Rastoča knjiga

Rastoča knjiga

Deklica z Rastočo knjigo

Združene Rastoče knjige sveta

Častni pokrovitelj projektov je Državni svet Republike Slovenije

To sem jaz, Deklica z Rastočo knjigo

Spoštovani,

imenujem se Deklica z Rastočo knjigo. Predstavljam poosebljenje dveh dolgoročnih projektov, Rastoče knjige in Združenih Rastočih knjig sveta. Ta sta prešla v gibanje, ki skuša na dobrohoten način – s pomočjo znanja, kulture, spoštljivih medsebojnih odnosov in vrednot – povezati 2 milijona Slovenk in Slovencev ter 7 milijard prebivalcev planeta Zemlje.

Zelo sem žalostna, da bomo morali naša že napovedana pomladanska srečanja prestaviti na kasnejši čas. Nahajamo se namreč v težkih časih, ko je med nami veliko tesnobe, negotovosti in pesimizma. Novi koronavirus je otežil naš vsakdanji ritem življenja in dela. Ker pa živim z vami in med vami, sem se odločila, da vam napišem nekaj hrabrilnih misli in predlogov ter vam prenesem nekaj sporočil iz knjig, ki jih prebiram in o katerih tudi veliko razmišljam.

Vesela sem, da smo na naših srečanjih in v besedilih že večkrat izpostavili pomembno vprašanje, in sicer kako pomembno je ravnati s časom. Kdor ne zna ravnati s časom, namreč ne zna ravnati z ničimer. O tem vprašanju je poglobljeno razmišljal znameniti Charles Darwin, kajti zapisal je: »Človek, ki si drzne zapraviti uro svojega časa, ne razume vrednosti življenja.« Prav tako pomenljivo misel o pomenu časa je zapisal naš rojak Miran Jarc, ta njegova misel pa je vklesana v prvi list novomeške Rastoče knjige: »A neko uro se je prebudila beseda sproščevalka čudotvorna, ki sta ogenj in vihar ji pokorna, in vsega prav do dna je presvetlila.«

Čas, ki ga posvečamo plemenitenju medsebojnih odnosov, ni nikoli izgubljen. Izgubljen pa je čas, ki ga zapravljamo z uveljavljanjem negativnih vrednot ali sovraštva.

Projekta Rastoča knjiga in Združene Rastoče knjige sveta ponazarjata v svojem bistvu ljubezen v najširšem smislu. Izhajata iz vrednot predanosti in spoštovanja do soljudi, okolja, narave, kulture, znanja, knjig. Vse to v želji krepiti naše odnose v smeri dobrohotnosti, dobrodelnosti, človekoljubja, miroljubnega sožitja, altruizma, empatije … V kamen, s katerim »zrastem« vsako leto za dva centimetra, so vklesane čudovite misli o ljubezni. Na petem listu Rastoče knjige, na podstavku, na katerem sedim v Severnem ljubljanskem parku na Navju, je zapisana misel Borisa Pahorja »Edino ljubezen bo rešila človeštvo«. Na devetem listu Rastoče knjige pa je zapisana misel Ifigenije Simonovič »Ljubim te, kakor se zemlja vrti«. Tudi Tone Pavček je v svoji odi Rastoči knjigi zapisal: »Rastoča knjiga je zvezda stalnica, ljubezen.«

Tudi drugod po Sloveniji je vzniknilo veliko Rastočih knjig, ki so posvečene ljubezni in na izviren način krepijo prisrčne odnose. Pišejo in ustvarjajo jih tako najmlajši kot najstarejši v naših društvih, šolah, organizacijah in ustanovah. Izpostavim naj še Abecedo vrednot odličnosti, mojstrstva in etike, ki skuša na celovit in sistematičen način prikazati vrednote, lastnosti in druge medsebojne odnose, ki vzgajajo in izobražujejo posameznika v vsestransko odgovorno osebnost, polno znanj in modrosti.

Želela bi si, da bi obdobje pandemije koronavirusa postalo čas in priložnost, ko bomo lahko razširili svoje znanje in razmišljanje z branjem vseh 14 knjig, ki so jih kot najbolj reprezentativne izbrale države v okviru Združenih Rastočih knjig sveta, ter čas, ko bomo lahko oplemenitili svoje vedenje z vsemi sporočili, zapisanimi v Rastočih knjigah po občinah, osnovnih šolah, domovih za upokojence, ter tudi čas, ko bomo lahko svoj vsakdan obogatili z vsemi 25 miselnimi vzorci naše Abecede. Na tej podlagi imamo priložnost ustvariti čudovito simfonijo, ki bo – ne le v teh težkih dneh, temveč tudi v lepših časih, ki bodo zagotovo kmalu prišli – bogatila naše medsebojne odnose in delo.

Prvo sporočilo Rastoče knjige, s katero sem nerazdružljivo povezana, pravi: »Naj ne mine dan, da ne bi naredil česa dobrega zase, za družino, za ožjo in širšo skupnost.« V teh dneh bomo najbolje upoštevali to zamisel, če se bomo držali navodil naše vlade in kompetentnih strokovnjakov ter, kolikor je v naši moči, stremeli, da se škodljivi virus ne bo širil naprej. Od vseh nas je odvisno, kako trdne temelje in kakšno vzdušje bomo postavili za prihodnost, za naše globalno sožitje. Zato živimo duhovno bogato, širimo svetlobo in odganjajmo temo – ne le sedaj, temveč trajnostno! Pogoj za to pa je zdravje nas in vseh tistih, ki nas obkrožajo. Zdravje je trenutno v veliki meri odvisno prav od nas samih. Zato se moramo kot posamezniki in skupnost obnašati izjemno odgovorno ter ideje Rastočih knjig in Združenih Rastočih knjig sveta uveljavljati s poglobljenim branjem, z vsestranskim razmišljanjem, uporabo svetovnega spleta, telefonskimi stiki ter drugimi dejavnostmi, ki ne ogrožajo našega vsakdanjega življenja in življenj drugih ljudi, temveč jih izpolnjujejo v skladu z vrednotami projekta Rastoča knjiga.

Drage Slovenke in Slovenci, cenjene državljanke in državljani Republike Slovenije, spoštovane prebivalke in prebivalci sveta!

Zasledujmo in udejanjajmo tisto, kar že imamo zapisano v Rastočih knjigah in Združenih Rastočih knjigah! Obstaja veliko priložnosti za to! Ne bo lahko, a skupaj in z razumom bomo to zmogli!

In še nekaj. Vesela bom, če mi boste kaj pisali.

Zdravja, ljubezni, nesebične aktivnosti in biti velika, odgovorna osebnost Vam vsem želi Vaša

Deklica z Rastočo knjigo

 

Ljubljana, 25. marec 2020

ŽIVEL VIRUS COVID-19!

Pa ga imamo tudi mi! Globoko sem si oddahnila ob novici; dolgo ga ni in ni hotelo biti. In vemo, kako boli, če nimaš, kar imajo vsi, ali če nimaš več od drugih. Ampak zdaj je naš in pri nas in lahko se bomo vsak dan ukvarjali z njim. In samo z njim, ker kdo se bo pa ukvarjal s samim seboj! A ker nobeno zadovoljstvo ne traja prav dolgo, se je tudi informacija, da ga imamo, kmalu sprevrgla v skrb. Kaj pa zdaj z njim, ko je tu? Sebi v tolažbo, pa morda še komu, ki mu bo to za brati, sem zapisala serijo ugotovitev, zakaj je koronavirus pravzaprav super.

   

Več bomo v naravi. Le kdo si bo upal v nakupovalni center! Pa bomo spet odkrili radosti sprehodov v gozdu in preživljanja prostega časa v naravi! Da ne govorim o tem, da bo kak evro ostal varno v žepu.

Več bomo z družino! Ja, seveda, saj bodo šole zaprte, pa podjetja tudi. Mogoče spet najdemo drug drugega!

Spremenile se bodo vrednote. Namesto da bi človeka cenili po tem, kaj ima, ga bomo cenili po tem, česar nima. Koga briga, kakšen avto ima! Glavno je, da nima virusa!

Izklopili bomo televizorje in morda bomo imeli čas drug drugemu pogledati v oči.

Malo manj bomo jedli, ker bodo trgovine zaprte, ali pa odprte in police prazne, kar daje pravzaprav enak rezultat. In bomo doživeli odkritje; preprosta hrana in občasno lahek post še nikogar niso pokončali. Manj bomo obremenjevali zdravstveni sistem; saj menda pravijo, da se večina bolezni začne v črevesju!

  

In če je virus res tako smrtonosen, kot nekateri pravijo, bomo doživeli že davno pozabljeno srečo; vsako jutro, ko bomo odprli oči, bomo preprosto srečni. Ne zato, ker bi kaj morali imeti ali ker bi morali kaj biti ali celo ker bi morali kaj doseči. Preprosto bomo srečni, ker smo živi in ker je pred nami nov dan! Mogoče pa smo prav to potrebovali!

(Opomba: Avtorica Eva Škobalj je KDSŠ dovolila objavo zapisa).

Eva Škobalj

Novomeški Breg

Ob robu zelene mirne lepotice
novomeški Breg kraljuje,
poete nadobudne navdihuje,
domačine, koreninam zveste,
vedno znova navdušuje …

Je en sam in prav poseben,
zagotovo je maskota mesta.

Se obdržal mnoga je stoletja
izviren, neokrnjen,
ker zanj skrbijo, bdijo
domačinov srca zvesta.

Nada Hochkraut, februar 2020

ŠALIJEV HVALOSPEV KNJIGI

Sredi februarja 2020 smo se na seji Odbora za promocijo kulturne dediščine Novo mesto pogovarjali tudi o kulturi v najširšem pomenu te besede, o pomenu frančiškanske knjižnice za novomeško kulturno dediščino in o njenih dragocenih knjigah iz 15. stoletja, ki so jih Frančiškani rešili v begu pred Turki pred 550 leti in jih prinesli s seboj v Novo mesto. Pogovarjali pa smo se tudi o Severinu Šaliju. Cecilija Smolič je namreč opozorila, da je na vrata v knjižnico pritrjena Šalijeva pesem z naslovom Knjiga, ki jo je že pred leti ohranil takratni frančiškanski knjižničar, sedaj že pokojni pater Felicijan Pevec. Seveda je to »odkritje« za prepoznavnost KDSŠ in pesnika samega zelo pomembno.

KAKO JE NASTALA PESEM KNJIGA?

France Pibernik je kot avtor Šalijeve monografije Severin Šali. Popotnik, zaljubljen v življenje zapisal takole: »Prva povojna leta so bila za Šalija težavna. Znašel se je na cesti, ostal brez redne službe. Živel je kot svobodni umetnik. Šali je zapustil Ljubljano in se odpravil v Novo mesto, kjer je našel zatočišče v tamkajšnjem frančiškanskem samostanu. Domnevati je mogoče, da so mu to pot nakazali ljubljanski frančiškani, morda znani p. dr. Roman Tominec. Vsekakor novomeški frančiškani hranijo zapis v Kroniki Frančiškanskega samostana Novo mesto, 7. julija 1949, iz katerega izhaja, da je Šali nekaj časa prebil za samostanskimi zidovi v Novem mestu, kjer je bival leto ali dve.«

   

Kdaj je nastal ta čudoviti Šalijev hvalospev knjigi, ni znano. Šali namreč ni bil arhivist, ampak predvsem pesnik, poet, zanesenjak v pristnem pomenu besede, zato ni čudno, da je pod pesmijo pozabil napisati datum njenega nastanka. Sicer pa je nemalo njegovih stvaritev za vedno izgubljenih. Škoda. Pesem Knjiga je sonet v štirih verzih, v katerem Šali mojstrsko opisuje svoj odnos do knjige in kako knjiga nagovarja in oblikuje njega: »Ko vse postaja prazno in ubožno, ti bogatiš me, znanka moja tiha …«

V upanju, da knjige nagovarjajo tudi Vas, želim, da Vas tudi ta Šalijeva pesem duhovno obogati in osreči …

Fotografije: Franci Koncilija in s spleta

 

Pripravil: Franci Koncilija

MINILO JE 70 LET OD SMRTI PISATELJA LOVRA KUHARJA – PREŽIHOVEGA VORANCA (1893–1950)

Na proslavi obletnice pisateljeve smrti v Kotljah je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor dejal, da smo Slovenci sicer majhen narod, vendar smo se do svoje države prebili predvsem s pomočjo kulture.

Pahor je na slovesnem dogodku še dejal: »Opažam, da nas kultura zelo povezuje. Med seboj smo sicer različni, so pa mostovi med nami, ki nas združujejo, povezujejo v domovino, in morda je prav kultura eden pomembnejših,« je dejal predsednik in spomnil na praznovanje kulturnih spomenikov v zadnjih letih: leto reformacije, Plečnikovo, Cankarjevo in Vodnikovo leto itd.

  

V nadaljevanju slavnostnega govora je Pahor dejal: »Vsi naši kraji in dežele imajo svoje ›varovance‹,« in tako spomnil na okroglo obletnico smrti pisatelja, socialnega realista, ki je bil žlahtni del koroške identitete in je s tem izražal našo, to je slovensko bit. »Zato moramo živeti strpno drug do drugega, kolikor je to mogoče. Tudi v političnem smislu gojimo kulturo, da ostanemo povezani, ker bomo to povezanost znotraj nas in z drugimi narodi potrebovali, če hočemo zanamcem ohraniti in zagotoviti mir in varnost,« je predsednik Borut Pahor sklenil svoj govor in za Antigono ponovil njeno misel: »Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu!«

Sledil je govor župana občine Ravne na Koroškem Tomaža Rožna in obsežen ter pester kulturni program s prikazom bogate ljubiteljske kulturne ustvarjalnosti, ki je bil tako ali drugače povezan s Prežihovim življenjem in duhom.

Vir: Večer, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

 

RAZMISLEK OB MEDNARODNEM DNEVU MATERNEGA JEZIKA

V petek, 21. februarja 2020, smo se spominjali mednarodnega dneva maternega jezika. Njegov namen je spodbujati spoštovanje lastnega in hkrati drugih maternih jezikov po vsem svetu oziroma ohranjati večjezičnost ter jezikovno in kulturno raznolikost. Poslanico o pomenu ohranjanja materinščine je za Slovensko matico napisal njen nekdanji predsednik, akademik prof. dr. Milček Komelj, ki je tudi predsednik Kulturnega društva Severina Šalija v Novem mestu.

JEZIK MATERIN

     

Materni jezik določa način izražanja našega dojemanja sveta, z vanj zajeto mislijo nam omogoča izraziti stik s samim sabo in sočlovekom in je najbolj avtentičen, primaren in intimen izraz našega bitja. Materni jezik za nas zajema vse, kar je, in izraža vse, kar je mogoče domisliti in, v okvirih umetnosti, tudi vse, kar je mogoče začutiti. Prav jezik, ki smo ga ohranjali skozi tisočletja, nas najbolj temeljno povezuje v narodno skupnost, in le na temelju neomajne zavzetosti zanj smo Slovenci lahko vzpostavili lastno državo. Zato je vsak naš človek z njim usodno sprijet in zato smo ga dolžni ohranjati, negovati in zagotavljati pogoje za njegovo nadaljnjo rast.

Šele na njegovi osnovi se lahko učimo sporazumevanja tudi v tujih jezikih, šele z močjo materinščine pa lahko poslovenimo tudi vse, kar je bilo izoblikovano v svetu, in s tem tudi svetovno izročilo spremenimo v del naše kulture, ki preprečuje sleherno omejenost. Materni jezik Slovencev ima srečo, da je danes eden od uradnih jezikov Evropske zveze. Vendar se tega pomena ne zavedamo dovolj, saj v duhu neprimerno dojete globalizacije podlegamo dominaciji le po številu govorcev večjega angleškega jezika, zaradi česar celo v javni medijski rabi njegov sistem vse bolj razpada, v mišljenju številnih se prilega tujemu pravopisu in zaradi prilagajanja elektronskim medijem številni že od otroštva izgubljajo izrazno sposobnost in se odtujujejo od dojemljivosti za njegovo bogastvo, kar povzroča veliko duhovno siromašenje.

   

Take težnje se vse bolj kažejo tudi v našem šolstvu od začetnih stopenj dalje, na univerzi, ki je nastala kot zagotovilo za razcvet slovenskega jezika in duha, pa se je treba zanj ponovno boriti, kar je nezaslišano. Številni bi ga zamenjali celo z angleščino, čemur se je treba z vsemi močmi upreti. Obuditi je treba zavest, da brez materinščine izgubimo sami sebe. Le materni jezik je sinonim za brezmejno kreativnost, s katero edino lahko približamo tudi kreativnost drugih kultur, katerih jezik je lahko prav tako zraščen s človekom, vendar je druge vrste, medtem ko je materni jezik naša najtesnejša medsebojna vez, ki sega v naše bistvo. Tega pa naj bi se zavedali nenehno, ne le na dan, posvečen maternemu jeziku.

Milček Komelj

 

 

MODERNA GALERIJA RAZSTAVLJA NAJDENE SLIKE ZORANA MUŠIČA (1909–2005) IZ TABORIŠČA DACHAU

V četrtek, 27. februarja 2020, zvečer so v Moderni galeriji v Ljubljani odprli razstavo Mušičevih slik. Razstavo so imenovali Obsojeni na upanje. V razstavni program so uvrstili tudi Mušičeve dahavske risbe. Najdba risb akademskega slikarja Zorana Mušiča iz koncentracijskega taborišča Dachau pred štirimi leti v Trstu je bila prava senzacija. Prvič so bile predstavljene v tržaškem muzeju Revoltella, ki je risbe tudi prevzel v hrambo, zdaj pa so na ogled tudi v Ljubljani.

     

KDO JE BIL AKAD. SLIKAR ZORAN MUŠIČ?

Anton Zoran Mušič, slikar in grafik, je leta 1934 diplomiral na likovni akademiji v Zagrebu, pri prof. Ljubu Babiću. Bil je član kluba Neodvisni. Leta 1944 je prvič razstavljal v Benetkah in bil nekaj mesecev pozneje interniran v koncentracijsko taborišče Dachau, kar je vplivalo na nastanek njegovega cikla Nismo poslednji (1970). Leta 1945 je odšel v Gorico in Benetke. Leta 1952 je dobil štipendijo za študij v Parizu. Od tedaj naprej je živel in ustvarjal med Parizom in Benetkami, kjer je tudi umrl. Mušič je gotovo eden najpomembnejših sodobnih slovenskih slikarjev.

USTVARJALNI OPUS V TABORIŠČU DACHAU

   

Pretresljive slike je Mušič ustvaril med aprilom in junijem leta 1945, ko so Američani osvobodili Dachau. Kako so se ta dragocena Mušičeva dela znašla v tržaškem arhivu, ni jasno. Povojni jugoslovanski komunistični režim mu ni bil naklonjen, zato se je odselil v Benetke. Najpomembnejša retrospektivna razstava Mušičevih slik je bila leta 1995 v Grand Palaisu v Parizu. Razstavni projekt, ki ga je pripravil kustos Marko Jenko, spremljajo odlomki iz pričevanj preživelih iz nacističnih taborišč in tistih, ki so jih osvobajali.

Razstava v Moderni galeriji je posvečena dečku Erichu Fischerju, čigar zgodbo je popisala češka Judinja Dina Babbitt, ki je preživela holokavst. 12-letnega Fischerja je opisala kot pogumnega otroka, ki je zavrnil možnost rešitve ter se raje odločil za smrt z očetom in materjo v plinski celici …

PROBLEMATIKA TABORIŠČNE UMETNOSTI

  

Kot piše umetnostna zgodovinarka Asta Vrečko v znanstvenem članku z naslovom Problematika taboriščne umetnosti in Zoran Mušič, so bili umetniki v taboriščih pred internacijo likovno izobraženi in so že prej delovali kot umetniki, pa tudi kot samouki. Ustvarjali so na skrivaj, tudi za ceno življenja. »V vlogo kronistov taboriščnega življenja je večino potisnila želja, da to nesmiselno trpljenje ne bi utonilo v pozabo. Številni pričevalci govorijo o tem, da so se z ustvarjanjem na duhovni ravni upirali nacistični dehumanizaciji in se borili za ohranitev osebne identitete v razmerah, ko jim je bila popolnoma odvzeta,« še navaja.

Kustos Marko Jenko je na otvoritvi poudaril, da je bilo eno temeljnih vprašanj umetnosti 20. stoletja, kako ustvarjati umetnost po plinskih celicah. Tega se je dobro zavedal tudi Zoran Mušič, ko je izjavil, da stvari ni hotel ilustrirati. Tako je Mušičevo oko postalo oko slikarja, ne fotoreporterja. Razstava bo odprta do 3. maja.

Viri: Wikipedija in Delo, fotografije so s spleta

Pripravil: Franci Koncilija

SMILJAN TROBIŠ OBJAVLJA PESMI PO VSEJ SLOVENIJI

Novomeščan Smiljan Trobiš, prepoznaven in uveljavljen pesnik ter član Kulturnega društva Severina Šalija, neumorno ustvarja že desetletja. Zadnja leta v sodelovanju s KDSŠ domala vsako leto izda najmanj dve pesniški zbirki, zadnje čase pa se uspešno uveljavlja tudi v drugih kulturnih sredinah naše domovine.  

 .   

Tako se je že kar »ukoreninil« na Obali, v Kopru, kjer uspešno deluje Društvo za sobivanje starejših (DSS) Koper, ki poleg številnih drugih dejavnosti neguje in ceni tudi kulturo, še posebej literaturo in poezijo. Smiljan Trobiš je z njimi najprej sodeloval z objavljanjem pesmi v njihovem priljubljenem društvenem glasilu, že lani pa tudi v njihovi prvi pesniški zbirki z več avtorji, ki so jo naslovili Iskrice našega navdiha. Zbirko pesmi je natisnil grafični studio Andrej Špes, istoimenska založba iz Novega mesta pa je pesniško zbirko soizdala skupaj s Kulturnim društvom Severina Šalija. Pesniška zbirka je bila natisnjena v 300 izvodih in je že skoraj pošla. Gre torej za zgledno kulturno sodelovanje dveh slovenskih regij: Dolenjske in Primorske.

Fotografije: Franci Koncilija

Pripravil: Franci Koncilija

 

O PESNIKU SMILJANU TROBIŠU

Rojen je 2. 11. 1956 v Novem mestu, tu je leta 1975 tudi zaključil gimnazijo. Študiral je medicino na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Diplomiral je na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Po poklicu je predmetni učitelj kemije, biologije in angleščine. Od leta 1999 ima status svobodnega ustvarjalca na področju kulture − književnika. Je član Društva slovenskih pisateljev. Leta 2005 je prejel Trdinovo nagrado Mestne občine Novo mesto za uspehe na kulturnem in literarnem področju. Živi in ustvarja v Novem mestu.

  

Objavljati je začel že v gimnaziji, v glasilih Stezice in Izvestja ter v Dolenjskem listu, nato v literarnih revijah in časopisih: Otočje O, Oznanjenje, Rast, Literatura, Znamenja, Revija 2000, Pesniška tribuna, Tretji dan, Mentor, Družina, Apokalipsa, Letni časi, Park, Ognjišče, Vsesledje, Vpogled, Poetikon, Primorska srečanja, Locutio, Prijatelj, Zvon. V revijah objavlja tudi eseje. Sodeloval je v skupnih projektih Literarnega kluba Dragotina Ketteja v Novem mestu in s poezijo v katalogih slikarjev in likovnih monografijah. Izdal je pesniško-likovni zbornik Prelivi slik, besed in oblik. Sodeloval je v zbornikih molitvene poezije in v mednarodni antologiji haiku poezije. Izdal je zgoščenko ljubezenskih pesmi. Zastopan je v antologiji Novomeška knjiga urednika Milčka Komelja. Izdal je zbirko poezije v prozi in refleksivnih tekstov ter domislic in spoznanj Tam so daljave čiste ter izbor izrekov Domislice in spoznanja. Sodeloval je v zbornikih slovenskega aforizma.

Izdal je tri zbirke meditacij O lepoti krščanskega življenja in zbirko molitev Ko tišina me objame ter križeva pota Mali križev pot in Mali križev pot z vstajenjem. Napisal je tri knjige o kreativnem pisanju: Živeti s pisanjem, Pisanje kot terapija in Kako naj povem?. Objavljenih ima več elektronskih knjig, nekatere s prevodi v tuje jezike, pri različnih založbah.

Izdal je naslednje samostojne pesniške zbirke: V modro (1994), Srečanja (1995), Očiščeno jutro (1998), Dan je globok (2002), Ti si meni dar (2004), Zaveza (2004), Košček neba med vejami (2006), Beli krog (2006), Po lahki teži hrepenim (2007), Hvalnica lepoti (2007), Kakor oblaki … (2009), Topli dež (2009), Trenutki (2011), Sreča tišine (2012), Tiha želja (2012), Zatišje (2013), Trepet (2013), Trialog (2014), Spreminjanja (2014), Pod zasviti zvezd (2015), Meander (2015), Nad besedami je nebo (izbrane pesmi, 2016), Prelepi večer (2017), Oboki tihe svetlobe (2017), Tančine (2018), Plivkanja (2018).

RAZKRITA SKRIVNOST »MARIBORSKE MONE LIZE«, KI JO JE NASLIKAL IVAN KOS (1895–1981)

Umetnostna galerija Maribor (UGM) pripravlja pomembno razstavo stotih najboljših del iz svoje zbirke. Kustosinja razstave je Simona Vidmar. Na ogled bodo postavili platna in kipe Ivana Groharja, Ivane Kobilce, Slavka Tihca, Zorana Mušiča, Zmaga Jeraja in Ivana Kosa. Slednji je avtor čudovite slike Deklica z oranžo, ki ji pravijo Mariborska Mona Liza. Na UGM namreč dolgo niso vedeli, kdo je bil slikarjev model. Nedavno pa so po ustnem izročilu vendarle ugotovili, da je bila to slikarjeva mladostna ljubezen in prva žena Malka Nagode (1914–1991). Zapuščino slikarja in grafika Ivana Kosa hranijo v Pokrajinskem arhivu v Mariboru.

V luči novega odkritja bodo v okviru razstave 20. februarja 2020 organizirali pogovor o življenju Ivana Kosa, na katerem bodo sodelovali Ida Brišnik Remec, umetnica in Kosova učenka, Vlasta Degen-Kos, Kosova snaha, Meta Gabršek Prosenc, poznavalka Kosovega dela, Sara Hajdinac, študentka umetnostne zgodovine in raziskovalka, ter Janez Lombergar, avtor dokumentarnega filma o Ivanu Kosu. V občinstvu se nam bo pridružila tudi Sonja Kokol, polsestra deklice z oranžo. Pogovor bo povezovala kustosinja Simona Vidmar.

   

Deklica z oranžo (1927, olje na platnu) je eno najboljših del slovenske portretistke dvajsetih let 20. stoletja in je danes zaščitni znak Zbirke UGM. Ob izteku dvajsetih let preteklega stoletja, ko se je ekspresionizem v Evropi in tudi že pri nas prevesil v mirnejšo novo stvarnost, je bil čas prvega ustvarjalnega vrha slikarja in grafika Ivana Kosa. V teh slikarjevih najplodnejših letih je nastalo več portretov, med njimi tudi Deklica z oranžo. Deklico je slikar postavil v izoliran prostor ter portret podaljšal s tem, da je ob njenem obrazu izpostavil še roke. Močne, čutne ustnice, izrazit nos, skoraj magnetne oči in rdeč klobuk so elementi, značilni za številne portrete nemške nove stvarnosti. Oranža, ki jo dekle drži v roki, bi lahko bila znamenje lepote, plodnosti, lahko pa samo odličen barvni fokus, ki nase pritegne oko gledalca in tako prebije zid odtujene osamelosti, sicer značilne za figuraliko nove stvarnosti.

Viri: Delo, Večer, UGM, fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

V LENDAVI JE BILO EKUMENSKO SREČANJE ŽENSK EVANGELIJSKE, BINKOŠTNE IN KATOLIŠKE VEROIZPOVEDI

UVOD

Prekmursko žensko društvo Evangeličanka je od 7. do 9. februarja 2020 v Lendavi pripravilo tridnevni seminar, na katerem se je zbralo 40 žensk iz vseh slovenskih evangeličanskih skupnosti, v ospredju srečanja pa je bil aktualen pogovor o TEORIJI SPOLA (Gender Theory). Srečanje je potekalo v ekumenskem duhu, saj so se evangeličankam pridružile tudi predstavnice binkoštnih in katoliških verskih skupnosti.

KAJ JE TEORIJA SPOLA?

Teorija spola ni znanstvena teorija in v osnovi zanika obstoj dveh naravnih spolov, to je moškega in ženskega. Zagovorniki teorije spola trdijo, da je heteroseksualnost »prisila« družbe, ki nam diktira, da morajo biti spolni odnosi samo med dvema različnima spoloma in posledično usmerjeni v novo rojstvo človeka. Teorija spola prvenstveno uči, da se človekov spol ne določa po njegovih genitalijah, ampak se posameznik sam odloči, kakšnega spola bo. Tako je »resnični spol« le tisti, ki ga posameznik čuti v svoji glavi.

Teorijo je po letu 1950 začela razvijati francoska marksistična feministka Simone de Beauvoir. V letih 1990 jo je radikalizirala feministka Judith Butler (in njeni somišljeniki), ki še danes trdi, da je spolna identiteta le iluzija. Po njenem niti biološka telesa niso naravna danost, ampak jih je izoblikovala kultura, družba. Feministke so svoja prepričanja temeljile na družbenem ohranjanju podrejenega socialnega položaja žensk. Tako je OZN leta 1995 na Svetovni konferenci žensk v Pekingu sprejela nov izraz »gender« in s tem dala vedeti, da o spolu ne bomo več govorili kot o trdni naravni danosti (biološki spol), ampak zgolj kot o nestabilni in spremenljivi kategoriji, družbenem spolu (ang. gender), ki nima vnaprej danega bistva in smisla. Danes se spolna identiteta smatra le za globoko notranje občutje pripadnosti spolu, ki se ujema s prirojenim spolom ali pa tudi ne. Veliko vlogo pri tej revoluciji so imeli razni LGBT lobiji in vplivne nevladne organizacije pri glavnih evropskih institucijah (ILGA) in drugod.

SREČANJE JE POTEKALO V EKUMENSKEM DUHU

Predsednica društva Evangeličanke in evangeličanska duhovnica Simona Prosič Filip je povedala, da so se za tako pomembno temo odločili tudi na pobudo Svetovne luteranske zveze (SLZ), ki želi, da se problematiki enakosti med spoloma da večji poudarek. Zato ni bilo nič nenavadno, da so zbrane ženske v razpravah izhajale tudi iz življenjskih izkušenj, pogovori pa so temeljili na svetopisemskih odlomkih, dokumentu SLZ in Istanbulski konvenciji. K sodelovanju na seminarju so povabili tudi Katjo Vlaj Golež, svetovalko za vidik spola v Centru vojaških šol v Mariboru, ki je poudarila, da morajo ženske najprej dovolj ceniti same sebe.

Pri razpravi pa so udeleženke izhajale tudi iz Svetega pisma in tega, kar v njem piše o moškem in ženski. V prvi Mojzesovi knjigi (Genesis) beremo: »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril!« (1Mz 1,27). Bog ni ustvaril dveh Adamov ali samo dveh Ev, ampak Adama in Evo, različna po spolu, vendar povsem enakovredna pred Bogom. Med pridigo je duhovnica Simona Prosič Filip še povedala: »Ženske se morajo med seboj bolj spoštovati in najprej ceniti sebe, da jih bodo potem cenili tudi drugi. Nikakor se ne smejo pustiti podcenjevati, žaliti ali molčati, ko se jim godi krivica … Predvsem pa ne smejo dopustiti, da jim kdorkoli jemlje dostojanstvo ali jih celo ponižuje!«

Viri: Večer in Vestnik, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

 

 

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.