DEJAVNOSTI INŠTITUTA ZA SLOVENSKI JEZIK FRANA RAMOVŠA ZRC SAZU V LJUBLJANI V LETU 2018

POPULARNO BESEDOSLOVJE

Kot vsako leto so strokovnjaki na omenjenem inštitutu tudi lansko leto obravnavali in izbrali dve pomenljivi slovenski besedi. To sta bili besedici čebela in drečka. Čebela je bila slovenska beseda leta 2018, beseda drečka pa je bila, prav tako lani, najbolj izvirna nova slovenska beseda. Tako so odločili glasovalci v spletni anketi ZRC SAZU (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti), pa tudi na družabnih omrežjih Facebook in Twitter.

 

ČEBELA

Pri izboru je sodelovalo več kot 2000 glasovalcev in prav je, da je beseda čebela prejela največ glasov. Iz terminologije je namreč razvidno, da se ljudje zavedajo pomena čebel, saj brez njih ne bi bilo življenja, leta 2017 pa je mednarodna skupnost na pobudo Slovenije določila svetovni dan čebel.Poleg besede čebela so bile kot finalistke predlagane še naslednje: mikroplastika, skodelica kave, sovraštvo in druge.

 

DREČKA

Glede besede drečka pa so se na Inštitutu Frana Ramovša odločili za izbor najizvirnejše nove besede, kar drečka gotovo je. Mnogi niso razumeli njenega pravega pomena, ljubitelji domačih živali, še posebej psov, pa niso bili v zadregi. Drečka je plastična vrečka, s katero morajo lastniki psov v skladu z zakonom na javnih površinah pobirati pasje iztrebke. Komisija je bila navdušena tudi nad izrazom (po)franati, kar pomeni iskati na slovarskem portalu Fran.

 

(Fotografije so s spleta)

Vir : Delo, Večer, Svet 24)

Zbral in pripravil : Franci Koncilija

PESEM ZA VALENTINOVO

Praznik ljubezni

 

 Danes praznujejo srca

z uglašenimi strunami,

danes v nedrjih

pojejo angeli sreče,

danes je tisti dan,

ko poeti snujejo verze

v razkošju ljubezni.

 

Naj trenutki dehtijo

v tolmunih spomina,

naj duše zaigrajo

v pravljicah jutra,

naj sreča objema,

zaljubljence ziba

v vrtincih vsakdana.

Lojze Podobnik

Kulturni praznik ali pesnik, ki živi v bedi

Kulturni praznik sem letos obeležil z zapisom, ki ga posvečam pesniku Valentinu Brunu, človeku, ki živi na robu preživetja. Njegova eksistenca je odvisna od prijateljev in znancev. Očitno je, da v tej ljubi državi ni nikogar, ki bi mu pomagal. To je resnica, ki nas premalo bode v oči. Slepi hodimo mimo in ne vidimo poeta, ki živi na robu preživetja. Žalostno, mar ne? To je odsev naše družbe, ki očitno ne ceni ustvarjalcev kulturnih dobrin.

Preberi več Kulturni praznik ali pesnik, ki živi v bedi

DVE PESMI SMILJANA TROBIŠA

MIR V NEMIRU

Nasmehneš se samemu sebi, ki bi rad vedno bil zbran,
kot so redovniki, ki jim je to dano v njihovo srečo.
Puščaš misli, da prihajajo in odhajajo,
prepustiš srcu, da potuje med tebi ljubimi,
in svojemu duhu, da zdravi.
In nemir ne boli več.
Navadiš se ga in sprejmeš svojo raztresenost.
Ne boš se več spraševal, kaj ni prav.
Le priznal si, da ne moreš skozi življenje po svoji volji. 
Priznal si Stvarnika nad seboj. Poslal ti je trpljenje,
da bi te rodil v večjega človeka, osvobojenega lastnih meril.
Naliva ti bogastev, ki so od vedno, le da jih nisi opazil.
V ogledalu zagledaš svoje nagubano čelo in se nasmehneš.
Vdano se zapelješ po toboganu,
kot otrok si, ki se igra v peskovniku.

 

SESTRI TINCI

Kdo bi mogel zajeti v pesem vse, kar si?
Ošinem te z očesom, vidim in čutim tvoje veselje in moč.
Veliko težkega si morala premagati, da si postala, kar si.
Toplina žari iz tebe, odločnost in modrost, kakor da zunanjosti ni.
In res je ni, ker je preizkušena duša večja od telesa
in njegovih pomanjkljivosti.
Hoditi ne moreš, pa si si z modrostjo izborila roke in noge drugih.
Težko izgovarjaš besede, pa si se naučila
tisoč misli strniti v eno samo, polno tvojega notranjega življenja.
Vedno dobimo od tebe več, kot ti dajemo.
Sam sem se učil živeti iz knjig, ti pa iz življenja samega.
Priznam ti, dosegla si večjo modrost kot jaz.
Svetuješ mi, kadar sem v dvomih, včasih z eno samo besedo,
pa se v meni poležejo jeza, strah ali nemir.
In vedno mi rečeš: Kar pokliči me še!

ČLOVEŠTVO BO ŽIVELO TOLIKO ČASA, DOKLER BO ŽIVELA ČEBELA!

V sredo 30. januarja 2019 ob 11.00 uri dopoldne je bila v dvorani Slovenske matice v Ljubljani predstavitev monografije Čebela na cvetu in v svetu, ki jo je napisala akademikinja ddr. Marija Stanonik, izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Knjiga je rezultat avtoričinega desetletnega raziskovanja čebel in čebelarjenja v slovenski kulturni zgodovini, slovenskem slovstvu,etnologiji, znanosti in umetnosti ter na področju gospodarstva in politike. Poleg avtorice akad. ddr. Marije Stanonik so knjigo predstavili še prof. dr. Marko Snoj in specialistka leksikologinja Ljudmila Bokal. Dogajanje je vodila in povezovala tajnica urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc. Predstavitve knjige se je udeležilo okoli 50 obiskovalcev, med njimi tudi predsednik Slovenske matice, Novomeščan prof. dr. Aleš Gabrič. 

TAJNICA UREDNICA DR. IGNACIJA FRIDL JARC

Tajnica urednica SM – dr. Ignacija Fridl Jarc

Uvodoma je spregovorila tajnica urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc, ki je poudarila, da je»knjiga prežeta s pomenom in simboliko čebele v celotnem človeškem okolju, od antike do današnjega dne. Še posebej pa je pomembno, da je čebela izredno zaznamovala slovenskega človeka, njegovo delo in kulturo. Poleg tega je avtorica Stanonikova v knjigi opisala središčno vlogo čebele v slovenski literaturi in kulturi, zgodovini, gospodarstvu in nazadnje tudi v politiki,« je še dodala dr. Ignacija Fridl Jarc.

PROF. DR. MARKO SNOJ

V okviru predstavitve knjige je nadaljeval prof. dr. Marko Snoj iz SAZU, ki je predstavil »etimološko seciranje« slovenske besede čebela. Poudaril je, da se je v zgodovinskem razvoju slovenskega jezika besedica čebela imenovala precej različno: žbela, pčela, bučela, čela, v staroslovanščini pa so čebeli rekli bčela. Vsa ta imena za čebelo so slovanskega izvora, v drugih tujih jezikih pa čebelo imenujejo precej drugače.

LEKSIKOLOGINJA LJUDMILA BOKAL

Bokalova pa je spregovorila še o drugih zanimivostih. Dejala je, da je slovenski človek zelo povezan s čebelami, zato imamo veliko besed, s katerimi enačimo človeške značilnosti s čebelami. Zato ni čudno, da nekateri čebelarstvo dojemajo kot poezijo kmečkega dela, pri poeziji pa gre za pristen odnos, za neke vrste prijateljstvo. Človek je od nekdaj zelo navezan na čebelo in čebela je bila vedno človekova prijateljica, kar navsezadnje potrjujejo tudi pokojni priljubljeni ljudski godec Lojze Slak in njegov kvartet Fantje s Praprotna, ki so že pred desetletjem spesnili in uglasbili večno zimzeleno pesem Mladi čebelar.

AKADEMIKINJA DDR. MARIJA STANONIK

Akad. ddr. Marija Stanonik

»Marija Stanonik je slovenska literarna zgodovinarka, etnologinja in redna profesorica za slovensko književnost z dvema doktoratoma. Je dolgoletna sodelavka Inštituta za slovensko narodopisje SAZU v Ljubljani, ki je utemeljila slovstveno folkloristiko kot samostojno disciplino. Njena bibliografija obsega več kot tisoč enot.«

Potem je spregovorila avtorica knjige Marija Stanonik, ki se je najprej številnim sodelavcem zahvalila za trud pri zbiranju obširnega pisnega in fotografskega gradiva. Povedala je, da je čebela žlahtna spremljevalka slovenske kulture, saj je vedno navdihovala kulturnike in umetnike. Navedla je obširno biblioteko vseh avtorjev, ki so pisali o čebelah, opozorila pa je še na urbano čebelarstvo, ki je nova oblika čebelarjenja tudi v Sloveniji. Takšno urbano čebeljo družino imajo tudi na strehi Cankarjevega doma v Ljubljani.

Stanonikova je opozorila še na politični vidik in pomen čebele, ki je zelo pomemben ne samo za Slovence in Slovenijo, ampak še posebej tudi za Slovence po svetu.

»Organizacija združenih narodov (OZN) je namreč na pobudo slovenskih čebelarjev in države Slovenije 20. decembra 2017 soglasno sprejela resolucijo, s katero je 20. maj razglasila za svetovni dan čebel,Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU pa je lani čebelo razglasil za slovensko besedo leta 2018.«

ZAKLJUČEK

Knjiga Čebela na cvetu in v svetu je posvečena 80-letnici ustanovitve Slovenske akademije znanosti in umetnosti – SAZU (1938–2018) in svetovnemu dnevu čebel. Izšla je leta 2018, založila pa jo je Slovenska matica. Knjiga je trdo vezana z ovitkom in ima okoli 300 strani ter v maloprodaji stane 34 €.

Knjiga akad. ddr. Marije Stanonik Čebela na cvetu in v svetu je za slovenski narod zelo dragocena, ker nosi v sebi izjemno sporočilo za človeštvo, ki bo živelo toliko časa, dokler bo živela čebela!

(Fotografija: Franci Koncilija)

Pripravil: Franci Koncilija

USTVARJALNI ČLANI KDSŠ

Lojze Podobnik, je pesnik in član Kulturnega društva Severina Šalija. Do sedaj je izdal pet samostojnih pesniških zbirk: Romov krik (2007), Iskanja (2009), Rajkove pesmi (2010), Izgubljene sanje (2014) in Kaos (2017).

Politik

Stojiš pred nami, v obraz nam lažeš,
napihuješ se,  kot žaba v solati –
tako opisal bi te  ata  naš,
sovražnik vsakega političnega svata.

Poln si besedja, lažnih stavkov,
žuganja, groženj in podlih naukov.
Tvoj govor je za narod etična sramota,
zavajajoča podla besedna gmota.

Kriliš s krvavimi rokami, s prsti žugaš,
vse počneš, da bi nas prepričal,
politikant, podli svat, le kako si upaš

Ne razdvajaj že razdvojeno ljudstvo,
ne spreminjaj naše zgodovine,
umakni se in pozabi na to državo.

 

Katedrala svobode

Stare marionete sestale so se v Ljubljani.
Ti dohtarji, vsi učenjaki, že pozabljeni,
radi bi zgradili državo novo,
zato pametujejo in se sila napihujejo.

Vsevprek, kar je bilo ustvarjenega,
vse v nič dajejo, hudo kritizirajo …
Očitno so pozabile eminence na resnico,
da so sami krivi za obstoječa stanja.

Zdaj bi radi ljudstvu in državi pomagali,
ti možganski trusti bi le svetovali,
z besedo in mislijo bi nas reševali.

Gobezdačev imam že poln koš –
katedrala naj ostane Plečnikov ponos,
in ne invalidna desna nastopaška stranka.

 

Kobalov greh

Med vagabundsko srenjo smo dobili
kompanjona, primorskega patrona,
igralca, vsestranskega glumača,
ki slovel je med domačimi estradniki.

Ta mož s pokončno držo je postal tatič,
zavestno si je prisvojil lastnino tujo,
se pod njo s ponosom je podpisal ta fičfirič
in ne da  pomislil bi na kakšno škodo.

Njegova stanovska srenja pa molči  –
celo med njimi najdejo se zagovorniki,
ki modrujejo, da to v kulturi rado se zgodi.

Glumač in vsi ostali, kje sta morala in zavest?
Žalostno je, da ne vidite pri plagiatu kraje,
in da s tem dejanjem bil onesnažen je kulturni svet. 

 

Skrite sence iz temnega ozadja

Brskam po izgubljenih nočnih morah,
po spominih nekih davnih dni
in hočem si izbrisati nepozaben strah –
zgodbe, ki ne more jih prekriti prah.

In kaj se mi skoraj vsako noč dogaja,
kaj vse mi po sivi glavi blodi …
To so tiste blodnje, ko duša mi kriči,
in se mi mrzel pot po telesu zliva.

Vidim skrite sence v rdečem fraku,
ki lezejo iz temnega ozadja –
rinejo v ospredje, kot neizpeta mora,

iz prejšnjega z nasiljem povezanega stanja:
S tistega obdobja se rišejo mi zgodbe,
ki hočejo na plano – kot pisana beseda.

 

Hinavski svat Junker

 Ta gospod Veliki, naš hinavski brat,
kakor majavi klovn se obnaša.
Z rokami maha, politike po riti šlata,
norčije zganja ta »veliki« evropski svat.

Iz resnega dogodka skeče zganja –
oni vsi pa se mu iz vljudnosti smejijo,
ga objemajo in se na suho mu režijo,
kot božjemu gospodu se mu klanjajo.

Narod gleda vse te norčije po ekranu,
se zgraža njegovemu bontonu,
ki izraža podlo igro v lažnivem tonu.

Ej, Evropa naša, kaj dogaja se pri tebi?
Kaj si slepa, naša ljuba draga mati?
Evropa, kaj dogaja se za tvojimi vrati?

 

Rešimo domovino

Biti vedno strpen ni vrlina,
to je palica, ki nas batina –
opozarja, da nas je strah,
ker nas bodo poteptali v prah.

Ne  bojmo se resničnih misli,
one dajejo nam moč poguma,
zahtevajo dogodke spremeniti,
rešujejo življenjsko zapletene niti.

»Dvignimo se vsi,« puntarji kričijo.
Večina pa molči in si oči pokriva,
ker iz ležernosti ne vidijo izziva.

Le kdo bo rešil sprto ljudstvo,
kdo vrnil nam bo demokracijo,
odvzel politikom našo domovino?

 

Človek, bi rad postal robot?

Postal je Človek hlapec izgubljene duše,
nekakšno bitje brez svetle karme,
ki brezciljno plove v temačnem polju
in se išče v neskončnemu vesolju.

V tisočletjih bivanja v materialnem svetu
je skoraj že izgubil bitko z lastno dušo,
kot brodolomec v temačnem morju
išče Človek med izgubljenci lastno avro.

Početja so mu iz dneva v dan bolj bolna,
rojevajo se strahovi, ki nehote zavirajo
realnost njegovega življenjskega nazora.

Le kaj bo s tabo, bi rad postal robot,
mehanski stroj, ki vodi ga pogoltni kapital –
neusmiljeni bogatin, poln izprijenih pohot. 

 

Pozabil si na lastni rod

Si rabelj – projektant prihodnega obdobja
uničuješ rod zaradi lastnega udobja: 
umetne delavce in delavke sestavljaš,
da bogatemu pogoltnežu dobičke ustvarjaš.

Dragi Človek izgubljaš zadnjo bitko,
tvoji izumi te bodo zamenjali, izigrali …
Odhajaš jutri, že tudi danes, z ihto,
ker nisi več sposoben rešiti to nevihto.

Pozabil si na lastni rod in vse zanamce,
zapuščaš jim onesnaženi planet –
bolno Zemljo in nekakšen virtualni svet.

Le kdo ti dal je to pokvarjeno pravico,
da z njo zastrupljaš vse naokrog
in brezčutno uničuješ sebe in svoj rod.

 

Verjame le v govorico kapitala

 Vsak mladič rad bi bil bogat gospod,
imel bi dober avto in sanjsko službo,
ne bi brigal se za revno družbo,
sebe vidi v tujini, drugje in vse povsod.

Ni mu mar in ni vezan na domačo grudo,
ne briga ga, kaj dogaja se z očetnjavo.
Njegovi cilji so deleč stran od domovine,
svoje blagostanje vidi le v pravljicah tujine.

Življenjski cilji so mu le bogastvo,
velik kup denarja in prestižna domačija –
to naj bi bilo njegovo sanjsko carstvo.

V njegovi zgodbi ni malega človeka,
ni mu mar za vojne, lačna ljudstva …
On verjame le v šelest denarja

Lojze Podobnik

OBSEŽNA IN PESTRA 6. SEJA UPRAVNEGA ODBORA

V četrtek 17. januarja 2019 ob 17. uri je bila v Knjižnici Mirana Jarca 6. seja UO KDSŠ. Poleg večine članov sta se seje udeležila tudi predsednik KDSŠ akad. prof. dr. Milček Komelj in njegova soproga Nada Šumi. Seja je trajala poldrugo uro.

   

Sejo je vodil Franci Koncilija, ki je uvodoma poročal o lanskoletnem uspešnem zaključku projekta izdaje monografije o Milčku Komelju – Življenje z umetnostjo. Naložba je znašala okoli 25.000 €, s strani društva so poravnane vse finančne obveznosti, dolgov ni. V nadaljevanju je potekal pogovor o knjigi Severina Šalija, ki jo KDSŠ namerava izdati še letos. Knjigo je napisal prof. France Pibernik, nekdanji prijatelj in sodelavec Severina Šalija, naslovil pa jo je:Pesnik Severin Šali. Dokumenti, pričevanja in presoje.Za uspešno uresničitev tega projekta je treba imeti urednika, lektorja in recenzenta, zbrati slikovno gradivo ter pridobiti potreben denar itd. Brez kakovostno napisane Šalijeve bibliografije pa tudi ne bo šlo. Knjiga bo predvidoma predstavljena na Šalijevem večeru v začetku oktobra letos. V začetku aprila pa bo odmeven Šalijev večer, kjer bo pesnik in naš član Smiljan Trobiš predstavil svoje senryuje Plivkanja in aforizme Oblaki pod nami.

Na seji je bilo veliko govora tudi o društveni spletni strani, ki jo po mnenju članov UO nestrokovno vodi Franci Koncilija. Manjka vsebinska zasnova, iz katere bi bilo prepoznavno poslanstvo KDSŠ in članov. Prispevki morajo biti napisani na primerni ravni, vsebine pregledne. Čim prej je treba pridobiti novega in strokovnega urednika spletne strani. Društvo še vedno ne izdaja svoje društvene revije. Prisotni so potrdili mnenje člana dr. Marijana Dovića, da bi namesto revije za začetek izdajali almanah. Ko bo almanah zaživel, ga bo urejal UO kot uredniški odbor. V nadaljevanju seje so člani ukinili delovanje Kluba KDSŠ zaradi slabe udeležbe in nezanimanja članov za tovrstno dejavnost.

Marinka Miklič je izčrpno in analitično predstavila uspešno delovanje izdajateljske dejavnosti društva, v okviru katere je bilo izdanih že nekaj knjig. UO je nadalje obravnaval tudi problematiko (ne) plačevanja članarine, kar predstavlja problem za redno delovanje društva. Člani so bili enotnega mnenja, da je treba v članstvo povabiti nove člane, ki jih zanimata literatura in kultura, zlasti mlade, ki pišejo, nastopajo in ustvarjajo na tem področju. Nosilka tega projekta dela z mladimi je postala prof. Danica Rangus. V nadaljevanju so člani UO pristopno izjavo KDSŠ uskladili z EU-uredbo o varstvu osebnih podatkov in podprli predloge prof. Darje Peperko Golob glede preseganja neprepoznavnosti Novega mesta kot nosilca kulturne tradicije, kjer bi se družili ljubitelji literature in kulture. Takšni dogodki bi lahko bili razna pesniška tekmovanja, recitacijski maratoni, pripovedovanje pravljic, prevajanje, večeri z drugimi društvi itd. (Fotografiji sta s spleta)

Povzel iz zapisnika: Franci Koncilija

KULTURA DIALOGA

V četrtek 24. januarja 2019 je bil v okviru mednarodnega tedna za edinost kristjanov zvečer ob 19.00 uri v dvorani Baragovega zavoda v Šmihelu osmi Šalijev večer Kulturnega društva Severina Šalija, ki smo ga poimenovali Ekumensko srečanje. Na običajnem kraju, to je v Knjižnici Mirana Jarca, z napovedano vsebino po njihovem prepričanju žal nismo ustrezali kulturnemu poslanstvu knjižnice, zato smo morali poiskati nadomestne prostore. Udeležba je bila pičla, deloma zaradi gripe, spet drugi pa so domnevno zmotno mislili, da gre za verski dogodek. Škoda! Po izjavah prisotnih je bil to doživetij poln in sproščen večer, na izredno visoki ravni kulturološkega dialoga med predstavniki treh krščanskih veroizpovedi: katolištva, pravoslavja in protestantizma. Pobudnik in moderator ekumenskega srečanja je bil Franci Koncilija.

Na začetku je moderator predstavil vse štiri nastopajoče goste: sestro Slavko Cekuta iz redovne skupnosti Kongregacije Šolskih sester de Notre Dame iz Novega mesta, misijonarko v Albaniji, Marka Burgerja, župnika in predstavnika Slovenskega ekumenskega sveta (SES) za novomeško škofijo, mag. Danijela Nikolića, paroha srbske pravoslavne cerkve v Novem mestu, in dr. Daniela Brkiča, pastorja evangelijske cerkve v Novem mestu. V nadaljevanju je na kratko razložil bistvo ekumenizma, ki temelji na edinosti v različnosti, ter zgoščeno predstavil zgodovinski razvoj ekumenizma, ki se je začel v 20. stoletju pri protestantih.

Odlična iztočnica za pristen in odkrit pogovor je bilo kritično in provokativno razmišljanje pastorja dr. Daniela Brkiča o tednu ekumenizma, ki ga Cerkev lansira v svet le osem dni v letu, pa še to s figo v žepu. Za pastorja mora danes kristjan biti ekumenski v srcu, edinost Cerkve pa bomo dosegli takrat, ko bo Cerkev enotna, ne pa poenotena! Kasneje je pastor predstavil Trubarjevo teologijo, s katero se je navezoval na takratne švicarske protestantske teologe, ter nakazal možnost, da bi Trubarjeve posmrtne ostanke iz Derendinga v Nemčiji, kjer je bil pokopan, prenesli na slovenska tla. Ob bližajoči se 490.  obletnici (2020) znamenite Augsburške veroizpovedi pa je pojasnil pomen tega dokumenta za nadaljnji razvoj krščanstva in protestantizma v Evropi.

  

V nadaljevanju pogovora je župnik Marko Burger predstavil pomen in naloge Slovenskega ekumenskega sveta ter delo svoje rodne sestre Anke Burger, sicer usmiljenke, ki deluje v Ruandi v Afriki. Sestra Slavka Cekuta pa je predstavila redovno karizmo Kongregacije Šolskih sester de Notre Dame in bogata osebna doživetja s katoliki, pravoslavci in muslimani v Albaniji.

Paroh mag. Danijel Nikolić je povedal, da se pravoslavci v Sloveniji počutijo dobro, v Novem mestu pa pogrešajo primerno lokacijo, kjer bi radi zgradili cerkev, saj v pokopališki kapeli v Ločni, kjer začasno delujejo, prostor ni primeren. V nadaljevanju je prisotnim pojasnil razlike med avtokefalnimi pravoslavnimi cerkvami in Katoliško cerkvijo ter med papežem in patriarhi in na zanimiv način pojasnil razlike in podobnosti na teološkem, doktrinalnem in dogmatskem področju. Razlogi za »razkol« med rusko in ukrajinsko ortodoksijo pa naj bi bili zgolj politični.

Na koncu srečanja pa je svoje izkušnje na področju pastoralnega delovanja in ekumenizma v Kanadi, v pokrajinah Nunavut, Manitoba in Severozahodni teritoriji, na kratko predstavil še moderator. Na teh območjih so katoliške, protestantsko-binkoštne in anglikanske cerkve. Razmere niso primerljive z razmerami v Evropi. Ljudje živijo v izredni slogi in sožitju ne glede na veroizpoved ter si brez predsodkov medsebojno pomagajo, sicer pri –65 stopinjah ne bi preživeli.

(Fotografije: Marko Klinc)

Pripravil: Franci Koncilija

EKUMENSKA PRIZADEVANJA LJUBLJANSKEGA ŠKOFA TOMAŽA HRENA

Ljubljanski škof Tomaž Hren (1557–1630) je bil ena vidnejših osebnosti protireformacije v avstrijskih dednih deželah. Manj znano pa je, da si je škof Hren v skladu s svojim aktivistično-reformatorskim duhom med drugim prizadeval tudi za zedinjenje s pravoslavnimi Uskoki, ki so bili pretežno naseljeni v tako imenovani habsburški Vojni krajini. Uskoki pa so živeli tudi v Beli krajini, v Miličih pri Črnomlju, v Žumberku na južni strani Gorjancev in v vaseh na severovzhodni strani Gorjancev, kot sta Črneča vas in Oštrc. Ta prispevek je objavljen v duhu dogodkov letošnjega tedna ekumenizma.

Ljubljanski škof Tomaž Hren sodi med najpomembnejše osebnosti protireformacije. V slovenski narodni in literarni zgodovini so sodbe o Hrenu pretežno negativne, kar je pristransko, saj so mnogi avtorji povsem prezrli njegove številne pozitivne dejavnosti, kot so:prizadevanje za edinost in neokrnjenost katoliške vere, njegove zasluge za izboljšanje morale, za ustanovitev jezuitskega kolegija v Ljubljani in njegova prizadevanja za izdajanje slovenskih knjig.


Pravoslavna cerkev v Miličih pri Črnomlju v Beli krajini

Med drugimi dejavnostmi škofa Hrena so bila tudi njegova prizadevanja za zedinjenje s pravoslavnimi Uskoki. Razloga za tovrstno prizadevanje sta bila dva: prvi, ekleziološki, ki temelji na velikoduhovniški molitvi, pri čemer mu je šlo za eno Kristusovo Cerkev, in drugi, politični razlog, kjer je Hren v edinosti vere videl najboljše poroštvo za uspešno obrambo proti Turkom.Uskoki kot krščanski branitelji v habsburški Vojni krajini pa so ljudem nemalokrat povzročali veliko težav, saj so tako kot Turki ropali imetje slovenskim kmetom.


Starodavna cerkvica na Gorjancih

Škof Hren se je zavedal, da proti shizmatičnim Uskokom, uradnim branilcem dežele, ne more nastopiti s silo, kot je storil proti protestantom. V njem je zorela misel, da bi med Uskoki izbral zgledne mladeniče, jih teološko izobrazil, posvetil v duhovnike in jih poslal v pastoralo nazaj med Uskoke, saj ti ljudje niso imeli katoliških duhovnikov in so živeli v stalni smrtni nevarnosti. Iz Hrenovih pisem pa je razvidno, da je vsem težavam navkljub v gornjegrajskem semenišču izšolal dva Uskoka: Gregorja Aliića in Ivico Toma, ki sta bila doma v Žumberku. To pa še ni vse. Znano je, da je škof Tomaž Hren v Gradcu na svoje stroške šolal tudi Petra Domitovića, poznejšega zagrebškega škofa (1618–1628), in Martina Dubravčića, poznejšega zagrebškega kanonika. Oba sta bila zelo agilna pospeševalca apostolata med Uskoki. Ta dva pa sta kasneje podprla škofa Simeona Vratanja, ki je postal prvi uniatski škof. Pohvale je škof Hren za svoja prizadevanja za pastoralo Uskokov prejel tudi od patra Metoda Terleckega, duhovnika rutenskega obreda, ki je kot poslanec ruskega patriarha dobro poznal verski in človeški položaj Uskokov.

Kartuzija Pleterje

Na pobudo škofa Hrena naj bi jezuitska rezidenca v samostanu Pleterje postala neke vrste misijonsko središče za »shizmatične Uskoke«, ker je bila v neposredni bližini Vojne krajine, kjer so bili ti naseljeni. Voditelj te pastorale naj bi postal pater Metod Terlecky. To je upošteval tudi nadvojvoda Ferdinand in pobudo 5. aprila 1615 tudi uresničil. Prepričan je bil, da bo edinost v veri ublažila nasprotja med Uskoki in prvotnimi prebivalci teh krajev, hkrati pa utrdila odpor proti Turkom. Žal pa iz neznanih razlogov jezuiti v nekdanjem pleterskem kartuzijanskem samostanu niso kazali nobenega zanimanja za tovrstno pastoralno dejavnost.

Ljubljanski škof Tomaž Hren ni dočakal uresničitve svojih načrtov. Tako so njegove za tisti čas izredno napredne ekumenske ideje šele mnogo pozneje postale dediščina njegovih sobratov v škofovski službi.

(Vir: B. V. št. 1 / 1981, fotografije so iz spleta)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

DRAGOCENI SUPRASELJSKI KODEKS HRANI NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA V LJUBLJANI

Supraseljski kodeks, ki se imenuje tudi Petkov zbornik,je starocerkvenoslovanski cirilski rokopis skonca 10. stoletja. Velja za najobširnejši preostanek starocerkvenoslovanskega kanonskega slovstva in je najstarejši ohranjeni pisni dokument v slovanskem jeziku. Imenuje se po Supraseljskem samostanu pri Bialystoku na Poljskem. Od 20. septembra 2007 je na Unescovem seznamu »Spomini sveta«.

PREDSTAVITEV KODEKSA

Rokopis sestavlja 285 listov finega pergamenta,oblikovan pa je v slogu bizantinskih rokopisov iz tiste dobe. Po vsebini je priročnik za molitve in branja v postnem času. Vsebuje tudi 24 življenjepisov krščanskih svetnikov in 23 homilij. Med temi so podani trije spisi Janeza Zlatousta, in sicer Življenje svetih 40 mučencevŽivljenje meniha Jakoba in Govor za cvetno nedeljo.

KJE JE NASTAL KODEKS?

Supraseljski kodeks je nastal v vzhodni Bolgariji, najverjetneje v preslavski knjižni šoli v času prvega bolgarskega cesarstva (681–1018), natančneje v času vladanja carja Petra (927–969). Ni znano, kdaj in kako je rokopis iz Bolgarije prišel na Poljsko. Domnevajo, da je bil rokopis del začetnega premoženja samostana Suprašel (Supraśel), morda kot darilo bizantinskega patriarha Joahima I. Samostan je namreč že od samega začetka hranil te rokopise, pozneje pa tudi številne druge knjige.To knjižnico je leta 1823 raziskoval ruski slavist Mihail Bobrovski in pri tem odkril 285 pergamentnih listov, med njimi tudi ta znameniti kodeks o začetku pismenosti južnoslovanskih narodov.

NUK HRANI DRAGOCENE STARE ROKOPISE

Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) hrani številne dragocene srednjeveške rokopise, med njimi je tudi supraseljski kodeks, eden najstarejših ohranjenih pisnih dokumentov v slovanskem jeziku. Supraseljski kodeks je neke vrste Brižinski spomenik v cirilici. Da ima NUK tako dragocen kodeks, ki je po ocenah strokovnjakov vreden najmanj šest milijonov evrov, je gotovo zaslužen rojak Jernej Kopitar, bibliofil in knjižničar v dunajski knjižnici, kjer je imel tudi obsežno zasebno knjižnico.Po zaslugi Franceta Prešerna je Kopitar med Slovenci po krivem zapisan kot negativna osebnost, v resnici pa je bil velik znanstvenik in poznavalec tedanje dobe. Kopitar je poznal ves tedanji znanstveni svet, tako tudi ruskega slavista Bobrovskega, ki mu je poslal 118 začetnih strani Supraseljskega zbornika, ki jih je Kopitar skrbno preučil, ni pa jih nikoli vrnil Bobrovskemu, saj je ta leta 1844 umrl. Tako so listi ostali v njegovi zbirki. Po smrti Jerneja Kopitarja je njegovo izjemno bogato knjižnico v obsegu nekaj tisoč zvezkov s pomočjo državne donacije v celoti odkupila Licejska knjižnica v Ljubljani. Iz Licejske knjižnice pa je kasneje celotna Kopitarjeva zbirka prešla v NUK.

ZAKLJUČEK

Supraseljski kodeks je bil v preteklosti razdeljen na tri dele. Enega hrani Poljska narodna knjižnica, ki ga je šele leta 1968 prejela od zasebnega lastnika. Šestnajst strani zbornika je shranjenih v Ruski narodni knjižnici v Sankt Peterburgu, tretji del pa se nahaja v NUK. Kodeks je priča neke kulture in zgodovine in kot tak del svetovne kulturne dediščine.

(Vir: Wikipedija in Dnevnik, fotografije so s spleta)

Pripravil in uredil: Franci Koncilija

 

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.