BAJESLOVNA BITJA NA GORJANCIH

Prepoznavnost in priljubljenost obmejnega  hribovja Gorjanci je gotovo ohranil slovenski pisatelj Janez Trdina, neutrudni popotnik in zapisovalec običajev,  značajev in ljudskih zgodb »Podgurcev«… Njegove Bajke in povesti o Gorjancih še danes negujejo pravljični preplet kulture, narave in bajeslovnih bitij. Vse to izpričuje pristno življenje in duhovno bogastvo Uskokov, Dolenjcev in Belokranjcev. Z besedo »bajka« je poslovenjen tuji izraz »mytos«, ki označuje povesti poganskih religij. Bajke, pripovedke, legende in pravljice so oblike narodne pripovedne umetnosti in zato zelo dragocene…

VOLKODLAK

V Gorjancih je »Vukodlak« pošast s pasjo podobo, samo mnogo večja kakor pes. Ušesa ima dolga in tenko prirezana, na nogah pa ostre in dolge kremplje. Porastel je z gosto sivo dlako in ni tako hudoben kakor Pasjedlan. Volkodlak ima srednje dolg in črn rep, v katerem ima skrito vso svojo moč. Ponoči se klati po gozdu, podnevi pa ždi v globokih jamah in kuje hudobne naklepe proti ljudem.

Volkodlak

Volkodlak ima srednje dolg in črn rep, v katerem ima skrito vso svojo moč. Ponoči se klati po gozdu, podnevi pa ždi v globokih jamah in kuje hudobne naklepe proti ljudem. Včasih zavije tudi k človeškim bivališčem in gre na vas k ošabnim dekletom. Toda ne v živalski podobi, temveč kot človek. Volkodlak se namreč lahko spremeni tudi v krasnega mladeniča, ali pa v kakšno drugo bitje…

ŠKRAT V HUDI PEČI NA GORJANCIH

V Hudi peči na Gorjancih je že od nekdaj domoval Škrat ali Škratlja. Ta hudobec je bil velik slepar, in nesrečo je želel vsakomur, tudi svojemu prijatelju.

Ta spaka je bila majhne rasti, kakor kakšen desetletni otrok. V rokah je po navadi držal mošnjo zlatnikov, katere je podaril tistemu, ki je pokleknil pred njim. Torej je bil tudi častihlepen. Škrat je gorski duh, ki ga vidijo drvarji, lovci in drugi ljudje, ki prihajajo pogosto v gozd in v gore. Nekega dne, ko je sedel na skalah, visoko v Gorjancih, se je ponesreči tako hudo udaril v glavo, da je umrl. Od tistega časa so se pri teh skalah, ki jim sedaj pravijo Huda peč, ali hude pečine, vedno dogajale same nesreče. Pobilo se je nekaj krav, več košut in neka ženska…

KRVAVI KAMEN

V starih časih so tudi na Gorjancih živeli velikani in ljudje so jih imenovali Ajdi. Imeli so človeško podobo, bili pa so strašno močni in veliki, vendar brez prave pameti. Prvi rod velikanov je živel na Zlati gori, od tam pa so se preselili tudi na Gorjance. Kadar so ruvali drevesa s koreninami vred, se je treslo in hreščalo po vsem Podgorju.

Pogovarjali so se med seboj kar od gore do gore in če so si morali kaj sposoditi, so samo zaklicali in vrgli  potrebno stvar z druge gore. Tudi po vodo niso hodili tako kot ljudje, s posodami, temveč so se samo nagibali z gore in pili vodo iz najbližjega studenca. Na vrhu Gorjancev pa še danes stoji velika skala, na kateri so ajdovski pradedi na njej darovali svojim bogovom mladeniča in njegovo nevesto.

ČAROVNICE NA OPATOVI GORI

V globokem jarku, ki se razteza od Ravne gore pod Mirčevim križem, je nekdaj žuborel kristalno čist potoček. Pod Štembuhom je v soteski potoček v skale izdolbel  krasne slape, ob katerih je bila naravna podzemska jama. V njej  so prebivale tri čarovnice, ki so včasih bile rojenice. To je bilo v času, ko so začeli zidati kostanjeviški  samostan. Ena izmed njih se je spremenila v vrano in odletela v dolino na oglede. Z grozo je ugotovila, da so ljudje začeli zidati cerkev – Zveličarjevo hišo.

Čarovnice so sklenile, da tega pa ne bodo dopustile, in od tistega dne so vsako noč  porušile vse, kar so zidarji preko dneva sezidali. Stari menih je spoznal, kaj mora storiti. Na gradbišču je zbral vse kostanjeviške meščane in okoliške tlačane in v naglici, dokler ni sonce zašlo za vodeniškim hribom, so sezidali stolp in vanj obesili zvon iz cerkve sv. Neže v Kostanjevici, ki ga je blagoslovil pobožen menih. Tedaj je prvič zapel zvon in njegov mili glas se je razlegal daleč v Gorjance. V tistem trenutku se je zaradi jeze čarovnic zrušilo pol Opatove gore, nastal je silen vihar, ki je lomil orjaške bukve, in potoček je izginil. Ko so si ljudje kasneje ogledali to razdejanje, so odkrili tri kamnite postave, stoječe tam nepremično za veke. In vse to lahko vidite še danes, če se povzpnete iz Orehovca v hrib…

CVETNIK

Nekje visoko na Gorjancih je bilo veliko skalovje, med njim pa se je širil Cvetnik, prav majhen vrtec, ves poln najlepših in dišečih rož.  Težko ga je bilo najti, če pa je kdo zašel v ta Cvetnik, je bil popolnoma prevzet nad njegovo lepoto. Od takrat dalje ni več jedel niti pil, na povratek domov pa sploh ni pomislil. Tako je kmalu brez bolečin umrl.

Toda ta raj na zemlji ni bil vedno takšen. V tej gorski kotlini  so se razraščali  plevel, trnje, osat in koprive. Tukaj se je naselil Vlah Elija, da bi v pobožni molitvi in pokori sklenil svoje življenje. Nekoč sta ga obiskala dva utrujena in bolna popotnika in prosila za jed in prenočišče. Vlah Elija je zaklal svojo kozo in jima spekel meso; še celo čutaro vivodinca, ki ga je hranil za bolne dni, jima je dal. Zvečer se uležeta v njegovo posteljo, puščavnik pa se je zadovoljil z ležiščem v nastelji.

Potem se mu v sanjah prikažeta popotnika, obdana od nebeške slave! Eden je bil sam gospod Bog, drugi pa sv. Peter. Gospod Bog je rekel puščavniku Eliji: »Ker si bil usmiljen do naju, dam svoj blagoslov tebi in kraju, kjer prebivaš.« Ko se je puščavnik prebudil, popotnikov ni bilo več, kraj, kjer je prebival, pa se je spremenil v raj… Puščavnik se je tudi pomladil in živel še mnogo let na tem svetu. Cvetnik pa še dandanes priča o božji slavi in milosti!

Vir : Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Družba sv. Mohorja, Celje, 1930.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MONOGRAFIJA PESMI IN IGRE DANETA ZAJCA

Miren, a hkrati vzkipljiv

Pesnik Dane Zajc

Pri Založbi ZRC so konec junija 2021 izdali monografijo Pesmi in igre Daneta Zajca, ki prinaša tako bolj teoretsko obarvane razprave kot precej intimne spomine na enega največjih slovenskih pesnikov.

UVOD

Dane Zajc (1929–2005) sodi s svojo modernistično poetiko med najpomembnejše slovenske literarne ustvarjalce 20. stoletja. Mnogi bralci znajo njegove pesmi iz kultnih zbirk, kot so Požgana trava (1958), Ubijavci kač (1968) in Dol dol (1998), na izust, malo je poznavalcev dramatike, ki bi izpustili uprizoritve njegovih GrmačPotohodca… Pesnik, ki bi pred dobrim letom dni praznoval devetdesetletnico rojstva, je po travmatični izkušnji vojnega nasilja veroval zgolj še v poezijo. »To je bilo edino področje, kjer ni bilo ljudi, ki bi ogrožali njegovo notranjost. Kjer ni bilo tistih, ki jim ni zaupal. Zaupal ni nikomur. Zanašal se ni na nikogar. Težko se je razveselil,« je zapisala v predgovoru monografije Pesmi in igre Daneta Zajca urednica Neža Zajc, rusistka in slovenistka, ki je tudi pesnikova vnukinja.

NE DRAME, IGRE

Skoraj dva ducata uveljavljenih piscev – predvsem pa bralcev – se v njej dotakne Zajčevega ustvarjanja. Pesnik Milan Dekleva denimo prek izkušnje Zajčeve radikalnosti jezika, Jelka Kernev Štrajn pa z analizo živalskih likov v njegovi poeziji. Njegovim igram – Zajc je vztrajal, da njegove drame imenujemo igre – se podrobneje posveti njegov dolgoletni spremljevalec Aleš Berger, tenkočutno se njegove dramske strukture loti Tomaž Toporišič. A manj teoretski, pa zato še bolj refleksiven je pristop avtorjev, ki pristopajo prek spominske izkušnje z zadnjih let ali celo mesecev pesnikovega življenja. Maja Vidmar denimo opiše doživetje o skupnem potovanju z Dunaja leta 2003, Petra Koršič pa presunljivo poroča z zadnjega Zajčevega literarnega večera leta 2005 v Novi Gorici.

»Hote ali nehote so mnogi avtorji ubrali avtobiografsko ali Zajčevo biografsko noto. Pomembno se mi zdi, da so zapise prispevali ne le njegovi tedanji sodobniki, ampak tudi takratni mlajši ustvarjalci, ki so danes uveljavljeni. To pomeni, da se je že takrat dotaknil tudi mlajših,« pojasnjuje urednica v pogovoru za Dnevnik. Monografijo dopolnjuje tudi nekaj nekroloških zapisov, med njimi tekst Richarda Kämmerlingsa, ki je izšel nekaj dni po pesnikovi smrti v Frankfurter Allgemeine Zeitung, pa tudi denimo Zajčev govor z državne proslave ob kulturnem prazniku leta 1992. »Ta lepo odraža njegov radikalen pogled na takratno kulturo, v današnjem stanju kulture se mi je zdelo to pomembno objaviti,« dodaja sogovornica.

MOLČEČ, A NERAVNODUŠEN

»Osebnostno je bil Zajc zelo molčeč človek, a hkrati zelo neravnodušen do vsega, kar se je dogajalo v svetu. Ko so ga v nekem intervjuju vprašali, kako bi se opisal, je odgovoril z ‘miren in vzkipljiv’,« pove z nasmehom, da je svoj trden značaj prelil v moč poezije, ki je že za časa njegovega življenja dosegla široko ciljno publiko. »A čeprav je doživljal razmeroma široko mero družbene in politične represije, je imel okoli sebe vedno tudi podporni krog intelektualcev,« dodaja Neža Zajc, ki je v knjigi zbrala tudi domala še neobjavljeno fotografsko gradivo in rokopisne fragmente velikega pesnika.

»Ta knjiga ne vabi le k ponovnemu branju njegovih tekstov. Predvsem je potrditev, da je njegova poezija vedno aktualna in dostopna, tudi nezahtevnemu bralcu poezije, njegov izraz je bil navsezadnje jezikovno nezahteven in elementaren. Četudi je obenem zelo enigmatična in literarnoteoretsko zagonetna,« sklene z željo po razširjanju bralskih horizontov.

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MARIBORSKI SLIKAR BOGDAN ČOBAL SLIKA TEMATIKO BEGUNSTVA

Akademski slikar Bogdan Čobalje s ciklom Splav Meduze, ki je na ogled v razstavišču ArtKIT, posegel v aktualno slikarsko tematiko begunstva in nomadstva. Po premierni predstavitvi v Galeriji Instituta Jožef Stefan v Ljubljani se sedaj mariborski slikar Bogdan Čobal, nekdanji profesor na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, z najnovejšim ciklom Splav Meduze predstavlja še v razstavišču ArtKIT na mariborskem Glavnem trgu.

Na odprtju razstave je kuratorka, umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar, izpostavila, da tokratni cikel slik Bogdana Čobala, ki je že več desetletij neutruden raziskovalec medija in prostorov na področju slikarstva in grafike, zahteva od obiskovalcev razstave drugačno komunikacijo, saj je tudi tematika dejansko precej posebna.

Bogdan Čobal namreč z najnovejšim ciklom slik angažirano vstopa v aktualno tematiko begunstva, ki tako postaja trajen dokument te tragedije svetovnih razsežnosti, ki se je ne bi smeli navaditi ali celo postati ravnodušni. V nadaljevanju je Milena Zlatar še poudarila, da je Čobal v likovnem načinu ohranil svoj značilni grafični rokopis, kot so tanki nanosi barvnih plasti, mehki barvni prehodi, spet drugje močne sledi s premišljenimi geometrijskimi intervencijami in iluzionističnimi pomagali. Razstava je bila odprta do 20. avgusta 2021.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SLOVITI MEHIŠKI SLIKARKI FRIDI KAHLO (1907–1954) JE POZIRALA SLOVENSKA PLESALKA DEŠA PODGORŠEK (1899–1980).

Harriet Whitney Frishmuth je nemara najpomembnejša ameriška kiparka. Le malo je manjkalo, pa bi doživela 100 let. Umrla je na novoletni dan leta 1980. Posebno znana je bila po skulpturah iz brona, ki so še dandanes med najbolj zaželenimi trofejami zasebnih zbiralcev.
Pomanjšane kopije njenih stvaritev dosegajo ceno krepko čez 100.000 dolarjev, originali so shranjeni v muzejih. V Metropolitanskem muzeju umetnosti v New Yorku je vsem na ogled tudi njena najslavnejša skulptura iz leta 1923, imenovana The Vine (Trta), in predstavlja brhko plesalko v vsej njeni lepoti. S pomočjo plesalkinega akta je Frishmuthova želela upodobiti imitacijo trte.

Kiparka Harriet Frishmuth
The Vine (Trta)
 

Kiparka je za svoje motive pogosto najemala plesalke, ki so ji pozirale med obvezno glasbeno spremljavo. Za najslavnejšo skulpturo pa je povabila svojo najljubšo plesalko, s pomočjo katere je ustvarila serijo kiparskih mojstrovin. To je bila Slovenka, Ljubljančanka  Deša Podgoršek, ki jo obiskovalci z vsega sveta lahko že dolgo občudujejo v Metropolitanskem muzeju umetnosti v New Yorku v ZDA.

Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku

PLES Z BALONI


Bila je najmlajša izmed treh otrok, ki so se rodili Francu Podgoršku in vezilji Idi Rebek, Kraševki iz Komna. Vsi trije njuni otroci, Dušan (1896),  Leja (1897.) in Deša (1899.), so se rodili v Križevniški ulici v Ljubljani. In ko je Deša končala licej, so Podgorškovi leta 1913, tik pred prvo svetovno vojno, emigrirali v ZDA. Že kmalu po prihodu jim je umrl oče. Na oni strani luže je Deša postala vrhunska plesalka in model številnim umetnikom. Plesnih veščin se je učila pri Mihailu Fokinu, koreografu, ki je v začetku 20. stoletja ustvaril revolucijo na področju plesa in baleta. Ljubljančanka je postala celo njegova prva plesalka ter na področju modernističnega plesa utirala pot številnim naslednicam in naslednikom.

Model in plesalka Deša Podgoršek

Še posebno je zaslovela s plesom z baloni, ki je prinašal povsem nove modernistične pristope. S kratkim filmom The Bubble (1920), v katerem je nastopala le ona, o mladem dekletu, ki pleše z baloni, je opozorila nase in zaslovela. Na valovih tega filma je bila še celo desetletje v ospredju dogajanja na newyorškem pop-artu. Bila je tudi v prvih vrstah, ko je prodirala nova pop umetnost in so na vrata začela nesramežljivo trkati simpatična in vse bolj pomanjkljivo oblečena dekleta. Vse do začetka druge svetovne vojne je plesala v najslavnejših newyorških, londonskih in pariških klubih, kakršna sta Kit Kat Klub in Casino de Paris, v katerih je nastopala s še eno veliko zvezdnico – Josephine Baker. Deša ni imela prav nikakršnih zavor. Še manj jih je imela njena dve leti starejša sestra Leja, ki sta jo zanimala klasična umetnost in dizajn. Leja je umrla leta 1988. Najstarejši Dušan je bil namreč veliko manj izstopajoče sorte: šel je v učiteljske vode in poučeval matematiko. No, če nič drugega, je bila Leja tiste čase kar uspešen model. In zgodila se je prava mehiška limonada…
 

MEHIŠKA LIMONADA


Madžar Miklos Mandl, rojen leta 1892 v Szegedu, se je v ZDA priselil istega leta kot Podgorškovi. Takoj se je preimenoval v Nickolasa Murayja in postal eden najuspešnejših ameriških fotografov, znan predvsem po portretnih fotografijah visoke družbe. V obdobju 1920–1940 je ustvaril več kot 10.000 portretov.

Fotograf Miklos Mandl

Njegove fotografije so objavljali v najbolj znanih revijah, že na začetku je za Vanity Fair portretiral tudi Dešo Podgoršek. Preskočila je iskrica in šarmantni Madžar, hudo zaželena tarča deklet, se je v slovensko plesalko povsem zaljubil. Čeprav je postala njegova muza, se je Muray že leta 1921 poročil, toda ne z Dešo, ampak z njeno sestro Lejo! Naslednje leto se jima je rodila hčerka Arija. Dvajset let pozneje je Arijo portretirala legendarna mehiška slikarka Frida Kahlo, še ena Murayjeva neskončna ljubezen. Frida je v enem izmed pisem priznala, da nikogar ni ljubila bolj kot Nickolasa, tudi najslavnejšega mehiškega slikarja in svojega moža Diega Rivere ne.

Frida Kahlo in Miklos Mandl
Josephina Baker

Več kot desetletje sta fotograf in slikarka najtesneje prijateljevala. Še več, kronisti so zapisali, da se je hotel Muray poročiti, pa je strastna slikarka vztrajala, da ostaneta samo ljubimca. To so bili, rekli bi, resnično liberalni časi. Biseksualna Frida je imela afere tako z moškimi kot ženskami, z Josephine Baker, denimo. Liberalnim časom pa je uspešno sledila tudi Leja Podgoršek. In tudi ona je bila družinska prijateljica mehiškega slikarskega para. Frida in Diego sta imela nadvse buren in prav filmski zakon, se vmes ločila pa spet poročila, živela dolgo kot pes in mačka, tudi zaradi Lejinega moža, ki je tako veselo skakal čez plot. Kako sta se razumeli Leja in Frida in kako blizu sta si bili, ne vemo. Vemo pa, da se je Lejina hči učila slikarstva pri Riveri. In če je bila najslavnejša Murayjeva fotografija portret Fride Kahlo, je bila ena najbolj znanih Fridinih stvaritev – portret Arije.

Portret Arije
Avtoportret Fride Kahlo

Tako so se v Mestnem muzeju Ljubljana, 28. novembra 2020 poklonili svetovno znani plesalki in Ljubljančanki Deši Podgoršek, poročeni Delteil, ki je plesno kariero ustvarila v Ameriki. Razstavo so naslovili »Odplešite z nami skozi razstavo«.

Vir in fotografije so s spleta.

 Zbral in uredil: Franci Koncilija

ALEŠ ME JE LJUBIL, INTERVJU Z ERICO JOHNSON DEBELJAK

Uvod

Erica je napisala močno, pretresljivo, pogumno knjigo Devica, kraljica, vdova, prasica. Ni njena prva, je pa zagotovo najboljša. O tem, kako je preživela nenadno smrt svojega moža, pesnika, esejista, publicista, profesorja Aleša Debeljaka. O tem, kako je postala vdova, kako je postala manj, kot je bila prej. O tem, kako se je borila za družino, zase, proti zakonom, celo proti prijateljem. Pogovarjali sva se tudi o tem, kakšna je danes. Kako jo je Aleševa smrt spremenila.

Zaradi Aleša je začela pisati leposlovje

Ko je prišla v Slovenijo, so jo na Delu skoraj takoj povabili, naj piše feljton o tem, kako tujka živi v Sloveniji. Erica je bila prej zaposlena v banki, nikoli ni pisala leposlovja. Aleš pa jo je spodbudil k pisanju in tako je začela ustvarjati ta zelo brani feljton in pri tem uživala. Nato je začela tudi lektorirati in prevajati, študirati kreativno pisanje – in ni mogla več nehati. »Če ne bi prišla sem, najbrž ne bi začela pisati. Aleš me je zelo podpiral pri tem. Na začetku nisem želela preveč intimno pisati o sebi, pa me je spodbujal, rekel mi je, naj ne pišem suhoparno, naj se bolj odprem. In sem začela pisati bolj sproščeno, pogumneje.«

Kako sta postala par

 Erica je delala v banki v New Yorku, čeprav se kot bančnica ni najbolje počutila. Rada je hodila na kulturne prireditve. Po razstavi Irwina v New Yorku je bil žur in tam sta se z Alešem prvič videla. Aleš je bil v Ameriki pet let, tri mesece po njunem srečanju pa se mu je bivanje tam izteklo. Vrnil se je v Slovenijo. »Imela sva hitro, strastno romanco, potrebovala sva nekaj časa, da sva se odločila, da pridem za njim,« se smeje Erica. To je bila velika odločitev, kako je zmogla? »Med nama je bila velika ljubezen,« je stvarna, »nisem bila zadovoljna s poklicem, Aleš pa je hotel biti v Sloveniji, ki je takrat postala samostojna država, hotel jo je pomagati graditi. Danes bi bil zgrožen nad tem, kaj se dogaja v državi in kulturi,« je prepričana.

Žalovanje. Pisanje. Terapija

Ko je Aleš pred petimi leti nenadoma umrl, se je Erica najprej posvetila branju knjig o žalovanju, smrti in vdovah. Nakar je začela pisati, in to je bilo zanjo terapevtsko. »Aleševa smrt je bila travma, še posebej ker je bila nenadna. To je bil šok. Razbil se mi je zunanji, potem pa še notranji svet – kdo sem zdaj jaz? Prekinil se je kronološki čas, zaporedje dogodkov. Zgodil se je prelom.

Erica Johnson s prijateljico Manco Košir

Če se ti nekaj groznega zgodi, to poveš prijateljem, bližnjim, poveš jim podrobnosti, kdaj in kako se je zgodilo. S tem sestaviš vse koščke, daš jih na svoje mesto. Tako narediš tudi s svojim spremenjenim jazom. To naredijo vsi, ki doživljajo travmo, ne samo pisatelji. Zato sem morala to narediti tudi jaz, postaviti kronološki čas nazaj, razumeti, kaj se mi je zgodilo, kako me je vse to spremenilo in kakšna sem zdaj. Rekla sem si, da če bo knjiga dobra, jo bom objavila. Ker je na začetku bila terapevtska, sem morala govoriti resnico. Nisem se cenzurirala. In mislim, da je to moja najmočnejša knjiga doslej. Oklevala sem, ali naj jo objavim ali ne. Ampak gradila sem novi jaz. Ali naj dam ta novi jaz v predal? S to knjigo sem živela štiri leta. Bila je moj projekt. Moja strast. Pravim, da brez nje ne bi preživela. Vse travmatične stvari, ki so se mi dogajale – o vsem sem pisala. Ko sem pisala o tem, sem bila bolj mirna. Laže sem spala, nisem bila vse noči pokonci v bolečini, agoniji kot prej. Ta proces je bil zame zelo koristen. Za travmo je pomembno, da jo daš ven iz sebe, v svet,« razmišlja.

Devica, kraljica, vdova, prasica

Naslov knjige je zelo močan, odbije ali pritegne. Zakaj izbor takšnih grobih besed, ki malo zabolijo? »Ker še vedno pišem v angleščini, sem hibridna ustvarjalka,« se zasmeje Erica. »Sem članica slovenskega društva pisateljev, uradno sem slovenska pisateljica, a pišem v angleščini, to mi je najbolj domače. Vse moje knjige izidejo najprej v Sloveniji, počutim se del slovenskega literarnega tkiva, moji bralci so tukaj. Oni so najmanj občutljivi, v katerem jeziku pišem. Naslov te knjige v angleščini je podoben, Virgin, wife, widow, whore, in je lepa aliteracija. V slovenščini dobeseden prevod ni bil tako privlačen, zato sem našla druge besede, ki pomenijo arhetipe žensk. To so vloge ženske v patriarhalni družbi: devica je pod zaščito očeta, neizkušena, nedolžna. Žena, kraljica, mati – to so ženske, ki so spolno aktivne in živijo pod zaščito moža. Vdova je problematičen lik v družbi, ker je izkušena, morda ima celo svoja sredstva, če je dovoljeno podedovati, in nima moške zaščite.

V trenutkih sreče…

V nekaterih kulturah so vdove morale iti nazaj k očetu, v samostan, ašram. In končno prasice – to so ženske izven vzorcev, lahko so kurbe, čarovnice, neubogljive, včasih tudi vdove sodijo sem. Ponavadi so bile vdove revne, a če so imele sredstva, so imele nekaj moči in samostojnosti v družbi, zato so se jih moški bali,« pojasni nenavaden naslov knjige. Je ona tudi doživela te predsodke, stigmo vdovstva? »Nekaj težav sem imela,« priznava, »v odnosih v družbi, s prijatelji, na centru za socialno delo. Čutila sem, da sem nekako zreducirana, da sem vredna manj kot prej, ko sem bila žena. Govorila sem z ženskami, ki so doživljale podobno, samske ženske na splošno doživljajo take stvari. Rečejo, da samskih žensk in tudi vdov med njimi ne vabijo na zabave, kjer so pari, ker pomenijo ‘nevarnost’ ali pa vsaj vzbujajo nelagodje. Za človeka pa je to, da se mu družbeni vzorci radikalno spremenijo, šokantno. Jaz sem na srečo imela prijatelje, otroke, Aleševi starši so mi stali ob strani. Pa vseeno sem se spraševala: Pa kaj sem naredila narobe, s čim sem si zaslužila to kazen?«

Kdaj greste domov

Erico, kljub temu da je prišla k nam iz Amerike pred 25 leti in si je tu ustvarila dom in družino ter poklic, še danes mnogi vprašajo, ali bo šla nazaj domov. »Mnogi mislijo, da je Amerika boljši svet, zakaj bi ostala tukaj, sploh zdaj, ko sem brez moža, očitno brez razloga ostajam tukaj. Še prejšnji teden me je neka ženska spraševala, zakaj ne grem domov. Nisem jezna, ker me to sprašujejo, ampak takoj po Aleševi smrti je bilo teh vprašanj res ogromno, kot da so hoteli, da grem, nekako sem bila izobčena. Ampak moj dom, moje delo je tukaj, polovico življenja sem tu, moji otroci se vračajo sem. Kje je potem sploh dom?« se sprašuje Erica.

Kako premagati nelagodje

Ima kakšen nasvet, kako naj se vedemo do žalujočih? Včasih nam je nerodno, ne znamo pristopiti. »Dosti ljudi mi je reklo, ne jokaj, saj bo bolje, ko sem hlipala na vso moč. Zelo lepo se mi je zdelo, ko je k meni pristopil prijatelj in me potolažil takole: Danes je slab dan. A prišli bodo boljši. Ni zanikal mojih čustev. Kadar sem želela govoriti o Alešu, je ljudem včasih postalo nekako nerodno, bili so tiho. Jaz pa sem želela obujati spomine, pa tudi lepe, vesele spomine, pa smeh. To se mi je zgodilo tudi v moji, ameriški družini, vsi so kar otrpnili, če sem govorila o Alešu. V teh zgodnjih dnevih sva se ujeli edino s teto, ki je bila sentimentalna vdova, kazala sem ji Aleševe slike, jokali sva skupaj. Družina pa tega ni prenesla. O ljudeh, ki so umrli, bi morali govoriti čim bolj normalno, nezategnjeno, sproščeno,« svetuje Erica.

Samomor ali nesreča? 

Takoj po Aleševi smrti so se v javnosti razširile govorice, da naj bi Aleš storil samomor, čeprav policijsko poročilo pravi, da je bila nesreča. Erica tako v knjigi kot v članku, objavljenem v Sobotni prilogi, nekako »brani« Aleša. Zakaj, me zanima. »Ne vemo, kaj se je v resnici zgodilo. Takrat sem govorice o samomoru čutila kot napad družbe, ker sem bila prepričana, da Aleš kot človek tega ne bi storil. Bil je impulziven, a tega svoji družini ne bi storil nikoli. Govorice o smrti so čisto naravne, a so me prizadele, ker sem bila v bolečini. Tudi mojim otrokom je bilo to težko poslušati. Ljudje so me klicali in spraševali, kaj je res, pa sem bila tako ranjena. Zato je bil moj članek v Sobotni zame zelo pomemben. Tudi hommage Alešu (Saj grem samo mimo – razglednice Aleša Debeljaka, op. a.), ki sem ga napisala. Kadar pišeš, kadar govoriš, imaš moč nad svojo usodo.

Viadukt Peračica

Če si tiho, si sam v svojem trpljenju. Pomembno je, da govoriš o svoji bolečini, tudi ker je bolečina stigmatizirana v naši družbi. A ljudje, ki trpijo, niso bolni. Ni jih treba ločiti od družbe. Tudi oni so njen del. Od ljudi, ki so umrli zaradi covida, se nismo poslovili, nismo imeli javnega žalovanja za njimi. A žalujoči potrebujejo, da jim družba prizna to žalovanje,« je prepričana.

Brez antidepresivov

 Erica Johnson

Erica ni želela antidepresivov, ker po Aleševi smrti ni bila apatična, ampak se je borila. Imela je samo psihološko pomoč svetovalke za žalovanje in ta ji je zelo pomagala. »Dobro je hoditi k nekomu, ki pozna faze žalovanja. A tisti, ki žaluje, ni bolan.« Nekaj prijateljev je odšlo iz njihovega življenja. Zakaj? »Najtežje je bilo tistim prijateljem, ki so poznali naju oba. Aleša ni bilo več. Jaz pa sem ostala. Na začetku so me vsi podpirali. A ker sem bila v stresu, oni pa tudi, so prišle na površje težave, ki so bile med nami že prej. Nekaj jih je seveda ostalo. Nekaj jih je odšlo. Želiš obdržati iste vzorce življenja kot prej, a ne gre, nemogoče je,« je stvarna Erica.

Spremembe

Kako se je spremenila njena družina, otroci, ona?  »Ko sem zaključila knjigo, pred enim letom, sem bila spet osamljena. Knjiga, raziskovanje, to je bilo moja družba. A treba je bilo iti naprej. Tako kot pri žalovanju – človeka, ki je umrl, moraš pustiti za sabo. Spremembe? Mislim, da sem zdaj bolj stabilna kot prej. Travma in žalovanje pa prihajata v valovih, še zdaj. Včasih kar butne vate. Posebej težki so dnevi obletnic, rojstnih dnevov. Lani in letos je bilo morda malo lažje, ker smo bili vsi doma, ker se nihče ni zabaval. Pa tudi pet let je že minilo. A še zdaj je še vedno težko razmišljati o prihodnosti, toda moram se boriti naprej, vsi se moramo.« Erica zdaj bolj čuti žalost drugih ljudi, žalost družin, ki izgubljajo svojce zaradi covida na primer, pa so zdaj izolirani v svojem žalovanju. »Otroci so odrasli hitreje, jaz sem bila v svoji kaotični bolečini egoistična, preveč usmerjena vase,« priznava Erica. »Zdaj sem boljša, skušam se malo popraviti. Nudim jim zavetišče, gnezdo, k meni lahko vedno pridejo, vedno sem jim na voljo. Tu je njihov dom, tu imajo občutek varnosti.«

Aleš Debeljak

Odnos na daljavo

 Erica v knjigi večkrat napiše, da sta imela z Alešem po smrti »odnos na daljavo«. »Ko sem bila soočena z njegovo smrtjo, sem začela malo bolj spiritualno razmišljati, kaj pomenita življenje in smrt. Prej sem to gledala čisto konkretno, zdaj čutim prisotnost mrtvih, ne samo Aleša, ampak tudi najinih prijateljev, ki so medtem umrli, Tomaž Šalamun pred Alešem, Metka Krašovec, ta neverjetna ženska, po njem. Čutim Aleša, saj je on gradil mene, jaz pa njega. In to ni lažna tolažba. Saj ta realnost ni edina, ki obstaja. Obstajajo preteklost, zgodovina, literatura, seveda obstaja fizična smrt, ampak človek živi naprej v nekem smislu. Če nekdo bere Aleševe besede, Aleš postane živ za tega človeka. Njegovi geni so v najinih otrocih. Aleš je umrl, nenadoma sem bila sama na svetu. Ampak Aleš me je ljubil. Kam je šla ta ljubezen? Je izginila z njim? Njegova čustva? To še vedno obstaja, ta energija okrog nas. Naša družina, katere del je bil, še vedno obstaja in on obstaja z nami,« zaključi Erica.

Erica Johnson s pokojnim prijateljem Tomažem Šalamunom

Obstaja fizična smrt, ampak človek živi naprej v nekem smislu. Če nekdo bere Aleševe besede, Aleš postane živ za tega človeka. Njegovi geni so v najinih otrocih. Aleš je umrl, nenadoma sem bila sama na svetu. Ampak Aleš me je ljubil. Kam je šla ta ljubezen? Je izginila z njim? Njegova čustva? To še vedno obstaja, ta energija okrog nas. Naša družina, katere del je bil, še vedno obstaja in on obstaja z nami,« zaključi Erica.

Fotografije so iz revije in s spleta.

Vir: Revija Zarja Jana, februarja 2021

Avtorica prispevka: Alenka Sivka

UMRL JE PESNIK JOSIP OSTI (1945–2021)

Josip Osti

V soboto, 10. julija 2021je na svojem domu v Tomaju na Krasu, zelo blizu rojstne hiše in groba njemu tako ljubega Srečka Kosovela, umrl pesnik, prozaist, esejist, literarni kritik in prevajalec Josip Osti. Pesnik, ki mu je vojna vzela sarajevski dom, ne pa poezije, in ki je drugi dom našel na Krasu, drugi pesniški jezik pa v slovenščini

Tomaj na Krasu

Josip Osti se je rodil leta 1945 v Sarajevu, kjer je diplomiral na Filozofski fakulteti. Bil je urednik kulture študentskega časopisa Naši dani, urednik pri založbi Veselin Masleša, tajnik podružnice pisateljev Sarajeva in direktor mednarodne literarne prireditve Sarajevski dnevi poezije, tajnik Društva pisateljev BiH, urednik revije Books in Bosnia and Herzegovina in predsednik Društva književnih prevajalcev BiH.

Od leta 1990 je živel v Sloveniji in kmalu po tem, ko je leta 1994 prejel mednarodno literarno nagrado Vilenica, ki jo lahko dobijo samo tuji avtorji, je začel pisati poezijo v slovenščini. »Nekoč sem bil en teden sam na Krasu in napisal v slovenščini dve tretjini pesmi iz zbirke Kraški narcis,« je povedal pozneje. Dane Zajc, ki je bil takrat predsednik Društva slovenskih pisateljev, je ob podelitvi vilenice Josipu Ostiju rekel: »Končana je enotnost, ostalo je bratstvo tistih, ki so iz dežele duha in se poznajo po notranjih vibracijah.« Veno Taufer pa je v utemeljitvi nagrade zapisal, da je Osti pesnik evropskega formata, ki mu je vojna vzela dom in domovino, ne pa poezije.

Njegov opus, ustvarjen v jezikov spominov, pa naj so bili v bosanščini hrvaške provenience, kot jo je sam imenoval, ali v slovenščini, obsega več kot trideset pesniških zbirk, sedem proznih del in veliko knjig esejev, literarno-kritiških in publicističnih tekstov. Uredil je več antologij slovenske in bosansko-hercegovske poezije in proze ter prevedel okrog devetdeset knjig in petnajst dram slovenskih avtorjev. V slovenščini, italijanščini, hrvaščini oziroma bosanščini, češčini, angleščini, poljščini, makedonščini, turščini in bolgarščini je doslej objavljeno okrog štirideset prevodov njegovih knjig.

V slovenščino so prevedene tudi njegove zgodnje knjige, od zbirke Barbara in barbar do poezije za otroke. V zadnjem obdobju je veliko njegovih v slovenščini napisanih knjig izšlo pri Založbi Pivec iz Maribora. Pri Beletrini pa je izšel roman z naslovom Črna, ki je pogoltnila vse druge barve. Roman je napisan je v obliki pisma kot zahvala Josipa Ostija prijatelju, pesniku Borisu A. Novaku, ki je kot predsednik slovenskega PEN v času obleganja Sarajeva zagotavljal pomembno pomoč bosanskim ustvarjalcem. Za poezijo v slovenščini je Josip Osti prejel obe pesniški nagradi, Jenkovo in Veronikino, dobil pa je tudi Župančičevo nagrado mesta Ljubljana.

Josip Osti in Boris A. Novak

Josip Osti je večkrat sam izpostavil, da je bil še pred umetnikom športnik, večkratni rekorder in prvak Bosne in Hercegovine v sprinterskih disciplinah, mladinski prvak Jugoslavije na 400 metrov in več let član jugoslovanske atletske reprezentance. Srečno, Josip Osti.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer in Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NA GLAVNEM TRGU JE RAZSTAVA OB 120-LETNICI ROJSTVA SLAVKA GRUMA (1901–1949)

Razstava na Glavnem trgu

Na novomeškem Glavnem trgu je do konca avgusta 2021 na ogled razstava na prostem, ki jo je tamkajšnja Knjižnica Mirana Jarca pripravila ob 120-letnici rojstva dramatika in pisatelja dr. Slavka Gruma. Ta je namreč del svojega življenja preživel v Novem mestu, novomeška knjižnica pa v posebnih zbirkah Boga Komelja hrani Grumovo zapuščino. Po njem so Novomeščani poimenovali ulico v Irči vasi, knjižno založbo in prestižno Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo.

KDO JE BIL SLAVKO GRUM?

Slavko Grum, slovenski dramatik, pisatelj črtic, novel in znanstvenih besedil, se je rodil 2. avgusta 1901 v Šmartnem pri Litiji. Leta 1906 se je družina preselila v Novo mesto, kjer je kot zunanji gojenec v novomeškem frančiškanskem samostanu obiskoval osnovno šolo. Eden njegovih učiteljev je bil pater Blanko, ki ga je spodbujal k literarnemu pisanju in ga hkrati navdušil za naravoslovje. Po končani osnovni šoli je v letih 1911 do 1919 obiskoval novomeško gimnazijo. Leta 1919 je maturiral in se odločil za študij medicine na Dunaju, kjer je leta 1926 diplomiral in se vrnil v Slovenijo. Rad je obiskoval gledališče in kino, po letu 1929 pa je začel izgubljati ustvarjalno moč. Leta 1946 je skušal narediti samomor z uspavalnimi tabletami. Tri leta kasneje, 3. avgusta 1949 pa je zaradi raka na jetrih umrl v izolirnici v Zagorju. Pokopan je na novomeškem pokopališču v Šmihelu.

Grumov grob na pokopališču v Šmihelu

ZNAČILNOSTI GRUMOVEGA USTVARJALNEGA OPUSA

Dramsko delo Slavka Gruma stoji v vrhu slovenskega literarnega ekspresionizma. V letih medicinskega študija na Dunaju je rad obiskoval gledališče in kino, od leta 1920 do 1927 pa je dovršil štiri po vsebini in slogu samosvoje drame, s katerimi je segel v skrajnosti tedanjega slovenskega ustvarjanja. Vsa štiri dela odsevajo trpko poetičnost, prežeta so z duhom brezizhodnega družbenega stanja in tragiko mračnih človeških notranjih zapletov.

ZAKLJUČEK

Novomeška razstava na panojih z naslovom Pišem, ker pisati moram predstavlja Grumovo življenje in delo. Slavko Grum (1901-1949) je eden najpomembnejših slovenskih dramatikov, ki je, zlasti z dramo Dogodek v mestu Gogi, za katero je leta 1929 prejel nagrado na literarnem natečaju, ustvaril enega izmed vrhov moderne drame 20. stoletja in se zapisal med vidnejše slovenske pisatelje ekspresioniste.

V okviru velikega pohoda avantgarde na Slovenskem pa je z Antonom PodbevškomSrečkom KosovelomMiranom Jarcem in drugimi v dvajsetih letih 20. stoletja »ubiral povsem svojo samotno pot«.

Med njegovimi življenjskimi postajami ima gotovo posebno mesto Novo mesto, kjer je preživljal svoja najlepša mladostna leta.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer in s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NOVOMEŠKI POLETNI VEČERI 2021

Na Glavnem trgu v Novem mestu se je v četrtek, 8. julija 2021 začelnovomeški poletni festival Novomeški poletni večeri, ki se bodo zaključili s festivalom Novo mesto imenovanim Novo mesto short. Poletni festival vsako leto organizira založba in knjigarna Goga.

Poleg številnih drugih prireditev bo festival vključno do 24. avgusta ponujal pogovore o književnosti, koncerte in predstave za otroke.

Festival so začeli s pogovorom o sodobnem slovenskem ljubezenskiem romanu Delikatni ljubimci, na katerem je kot gostja večera sodelovala  Svetlano Slapšak in Lucija Stepančič, v nadaljevanju pa je bil še  koncert  Ženska ženski Ane Čop in Patricije Škof.

Z dogodki v sklopu Novomeškega poletnega festivala bodo nadaljevali v torek, 13. julija, ko bo pogovor o prevajanju Salto immortale. V četrtek, 15. julija, bosta sledila predstavitev knjige Kaliban in čarovnica Silvie Federici in koncert Čaralice.

V nadaljevanju festivala bodo sledili še pogovorni večer z Kove,Anno predstavitev knjige Z Janezom Trdino za dolenjsko mizo, koncert dua ACTS, lutkovna predstava Vidkova srajčica, pogovor Druga svetovna vojna na Dolenjskem in koncert skupine Blues Experience.

Foto: Goga

Za avgust so napovedali predstavitev knjige Plan B, koncert Neskončnosti, lutkovno predstavo Pozor, los!, predstavitev knjige Ure v materini sobi, predstavitev knjig Goga krimi, koncert Janeza Dovča in Sounds of Slovenia ter predstavitev knjige In ime mu bo.

Festivalu Novomeški poletni večeri bo med 25. in 28. avgustom sledil utečeni Gogin festival Novo mesto kratkih oziroma Novo mesto short z razglasitvijo nagrajenca za najboljšo kratkoprozno zbirko preteklega leta in s podelitvijo nagrade. Festival je namenjen promociji zbirk kratkih zgodb in njihovemu pripovedovanju.

Besedilo je s spleta (Večer).

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Doc. dr. SARA AHLIN DOLJAK ŽIVLJENJE DOŽIVLJA KOT DAR!

Težka življenjska zgodba Sare Ahlin Doljak, ki v hudi življenjski preizkušnji večkrat izrazi svojo željo: »Živeti, živeti, živeti!«

Dr. Sara Ahlin Doljak je odvetnica, ki je pred desetimi leti dobila diagnozo multipla skleroza. Pred štirimi leti se ji je zdravstveno stanje močno poslabšalo. Dobila je hudo dihalno stisko in ni mogla več požirati. Takrat je tudi izgubila glas. Čeprav lahko odtlej komunicira le preko komunikatorja ter se prehranjuje in diha po cevkah, še vedno dela v svoji odvetniški pisarni v Logatcu, predava na evropski pravni fakulteti v Ljubljani in Novi Gorici ter deluje kot mediatorka.

Dr. Sara Ahlin Doljak: »V drugem letniku gimnazije so mi po smučarskem treningu odpovedale noge. Imela sem občutek mišične oslabelosti v nogah in pozneje rokah ter težave z odvajanjem vode, a so vse skupaj pripisovali prenapornim treningom. Bila so obdobja, ko se je stanje izboljšalo. Po terapiji s kortikosteroidi je bilo vselej bolje. Opustila sem treninge smučanja in rekreativno ukvarjanje s tenisom. Diagnoze nisem imela, saj so simptome pripisovali aktivnemu ukvarjanju s športom in hormonskemu neravnovesju. Več kot 14 let nisem šla k zdravniku in sem vse simptome pripisovala naporni službi ter skrbi za družino z dvema majhnima otrokoma.«

KDO JE SARA AHLIN DOLJAK?

Sara je takole spregovorila o svojem težkem življenju. Po rodu je Novogoričanka, čeprav že 16 let z možem Bojanom in 14-letno Majo ter 12-letnim Valentinom živi v Logatcu. V Novi Gorici je odraščala in končala gimnazijo. Vero je spoznala kot odrasla, prek svojega današnjega moža in none Gabrijele. Družini je hvaležna, ker jo je naučila »delovnih navad in vrednot, kot so spoštovanje, pomoč šibkejšim in veselje do dela. Z možem farmacevtom sta se spoznala na začetku študija in se po šestih letih skupne hoje poročila in naselila v Logatcu.

Mož Bojan je študiral farmacijo. Najprej tudi Sara, a je ta študij po nasvetu zdravnice opustila in se vpisala na pravo, ki ga je tudi uspešno končala. »Diplomirala sem v Mariboru, opravila pravniški državni izpit, nadaljevala na magistrskem študiju prava in 2016 dokončala še doktorski študij prava. Po diplomi sem se zaposlila v večji gospodarski družbi kot svetovalka uprave na območju domačega kraja, a ker sva želela z Bojanom zaživeti skupaj, sem delo nadaljevala v dveh odvetniških pisarnah v Ljubljani in se nato po dopolnjenem Valentinovem desetem mesecu odločila, da odprem svojo odvetniško pisarno v Logatcu. Istega leta sem postala asistentka za civilno pravo na Evropski pravni fakulteti, kjer poučujem še danes kot docentka na isti katedri. Odvetniško pisarno imam še vedno in brez pomoči sodelavca Borisa bi delo dandanes težko zmogla.«To je uspešna plat Sarinega življenja. Je pa še druga plat, bolezen, ki pa je Saro tudi marsikaj naučila: »Prvi znaki bolezni so se kazali že v gimnazijskih letih, a so težave z odvajanjem vode in šibkost mišic pripisovali utrujenosti zaradi aktivnega treniranja smučanja. V drugem letniku gimnazije sem morala smučanje opustiti. V tretji nosečnosti konec leta 2010 in spontanem splavu v osmem tednu nosečnosti so me obdržali v kliničnem centru v Ljubljani zaradi abrazije pod narkozo na sam božični večer. Po tej narkozi nisem bila več ista, še mesec dni po tem posegu sem se težko spomnila imen in številk, pri hoji me je zanašalo v desno stran, prav tako nisem zmogla pisati, svinčnik mi je padal iz roke. Vse simptome sem sprva pripisovala izgorelosti na delovnem mestu in skrbi za družino z dvema majhnima otrokoma. Na Bojanovo prigovarjanje sem obiskala nevrologa, češ da nekaj ni v redu, in po opravljenih preiskavah sem dobila diagnozo multipla skleroza na veliki četrtek v letu 2011. Ko se je moje zdravstveno stanje jeseni 2011 poslabšalo in ko sem aprila 2012 ležala na nevrološki kliniki, sem še vedno živela v zanikanju bolezni in sanjarjenju, kako bom še naprej vse zmogla: biti brezhibna žena, super mama, voditi odvetniško pisarno, predavati študentom na fakulteti, voziti avto, smučati, igrati odbojko s prijateljicami vsak petek zvečer.«


Toda bolezen je napredovala: »Do najtežjega poslabšanja bolezni je prišlo 22. junija 2017. Sprejeta sem bila na nevrološko kliniko zaradi motenj požiranja in ob vstavljanju nazogastrične sonde se je zgodilo v hipu: spazem glasilk in dihalna stiska. V sekundi me je iztrgalo iz rutine vsakdanjega življenja in me soočilo z razmerami, ki so moje dotedanje razumevanje življenja in smrti postavile povsem na glavo. Nisem vedela, kaj bo z menoj. Ali bom preživela? Od takrat dalje diham preko traheostome, se prehranjujem preko gastrostome in ne zmorem govoriti.«

To je zunanji potek bolezni, ob tem pa potekajo tudi notranji boji, notranja stiska. »Kot sem že omenila, ob prvem poslabšanju bolezni v letu 2011 nisem hotela ničesar izpustiti iz rok. In nisem zmogla moliti. Ko me je obiskal župnik Janez Kompare, mi je prinesel knjigo Pogovori z Bogom. Sprva je obležala na omarici bolniške sobe. Po treh dneh sem jo začela listati, po petih dneh brati. Šele takrat sem Jezusa zares povabila v svoje srce in ponovno začela moliti, se zahvaljevati in prositi. Po sedmih letih še vedno hodim z Jezusom in mu dovolim, da je moj sopotnik. Brez molitve ne bi zmogla. Bolezen hitro napreduje, a ker sem dovolila in dovolim, da me Jezus po svoji besedi zdravi, mi marsikdo reče, kako dobro  izgledam. « To potrjuje, da se ta prežetost duha vidi navzven. In moje vodilo je: »Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.« Sprva sem si to narobe razlagala, da je ta moč moja, sedaj vem, da je podarjena, da je milost.Med izkušnjo zakrčenosti glasilk, pred letom in pol, sem razumela stvari in doživela ljubezen in mir, kot ju še nikoli prej nisem izkusila. Počutila sem se varno, prepojena z ljubeznijo. Glavo sem imela prazno, brez misli, nobenega vprašanja, ničesar. Bilo je le čutenje, občutenje in čisto bivanje. Nobenih strahov, skrbi, ničesar, kar bi me kakorkoli držalo ujeto. Tiste dni v intenzivni negi sem vse opustila, povsem sem se izročila, in ja: kaj pa naj bi sploh še obdržala? Odpor do bolezni in bolečine se je sprostil in izničil. Po številnih letih iskanja sem spoznala sebe. Ljubezen je v obilju in na voljo, ki izvira iz srca, in nič od zunaj je ne more nadomestiti. Poslabšanje bolezni mi je omogočilo napredek. Pred tem sem se redko ozirala na svarilna znamenja telesa in jih namerno preslišala. Hvaležna sem, da sem našla stik s samo seboj, modrost srca in brezpogojno ljubezen. Vse spremembe, ki so izšle iz tega, so podobne novemu rojstvu. 22. junij 2017 je zame novo rojstvo, začetek nečesa novega. Radovedna in obenem spoštljiva sem do vsega novega, ki me prežema. Po nadaljnjih dveh mesecih bivanja na Nevrološki kliniki in na Soči lahko rečem, da je bilo hudo poslabšanje multiple skleroze kritična, prelomna preizkušnja, ki me je prisilila v globoko osebnostno preobrazbo.

Sara z možem Bojanom

Sara že leto in pol ne more govoriti, tudi hoditi ne. »Moja svoboda gibanja je omejena, a se ne počutim kot v zaporu. V SP piše: »Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: “Bog me skuša.” Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar.« (Jak 1,13). Nekateri menijo, da ob resni bolezni ni primerno biti vesel in se smejati, toda pri nas doma se veselimo življenja, ki vsako jutro osveži um in krepi željo po novem. Jutranji sms otrok: »Mami, dobro jutro, radi te imamo« in pripis moža: »Draga, ne pozabi, da si lepa.« Veselje v našem domu je sad Božjega duha, ki pomaga, da kljub bolezni ohranjamo veselje. Ne dovolim, da bi mi strah ali negotovost preprečila, da bi delala tisto, kar želim in seveda še zmorem, ker vem, da je našemu Stvarniku mar in razume moje potrebe in občutke prav ta trenutek in mi daje moč, ki presega moj um. Če mi Stvarnik zaupa, da se lahko spoprimem s to preizkušnjo, kdo sem potem jaz, da bi se temu zoperstavila?


In kako je bolezen preizkušala zakon Sare in Bojana? »Če je bolan en zakonec, to močno vpliva na oba, četudi na vsakega drugače. V bolezni se pokaže enost med ženo in možem. Kako se to vidi pri nama: deliva si bolečino. Vsakokrat ko sem v bolnišnici in je težko, mi zjutraj napiše sms, da je ponoči vzel polovico mojih bolečin in naj ne pozabim, da sem lepa in ljubljena. Skupaj vztrajava v okoliščinah, ki so ta hip dane. Redno si vzameva čas drug za drugega in sprejemava okoliščine in jih, kolikor se da, obračava za dobro in prav. Bojan mi nikoli ni rekel: »Poročil sem se z zdravo Saro.« Zakaj? Ker oba živiva v zaupanju, ki izvira iz vere, stalnega in živega odnosa z Bogom. Vere ne živiva formalno, za ljudi. Ker sva v odnosu, ne poznava jamranja, da sva zaradi preizkušnje ‘najbolj boga’, ne potrebujeva stanja križa, da bi naju drugi pomilovali in sočustvovali z nama. Ob sebi imam moža, ki me ljubi, in je najino skupno življenje tudi v teh težkih dneh lepo. Ustvarjeni smo, da bi ljubili, kot odsev Boga in njegove ljubezni,” poudarja papež Frančišek. Ko se zaveš, zakaj si ustvarjen, in ko to živiš, odpadejo vse skrbi na zalogo in vsa teža preizkušnje se zagotovo prepolovi. To govorim iz izkušnje.«

Sarina bolezen ni zaznamovala samo zakona, ampak celo družino. »Za nas se je življenje v marsičem spremenilo, raste pa ljubezen in povezanost med nami štirimi in našimi starši. Ure, ki jih preživljamo skupaj v bolnišnicah, na krajših izletih, počitnicah, nas zbližujejo. Otrokoma veliko pomeni, da sem popoldne, ko se vračata iz šole in interesnih dejavnosti, doma. Skupaj se dogovorimo, kaj bosta skuhala in kaj je za postoriti poleg učenja. Pred boleznijo sem bila preveč zatopljena v svoje delo, komaj še kaj časa je ostajalo za naju z Bojanom in otroka.«


Sari in možu je veliko dalo društvo Družina in življenje, kjer sta dejavna že skoraj deset let. »Lahko rečeva, da sva z vstopom v sredino enako verujočih rešila zakon. Duhovne vaje pri sv. Jožefu v Celju spomladi 2009 so za naju prelomnica, najin odnos je takrat začel postajati bolj iskren in ljubeč v zavedanju, da sva prepletena v zavezi z Bogom. In po tej poti stopava še danes. Do lani sva vodila pet zakonskih skupin, sedaj zaradi mojega stanja le eno.«

Sarina bolezen ni zaznamovala samo zakona, ampak celo družino. »Za nas se je življenje v marsičem spremenilo, raste pa ljubezen in povezanost med nami štirimi in našimi starši. Ure, ki jih preživljamo skupaj v bolnišnicah, na krajših izletih, počitnicah, nas zbližujejo. Otrokom veliko pomeni, da sem popoldne, ko se vračata iz šole in interesnih dejavnosti, doma. Skupaj se dogovorimo, kaj bosta skuhala in kaj je za postoriti poleg učenja. Pred boleznijo sem bila preveč zatopljena v svoje delo, komaj še kaj časa je ostajalo za naju z Bojanom in otroka.«
Sari in možu je veliko dalo društvo Družina in življenje, kjer sta dejavna že skoraj deset let. »Lahko rečeva, da sva z vstopom v sredino enako verujočih rešila zakon. Duhovne vaje pri sv. Jožefu v Celju spomladi 2009 so za naju prelomnica, najin odnos je takrat začel postajati bolj iskren in ljubeč v zavedanju, da sva prepletena v zavezi z Bogom. In po tej poti stopava še danes. Do lani sva vodila pet zakonskih skupin, sedaj zaradi mojega stanja le eno.«

ZAKLJUČEK


To, da Sara lahko opravlja poklic odvetnice, hodi na sodišče in predava, pripisuje sreči, da jo obdajajo »ljubeča družina, izjemni stanovski kolegi, prijatelji in zdravniki ter zdravstveno osebje, ki jih lahko imenujem ‘dohtarji srca’. Redki so, ki me želijo podučiti, da nečesa sedaj ne zmorem več – družba zna včasih biti polna predsodkov. Pred kratkim sem bila v komisiji na zagovoru magistrske naloge ter na sodni obravnavi in doživela veliko dobrega. Opravljam poklic, ki sem ga izbrala že dolgo nazaj, a ga vedno bolj opravljam z zavedanjem in ljubeznijo do dela. S svojimi močmi tega ne bi zmogla, ostala bi doma in ležala, saj z dvema stomama ‘ne moreš nikamor’.

Poklic je postal izziv, kjer lahko delam točno to, kar si želim. Brez slabe vesti. Vsakič, ko se po juniju srečava z zaslužnim profesorjem, ki mi je bil mentor, mi reče: “Sara, vesel sem, da se srečava, da ste tu, poleg mene v komisiji.” Na sodnih obravnavah se brez lastnega glasu pojavljam od oktobra 2017. Strankam že vnaprej povem, da ne zmorem govoriti in da jih lahko zastopam na način preko table piši-briši in komunikatorja. Nimam slabih izkušenj s takim načinom zastopanja, ne s strankami ne s sodnim osebjem. Moj način komunikacije ni le drugačen, neobičajen je. Predavam na način, da imam predstavitev predavanj na projekciji, v komunikator vnaprej napisano besedilo in še sproti tipkam, ko odgovarjam na vprašanja študentov ali da dodatno obrazložim snov, ki jo predavam. Študentom želim prikazati uporabnost pravne teorije v pravni praksi. Zaradi bolezni nisem izgubila strank in nisem prenehala s poučevanjem na fakulteti. Nekateri v teh dneh pogrešajo preteklo poletje in že zrejo naprej v poletne mesece, jaz pa sem samo hvaležna, da sem še vedno tukaj. Da lahko živim nov letni čas. Prečudovito je, ko sem se osvobodila ovir v moji glavi in si priznala, da vsega ne zmorem kot prej. V tej svobodi zmorem drugače, lahko rečem boljše. Vsak, ki je že kdaj gradil hišo, pravi, da bi jo v drugo zgradil veliko bolje. Jaz sem dobila to priložnost 22. junija pred slabima dvema letoma in sem Stvarniku iz srca hvaležna.«.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ognjišče in Zarja Janja.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

DODAJAMO ŽIVLJENJE DNEVOM

UVOD

DODAJAMO ŽIVLJENJE DNEVOM je naslovljen literarni zbornik, ki ga je v posebni izdaji ob 25. obletnici svojega delovanja natisnilo Slovensko društvo Hospic. Besedila literarnih prispevkov so bila zbrana na vseslovenskem literarnem natečaju, ki ga je razpisalo Slovensko društvo Hospic s pomočjo Literarnega društva Šentjur.

LITERATI SO PISALI O SMRTI?

V naši družbi je odnos do umiranja in smrti še vedno zavit v tančico

skrivnosti, zato je imel natečaj tudi namen,da spregovori o smrti, ki se dotakne vseh nas. Ljubitelji literarnega pisanja so ubesedili 62 prispevkov kratke proze in pesmi, ki so nastali iz osebnih izkušenj in občutij pri sobivanju z umirajočimi ali srečanjem s smrtjo. Boleče izkušnje in občutja so zorela v njih, jih učila sočutnega bivanja z umirajočimi, sprejemanje smrti in bolečine ter našla olajšanje tudi v zapisanem.

SMRT, KOT NOV ZAČETEK

 Dr. Metka Klevišar

Literati opisujejo konec življenja, odnos do smrti, kako lahko življenje dodajamo dnevom, ali je res smrt konec, ali je morda le nov začetek.

Tudi članica našega društva Rezka Povše se je kot domska prostovoljka pred leti udeležila predavanj dr. Metke Klevišar, kjer so odkrito spregovorili o umiranju, smrti in žalovanju. Takole se spominja besed dr. Metke Klevišar, ustanoviteljice slovenskega Hospica: »Želela bi, da bi ljudje razumeli, koliko lepše bi živeli, če smrti ne bi tako zelo izrivali. Včasih so ljudje več umirali doma, v krogu družine, tako so že otroci doživljali smrt kot nekaj, kar spada k življenju.«          

MINEVANJE

Smrt,

vstopi vame,

zamujaš!

Utrujena sem od bivanja.

Že zdavnaj bi morala oditi,

a so mi v žile

in drobovje

nataknili cevke.

Rezka Povše

Dnevi so prazni.

Ne mislim več.

V zaton sonca drsi tišina,

 postajam svetla.

Plime in oseke srca

so v objemu minevanja.

Odtekajo kaplje časa,

samo svitanje betlehemskih poljan

se ozarja.

Pustite me umreti!

UMIRANJE

Obrazi ljudi so stekleni,

svetloba zamrznjena.

Besede ne šumijo več v grlu.

Spomini,

ki mi posojajo krila,

so izginili med sence.

Zvezde

leže potopljene v luči,

samo ptica v rani poje.

Dotikam se je

in ji gladim perje.

Ko bo utihnila,

bom v predsobi smrti

odložila prtljago.

Vedno bolj prazna sem.

Odpotovala bom

in nič več mi ni mar,

kje bo izstopna postaja.

Prosim,

Pokrižaj mi čelo!

                                                              Rezka Povše

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.