35. MEDNARODNI LITERARNI FESTIVAL VILENICA

UVOD

Mednarodni literarni festival Vilenica je eden najpomembnejših evropskih literarnih dogodkov, ki že vse od ustanovitve prinaša slavljenje besede, s svojim delovanjem pa briše meje in nagrajuje svobodo. Letošnji jubilejni festival se skladno s tem ozira na svoje začetke v letu 1986, ko je Evropo še ločevala železna zavesa, in reflektira svojo doslej prehojeno pot. Ta je v 35 letih doživela mnoge pretrese in bila priča razdeljeni Evropi, nato padcu Berlinskega zidu, rožljanju orožja in koncu hladne vojne, etičnim in družbenim konfliktom ter izgradnji svobodnih in samostojnih držav; mnoge od njih danes pripadajo širši družini Evropske unije. Festival Vilenica se je pri tem vselej vključeval v dialog z aktualnimi družbenimi izzivi in spremembami, prinašal zavedanje o nujnosti kulturnega pluralizma, medsebojnega spoštovanja in mirnega sobivanja v svetu, vse do današnjih dni pa visoko povzdiguje svobodo – tako znotraj kot zunaj besede.

FESTIVAL KOT PREPLET ŽIVEGA IN VIRTUALNEGA STIKA

Iz prehoda refleksije preteklega v sedanjost, ko se ponovno soočamo s sicer drugačnimi, bodisi mentalnimi bodisi fizičnimi preprekami, bo letošnja Vilenica potekala med 8. in 13. septembrom 2020, prav v času, ko se je zaradi covida-19 spremenila naša vsakdanja izkušnja bivanja in se je vsaj začasno spremenil tudi bivanjski prostor literature ter znotraj tega naš stik z njo. Soočena z novo realnostjo, se tudi tokrat Vilenica ni ustrašila sodobnih izzivov, a bo v skrbi za bodočnost ter zavoljo zagotavljanja varnosti obiskovalcev ter negotovosti glede možnosti potovanj domačih in tujih avtorjev svoje dogajanje podobno kot mnogi drugi evropski festivali večinoma preselila v virtualni svet. Da bi bil čim bolj razgiban in vabljiv, bo festivalski program zgrajen kot preplet živega in virtualnega stika, vseeno pa ostaja zavezan svojemu poslanstvu in tudi letos namenja pozornost izmenjavi ter medsebojnemu spoznavanju mednarodne in slovenske literature, stiku med literarnimi ustvarjalci in književnim občinstvom. Vse to festival Vilenica uresničuje s premišljenim izborom medgeneracijsko raznolikih, uglednih ter avtorsko izrazitih mednarodnih in domačih gostov, katerih letošnje vodilo bo osrednje festivalsko geslo »Quo vadis?« – vprašanje, ki si ga ljudje v sedanjem času vse pogosteje zastavljamo.

ČASTITLJIVA OBLETNICA

Vinko Möderendorfer
Mila Haugova

Ob tem ne kaže prezreti dejstva, da se je Vilenica po 35 letih prepoznavnega delovanja že vkoreninila v širše mednarodno okolje, ko vsako leto počasti zaslužne mojstre in mojstrice pisane besede. Ob podelitvi nagrade mlada vilenicakristala vilenice in mednarodne nagrade vilenica se bo letošnji festival ob prepletu raznolikih literarnih imen posvetil predvsem dvema avtorjema svetovne literature. To sta: slovenski avtor Vinko Möderndorfer in letošnja vileniška nagrajenka, slovaška pesnica Mila Haugova. Festival Vilenica se jima v letošnjem programu poklanja s filmskima portretoma, ob siceršnji predstavitvi in literarnem branju pa bo prek »živega in virtualnega pomenka« k pogovoru s slovenskim avtorjem v središču povabila tudi zainteresirano javnost in bralstvo.

ZAKLJUČEK

Skladno z letošnjimi izzivi bo tako Vilenica z uporabo moderne tehnologije in tako še večje dostopnosti združila ustvarjalce, književno stroko in občinstvo, živi stik z virtualnostjo in fikcijo z resničnostjo. Zasledujoč svobodno besedo in njeno nagrajevanje pa bo v sodelovanju z mnogimi partnerji in podporniki prek raznolikega in kulturno bogatega programa poskrbela, da se ponovno lahko skupaj ozremo iz literature v svet in iz sveta v literaturo – tudi petintrideset (35) let pozneje.

Vir: Besedilo in fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

FESTIVAL FOTOGRAFIJE V MARIBORU

Festival fotografije Maribor je prvič potekal leta 2016. Njegov namen je bil, da ob 80-letnici delovanja Fotokluba Maribor obeleži to pomembno prelomnico v zgodovini mariborske fotografije. Letošnji festival je že peti po vrsti. Uradno so ga odprli na Židovskem trgu v soboto, 5. septembra 2020, hkrati pa poteka na več različnih lokacijah po Mariboru. Festival tako ponovno predstavlja domačo in tujo avtorsko fotografijo visoke kakovosti. Izvedli bodo tudi nekaj delavnic, predavanj in okroglih miz. Na festivalu se bodo predstavile vse generacije fotografov, od začetnikov do uveljavljenih, poleg sodobne digitalne fotografske tehnologije bodo na ogled tudi druge raznovrstne fotografske tehnike. Rdečo nit festivala predstavlja raznolikost motivov ter vsebine, ki se pojavljajo v fotografskem mediju, zato je ogled razstav po navedbah organizatorjev kot sprehod po bogati paleti fotografskega konglomerata.

ŽANRSKA RAZNOLIKOST

Razstavljene fotografije predstavljajo dokumentarne, erotične, urbane, portretne, krajinarske in tudi osebnoizpovedne motivike. Gledalec tako spoznava vse čare fotografije in njeno izrazno moč. Festival skozi žanrsko raznolikost razstav predstavlja različne fotografske pristope in prakse. Poleg razstav ponuja še delavnice, predavanja, okrogle mize in pogovore o fotografiji z gosti. Med njimi bo večkrat nagrajeni fotograf iz Velike Britanije Judah Passow, čigar dela pogosto objavljajo vodilni ameriški in evropski časopisi ter revije. Pogovoru se bosta pridružila fotoreporter Uroš Hočevar ter režiser in fotograf Boštjan Slatenšek.

Judah Passow

ŠTEVILNE GENERACIJE FOTOGRAFOV

Festival, ki bo trajal vse do konca septembra, se želi po navedbah organizatorjev osredotočiti na vse generacije fotografov ter tako predstaviti kontinuiteto kakovostnega medija pri nas in hkrati aktualno tujo fotografijo. Zato so razstave na različnih lokacijah po mestu in tako povezujejo vse pomembnejše galerijske akterje v Mariboru. Med sodelujočimi so Umetnostna galerija Maribor, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Fotografski muzej Maribor, Društvo likovnih umetnikov Maribor, Mladinski kulturni center Maribor in

Sinagoga Maribor. Na skupno 28 razstavah bo tako svoja dela predstavilo okoli 50 fotografov.

FESTIVAL POSTAJA TRADICIONALEN IN ODPIRA VPRAŠANJA O DOŽIVLJANJU TELESA

»Ker je presegel pričakovanja in s strani občinstva požel željo, da se nadaljuje tudi v prihodnje, postaja tradicionalen. Zagotovo je festival mlad in se kot takšen še razvija, oblikuje, išče, a njegov cilj je jasen že od začetka – ozaveščati javnost in predvsem mlade o tem, kaj sploh kvalitetna fotografija je. Svet, v katerem živimo, je namreč poplavljen s fotografskim in vizualnim materialom, fotografija je vse bolj dostopna ter se tako kot glasbena, filmska in druge sorodne zvrsti bori za avtorske pravice ter verodostojno reprezentacijo in referenčno vrednotenje je za medije povedala Petra Čeh.

Letošnji festival odpira vprašanja o doživljanju telesa, dojemanju podobe, identifikacijah s telesom in njegovem položaju v prostoru, o iskanju meja med telesnim in duhovnim ter o doživljanju vidnih in nevidnih meja, o prisotnosti telesa v sedanjosti ter sledeh preteklosti in sledeh v prihodnost. Umetniški vodja je že tretje leto zapored Vasja Nagy-Hofbauer, ki se sprašuje, kaj pomeni telo v času, ko digitalni mediji krojijo vsakdan in dojemanje resničnosti. Po njegovem se vprašanje vseprisotnosti podobe zdi že zastarelo, kot bi si ga postavljala neka starodavna generacija teoretikov in filozofov. Danes je dojemanje resničnosti skozi podobe že tako samoumevno, da je postalo telo predvsem objekt, ki ga je treba ujeti v podobo, ki bo rabila za nekakšno identifikacijo in tudi klasifikacijo, še med drugim razmišlja umetniški vodja.

V drugem sklopu razstav pa gre za mednarodni projekt, v katerem ob Fotoklubu Maribor sodeluje še nekaj mednarodnih partnerjev. Na festivalu je tako izpostavljena mednarodna skupinska razstava Onkraj roba v Fotogaleriji Stolp, kjer se umetniki v delih osredotočajo na življenje najstnikov in mladih ter razmišljajo o različnih vidikih evropskih migracijskih politik – od posebnih izkušenj delovnih migrantov, prosilcev za azil in prebivalcev migrantskih naselij do širših vprašanj migrantskega dela, diskriminacije in rasizma.

dr. Kurt Kaindl

V Fotografskem muzeju bo razstavljal tudi avstrijski fotograf dr. Kurt Kaindl. Po letu 2000 je veliko potoval in raziskoval skupine evropskih manjšin in migrantov ter njihove življenjske pogoje. Rezultat njegovega potovanja po območju nekdanje železne zavese, med Lübeckom in Trstom, je tudi predstavljena razstava Potovanje po nikogaršnji zemlji. Osredotočil se je na spremembe v vaseh in mestih ter v veliki meri fotografiral ljudi, ki še vedno ali ponovno živijo na območjih nepremostljivih meja.

Tretji del bodo spletni dogodki, okrogle mize in predavanja, izvedli pa bodo še delavnico portretne fotografije in dneve analogne fotografije, ki postaja vse bolj popularna. Za promocijo fotografije bodo izpeljali še prireditev Ex Tempore, kjer bodo v okviru celodnevnega ustvarjalno-tekmovalnega dogodka fotografski navdušenci ustvarili svoj pogled na osem izbranih motivov.

Viri: Večer, STA, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

TRETJO PESNIŠKO NAGRADO FANNY HAUSSMANN SO PODELILI CVETKI BEVC

V četrtek, 24. septembra 2020, so v Žalcu Cvetki Bevc podelili tretjo pesniško nagrado Fanny Haussmann. Priznanje, ki nosi ime po prvi slovenski pesnici, ki je v 19. stoletju krajši čas živela tudi v Dvorcu Novo Celje pri Žalcu, je prejela nagrajenka za cikel pesmi Iz njene ustvarjalne pesniške zapuščine.

Nagrajenka Cvetka Bevc, foto: BoBo

Izbrali so jo izmed 56 ciklov pesmi s poljubno tematiko. Na tretji razpis za podelitev nagrade Fanny Haussmann so se prijavili avtorji iz vse Slovenije, nekaj prispevkov je prišlo celo od slovenskih pesnikov, živečih v tujini, kar pomeni, da je glas o pesniški nagradi prešel državne meje.

 Pesniška zbirka Fanice Hausmanove

O najboljšem ciklu je presojala strokovna komisija, ki so jo sestavljali slovenistki Lidija Koceli in Marija Končina, prevajalka in lanska prejemnica nagrade Maruša Mugerli Lavrenčič in pesnik ter literarni kritik Zoran Pevec, je v ožji izbor nominirala pet avtoric in avtorja: Cvetko BevcTanjo P. HohlerSašo PavčekAndraža Poliča in Katjo Šušteršič.

Cvetka Bevc

Fanny Haussmann, domnevno prva slovenska pesnica, čeprav nemškega rodu, se je rodila leta 1818 v Bruck an der Mur, v Slovenijo pa se je priselila okoli leta 1835, ko je njen oče kupil graščino Novo Celje blizu Žalca. Umrla je je leta 1853 v Dobriši vasi. Za prvo slovensko pesnico jo je imenoval politik, pesnik in narodni buditelj Lovro Toman, ki ji je ob izidu prve pesmi Vojaka izhod posvetil hvalnico Pervi slovenski pesnici Fani Hausmann.

Osebnost in ustvarjanje Fanny Haussmann sta še danes zavita v skrivnost. Odprto ostaja tudi vprašanje, ali je v resnici avtorica pesmi, pod katere je podpisana. V pripisanih ji pesmih piše največkrat o ljubezni, motivi pa so tudi domovinski in miselni, zlasti o pesniškem poklicu.

Prejemnica nagrade Cvetka Bevc je bila rojena v Slovenj Gradcu, diplomirala pa je iz muzikologije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med njenimi pesniškimi zbirkami so Prelet žerjavov, Med ločjem, Odbleski in druge. Bevčeva je avtorica številnih mladinskih del, radijskih iger, filmskih scenarijev in izvirne glasbe.

Viri: STA in Večer .

Zbral in uredil: Franci Koncilija

V NOVEM MESTU RAZSTAVLJA NOVOMEŠKI SLIKAR UROŠ WEINBERGER

V sklopu 100. obletnice novomeške pomladi je bila v četrtek, 17. septembra 2020, ob 20. uri v novomeški galeriji Simulaker otvoritev razstave novih del Novomeščana, akademskega slikarja Uroša Weinbergerja (1975), ki jerazstavo poimenoval Projectories. Zanj so značilne slike velikega formata, ki uprizarjajo distopične motive bližnje prihodnosti. Čeprav umetnik slika v tehniki oljnih barv, je izhodišče za njegovo delo digitalni kolaž, pri katerem uporablja podobe, najdene na spletu in drugod. Zanimivo je, da si umetnik pri določenih slikah pripravi slikarsko podlago s kapljanjem barv, ki dajejo slikam nekoliko bolj materialen, to je haptičen videz.

Na razstavi si obiskovalci lahko ogledajo najnovejša umetnikova dela, ki so nastala od leta 2019 do leta 2020. Na otvoritvi je kurator razstave, kustos in slikar Adrijan Praznik, dejal, da skuša Weinberger z oblikovnimi značilnostmi svojih slik grobost in fragmentiranost izhodiščnega kolaža zabrisati v gladek slikarski spoj, ki ustvari poenoten, homogen izgled umetnine. Tako želi avtor vzpostaviti pogoje za gledalčevo potopitev v iluzijo. Gre torej za strukturirano keregrafijo, ki želi s slikarskimi prijemi gledalca pripraviti do prevpraševanja skupkov podob, ki nam jih posredujejo slikarska platna.

Adrijan Praznik

Pri Weinbergerjevih delih zato ne govorimo o slikah kot objektih, ampak gre za slike, ki jih lahko razumemo kot ekran. Slednje še dodatno potrjuje paleta barv, ki jih umetnik uporablja. Gre za nasičene barve v izboru komplementarnih odtenkov (npr. zelena, rdeča), ki ob pravi osvetlitvi »neonsko« zažarijo …

Zato lahko upravičeno rečemo, da je Weinbergerjevo slikarstvo vizualno. Slikar Weinberger ne začne z risanjem pred belo površino slikarskega nosilca, ampak ima že zastavljene množice podob, ki jih kopiči tekom ustvarjalnega procesa. Vizualni material, ki ga najde na spletu, v revijah in drugod, sestavlja v kolaže, ki predstavljajo različne simulakre podob današnje medijsko posredovane realnosti. Umetnik se tako ukvarja z našim skupnim imaginarijem podob, ki nam izgrajujejo današnjo stvarnost. Tako se zavemo, da referenčne podobe izvirajo iz polpreteklosti in sedanjosti, hkrati pa ugotavljamo, da pri tem ne gre za distopično odslikano prihodnost. Tako bistvo Weinbergerjevih umetnin predstavlja abstrakcijo trenutnega dogajanja.

Slikar Uroš Weinberger

Slikar Uroš Weinberger je leta 2001 prejel študentsko Prešernovo nagrado, leta 2011 pa je postal nagrajenec bienalne razstave. Weinberger je znan doma in v tujini. Razstavljal je v Moderni galeriji v Ljubljani, v ZDA, Italiji in v Nemčiji. Razstava bo na ogled do 10. oktobra letos.

Fotografiral in napisal: Franci Koncilija

Društvo upokojencev se je predstavilo na novomeškem Glavnem trgu

Na novomeškem Glavnem trgu  se je 18. septembra 2020 predstavilo Društvo upokojencev Novo mesto in počastilo stoto obletnico Novomeške pomladi. Osrednji dogodek je bil likovni extempore, na katerem so člani likovne sekcije Jutro in povabljeni gostje, pod mentorstvom Janka Orača, ustvarjali na temo vedute Novega mesta.

Po pozdravnem govoru podžupana Boštjana Groblerja so se predstavili pesniki Literarne sekcije Snovanja, njihovi nastopi so spremljali slikarje do popoldanskih ur. Na stojnici so literati razstavili svoje knjige in izdane knjige upokojenske Založbe Snovanja. Pridružili so se tudi dijaki srednje vzgojiteljske šole iz Novega  mesta in z medgeneracijskim sodelovanjem popestrili dogodek.

Svoje izdelke so razstavljali tudi člani sekcije domače obrti in  ročnih del. Glasovi pevskega zbora in  zvoki harmonikarjev so veselo odmevali po Glavnem trgu in razveseljevali množico mimoidočih. Dogodek je zaključila predsednica društva Rožca Šonc, ki je poudarila pomen novomeških upokojencev in njihov velik prispevek k novomeški kulturi.

Dogodka so se udeležili tudi člani KD Severina Šalija, ki aktivno delujejo v različnih sekcijah DU NM. Literarna ustvarjalka in članica KDSŠ Rezka Povše je za to priliko napisala pesem Mojemu mestu.

Mojemu mestu

Na jugu čarobne pokrajine

je mesto situl, kjer sem doma;

okoli hoste so, dremajoče košenice,

razžarjeni vinogradi, mežikajoči hrami.

nad njimi vriskajoče rajske ptice,

kipeče pesmi gorjanskega neba.

Iz situle bronene vstajajo davnine.

Nekropola stara se iz nekdanjosti dviga.

V žarnem pepelu kapiteljske njive,

iz halštatskih semenk,

je vzklilo,

skozi vihre in grome,

tisočkrat poteptano zrnje

iz krvavih brazd, v kruh,

za novo, mlado rast.

Na starodavni ulici Trubarjevega imena,

v starih zidovih preteklost odmeva,

Julija Primic v gradiču Neuhof sameva.

Trška gora odpira sončne hrame.

Z majolko žlahtnega vina iz zidanice

nazdravlja komponist Kozina.

Nekončana novomeška simfonija,

v zidanici spočeta,

odzvanja, odmeva, vriska,

v akorde ljubezni vpeta.

Okna v mestu so zažarela.

Dva mlada na klopci pod kostanji

sta se ljubeče objela,

zelena trava kot svilnata preproga

se je okoli pogrnila,

pomlad razprostrla medena je krila.

Jakčev Breg v tihosti sameva.

Lamutova Krka čez jez čas odšteva.

Šali Severin reki in logu prepeva,

po strehah mesta sonce mavrično preseva.

Luna, nezamudno sanjava,

mežika v vodnjaku mladi nevesti,

Kettejevi ljubici nezvesti,

trosi zgodbe iz čarobnih povesti.

Mehko boža veter rože, trnje,

povesti Trdinove, bajke šepeta

ostarelim zidovom mestnega sveta.

Kapiteljski zvon uro zadnjo bije

razpadajočim zidovom sokolske hiše.

V srce pomlad novomeško

iz nedavne minulosti riše.

Spreminjajo mesto svetlobe in sence,

ljubezni, rojstva, smrti, uspehi, porazi;

včasih iz šumenja spominov,

rožljanje vojne vanj se priplazi.

Bronasti talec na Vratih veleva:

»Naprej bratje v svobodo

iz nekdanjih temnic!

Mesto je večno,

mesto je novo,

razcveteno – za knjigo rastočo,

prebujeno – za let neučakanih ptic!«

Kadar srce je otožno, samo,

če joče od bolečin vsakdana,

grem v mesto, v moje mesto,

 v večno novo, večno mlado.

Pripravila R. P, fotografija pa je s spleta.

DNEVI GLASBE IN SMEHA V NOVEM MESTU

Zavod Novo mesto je v Kulturnem centru Janeza Trdine vsak dan od torka, 25. do četrtka, 27. avgusta 2020 pripravil zanimiv program z vsebinami, ki so nagovarjale ljudi dobre volje, še posebej tiste, ki so si želeli druženja, glasbe, smeha, razvedrila in zanimivih življenjskih zgodb.

V torek zvečer so najprej gostili skupino Bakalina Velika, ki je prišla iz Severne Primorske, iz tolminskih koncev. V svoj repertoar, zaznamovan s čadrsko govorico, so vključili tudi družbenokritična sporočila. Gostja večera je bila Bogdana Herman, pevka in raziskovalka že pozabljenih ljudskih pesmi.

Drugi dan je bil najprej namenjen otrokom, ki jih je popoldan pozdravila priljubljena pevka Damjana Golavšek z glasbeno pravljico Mojca Pokrajculja. Zvečer pa je nastopil Tadej Toš, ki je z nalezljivim in povezovalnim smehom, poskrbel za razteg smejalnih mišic pa tudi za naprezanje sivih celic.


Na zadnjem koncertu v četrtek, je nastopil Jure Pukl z mednarodno glasbeno skupino. Tako so na svoj račun prišli tudi ljubitelji jazza. Puklove avtorske kompozicije so bile drzne, sodobne, melodično kreativne in ritmično pestre, saj se Pukl poglobljeno posveča sodobni interpretaciji jazzovske glasbe.

Vir in fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

GOETHEJEVA NAGRADA PISATELJU DŽEVADU KARAHASANU

Pisatelj, dramatik, esejist in romanopisec Dževad Karahasan iz Bosne in Hercegovine je v petek, 28. avgusta 2020, prejel letošnjo prestižno Goethejevo nagrado mesta Frankfurt v Nemčiji. Priznanje je vredno 50.000 evrov in ga vsaka tri leta podelijo na rojstni dan najznamenitejšega nemškega pisatelja in pesnika, Johanna Wolfganga von Goetheja (1749–1832). Karahasan je tudi nagrajenec Vilenice 2010, v svojih delih pa opisuje večne antagonizme med Vzhodom in Zahodom, med islamom in krščanstvom.

Ob podelitvi nagrade je frankfurtski župan Peter Feldmann dejal: »V času naraščajočega nacionalizma, tudi v Evropi, se letošnji nagrajenec Dževad Karahasan zavzema za trajno preseganje meja, tako političnih kot kulturnih!«

Karahasanov opus vključuje romane, drame, eseje in teoretične zapise, nagrado pa so mu podelili za strpnost in razumevanje. Med njegovimi najpomembnejšimi deli sta romana Sara in Serafina ter Nočni shod. Roman Sara in Serafina se osredotoča na vojno v Bosni v devetdesetih letih minulega stoletja in je leta 2011 pri Cankarjevi založbi v Ljubljani izšel tudi v slovenskem prevodu. Kot je tedaj povedala prevajalka Jana Unuk, je Sara in Serafina roman, v katerem avtor Dževad Karahasan domala dokumentaristično in zelo prepričljivo slika življenje v obkoljenem Sarajevu, roman Nočni shod pa je nekoliko drugačen, saj se v njem avtor zateka tudi k nekaterim postmodernističnim postopkom in izrablja nekatere tradicije evropskega romana.

Leta 1953 v Duvnu rojeni Karahasan je študiral književnost in teatrologijo v Sarajevu, v Zagrebu pa je doktoriral iz literarne teorije. Po letu 1993 je bil gostujoči profesor na več avstrijskih in nemških univerzah. Med njegovimi najbolj znanimi deli so še romana Vzhodni divan in Šahrijarjev prstan in trilogija O čem pripoveduje pepel. Karahasan je prejel tudi številne nagrade, med njimi nagrado za najboljši jugoslovanski roman leta 1990 in Herderjevo nagrado leta 1999.

V slovenščini so ob romanih Sara in Serafina ter Nočni shod izšli še njegovi romani Vzhodni divan in Dnevnik selitve ter leta 2018 pri založbi Beletrina roman Seme smrti in letos Tolažba nočnega neba; slednja sta del trilogije O čem pripoveduje pepel, ki prinaša življenjsko zgodbo slavnega srednjeveškega perzijskega matematika, astronoma, filozofa in pesnika Omarja Hajama.

Goethejeva nagrada, ki jo podeljuje mesto Frankfurt, je namenjena uglednim posameznikom, katerih ustvarjanje je vredno priznanja, posvečenega spominu na Goetheja (1749–1832). Nazadnje je Goethejevo nagrado leta 2017 prejela francoska gledališka režiserka Ariane Mnouchkine. 

Fotografije so s spleta

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

RAZSTAVA O SLOVENSKI MAJOLIKI

V petek, 17. julija 2020, ob 10. uri dopoldne so v Narodnem muzeju na Metelkovi ulici odprli občasno razstavo Slovenska majolika,ki bo odprta vse do 31. oktobra. Majolika ima v slovenski tradiciji poseben status. Postala je tako rekoč mitološki predmet, tesno povezan s samobitnostjo slovenskega naroda. Kot simbol dobre in vesele družbe jo opevajo številne ljudske pesmi. Razstava predstavlja majoliko v dveh pogledih: kot keramično tehniko in kot obliko posebne posode, namenjene pitju vina. Na ogled je kar 188 predmetov iz Narodnega muzeja Slovenije in Medobčinskega muzeja Kamnik, kamor se bo razstava preselila novembra. Kot zanimivost so v muzeju navedli, da je posebna oblika ročke za vino ime dobila po keramični tehniki majolika, ki je poimenovana po španskem otoku Majorka. Tehniko so v 15. in 16. stoletju izpopolnili v Italiji, od koder izvira tudi ta oblika posode.

Kot oblika posode za točenje vina je majolika na Slovenskih tleh postala še posebej priljubljena v 19. in 20. stoletju. Najbolj znane so kot izdelek domače lončarske obrti, ki je še dandanes razvita zlasti na Dolenjskem, med industrijskimi majolikami pa so znane tiste, ki jih je izdelovala keramična tovarna Svit Kamnik od začetka petdesetih let 20. stoletja do konca obstoja tovarne leta 2008. Majolike so običajno opremljene z grbi mest, cvetličnimi aranžmaji ali voščili za pomembne življenjske obletnice in prelomnice, bile so priljubljeno darilo in okras domače kuhinje, so zapisali v muzeju. V muzeju še nimajo natančnejših podatkov, kdaj so na ozemlju današnje Slovenije začeli izdelovati ročke za vino – majolike. Najstarejšo industrijsko izdelano in datirano ročko v zbirki Narodnega muzeja Slovenije so naredili pred letom 1871 v keramični tovarni v Nemškem Dolu, danes Slovenskem Dolu. Majolika se je uveljavila tudi kot izdelek lončarske obrti oziroma kmečkega lončarstva, ki je na Slovenskem nastalo zaradi potreb lokalnega prebivalstva po raznovrstni lončeni posodi za gospodinjske in gospodarske namene, so med drugim zapisali v muzeju.

Viri in fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

OŽIVLJENA JERNEJEVA LIKOVNA KOLONIJA

Na priljubljenem prazniku občine Šentjernej, ki ga ljudje imenujejo jernejevo in ki je trajalod 16. do 21. avgusta 2020, so na področju kulturnih dogodkov po 13 letih ponovno pripravili znamenito Jernejevo likovno kolonijo. Za to »oživljanje žlahtne kulture« v šentjernejski dolini ima največ zaslug domačinka, slikarka in doktorica likovne umetnosti Jožica Medle.

Ponovno organiziranje slikarske kolonije in razstave v občini Šentjernej, ki so jo poimenovali Govorica ustvarjalcev in postavili v avli Kulturnega centra Primoža Trubarja, je finančno podprla občina oziroma njen novi župan Jože Simončič,ki je razstavo tudi odprl.Organizatorica razstave dr. Jožica Medle je na otvoritvi med drugim poudarila, da je s tem dogodkom Šentjernej spet postal središče kulturnega dogajanja na ravni širše Dolenjske, za kakršnega je vrsto let veljal zahvaljujoč vseslovenskemu festivalu oktetov, cerkvenih pevskih zborov itd.

Povabljeni slikarji so teden dni v akril tehniki ustvarjali na turistični kmetiji Majzel na Vrbovcih, dokumentarno pa jih je spremljala domačinka, študentka fotografije Jerca Zagorc.Akademski slikarji Igor Banfi, Vinko Železnik, Jana Dolenc, Nikolaj Golob in Rudi Benetik so bili povabljeni na ustvarjalno kolonijo iz domala vse Slovenije in niso bili omejeni pri izboru motivov, še manj pri tehniki ustvarjanja. Zanimivo je, da bo razstava mesec dni na ogled v kulturnem hramu, potem pa bo gostovala še po drugih večjih krajih šentjernejske občine. Prijazna gostiteljica Jožica Medle je poskrbela tudi za družabno življenje likovnih udeležencev, saj so si ti ogledali številne kulturne znamenitosti, kot so kartuzijanski samostan Pleterje, Galerijo Božidarja Jakca v nekdanjem kostanjeviškem cistercijanskem samostanu, znameniti grad Prežek, kamor je zahajal veseljačit dr. France Prešeren, in drugo … Na koncu je bila dr. Jožica Medle prepričana, da bo slikarska kolonija v Šentjerneju spet postala priljubljena kulturna tradicija.

Viri in fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

14. KRKIN KULTURNI VEČER V KOSTANJEVIŠKEM GRADU

V petek 31. julija 2020 zvečer je Krka, tovarna zdravil Novo mesto v samostanski cerkvi Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici organizirala že 14. Krkin kulturni večer. Letošnji večer je bil v znamenju Vivaldija v izvedbi legendarnega beneškega komornega ansambla I Solisti Veneti. V Krki so veseli, da so Krkini kulturni večeri v Kostanjevici postali tradicionalni. Predsednik uprave in generalni direktor Krke Jože Colarič pa je prepričan, da Krka tako prispeva k bogatitvi umetniškega in kulturnega prostora na Dolenjskem in širše, ki mu domači in tuji gostje s svojimi nastopi dajejo poseben pečat. S tem Krka utrjuje in neguje svoj plemeniti odnos do kulture in skrbi za lepše in bogatejše duhovno življenje ljudi.

DOLGOLETNA TRADICIJA KRKINIH VEČEROV

Začetki Krkinih kulturnih večerov segajo v leto 2008, ko so kot prvi v omenjenem nizu v samostanski cerkvi kostanjeviške Galerije Božidarja Jakca nastopili člani ruskega komornega zbora Smolniške katedrale iz Sankt Peterburga. V naslednjih letih so nastopili še Andrzej Jagodzinski Trio, Perpetuum Jazzile, plesni ansambel Ruski kozaki, akademski zbor Mihaila Ivanoviča Glinke, Anton Podbevšek teater z mednarodno zasedbo ustvarjalcev, koncertni zbor Carmina Slovenica, a capella zbor Viva Vox, skupina Voca People in Beograjski komorni zbor.

BREZ KRKE BI KULTURA ZAMRLA

Krka je danes pomembno podjetje na svetovnem farmacevtskem trgu. Poleg osnovne dejavnosti pa je kultura v poslovnem razmišljanju trajni element. Že od ustanovitve spremljajo in podpirajo različne kulturne dejavnosti, omogočajo pa tudi delovanje nekaterih kulturnih ustanov. Med njimi denimo podpirajo Glasbeno šolo Marjana Kozine in Dolenjski muzej, Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevici, Pihalni orkester Krka ter novomeško gledališče Anton Podbevšek teater. Skoraj 50 let pa podpirajo tudi delovanje Kulturno-umetniškega društva Krka.

»Prispevek h kulturnim projektom je del našega odnosa do okolja. Zavedamo se, da je kultura posebno zavetje duha, ki prispeva k večji vrednosti življenja, in da je izjemno pomembna za družbo. Tako ne le podpiramo, ampak tudi sami negujemo kulturo. Krkin 65-letni jubilej smo lani zaznamovali z odkritjem skulpture Krkine deklice z rastočo knjigo, ki smo ga umestili pred najsodobnejšo tovarno za proizvodnjo trdnih oblik zdravil Notol. Ob praznovanju jubileja smo kupili tudi koncertni klavir Steinway & Sons in novembra lani s slavnostnim koncertom začeli Krkine klavirske večere. V prihodnje bomo nastope omogočili med drugim tudi nadarjenim učencem in dijakom glasbenih šol ter študentom glasbenih akademij,« pojasnjuje predsednik uprave in generalni direktor Krke Jože Colarič.

Na letošnji prireditvi se je predstavil beneški komorni ansambel I Solisti Veneti, ustanovljen leta 1959, ki ima za seboj več kot 6000 koncertov v več kot 90 državah po vsem svetu in je prejemnik najvišjih svetovnih glasbenih priznanj. Leta 2008 so v beneškem gledališču La Fenice prejeli nagrado Una vita nella musica, ki jo podeljuje glasbeno združenje Rubinstein in v Italiji velja za Nobelovo nagrado za glasbo.

Kostanjevica na Krki 
Antonio Vivaldi

Njihov ugled so utrdile tudi druge laskave nagrade, med njimi grammy in častna plaketa Evropskega parlamenta. Sodelovali so z najpomembnejšimi pevci in solisti našega časa, kot so Placido Domingo, José Carreras in June Anderson. Posebno vez gojijo z beneško glasbo in z enim najpomembnejših baročnih glasbenih mojstrov, Antoniom Vivaldijem, čigar glasbo so predstavili tudi na petkovem koncertu.

Viri in fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.