra 1737, je rabelj skupaj s hlapcem zločincu najprej odrezal lase, mu odsekal glavo, zažgal grmado ter truplo in glavo vrgel v ogenj. Za vsa ta dela je bil rabelj dobro plačan, povrhu vsega pa so mu dali še dva bokala vina. Ko je grmada zgorela, je moral rabelj zbrati pepel v škaf in ga raztrositi po reki Krki. Krvavo sodstvo so Novemu mestu vzeli šele Francozi z Napoleonom na čelu, ko je v začetku 19. stoletja zavzel Avstrijo. Takrat je novomeški mestni zbor sodne pravice za eksekucije zločincev na grmadi izgubil za vselej.

(Vir: Ivan Vrhovec, Zgodovina Novega mesta. Fotografije so s spleta).

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

 

 

UMRL JE KASTELOLOG IN UMETNOSTNI ZGODOVINAR IVAN STOPAR (1929–2018)

 dr. Ivan Stopar foto: Tomi Lombar

12. decembra 2018 je v Ljubljani v devetdesetem letu starosti umrl v slovenskem prostoru zelo prepoznaven in cenjen umetnostni zgodovinar, kastelolog, prevajalec, konservator, vedutolog in publicist Ivan Stopar.

Ivan Stopar je bil dolgoletni član Slovenske matice, ki je izdajala njegove knjige. Tako je še lani izšla knjiga Arhitektura predromanike in romanike na Slovenskem.

Za Stoparja in njegove knjige sem se navdušil, ko je na Slovenski matici  začela izhajati serija njegovih monumentalnih knjig Grajske stavbe na Slovenskem, ki sem jih z veseljem kupoval in bral. Kastelologija me je vedno privlačila, še posebej gradovi na Dolenjskem. Čeprav je bil Ivan Stopar kot konservator tudi odličen poznavalec arhitekture najstarejših slovenskih cerkva iz 9. in 10. stoletja, pa je znanstveni vrh dosegel na področju proučevanja gradov in grajske arhitekture. To je še posebno uspešno predstavil v knjigi Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem, ki jo je izdal leta 1977. K večji prepoznavnosti in preprečljivosti strokovnih spoznanj mu je pomagal umetnostni zgodovinar Nace Šumi.

Nedvoumno je, da je s smrtjo Ivana Stoparja Slovenija izgubila strokovnjaka, ki je v svojih številnih knjigah povsem na novo opredelil umetnostno vedo, vključno z novimi ugotovitvami o tipologiji slovenskih gradov in enakopravne obravnave profane in sakralne arhitekture za celotno romansko in gotsko obdobje.

(Vir: Delo, fotografije so s spleta)

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

CELJSKA MOHORJEVA DRUŽBA PRAZNUJE

Sredi decembra 2018 sta Pokrajinski muzej Maribor in Celjska Mohorjeva družba v Grajski kavarni v Mariboru pripravila razstavo o zgodovini Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske založbe. Razstavo so poimenovali Čim enotnejši, tem močnejši. V letu 2019 bo založba praznovala 100 let preselitve iz Celovca v Slovenijo, na Prevalje na Koroškem.

Razstavo, ki v sliki in besedi strnjeno prikazuje pomembnejše mejnike življenja in dela založbe, je na otvoritvi predstavil Simon Ozvatič. Znano je, da je bila Mohorjeva družba ustanovljena leta 1851 na pobudo blaženega Antona Martina Slomška in nepretrgoma deluje že 167 let. Simon Ozvatič je povedal, kako kleno je živela prva slovenska založba, ki je Slovence naučila brati, moliti in peti, s svojimi knjigami pa je skozi poldrugostoletje odločilno posegla na najrazličnejša področja leposlovja in znanosti. Mohorjeva družba v Celju zgledno sodeluje in se povezuje tudi s sestrskima založbama v Celovcu in Gorici.

Na otvoritvi razstave so predstavili tudi najnovejšo knjigo latinista, slavista, zgodovinarja, prevajalca, publicista in teologa prof. dr. Aleša Mavra Od klinopisa do Teodore.V njej se je avtor sprehodil od starega Egipta do Rima v času zgodnjega krščanstva. Knjiga se zaključi s koncem antike na slovenskih tleh.

(Vir: Družina, fotografija: Ivo Žajdela)

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

 

ZAKLJUČEK EVROPSKEGA LETA KULTURNE DEDIŠČINE

Še nekaj dni in izteklo se bo Evropsko leto kulturne dediščine (ELKD). Ministrstvo za kulturo je bilo koordinator leta v Sloveniji in je sodelovalo v skupini koordinatorjev ELKD iz vrst evropskih držav. V sklopu tega projekta je bilo letos v Sloveniji evidentiranih več kot tisoč dogodkov, s katerimi je bila predstavljena naša bogata in raznolika snovna in nesnovna kulturna dediščina. Samo v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine, ki so bili septembra in oktobra letos, so prostovoljci organizirali okoli 450 dogodkov.

Med najbolj uspešne projekte leta so uvrstili področje povezovanja kulturne dediščine in turizma. Tako so na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva vpisali tri nove elemente: Obhode kurentov, Klekljanje čipk in Suhozidno gradnjo, kjer je cerkvica na Javorci dobila znak evropske dediščine. Slovenija je poleg teh vpisov, prejela še nekaj drugih evropskih priznanj in nagrad. Pomembno je, da je Kulturno ministrstvo izdelalo tudi Strategijo kulturne dediščine, ki bo ob aktivnem sodelovanju različnih deležnikov lahko dolgoročni temelj za nadaljnje aktivnosti za celostno ohranjanje kulturne dediščine.

   

Ciljna skupina evropskih usmeritev in raziskovanja skupne evropske  dediščine so bili in so mladi. Zato so v Evropi izbrali slogan: Naša dediščina: kjer preteklost sreča prihodnost! V tem okviru so bili organizirani sledeči dogodki:razstava Zorana Mušiča v dunajskem muzeju Leopold, prenova Aljaževega stolpa, rokopisna dediščina je bila obogatena z odkupom izjemnega Slavinskega misala, ki se je po stoletjih vrnil v Slovenijo in drugo. Za oživljanje in ustvarjanje novih vsebin pa je Sloveniji potrdila nagrada Evropa Nostra za obnovo Plečnikove hiše v Ljubljani.

     

Ksenja Kovačec Naglič, vodja projekta Evropsko leto kulturne dediščine v Sloveniji, je ob tej priložnosti povedala: “Kulturna dediščina je vir navdiha za sodobno ustvarjalnost in umetnost, ta pa postaja kulturna dediščina naše prihodnosti. Dediščine niso samo velike stvaritve iz preteklosti, ampak tudi preproste stvari!”


Ksenja Kovačec Naglič

(Vir: časnik Večer, fotografije pa so s spleta).

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

BOŽIČ, EPIFANIJA BOŽJE LJUBEZNI

Bistveno sporočilo božiča ali praznika Gospodovega rojstva je epifanija skrivnosti božjega učlovečenja, enkratnega poljuba nebes in zemlje. Rojstvo Jezusa Nazarečana v Betlehemu pomeni vstop božje Besede (Dabar) v zgodovino sveta zaradi ljubezni do človeka. V Janezovem evangeliju namreč beremo: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega Sina, da bi se nihče, kdor vanjveruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jn 3,16). Vsebina božičnega praznovanja je torej edinstven začetek pobožanstvenja človeka in sveta, ki bo dovršen ob drugem Kristusovem prihodu ob koncu časa. Sin božji je postal človek, da bi človek postal božji posinovljenec, božji otrok – poveličana materija.

   

BREZ VERE NI ODREŠENJA

Da vse to lahko razumemo, je nujna preobrazba našega mišljenja, volje in delovanja, bistveno pa je naše ponotranjenje, pogum za odločitev in sestop s piedestala človeške vsemogočnosti. To pa pomeni, da o Jezusu ne razmišljamo z vidika posvetnosti, ampak ga sprejemamo za merilo in vzor našega načina življenja. To spreobrnitev je žal mnogim ljudem težko uvideti, še težje izvesti. O zgodovinskih in verodostojnih dokazih o resničnem Jezusovem rojstvu, da se je rodil v določenem času in prostoru, danes nihče več ne dvomi. Tisti čas so močno zaznamovale naslednje zgodovinske osebnosti: rimski cesar Avgust, prokurator v Judeji Poncij Pilat, vladar Judeje Herod Veliki ter zgodovinarji Tacit, Plinij mlajši, judovski zgodovinar Jožef Flavij in drugi. Za mnoge je problem vera, brez katere ni mogoče sprejeti božjega odrešitvenega načrta in središčne vloge človeka v njem.

JAKOBOV PROTOEVANGELIJ O JEZUSOVEM ROJSTVU (11,1–3)

…Tedaj stopi pred njo Gospodov angel in reče: »Ne boj se, Marija, kajti pri Gospodu si našla milost, ki presega vse stvari. Po njegovi besedi boš spočela otroka.« Ko je to slišala, je začela razmišljati in si govorila: »Z Gospodom, živim Bogom, naj spočnem otroka in ga nato rodim kot vsaka ženska?« Gospodov angel ji pravi: »Ne tako, Marija! Gospodova moč te bo obdala, zato bo tvoj otrok svet in se bo imenoval Sin Najvišjega. Daj mu ime Jezus, kajti on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« In Marija je rekla: »Jaz sem pred njim Gospodova dekla, zgodi naj se mi, kakor si rekel…«Marija se je bridko zjokala in rekla: »Nedolžna sem, kajti nisem živela z nobenim moškim!«

KRŠČANSKA FANTASTIKA

Zato sta vedenje in resnica o Jezusu, učlovečenem božjem Sinu, torej o Bogu in človeku hkrati, v današnji kulturi relativizma in navidezne resničnosti – porazna. Današnji apologeti zanikanja zgodovinskega obstoja Jezusa Kristusa, za katerega trdijo, da je samo mit, med seboj kar tekmujejo v prikazovanju manihejskega boja med dobrim in zlom, med resnico in lažjo, med znanostjo in praznoverjem, med mitom, legendo in resnico. Zato Jezusa prikazujejo kot povsem navadnega človeka, ki je imel veliko bratov, ki je bil prevarant, čudodelnik in hujskač proti rimski okupaciji Judeje, ki ni spoštoval Tore itd. Bojda je bil poročen  s spreobrnjeno grešnico Marijo Magdaleno, bil obsojen na smrt s križanjem, kjer je zapuščen od vseh in tudi od Boga žalostno in v mukah umrl. Zanje je to edina resnica, Kristusovo vstajenje od mrtvih in vnebohod pa so samo pravljice, s katerim Cerkev »farba« naivne vernike.

TI SI KRISTUS, SIN ŽIVEGA BOGA (Mt 16,16)

Takšen Jezus, kot ga opisujejo sodobniki, ni moj Jezus! V nekaj tisoč let dolgi človeški zgodovini in v nobeni znani religiji se ni nikoli noben bog učlovečil zaradi ljubezni do ljudi, zanje trpel, umrl na križu in tretji dan z lastno močjo s telesom vred vstal od mrtvih in odšel v nebesa. To je zmogel samo Jezus Kristus–Sin živega Boga (Mt 16,16), druga božja oseba, od Očeta rojen od vekomaj, Bog in Človek! Vsi ljudje dobre volje verjamemo besedam Svetega pisma, kjer je evangelist Janez  zapisal: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda. Ta je v začetku bila pri Bogu« (Jn 1,1–2).

(Vir: Evangeljska harmonija, Svobodni Nazarečan, Zgodba o Kristusu; fotografije s spleta)

 

Zbral in uredil: Franci Koncilija

V O Š Č I L O

 

 Spoštovani predsednik dr. Milček Komelj, članice in člani in vsi ljudje dobre volje,

predpraznični utrip božično-novoletnega praznovanja je v polnem razmahu. Nakupovalna mrzlica je na višku, zato Vas vabim, da se v teh dneh ponotranjimo, da bomo svoje najdražje obdarovali s pravim namenom, ki v nas krepi pristno medsebojno spoštovanje, zaupanje in ljubezen. Darilo je najlepše takrat, ko sebe, pa čeprav samo z nasmehom, podarimo nekomu, ki ga imamo radi in nam veliko pomeni. Naj Vam bodo prihajajoči dnevi priložnost za doživetje notranjega miru.

Želim Vam, da Vas prazniki nedoumljive Ljubezni do človeka napolnijo s hvaležnostjo in veseljem. Radi se imejte in bodite srečni. V novem letu 2019 pa vsem želim ljubega zdravja in osebnega zadovoljstva. Srečno!

Franci Koncilija

 
   

 

 

 

 

 

PREMIERA PLESNE PREDSTAVE RAZGALJENO NOVOMEŠČANKE ROSANE HRIBAR

Novomeščanka, plesalka in koreografinja Rosana Hribar (1973), prejemnica Župančičeve nagrade (2011) in nagrade Prešernovega sklada (2015), je že uveljavljena umetnica v slovenskem prostoru in širše. V četrtek 13. decembra 2018 zvečer je bila v Plesnem teatru Ljubljana (PTL) premiera njene predstave, ki jo je naslovila Razgaljeno. Koreografijo in idejno zasnovo je Rosana Hribar črpala iz motivov besedila Jana Fabra z naslovom Napaka sem iz leta 1988. Rosana Hribar je ob tem povedala: »V moji novi predstavi ni več ideologije, ki bi se ji lahko uprli, ni več pravega razloga za revolucijo. Zato tudi čutimo to grozljivo praznino in hkrati nemoč, da bi se ji uprli, čeravno v nas vre neki tihi, notranji upor. Če potegnemo vzporednice med starajočim se telesom in razkrajanjem družbe, ugotovimo, da gre za popolnoma podobne anomalije,« je prepričana.

KDO JE ROSANA HRIBAR?

Novomeščanka Rosana Hribar je priznana koreografinja in vidna predstavnica generacije sodobnih plesalcev, rojena v začetku sedemdesetih let. Plesno se je izobraževala na seminarjih v Sloveniji in v tujini, končala šolanje na Akademiji za ples v Ljubljani in magistrski študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, smer Umetnost giba.

Od leta 2003 je s plesalcem in koreografom Gregorjem Luštkom ustvarila nekaj pomembnih duetov in predstav. V začetku leta je Rosana Hribar prav na oder PTL-ja postavila plesni solo Orlandina v koreografiji Risime Risimkin. Kot koreografinja Rosana Hribar deluje doma in v tujini. Doslej je sodelovala s skoraj vsemi najpomembnejšimi slovenskimi koreografi, vrsto gledaliških režiserjev in z različnimi plesnimi in baletnimi skupinami.

PREDSTAVA RAZGALJENO

V predstavi Razgaljeno Hribarjeva svojo poetiko konstituira skozi ideološko razočaranje in v plesno-gledališki obliki išče svojo subjektivno resnico. Ne sprašuje se samo o vrednosti, sposobnosti in omejenosti človeškega telesa, marveč skuša ponovno ovrednotiti samega človeka v luči njegove nemoči, razočaranj in ujetosti v razkrajajoči se družbeni sistem.

Poleg koreografinje so soustvarjalci in izvajalci predstave še Vito Weis, Kristina Aleksova, Tina Habun, Neža Blažič in Katja Kolarič. Nova koreografija Rosane Hribar je nastala v produkciji Zavoda Flota iz Murske Sobote, Plesnega teatra Ljubljana ter Zavoda Orlandina. (Vir: Facebook in Delo, fotografija Zavod Flota)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

STRESOV FILOZOFSKI LEKSIKON , PODPORA DOZOREVANJU DUHA V DANAŠNJEM ČASU

 

Nekdanji ljubljanski nadškof in profesor filozofije na Teološki fakulteti ter predsednik Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci dr. Anton Stres je nedavno na knjižnem sejmu v Ljubljani javnosti predstavil svojo najnovejšo knjigo,Leksikon filozofije. Knjigo na 1024 straneh, kakršne na področju filozofije Slovenci še nismo imeli, so v sozaložništvu izdali Celjska Mohorjeva družba, Fakulteta za poslovne vede Katoliškega inštituta in Inštitut Karantanija.Na predstavitvi knjige so sodelovali akademik prof. dr. Janko Kos in kolega s fakultete, dekan dr. Robert Petkovšek in dr. Bojan Žalec.

Akademik dr. Janko Kos, ki je prispeval spremno besedo, je zapisal, da je vidna odlika »Stresovega Leksikona filozofije nepristranska in znanstveno podprta objektivnost geselskih razlag. S tem se močno razlikuje od prejšnjih slovenskih slovarjev ali leksikonov filozofije.« Avtor uvodne razprave, dekan Teološke fakultete in filozof dr. Robert Petkovšek,pa je dejal:»Prepričan sem, da Leksikon filozofije ni zgolj delo ali knjiga, ki jo vzameš v roke in odložiš, ampak je odsev poti, ki jo je doslej prehodila filozofska racionalnost kot takšna in tudi filozofija na Slovenskem; prav tako pa bo ta knjiga kažipot filozofiji in podpora duhovnemu in političnemu dozorevanju duha v našem prostoru in času.«

Založniki so Stresovo najnovejše delo predstavili kot najobsežnejši in najtemeljitejši leksikon filozofije na Slovenskem. Je razlagalne narave in vsebuje več kot 2400 gesel. Avtor v njem izčrpno obravnava filozofske pojme in imena številnih filozofov najrazličnejših filozofskih smeri in nazorov ter jih opredeli tako s temeljnimi življenjskimi podatki kot tudi z umestitvijo njihovega filozofskega dela. Slovarska gesla obogati z izvirnimi strokovnimi razlagami, ki so plod avtorjevega dolgoletnega filozofskega raziskovanja. Slovar je jasno in pregledno zasnovan. Uporaben je za najširši krog uporabnikov, bodisi za prvi stik s filozofskimi vsebinami bodisi za poglobljeno filozofsko raziskovanje. (Besedilo in fotografije so s spletne strani.)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ZLATO KITAJSKIH CESARJEV

 

V Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani so že 16. avgusta 2018 odprli prestižno razstavo, ki so jo poimenovali Zlato kitajskih cesarjev. Razstavljenih je 145 izbranih predmetov cesarske zakladnice kitajske dinastije Ming iz časa cesarja Wanlija (1573–1620), ki so nastali leta 1601. Umetelno izdelan nakit, posodje in druge umetnine kažejo družbeni položaj bogatih lastnikov. Tako dragocene predmete le redko razstavijo izven Kitajske, zdaj pa so prvič na ogled v Sloveniji. Razstavo je zasnovala Daša Pavlovič.

Veliko razstavljenih predmetov ima vgraviran napis cesarskega urada, ki je izdeloval nakit in posodo za potrebe cesarskega dvora.»Žig potrjuje, da so ti predmeti izdelani iz 80- ali 90-odstotnega čistega zlata,razkrivajo pa tudi to, da so bili izdelani ali končani v letu 1601,« je pojasnila avtorica zasnove razstave Daša Pavlovič in dejala, »da med predmeti najvišjo stopnjo mojstrstva kažejo filigranski izdelki. Nekateri predmeti so celo označeni kot najvišji razred kulturne dediščine na Kitajskem, zato smo zelo počaščeni, da lahko slovenski javnosti in drugim obiskovalcem te predmete tudi predstavimo. Poleg tega pa imajo razstavljeni estetični predmeti veliko različnih skritih motivovupodobljenih zmajev in feniksa.«

Tianyou Zhou, direktor Muzeja lepih umetnosti Qujiang v kitajskem mestu Xi’an, je izrazil upanje, da bo slovenska javnost prepoznala umetnost ter spretnost rokodelstva in oblikovanja zlata. Poudaril je še, da razstavljeni predmeti niso zgolj umetnine, temveč uporabni predmeti iz vsakdanjega življenja cesarja.

Direktorica Narodnega muzeja Slovenije in vodja razstavnega projekta Barbara Ravnik je povedala, da je razstavljena zbirka dokaz mojstrstva tedanje zlatarske obrti ter prefinjenega okusa. Poudarila je, da je možnost razstave izdelkov neprecenljive vrednosti v Sloveniji zelo dragocena. Narodni muzej Slovenije se bo prihodnje leto na Kitajskem predstavil z zbirko porcelana, ki jo bodo dopolnili s prazgodovinsko keramiko.

Razstava Zlato kitajskih cesarjev bo na ogled do 15. februarja prihodnje leto.

 (Vir: STA, fotografije pa so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.