NE SAMO V ŠOLSKIH USTANOVAH, TUDI V SLOVENSKIH PODJETJIH SLOVENŠČINA IZGUBLJA SVOJ POMEN

Zadnja leta opažamo, da slovenski jezik, ki je bil in bo srčika narodne zavesti in identitete, vedno bolj izgublja svoj pomen v šolskih ustanovah, podjetjih in celo v vsakdanjem življenju. V poslovnem svetu se tudi v Sloveniji komunicira samo še v angleškem jeziku. Zato bo treba Zakon o javni rabi slovenskega jezika (ZJRS) dopolniti.

Škandalozno je, da se sleherna aktualna slovenska vlada javno ponaša z velikimi besedami o pomenu kulture in slovenskega jezika, običajno ob prazniku kulture, še posebej pa ob mednarodnem dnevu materinega jezika, mednarodnem dnevu pismenosti ter mednarodnem evropskem dnevu jezikov. Deklarativnega zavzemanja pa je hitro konec, ko se pojavijo drugi, največkrat ekonomski oziroma finančni interesi. To postaja zadnje čase še posebej problematično, ko se uporabi slovenskega jezika na spletnih straneh načrtno izogibajo najrazličnejše, tudi pomembne slovenske gospodarske družbe, še mnogo bolj pa tuje družbe, ki pa jih Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS) zavezuje pisati v slovenskem jeziku. Hitreje, bolj priročno in predvsem ceneje je namreč poslovati v globalnem, angleškem jeziku. Zakon (ZJRS) pa določa, da govorno in pisno sporazumevanje na vseh področjih javnega življenja v Sloveniji poteka v slovenščini!

Znani sociolingvist dr. Marko Stabej je nekje zapisal: »V Sloveniji veliko poslovnežev občutno podcenjuje vlogo in pomen slovenščine, še posebej takrat, ko je to zanje ceneje, ugodneje in lagodneje. Slovenščina tam, kjer je le zato, da je, ne pa zato, da bi jo kdo poslušal, bral, razumel ali govoril, se dolgoročno ne bo obdržala kljub vsem predpisom!« Zato ni čudno, da mladi slovenski podjetniki ne vidijo več smisla in nimajo nobene potrebe po rabi slovenskega jezika in skrbi zanj, četudi je eden njihovih ciljnih trgov tudi slovenski!

Odgovornih politikov na Ministrstvu za kulturo zatečeno stanje ne vznemirja, zato tudi ne nameravajo spreminjati Zakona o javni rabi slovenskega jezika. Navsezadnje je ZJRS usklajen z evropskim pravnim redom, interese gospodarstva poznajo, a jih ne razumejo kot pritiske! Nesprejemljivo je, da je ta problematika za ministra tako banalna in nepomembna, da za ugotavljanje kršiteljev ZJRS ni potreben niti inšpekcijski nadzor! Kdor more, naj razume!

(Vir:Dnevnik, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

FOTOGRAFSKA RAZSTAVA NACETA BIZILJA

V četrtek, 17. oktobra 2019, zvečer je bila v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani otvoritev fotografske razstave nekdanjega fotoreporterja in urednika fotografije Naceta Bizilja, ki je deloval pri Dnevniku.

LJUBITELJ FOTOGRAFIRANJA

Na tisoče bralcev Dnevnika je Nace Bizilj vsakodnevno soočal s svojimi fotografijami. Tako je s fotografijo kot dokaznim materialom krepil moč pisane besede ali pa jo celo presegal. Razstava, ki je vsekakor vredna ogleda, obsega fotografije izobdobja njegovega delovanja od leta 1962 pa vse do leta 2003. Kot fotoreporter in dolgoletni urednik fotografije je Bizilj štirideset let vizualiziral osebe, prostor in čas, od elit do malega človeka, od politike do športa in kulture, od zgodovinsko ključnih dejanj do dogodkov z obrobja zgodovine. V karieri Naceta Bizilja ima častno mesto obdobje slovenske politične pomladi, preobrazbe iz socializma v demokracijo in izpolnjene plebiscitarne volje naroda z osamosvojitvijo Slovenije. To je bilo njegovo zlato obdobje fotoreporterstva. Njegov višek ustvarjalnega fotografiranja pa sega v osemdeseta leta preteklega stoletja.

KDO JE NACE BIZILJ?

Nace Bizilj, rojen 27. januarja 1944 v Gameljnah pod Šmarno goro, je eden najbolj prepoznavnih slovenskih fotoreporterjev 20. stoletja. Izučen za fotografa, je pri osemnajstih letih fotografiral Leonida Brežnjeva pri Cekinovem gradu v Ljubljani, pri štiriindvajsetih Josipa Broza – Tita na Dolenjskem. Svojo poklicno pot je leta 1962 začel v uglednem podjetju Foto Slovenija in jo leta 1968 nadaljeval v časopisni hiši Dnevnik.

KAJ VSE JE ŠE FOTOGRAFIRAL?

Pia in Pio Mlakar

Drugo najpomembnejše področje Biziljevega fotoreporterstvaje bilo fotografiranje najpomembnejših športnih dogodkov in slovenskih športnikov. Prav posebno zbirko pa predstavljajo Biziljeve slike s potovanj po Latinski Ameriki, Aziji in Avstraliji iz obdobja po letu 1995. To pa seveda še ni vse. Biziljeve fotografije dokumentirajo tudi druga področja, predvsem gospodarstvo, kmetijstvo, turizem in kulturo. Po upokojitvi leta 2003 se je poslovil od poklicnega novinarskega fotografiranja, leta 2010 pa je Muzeju novejše zgodovine podaril svoj celotni fotografski ustvarjalni opus z okoli tristo tisoč črno-belimi in barvnimi negativi fotografij. Razstava bo odprta do 16. februarja 2020.

(Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

 

 

 

 

 

 

REMINISCENCA NA AKADEMSKI VEČER (DAP)

Te dni sem od prijatelja Janeza Pence, znanega Novomeščana, ljubitelja neokrnjene narave, prejel prijazno pismo, nekakšen odziv na Akademski večer, kjer je nastopila tudi evropska komisarka mag. Violeta Bulc. Z veseljem ga objavljam.

Pozdravljen, Franci,

z zanimanjem sem prebral tvoje besedilo o akademskem večeru. Moram omeniti, da sem zelo ponosen na svoja nekdanja učenca, Branko Klemenčič in Blaža Rodiča, ki sem mu bil tudi razrednik. Ker sem občutljiv za trganje svoje male domovine z avtocestnimi napravami, sem še posebej napel oči, ko sem v tvojem poročilu bral pogovor z evropsko komisarko za promet in logistiko Violeto Bulc. 

Novomeščan Janez Penca

Potolažilo bi me, če bi tisto o »Dolenjski, ki je, kar zadeva prometno infrastrukturo, odrinjena na rob dogajanja«, veljalo za železnico. Saj avtocesta vendar preči vso Dolenjsko in jo celo imenujemo po naši regiji – Dolenjka. Če je komisarka merila na bodočo štiripasovnico do Vinice, pa se z njo ne strinjam. Avtoceste so strašanski poseg v krajino, zlasti v naši miniaturni deželici. Spomnim se davnega obiska Mihaila Gorbačova v Sloveniji. Takrat se mu je predsednik Kučan pohvalil, kakšne avtoceste da gradimo. Gorbačov je zavzdihnil: »Joj, pa v tako majhni deželi.«

Menda ne bomo čisto vseh lepot naših krajev žrtvovali za prometno vozlišče, ki ugaja Evropi in zlasti Hrvaški! Ne spodobi se klečeplaziti in poklekati že samo pred omembo »Evrope«. Kaj v primeru avtocest prinaša kohezijska politika, ki naj bi podpirala evropsko solidarnost? Denar, s katerim bomo uničili kraje, ki so za zdaj še lepi in kjer je vse kolikor toliko organsko zraščeno v naravno okolje. Iz Bele krajine smo slišali krike, da ni delovnih mest, da so odrezani od sveta …, ko je prišel tja podjetnik Akrapovič, pa so ugotovili, da ni delavcev! Berem o Novem mestu kot stičišču tretje razvojne osi. Načrtovana štiripasovna avtocesta od Novega mesta skozi Podgorje in Gorjance do Malin vBeli krajini in kasneje do Vinice se mi ne zdi smiselna. Slovenija ima že 793 km avtocest. 

Navajam nekaj podatkov – omenjene so države, ki veljajo za najbolj razvite na svetu in kjer se živi najbolje – ki izpodbijajo trditev, da avtoceste prinašajo »razvoj«: Norveška, ki je 19-krat večja, jih ima samo 300 km. Je tudi nepredstavljivo bogatejša od Slovenije, pa vidi kakovostno življenje drugače kot mi. 9-milijonska Avstrija je štirikrat večja od Slovenije, pa ima samo dvakrat toliko avtocest, vzorec poseljenosti pa je zelo podoben slovenskemu. 10-milijonska Švedska je 22-krat tako velika kot Slovenija, a ima samo 2,5-krat toliko avtocest. Finska je 16-krat večja, pa ima samo 881 km avtocest. Pred dnevi smo izvedeli, da nas je po razvitosti prehitela Češka republika, ki je štirikrat večja od Slovenije in ima 10 milijonov prebivalcev, a samo 1,6-krat toliko km avtocest (1250 km) kot naša domovina. 

Razvoja danes ne prinašajo avtoceste, ta doktrina slovenske politike je zlobno rečeno predpotopna. Zgornji primeri bi nam morali dati misliti. Dolenjci in Belokranjci bi se morali združiti proti avtocesti in za moderno železnico. Enkrat bo treba začeti posodabljati in graditi železnice, zakaj ne takoj, saj že danes za več kot pol stoletja zaostajamo za drugimi razvitimi evropskimi državami. Če bo v Belo krajino prej narejena avtocesta, bo ljudi in tovor veliko teže spraviti na železnico.V Evropi ne gradijo več avtocest, ampak moderne dvostezne ceste. Taka cesta bi bila od Novega mesta v Belo krajino skozi predor pod Gorjanci dovolj. Zakaj ves tovorni in turistični tranzitni promet v smeri Dalmacije, BiH in Črne gore usmeriti skozi pravljično Podgorje in sanjsko Belo krajino? 

 

Zelo spodbudno bi bilo, če bi evropska komisarka odločno podprla posodobitev železnice iz Ljubljane do Bele krajine in naprej do Karlovca. Prvi pogovori o tem so že potekali med dolenjskimi župani in predstavniki karlovške županije. Čas je že, da kdo od uglednih politikov in gospodarstvenikov nastopi proti nadaljnji gradnji avtocest v Sloveniji in zahteva čimprejšnjo posodobitev ali gradnjo novih železnic. Če tega ne bo, je govorjenje o zelenem transportu samo sprenevedanje. 

Mag. Violeta Bulc

Na enem od letošnjih Goginih večerov nam je evropska komisarka za promet in logistiko Violeta Bulc povedala, da znašajo zunanji stroški prometa v EU (okoljska škoda itd.) težko predstavljivih 1000 milijard evrov. To so pravzaprav stroški, ki jih ekosistemi z nami vred plačujemo predvsem z zdravjem oziroma boleznijo. Ta podatek je hrana za ponoven premislek o trmastem vztrajanju pri vedno novih avtocestah in razvojnih oseh. Hic Rhodus, hic salta! ali Dokažite, da zmorete!

Za začetek pa bi se lahko Novo mesto dvignilo zoper cesto, ki naj bi Revozu lajšala oskrbo s tovornjaki in ki bo speljana skozi lepe primestne gozdove in travnike, med katerimi so tudi pred nekaj leti razglašeni gozdovi s posebnim namenom (mestna pljuča, rekreacija). Revoz ima že 40 let industrijski tir, vendar arogantno zahteva cesto, tir pa spreminja v muzejski eksponat. Zakaj je pri nas stvari, ki so drugje samoumevne, tako težko izpeljati? 

Svoj pogled na gradnjo avtocest sem objavil v Sobotni prilogi Dela 5. januarja 2019, Članek je na spletu sicer dostopen samo naročnikom Dela, v celoti pa tudi na http://www.zalozbapenca.si/z-asfaltnih-na-zelezno-cesto

Pa lep pozdrav in še enkrat čestitam za zanimiv prispevek. 

Janez Penca

 

MEMENTO MORI

Novomeščan, pesnik in prevajalec Severin Šali, ki je o njem njegov prijatelj prof. France Pibernik napisal monografijo Severin Šali. Popotnik, zaljubljen v življenje, na višku ustvarjalne moči med drugo svetovno vojno ni mogel spoštovati ukaza Osvobodilne fronte o kulturnem molku. Iz njega je kar vrela poezija, ki jo je objavljal v tistih burnih časih…Tako je v prazničnih dneh vseh svetnikov v Slovenčevem koledarju za leto 1944 napisal čudovito pesem Na grobeh, kjer je razmišljal o eshatoloških razsežnostih človeka. 

    

Pripravil in fotografiral : Franci Koncilija

SLAVNA UZBEKISTANSKA PIANISTKA LOLA ASTANOVA JE ODPOVEDALA VSE KONCERTE V ZAGREBU IN V LJUBLJANI

Nadarjena glasbena umetnica in pianistka Lola Astanova je znana po vrhunskih nastopih, na katerih je igrala Chopina, Liszta, Rahmaninova in druge. Astanova je v začetku novembra letos načrtovala koncertne nastope v dvorani Lisinski v Zagrebu in v Cankarjevem domu v Ljubljani. Nedavno pa je slavna pianistka iz osebnih razlogov odpovedala vse nastope.

Pianistko, violinistko, skladateljico in producentko svetovnega slovesa hrvaška javnost dobro pozna. Kar nekajkrat je Astanova namreč že muzicirala z znamenitim in popularnim hrvaškim violončelistom Stjepanom Hauserjem, s katerim je posnela tudi nekaj duetov, med drugimi znamenito skladbo »Love Story«.

(Vir: Jutarnji list (ZG), fotografije so s spleta)

Prevedel in uredil: Franci Koncilija

PRVA SLOVENSKA E-KNJIŽNICA IN E-KNJIGARNA BIBLOS SE JE ŽE UVELJAVILA V SLOVENSKEM PROSTORU

Statistika kaže, da se je Biblos dodobra uveljavil med slovenskimi bralci, dobro pa so ga sprejele tudi slovenske knjižnice in založbe.  V sistem je zajetih kar 62 knjižnic in 145 založnikov. Prav tako vztrajno narašča število uporabnikov – preseglo je 17 tisoč.

PLATFORMA BIBLOS JE OSVOJILA SLOVENCE

Že pred nekaj leti so se na knjižnem trgu pojavili bralniki elektronskih knjig. Takrat so tiskani knjigi napovedovali izumrtje. Kasneje se je izkazalo, da je med bralci dovolj prostora za obe različici. Tako je založba Beletrina pred šestimi leti (2013) vzpostavila Biblos, prvo platformo za izposoje e-knjig v Sloveniji. Bralci lahko danes prek Biblosa izbirajo med več kot tri tisoč naslovi knjig, večinoma v slovenskem jeziku. Platforma omogoča branje na elektronskih napravah, računalniku, tablici in pametnem telefonu. Platforma Biblos je preprosta za uporabo in dostopna 24 ur na dan in sedem dni v tednu. E-knjigarna omogoča udobno branje kjerkoli po svetu, kamor pač seže svetovni splet.

BIBLOS UPORABLJAJO TUDI STAREJŠI OBČANI

Biblos je namenjen tudi starejšim ljudem z najrazličnejšimi gibalnimi težavami in tudi slabovidnim, saj je črke možno poljubno povečevati. Možen je tudi preprost in hiter dostop do knjige, ne da bi bilo treba do knjigarne. Biblos tako omogoča, da na dopust lahko vzamemo »veliko najrazličnejših knjig«, pa tudi kakšna »ta prava« gre lahko z nami.

    

ZAKLJUČEK

Bralnik Biblos omogoča tudi namestitev katerekoli spletne knjigarne, nanj pa lahko naložimo več tisoč knjig. Sicer pa sistem Biblos deluje tako, da ga brez večjih težav hitro osvoji povprečen uporabnik računalnika. Z aplikacijo je knjige mogoče brati na vseh elektronskih napravah. Prek Biblosa si je knjige mogoče izposojati in tudi kupovati. Izposoja je za člane knjižnic brezplačna.

Vir: Družina, fotografije so s spleta

 

Pripravil: Franci Koncilija

 

GIMNAZIJA NOVO MESTO OBRAČA DRUGI LIST RASTOČE KNJIGE

V ponedeljek, 7. oktobra 2019, je v atriju šole potekala prireditev z naslovom Ljubezen večno vidim krog in krog, Rastoča knjiga Gimnazije Novo mesto, z začetkom ob 12.30. Ob tej priložnosti je ravnateljica Mojca Lukšič skupaj z idejnim vodjo tega vseslovenskega in mednarodnega projekta dr. Janezom Gabrijelčičem obrnila drugi list Gimnazijke z Rastočo knjigo. Na njem so zapisane že omenjene naslovne besede, ki so jih gimnazijci izbrali v skladu z vrednotami abecede odličnosti, mojstrstva in etike, kot sta Ljubezen in Lepota. Gre za verz velikana slovenske moderne in nekdanjega novomeškega gimnazijca, pesnika ljubezni – Dragotina Ketteja iz njegovega sonetnega cikla Adrija. Spomnimo naj, da prav letos mineva tudi 120 let od Kettejeve prezgodnje smrti.

   

Potem ko je Gimnazija Novo mesto lansko leto kot prva med slovenskimi gimnazijami vstopila v projekt, je nedavno iz njega zrasla prava, živa rastoča knjiga. Letošnja maturantka Eva Novak je namreč v mesecu septembru pri Kulturnem društvu Severina Šalija izdala pesniški prvenec z naslovom Preden odrastem, ki je že doživel pozitiven kritiški odmev na straneh revije Rast in Dolenjskega lista.

Pogovor z mlado pesnico o njenem ustvarjanju in pogledih na življenje, mladost, odraščanje, lepoto in ljubezen je bil tako osrednja tema prireditve, ki sta jo povezovala četrtošolca Anita Koprivc in Lovro Bukovec, za glasbeno spremljavo pa so poskrbeli člani gimnazijskega godalnega kvarteta (Ema Starešinič, Nika Molan, Tjaša Remec in Vid Dović) ter kantavtor Gašper Turk z lastno skladbo Reka in v duetu z odlično pevko Majo Tomić.

Pesmi Eve Novak so poleg avtorice in obeh njenih sogovornikov interpretirale še Nina Plankar Hodžič, Julija Jakljič, Tiana Zrakić, Amika Zoja Jelič in že omenjena Maja Tomić.

Tomaž Koncilija
Avtor fotografij: Franci Koncilija

PRESTIŽNA KLEMENČIČEVA NAGRADA

Klemenčičevo nagrado, najvišje priznanje za življenjsko delo na področju lutkarstva in lutkovne umetnosti v Sloveniji, ki jo podeljuje združenje slovenskih lutkovnih ustvarjalcev Unima Slovenije, sta letos prejela Breda in Tine Varl za vrhunske stvaritve na področju lutkovne umetnosti.

    

LUTKARSTVO V NOVEM MESTU

Pobudnik novomeškega lutkarstva je bil v petdesetih letih prejšnjega stoletja Dušan Modic, sicer profesor matematike in fizike na takratnem novomeškem učiteljišču. Skupaj z učiteljiščniki, ki so ročno izdelovali lutke, je Dušan Modic ob nedeljah dopoldne pripravljal odlične lutkovne predstave, ki so bile v učilnicah osnovne šole, novomeška mladež pa jih je rada in množično obiskovala. Kasnejši poskusi oživitve lutkarstva v Novem mestu žal niso bili uspešni. Zadnji takšen je bil leta 1994. Tako so lutkarstvo domala na državni ravni prevzeli v Mariboru, kjer še danes delujejo zelo uspešno.

PODELITEV ZASLUŽNIH NAGRAD

Podelitev nagrad za leto 2019 je bila ob zaključku Bienala lutkovnih ustvarjalcev v soboto, 14. septembra, v Lutkovnem gledališču Maribor. V utemeljitvi podelitve nagrad Bredi in Tinetu Varlu piše: »Lutkovna opusa Brede in Tineta Varla pričata o izjemnem umetniškem ustvarjalnem erosu, o vizionarskem delovanju, o drugačnem umetniškem vodenju gledališča. Oba sta zaslužna, da je poklicno mariborsko lutkovno gledališče vrsto let delovalo naprej na Rotovškem trgu, kasneje pa v novih prostorih na obrežju Drave, v minoritskem samostanu.«

Pengovovo listino pa je prejel animator in igralec Maksimilijan Dajčman, ki se je v več kot štiridesetletnem delovanju v Lutkovnem gledališču Maribor z vsem srcem, znanjem in predanostjo posvečal lutkovni umetnosti. Maksimilijan Dajčman je kot predan in vesten lutkar s svojimi igralskimi in animatorskimi veščinami oplajal predstave in tako soustvarjal lutkovne predstave za vse generacije obiskovalcev gledališča. Kjerkoli je Maksimilijan Dajčman sodeloval in soustvarjal profiliranost Lutkovnega gledališča v Mariboru, je v 40 letih delovanja dosegel zavidljivo raven v slovenskem in mednarodnem prostoru.

(Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

VILI STEGU (1943–1989) IN NJEGOVA POEZIJA BOŽJEGA MOLKA

OB 30-LETNICI SMRTI

 KDO JE BIL VILI STEGU?

Vili Stegu se je rodil na Premu pri Ilirski Bistrici 29. novembra 1943. Po gimnaziji v Postojni je nadaljeval študij na Teološki fakulteti v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen v Logu pri Vipavi 29. junija 1969, novo mašo pa je pel 13. julija na rodnem Premu. Kot kaplan je služboval v številnih krajih na Primorskem, od leta 1975 do 1989 pa je bil izseljeniški duhovnik v Ingolstadtu v Nemčiji. Umrl je 26. septembra 1989, ko je bil doma na počitnicah. Pokopan je na Premu.

STEGUJEV USTVARJALNI OPUS

Duhovnik, pesnik, pisatelj, mislec in prevajalec Vili Stegu je bil soustanovitelj revije 2000. Leta 1985 je revija 2000 izdala knjigo Simone Weil Trepet in poslušnost, ki jo je pripravil Stegu. V njej so zbrani različni sestavki te znane judovske filozofinje, ki jih je tematsko prevedel in zaokrožil v knjigi. Do sedaj sta izšle dve Stegujevi pesniški zbirki: Quando giacero’ sottotera (1991), ki jo je na Doberdobu v Italiji uredil župnik Ambrož Kodelja, in Ugašajoče sanje (1996) v Ljubljani pri Društvu 2000, ki jo je uredil prof. Peter Kovačič. Čeprav je Stegu zadnja leta živel v tujini, je redno ohranjal stik s slovenskim kulturnim prostorom. Napisal je vrsto esejev o tedanji Sloveniji, obenem pa prevajal znane mislece, kot so Stephan Rosenzweig, Miguel de Unamuno, Léon Bloy, Martin Buber, Simone Weil, Emmanuel Levinas, Emmanuel Mounir in drugi.

DUHOVNI SVET VILIJA STEGUJA V NJEGOVIH PESMIH
Njegova poezija izpoveduje tragiko sodobnega človeka, ki ga globoko muči in ve, da iz te duhovne krize ne vodi nobeno slepilo, še manj čustveni paradoks vere. Duhovno krizo mora posameznik pretrpeti sam, zato človeku ostane samo brezpogojna vera v Boga.
Stegu je bil pesnik strastnega dvoma in žive, globoke vere, prepojen s hrepenenjem po nesmrtnosti in s spoznanjem sodobne razcepljene zavesti o razklanosti razuma in srca, z neprestanim hrepenenjem po večnosti.

(Vir: Besedilo in fotografije so s spleta)

Zbral: Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJE O ZATEČENEM STANJU SLOVENŠČINE OB EVROPSKEM DNEVU JEZIKOV

Na pobudo Sveta Evrope že od leta 2001 vsak 26. september praznujemo evropski dan jezikov. To je dan, ko naj bi spodbujali učenje tujih jezikov in s spoznavanjem njihove različnosti krepili medkulturni dialog.

Sliši se lepo, in prav je. Z zmožnostjo sporazumevanja v različnih jezikih se nedvomno krepi moč medsebojnega razumevanja. Vendar praznovanje postane grenko tisti hip, ko se čaščenje tujih jezikov odvija na račun lastne, materne govorice. V podobno ne samo žalostno, že skoraj tragično situacijo je zabredla tudi sodobna slovenska družba.

Starši množično vpisujejo otroke na tečaje tujih jezikov, ne da bi jih skrbelo, da njihovi otroci ne poznajo temeljnih osnov in slovničnih pravil materne govorice in da so v jeziku, v katerega so se rodili, skoraj polpismeni. Tiho, brez velikega političnega pompa, a zelo vztrajno se zaradi egocentričnih interesov profesorskega kadra za lastno promocijo v svetu in zagotavljanje služb z vpisovanjem tujih študentov izvaja postopna anglizacija univerzitetnega pouka na Slovenskem. Iz, kot temu pravijo, dobro obveščenih krogov pa sem izvedela, da se pripravlja še drznejši načrt, po katerem se bo na vseh slovenskih gimnazijah po en razred v letniku poučevalo kar v angleškem jeziku. O tem, kako bodo potemtakem poučevali slovenščino in slovensko slovnico, se najbrž ne sprašujejo, saj bo tako in tako glavni jezik očitno kar angleški.

Pred 155 leti Slovenci nismo imeli pravice do rabe lastnega jezika v uradih in šolah. Takrat so slovenski rodoljubi v Ljubljani ustanovili Slovensko matico, da bi v izobraževalnem procesu pomagala krepiti slovensko jezikovno zavest in z izdajanjem učbenikov poskrbela za razvoj slovenske znanstvene terminologije. Več kot stoletje in pol kasneje pa malomarno zametujemo to dediščino očetov in malikujemo en sam, univerzalni evropski in svetovni jezik, v katerem se bo različnost kvečjemu izgubila, ne pa okrepila. Če bi bili res dobri, izvrstni znanstveniki, potem bi svet prihajal k nam in se mu mi ne bi prilizovali z zasramovanjem slovenščine. Če bi res ljubili svoj domači jezik, potem ne bi plačevali slovenskih gimnazij zato, da bodo poskrbele za izvoz naše mlade intelektualne elite, ampak bi jih razvili do take stopnje kritičnega mišljenja in znanja, da bi jim bila odprta vsa vrata v svet znanosti. In če bi imeli količkaj zdravorazumske pameti, bi vedeli, da lahko človek resnično osvoji tuj jezik šele takrat, ko kar najodličneje obvlada svojega lastnega.

Zato se ob dnevu evropskih jezikov sprašujem predvsem o tem, kdo in zakaj nam prodaja cesarjeva nova oblačila o jezikovnem bogastvu Evrope, ko je naš jezik že dolgo gol in brez temeljne zaščite, ki se ji pravi ljubezen do lastnega naroda in njegove jezikovne identitete. Bojim se, da je razlogv tem, da je človek brez identitete edini, ki se bo uklonil vsem trendom, kakor nam jih narekuje sodobni svet, tudi samozanikanju lastne pameti, svoje narodne kulture in osebne različnosti. Najprej moramo torej vsak dan živeti svojo lastno jezikovno posebnost, če hočemo kot narod živi in duhovno zdravi še dolgo slaviti in častiti evropsko in tudi svetovno jezikovno različnost in bogastvo.

Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice

 

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.