ETNOLOGINJA DR. MARIJA KLOBČAR JE PREJELA MURKOVO NAGRADO ZA LETO 2020

UVOD

Murkovo nagrado za izjemne znanstvene in strokovne dosežke na področju etnologije za leto 2020 je prejela etnologinja dr. Marija Klobčar, ki je »celovita raziskovalna osebnost s tenkočutnim posluhom za sogovornike na terenu«, kot je zapisala komisija v utemeljitvi.

V Kamniku rojena Marija Klobčar je leta 1982 končala študij slavistike in etnologije ter za diplomsko delo prejela študentsko Prešernovo nagrado. Med letoma 1983 in 1995 je bila kot mlada raziskovalka zaposlena na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti. Doktorirala je leta 1997, ko je bila zaposlena na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Kranju. Leto pozneje je postala sodelavka Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, kjer dela še danes. Dr. Marija Klobčar je avtorica obsežne znanstvene in strokovne bibliografije, ki kaže njeno raziskovalno usmerjenost in vsestranskost, poudarjajo v utemeljitvi nagrade.

Komisija je v utemeljitvi nagrade opozorila na še novo, letošnjo monografijo Poslušajte štimo mojo, ki ponuja zgodovinski in družbeno kritičen pogled na pojave od godcev oziroma muzikantov do radia. Avtorica v monografiji, nagrajeni s priznanjem odlični v znanosti, obravnava različne skupine potujočih pevcev na Slovenskem od srednjega veka do danes, analizira njihovo ustvarjalnost in opazuje spreminjanje njihovih družbenih vlog. Novost te in tudi prejšnjih nagrajenkinih monografij je premik od literarne k etnološki obravnavi pesmi. Poleg znanstvenih monografij, številnih razprav in člankov so tu še nagrajenkini premišljeni izbori ljudskih pesmi iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta, ki jih je zbrala na zgoščenkah.

ZAKLJUČEK
Dr. Marija Klobčar na svoji raziskovalni poti posega na raznolika področja in ponuja številne možnosti za interpretacijo. Stalnici njenih raziskav sta razkrivanje vprašanj zgodovine in etnologije na podlagi proučevanja mitologije in pesmi ter pričevanje folklore kot pomembnega izhodišča za zgodovinske obravnave. »Drznost in radovednost, razgledanost in širina jo kažejo kot zrelo znanstvenico, ob tem pa njena znanstvena živahnost priča, da je nagrajenkina znanstvena pot razvoja, da je še vedno usmerjena k novim vprašanjem in spoznanjem in da to še ni konec njenega življenjskega dela,« so še zapisali v utemeljitvi nagrade.

Etnologinja Ivica Križ

Lani je Murkovo nagrado za življenjsko delo prejela novomeška etnologinja in arheologinja Ivica Križ.

Fotografije in viri so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Pesmi nas razvedrijo

»Edinost, sreča, sprava, k nam naj nazaj se vrnejo!« (France Prešeren: Zdravljica)

Že petnajsto leto imamo članice bralnega krožka Beremo skupaj pri RIC-u Novo mesto v načrtu za februar Poezije za vse. Pesmi po svojem izboru podelimo z drugimi bralkami. Tako  ritmi in rime še dolgo zvenijo v nas, zato se teh srečanj posebno veselimo. V študijski knjižnici Mirana Jarca nam v čitalnici knjižničarke pripravijo pesniške zbirke.

Knjižnica Mirana Jarca

Letos je bilo malo drugače. Izbrane pesmi smo brale doma, ko smo jih posredovale po e-pošti. Krasen izbor,a manjkal nam je glas, ki  je pesmim dajal poseben čar. Sploh so pesmi za razpoloženje in dvig morale prava terapija. Zato berite ali vsaj poslušajte že naučene pesmi! Kdaj ste nazadnje  prebrali ali ponovili že znane pesmi? Vsi ti verzi še ostajajo v vas in čakajo, da jih spustite iz sebe in jim prisluhnete. Če jim boste dali glas, boste nežno pobožali svojo dušo in vam napolnili srce. Odkrivajmo nove pesmi, a stare spoznavamo in razumemo šele sedaj.

Dragotin Kette
Oton Župančič

Odkrivamo nove pesmi in stare na novo. Mnogih pesmi največjega pesnika nismo razumeli, a  z izkušnjami pesmi dobivajo moč in pomen tudi v današnjem času. Pesniki so vedno pred časom. Morda zato mnogih vedno ne razumemo. Spoznanje o njih: Prešeren je večen, a ga v času učenja o njem nismo razumeli. Tako je z veličinami. Župančič nas je začaral kot otroke in s ščebetom ptic in cicibanom pobarval naše otroštvo.

Srečko Kosovel 

 Simon Gregorčič

Kasneje z mladostnim hrepenenjem navdušuje še danes. Potapljamo se v verze Minattija,Gregorčiča, Kosovela, Ketteja. Pesmi Neže Maurer, Mile Kačičeve, Bine Štampe Žmavc, Anje Štefan, Barbare Korun in Barbare Simoniti nam zaigrajo v srcu. Tiha, žalostna pesem Balantiča, junaška, zanosna Kajuhova pričajo o zgodovini in usodi ljudi, ki so pesnili in prekmalu utihnili. Ježkova poezija pa ostaja  aktualna in razvedri oko. Hvalnica vinu Manka Golarja potrka na dušo vsakega Slovenca. Pesmi vedno vzbujajo prijetna občutja in nas ne pustijo ravnodušne. V vseh pesmih je skrit naboj, ki deluje in jih razumemo šele kasneje.

Mila Kačič
Neža Maurer

Potapljati se v verze naših pesnic in pesnikov nas razvedri, ne puščajo nas hladne. Začutimo zanos in ponos, pričajo o zgodovini in usodi naroda, o izkušnjah in hvalnicah. V tem času, ko nimamo časa, je branje kratkih vrstic, zavitih v metafore in prilike, poseben užitek. Ta ima dolgotrajen učinek in je dobro razvedrilo in terapija. Berite pesmi in bodite prešerni!

»Treba je mnogo preprostih besed, kot so

kruh, ljubezen, dobrota,

da ne bi slepi v temi

zašli s pravega pota.«

Tone  Pavček: Preproste besede

Zapisala: Lizika Vardijan,animatorka  RIC-ovega bralnega krožka  

Beremo skupaj in prenašalka bralnega virusa.

ZDRAVLJICA

1.

Spet trte so rodile

prijatli, vince nam sladkó,

ki nam oživlja žile,

srcé razjásni in oko,

ki utopi

vse skrbi,

v potrtih prsih up budi!

2.

Komú narpred veselo

zdravljico, bratje! čmò zapét’!

Bog našo nam deželo,

Bog živi ves slovenski svet,

brate vse,

kar nas je

sinóv sloveče matere!

3.

V sovražnike ‘z oblakov

rodú naj naš’ga treši gróm;

prost, ko je bil očakov,

naprej naj bo Slovencov dom;

naj zdrobé

njih roké

si spone, ki jih še težé!

4.

Edinost, sreča, sprava

k nam naj nazaj se vrnejo;

otrók, kar ima Slava,

vsi naj si v róke sežejo,

de oblast

in z njo čast,

ko préd, spet naša boste last!

5.

Bog žívi vas Slovenke,

prelepe, žlahtne rožice;

ni take je mladenke,

ko naše je krvi dekle;

naj sinóv

zarod nov

iz vas bo strah sovražnikov!

6.

Mladenči, zdaj se pije

zdravljica vaša, vi naš up;

ljubezni domačije

noben naj vam ne usmŕti strup;

ker zdaj vàs

kakor nàs,

jo sŕčno bránit’ kliče čas!

7.

Živé naj vsi naródi,

ki hrepené dočakat’ dan,

da koder sonce hodi,

prepir iz svéta bo pregnan,

da rojak

prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!

8.

Nazadnje še, prijatlji,

kozarce zase vzdignimo,

ki smo zato se zbrat’li,

ker dobro v srcu mislimo;

dókaj dni

naj živí

vsak, kar nas dobrih je ljudi!

France Prešeren

UMRLA JE FILOZOFINJA PROF. DR. CVETKA HEDŽET TOTH (1947 – 2020)

V 73. letu starosti je 14. decembra 2020 umrla prof. dr. Cvetka Hedžet Toth, filozofinja in do nedavnega redna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani,kjer je predavala ontologijo, metafiziko, etiko, aksiologijo in filozofijo utopistike. Cvetka Hedžet Tóth se je rodila 28. oktobra leta 1948 v Razkrižju v Prlekiji. Bila je avtorica številnih člankov, razpravin študij iz teoretične in praktične filozofije. Objavila je tudi sedem daljših knjig, zadnjo leta 2018. Svoja aktualna razmišljanja je objavljala tudi v reviji Znamenje.

Na fakulteti se je ukvarjala tudi s kritično teorijo, teorijo marksizma in spoznavno teorijo. Redno je predavala in strokovno  sodelovala s Hebrejsko univerzo v Izraelu, z Univerzo Regensburg in Univerzo München v Nemčiji. S svojim raziskovalnim delom je bila vključena v Arhiv Ernsta Blocha.


Redkost in neprecenljivost filozofije Cvetke Hedžet Toth je bila v tem, da je z vsako knjigo vedno znova dokazovala izjemno razvit skupnostni čut, ko se je pojmovno tankočutno ter teoretsko bogato in odločno umeščala v življenjsko stvarnost, so zapisali ob izidu njene zadnje knjige na Filozofski fakulteti. Filozofija je bila zanjo temelj humanistike. Filozofinja prof. dr. Cvetka Hedžet Toth je nekje zapisala: »Filozofija omogoča določene preobrazbene možnosti: to, da človek postaja bolj strpen, plemenit, da sesuva mehanizme v njem samem, ki ga pehajo v cinizem, relativizem, nihilizem ali celo okrutnost. Po drugi strani pa je filozofija, če jo vzamemo resno, sredstvo proti poživinjenju človeka.« Vse življenje je bila prepričana, da je filozofija potrebna kot sredstvo za orientacijo med ljudmi o svetu in smislu življenju.

Fotografije in vir so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Spoštovane članice in spoštovani člani KDSŠ,

tudi v letu 2021 osmega februarja, na obletnico smrti našega najpomembnejšega in evropsko prepoznavnega pesnika dr. Franceta Prešerna, praznujemo Prešernov dan ali slovenski kulturni praznik.

Bistvo slehernega naroda je njegova kulturna prepoznavnost, ki se kaže v pristnih medčloveških odnosih in medsebojnem spoštovanju, vključno z vsemi različnostmi posameznikov, ki smo jih že zaradi človeškega dostojanstva dolžni spoštovati, ohranjati in negovati. Vse to med Slovenci dandanes zelo pogrešam.

Vsem tegobam navkljub vam iskreno želim, da bi ta naš najpomembnejši slovenski kulturni praznik doživeli lepo in duhovno bogato. Zato vam in vsem Slovencem voščim vse dobro z željo, da bi se vsi medsebojno spoštovali in imeli radi. »Edinost, sreča, sprava naj nam nazaj se vrnejo!«

Z lepimi pozdravi,

Franci Koncilija, namestnik predsednika KDSŠ

UMRL JE PIONIR SLOVENSKEGA FILMA IVAN MARINČEK – ŽAN (1922–2020)

V 99. letu je v ponedeljek, 14. decembra 2020, umrl Ivan Marinček, slovenski filmski snemalec, montažer in mojster črno-bele filmske fotografije. Posnel je več kultnih slovenskih filmov, kot so KekecTo so gadiNa svoji zemljiNe joči, PeterDeveti krog in številni drugi. Marinčkova filmografija tako obsega 17 celovečernih igranih filmov ter 80 kratkih in dokumentarnih filmov. Bil je mojster črno-bele fotografije in v tandemu z režiserjem Francetom Štiglicem navdihujoč avtor vizualnih podob. 

UVOD

Ivan Marinček se je rodil 25. oktobra 1922 v Novi vasi pri Ptuju. Že v njegovi mladosti se je družina preselila v Novo mesto in Marinček je tako postal Novomeščan. Kasneje je na novomeški gimnaziji spoznal Dušana Povha, kasnejšega filmskega scenarista in režiserja. Tako ju je film povezoval do konca njune ustvarjalne epohe. Nedvomno je bil Ivan Marinček pionir slovenskega filma, saj se je prvi spopadel s tehničnimi novostmi, ki so spremljale zgodovino filma. Od najstniških let se ni ločil od kamere. Odkar si je kot novomeški gimnazijec sposodil prvo 8-milimetrsko kamero, je snemal, dokler so ga držale noge. Odlično je obvladal tudi digitalno kamero, čeprav nanjo ni snemal filmov. »S svojim zgledom nam je vsem sporočal, da pred novostmi, s katerimi se danes pri svojem poslu srečujemo tako rekoč vsak dan, ni treba imeti nobenega strahu. Marinček nam je vlival pogum pri raziskovanju,« je ob žalostni novici o njegovi smrti povedal direktor fotografije Simon Tanšek.

V STAROSTI JE ZAČEL FOTOGRAFIRATI

Tudi zadnja leta ga strast do filma ni zapustila in je v svet zrl skozi objektiv. Kamero je zamenjal z malim digitalnim fotoaparatom, s katerim je postal nepogrešljiv kronist vsakršnih filmskih dogodkov in srečanj, na katerih je sam sprejemal čestitke navdušenih najstnikov. Ob devetdesetletnici Ivana Marinčka – Žana so kolegi iz Združenja filmskih snemalcev posneli njegove pripovedi, anekdote in spomine, režiral jih je Radovan Čok.Dokumentarni portret, ki je ob Marinčku posvečen še Žaru Tušarju in Ivu Belcu, pa žal še ni ugledal luči sveta. Marinčkovi kolegi tako upajo, da ga bodo lahko kmalu prikazali, prav tako kot si želijo iz njegovega fotoarhiva, ki se je polnil predvsem v zadnjih letih, postaviti razstavo v spomin pionirju slovenskega filma.

ZAKLJUČEK

Konec maja 2017 je z Ivanom Marinčkom v Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu potekal pogovorni večer v okviru dediščinskega projekta »Nostalgija«, ki ga je pripravilo Društvo Novo mesto v počastitev bližnje 95-letnice Ivana Marinčka, nestorja slovenskih

filmskih snemalcev. Njegovo delo je predstavila mag. Tatjana Rezec Stibilj iz Arhiva Republike Slovenije, z obema gostoma pa se je pogovarjala Judita Podgornik Zaletelj. Marinček je v pogovoru obudil spomine na življenje v Novem mestu v predvojnih letih, ko je tu obiskoval gimnazijo in skupaj s sošolcem Dušanom Povhom naredil prve korake v svet filmskega ustvarjanja. O tem dogodku smo poročali tudi v Kroniki KDSŠ Oddaljene bližine 2017–2018.

Fotografije so s spleta

Viri: Delo, Dnevnik, Večer in Milan Markelj

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SPOŠTOVANI DRAGI NOVOMEŠČANI!

SPOŠTOVANI DRAGI NOVOMEŠČANI!

V novem letu Novo mesto naj ohrani

svojo staro slavo in jo prerodi.

Z ljubečimi ga častnimi meščani,

z zdajšnjim in poprejšnjimi župani

naj svoje se kreposti in lepote veseli

in Bog naj vsega hudega ga obrani.

S to željo pametni možje so v mestu zbrani,

od daleč bdijo z njimi sokrajani,

ki v njem so mlada leta jim cvetela

in jim za zgled je delavna čebela.

Gabrijelčič, Japelj, Gričar in Koncilija

sloveča novomeška so familija

in stalna jim je skrb za sloves mesta

prelepa, zvesta, nepostarana nevesta.

Rastoča knjiga, Šalija društvo, Krkino mecenstvo,

pošiljanje novic o tem po vplivnem internetu –

vse to budi nov sen o stari mestni slavi

in še o marsičem, kar gre možem po glavi,

ko novomeščanstvo jih prežarja, z njim slovenstvo,

ki mu časti razširjajo po širnem svetu.

Vse najboljše v srečnem, zdravem novem letu!

Vam želi Milček Komelj, predsednik KDSŠ, 2. januarja 2021

Pripis:

Naj Vam sreča, zdravje vlada,

želi Vam tudi Nada!

NAJPOMEMBNEJŠI SLOVENSKI ARHITEKT MAKS FABIANI (1865 – 1962)

UVOD

Njegov rojstni kraj je Kobdilj pri Štanjelu na Krasu, kamor naj bi rod Fabianijevih prišel iz Furlanije že pred letom 1614. Goriški grofje so jim dali v fevd grad v Štanjelu in vas Kobdilj. Fabianijevi so imeli na posestvu enega redkih zanesljivih vodnjakov na tem delu Krasa in glavna dejavnost družine je bila prodaja vode. Dobiček so vlagali v širjenje posesti, kjer so gojili avtohtono trto pikolit. Po nasvetu zdravnika je zaradi šibkega zdravja pri Fabianevih letovala Charlotte von Kofler, Tržačanka tirolskega rodu, in zaljubila se je v domačega sina Antona. Poročila sta se in imela sta štirinajst otrok, Maks je bil dvanajsti. Rodil se je 29. aprila 1865. Zdi se, da je v zakonu imela glavno besedo mati. Njenemu meščanskemu poreklu gre zasluga, da je skoraj vse svoje otroke poslala v šole. Maks je osnovno šolo obiskoval v domači hiši, potem pa so ga poslali na realko v Ljubljano. Po maturi leta 1883 je šel študirat gradbeništvo na Tehnično visoko šolo na Dunaj. Potem ko je »odslužil cesarja« kot vojak je bil nekaj časa asistent na fakulteti za arhitekturo v Gradcu, kjer je poučeval urbanizem.

Leta 1892 je dosegel naziv diplomirani arhitekt in dobil študijsko štipendijo, ki mu je omogočila, da je skoraj tri leta prepotoval številne evropske dežele od Nemčije do Grčije. To potovanje je bilo, po njegovih besedah, »vir vsega mojega znanja in kulture«. Zatem je bil dve leti sodelavec znamenitega dunajskega arhitekta Otta Wagnerja, nato pa do leta 1910 profesor na Tehnični visoki šoli. Leta 1896 je odprl na Dunaju svoj lastni atelje. Jeseni leta 1917 je bil imenovan za rednega profesorja arhitekture na Dunajski univerzi, toda odpovedal se je bleščeči ponudbi ter se vrnil domov, da se posveti obnovi v prvi svetovni vojni porušenega Posočja, Goriške in Krasa.

PRVI ARHITEKT Z DOKTORATOM V MONARHIJI

Maks Fabiani je dosegel svoj ustvarjalni vrh v dunajskih letih (1894 – 1917) . Po potresu o veliki noči leta 1895 je na lastno pobudo izdelal načrte za obnovo Ljubljane in ga ponudil mestni občini. Njegove zamisli so bile velikopotezne in drzne, zato niso bile vedno sprejete. Leta 1902 ga je doletela izredna čast: dunajska Tehnika mu je podelila doktorat. To je bil doktorski naziv v Avstro-Ogrski, ki so ga podelili arhitektu. Prejel ga je za že omenjene urbanistične načrte Ljubljane in Bielska v Šleziji. S tem nazivom je postal tudi formalno prvi urbanist monarhije. Istega leta je bil imenovan za osebnega svetovalca prestolonaslednika Franca Ferdinanda.

Dobival je pomembne projekte, ki so poveličevali uspehe monarhije. Izdelal je načrte za razne stavbe na Dunaju, ki jih občudujemo še danes (Portois&Fix, Artaria, Urania). Med deli, ki jih je zasnoval za Ljubljano, naj omenim Krisperjevo hišo, Hribarjevo hišo, kamniti podstavek za Prešernov spomenik na trgu pred frančiškansko cerkvijo, Dekliški licej (v njem zdaj deluje Ministrstvo za zunanje zadeve RS). Po njegovih načrtih je bil zgrajen tudi Narodni dom v Trstu (1904), ki so ga fašisti 13. julija 1920 zažgali. Po letu 1917, ko se je vrnil na Kras, se je posvetil delu pri »vstajenju iz ruševin«. Izdelal je načrte za 92 naselij v Posočju, na Krasu, v Vipavski dolini in južni Furlaniji. Veliko dela je posvetil obnovitvi in ureditvi Štanjela, kjer je bil v letih 1935 – 1945    župan. Tam je uredil Vilo Ferrari in Ferrarijev vrt. Od leta 1926 je bil član Nadškofijske komisije za sakralno umetnost v Gorici.

MAKS FABIANI IN JOŽE PLEČNIK

Svetovni narodni dom v Trstu

Maks Fabiani in Jože Plečnik, ki sta postavljala temelje moderne arhitekture na Slovenskem, sta bila sodobnika. Fabiani (1865 – 1962) je bil sedem let starejši od Plečnika (1872 – 1957), umrl pa je pet let za njim. Fabiani je dočakal 97 let, Plečnik pa 85. Odnosi med arhitektoma so bili prijateljski, vendar ne prav sproščeni. Spoznala sta se na Dunaju, kjer je bil Fabiani nekaj časa Plečnikov profesor. Ob Plečnikovi smrti je Fabiani v pismu izpovedal: »Plečnik je bil izrazit samouk. Šola ni imela nanj nobenega vpliva. Vse, kar je slišal, je sprejel na moč previdno in zadržano, velikokrat po napornem premisleku«. Fabiani, ki je iz Gorice večkrat prihajal v Ljubljano, je občudoval Plečnikov osebni arhitekturi ideal umetniško moč in je brez zavisti govoril, da je eden najboljših arhitektov svoje dobe.

Razlika med njima se je pokazala ob urejanju Ljubljane. Fabiani je bil predvsem tehnično izobražen urbanist in je v arhitekturi zagovarjal preproste linije v službi funkcionalnosti, Plečnik pa je bil »pesniško« ustvarjalen umetnik. Fabianija je zanimala Ljubljana predvsem kot funkcionalno urejeno mesto, Plečnika pa mesto kot simbol, kot umetnostno delo. Vendar pa so Fabianijeva dela imela velik vpliv na Plečnika, ki je svojega nekdanjega učitelja očitno cenil. Ko je po prvi svetovni vojni zaživela univerza v Ljubljani in je bilo razpisano mesto profesorja za arhitekturo, je Plečnik to nalogo sprejel šele potem, ko se je prepričal, da Fabianija ne bo v Ljubljano. Tehnična univerza na Dunaju je Maksu Fabianiju leta 1952 ob 50-letnici doktorata podelila zlati doktorat, Jožetu Plečniku pa častni doktorat. Po »veliko diplomo za življenjsko delo« je Maks Fabiani odšel 12. avgusta 1962 v Gorici.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ognjišče

Zbral in uredil: Franci Koncilija

»LUCIFERKA«, BIOGRAFIJA SVETLANE MAKAROVIČ

Sredi novembra 2019 je pesnica, pisateljica in šansonjerka Svetlana Makarovič pri 80 letih napisala svojo prvo in zadnjo biografijo. V knjigi z naslovom Luciferka sledimo življenju ene najvidnejših slovenskih ustvarjalk od njenih prvih spominov do danes. Biografijo je avtorica spisala skupaj z Matejem Šurcem in mačkom Kotikom. Knjigo je izdala založba Beletrina.

UVOD

Knjigo Luciferka, ki predstavlja manj znano plat sicer dobro poznane ustvarjalke, so predstavili v Mini teatru v Ljubljani. Knjiga opisuje njeno otroštvo, odraščajočo dobo in zavestno odločitev o neizprosni samosti v zrelih letih. Zgodba Svetlane Makarovič je popisana na 330 straneh, zapise pa spremlja tudi več kot 50 fotografij in bibliografija avtorice. Delo je oblikoval Boštjan Pavletič.

Predstavitev knjige, ki je bila igriva, zabavna, ironična in drzna, je bila obarvana z avtorici tako ljubimi šansoni. Večer je bil zastavljen v satiričnem duhu, zaznamoval pa ga je pogovor Mateja Šurce in Svetlane Makarovič o njenem življenju, mišljenju in o knjigi. Pogovor je s svojimi zasoljenimi izjavami motil »maček Kotik«, ki ga je upodobila Anja Novak.

Igralka Anja Novak, kot maček Kotik

PREDSTAVITEV USTVARJALNEGA OPUSA SVETLANE MAKAROVIČ

Svetlana Makarovič se je rodila leta 1939 v Mariboru. V Ljubljani je končala srednjo vzgojiteljsko šolo in leta 1968 diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Nekaj časa je igrala v Mestnem gledališču in pozneje v ljubljanski Drami.

Njena prva pesniška zbirka Somrak je izšla leta 1964, tej je sledilo še šestnajst zbirk. Med najbolj znane spadajo Pelin ženaVojskin čas in Tisti čas, zaznamujejo jih motiv zla ter slogovne in doživljajske prvine iz ljudskega mitskega sveta, s katerimi ustvarja baladno ozračje. Leta 2002 se je od poezije poslovila z antologijo svojih najboljših pesmi z naslovom Samost (2002), ki je bila izdana v samozaložbi. Leta 2018 je izšla njena druga zbirka haikujev z naslovom Naj bo poleti, njena prva zbirka haikujev z naslovom Zima vezilja je izšla leta 2016.

»Založba Beletrina je poleg biografije izdala dve njeni pesniški knjigi, zato se je ideja o nastanku knjige njenih spominov porajala s svetlimi nameni, a je prišlo do zapletov. Beletrina se zavzema za popolno spoštovanje umetniške svobode, a to ni vedno najlažje, saj je delovanje založbe kot nevladne organizacije vselej pogojeno s pridobivanjem sredstev na evropskih in domačih razpisih ter s prodajo knjig in drugih storitev,« je zapisal urednik biografije in programski direktor založbe Aleš Šteger.

ZAKLJUČEK

Svetlana Makarovič je začela pot kot poklicna gledališka igralka, danes pa je ena najbolj prepoznavnih slovenskih avtoric z več kot 300 knjižnimi naslovi, eno najobsežnejših slovenskih bibliografij, za svoja dela pa je bila večkrat nagrajena. Prešernovo nagrado za življenjsko delo so ji namenili leta 2000, a jo je zavrnila. Uradno se je upokojila leta 1997.

V proznih delih je oblikovala samosvoj slog, v katerem prevladujejo živali s posebnimi imeni in premišljenimi značaji, v njih se pogosto pojavi arhetipski motiv odhoda od doma. Veliko njenih del je bilo uprizorjenih kot gledaliških iger. Največ uprizoritev je doživela Sapramiška (Lutkovno gledališče Ljubljana), ki je bila prvič uprizorjena leta 1986 in jo igrajo še danes.

Fotografije so s spleta

Viri: STA, Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJE ZAMEJSKEGA SLOVENCA, PESNIKA IN ROŽANČEVEGA NAGRAJENCA AMBROŽA KODELJA O KNJIGI »LUCIFERKA«

Ambrož Kodelja

UVOD

Ob prazniku slovenske kulture sem se pogovarjal z znanko, ki je vestna bralka. Razmišljala sva o Svetlani Makarovič in njeni zadnji knjigi, ki ima naslov Luciferka. Oba sva priznala, da sva se težko prebila skoznjo. Mene je motilo določeno opravljanje, pa tudi neprimerne besede, ki jih ne vidim rad v literarnih delih. O knjigi se je razpisal tudi dr. Jože Pirjevec in nanizal cel kup podatkov o mladosti ge. Svetlane. Tisti, ki so prebrali njegovo Gloso, so spoznali precej drugačno Svetlano, kot so jo poznali prej iz literature. V intervjuju s Svetlano z naslovom »Svetloba o mišljenju in nemišljenju«, je tudi vprašanje: »Mar se niste naredili povsem po svoje?« Tam opisuje svojo pot takole:

»Jaz, naredila sem se po svoje. Najprej je bilo treba opraviti z Bogom, kar je bilo najtežje. Hudo je, ko izgubiš Boga. Takrat si premražen, osamljen, nezaščiten, sam na polju sveta in te zebe do dna duše, tudi angela varuha ni, nimaš se kam zateči. Veš, da je molitev vse skupaj en bla bla, ker te nihče ne sliši. Ko nehaš moliti, začneš preklinjati. Molitev sem nadomestila s kletvijo in sledila svojemu papanu, ki je bil Primorec.« (Mimogrede: zanimiva karakterizacija Primorcev!)

SVETOST BESEDE

Kot sem že omenil, me v knjigi motijo besede, ki so vsaj meni v literaturi tuje. Prav tako prefinjeno literarno opravljanje ali obiranje – povedano po domače. Zavedati bi se morali, da mora biti tudi v literaturi neka obzirnost. Svojčas smo rekli svetost besede. Tu ni mišljeno versko ali teološko izrazoslovje, ampak lep, berljiv, kulturen jezik. Opažam, da mi Slovenci na vse to vedno manj damo. Tudi vse preveč segamo po raznih anglicizmih, mi tu ob meji pa po italijanizmih, ki jih po svoje prikrojimo in vnašamo v pogovorni in pozneje celo pisni – knjižni jezik. Menim, da bi prav ob prazniku slovenske kulture bilo prav, če bi se tudi o tem začeli pogovarjati.

Ambrož Kodelja

PESMI MUCE POTOVKE

Podrobnosti

Svetlana Makarovič sodi v nesporen vrh pesniškega ustvarjanja pri nas, po eni strani piše pretresljivo baladno liriko za odrasle, po drugi pa izjemne pravljice za otroke. Je avtorica številnih vrhunskih umetnin, Boris A. Novak je nekoč zapisal, da v njenem obširnem opusu ni niti ene slabe pesmi. Svoje pravljice je predelala v številne radijske igre in lutkovne ter igrane predstave, pesmi je tudi sama uglasbila. Makarovičeva je namreč tudi izvrstna glasbenica in avtorica imenitnih šansonov – gre  za edinstveno, izvirno in vsestransko umetnico, ki nemalokrat svoja besedila pospremi tudi z ilustracijami.

Pesmi muce potovke so obsežna zbirka pesmi, nabranih iz njenih pesniških zbirk, songov iz lutkovnih predstav in radijskih iger, ki jih je napisala po lastnih in tujih predlogah, in manj znanih pesnitev. V knjigi lahko beremo pesmice Sapramiške, Korenčkovega palčka, sovice Oke, coprnice Zofke, kosovirjev, takšnih in drugačnih strahov, Rdeče kapice, kokokoške Emilije, peka Mišmaša in še mnoge druge. Razdeljene so v dvaintrideset pesemskih sklopov, pri čemer je vsakega ilustrirala druga ilustratorka ali ilustrator, triintrideseti sklop pesmi z mačjo tematiko, tako zvanih mačnic, pa je mehko razpreden po vsej knjigi. Mnoge pesmi že dobro poznamo, precej pa je takšnih, ki jih v tej čudoviti knjigi beremo prvič, saj doslej še niso izšle. Pesmi, ki jih je Makarovičeva napisala za otroke, so duhovite, pikre, pretresljive, malček prismuknjene pa tudi ljubke in izrazito lirične. Tako ni nič nenavadnega, da jih, tako kot njene imenitne pravljice, radi beremo tudi odrasli. V Pesmih muce potovke so prvič zbrane v cvetoberu, s tem pa smo dobili eno najpomembnejših in najdragocenejših knjig na področju otroškega leposlovja na Slovenskem.

Zvezda

Jasno, mirno danes žari
čudoviti severni sij,
skozenj se zvezda lesketa,
zvezdica, moja znanka.

Kaj mi boš povedala,
ti bogata zvezdica,
ki imaš toliko srebra,
da ga nikdar ne zmanjka?

Mala zvezda pa molči,
le mežika v moje oči,
zvezda odgovora ne da –
zvezda je kot uganka.

Potovka

Jaz sem stara mačka potovka,
sem iz daljnih krajev k vam prišla.
sem preprosta siva muca,
nič posebnega na pogled,
saj me je le za prgišče
s cekarjem in repom vred.
V cekarju so pesmi zate,
za vse palčke, za vse škrate –
nate jih, mladički, nate!

ZAKLJUČEK

Motivno in tematsko je pisanje Svetlane Makarovič izredno raznoliko, njegova stalnica pa je prototip ranljive osebe. Ob tem izkazuje tudi inovativnost pri izumljanju novih likov, kakršni so, denimo, puhasti kosovirji ali pa Sapramiška. Njihove prigode skoraj brez izjeme opozarjajo na vrednote medsebojnega spoštovanja, empatije, strpnosti, prijateljstva – in ljubezni do živali.

50 LET OD SMRTI AMERIŠKE PEVKE JANIS JOPLIN (1970¬–2020)

Četrtega oktobra 2020 je minilo 50 let od smrti slavne ameriške pevke popularne glasbe Janis Joplin, ki se je v zgodovino zapisala kot ena ključnih osebnosti glasbene in kulturne revolucije šestdesetih let minulega stoletja. Življenje glasbene ikone, ki je na odru izpela lastno bolečino, sta prezgodaj prekinila alkohol in prevelik odmerek heroina. Umrla je na vrhuncu slave, stara komaj 27 let, v hotelski sobi v Hollywoodu.

Janis Joplin se je rodila leta 1943 v majhnem industrijskem mestu Port Arthur v južnem Teksasu (ZDA) v družini, kjer sta jo starša navdušila za glasbo. V zgodnjih najstniških letih je imela zaradi svojih naprednih prepričanj, zavzemala se je denimo za pravice afroameričanov, in slabe samopodobe velike težave z vključevanjem v družbo in je bila pogosto žrtev vrstniškega nasilja. Uteho je iskala v glasbi in se navduševala nad glasbeniki, kot so Bessie Smith, Odetta, Lead Belly in Big Mama Thornton.

Pri sedemnajstih letih je pobegnila od doma in začela peti v teksaških barih in klubih ter tako počasi zaslužila dovolj denarja za pot do Kalifornije. V San Franciscu se je pridružila skupini Big Brother & The Holding Company, ki je izvajala psihedelični rock. Ko je leta 1967 nastopila na festivalu Monterey Pop, je popolnoma očarala občinstvo. Ta nastop je skupini, zlasti pa Janis Joplin, odprl pot med zvezde. Kasneje je sodelovala še z različnimi zasedbami in posnela številne albume. Avgusta 1969 je nastopila tudi na znamenitem festivalu Woodstock v zvezni državi New York. Medtem ko je na odru blestela, pa se je za njim vse bolj krčevito borila z odvisnostjo od alkohola in heroina, ki ji je 4. oktobra 1970 vzel življenje. Stara je bila 27 let, zaradi česar jo uvrščajo v Klub 27, na seznam priljubljenih glasbenikov in umetnikov, ki so sloveli po tveganem načinu življenja in umrli pri tej starosti. H klubu prištevajo tudi Jimija Hendrixa, Briana Jonesa, Jima Morrisona, Roberta Johnsona, Kurta Cobaina in Amy Winehouse.

Leta 2015 so o življenju Janis Joplin posneli dokumentarni film Janis Joplin: Otožno dekle. V filmu so ob pomoči pevkinih prijateljev, sodelavcev, družinskih članov, ljubimcev in zbirke zelo osebnih pisem, ki jih je Janis Joplin pisala svojim najdražjim, izrisali kompleksen portret bistre, občutljive, a tudi ranjene in globoko osamljene duše, ki je na odru iskala le eno: ljubezen.

Viri in fotografije so s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

DREVESA, KNJIGA PESMI IVA SVETINE IN FOTOGRAFIJ GREGORJA RADONJIČA

V torek, 6. oktobra 2020, je bila v Glaserjevi dvorani UKM v Mariboru, predstavitev knjige Drevesa pesnika Iva Svetine in fotografa Gregorja Radonjiča. Knjiga Drevesa je zagotovo posebna knjižna izdaja, saj je ni enostavno žanrsko umestiti. V njej je namreč kombinacija poezije Iva Svetine in fotografij Gregorja Radonjiča, vendar na način, da pesem in fotografija delujeta kot celota, se dopolnjujeta in bralcu omogočata posebno bralsko doživetje. Knjiga se v celoti navezuje na tematiko dreves in gozdov in pomeni prvi tovrsten avtorski pristop pri nas. Nekatere Svetinove pesmi so v knjigi objavljene prvič. Z avtorjema se je pogovarjal pesnik Borut Gombač, večer pa je popestril glasbenik Mitja Novak.

UVOD

»Osupljiva lepota! Dih diha presežno v magiji jezika in čarobnosti podob, ki pojejo hvalnico drevesom, gozdu, kamnu in vodi. Tem pradavnim pričam stvarstva, ki vežejo čas med nekdaj in večnostjo in šepetajo spomine na tisočera imena iz globin v nebo. Samo v brezgrajno potopljeno uho in odprto notranje oko zmoreta uzirati božansko Nevidnost in jo narediti vidno za lepote žejni svet. Knjiga Drevesa pesnika Iva Svetine in mojstra fotografije Gregorja Radonjiča je živa voda, ki odžeja.« – Manca Košir

KDO JE IVO SVETINA?

Ivo Svetina, rojen leta 1948 v Ljubljani. Pesnik, dramatik, esejist, prevajalec. Diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Izdal več kot 30 pesniških zbirk, napisal več gledaliških iger, pravljic, esejev o poeziji in gledališču oziroma dramatiki. Med drugim prevedel mite južnoameriških Indijancev, Tibetansko knjigo mrtvih in Tri tibetanske misterije. Prejel več nagrad: zlato ptico leta 1976 za zbirko Botticelli; leta 1987 prejel nagrado Prešernovega sklada za zbirko Peti rokopisi; in štirikrat je za svoje igre prejel nagrado Slavka Gruma (za najboljše dramsko besedilo): v letih 1987, 1992, 1996 in 2010. leta 2005 je za zbirko Lesbos prejel Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta, leta 2010 pa Jenkovo nagrado za zbirko Sfingin hlev. Od decembra 2014 do junija 2018 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Od marca 1991 do maja 2020 je bil tudi član SC PEN.

KDO JE GREGOR RADONJIČ?

Gregor Radonjič je mariborski umetniški fotograf in univerzitetni profesor. Je avtor 29 samostojnih razstav, soavtor dveh knjig s fotografijami in devetih multimedijskih fotografskih projektov. V soavtorstvu s pesnico Nežo Maurer je izdal knjigo Piramide upanja. Dvakrat se je z multimedijskima projektoma predstavil v spremljevalnem programu Borštnikovega srečanja. Sodeloval je na več kot 60 skupinskih razstavah v tujini in Sloveniji, dvakrat je bil izbran v program Fotonični trenutki slovenskega Meseca fotografije in Festivala fotografije Maribor ter trikrat v galerijski izbor za Art Photo Budapest. Fotografsko ga zanima predvsem vizualno raziskovanje prostorov in iskanje ter odstiranje njihovega karakterja, skritega za običajnim fizičnim doživljanjem prostorov.

PREDSTAVITEV KNJIGE

Vsaj enkrat bodi drevo, ki je dom vsem in vsemu. Ne pričakuj hvaležnosti, ker tvoje sočutje je samo eno od mnogih bitij, ki so si poiskala zavetja v tvoji krošnji … To je pesem Iva Svetine iz njegove zbirke Svitanice, ki skupaj s fotografijami Gregorja Radonjiča tvori komplementarno celoto hibridne knjige s prepletom fotografij in poezije. S preprostim naslovom Drevesa.Knjiga je v vseh pogledih izvenserijski knjižni izdelek, tako zaradi kakovosti fotografij in skrbno izbranih pesmi kot zaradi harmoničnega sporočilnega prepleta miselnega in vizualnega načina komunikacije. Skratka, knjiga Drevesa je nazadnje tudi v formalnem smislu svojevrsten oblikovno-estetski presežek.

ZAKLJUČEK

Zanimivo je, da se avtorja še kako zavedata, da je bilo drevo vse od sumerskega drevesa življenja ena od središčnih točk mitoloških in verskih kozmologij, v bibličnem Ednu pa je drevo predstavljalo celo spoznanje o dobrem in hudem. Knjiga ima tudi okoljevarstveni pomen, ki bralca spodbuja k razmisleku o varovanju okolja in bistri njegov odnos do narave in obstoja človeštva. Knjiga Drevesa predstavlja tudi čudovito sintezo fotografije in poezije, saj sodobni človek praviloma ne premore več koncentracije, da bi pozorno prisluhnil zgolj besedi ali se poglobil v opazovanje ene same podobe stvarstva. Zato je knjigo Drevesa treba vzeti v roke, vedno znova jo je dobro imeti v rokah, še posebno takrat, ko se nas poloti malodušje, v času, v kakršnem živimo sedaj.

Fotografije so s spleta

Viri: Wikipedija in Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.