SLOVENSKA JEZIKOVNA ZAVEST JE V MOČNI KRIZI

 
Govor akademika dr. Milčka Komelja na srečanju nekdanjih novomeških gimnazijcev in drugih ustvarjalnih Novomeščanov v počastitev 300-letnice rojstva cesarice Marije Terezije v frančiškanskem samostanu v Novem mestu 8. septembra 2017.
Akademik dr. Milček Komelj, predsednik Kulturnega društva Severina Šalija

Odločitev cesarice Marije Terezije o ustanovitvi novomeške gimnazije je bila za Novo mesto in njegov širši okoliš državniško moder izraz zavesti o potrebi izobrazbe in kultiviranosti prebivalcev nekdanjih avstrijskih dežel. Zaradi profesorjev in dijakov, ki so v mesto pritegnili duhovno in vsestransko razgibano življenje, je gimnazija sčasoma postala poseben izrazito kulturni pojem, saj se je vrsta umetnikov in učenjakov, ki so prihajali tudi iz širšega zaledja, vrisala v slovensko zavest prav v zvezi z Novim mestom, najbolj v delu pesnika Dragotina Ketteja, pozneje pa so idilično mestno podobo poveličali tudi slikarji in kak skladatelj. Novo mesto zlasti zaradi njih odtlej velja za nesporno duhovno središče Dolenjske in ta zavest je temelj tudi za v prihodnje. Po 2. svetovni vojni so iz kulturne zavesti nekdanjih novomeških gimnazijcev in profesorjev prirasle kulturne ustanove, študijska knjižnica in muzej z arhivom, široko kulturo pa so izpričevali tudi tukajšnji nosilci številnih drugih dejavnosti.

Preberi več SLOVENSKA JEZIKOVNA ZAVEST JE V MOČNI KRIZI

TINCA STEGOVEC IN RASTOČA KNJIGA

Govor akademika prof. dr. Milčka Komelja na prireditvi ob 2. obletnici Rastoče knjige v Semiču 16. novembra 2017

V duhovno zgradbo že lep čas uveljavljene kulturne manifestacije Rastoča knjiga, ki poudarja pomen knjige za Slovence, sodi kot svojevrstna deklica s knjigo tudi Tinca Stegovec, tako z odnosom do knjige kot s svojo izjemno zavezanostjo kulturi, ne le kot odlična likovna ustvarjalka.

Že v šoli je iz učbenikov zavzeto prerisovala podobe slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jih je rada prebirala in nanje gledala s strahospoštovanjem. Na eni svojih osrednjih zgodnjih grafik je na motivu domačih v kuhinji upodobila tudi sestro, odmaknjeno za mizo in zazrto v berilo pred sabo. Grafiko je naslovila Doma in ob njej so gledalci razbirali podobno brezperspektivno vzdušje, kot ga nosi istoimenska Petkovškova slika, a medtem ko na njej in tudi na njeni grafiki drugi ljudje v zamračenem vzdušju strmijo predse, se dekle med branjem v duhu prestavlja v drug, lepši svet, ki jo odrešuje realnih omejenosti, ali pa se izobražuje in si s tem odpira nova pota, ki ji omogočajo vstop vanj.

Preberi več TINCA STEGOVEC IN RASTOČA KNJIGA

ČEMU NOČ ČAROVNIC

Slovenci smo znani po tem, da nam včasih primanjkuje izvirnosti in še posebej kritičnosti. Vse, kar je »tuje«, nas tako prevzame, da se hitro udomači med nami. Tako je tudi s praznikoma valentinovo in noč čarovnic (halloween), ki ju Slovenci še desetletje nazaj nismo nikoli praznovali.

Osladno valentinovo je prišlo iz Amerike, noč čarovnic pa je prastar in krut keltski običaj. Svečeniki so namreč v vsaki vasi določili družino, ki je tisto leto na ta dan (31. oktober) morala darovati svojega otroka. Otroka so živega zažgali, ostanke pa položili v izdolbeno repo ali bučo, v katero so izdolbli grozljive dele obraza! Kelti so bili prepričani, da bodo z obredom žrtvovanja otrok, odgnali hude duhove.

Kaj se torej dogaja s Slovenci, da tako naivno oživljamo in se celo veselimo običajev iz prazgodovine, ki nimajo nič skupnega z današnjo civilizacijo in kulturo?! Mnoge ljudi ob tem zasvoji potrošniška histerija in vraže tega običaja, kar uprizarjajo celo v otroških vrtcih, kjer zabavajo otroke, ne da bi jim razložili bistvo tega poganskega grozodejstva, ki je v popolnem nasprotju s človekovim dostojanstvom. V času noči čarovnic se otroci oblačijo v čarovnice, hodijo od hiše do hiše ter z igro in v šali širijo strah. Kaj je torej v nas, da s praznovanjem noči čarovnic tako lahkotno in brezbrižno na poseben način soglašamo z izročilom krutih običajev, ko so Kelti kultno morili svoje otroke. Okultizem ali zabava? Prešernost in zapravljanje na svetovni dan varčevanja!

Franci Koncilija

VOLILNI MRTVOUD

Vse bolj se mi zdi, ko spremljam, kako se moj vrli narod odziva na vsakokratno edino priložnost, ki jo ima, da izrazi svojo voljo, in ko je res vsak posameznik enakovreden, ko ni priviligiranih in večvrednih, ampak prav vsak šteje en glas, ko torej spremljam naše volitve in referendume, se nikakor ne morem znebiti slabega počutja; opažam namreč oziroma vse bolj se mi zdi, da je volilno telo mojega ljubega naroda zadel mrtvoud, če ne že popoln, pa polovični zagotovo, če ne še kaj hujšega.

Zadnje predsedniške volitve na to nedoumno namigujejo: več kot polovica volilnega telesa je mrtvoudnega, nič ni z njim, ga ni, je neuporabno za običajno demokratično rabo. Le kako naj tako ohromljeno telo hodi pokonci, kako naj kam pride, kako naj kaj pomembnega naredi?!
Zadeva je vsekakor tako resna, da bo treba poklicati zdravnika in se pozanimati, ali je sploh še mogoče kaj narediti, kakšna so, če sploh so, zdravila za tako hudo obolelo volilno telo.

Ne bi me zelo presenetilo oziroma prav zadovoljen bi bil, če se bi izkazalo, da le ne gre za smrtni mrtvoud, ampak neke vrste hipohondrijo, v katero se je zalezel moj ljubi narod, ker mu nabrite glave že dolgo trobijo, da je politika ena kurba, da so politiki vsi enaki, da gre zgolj za prerivanje pri koritu, da razsvetljen duh ne podlega igricam, ki jim pravijo demokracija ipd., da potem sami lahko počnejo, kar jih je volja.
Srčno upam, da je tako, da gre le za začasno hipohondrično mrtvoudnost.

Milan Markelj

DOVOLJ SLOUVINKANJA!

Poslušam in poslušam v množičnih občilih in mi je vse bolj neznosno poslušati to sramotno slouvinkanje, ki ga zanosno gojijo naši novinarji, politiki, gospodarstveniki in vsi tisti, ki nastopajo v mednarodni javnosti. Naši državi ne rečejo tako, kot ji je ime in kot ji mi pravimo, ampak je zanje Slovenija “Slouvinia”, slovensko pa “slouvin”. Zakaj ne Slovenija, slovenian? Z e namesto i!
Mar na ta način izkazujejo dobro znanje tujega jezika ali pa zgolj hlapčevsko plazenje pred lenobnostjo tujcev, ki pač njim neznano besedo izgovorijo v svojem načinu. Mi bi jim morali dati vedeti, kako se izgovarja Slovenija, ne pa da nam oni v razumljivem neznanju pravilne izgovorjave določajo, kako se reče naši domovini.

Za razliko od naših klečeplaznežev sem zasledil presenetljivo veliko uglednih ljudi, ki so se potrudili in očitno pozanimali, kako se prav reče tej čudni mali državici, in lepo izgovorijo “slovenija”. Še posebno tiste tuje politike in novinarje, ki Slovenijo poznajo in so se srečali z našimi ljudmi, slišim, kako povsem normalno izgovorijo “slovenija” in ne “slo(u)viiiinia” … denimo, predsednika Arbitražnega sodišča na izreku sodbe, ameriškega predsednika DonaldaTrumpa v govoru na Poljskem, predsednika Mednarodne akademije za kakovost Gregoryja H. Watsona v pogovoru za Odmeve, in še in še …

Recimo torej naši ljubi državi tako, kot ji pravimo, prej ali slej se bo ta izgovorjava prijela. Tudi v tem se kaže samozavest in suverenost. Da, tudi s takimi drobnarijami, ki pa pravzaprav sploh niso drobnarije, ampak bolj pričevanje drobnega duha!

Milan Markelj

In zrasla je nova knjiga

Rastoča knjiga Osnovne šole Šmihel Rastemo v svoji majhnosti

Pripravil: Tone Jakše

Zamisel pedagoške delavke Marije Gabrijelčič o rastoči knjigi, ki je zaradi svoje prezgodnje smrti nikoli ni uspela do konca razviti, nadaljuje in nadgrajuje njen mož dr. Janez Gabrijelčič (član našega društva), ki se je tej plemeniti ideji pridružil z vsem žarom in si pridobil kar nekaj vplivnih somišljenikov in zvestih sodelavcev. Da se je zamisel o rastoči knjigi razširila daleč po Sloveniji pa tudi zunaj njenih meja, dokazuje tudi udeležba na proslavi ob prvi obletnici pridružitve OŠ Šmihel k projektu. Svojo idejo rastoče knjige so v zanimivem glasbenem, pevskem, recitalnem in plesnem nastopu predstavili učenci šole, zlasti pa je zanimiv knjižni izdelek, ki je nastal prav za to priložnost.

Naslovnica šmihelske knjige.

Knjigo z naslovom Rastemo v svoji majhnosti in podnaslovom Rastoča knjiga OŠ Šmihel sestavljajo trije daljši sklopi. V prvem profesor zgodovine in geografije Andrej Lenartič predstavi zgodovino šole in kraja, šolska knjižničarka Marjetka Dragman v drugem predstavi lokalne ustvarjalce, v tretjem, najobsežnejšem, pa je Karmen Jenič, tudi glavna urednica knjige, pod naslovom Abeceda vrednot zbrala literarne in likovne stvaritve številnih učencev in njihovih učiteljev iz matične šole v Šmihelu pa tudi njene podružnice v Birčni vasi. S tem je postavila dragocen spomenik tej generaciji in hkrati osnovo, na kateri bodo lahko gradile bodoče, seveda upoštevajoč vrednote, ki jih knjiga poudarja.

Iz omenjene knjige je moč razbrati še eno pozitivno stran: to je tesna povezanost šole z vsakdanjim, predvsem pa ustvarjalnim in kulturnim življenjem šolskega okoliša. To, da je toliko literarnih in likovnih ustvarjalcev preko šole ohranilo stik s sedanjo mlado generacijo, je gotovo dobro za ene in za druge. Omenimo še, da je kar nekaj besedil v knjigi opremljenih s povzetkom v angleščini, za kar sta zaslužni Katja Kapele in Mojca Klobučar, da je za zamisel rastoče knjige na šoli odgovoren trio Marjetka Dragman, Mojca Klobučar in Marjanca Šoško. Uvodne besede h knjigi je prispevala ravnateljica šole mag. Irena Hlača.

Večer snovanjcev na Loki

Literarna sekcija Snovanja Društva upokojencev Novo mesto pripravila literarni večer v gostišču Loka.

Pripravil: Milan Markelj

Snovanjci so letos praznovali 15-letnico svojega delovanja. Vse od ustanovitve sekcije – pobudnici sta bili Rezka Povše in Tereza Balaževič, sedanja predsednica – je v njej delovalo 27 dolenjskih literatov upokojencev, ta čas pa jih je aktivnih štirinajst. Med njimi so tudi člani Kulturnega društva Severina Šalija. Redno se shajajo dvakrat mesečno, nastopajo na številnih kulturnih prireditvah, objavljajo v revijah in časopisju ter sodelujejo na literarnih srečanjih in tekmovanjih, s katerih se pogosto vračajo s priznanji in nagradami. Uspešni so tudi pri izdajanju svojih knjig. V času delovanja sekcije so izdali 26 knjig, ob tem pa so izdali še 10 zbornikov, skupna naklada vseh knjig je 16.000. Snovanjci torej opazno soustvarjajo novomeški kulturni prostor.

Na literarnem večeru v gostišču Loka po obisku sodeč tega sicer ni bilo mogoče čutiti, saj je nastopajočim prisluhnilo bolj malo ljubiteljev literature, je pa večer vseeno izzvenel v predanosti literarnemu snovanju, ki ga je izkazal vsak od dvanajsterice nastopajočih: Tereza Balažević, Jože Bračika, Stane Cerar, Marjan Hren, Ivan Hrovatič, Nace Mervar, Anica Mušič, Marinka Miklič, Rezka Povše, Frane Umek, Anica Vidmar in Maks Starc.

Z glasbo so večer popestrili učenci Glasbene šole Marjana Kozine Maša Breščak, Klara Zver in Ana Blažič v triu violončel in Ema Srebrnjak ob klavirski spremljavi Damjana Brcarja.

KRAJ, KJER SPIJO BESEDE

Bilo je še v časih, ko je bila na mestu stopnišča pred današnjo pošto rdeča ročna črpalka za bencin. In sta bila tudi zadružni in kulturni dom, oba zgrajena s prostovoljnim delom. Tudi čez „dolgo vas“ se je dalo lagodno peš … Marsikaj od tega je ostalo le v spominu, tudi moj prvi obisk v naši knjižnici v eni od sob v kulturnem domu. Poribane lesene podnice so škripale pod nogami obiskovalcev in južno sonce je v pramenih vrtinčilo prah s knjig, ki so bile večinoma podarjene. Samo občasno je bila odprta in če me spomin ne vara, so v njej delale prostovoljke. To ni bilo moje prvo srečanje s knjigo, saj smo jih doma imeli kar nekaj. Še zdaj natanko vidim tisto, ki sem jo prvič prebrala sama. Pred tem, v zgodnjem otroštvu, sem že bila v večjem knjižnem hramu, tudi kasneje sem obiskovala bogatejše, tudi specializirane knjižnice, ampak vse to ni zameglilo spomina na knjige pa malce porumenele evidenčne kartone v kulturnem domu in ne na člansko izkaznico iz slabega papirja, ki je kmalu zacvetela na robovih.

Danes so knjižnice sodobne. A največ obiskovalcev je vedno za računalniki, rezervirane pa so največkrat knjige neke Luise Hay. Za tovrstno pogrošno književnost gredo javna sredstva. Večkrat mi je žal, da vsi ljudje poznajo črke (namenoma ne napišem, da so pismeni).

Zelo redko sem izbrala knjigo, ki so mi jo priporočale prijazne knjižničarke. S pogledom še zdaj najraje drsim po hrbtih knjig, vzamem katero s police in jo prelistam. Ker berem počez in prav vsak popisan ali potiskan papirček, je to v današnjih časih, ko je tega preveč, naporno in je potrebno bolj izbirati, ali včasih, ko me napadajo plakati, letaki in bizarni napisi, malo zamižati. Ampak pri naključnem izbiranju knjig (v novejšem času tudi na stojalih z novitetami) se da odkriti prave zaklade, odlične prevode, pesniške zbirke, prozo ali strokovno literaturo z različnih področij, ki so vredni branja, čeprav jih ni v reklamah. Imenitno je, da grem lahko le nekaj več kot sto metrov od svojega doma in si ogledam, kakšna pisma je pisal Trdina, kaj je o zgodovini slovenskega naroda zapisal Bogo Grafenauer (kadar na primer le-to kdo nateguje na svoje kopito), ali kaj o izvoru kakšnega zemljepisnega imena menijo etimologi. Lepo je tudi, če v knjižnico pride kakšen od avtorjev ali avtoric, ki ga/jo cenim. A v nekem obdobju (ko je knjižnica v nekaterih pogledih sicer napredovala) me je motilo poudarjanje zunanje podobe in odnos enega od zaposlenih do mladih obiskovalcev. Nič, niti najboljša računalniška oprema, ne more nadomestiti prijaznega nasveta in pomoči. Moteč se mi zdi tudi prikazovalnik nad sprejemnim pultom. Nič ne morem, če šolarji raje jadrajo po računalnikih kot pa da bi se potapljali v pisani pisani svet. Knjižnica je namreč zame še vedno prostor, kjer spijo besede in čakajo, da se zbudijo pod bralčevim pogledom.

Nove tehnologije prinašajo tudi nove načine dostopa do pisnih virov in nekateri menijo, da bo vse knjižno gradivo kmalu na voljo zgolj v elektronski obliki. Bo potem knjižnica samo računalniški kotiček ali prostor za svetovanje, kaj si lahko „naložimo“? Upam, da ne. Velike oči otrok, ki z mamicami, očki in starimi starši izbirajo med množico slikanic, mi dajejo upanje. In tisti knjižni molji, ki sicer vedo, da je med različnimi tiski mnogo plev, a tudi mnogo zrnja in jemljejo tudi v knjižnicah knjigo v roke, da jo občutijo in začasno posvojijo. In zbudijo besede, ki spijo.

Barica Smole

Neznana Gutenbergova Biblija

Raziskovalci so v Državni in mestni knjižnici v nemškem mestu Augsburg odkrili fragment doslej neznane Gutenbergove Biblije.

Gre za iluminirani pergament, ki prikazuje začetek apokalipse s podobo evangelista Janeza. Knjižni okras v prekrivnih barvah in pozlati bi lahko pripisali ateljeju za knjižne poslikave iz Leipziga, t.i. »Pfauenwerkstatt«, kjer so opremili tudi Gutenbergovi Bibliji, ki ju danes hranijo v državni knjižnici v Berlinu in v Huntingtonovi knjižnici v kalifornijskem San Marinu.

Znanstveniki domnevajo, da je miniatura delo češkega ustanovitelja delavnice, ki velja tudi za »iluminatorja berlinske Gutenbergove Biblije«. Fragment je torej del poslikane Gutenbergove Biblije iz te delavnice, za katerega pa se doslej ni vedelo. Pergament zagotovo ne izhaja iz katerega koli doslej znanih primerkov, prav tako ga ni mogoče uvrstiti v katero koli skupino znanih pergamentnih fragmentov Gutenbergove Biblije.

Fragment so našli na platnicah odtisov iz 17. stoletja. Kdaj je bila Biblija razstavljena na fragmente, strokovnjaki ne vedo. Odtis, ki ga varuje pergament, naj bi bil sodeč po raziskavah leta 1625 v lasti Hermanna Graviusa, kasneje pa Johanna Eberharda Graveja, ki je med leti 1667 in 1678 služboval kot pastor v mestu Stotel pri Bremerhavnu. Kako se je znašel v današnji državni knjižnici v Augsburgu, prav tako še ni jasno.
V hiši hranijo dva pergamentna fragmenta dveh različnih izvodov Gutenbergove Biblije. Oba bosta na ogled na razstavi, ki jo pripravljajo ob 480-letnici obstoja omenjene knjižnice.

(Vir: Kathpress, foto: splet)

Slovenski književniki v komunističnih zaporih

V Slovenskem centru PEN v prostorih Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani so predstavili knjigo slavista prof. Andrijana Laha o slovenskih književnikih v komunističnih zaporih.

Pripravil : Franci Koncilija

Knjiga z naslovom Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporih je vzbudila precej pozornosti, saj gre za delo, ki bi ga morale pripraviti ustrezne državne institucije, hkrati pa je odličen nastavek za morebitno nadaljevanje raziskovanja tega področja literatov iz obdobja 1945–1991. Prof. Andrijan Lah, ki je kot profesor deloval v Celju in na gimnaziji za Bežigradom je raziskovalec razvoja književnosti, pisec strokovnih, poljudnoznanstvenih, enciklopedijskih ter leksikografskih člankov, knjig in učbenikov.

V knjigi je predstavil 64 slovenskih književnikov, časnikarjev, esejistov in publicistov, ki so bili zaprti v času komunistične diktature v Sloveniji po drugi svetovni vojni; za nekatere sploh ni jasno, zakaj so bili zaprti. Avtor navaja biografske podatke, razloge za odvzem svobode in njihovo zaporno kazen ter spominske in literarne odzive književnikov in književnic na njihove lastne zapore in delno tudi na zapore drugih sojetnikov.

Zakaj je partija zapirala slovenske književnike?Komunizem v Sloveniji je imel tako kot vsak totalitarni sistem dva bistvena temelja: teror in propagando. Ker se je omenjena propaganda širila z govorjeno in pisano besedo, je razumljivo, kakšen pomen so dobili svobodomiselni kulturni besedni ustvarjalci. Dejstvo je, da je bila vsaka svobodno izražena beseda v tisku potencialna nevarnost za režim, zato so bili takrat za krajši ali daljši čas zaprti številni kulturni ustvarjalci vseh generacij.

(Vir : Časnik.si, Ljubljana)

KATALONSKA TIHA NEDELJA

O prvooktobrski nedelji bomo najbrž še veliko let govorili kot o katalonski nedelji, saj je temu dnevu leta 2017 najmočnejši pečat vtisnilo prav burno dogajanje na ulicah Barcelone in drugih katalonskih mest, kjer je potekalo referendumsko glasovanje o neodvisnosti Katalonije. Pravzaprav bi moralo potekati, a je aroganca in kratkovidnost španskega državnega vrha poslala nad Katalonce kordone policije in civilne garde, da bi jim preprečili demokratično izraziti svojo voljo, in tako se je za evropske pojme običajno in nevprašljivo ljudsko izrekanje politične volje sprevrglo v nasilje, kakršnega si v Evropski uniji, za mnoge po svetu zgledne skupnosti vladavine človekovih pravic, ni mogoče zamisliti.

A se je zgodilo! Pred očmi evropske in svetovne javnosti so policisti pretepali svoje državljane, vlekli ženske za lase, streljali z gumijastimi kroglami, razbijali vrata volišč, uničevali volilne skrinjice in uničevali izpolnjene glasovnice.

Na to sramoto pa je legla še ena, še hujša – nepredstavljiv molk in obotavljivost večine vlad evropskih držav in same Evropske unije. Skoraj ni bilo državnika, ki bi jasno in glasno obsodil nasilno ravnanje španske vlade, evropska politična elita je strahopetno stisnila rep med noge in v zamočvirjenih glavah preračunavala, kdo bi vedel kaj, vsekakor pa ne tega, kar bi morala. Da je pravica narodov do samoodločbe ena najvišjih političnih in človekovih pravic. Amen!

Milan Markelj

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Milan Markelj.