PRAZNIKI V POTEZI IN BESEDI

Po dvajsetih letih je v knjižni obliki končno izšla povsem nevsakdanja knjiga z naslovom Prazniki v potezi in besedi, ki je  posvečena priljubljenemu pokojnemu trnovskemu župniku Janezu Pogačniku. Knjiga prinaša deset risb Janeza Bernika in deset pesmi Jožeta Snoja ob poetičnih umetnostnozgodovinskih interpretacijah dr. Milčka Komelja. Bernikova in Snojeva dela so namreč nastala že leta 1998 in 1999, kot v uvodu pojasnjuje dr. Malina Schmidt Snoj, na predstavitvi knjige pa je sodelovala še Tadeja Petrovčič Jerina. Knjigo so v založništvu Celjske Mohorjeve družbe v Ljubljani predstavili že v ponedeljek, 7. maja 2018, na literarni matineji.

ŽUPNIK JANEZ POGAČNIK, DUŠA IN SRCE TRNOVSKE FARE

Malina Schmidt Snoj je knjigo označila kot trojček umetniških podob, zapisov ob njih in pesmi, ki nas vodijo v duhu praznikov cerkvenega leta. Poudarila je, da je izvirno idejo o zasnovi te knjige podal pokojni trnovski župnik Janez Pogačnik, ki je od svojega prihoda v trnovsko cerkev avgusta 1979 pa do svojega rojstnega in smrtnega dne 6. februarja 2003 urejal, prenavljal in lepšal svojo cerkev znotraj in zunaj. Malina Schmidt Snoj je povedala,da se je župnik zbližal s številnimi umetniki, kulturniki, znanstveniki, pomladnimi politiki in drugimi izobraženci, ki so se na Prešernov praznik udeleževali njegove vsakoletne maše za umetnike in večerne maše za domovino ob prazniku dneva državnosti; tej maši je vselej sledil veličasten kres na župnijskem vrtu. Župnik Janez si je namreč“vseskozi prizadeval z literarnimi večeri, razstavami, predavanji, razpravami in drugimi kulturnimi prireditvami približati umetnost oltarju in oltar umetnosti.”

PESTRO KULTURNO ŽIVLJENJE NA TRNOVEM

Dr. Milček Komelj je med drugim omenil dolgo zgodovino srečevanj pri trnovskem župniku, pri katerem so se ob jedači in pijači kresala mnoga mnenja in delali načrti, ki so se zatem uresničevali. Med gosti je omenil še Nika Grafenauerja, Tineta Hribarja in Marjana Tršarja, gotovo jih je bilo, vsaj občasno, še več. Janez Pogačnik si je zamislil nekakšen preizkus njihove versko-umetniške dojemljivosti in sklenil dati župnijskemu glasilu – oznanilu Trnovo, ki ga je sicer tiskal od leta 1988, posebno vsebino: z Bernikom sta, glede na pomene cerkvenih praznikov, že spomladi 1998. leta izbrala deset njegovih podob, poimenovanih “dnevniške risbe”, ki jih je umetnik tista leta ustvarjal in označeval le z datumi; od septembra 1998 do junija 1999 so se vsak mesec pojavljale v oznanilu in sploh niso naletele na odklonilen odmev. Spremljale so jih še pretanjene pesmi Jožeta Snoja in značilne poetične razlage Milčka Komelja.

USODA GROHARJEVIH POSLIKAV

V nadaljevanju večera sta Komelj in Snoj predstavila župnika Janeza Pogačnika kot ljubitelja novotarij in nasploh družabnega, preprostega.

človeka, ki se je po Ljubljani vozil s kolesom. Tako se je z Jožetom Snojem seznanil dobesedno na cesti. Pogačnik je imel neverjetno moč povezovanja in privabljanja ljudi. Glede teoloških tem je bilo veliko “kreganja”. Komelj, ki je spregovoril o Groharjevi žalostni usodi v trnovski cerkvi, je spomnil na odločitev tedanjega župnika Vrhovnika, češ da v cerkvi ne bo nihče več slikal. Pogačnik pa je to naredil tudi v počastitev samega Groharja. Ob tem je Milček Komelj omenil še epizodo z Groharjevo načrtovano  poslikavo kupole trnovske cerkve, ki se je končala pri prvi freski, Bernik pa, nasprotno, ni naredil fresk, ampak štiri velike tabelne slike, ki so sedaj na štirih stenah pod samo kupolo, ki je ostala neposlikana.

ZAKLJUČEK

Na koncu zanimivega srečanja je Jože Snoj bral svoje pesmi ob sočasni projekciji Bernikovih risb, Milček Komelj je prebral svoj komentar, urednica Tadeja Petrovčič Jerina pa je Bernikove risbe predstavila kot mapo z naslovom Katharsis, pesmi Jožeta Snoja pa kot cikel Confessio. Komeljevi komentarji so pesniški in razlagalni, bolj kot umetnostnozgodovinski ali teoretski, predvsem pa so zelo razumljivi vsem, za razliko od “luninega jezika” sodobne slovenske likovne teorije in razstavnih besedil.

(Vir: Povzeto po spletu. Besedilo in fotografije:  Marijan Zlobec)

 Izbral : Franci Koncilija

 

 

MONOGRAFIJA O MILČKU KOMELJU JE ŽE V TISKU

Akademik prof. dr. Milček Komelj

Kmalu bo minilo leto dni (15. 11. 2017), odkar se je v slaščičarni Maximarket v Ljubljani sestala skupina prijateljev in kulturnikov iz Ljubljane in Novega mesta. Pogovarjali so se o prvem letu dejavnosti Kulturnega društva Severina Šalija in snovali delovni načrt aktivnosti za leto 2018. Na plodnem srečanju je bila sprejeta pobuda, da KDSŠ v letu 2018 ob 70. življenjskem jubileju predsednika društva akad. prof. dr. Milčka Komelja izda monografijo o njegovem ustvarjalnem opusu.

Tako smo začeli polni optimizma in upanja, da bomo s skupnimi močmi lahko uresničili tako veličasten projekt. Ko smo premagali začetne organizacijske, finančne, vsebinske in oblikovne težave, nas je nastajajoča knjiga vse bolj navduševala. Zbrano in po poglavjih urejeno je celotno gradivo, ki v tipkopisu obsega več kot 900 strani večjega formata. Tudi izbor slikovnega gradiva in prispevkov, redaktorski popravki in številna posvetovanja z oblikovalko in tiskarno so že za nami. Sredi dela se je dokončno oblikoval tudi naslov monografije, ki je ŽIVLJENJE Z UMETNOSTJO. Knjiga je izredno zanimiva, še posebej za Dolenjsko in Novo mesto. Ima naslednje sklope: spominska pričevanja iz otroštva, o Novem mestu in Dolenjski, univerzitetni študij, umetnostna zgodovina in kritika, umetniki in likovni akademiki v verzih, slovenstvo, slovenski jezik, sporočilo umetnosti in drugo. Rdečo nit celotne knjige predstavlja Novo mesto, njegovi za umetnost dojemljivi ljudje in nacionalno in mednarodno pomembni umetniki. Navsezadnje knjiga izraža tudi Komeljevo ljubezen do materinega jezika in do mehkobne Dolenjske, tako kot je mehkobna in nežna jubilantova notranjost.

Pripravil: Franci Koncilija

KULTURNE ZANIMIVOSTI OD TU IN TAM…

GALERIJA BOŽIDARJA JAKCA BOGATEJŠA ZA 15 JAKČEVIH SKIC

Člani Rotary kluba Ljubljanaso Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki konec septembra podarili petnajst originalnih Jakčevih skic skupaj z zbirko kratkih verzov. Na skicah je umetnik upodobil člane Rotary kluba med letoma 1934 in 1941, medtem ko zbirko verzov sestavljajo kratki verzi o članih kluba, ki so jih člani spesnili drug o drugem. V tistem obdobju je bil slikar Božidar Jakac član kluba. Skice in verzi izražajo pomemben del v mozaiku takratnega Jakčevega življenja.

(Vir: Dnevnik, foto: splet)

GOSLARSTVO NA SLOVENSKEM

Zbirka glasbil na Ptujskem gradu je nacionalnega pomena in je najbogatejša v Sloveniji, saj šteje okoli 300 glasbil za igranje umetne in ljudske glasbe. V Sloveniji so godala izdelovali že od konca 17. stoletja, med njimi sta tudi dve violini in violončelo glasbenika, pedagoga in goslarja Maksimilijana Skalarja. Ob 110. obletnici Skalarjevega rojstva so v petek, 5. oktobra 2018,  v Pokrajinskem muzeju Ptuj -Ormož odprli simpozij o goslarstvu na Slovenskem. Na simpoziju so osvetlili različno problematiko tovrstne kulture, od historičnih uvidov do sodobnosti, po znanstvenih prispevkih pa je bila okrogla miza z mladimi slovenskimi goslarji.

(Vir: Večer, foto: splet)

IZPOSOJE KNJIG V KNJIŽNICI POŠTENJA NIHČE NE KONTROLIRA

Na dvorišču osnovnih šol v Genterovcih in Dobrovniku v Prekmurju delujeta posebni knjižnici, kjer izposoje knjig nihče ne kontrolira, zato knjižnico imenujejo kar knjižnica poštenja. Gre za leseno omaro s knjigami, ki jih ljubitelji lahko vzamejo, preberejo in jih potem vrnejo. Knjige so podarili starši otrok. Na šoli, je povedala ravnateljica Valerija Šebjanič, posvečajo branju veliko pozornosti in šolarje ves čas spodbujajo k branju. Knjižnica temelji na načelu poštenosti, saj izposoje nihče ne kontrolira. Ideja knjižnice na prostem ni izvirna, saj jo že dolgo uresničujejo po vsem svetu.

(Vir: Večer, foto: splet)

 

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

 

 

 

IZZIV, GLASILO DRUŠTVO NOVO MESTO

Vse od ustanovitve Društva Novo mesto izhaja tudi društveno glasilo IZZIV. Publikacija izhaja na šestnajstih straneh dvakrat letno, 15. junija in 15. decembra, v formatu B, velikosti 25×35 cm. Pogrešam veliko podatkov, ki so običajno v kolofonu in bralcem sporočajo, kdo izdaja glasilo, kakšna je sestava uredniškega odbora, manjka podatek o nakladi, najpomembnejše pa je, da glasilo nima številke ISSN, kar pomeni, da ni prijavljeno pri ustrezni službi v NUK-u. Škoda!Člani društva glasilo dobivajo brezplačno oziroma ga plačajo s članarino, sicer pa znaša letna naročnina 5 €. Glasilo nima zaporedne številke, izhaja pa že sedemnajsto leto.

Z zanimanjem sem prelistal zadnjo številko glasila, ki je izšla 15. junija letos in je zelo aktualna. Kar na šestih straneh, z začetkom na naslovnici,Slobodan Novaković in Mateja Jaklič kritično obravnavata zagatne rešitve novomeškega prometa, tako z umestitvijo v prostor vzhodne obvoznice in novega mostu čez reko Krko v Ločni. Prepričana sta, da načrtovalci objektov ne posvečajo dovolj pozornosti kakovostnemu arhitektonskemu oblikovanju, dolgo pričakovana vzhodna obvoznica pa sploh ne bo razbremenjevala mestnega prometa, ampak bo postala plačljiva hitra cesta.Občani se zato lahko upravičeno sprašujejo, za kakšno prevaro spet gre. V nadaljevanju predsednik društva Tomaž Golob piše o načrtovani sporni pozidavi v parku, na prostoru med Kulturnim centrom Janeza Trdine in Novega trga, ter o pomenu arkadnih hodnikov na Glavnem trgu. Naravovarstvenik Mitja Simič pa s svojim pisanjem opozarja na sporno novo lokacijo mestnega plavalnega bazena na lokaciji v Češči vasi. Občinski svet jo je namreč brez javne razprave soglasno sprejel. Mitja Simič je o tem zapisalNenavadno je, da se Novo mesto, ki se ima za zeleno in ekološko osveščeno, odmika od lokacije, ki je dobro dostopna z vseh vidikov trajnostne mobilnosti, kot so potniški promet, dobra dostopnost peš in s kolesom itd., ter sili meščane, da se usedejo v svoje avtomobile in se odpeljejo plavat v bližnjo vas.«Tem aktualnim prispevkom sledi razmišljanje Janeza Pence  o potniškem in tovornem prometu na cestah in železnici, Saša Mikec piše o prvi večji poslikavi na betonskih površinah (mural), sledi še poročilo o delu Društva Novo mesto v letu 2017, Darja Peperko Golob pa je izčrpno predstavila Janeza Cesarja (1896–1965), slovenskega gledališkega igralcaiz Dolnje Težke Vode.

Pripravil: Franci Koncilija

IVAN CANKAR : HLAPEC JERNEJ IN NJEGOVA PRAVICA

 

V sredo zvečer, 26. septembra 2018, je bila v Cankarjevem domu premiera Cankarjevega Hlapca Jerneja. Ta socialna povest je izšla leta 1907 v času Cankarjevega aktivnega vključevanja v politiko. Bil je pripadnik socialnodemokratske politične stranke, a na volitvah ni uspel. Cankar je v tej povesti opozarjal na spopad med pravico lastnine in pravico delavcev. Delo pripoveduje o hlapcu Jerneju in krivici, ki se mu je zgodila.

Hlapec Jernej je po štiridesetih letih garanja čez noč nagnan na cesto. Prepričan, da sadovi dela pripadajo tistemu, ki je delo opravil, odide po svetu v iskanju svoje pravice. Zaman.»Pravica je ustvarjena za tiste, ki so jo ustvarili.«Šele tik pred smrtjo se Jernej ozre na svoje življenje in si prizna, kdo oziroma kaj je. Kako naj gledamo mi, ki še gledamo naprej? Generacija, obsojena na podcenjeno delo. Razmerje hlapec–gospodar še zdaleč ni preseženo, počasi in vztrajno postaja neopažen poslovni model. Izkoriščanja in človeka komaj še vrednega življenja nam ni treba iskati v oddaljenih deželah, dovolj je, da se ozremo po naših ulicah. Najeti izvajalci pristaniških storitev v Luki Koper, čistilke na šolah, gradbeni delavci na naših promenadah, vozniki avtobusov na izletih, mladi arhitekti v elitnih birojih …V času vseobsegajočega individualizma bomo kot družba težko obstali, če bo problem drugega ostal zgolj njegov problem. Hlapec lahko neha biti hlapec, a si mora hlapčevstvo najprej priznati. Je to zgolj njegov osebni problem? Njegov lastni neuspeh?

V Cankarjevi povesti beremo: »Ni lepo od tebe, gospodar, tudi od vas ni lepo, družina, ljubi moji, da mi ne privoščite kaplje vina na pogrebščini! Bog vam blagoslovi obilno, kar boste jedli in pili, nisem vam zaviden! Če ste naredili novo postavo, ubogal jo bom: mladim kruha, starcem kamen; zdravim ribo, bolnim kačo; spočitim jajce, trudnim škorpijona! Ne sodi hlapcu, da bi razdiral, kar je ustanovil gospodar!«

(Vir in fotografija: Dnevnik, Delo in Wikipedija)

Zbral in uredil:  Franci  Koncilija

 

 

NAGRAJENEC 26. ROŽANČEVE NAGRADE JE JASMIN B. FRELIH

V petek zvečer, 21. septembra 2018, je bil v Klubu Cankarjevega doma pogovor z nominiranci za 26. Rožančevo nagrado. Prejel jo je Jasmin B. Frelih za zbirko Bleda svoboda, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Nagrada je bila podeljena dan kasneje na Trubarjevi domačiji na Rašici. Žirijo so sestavljali predsednica Ifigenija Zagoričnik Simonović, Marko Golja, Mateja Komel Snoj in Tomo Virk.

 UTEMELJITEV KOMISIJE

Žirija je v utemeljitvi zapisala: «Z Bledo svobodo Frelih poskuša tudi v esejistiki, in sicer nič manj velikopotezno kot v romanu in kratki prozi – poetika njegovega eseja je celo nekoliko podobna tej zadnji. Pred bralcem je izbrušena literarna govorica, v mnogih pogledih proza, nabita s sugestivnostjo, ki skozi meandre leposlovne retorike enako nagovarja tako njegov estetski čut kot potrebo po refleksiji.Jasmin B. Frelih težave sodobnega sveta – zlasti njegovih grozot, mlade generacije, digitalne civilizacije, humanistične in posthumanistične etike, umetniškega ustvarjanja, pa celo ekonomije in politike – reflektira tako, da tudi bralca spodbudi k refleksiji. Njegovi eseji namreč klub veliki sugestivnosti niso naravnani na bralčevo pasivno sprejemanje avtorjevih pogledov in privzemanje njegove perspektive, temveč ob avtorjevi diskretnosti učinkujejo bolj kot pobude za nadaljnje razmišljanje, bodisi dialoško bodisi monološko.«

DRUŠTVO  MARJANA ROŽANCA

Med finalisti za Rožančevo nagrado so bili še nedavno umrli Andrej Capuder za knjigo Zamrznjene besedePeter Kovačič Peršin za Stopinje v pesku zgodovine in Urša Zabukovec za knjigo Vse živo. Nagrado za najboljšo esejistično zbirko, poimenovano po pisatelju, dramatiku in esejistu Marjanu Rožancu, na pobudo Nika Grafenauerja podeljujejo od leta 1993. Najprej jo je podeljevala založba Mihelač skupaj s časnikom Dnevnik. Leta 1998 sta založba Mihelač in Nova revija ustanovili Sklad Marjana Rožanca, ki pa je poniknil skupaj z Novo revijo leta 2009. Zdaj nagrado podeljuje Društvo Marjana Rožanca, ki ga vodi frančiškan prof. dr. p. Edvard Kovač.

ZAKLJUČEK

Od leta 1993 pa do danes so Rožančevo nagrado prejeli Drago Jančar (trikrat),Tomo Virk, Aleš Berger, Edvard Kovač, Vinko Ošlak, Gorazd Kocjančič, Miklavž Komelj, Andrej Capuder in drugi. Kot poklon Rožancu so v društvu te dni organizirali več dogodkov. V torek je v Volčjem Gradu na Primorskem potekalo srečanje ob spominski plošči Rožancu, sledil je tradicionalni večer z letošnjimi nominiranci v Knjižnici Komen. Veliki finale pa je bil v soboto, 22. 9. 2018,na Trubarjevi Rašici.

(Vir: Wikipedija, Dnevnik, Delo)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

 

 

NA ŠIROKO ODPRTA VRATA CANKARJEVEGA DOMA

V sredo, 12. septembra 2018, so v Cankarjevem domu v Ljubljani, v našem najpomembnejšem in največjem hramu kulture, na široko odprli vrata vsem, ki jim kultura veliko pomeni. Po uspešnem lanskem prvem dnevu odprtih vrat tudi letos nadaljujejo s to dobro prakso. Obiskovalci si bodo lahko brezplačno ogledali tudi nekaj prireditev.

Cankarjev dom vsako leto gosti več kot dva tisoč prireditev in kulturnih dogodkov, od glasbe, gledališča, plesa, filma, vizualnih umetnosti do literature, humanistike in prireditev za otroke. Znano je, da je leto 2018 posvečeno 100. obletnici smrti pisatelja in pesnika Ivana Cankarja, zato sta bila oba osrednja dogodka dneva odprtih vrat posvečena temu jubileju. Obiskovalci zelo radi pokukajo v zaodrje Gallusove dvorane, kjer jih preseneča volumen samega odra in inovativna tehnologija. Drugo podobno doživetje obiskovalcem predstavljajo znamenite orgle, ki štejejo 36 let. Ogle imajo 73 registrov in osem tisoč piščali, izdelali pa so jih v berlinski delavnici Karla Schukeja. Le malo ljudi ve, da so na strehi Cankarjevega doma čebelji panji, v katerih čebele s pašo po Rožniku pridelajo več kot sto litrov okusnega in kakovostnega medu. Direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski je ob tej priložnosti dejala, da dan odprtih vrat obiskovalci doživljajo kot nekaj posebnega, domala intimnega, saj gre za prijateljski, netržni obisk. Lani so občinstvu pokazali film o pisatelju Borisu Pahorju iz Trsta, letos pa so premierno zavrteli animirani dokumentarec o Ivanu Cankarju.

(Vir: Delo)

Pripravil: Franci  Koncilija

LITERARNI VEČER Z METO KUŠAR IN DRAGO RINKEMA

V torek zvečer, 25. septembra 2018, je bil v Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca zanimiv literarni večer s pesnico in esejistko Meto Kušar, prejemnico Veronikine nagrade za pesniško zbirko Vrt (2015) in Rožančeve nagrade za zbirko esejev Kaj je poetično ali ura ilegale. Kot druga gostja je nastopila prevajalka, pesnica in učiteljica Draga Rinkema iz Mirne Peči, ki je razpeta med Slovenijo in Nizozemsko. Draga Rinkema je dobitnica Lirikonovega zlata za svoje prevajalsko delo, sodeluje pa tudi pri številnih kulturnih projektih med obema državama, v katerih združuje poezijo z različnimi področji umetnosti. Pogovor je povezovala Alenka Murgelj.

Voditeljica večera Alenka Murgelj je na kratko predstavila gostji večera, nato pa je nekaj svojih pesmi iz zbirke Vrt, posvečene pokojnemu pesniku Tomažu Šalamunu, prebrala Meta Kušar. Razmišljala je, kako je lepo, da človek lahko ustvarja in piše, in kako je hudo, ko tega ne more več početi. Prepričana je, da pesniku ni treba  govoriti o svojih pesmih. Pomembno je, da to, kar ustvari, deli naprej, drugim in z drugimi. Pri pesnikih ne gre za nečimrnost, ampak za čutenje poetičnosti. Lepoti poezije se je potrebno prepustiti.

V nadaljevanju večera je svoje pesmi brala Draga Rinkema, Dolenjka in sorodnica pokojnega Toneta Pavčka. Ob pesmih je obujala spomine na gimnazijska leta in obiske Knjižnice Mirana Jarca, kjer je dobila navdih za pisanje. Zanjo je poezija nova dimenzija jezika, beseda je samo posoda, sicer pa se je do ustvarjalnosti potrebno obnašati spoštljivo. Pesnica Draga Rinkema je ugotavljala, da lahko bralec veselo pesem doživi kot žalostno in obratno.

Literarni večer, ki se je razvil v prijeten intimen razgovor med sicer maloštevilnimi udeleženci in nastopajočima gostjama, je trajal več kot poldrugo uro, na koncu pa so se vsi strinjali, da je bil večer lep in poln notranjih doživetij.

Pripravil: Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJE OB MINULI 110. OBLETNICI ROJSTVA PISATELJA MIŠKA KRANJCA

 Petnajstega septembra je minilo 110 let od rojstva slovenskega pisatelja in urednika Miška Kranjca. Rodil se je v Veliki Polani v Prekmurju v revni kmečki družini, ki ni imela svoje zemlje. Kranjec se je že na gimnaziji začel ukvarjati s pisanjem in novinarstvom. Po poroki se je vrnil v domače kraje, na prešerno prekmursko ravnico, kjer se je s »peresom v roki« začel boriti za socialne in kulturne pravice prekmurskega kmečkega življa. Med drugo svetovno vojno je bil odločen nasprotnik Madžarov, ki so okupirali Prekmurje, zato je leta 1944 odšel v partizane, kjer je pretežno deloval v osvobojeni Beli krajini.

ŽIVLJENJE

Po vojni je bil dva mandata predsednik Društva slovenskih pisateljev, bil je prvi direktor Cankarjeve založbe ter Slovenskega knjižnega zavoda. Leta 1953 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, čez šest let pa so ga izvolili za glavnega urednika Prešernove družbe. Takrat se je počutil zelo zapostavljenega in pozabljenega od vseh, ob strani sta mu stala samo Mile Klobčič in Ivan Potrč.

KRANJČEV USTVARJALNI OPUS

Miško Kranjec je že pri sedemnajstih letih objavil prvo črtico, pozornost kritike pa je vzbudil z novelo Smehljaj (1930). Vse življenje je ostal zvest svojemu realističnemu, a lirskemu pisateljskemu slogu, s svojimi literarnimi deli pa je Sloveniji predstavil življenje in delo rojakov iz Prekmurja. Njegova najimenitnejša dela so: Težaki (1932), Sreča na vasi (1933), Povest o dobrih ljudeh (1940),Imel sem jih rad (1953), Mladost v močvirju (1962), Strici so mi povedali (1974) in druga. Po njem so imenovali ulice v Celju, Lendavi, Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti in Turnišču, šoli pa v Veliki Polani in v Ljubljani.

NAGRADE IN PRIZNANJA

Miško Kranjec je prejel naslednje nagrade in odlikovanja: red zaslug za ljudstvo s srebrno zvezdo (1945), red dela (1945), red jugoslovanske zastave z lento (1947), red republike z zlatim vencem (1960) in dve Prešernovi nagradi: za roman Mladost v močvirju (1964) in za življenjsko delo na literarnem področju.

DOGODKI OB PISATELJEVEM JUBILEJU

Poleg številnih dogodkov, ki so jih v tem letu že pripravili, so se pisatelja na predvečer njegovega rojstva še posebej slovesno spomnili v Veliki Polani. V Domu krajanov so pripravili znanstveni simpozij z naslovom Poetika, poetičnost in podoba v delih Miška Kranjca, na Kranjčevi domačiji pa je bila slavnostna akademija. Pokrovitelj vseh dogodkov je bil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

Miško Kranjec je umrl 8. junija 1983 v Ljubljani, pokopali pa so ga v Veliki Polani.

(Vir: Wikipedija)

Pripravil: Franci Koncilija

DANTE ALIGHIERI IN BOŽANSKA KOMEDIJA

 

14. septembra 1321 je v Raveni – domnevno zaradi malarije – umrl Dante Alighieri, občudovan, a tudi eden najbolj kontroverznih pesnikov in pripovednikov svojega časa. Dante se je rodil v vplivni florentinski družini, ki je pripadala stranki gvelfov. Odlično je poznal toskansko in provansalsko pesništvo in rimsko kulturo. Spoštoval in domala oboževal je rimskega pesnika Vergilija.

Dantejevo najpomembnejše literarno delo je gotovo versko-alegorični ep Božanska komedija (La Divina Commedia, 1309–1313). V slovenščino je bilo prevedeno leta 1972. Dante v Božanski komediji pod vplivom novoplatonistične filozofije in katoliške vere opisuje pot epskega subjekta (sebe) skozi pekel (Inferno), vice (Purgatorio) in nebesa (Paradiso). Na tej poti ga vodi rimski pesnik, pogan Vergilij, kasneje pa ga zamenja Beatrice, ki predstavlja prispodobo božje ljubezni (agape). Dante je s tem veličastnim delom utemeljil toskanščino kot italijanski knjižni jezik. V okviru srednjeveške književnosti bistveno novost predstavljajo realistični opisi oseb, ki so zgodovinsko in časovno konkretizirane, krati pa ohranjajo svojo alegorično vrednost, vrednost prispodobe.

Literarni zgodovinarji o Dantejevi Božanski komediji govorijo kot o delu tako imenovanega figurativnega realizma. Kitica tega epa je tercina (trije verzi), verz pa je jambski enajsterec. Božanska komedija ima tri dele (Pekel, Vice, Nebesa), vsak je sestavljen iz 33 spevov. Skupaj z uvodnim spevom torej tvori sto spevov. Božanska komedija izraža pogled na tedanji svet, ki je izrazito teocentričen, torej je Bog središče vsega, kar je. Ko pride Dante na konec poti, se vzpne na Empirej, nepomično nebo, ki je nad stvarnim. Tu se sreča z Bogom ter prejme spoznanje božanskega in človeške narave.

(Vir: Svet 24, Wikipedija)

Zbral in pripravil: Franci  Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.