NEBESNA TELESA

Roman Nebesna telesa Džohe Alharti je prvi v arabščini napisan roman, ki je prejel Bookerjevo nagrado, in prva knjiga omanske avtorice, ki je bila prevedena v angleščino. Slovenski prevod smo dobili v sklopu letošnjega Festivala Fabula, ki sledi vprašanjem prihodnosti. Še dobro. Roman je čudovito plastenje tesnobe, ki izvira iz težišč in želja družine. Škoda bi ga bilo ne poznati. Kaj je torej resnična svoboda, kaj je svoboda misli in duha in kaj svoboda telesa?

Džoha Alharti

UVOD

Roman Nebesna telesa pripoveduje zgodbo zakonskih parov arabske muslimanske družine. Maja postane Abdulahova žena zato, da bi s poroko zatrla svoja čustva do nezainteresiranega drugega, njuno prvorojenko pa poimenuje London. Ime je nenavadno. Uporniško. Tuje. Krščansko! Druga sestra, Asma, se poroči po dogovoru, in to z umetnikom, ki slika konje na tankih nogah. Naslikani prizori jo motijo. Še posebej pa izgubljene oči in tanki, mlahavi temelji tistih prekletih živali. Želi si stabilnosti, zakonsko zvezo pa nadalje izkoristi za to, da dokonča izobraževanje, saj je že vse življenje zatopljena (in zaljubljena) v knjige. Interpretaciji je tukaj morda smiselno priključiti tudi vpliv branja na dojemanje vsakdanjosti; gre za avtoreferencialnost, usmerjenost dela na delo samo, ki ga Alharti izpelje mojstrsko.

ASMA

Glede na mlajšo generacijo, ki jo v sagi omanske družine s podeželja predstavlja London, se kakovost izobrazbe starejšega segmenta družbe (v tem primeru Asme) zamaje v temeljih. Konkretneje: kar je nekoč veljajo za »napredno«, z leti zvodeni, vseeno pa dosežek ne izgubi na pomenu, vsaj če nanj zremo z gledišča dobe in zrelosti. Dokaz za to je v romanu do skrajnosti prignan v ovekovečenju Asmine ljubezni do moža, ki se v polnosti razvije šele, ko ženska ni več le polovica duše, temveč popolno nebesno telo. Asmin mož si je želel ženske, ki bo krožila po orbiti, ki jo je on začrtal, ne bo pa ločeno nebesno telo v lastni orbiti. »Asma je bila žena, svobodna znotraj tirnic njegovega vesolja, zunaj pa ne.«Pa je bila res? Roman je vztrajen, živ in nedoločen, neskončen. Njegovi robovi so ostri, morda celo odsekani, po drugi strani pa nikoli zares ne zbodejo, temveč dopuščajo pretakanje iz ene skrajnosti v drugo.

HAVLA

Havla, tretja izmed sester, se poroči iz ljubezni. Tudi razplet njenega življenja ni pravilen ali napačen, kaže pa, da ne obstaja ena pot pravega življenja ali prave ljubezni, da ne obstaja samo ena prava žena ali prava ženska. Premikanje med generacijami je v romanu organsko in neprisiljeno, skoki pa ustvarjajo polifonijo, ki ji ne pridemo do konca. Zaključkov ni. Je pa roman Nebesna telesanedvomno roman o svobodi, naj se tema na prvi pogled zdi še tako izpeta. Prevzeta je sveže, modro in moderno. Ali kot je naslikano odraščanje Salime, matere treh deklet:»Odrasla je ob vznožju kuhinjskega zidu, vedno lačna, v večnem opazovanju svobode sužnjev, da živijo in plešejo, in gospodaric, da ukazujejo, se krasijo in hodijo na obiske.«

Kaj je torej resnična svoboda, kaj je svoboda misli in duha in kaj svoboda telesa? Je pod okriljem družine, naj bo slovenska ali omanska, svoboda sploh mogoča?

ZAKLJUČEK

Roman Džohe Alharti je vitalen, gibljiv in boleče večglasen. A se plasti med seboj ne sprijemajo kot gozdna pot v vlažni jeseni; odbirali bi jih lahko drugo od druge. Kot vinjete bi zmogle stati same zase. A v tem primeru Nebesna telesa ne bila zgodba neke družine v neki državi v nekem času in z neko bolečino. In če to ne bi bila zgodba družine, ne bi spoznali vse kompleksnosti procesov nekega posameznika, ki živi znotraj nje. Nebesna telesaso odmev samih sebe, so tradicija, postavljena v prostor modernosti, ki ji le stežka sledijo.

KDO JE DŽOHA ALHARTI?

Džoha Alharti (1978) je avtorica dveh zbirk kratke proze in treh romanov, med katerimi so največ mednarodne slave požela Nebesna telesa, za katera je leta 2019 prejela mednarodno nagrado Man Booker. V Edinburghu je doktorirala iz klasične arabske književnosti, danes pa je profesorica na Univerzi v Muškatu.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

VSA SLOVENIJA KVAČKA 212 OBČINSKIH GRBOV

Slovenj Gradec

Slovenjgradčanka Jadranka Smiljić je pred novim izzivom, že drugič se želi vpisati v Guinnessovo knjigo rekordov. Tokrat bodo kvačkarice iz cele Slovenije izdelale vseh 212 grbov občin v Sloveniji. Neverjetna Jadranka Smiljić bi rada postavila svetovni rekord. Skupaj s kvačkaricami iz različnih slovenskih krajev želi v dveh mesecih skvačkati 212 grbov slovenskih občin. To pomeni,da bodo za vsak grb potrebovale okoli 100 ur dela. S tem podvigom se želijo vpisati v Guinnessovo knjigo rekordov. Lani sta Jadranka Smiljić in Anita Kac iz Dravograda že postavili nov rekord v neprekinjenem 28-urnem kvačkanju.

KDO JE JADRANKA SMILJIĆ

Jadranka Smiljić, po izobrazbi diplomirana inženirka računalništva in informatike, ki ima svoje podjetje SGeek – spletne rešitve, je sredi februarja že oblikovala spletno stran https://slovenija.kvacka.si, kjer je na voljo obrazec za prijavo na kvačkarski izziv. »Odziv na projekt Slovenija kvačka je zelo dober, prijavljenih je že okoli 150 žensk različnih starosti in poklicev. Navdušenje je tako veliko, da bi nekatere takoj začele delati. Prijave so odprte, dokler se jih ne bo zbralo vsaj 212. Načrt je tak, da bi imela vsaka zamenjavo, če zboli ali se poškoduje.«

Pobudnica Jadranka Smiljič

KVAČKANJE NI SAMO ZA STARE BABICE

Kvačkarski izziv bo šele jeseni, kvačkale bodo predvidoma dva meseca. Vsak grb bo velik 140-krat 180 centimetrov. Načrt je tak, da jih bodo skvačkale iz slovenske volne, ki jo izdeluje tovarna v Majšperku. Stroški izziva vključujejo material za izdelavo grba, organizacijo, izdelavo spletne strani, računalniško pripravo načrta grbov, promocijo in pridobivanje financ, koordinacijo vseh 212 kvačkaric in županov občin … Za finančno pomoč bodo zaprosile vse župane, ki jim bodo grbe tudi podarile. Pred tem bi jih rade postavile na ogled v Mozirskem gaju. Jadranka je skvačkala tudi že slovenski grb. Podarila ga bo predsedniku države Borutu Pahorju. Želi si, da bi predsednik postal častni pokrovitelj nacionalnega kvačkarskega izziva.

Projekta so se lotile tudi zato, ker želijo pokazati, da kvačkanje ni le domena starih babic. Tudi na izziv so se prijavile ženske različnih starosti, želijo si tudi kakšnega moškega. »To je novodobna joga, meditacija, sprostitev. Ko kvačkamo, je treba šteti zanke, za kar potrebujemo mir, družina pa ima ta čas mir pred nami,« razlaga Jadranka, ki izjemno rada kvačka in to dela z vsem srcem. Izpod njenih rok nastajajo torbice, kape, ponči, otroška oblačila, brezrokavniki, mandale, igrače …

ZAKLJUČEK

Njeni izdelki so prave umetnine. Kot pove, se je te obrti naučila sama ob posnetkih na youtubu. »Babica in mama sta kvačkali, a težko je to naučiti otroka. V mladih letih sem zelo rada šivala in izdelovala gobeline. Kvačkati sem začela šele pred osmimi leti, ko si je sin Kosta zaželel igračko iz njemu drage risanke Bacek Jon. Nikjer je nisem mogla kupiti, zato sem se odločila, da mu jo izdelam sama,« se spomni svojih začetkov. In kaj ji kvačkanje pomeni? »Sprostitev in tudi trening možganov. Ves čas moraš razmišljati, kaj delaš, saj vsi kvačkani vzorci temeljijo na pravilnem štetju.«

Vir: Večer, fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

EKOLOŠKA PREROKBA INDIJANSKEGA PLEMENA CREE

Ekologija je razmeroma mlada znanost, saj se je začela razvijati šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je pojavilo očitno propadanje naravnih sistemov, predvsem zaradi neodgovornega ravnanja človeka do njegovega bivalnega okoljaPosledica vsega tega je pojav toplogrednih plinov, zlasti škodljivi vpliv ogljikovega dioksida (CO2), da vseh drugih nevarnih pojavov za naravo in človeka niti ne omenjamo.

Ameriški staroselci, ki jih je leta 1492 Krištof Kolumb imenoval Indijanci,  med njimi tudi Eskimi ali Inuiti, pa so vedno živeli od darov narave. »Uničevali« so jo samo toliko, kolikor so potrebovali za preživetje, saj so se dobro zavedali njenega pomena in njihove odvisnosti od nje. Znana je zgodba Indijanca iz plemena Apači, ko se je prvič peljal z avtomobilom. Hitre vožnje ni mogel prenašati, zato je prosil, da so avto ustavili. Poglavar se je ulegel na cesto in prisluškoval svojemu duhu, ki je zaradi hitrosti ostal za njim. V času pospešenega razvoja industrije v ZDA je konec 19. stoletja nastala tudi čudovita ekološka prerokba, ki jo je belcem izrekel indijanski poglavar kanadskega plemena Cree:

»Šele ko bo posekano poslednje drevo,  šele ko bo zastrupljena poslednja reka,  šele ko bo ujeta poslednja riba, šele potem boste ugotovili, da denarja ni mogoče jesti!«

 Fotografije so s spleta

Pripravil: Franci  Koncilija

PRED 50 LETI JE UMRL VENO PILON (1896–1970), SLOVENSKI SLIKAR, GRAFIK IN FOTOGRAF

»Jaz se vrnem v svoje rodne kraje,« je zapisal v svoji knjigi Veno Pilon. In ko se je kot njen častni občan po veliki noči leta 1968 dokončno vrnil v Ajdovščino, je to krepko in trdno mestece s svojo podobo ponosno oznanjalo svoj uspeh. Pilon je kljub načetemu zdravju še vedno ustvarjal. Občini Ajdovščina je podaril kip Ivana Cankarja v bronu, ki se ozira s Trga na Dvorano prve slovenske vlade. Izšla je tudi knjižica umetnikovih prevodov slovenske poezije v francoščino Rdeči nageljni za Pariz … Veno Pilon je leta 1970 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo ter najvišje priznanje Občine Ajdovščina, Petomajsko priznanje. Veno Pilon je umrl v Ajdovščini 23. septembra 1970.

PILONOVO RAZGIBANO ŽIVLJENJE

Slikar, grafik in fotograf Veno Pilon se je rodil 22. septembra 1896 v Ajdovščini. Mati je bila Slovenka, oče pa Furlan. Po končani realki v Gorici je bil vpoklican v vojsko, kjer so ga v Galiciji zajeli in je bil odpeljan v Rusijo, kjer je doživel oktobrsko revolucijo. Leta 1918 se je vrnil v domovino in v Ljubljani predstavil svoje akvarele, ki so nastajali v ruskem ujetništvu. V naslednjem letu je začel s študijem na umetnostni akademiji v Pragi, nadaljeval v Firencah ter na Dunaju. Leta 1921 se je vrnil domov, kjer si je v domačem mestu uredil atelje. Dela, ki so nastala v tem obdobju, predstavljajo vrh njegovega slikarskega opusa. Vmes se je udeleževal številnih skupinskih razstav ter s svojimi grafikami kot prvi Slovenec nastopil na Beneškem bienalu leta 1924.

Leta 1928 se je za stalno naselil v Parizu, kjer se je posvetil predvsem fotografiji, ki je postala zanj tudi vir preživljanja. V zakonu z Anne-Marie Guichard se je rodil sin Dominique in slikarjev album so odtlej polnile tudi družinske fotografije. Po drugi svetovni vojni je Pilon na svojem domu na Montparnassu sprejemal slovenske rojake, intelektualce in umetnike, ki jih je pot iz različnih nagibov vodila v Pariz. Kasneje je bil občasno tudi organizator razstav, urednik, ilustrator, prevajalec, scenograf in igralec. Veliko je sodeloval tudi pri snemanju prvega slovenskega celovečernega filma Na svoji zemlji. Pisal je tudi poezijo (Orakelj slikarjev, 1968). Moderna galerija v Ljubljani mu je leta 1954 postavila prvo pregledno razstavo risb, slik in fotografij, leta 1966 pa še obsežnejšo slikarsko retrospektivo. Leto poprej je izšla tudi njegova knjiga spominov Na robu. S staranjem pa je Pilona vedno močneje vleklo v domače kraje, kamor se je vrnil tri leta pred svojo smrtjo. O umetnikovem življenju in ustvarjanju je bil še za časa njegovega življenja posnet dokumentarni film v produkciji RTV Slovenija.

ZAKLJUČEK

Po njegovi smrti je v Franciji živeči sin Dominique očetovo umetniško zapuščino daroval ajdovški občini. Domači kulturni in politični delavci so si zagnano prizadevali najti zanjo prostor in leta 1973 je na nekdanji Cesarski ulici – današnji Prešernovi – zaživel kulturni hram Ajdovščine, Pilonova galerija.

Leta 1978 je bila po izvirnih načrtih Svetozarja Križaja prenova Pilonove domačije končana, februarja 1979 pa je bila v prvem nadstropju postavljena Pilonova stalna zbirka. Kasneje je občina oplemenitila prvotno zbirko še z odkupi Pilonovih del, ki so jih hranili njegovi prijatelji – predvsem Danilo Lokar – in sorodniki ter z deli iz zapuščine Riharda Jakopiča.

Vir in fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

POZABLJENA SLOVENSKA PESNICA VIDA JERAJ (1875 – 1932)

Vida Jeraj, ki v svojih delih na prelomu stoletij tematizira naravo, ljubezen, smrt, materinstvo, osamljenost in tujost, se uvršča med poglavitne pesnice slovenske moderne. Z njo so med drugimi sodelovali Oton Župančič, Ivan Prijatelj, Marica Nadišek Bartol, Ivan Cankar in Josip Murn. Leta 2022 bo minilo sto let, odkar je v Ljubljani 1. maja 1932 naredila samomor.

Učiteljica, pesnica, prozaistka in prevajalka Vida Jeraj se je kot Frančiška Vovk rodila leta 1857 na Bledu v razburkanih in razdvojenih časih, ki so na prelomu stoletij počasi težili k osamosvajanju žensk, a jih hkrati podrejali tradicionalnim družbenim in družinskim pričakovanjem. Tradicionalne materinske in zakonske dolžnosti so avtorice tedaj preizpraševale tudi v člankih, ki so odprli vprašanja o pravici do samostojne izbire poklica ter možnosti enakovredne izobrazbe.

Prisotnost žensk v javnem, s tem pa tudi literarnem prostoru se je ob koncu 19. stoletja razmahnila tudi zaradi diskurza, ki je poudarjal, da avtorice s svojimi deli med drugim služijo narodu. To je v času moderne spodbudilo k ustvarjanju tudi pesnico Vido Jeraj, ki je kmalu začela pisati otroško poezijo. Svoje pesmi je objavljala v časopisu Slovenka, leta 1897 pa si je začela dopisovati z Antonom Aškercem, ki je postal njen mentor, ki ji je pri pesnjenju svetoval zasuk iz subjektivnega, s sentimentom obarvanega lirskega doživljanja v realizem. V tem duhu je napisala le nekaj sicer odličnih pesmi, vendar njena narava je bila usmerjena v liriko. Ko se je Vida leta 1901 na Dunaju poročila s članom dunajske Dvorne opere Karlom Jerajem ter se ob pisanju posvetila družinskem življenju, je hkrati koprnela po domu. Na Dunaju pa je okoli sebe zbirala tudi slikarje, kiparje, glasbenike in literate, med drugimi tudi Cankarja in Župančiča.

Leta 1908 je Vida Jeraj končno izdala pesniško zbirkoPesmi, tistega leta pa je za škrlatinko umrl njen edini sin, kar jo je pahnilo v obup in močno zaznamovalo njeno nadaljnjo ustvarjalno pot. Po preselitvi v Ljubljano je leta 1921 izdala zbirko pesmi za otroke Iz Ljubljane čez poljane. Po sinovi smrti je domala prenehala pisati in objavljati pesmi, doživljala je tudi hudo depresijo z občutki odvečnosti in osamljenosti. Eno leto po sinovi smrti in v hudem duševnem trpljenju je 1. maja1932 naredila samomor.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

DALMATINOVA BIBLIJA IZ GRADU BRDO V NUK

Grad Brdo pri Kranju

Vlada RS že nekaj časa obnavlja grad Brdo pri Kranju za protokolarne namene  v času predsedovanja Slovenije EU. Tako so po več kot pol stoletja našli pozabljeni izvod Dalmatinove Biblije, ki so jo na pobudo predsednika vlade RS Janeza Janše ob prazniku reformacije leta 2020 predali v hrambo Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK). Dragoceno knjigo je prevedel in leta 1584 izdal Jurij Dalmatin. Biblijo so umestili med druga dela zbirke protestantskih tiskov NUK, ki spadajo med najpomembnejše dragocenosti knjižnice NUK.

V 16. stoletju je slovensko slovstvo doživelo svoj prvi veliki vzpon. Dela protestantov so za tiste čase izhajala v razmeroma visokih nakladah, od 1.000 do 2.000 izvodov. Po ocenah strokovnjakov NUK-a pa Biblija sodi med najpomembnejša dela vse slovenske protestantske književnosti in ima neprecenljivo vrednost za slovenski jezik in kulturo. Jurij Dalmatin je Biblijo prevajal okoli deset let, tiskali pa so jo v Wittenbergu v Nemčiji okoli pol leta. Poznavalci protestantske literature ocenjujejo, da je bila odkrita Biblija prvotno v lasti barona Adama Egkha in hranjena na gradu Brdo, verjetno prav od izida leta 1584. Baron Adam Egkh jo je dobil v dar v zahvalo za podporo protestantskim deželnim stanovom.

Dalmatinova Biblija

NUK hrani večje število izvodov Dalmatinove Biblije iz leta 1584. Med njihovimi najpomembnejšimi nekdanjimi lastniki in anotatorji so Jurij Tain s Strmola, Doroteja Bohorič, Žiga Zois, Jernej Kopitar, Ivan Vrhovnik in Tomo Zupan. Izvod Biblije z Brda je izvrstno ohranjen, so sporočali iz NUK. Vezan je v galunsko kožo.

Adam Bohorič
Proste zimske urice

Na sprednji platnici ima slepo vtisnjen Luthrov doprsni portret, na hrbtni platnici pa Melanchthonov portret. Dalmatinovo Biblijo je NUK dobil v hrambo v letu, ko smo se spominjali 500. obletnice rojstva Adama Bohoriča, s čigar slovnico je, kot je ob tem zapisal dr. Kozma Ahačič, raziskovalec zgodovine slovenskega jezika in jezikoslovja, slovenščina kot knjižni jezik dobila dokument svojega obstoja. Njegova slovnica Proste zimske urice iz leta 1584 velja za prvo slovensko slovnico.

Fotografije so s spleta.

Vir: Družina, november 2020

Zbral in uredil: Franci Koncilija

JEZIKOSLOVEC PROF. DR. KOZMA AHAČIČ O POMENU SLOVENSKEGA JEZIKA

»Slovenci smo deveti narod na svetu s svojo slovnico knjižnega jezika, kar je pomemben dosežek,« premišljuje prof. dr. Kozma Ahačič. V zadnjih letih je postal sinonim za tistega jezikoslovca, ki mu ni težko hkrati govoriti o jeziku 16. stoletja in vlogi angleščine na slovenskih univerzah, objavljati na Twitterju in opozarjati na sodobna spletna jezikovna orodja.

Kot predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU se prof.dr. Kozma Ahačič raziskovalno posveča predvsem zgodovini jezikoslovja in jezikovne rabe. Je tudi urednik jezikovnega portala Fran in sodelavec pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja.

Prof. dr. Kozma Ahačič pravi: »Če opazujemo 16., 17. in 18. stoletje, spoznamo, da slovenščina nikdar ni bila omejena na rabo med najnižjimi sloji, kar so teze, ki jih lahko zasledimo celo v strokovni literaturi. Zlasti v 16. in 17. stoletju so slovenščino uporabljali prostodušno, brez zavor. V resnici so jo uporabljali popolnoma enakopravno z nemščino in drugimi jeziki, tako plemiči, meščani kot kmečko prebivalstvo. Šele proti sredini 18. stoletja je postal izrazito močan pritisk na meščane in plemiče, da slovenščine ne bi uporabljali. To je bila pač politična želja po jezikovni poenotenosti avstrijskih dežel … V 16. stoletju je bila slovenščina izrazito jezik intelektualcev, jezikoslovni opisi našega jezika so bili namenjeni mislecem znotraj Slovenije in razumnikom po Evropi, ki so jih zanimali evropski jeziki. Bili smo na ravni največjih evropskih jezikov.«

Zelo odmevna je tudi njegova spletna stran z opisi vseh slovenskih slovnic in pravopisov na portalu Fran. Za osnovne šole je napisal Kratko slovnico,za srednje šole pa Slovnico na kvadrat, ki sta mu prinesli priznanje »jabolko navdiha«,ki mu ga je podelil predsednik RS Borut Pahor. Glede vse večje popularnosti in uporabe angleškega jezika v vsakdanjem življenju, v šolah, gimnazijah in na univerzi pa je prof. dr. Kozma Ahačič dejal: »Angleščino kot svetovni jezik pravzaprav uporabljamo samo nekaj desetletij in to se lahko zelo hitro spremeni!«

Vir in fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

LETO JOSIPA JURČIČA (1844–1881)

Vlada Republike Slovenije je na podlagi utemeljitve Ministrstva za kulturo leto 2021 razglasila za leto Josipa Jurčiča. Predlagala ga je rojstna občina Ivančna Gorica. Ne samo v Ivančni Gorici, tudi drugod po Sloveniji je spomin na umetnika in njegovo delo še zelo živ. Dela Josipa Jurčiča še vedno beremo, prav na podlagi razglasitve leta 2021 njemu posvečeno pa lahko njegovo delo močneje zaživi.

Josip Jurčič je bil rojen 4. marca 1844 na Muljavi pri Krki. Oče Marko je bil stiški kočijaž, ki se je na Muljavo priženil in imel tam nekaj let tudibranjarijo in žganjarno. Želji po odkrivanju sveta in življenja v domači okolici je Jurčiču kot otroku in doraščajočemu fantu prvi ugodil njegov ded. Njegovo pripovedovanje pravljic in pripovedk je razgibalo dečkovo domišljijo in budilo v njem pripovedni dar.

Jurčičeva rojstna hiša, kakršna je bila konec 19. stoletja. (NUK, Zbirka upodobitev znanih Slovencev)

Osnovno šolo je obiskoval na Krki. Prvo leto se ni naučil niti brati, zato je obupal in ostal vse leto doma. Brati ga je potem naučila starejša sestra Marija, na Krko pa se je vrnil po enoletnem premoru in končal osnovno šolo z zelo lepim uspehom.

Leta 1855 je oče odpeljal enajstletnega sina v Ljubljano k teti; najprej je obiskoval dve leti normalko, nato pa osemletno gimnazijo in bival od tretjega do končanega sedmega razreda v škofijskem zavodu Alojzijevišču, kamor so ga kot brezplačnega gojenca sprejeli po priporočilu domačega (krškega) župnika in kot odličnega učenca.

Josip Jurčič je v višji gimnaziji že zaslužil s pisanjem in dobil nagrado za Jurija Kozjaka

Prvo Jurčičevo leposlovno delo Pripovedka o beli kači je bilo objavljeno v Slovenskem glasniku leta 1861. Takrat je imel precej možnosti za objavljanje v Novicah in Slovenskem glasniku iz Celovca. Ozračje v Ljubljani je bilo bolj narodno zavedno, kar je tudi vplivalo na razvoj slovenskega pripovedništva. Na Jurčiča je močno vplival tudi Fran Levstik s svojimi programskimi in jezikoslovnimi spisi ter z Martinom Krpanom. Poleg Levstika je imel na Jurčiča najmočnejši vpliv škotski pisatelj Walter Scott. Njegove romane je dobesedno požiral.

Po dedovem pripovedovanju je Josip Jurčič kot šestošolec napisal Spomine na deda (1863) s podnaslovom Pravljice in povesti iz slovenskega naroda. Spomini vsebujejo štiri okvirne pripovedi, ki se naslanjajo na ljudske anekdote in zgodovinsko izročilo. Takšno osnovo ima tudi Jesensko noč med slovenskimi polharji, ki je izšla leta 1864. Kot sedmošolec je zasnoval zgodovinsko povest iz 15. stoletja Jurij Kozjak, slovenski janičar, ki je izšla v visoki nakladi pri Mohorjevi družbi v Celovcu in so jo ljudje zelo radi brali. Zanjo je dobil tudi sto goldinarjev častne nagrade. Do danes je povest doživela številne izdaje v slovenskem jeziku, prevedena pa je bila tudi v več tujih jezikov. Povest je nastala na podlagi zgodovinskih dejstev iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske. Iz domačih krajev je zajel tudi snov za povesti Domen in Tihotapec. Domnov lik je pomembna Jurčičeva stvaritev, ena najlepših tragičnih postav.

Deseti brat – spomenik prvi ljubezni in vaškim posebnežem

Med počitnicami pred osmo gimnazijo je mladi Josip Jurčič velikokrat obiskal grad Kravjak, ki je imel bogato knjižnico, in poučeval slovenščino graščakovo hčer Johanno Ottovo in se vanjo zaljubil. Ljubezen je bila obojestranska, dopisovala sta si, vendar sta potemšla vsak po svoji poti. Kljub temu sta ostala prijatelja. Nanjo je mislil tudi, ko je oblikoval lik Manice sSlemenic v prvem slovenskem romanu Deseti brat. V romanu je poleg gospode pripovedoval tudi o okoliških vaščanih, posebno pozornost pa je posvetil vaškima posebnežema Krjavlju in Martinku Spaku, ki se je izdajal za desetega brata. Krjavlju se smejimo, nad dejanji in besedami Martinka Spaka pa se pogosto zamislimo. Ob koncu gimnazije so sošolci Fran CelestinFranjo Marn in Josip Jurčič izdali almanah Slovenska vila – vila kot alegorija slovenskega pesništva – kjer je Jurčič objavil dva kratka spisa: povest z zapleteno zgodbo o luteranskem pridigarju Juriju Kobili in ljubezensko pripoved Dva prijatelja. V Slovenski vili je objavljenih tudi nekaj Jurčičevih pesmi – balad in romanc.

Prijateljstvo s Franom Levstikom je bilo trdno in je obrodilo bogat sad

V letu 1865 se je tudi osebno seznanil s Franom Levstikom, s katerim sta ostala prijatelja in sodelavca do Jurčičeve smrti. Fran Levec je v spisu Spomini o Josipu Jurčiču to prijateljstvo opisal takole:

»V veliko tolažilo je bilo Jurčiču ob tem bridkem času znanje in prijateljstvo z Levstikom, s katerim sem ga jaz seznanil leta 1865. Dasi po svojih značajih jako različna, sta si bila v mnogih stvareh sorodni naturi: oba slovanska realista, oba sovražnika parketa, a velika čislatelja slovenskega kmeta, slovenskih beračev in vseh kmetskih originalov. Jurčič sam je večkrat priznaval, da mu je idejo pisati Desetega brata dal Levstik s svojim fragmentom Deseti brat, katerega je objavil leta 1863 v Vilharjevem Napreju. Levstik je sicer čislal veliki Jurčičev talent, a vendar si ne moremo misliti ostrejšega kritika njegovim povestim, nego je bil Levstik. Že o Desetem bratu mu je napisal dolgo kritično razpravo, katero mu je poslal na Dunaj. Vsako povest mu je tako rekoč anatomsko razsekal, hvalil njene vrline, ali tudi odločno grajal, kar se mu je zdelo graje vredno.

In dasi sta se večkrat sprla, sta si ostala iskrena prijatelja do smrti.«

Študij Jurčiču nišel; živel je v revščini in pisal, da je lahkoživel, a je ustvaril najboljša dela

Po maturi jeseni leta 1865 je Josip Jurčič odšel študirat na Dunaj. Vpisal se je na filozofsko fakulteto, kjer je tri semestre poslušal predavanja iz slavistike in klasičnih jezikov, vendar je zaradi težkih gmotnih razmer leta 1867 študij opustil. Stanoval je v vlažnih luknjah, stradal in prezebal. Večkrat mu je pomagal Josip Stritar, ki je vplival tudi na njegov literarni razvoj. Leta 1866, ko je bil Jurčič vpisan v prvi letnik na univerzi, je bilo nenavadno plodno za njegovo ustvarjalnost. Kakor bi kljub materialni bedi dobil navdih in voljo za napredek. V Slovenskem glasniku sta zavzeli vidno mesto povesti Kloštrski žolnir in Hči mestnega sodnika, ki velja za Jurčičevo najboljše delo z zgodovinsko tematiko, poleg njiju še krajša povest Golida, postavljena v dobo po francoski Iliriji. Pri Mohorjevi družbi (Slovenske večernice) pa je izšla povest Grad Rojinje.

Jurčič je začel delati kot časnikar in po smrti Antona Tomšiča postal urednik Slovenskega naroda

Ko je prenehal izhajati Slovenski glasnik (1868), je Jurčič ostal brez sredstev za preživljanje in zapustil Dunaj. Spomladi 1868 so ga povabili k sodelovanju pri Slovenskem narodu v Mariboru, kjer je ostal dve leti kot časnikar. Glavni urednik Slovenskega naroda je bil tedaj Anton Tomšič, Levstikov idejni učenec ter vnet in neizprosen bojevnik za slovensko besedo. V Mariboru je Jurčičevo čustveno življenje razgibala ljubezen do učiteljice Marije Schwentnerjeve, hčere ljubljanskega gostilničarja iz Bleiweisovega kroga. Jurčič je imel resen namen, poročiti se z njo, vendar njen oče temu ni bil naklonjen in je poskrbel, da se je vez med njima pretrgala.

Skupinska slika slovenskih kulturnikov, posneta leta 1877 v Ljubljani. Med njimi lahko prepoznamo Josipa Jurčiča, ki sedi drugi od desne proti levi, Frana Levstika, ki sedi predzadnji od desne proti levi, in Janka Kersnika, ki stoji tretji od leve proti desni. (NUK, Zbirka upodobitev znanih Slovencev)

Ker je leta 1870 po pokojni teti podedoval nekaj denarja, se je vrnil na Dunaj, da bi nadaljeval študij. Študija ni dokončal, zato je pomagal Stritarju pri urejanju Ljubljanskega zvona in pošiljal prispevke v Slovenski narod. Proti koncu leta se je odpravil na Hrvaško v Sisek, kjer je prvo polovico leta 1871 urejal jugoslovanski časopis Südslavische Zeitung, ki je bil ustanovljen z nalogo, da bi napadal nemško in madžarsko politiko na Hrvaškem. Po nenadni smrti A. Tomšiča je za njim prevzel glavno uredništvo Slovenskega naroda in ga urejal tako rekoč do smrti. Oktobra se je z listom preselil v Ljubljano. Zakopal se je v časnikarsko delo in za leposlovje mu je ostajalo zmeraj manj časa, zato je takrat napisal precej kratke pripovedne proze. Ob Levstiku je postal ena vodilnih osebnosti v slovenskem političnem in kulturnem prostoru.

Očitali so mu, da ni končal študija, a je bil prepričan, da je časnikarstvo njegov pravi poklic

Po letu 1876 se je spet prebudila njegova ustvarjalna sila, vendar dela iz njegovega poznega obdobja po umetniški moči ne dosegajo njegovih zgodnejših del. Levec vže omenjenem sestavku piše, da je našel notranji mir in zadovoljstvo:

»Bil je preverjen, da svojega poklica ni zgrešil in da nisprijenštudent’, kakor so mu večkrat očitali politični nasprotniki. Bil je ponosen, daživi od zaslužku svojega peresa, vesel, da se je dokopal v človeški družbi do spoštovanega imena, in večkrat je rekel v veselem razgovoru, da ne gre menjat z nobenim profesorjem

Kot časnikar v Ljubljani je Josip Jurčič pogosto obiskoval svoj rojstni kraj Muljavo. Tu si je jeseni 1879 nakopal vnetje rebrne mrene. Zdravje se mu je čedalje bolj slabšalo, napadla ga je tuberkuloza, in da bi okreval, je odšel marca 1880 v Gorico in Benetke. Poleti je mesec dni preživel pri Janku Kersniku na Brdu. Decembra se je znova hudo prehladil in bolezen se je stopnjevala. Aprila 1881 je legel in 3. maja umrl za tuberkulozo, star komaj sedemintrideset let. Pokopan je v Ljubljani na Navju, kamor so njegove posmrtne ostanke prenesli z nekdanjega pokopališča pri sv. Krištofu.

Njegovi sodobniki so se zavedali pomena Josipa Jurčiča

Jurčičev grob

Na Jurčičevem grobu so že nekaj mesecev po njegovi smrti postavili veličasten nagrobnik. (NUK, Zbirka upodobitev znanih Slovencev)

Josip Jurčič ima devetnajst leposlovnih del v samostojnih knjižnih izdajah, ki so izšla po večkrat, poleg tega pa so večkrat izšla tudi njegova Zbrana dela. Prvič so izhajala v letih od 1882 do 1892, in sicer so izšla v enajstih zvezkih.

Njegovi sodobniki so se zavedali pomena Josipa Jurčiča. Že v osmrtnici so napisali:

»Vumršem Jurčiči izgublja slovenski narod vzglednega in značajnega domoljuba, v političnem boji neustrašnega prvoboritelja in osobito nedosežnega pisatelja in pripovedovalca neumrjočih povestij in romanov, a Ljubljanski zvon žaluje za svojim prvim ustanovnim in nenadomestnim voditeljem.«

Ustanovili so Osnovalni odbor za Jurčičev spomenik, ki so ga postavili že avgusta 1891. Načrt zanj je naredil francoski arhitekt Leblanc v starogrškem slogu. Načrt je odobril Ivan Franke. Spomenik je bil postavljen že avgusta 1881. Visok je bil 3,20 m in širok 1,40 m. Iz sežanskega marmorja ga je izklesal kamnosek Čamernik, železno ograjo okrog njega pa je skoval ljubljanski ključavničar Zelenec. Denar zanj so zbirali z raznimi prireditvami in izdajanjem njegovih del in prodajo knjig, stroški pa so znašali približno 560 goldinarjev. Na spomeniku je vklesan napis iz Tugomerja:

Tvrd bodi, neizprosen, mož jeklen,

Kadar braniti je česti in pravde

Narodu in jeziku svojemu.

Kmalu po pisateljevi smrti so ustanovili tudi Jurčičevo ustanovo, kjer se je zbiral denar za nagrade izvirnemu slovenskemu leposlovju. O njej so poročali Ljubljanski zvon, Ljubljanski list, Slovenski narod in Slovan; že po nekaj letih se je združila s Tomšičevo ustanovo, poimenovano po Antonu Tomšiču, ki so ga poimenovali za prvega slovenskega žurnalista, čeprav bi po mojem mnenju ta čast bolj pripadla Valentinu Vodniku.

Spomin na pisatelja in časnikarja na rojstni Muljavi je še živ, tudi obiskovalci prihajajo; hiša je lepo vzdrževana, pred njo pa stoji pisateljev doprsni kip. (NUK, Zbirka upodobitev znanih Slovencev)

Avgusta 1881 so tudi vzidali spominsko ploščo na Jurčičevo rojstno hišo, ki je zaščitena tudi kot spomenik kmečkega stavbarstva na Slovenskem. Prav blizu nje še vedno stoji tudi Krjavljeva kajža. Kulturno društvo Josip Jurčič ob hiši in kajži prireja tudi predstave na prostem.

Fotografije so s spleta.

Avtorica: Marjeta Žebovec, 3. maja 2021

Vir: casnik.si, Ljubljana

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

NAGRADO IGORJA ZABELA JE PREJELA ZDENKA BADOVINAC

Nagrado Igorja Zabela za kulturo in teorijo 2020 je 4. decembra lansko leto prejela kuratorka, umetnostna zgodovinarka ter dolgoletna uspešna direktorica Moderne galerije v Ljubljani Zdenka Badovinac. Nagradni sklad znaša kar zavidljivih 76.000 evrov, glavna nagrada pa je vredna 40.000 evrov.

Nagrado Igorja Zabela bienalno za izjemne dosežke podeljujeta Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo ter Erste sklad, in sicer kustosom, umetnostnim  zgodovinarjem, teoretikom, piscem in kritikom, katerih delo podpira, razvija ali raziskuje področje vizualne umetnosti in kulture srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope. Badovinčeva je nagrado prejela za izreden institucionalni vodstveni doprinos v vlogi direktorice Moderne galerije in Muzeja sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM) v Ljubljani, za radikalno kuratorsko delo ter pomembne tekstovne in uredniške prispevke k mednarodnemu diskurzu o geopolitiki sodobne umetnosti vzhodne Evrope in globalne umetnostne zgodovine.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ETNOLOGINJA IVICA KRIŽ JE PREJELA PRESTIŽNO MURKOVO NAGRADO 2019

Novomeščanka etnologinja in kustodinja Ivica Križ, ki je že 40 let zaposlena v Dolenjskem muzeju, je 11. novembra 2019 v mariborski Sinagogi prejela Murkovo nagrado za življenjsko delo, ki jo podeljuje Slovensko etnološko društvo (SED) na področju etnološkega muzealstva. Nagrada nosi ime po prof. dr. Matiji Murku (1861 – 1952), ki je bil utemeljitelj slovenske etnologije.

Zbrane goste je najprej nagovoril župan MO Maribor Aleksander Saša Arsenovič, v imenu Slovenskega Etnološkega društva je prisotne pozdravila predsednica Alenka Černelič Krošelj, slavnostna govornica pa je bila lanska Murkova nagrajenka Maja Godina Golija, ki je v imenu komisije za podelitev nagrade povedala:

Podelitev nagrad

»Po zaslugi muzejske svetovalke Dolenjskega muzeja v Novem mestu Ivice Križ, ki vodi kustodiat  za etnologijo, je danes ta kustodiat izvrsten in prepoznaven primer etnološkega muzealstva na slovenski ravni in širše. To je nagrajenka dosegla, ker je svoje etnološko delo zasnovala široko, s poudarkom na terenskem delu, raziskovanju in predstavljanju. Ob tem se je ves čas globoko zavedala pomena objav in s tem popularizacije etnološkega dela in kulturne dediščine«.

Območje raziskovalnega dela etnologinje Ivice Križ je ožja Dolenjska, vsebinsko pa način življenja dolenjskega kmečkega in obrtniškega prebivalstva s poudarkom na medičarstvu, lončarstvu, svečarstvu, opekarstvu, keramični industriji, lutkarstvu, fotografiji in otroških igračah.

O svojem uspešnem delu je sproti seznanjala javnost s številnimi članki v lokalnih medijih in v strokovnih revijah. Največji uspeh njenega strokovnega dela pa je stalna etnološka razstava v muzeju, ki jo je poimenovala Dolenjska in njeni ljudje. Tako stroka kot Novomeščani so enotnega mnenja, da je Ivica Križ zaslužna prejemnica prestižne Murkove nagrade.

Fotografije so s spleta.

Vira: Splet in Dnevnik

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.