IN MEMORIAM akademikinji zasl. prof. dr. ZINKI ZORKO (1936-2019)

 Poslavljamo se od akademikinje dr. Zinke Zorko, zaslužne profesorice Univerze v Mariboru in redne članice Slovenske akademije znanosti in umetnosti, cenjene odbornice Slovenske matice in članice našega upravnega odbora v obdobju od marca 2004 do februarja 2017. Poslavljamo se od izjemne, mednarodno priznane strokovnjakinje, ki je utrdila temelje slovenske dialektologije. In obenem se poslavljamo od osebnosti, ki je s svojo preprosto, iskreno toplino zaznamovala vse, ki smo z njo sodelovali ali prebivali v njeni bližini. To je slovo od ženske, ki je s svojo predanostjo in ljubeznijo do maternega jezika in slehernega človeka poosebljala humanistične vrednote v najbolj žlahtnem pomenu besede.

Rodila se je 24. februarja 1936 na Spodnji Kapli na Kozjaku. Temu okolju, ujetemu v bregove nad dolino reke Drave, in domači govorici je ostala zvesta do konca svojega življenja, tudi potem ko jo je študijska pot najprej popeljala na Drugo gimnazijo v Maribor, nato pa na Filozofsko fakulteto v Ljubljano, kjer je zaključila študij slovenščine in ruščine. Na svoj izjemni posluh za narečne različice slovenskega jezika je opozorila že z diplomsko nalogo o govoru svojega rojstnega kraja, za katero je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Pod mentorstvom akademika prof. dr. Tineta Logarja je leta 1977 zagovarjala magistrsko nalogo z naslovom Koroški govori na severnem Pohorju, zahodno od Ruš do Vuzenice, enajst let pozneje pa je svojo raziskavo razširila na koroške govore dravskega obmejnega hribovja od Ojstrice do Duha na Ostrem vrhu in si pridobila naslov doktorice jezikoslovnih znanosti.

Po poučevanju na srednjih šolah je svoje strokovno in pedagoško znanje več kot trideset let predajala študentom, najprej mariborske Pedagoške akademije, po ustanovitvi visokošolskega študija pa je postala vodilna profesorica slovenskega jezika na mariborski Pedagoški fakulteti. Deset let (od 1986 do 1996) je svoje izjemne izkušnje s področja narečne razgibanosti slovenščine posredovala tudi študentom slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na Visoki učiteljski šoli v Sombotelu na Madžarskem. Leta 2003 jo je Slovenska akademija znanosti in umetnosti za njene izjemne raziskovalne dosežke izvolila za izredno, leta 2009 pa za redno članico Razreda za filološke in literarne vede. Leta 2013 je prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo, najvišjo slovensko nagrado za dosežke na področju znanstvenega raziskovanja.

V decembru leta 2016 ji je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor podelil medaljo za zasluge za izjemen prispevek k slovenski dialektologiji in utrjevanje mednarodnega ugleda slovenske znanosti. V utemeljitvi ob prejemu te nagrade so o njej zapisali: »V svojem znanstvenoraziskovalnem delu se je dr. Zinka Zorko posvetila raziskovanju belih lis na slovenskem dialektološkem zemljevidu. Natančno je analizirala vokalizem, konzonantizem in morfologijo koroških, štajerskih in panonskih narečnih skupin ter dokazala, da podjunski samoglasniški sestav sega do Fale in Ruš v Dravski dolini, s čimer je pomaknila mejo med štajerskimi in koroškimi govori. Obenem je odkrila močnejše slovenske vplive na obmejne nemške štajerske govore ter vmesne in prehodne govore tostran in onstran državne meje. Svoja raziskovanja je usmerila tudi na druga narečna območja. Razmejila je kozjaški in slovenjegoriški jezikovni prostor ter proučila narečja v Radgonskem kotu, na obmejnem slovensko-madžarskem in slovensko-hrvaškem prostoru. Raziskave razširjenosti posameznih narečij, njihovih prepletanj ter nastajanja nadnarečij in vmesnih govorov zaradi geografskih in socialnih vzrokov so izvirni prispevek dr. Zinke Zorko k slavistiki in pomenijo vrhunski prispevek k teoretski zakladnici slovenske dialektologije. Pomembna novost so bile tudi njene raziskave medsebojnega vpliva posameznih ravni narečij v stiku s knjižno normo ter nemščino, madžarščino in hrvaško kajkavščino v 19. in 20. stoletju. Njeno delo je najboljši prikaz vitalnosti slovenske znanosti, ki odmeva tudi v mednarodnem prostoru, obenem pa dokaz enakovrednosti slovenščine kot jezika svetovne znanosti. Bogato znanje, modrost in predanost so odlikovali tudi njeno pedagoško delo na srednjih šolah, univerzah v Mariboru in Ljubljani, visoki šoli v Sombotelu ter dialektološki šoli, ki jo je ustanovila v Mariboru. S svojim pedagoškim, znanstvenim in raziskovalnim delom je humanistka dr. Zinka Zorko ena najboljših ambasadork slovenskega jezika, Slovenije in slovenstva v svetu.«

Te slavilne besede o akad. zasl. prof. dr. Zinki Zorko so več kot upravičene, saj je kljub obsežnemu in zahtevnemu terenskemu delu, pri katerem je zbirala posnetke koroških, štajerskih in panonskih govorov, napisala prek 500 prispevkov s področja dialektologije in raziskav jezika, med njimi tri znanstvene monografije: Narečna podoba Dravske doline (1995), Haloško narečje in druge dialektološke študije (1998) ter Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih (2009).

Obenem je kot mentorica ali somentorica vzgojila stopetindvajset diplomantov, sedem magistranov in pet doktorantov. Njena sodelavca prof. dr. Mihaela Koletnik in prof. dr. Marko Jesenšek sta ob njeni 80-letnici v Glasniku Slovenske matice za leto 2017, ko sta spregovorila o njenem pedagoškem delu, poudarila: »Akademikinja Zinka Zorko je človek, ki za najvišjo vrednoto prepoznava spoštovanje človekovega dostojanstva, skrb za človeka, poštenost in akademsko odličnost. Študentom vedno daje vse, kar ima, uči jih vsega, kar zna, pri tem pa dodaja še humanistični kanček več: spoznanje in zavedanje, da znanje brez duha in smisla ni nič …«

Taka ostaja dr. Zinka Zorko tudi v spominu svojih sokrajanov v Selnici ob Dravi in okolici. Že kot otroka me je očarala s preprostostjo, s katero je pristopala h kmetom na Ojstrici, ko je skrbno beležila njihovo govorico. Sokrajane je navdihovala z neizmerno predanostjo delu, s svojo raziskovalno vnemo, materinsko toplino in človečnostjo. Globoko smo spoštovali njeno ljubečo vdanost, saj je vsa svoja prizadevanja skrito v srcu posvečala prezgodaj pokojnemu soprogu, ki jo je na njeni akademski poti bodril in podpiral. V spominu ostaja kot ženska z vedno živimi, sijočimi iskricami v očeh. Še ob naključnem zadnjem srečanju v letošnjem februarju v domači fari so te za hip zažarele, ko je beseda nanesla na Slovensko matico. Četudi vidno utrujena, je povedala, kako vesela je srečanja in novic iz Ljubljane. Prav v petek, ko še nismo vedeli, da se je poslovila, sem sodelavki naročila, naj ji ne pozabi poslati našega Glasnika. Kot da je bil to njen zadnji duhovni opomin, naj ne pozabimo na lepoto in bogastvo slovenskega jezika. Namig, ki nas ob slovesu ugledne akademikinje in zaslužne profesorice dr. Zinke Zorko vse močno zavezuje.

V imenu Slovenske matice Ignacija Fridl Jarc.

 

 

 

RAZMIŠLJANJE O MLADOSTI

Mladost ni eno od življenjskih obdobij, temveč stanje duha. Mladost je izraz volje, zmožnost spoznavanja in moč občutkov. Predstavlja zmago poguma nad strahopetnostjo, zmago želje po avanturi nad udobnim življenjem. 

Človek ne postane star, ko dopolni določeno število let. Človek postane star, ko izgubi svoje ideale. Leta sicer puščajo sledi na obrazu, izguba idealov pa pušča sledi na duši. Predsodki, neodločnost, strah in brezup so naši sovražniki, ki nas pritiskajo k zemlji in ki nas bodo še pred smrtjo spremenili v prah. 

Mlad je tisti, ki se lahko še vedno čudi in navdušuje, tisti, ki kot otrok neutrudljivo sprašuje: »In potem?« Tisti, ki izziva dogodke in se radosti nad igro življenja. Mladi ste toliko kot vaša vera. Stari ste toliko kot vaši dvomi. Mladi ste kot vaše samozaupanje in vaši upi. Stari kot vaša potrtost. Mladi boste ostali, vse dokler boste dojemljivi za Lepo, Dobro in Veliko, dojemljivi za glasove narave, svojih bližnjih, tistega nepojmljivega. Če bo vaše srce nekega dne posušeno zaradi brezupa in razžrto od cinizma, naj se Bog usmili vaše duše – duše starca. 

(Vir:Pojem mladosti, govor Marka Avrelija iz leta 150 po Kr.)

Dr. Jože Gričar, zaslužni profesor, častni občan Mestne občine Novo mesto in član Odbora za promocijo kulturne dediščine v  Novem mestu.

NOVOMEŠČAN MATJAŽ BERGER SE UVELJAVLJA TUDI V MARIBORU

Novomeški režiser in filozof Matjaž Berger, eden od »estetsko najbolj profiliranih slovenskih režiserjev«,je v Drami SNG Maribor postavil prvo slovensko dramsko adaptacijo romana Henryja Jamesa Krila golobice.Berger v Mariboru režira prvič. Premiera bo v petek, 15. marca 2019.

Režija Matjaža Bergerja je tako kot vedno tudi v Mariboru povsem svojska. Ne gre za zgodovinsko dramo, ampak za rekonstrukcijo, ki vsakemu od igralcev odpre z njegovim podpisom njegov lik. Berger na poseben način daje igralcem drame široko svobodo izražanja, kar celotni predstavi da še večjo umetniško vrednost. Drama prikazuje sodobni čas, ki je nabit z nenavadnimi etičnimi delikti, kar je pri Bergerju vzvod za osvobajanje in za oblikovanje emancipacije. Vse to je igralce izjemno angažiralo, zato drama pri kritikih kotira zelo visoko.

Drama Krila golobice je zgodba o ljubezni, svobodi, denarju in etiki, po besedah režiserja pa se drama dotika tudi aktualnih vprašanj, ki so vezana na etiko v sodobnem času. Predstava ni kostumska zgodba niti zgodovinska drama, ampak je rekonstrukcija, ki vsakemu igralcu dejansko omogoča, da do popolnosti izrazi svoje umetniške talente. Med igralci kot gost nastopa tudi Pavle Ravnohrib, ki je novomeški publiki dobro znan.

(Vir: Večer, fotografije so s spleta)

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

 

 

SLOVENSKI LIKOVNIKI IN KIPARJI SO RAZSTAVLJALI V PARIZU

Enajst slovenskih ustvarjalcev je lansko leto že tretjič razstavljalo svoja dela v znamenitem pariškem Salonu des Beaux Arts pod louvrsko piramido, v podzemnih prostorih Carrousel du Louvre v Parizu.

 

V drugi polovici februarja letos pa so enako razstavo odprli v Miheličevi galeriji na Ptuju. Razstavljali so arhitekt, akademski glasbenik in organizator vseh treh dosedanjih gostovanj Igor Orešič,Metka Kavčič, Zdravko Luketič, Kaja Urh, Vinko Prislan, Maruša Štibelj, Marijan Mirt, Klementina Golija, Ludvik Pandur, Klavdij Tutta, in Ivan Prešeren-Žan.

Likovni kritik Mario Berdič je na razstavi na Ptuju poudaril pomen mednarodnega razstavljanja in prepoznavnosti slovenskih umetnikov, ki v tujini za svoja dela prejemajo številna priznanja. Zanimivo je, da je v Salonu des Beaux Arts, ki deluje že od leta 1862, razstavljala Ivana Kobilca, in sicer leta 1891. Umetnine bo mogoče občudovati vse do 24. marca, ko bodo razstavo zaprli.

(Vir: Večer, fotografije so s spleta)

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

 

UMRL JE POMEMBEN SLOVENSKI KULTURNI USTVARJALEC, MIROSLAV SLANA – MIROS (1949-2019)

V 70. letu starosti je v Mariboru umrl štajerski pesnik, pisatelj, dramatik, publicist, esejist, satirik, novinar, pisec besedil za glasbo in performer Miroslav Slana – Miros. Njegov opus obsega več kot  25 knjig za otroke in odrasle. Pozornost je pritegnil že v humorističnem časniku Pavliha ter s filozofskimi in družbenimi spisi, ki jih je objavljal v slovenski in tuji periodiki.

Ob pisateljevanju je raziskoval tudi mejna družbena področja, kot so homoseksualnost, prostitucija, parapsihologija, pa tudi narodopisje, otroško folkloro, verstva itd.Uveljavil se je tudi s kritičnimi intervjuji in portreti narodnih herojev, igralcev, literatov, teologov, znanstvenikov, pisal pa je tudi kritike in komentarje. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je že organiziral takrat še neznane performanse in multimedijske nastope, kot sta bila Festival eksperimentalne supermotorične poezije na drevesih v ljubljanskem Tivoliju in Festival integralne poezije.

(Vir: Večer, Dnevnik, fotografije so s spleta)

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

 

V SEBI NAJTI LEPOTO IN SVETLOBO BIVANJA

(Smiljan Trobiš, Oblaki pod nami, Ljubljana, Spes, 2019)

Smiljan Trobiš je v letu 2019 napisal svojo tretjo zbirko domislic in spoznanj z naslovom Oblaki pod nami, ki jo je izdalo Kulturno društvo Severin Šali. Za tenkočutno v modri barvi izrisano naslovnico je poskrbel umetnik Boris Štrukelj, slika pa nosi naslov Ljubezen – pogled na Bovec.

Spremne besede so h knjižici prispevali kar trije avtorji Marjan Pungartnik, teolog dr. Stanislav Matičič in Andrej Špes, uvodno besedo pa je zapisal pesnik sam. V njej nam je zaupal, od kod se mu je porodila ideja za naslov, hkrati pa rdeča nit zapisovanja hipnih vtisov in razpoloženj. Že na tem mestu je bralcu vlil upanje in pot navzgor, k svetlobi in (samo)uresničenju. Povedal je, da »se /(lahko)/ postavimo nad oblake. Če imamo upanje in cilj nad njimi, se bodo tudi naša pot, mišljenje in ravnanje usmerjali tja. In bomo prispeli«.

Kakor že druge Trobiševe zbirke je tudi pričujoča plod večletnega zapisovanja idej, misli, zamisli, utrinkov in beležnic, ki so se rojevale ob svojevrstnih dogodkih, druženjih s prijatelji, znanci in neznanci, prav tako pa s pesnikovim lastnim preživljanjem in doživljanjem prostora in časa.

V domislicah in spoznanjih se avtor poigrava s posameznikovo svobodo, ljubeznijo, radostjo, trpljenjem in nasploh življenjem. Na knjižnih straneh so zapisane misli, ki presegajo današnji prostor in čas, so veljale v preteklosti in bodo zaznamovale tudi prihodnost. Bralec se tako lahko vedno znova vrača k domiselnim utrinkom, jih raziskuje, v njih odkriva še neodkrito, občuti misel in (za)tipa duha. V sodobnem življenjskem vsakdanu ga avtor z njimi opozarja na stranpoti in mu kaže pot, njegovemu telesu vdahne misel, z besedo napoji duha, da lahko brez krivde počiva in miruje ter slavi sleherni dan svojega življenja.

Ljubitelju Trobiševe poezije lahko (za)želimo, da bi – tudi še v tako nemirnem, sodobnem življenjskem vsakdanu – našel zavetje miru in tišine za svoje popotovanje v širjave pričujočih domislic in spoznanj ter se v njih in z njimi znova vračal in se vrnil k sebi. Le-tu namreč domuje vsa lepota in svetloba bivanja.

Pripravila: Manja Žugman

AKADEMSKI POSVET O EVROPSKIH IZZIVIH UNIVERZITETNEGA PROSTORA V NOVEM MESTU

V petek, 22. februarja 2019, ob 17. uri je bil v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu akademski posvet o evropskih izzivih univerzitetnega prostora v Novem mestu. Odmevni pogovor je organiziralo društvo Dolenjska akademska pobuda (DAP), ki ga vodi predsednik prof. ddr. Janez Usenik. Gosta posveta sta bila evropski poslanec Lojze Peterle in direktor Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS) prof. dr. Franci Demšar. Posvet je vodil izr. prof. dr. Aleš Gabrič, član UO DAP in predsednik Slovenske matice. Posveta se je udeležilo okoli 40 ljudi, med njimi tudi dr. Julij Nemanič, člana KDSŠ dr. Miha Japelj in dr. Janez Gabrijelčič, direktorica občinske uprave dr. Vida Čadonič Špelič, bivši novomeški župan mag. Boštjan Kovačič in drugi. Posvet je trajal skoraj dve uri.

STANJE UNIVERZITETNIH SREDIŠČ V SLOVENIJI

Goste in okoli 40 prisotnih udeležencev je uvodoma pozdravil predsednik društva DAP Janez Usenik, voditelj posveta Aleš Gabrič pa je oba gosta podrobneje predstavil. Franci Demšar je predstavil pestro stanje univerzitetnih središč v Sloveniji: ljubljanska univerza ima 26 članic, mariborska 14, koprska pa 6 članic. Opozoril je tudi na problematiko povezovanja slovenskih univerzitetnih središč z evropskimi institucionalnimi ustanovami in povezovanja univerz s slovenskim gospodarstvom.

TOVARNA ZDRAVIL KRKA JE ENKRATNI POTENCIAL ODLIČNOSTI

Evropskega poslanca Lojzeta Peterleta sta zanimali Dolenjska in Bela krajina kot prostor odličnosti. Peterle simpatizira z decentralizacijo, ker z njo lahko zmanjšamo najrazličnejše monopole, skratka, zanimala ga je decentralizacija, ki prinaša nekaj novega. To »nekaj novega« pa je gotovo Dolenjska s svojim gospodarskim potencialom, kjer tovarna zdravil Krka predstavlja enkraten in izredno uspešen center odličnosti. Znano je, da se centri odličnosti razvijajo tam, v tistih sredinah, kjer so nosilci dobrih idej. Povedal je še, da ga zelo zanima, kaj delajo univerze v Sloveniji, ne pa koliko jih je. Ni pomembna enakost, ampak drugačnost. Dolenjska ima potencial in ima kaj povedati Evropi, zato bi morala biti Slovenija vesela slehernih univerzitetnih ambicij na Dolenjskem.

PROBLEMATIKA STALEŽA ŠTUDENTOV

V nadaljevanju je doktor Demšar predstavil problematiko upadanja študentov na vseh slovenskih univerzah. Še leta 2011 je bilo v Sloveniji okoli 90.000 študentov, letos pa obiskuje visokošolske zavode samo še 65.000 študentov. Poudaril je tudi, da so samostojni visokošolski zavodi bolje organizirani in so dobro vpeti v okolje, državne univerze pa imajo kakovostnejše strokovne kadre. V nadaljevanju pogovora so se gostje dotaknili še pomena mednarodnega sodelovanja med slovenskimi in tujimi visokošolskimi centri v smislu transnacionalnega izobraževanja, ki mora biti usmerjeno v pretok znanja z univerz v gospodarstvo.

ŠOLA GRM NAJ POSTANE EVROPSKI CENTER ČEBELARSTVA

Na koncu je Lojze Peterle kot dolgoletni podpornik zaščite in ohranjanja slovenske pasme čebel predlagal, da bi šola Grm v Sevnem pod Trško goro kmalu postala evropski center za čebelarstvo, in dodal, da v tem trenutku Evropi še kako manjka dobrih idej.

 

(Fotografija: Marko Klinc)

Pripravil: Franci Koncilija

OB PRELIVANJU UMETNOSTI

(Smiljan Trobiš, Prelivi slik, besed in oblik, Ljubljana, Spes, 2018)

V zdaj že lanskem letu je izšla pesniška zbirka avtorja Smiljana Trobiša z naslovom Prelivi slik, besed in oblik, ki je nekoliko posebna, svojevrstna, saj se v njeni bogati notranjosti skrivajo umetniški utrinki, nastali na likovnih kolonijah, na katerih so se spajale, bogatile, dopolnjevale in prelivale slike, besede in kamnite podobe. Gospa Jožica Škof je za zbirko izbrala likovna dela, ki so plod članov Društva likovnih ustvarjalcev v kamnu SKULPTE in likovnikov, udeležencev kolonij.

Smiljan Trobiš se je likovnih kolonij tudi sam udeleževal, saj mu je ta veja umetnosti od nekdaj zelo blizu, prav tovrstno druženje z udeleženci in opazovanje nastajanja slike ali skulpture pa ga je navdihnilo, da je likovno ali kamnito zgodbo tudi sam ubesedil in prelil v pesem.

Pričujoče pesmi so hkrati drobne meditacije, ki izpričujejo duhovno moč vsestranega umetniškega izraza in umetnosti nasploh. So vrstice, iz katerih veje resnica, ki je nastajala in nastaja iz sanjarjenja, čudenja, občudovanja, iz (pre)drugačenja življenjskega vsakdana oziroma gole realnosti. Tej je umetnik vdahnil luč in po pesnikovih besedah »iz neznanega (vrnil) mir tolažbe v harmonijo danega«. Kakor že iz preteklih pesniških zbirk tudi iz te veje terapevtska vloga umetnosti, ki senči »materialistični svet« posameznika in mu s črkami, zvoki, kamnom in barvami celi in napolnjuje duha.

O pesniški zbirki velja za zdaj povedati manj, da bi bralci s (samosvojim in samo svojim) srkanjem poetičnih vrstic lahko doživeli več. Da bi v tišini, moči, nebu in svetlobi, v tendencah, ki jih je nanizal pesnik, (ob) čutili vseprežemajočo se ljubezen, se v njej ne samo našli, ampak se napojili tudi za jutrišnji dan.

Manja Žugman, članica KDSŠ

80 LET ENOLOGA JULIJA NEMANIČA

 

Priljubljeni Belokranjec dr. Julij Nemanič, slovenski poslanec in mednarodno priznan enolog in agronom, je za božič praznoval 80-letnico rojstva.

V torek, 5. 2. 2019, so mu dolgoletni prijatelji in znanci pripravili presenečenje. V metliški Vinski kleti, kjer je bil Nemanič vrsto let zaposlen, mu je Mirjan Kulovec, predsednik uprave Kolpe, za častitljiv  življenjski jubilej podaril velik portret, na katerem je slavljenca upodobil znani novomeški slikar Samo Kralj. Na dogodku se je zbralo okoli 50 ljudi, v kulturnem programu pa je z igranjem na harmoniko nastopila nekdanja vinska kraljica Katja Jakljevič.

Julij Nemanič je diplomiral iz vinogradništva na Agronomski fakulteti v Ljubljani. Leta 1978 je v Zagrebu magistriral, leta 1993 pa doktoriral. V letih od1965 do 1988 je bil kot enolog zaposlen v Kmetijski zadrugi Metlika , kasneje pa je postal direktor Vinske kleti. Od leta 1988 do upokojitve je bil zaposlen na Kmetijskem inštitutu Slovenije kot raziskovalec v vinarstvu, kasneje je bil predstojnik centralnega laboratorija.

(Vir: Wikipedija, fotografijo je posredoval Samo Kralj)

Pripravil: Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.