FILOZOFIJA NEDELA

Knjiga francoske ekonomistke Corinne Maier  Dober dan, lenoba je med francoskimi lastniki kapitala odjeknila kot svoj čas Komunistični manifest med delavstvom… Končno je nekdo napisal nekaj za normalne ljudi, ki jih delo dolgočasi in jim je poleg tega še naporno… Čeprav je knjiga na prvi pogled videti kot zabavno čtivo, ima prevratniško vsebino. S strategijo aktivne neangažirosti na delovnem mestu je Corinne Maier teoretično oborožila novodobne lenuhe. Njena osrednja misel je, da v sedanjem uradniškem in napol podržavljenem podjetniškem okolju lahko preživiš tudi, ne da bi se pretegnil od dela. Trditev, da taka drža pogosto (pa ne samo v Franciji) celo pomaga pri vzponu na družbeni lestvici, pa nam bo gotovo vsem v spodbudo.

Corinne Maier

Corinne Maier (40) psihoanalitičarka in ekonomistka, je avtorica vrste publicističnih del. Zaposlena je na oddelku za raziskave in razvoj v državnem podjetju za proizvodnjo in distribucijo električne energije. Ko je že pred leti objavila knjigo Dober dan, lenoba ali o umetnosti da na delovnem mestu naredimo čim manj, se ji ni niti sanjalo, da bo izzvala vrsto nasprotujočih si odzivov v javnosti. Mnogi so jo obtožili da »pljuva v lastno skledo«, uprava njenega podjetja pa je proti njej uvedla disciplinski postopek. Na srečo so jo zaščitili sindikati.
Vse to in pa aktualna tema je pripomoglo k temu, da je knjiga Dober dan, lenoba prišla na vrh najbolj prodajanih knjig v Franciji, v svetovnih medijih pa je postala tema živahnih razprav. Knjigo so doslej prevedli že v 24 svetovnih jezikov.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\2 - DOBER DAN LENOBA - CORINNE MAIER\gettyimages-599302180-612x612.jpg
Corinne Maier

KNJIŽNI NASVETI, KAKO V SLUŽBI LENUHARITI 

V vsakem podjetju obstajajo takšni, ki za svojo plačo pravzaprav ne naredijo nič. Corinne Maier pa se je odločila, da bo s to ugotovitvijo tudi nekaj zaslužila – in napisala je knjigo. V knjigi z naslovom Bonjour Paresse oziroma Pozdravljena, lenoba razlaga, kako lahko uslužbenci francoskih podjetij obdržijo službo, ne da bi za svojo plačo kaj naredili. Vodilni v podjetju so prepričani, da knjiga, ki je napisana v komično-anekdotičnem slogu, meče slabo luč na njihovo podjetje, čeprav ga pisateljica z imenom nikjer izrecno ne omenja. Kot svetovalka za gospodarstvo je Maierjeva zagotovo vedela, o čem govori, ko je bralcem svetovala, da je najpametneje dobiti nekoristno delovno mesto, kot je denimo mesto svetovalca oziroma strokovnjaka. 

ZAKLJUČEK

Corinne Maier je leta 2005 obiskala tudi Slovenijo in navdušila tudi Slovence, ki pa po izročilu niso ljubitelji nedela ampak dela. Dejstvo je, da je Maierjeva napisala tisto, kar si o delu misli večina ljudi: da jih delo dolgočasi in jim je poleg tega še naporno. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\2 - DOBER DAN LENOBA - CORINNE MAIER\Corinne-maier-2012.jpg

Tako je Maierjeva s strategijo aktivne nedelavnosti na delovnem mestu teoretično oborožila novodobne lenuhe. Čeprav knjiga nima kakšne posebne literarne vrednosti, je vsekakor prijetno, predvsem pa duhovito branje, primerno za dopustniške dni, ko lenuharijo tudi tisti najbolj pridni in delovni ljudje.

Fotografije so s spleta.

Vir: Revija Mag, Dnevnik in s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

VČASIH POTREBUJEŠ NEKOGA …

Včasih potrebuješ nekoga,
da se z njim pogovoriš.

Včasih potrebuješ nekoga,
da se z njim poveseliš.

Včasih potrebuješ nekoga,
še bolj kot suha zemlja vode,
da se z njim deliš,
da greš vanj
in on gre vate,
pa ne v telo,
da si izmenjaš duš obeh zaklade …

Da,
včasih potrebuješ prijatelja …

Janez Medvešek

Janez Medvešek      

Zbral in uredil : Franci Koncilija

KOZLOVSKA SODBA OB JURČIČEVEM LETU

Višnja gora

Slovensko ljudsko Gledališče Celje bo v petek, 1. oktobra 2021 krstno uprizorilo znamenito Jurčičevo predstavo Kozlovska sodba v Višnji Gori, prirejeno pred vsem za mlajše gledalce.

Za to predstavo so se celjski gledališčniki odločili, ker je leto 2021 Jurčičevo leto, pisatelj pa je umrl pred 140 leti, je na tiskovni konferenci povedala upravnica gledališča Tina Kosi.

Dramska uprizoritev

Tina Kosi je dejala, da je bilo treba Jurčičevo delo, ki je nastalo pred 150 leti, posodobiti, izrazila je tudi upanje, da bo Kozlovska sodba v Višnji Gori nadaljevala uspešno in veselo pot med mladimi.

Dramaturginja Tatjana Doma pa je povedala, da predstava govori o tem, kako se človeška neumnost, omejenost in hibe do danes niso prav nič spremenile. Po njenih besedah so iskali zgodbo iz preteklosti, ki bi tudi danes lahko komunicirala z mladim gledalcem. Ocenjuje, da se je Jurčič s predstavo poklonil pripovednemu mojstrstvu, ob tem pa mu je uspelo vse človeške slabosti oviti v humor. »V predstavi smo ohranili komičnost, dramatizacijo pa zapeljali v kriminalno prepletenko,« je še dejala Tatjana Doma.

Višnja Gora

Režiser predstave Luka Marcen meni, da je Jurčič mojster značajske komike. V središču Kozlovske sodbe v Višnji Gori je skupnost Višnjanov, glavno gonilo zgodbe pa je prepir, v katerem uživa cela vas.

Predstava govori o Lukežu Drnulji, ki neko popoldne v gozdu na skrivaj nabira listje za svojega kozla Lisca. Medtem vaški otroci in psi nadlegujejo njegovega kozla, ta pa zato iz domače veže pobegne pred njimi in se skrije za ograjo na vrtu Andraža Slamorezca. Njegov domnevni vdor na čudoviti zelenjavni vrt sproži prepir med Drnuljo in Slamorezcem, ki vodi v slavno kozlovsko sodbo. Zapletena pravda sproži spor med vaščani in jih razdeli na dva tabora – za kozla in proti njemu. Na sodišču pa se mimogrede razkrijejo skrivnosti meščanov, zamere in sovraštvo, ki krojijo odnose med njimi.

»Tokratna dramatizacija se ukvarja z rekonstrukcijo spomina in zgodbe, ki se ob novih in novih podatkih, ki isti dogodek kažejo z različnih perspektiv, ves čas spreminja in preobrača na glavo. Kaj je laž in kaj resnica? Komu sploh lahko verjamemo, če pa vsi lažejo? Sodna dvorana tako postaja gledališče, cirkus in kabaret, v katerem višnjanski modrijani predstavljajo svoja stališča,« še navajajo ustvarjalci predstave.

Višnja Gora

Ali potem še velja znameniti latinski pregovor, ki se glasi: »Tempora mutantur et nos mutamur in illis?« (Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi).

Fotografije so s spleta.

Vir: STA in Večer.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NA ŠIRŠEM POREČJU REKE KRKE SE JE RODILO VELIKO ŠKOFOV

Na širšem porečju reke Krke, te še vedno zelene in čiste dolenjske   reke, se je rodilo kar enajst (11) slovenskih škofov in nadškofov. Sedem od njih je že pokojnih, štirje pa so še polni moči in evangeljskega navdušenja. Spodnji pregled krajev rojstva  slovenskih škofov tako obsega širše porečje reke Krke od izvira do izliva v reko Savo pri Čatežu.

Slapovi na reki Krki

V vasi Krka, kjer izvira reka Krka, se je rodil beograjski nadškof in metropolit msgr. dr. Franc Perko (1929 – 2008), v Šentvidu pri Stični pa se je konec 18. stoletja rodil lavantinski škof Franc Ksaver Kutnar (1793 – 1846).

Nadškof Franc Perko
Lavantinski škof Franc Ksaver Kutnar

Dol-vodnoob reki Krki,na Velikem Lipovcu pri Ajdovcu v Suhi krajini, pa se je rodil msgr. Janez Frančišek Gnidovec (1873 – 1939), lazarist, škof v Skopju, ki je pastoralno deloval pred drugo svetovno vojno v Makedoniji. Med Indijanci v Ameriki pa je misijonaril škof msgr. Friderik Baraga (1797 – 1868), ki je bil rojen v Knežji vasi pri Trebnjem, na Grmadi pri Trebnjem pa se je rodil msgr. dr. Alojzij Šuštar (1920 – 2007), ljubljanski nadškof in metropolit.

Škof Janez Gnidovec
Škof Friderik Baraga 
Nadškof Alojzij Šuštar

V Soteski pri Straži se je rodil msgr. Andrej Glavan(1943), prvi novomeški škof, v nekoliko odmaknjenem Kočevju pa se je rodil msgr. dr. Ivan Jurkovič (1952), sedaj jeapostolski nuncijv Kanadi.Na Velikem Kalu pri Mirni Peči pa se je rodil pravkar inavgurirani drugi novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje (1966).

Škof Andrej Glavan
Nadškof Ivan Jurkovič
Škof Andrej Saje

Iz metropole Dolenjske pa izhaja Novomeščan msgr. Alojzij Turk (1909 – 1995), beograjski nadškof in metropolit, ki se je rodil v Bršljinu, na Jelendolu pri Škocjanu pa se je rodil msgr. Stanislav Hočevar (1945), salezijanec, kasnejši beograjski nadškof in metropolit, kjer deluje še sedaj. Zadnji škof, ki se je rodil v porečju reke Krke v Župeči vasi pri Cerkljah ob Krki pa je  msgr. Stanislav Lenič (1911 – 1991), ljubljanski pomožni škof.

Nadškof Alojzij Turk 
Nadškof S. Hočevar 
Škof Stanislav Lenič

NAPOTKI PAPEŽOV BENEDIKTA XVI. IN FRANČIŠKA NOVIM ŠKOFOM

Papež Benedikt XVI. je že 13. septembra 2010 v govoru okrog sto novo imenovanim škofom iz Amerike in Evrope na mednarodni konferenci v Vatikanu poudaril, da mora biti škof bistveno več, kakor samo upravitelj škofije. Njegova dejavnost se ne sme omejiti samo na vlogo vladajočega birokrata, organizatorja ali moderatorja škofijskega življenja; v prvi vrsti mora škof nad vsemi administrativnimi ukrepi oznanjati živo in dejavno vero. Dober škof vodi škofijo stalno v bratskem duhu in, preden nagovori sobrate, mora imeti pred očmi lastne pomanjkljivosti. Samo povezanost s Kristusom mu omogoča, da ustvarja ozračje zaupanja, sprejemanja, odkritosti in pravičnosti.   

Bivši papež Benedikt XVI.

Papež Frančišek pa je v nagovoru pri jutranji maši 27. januarja 2014 v Domu sv. Marte v Vatikanu spregovoril o tem, kakšni morajo biti škofje. Dobesedno je dejal: »Škofje niso imenovani zgolj zato, da vodijo neko organizacijo, ki se imenuje krajevna Cerkev. Škofje so maziljenci, imajo maziljenje in duh Gospodov je z njimi. Škofje, duhovniki in diakoni se moramo zavedati, da smo tudi slabotni in grešni,« je dejal papež. Vsi pa hočemo biti vsak dan tudi bolj sveti, bolj zvesti temu maziljenju. In to, kar napravlja Cerkev, to, kar daje Cerkvi edinost in sinodalnost, je oseba škofa, v imenu Jezusa Kristusa, kajti tudi on je bil maziljen. V tem maziljenju in posvečenju je namreč moč krajevne cerkve, ki jo sleherni

Papež Frančišek

škof pooseblja in predstavlja. Maziljenje škofov, duhovnikov in diakonov jih približuje Gospodu in jim daje veselje in moč oznanjati vstalega Kristusa in vero v evangelij. Drugače Cerkev ni mogoče razumeti…

Fotografije so s spleta.

Viri: Družina in s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

VELIČASTNA RAZSTAVA LIKOVNIH UMETNOSTI V KOROŠKI GALERIJI V SLOVENJ GRADCU

Koroška galerija v Slovenj Gradcu

UVOD

V Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU) Slovenj Gradec so že sredi maja 2021odprli razstavo slikarskih del, ki so jo poimenovali Minljivost – Hommage Tisnikarju. Na razstavi sopredstavili opus slik in risb znamenitega slikarja Jožeta Tisnikarja. Razstava je ena od osrednjih zbirk KGLU, ki si jo je prvotno zamislila umetnostna zgodovinarka in nekdanja direktorica galerije Milena Zlatar. V spomin na Tisnikarja razstava združuje dela slovenskih in tujih ustvarjalcev sorodne umetniške poetike. Gre za avtorje, ki po načinu slikanja sovpadajo s Tisnikarjevo umetnostjo in se na poseben način, tako kot Tisnikarjeve slike, dotikajo vprašanjčlovekovega obstoja, usode in konca. To so večne, občutljive teme, razlaga kustos razstave Marko Košan. Milena Zlatarjeva je izbirala avtorje in jih vedno znova na različne načine postavljala v dialog s Tisnikarjem, dodaja. Med njimi so tudi fotografi Dragiša Modrinjak, Herman Pivk in Tihomir Pinter, ki so ga spremljali dolga leta.

Kustos Marko Košan

»Tisnikar je bil neskončno fotogeničen, znal je pozirati, bil je totalni magnet za fotografe. Modrinjak je naredil magnus opus Tisnikarja, redno ga je spremljal od začetka 70. let, naredil je tudi njegovo zadnjo fotografijo leta 1998, nastala je le dva dni pred tragično nesrečo, v kateri je izgubil življenje,«je ob pogledu na fotografije izpostavil kustos Marko Košan.

TISNIKAR JE SLIKAL, KAR JE NAJBOLJE POZNAL.

Tisnikar je začel kot ljubiteljski slikar, zasluge za to, da je pričel slikati tisto, kar najbolje pozna, tudi svoje (službeno) okolje – delal je v prosekturi slovenjgraške bolnišnice -, ima tedanji direktor KGLU, akademski slikar in likovni pedagog Karel Pečko. »Nikoli ga ni učil risati, slikati, spodbujal ga je le v tem smislu, da naj bo drugačen, poseben, samosvoj. Mogoče so prav zato začetne slike, ko je bil Tisnikar še manj tehnično podkovan, videti naivne, preproste, a so po svoje še bolj ekspresivne kot kasnejše, ko je to obrusil,«je povedal Košan. Slikanje je bilo zanj terapevtsko, razmišlja Košan, lastna, resnična doživetja se namreč zrcalijo v njegovih delih – od alkoholnih blodenj, delirijev do drugih travm, ki so se kopičile.

»Pri Tisnikarju gre za takšno ekspresijo, ki je posebna in ni podobna ničemur drugemu – to je Tisnikar, poseben in drugačen. Prav zato je vedno znova vzbujala pozornost ali pri navadni publiki celo odpor. Za marsikoga so to pač gnusne stvari. Strokovna publika pa je to začutila, začela ceniti, mogoče na začetku s težavo, a ko je to, da gre za nekaj posebnega, prodrlo v zavest, je bil pri likovnih kritikih dobro zapisan. Istočasno so ga prepoznavali tudi umetniki – pri kolegih umetnikih je zbujal pozornost. Na ta način je nastal Hommage Tisnikarju. Akademska risba je namreč naučena, tega pa pri Tisnikarju ni, kar se čuti.«

BEGIĆEV SPOMENIK TISNIKARJU PRED GALERIJO

Pred zaključkom svoje odmevne retrospektivne razstave, ko je doživel največji triumf svoje umetnosti, je Tisnikar leta 1998 umrl. Že kmalu po njegovi smrti je Zlatarjeva pričela razmišljati, kako Tisnikarja povezati skozi zbirke galerije, da to postane ena izmed rdečih niti KGLU.

Mirsad Begić, spomenik Jožetu Tisnikarju

Tudi danes Tisnikar zagotovo predstavlja eno izmed bolj izpostavljenih zgodb galerije, s katero se želijo spoznati številni obiskovalci.Zametek Hommage Tisnikarju je bila predstavitev del kiparja in risarja Mirsada Begića skupaj s Tisnikarjem leta 2001, tudi v Berlinu. Begić je ob takratni razstavi napravil še obeležje, spomenik Tisnikarju, ki stoji pred galerijo.

Razstavljena je tudi slika Bogdana Borčića iz njegovega minimalističnega, visoko modernističnega zadnjega obdobja, ki je neposreden citat Tisnikarja.

Slikar Bogdan Borčić

Na sliki je njegova paleta. Tisnikar je bil namreč poseben tudi zaradi svoje slikarske tehnike – barve si je izdeloval na srednjeveški način, sam jih je mešal z vezivom jajčnega beljaka in pigmenti.Na razstavi, ki bo odprta vse do 26. septembra, si lahko obiskovalci ogledajo tudi film o Tisnikarju Sonje Prosenc, koroške režiserke, producentke in scenaristke.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

BAJESLOVNA BITJA NA GORJANCIH

Prepoznavnost in priljubljenost obmejnega  hribovja Gorjanci je gotovo ohranil slovenski pisatelj Janez Trdina, neutrudni popotnik in zapisovalec običajev,  značajev in ljudskih zgodb »Podgurcev«… Njegove Bajke in povesti o Gorjancih še danes negujejo pravljični preplet kulture, narave in bajeslovnih bitij. Vse to izpričuje pristno življenje in duhovno bogastvo Uskokov, Dolenjcev in Belokranjcev. Z besedo »bajka« je poslovenjen tuji izraz »mytos«, ki označuje povesti poganskih religij. Bajke, pripovedke, legende in pravljice so oblike narodne pripovedne umetnosti in zato zelo dragocene…

VOLKODLAK

V Gorjancih je »Vukodlak« pošast s pasjo podobo, samo mnogo večja kakor pes. Ušesa ima dolga in tenko prirezana, na nogah pa ostre in dolge kremplje. Porastel je z gosto sivo dlako in ni tako hudoben kakor Pasjedlan. Volkodlak ima srednje dolg in črn rep, v katerem ima skrito vso svojo moč. Ponoči se klati po gozdu, podnevi pa ždi v globokih jamah in kuje hudobne naklepe proti ljudem.

Volkodlak

Volkodlak ima srednje dolg in črn rep, v katerem ima skrito vso svojo moč. Ponoči se klati po gozdu, podnevi pa ždi v globokih jamah in kuje hudobne naklepe proti ljudem. Včasih zavije tudi k človeškim bivališčem in gre na vas k ošabnim dekletom. Toda ne v živalski podobi, temveč kot človek. Volkodlak se namreč lahko spremeni tudi v krasnega mladeniča, ali pa v kakšno drugo bitje…

ŠKRAT V HUDI PEČI NA GORJANCIH

V Hudi peči na Gorjancih je že od nekdaj domoval Škrat ali Škratlja. Ta hudobec je bil velik slepar, in nesrečo je želel vsakomur, tudi svojemu prijatelju.

Ta spaka je bila majhne rasti, kakor kakšen desetletni otrok. V rokah je po navadi držal mošnjo zlatnikov, katere je podaril tistemu, ki je pokleknil pred njim. Torej je bil tudi častihlepen. Škrat je gorski duh, ki ga vidijo drvarji, lovci in drugi ljudje, ki prihajajo pogosto v gozd in v gore. Nekega dne, ko je sedel na skalah, visoko v Gorjancih, se je ponesreči tako hudo udaril v glavo, da je umrl. Od tistega časa so se pri teh skalah, ki jim sedaj pravijo Huda peč, ali hude pečine, vedno dogajale same nesreče. Pobilo se je nekaj krav, več košut in neka ženska…

KRVAVI KAMEN

V starih časih so tudi na Gorjancih živeli velikani in ljudje so jih imenovali Ajdi. Imeli so človeško podobo, bili pa so strašno močni in veliki, vendar brez prave pameti. Prvi rod velikanov je živel na Zlati gori, od tam pa so se preselili tudi na Gorjance. Kadar so ruvali drevesa s koreninami vred, se je treslo in hreščalo po vsem Podgorju.

Pogovarjali so se med seboj kar od gore do gore in če so si morali kaj sposoditi, so samo zaklicali in vrgli  potrebno stvar z druge gore. Tudi po vodo niso hodili tako kot ljudje, s posodami, temveč so se samo nagibali z gore in pili vodo iz najbližjega studenca. Na vrhu Gorjancev pa še danes stoji velika skala, na kateri so ajdovski pradedi na njej darovali svojim bogovom mladeniča in njegovo nevesto.

ČAROVNICE NA OPATOVI GORI

V globokem jarku, ki se razteza od Ravne gore pod Mirčevim križem, je nekdaj žuborel kristalno čist potoček. Pod Štembuhom je v soteski potoček v skale izdolbel  krasne slape, ob katerih je bila naravna podzemska jama. V njej  so prebivale tri čarovnice, ki so včasih bile rojenice. To je bilo v času, ko so začeli zidati kostanjeviški  samostan. Ena izmed njih se je spremenila v vrano in odletela v dolino na oglede. Z grozo je ugotovila, da so ljudje začeli zidati cerkev – Zveličarjevo hišo.

Čarovnice so sklenile, da tega pa ne bodo dopustile, in od tistega dne so vsako noč  porušile vse, kar so zidarji preko dneva sezidali. Stari menih je spoznal, kaj mora storiti. Na gradbišču je zbral vse kostanjeviške meščane in okoliške tlačane in v naglici, dokler ni sonce zašlo za vodeniškim hribom, so sezidali stolp in vanj obesili zvon iz cerkve sv. Neže v Kostanjevici, ki ga je blagoslovil pobožen menih. Tedaj je prvič zapel zvon in njegov mili glas se je razlegal daleč v Gorjance. V tistem trenutku se je zaradi jeze čarovnic zrušilo pol Opatove gore, nastal je silen vihar, ki je lomil orjaške bukve, in potoček je izginil. Ko so si ljudje kasneje ogledali to razdejanje, so odkrili tri kamnite postave, stoječe tam nepremično za veke. In vse to lahko vidite še danes, če se povzpnete iz Orehovca v hrib…

CVETNIK

Nekje visoko na Gorjancih je bilo veliko skalovje, med njim pa se je širil Cvetnik, prav majhen vrtec, ves poln najlepših in dišečih rož.  Težko ga je bilo najti, če pa je kdo zašel v ta Cvetnik, je bil popolnoma prevzet nad njegovo lepoto. Od takrat dalje ni več jedel niti pil, na povratek domov pa sploh ni pomislil. Tako je kmalu brez bolečin umrl.

Toda ta raj na zemlji ni bil vedno takšen. V tej gorski kotlini  so se razraščali  plevel, trnje, osat in koprive. Tukaj se je naselil Vlah Elija, da bi v pobožni molitvi in pokori sklenil svoje življenje. Nekoč sta ga obiskala dva utrujena in bolna popotnika in prosila za jed in prenočišče. Vlah Elija je zaklal svojo kozo in jima spekel meso; še celo čutaro vivodinca, ki ga je hranil za bolne dni, jima je dal. Zvečer se uležeta v njegovo posteljo, puščavnik pa se je zadovoljil z ležiščem v nastelji.

Potem se mu v sanjah prikažeta popotnika, obdana od nebeške slave! Eden je bil sam gospod Bog, drugi pa sv. Peter. Gospod Bog je rekel puščavniku Eliji: »Ker si bil usmiljen do naju, dam svoj blagoslov tebi in kraju, kjer prebivaš.« Ko se je puščavnik prebudil, popotnikov ni bilo več, kraj, kjer je prebival, pa se je spremenil v raj… Puščavnik se je tudi pomladil in živel še mnogo let na tem svetu. Cvetnik pa še dandanes priča o božji slavi in milosti!

Vir : Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Družba sv. Mohorja, Celje, 1930.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Druženje z Ivanko Mestnik in gorjanskimi škrati pri Miklavžu

Na prijetno sončno nedeljsko popoldne, 12. septembra 2021, je bila v dvorani Cvetnik pri Domu na Miklavžu predstavitev dveh otroških knjig o gorjanskih škratih avtorice Ivanke Mestnik. Med prijetnim klepetom smo se spomnili ljudi, ki so za naše Gorjance veliko naredili. Program je spretno povezovala slavistka Nevenka Kulovec,  dolgoletna nekdanja ravnateljica OŠ Drska. Pisateljico in vse zbrane je pozdravil predsednik Društva Gorjanske košenice Franci Bratkovič.

Ivanka Mestnik in Nevenka Kulovec

O obeh knjigah in ljudeh, ki imajo zasluge zanju

Obe knjigi je pisateljica dala ponatisniti zato, ker se je želela zahvaliti tistim, ki so ji pri nastajanju teh dveh knjig veliko pomagali.

Prva je nastala knjiga Gorjanski škrati v kraljestvu brbuča, povabljeni gosti pa so bili: Andrej Hudoklin, veliki zagovornik in poznavalec naravne dediščine na Dolenjskem, ki je z brbučem vznemiril njeno raziskovalno žilico, Tatjana Grabrijan, ki jo je navdušila za proučevanje škratov in jih spremenila v lutke, ki še danes razveseljujejo mlado publiko, učiteljica Miša Kulovec, ki ji je najbolj približala brbuče in dolino Sušice ter vodila prvo predstavitev. Pisateljica je opravičila odsotnost  akad. slikarja in ilustratorja Jožeta Kumra in poudarila pomen njegovih lepih ilustracij. Prav tako je opravičila in pohvalila nekdanjega urednika Dolenjske založbe Francija Šalija, Nevenka Kulovec, ki je vodila srečanje, pa je povedala, da Ivanka Mestnik že nagovarja Francija Šalija, naj brbuča odpelje v Dularjev mlin v Straži in na način, kot le on zna, predstavi življenje in delo pisatelja Jožeta Dularja.

Gorjanski škrati med ljudmi so nastali dve leti kasneje, ponatis te knjige je Ivanka Mestnik posvetila trem ljudem, ki jih ni več med nami, zato so bili povabljeni njihovi sorodniki. Najbolj je poudarila pomen Stanka Bratkoviča, po domače Dobrovoljevega iz Mihovega, ki ji je s pripovedovanjem zgodb in s pohodi trajno približal lepoto in bogastvo šentjernejskega dela Gorjancev. Druga oseba, ki jo je Ivanka izpostavila, je bila pokojna učiteljica Milena Cekuta iz Šentjerneja, ki je organizirala prvi pohod dedkov in babic, ki z vnuki iščejo škrate po Gorjancih.

Fani Gošte
Janez Turk 

Milenine planinke ohranjajo ta pohod v njen spomin vsako leto na jernejevo, letos je bil že sedemnajsti. Čeprav Mileninih sorodnikov na srečanju ni bilo, je o njej toplo spregovorila Fani Gošte. Tretji poklon pa je veljal Pavletu Turku, takratnemu ravnatelju OŠ Šentjernej in podružnice Orehovica, kjer je bila prva predstavitev te knjige. Bil je navdušen planinec, zaljubljen v Gorjance, in je kot udeleženec prvega pohoda tudi iskal škrate. V pogovoru o drugi knjigi sta bila prisotna sin in hči Pavleta Turka. Sin Alen Turk pa je spregovoril o tem, kako jih je oče znal navduševati za pohodništvo in Gorjance, kar počneta tudi onadva s sestro, ko vzgajata svoje otroke.

Izjemen kulturni dogodek

Potomci Stanka Bratkoviča

Prav potomci Stanka Bratkoviča, ki je bil vsestranski človek, so ustvarili nadvse lep kulturni program. Lastnosti tega izjemnega človeka prenašajo iz roda v rod njegovi potomci, med njimi že pravnuki, ki so prav vsi nastopili v pestrem programu.

Na njegovo harmoniko je igrala hčerka Fani, harmonikarji so nastopili tudi v triu: oče, sin in vnuk. Zaigrali in zaplesali so ples rašpla ter s Stankovimi inštrumenti prikazali stari običaj ramplanja ob godovih, kar je rad počel njihov vzornik. Čutiti je bilo njihov ponos, da lahko prenašajo dediščino svojega prednika, nam pa so na izviren in zanimiv način ustvarili nepozaben kulturni dogodek. Vsa publika je njihovemu izvajanju navdušeno sledila s ploskanjem in petjem. Zares so znali ustvariti pravo vzdušje, za kar jim čestitamo.

Pogovori s povabljenimi

Pogovor s povabljenimi je spretno vodila Nevenka Kulovec, ki jo je na veder in hudomušen način dopolnjevala pisateljica Ivanka.

Najprej se je zahvalila Andreju Hudoklinu, ki je v njej z besedico brbuč prebudil raziskovalno strast, on pa nas je opozoril na bistveni problem obeh knjig, ki je zajet v 2. knjigi na straneh 7 in 8.

Andrej Hudoklin
Miša Kulovec

Škrati namreč niso več zadovoljni z življenjem na Gorjancih, želijo se izseliti, Taus pa se odloči drugače. Treba je poiskati otroke in jih prevzgojiti, ti pa naj naprej vzgajajo odrasle. Samo to je izhod za reševanje ekoloških problemov.

Miša Kulovec se je razgovorila o tem, kako se je spoznala s pisateljico Ivanko in kako jo je povezala z brbučem. V topliški dolini so vsi otroci poznali brbuča in se ga bali. Tudi ona je poudarila pohodništvo in pot, ki so jo poimenovali Po brbučevi poti. Prav bi bilo, da se ta tudi obnovi. Pisateljica je še enkrat poudarila pomen ilustracij Jožeta Kumra v obeh knjigah.

Akad. slikar Jože Kumer
brbuč

Čestitke po uspešnem dogodku

Med mnogimi ustnimi in pisnimi čestitkami in zahvalami Ivanki Mestnik, enkratni in spoštovanja vredni ženski, ki je veliko naredila za slovenski rod, sem izbrala pisno sporočilo Andreja Hudoklina, ki pravi:

»Ivanka, hvala za prijetno popoldne in tvoje knjige. Zagotovo jih je bil vesel tudi Taus, ki te je skrivnostno nagovoril že pred desetletji, da si z zgodbo poiskala pot do otrok, saj samo še oni vidijo škrate in lahko slišijo njihova sporočila. Ampak, se ti ne zdi, da so bili danes tam, z nami?«

O pobudah za naprej

Nevenka Kulovec, članica odbora za uresničitev projekta Krka, zelena žila do srca, je pred zaključkom spregovorila še o projektu, ki bo povezoval vse porečje reke Krke v vzgoji otrok do čuvanja naše naravne in kulturne dediščine.

Franci Koncilija, namestnik predsednika Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ), je poudaril, da predstavlja Ivanka Mestnik s svojim bogatim in dolgoletnim ustvarjalnim opusom pomembno kulturno dodano vrednost ne samo za KDSŠ, katerega članica je, ampak tudi za širši dolenjski in slovenski kulturni prostor. V imenu KDSŠ je podal sledeče pobude:

Franci Koncilija
  • Da to srečanje poimenujemo Festival gorjanskih škratov.
  • Da festival postane tradicionalen dogodek.
  • Da je festival prvenstveno namenjen mladim za širjenje bralne kulture ter spoznavanju Gorjancev in Dolenjske.
  • Da Ivanko Mestnik imenujemo za prvo in trajno ambasadorko tega festivala.

Predlogi Francija Koncilije so bili sprejeti z bučnim aplavzom, Ivanka je bila zelo počaščena, vendar se je nasmejala, rekoč: »Kdo bo to delal?«

Morda tisti mlajši ljubitelji kulture, ki jim je blizu Ivankin življenjski moto o sreči: »K delu, k pesmi naj se vsak zateče,pa potem pove, če ni našel sreče«.

Fotografiral je Franci Koncilija, nekaj fotografij pa je s spleta.

Pripravila: Marjana Štern

MONOGRAFIJA PESMI IN IGRE DANETA ZAJCA

Miren, a hkrati vzkipljiv

Pesnik Dane Zajc

Pri Založbi ZRC so konec junija 2021 izdali monografijo Pesmi in igre Daneta Zajca, ki prinaša tako bolj teoretsko obarvane razprave kot precej intimne spomine na enega največjih slovenskih pesnikov.

UVOD

Dane Zajc (1929–2005) sodi s svojo modernistično poetiko med najpomembnejše slovenske literarne ustvarjalce 20. stoletja. Mnogi bralci znajo njegove pesmi iz kultnih zbirk, kot so Požgana trava (1958), Ubijavci kač (1968) in Dol dol (1998), na izust, malo je poznavalcev dramatike, ki bi izpustili uprizoritve njegovih GrmačPotohodca… Pesnik, ki bi pred dobrim letom dni praznoval devetdesetletnico rojstva, je po travmatični izkušnji vojnega nasilja veroval zgolj še v poezijo. »To je bilo edino področje, kjer ni bilo ljudi, ki bi ogrožali njegovo notranjost. Kjer ni bilo tistih, ki jim ni zaupal. Zaupal ni nikomur. Zanašal se ni na nikogar. Težko se je razveselil,« je zapisala v predgovoru monografije Pesmi in igre Daneta Zajca urednica Neža Zajc, rusistka in slovenistka, ki je tudi pesnikova vnukinja.

NE DRAME, IGRE

Skoraj dva ducata uveljavljenih piscev – predvsem pa bralcev – se v njej dotakne Zajčevega ustvarjanja. Pesnik Milan Dekleva denimo prek izkušnje Zajčeve radikalnosti jezika, Jelka Kernev Štrajn pa z analizo živalskih likov v njegovi poeziji. Njegovim igram – Zajc je vztrajal, da njegove drame imenujemo igre – se podrobneje posveti njegov dolgoletni spremljevalec Aleš Berger, tenkočutno se njegove dramske strukture loti Tomaž Toporišič. A manj teoretski, pa zato še bolj refleksiven je pristop avtorjev, ki pristopajo prek spominske izkušnje z zadnjih let ali celo mesecev pesnikovega življenja. Maja Vidmar denimo opiše doživetje o skupnem potovanju z Dunaja leta 2003, Petra Koršič pa presunljivo poroča z zadnjega Zajčevega literarnega večera leta 2005 v Novi Gorici.

»Hote ali nehote so mnogi avtorji ubrali avtobiografsko ali Zajčevo biografsko noto. Pomembno se mi zdi, da so zapise prispevali ne le njegovi tedanji sodobniki, ampak tudi takratni mlajši ustvarjalci, ki so danes uveljavljeni. To pomeni, da se je že takrat dotaknil tudi mlajših,« pojasnjuje urednica v pogovoru za Dnevnik. Monografijo dopolnjuje tudi nekaj nekroloških zapisov, med njimi tekst Richarda Kämmerlingsa, ki je izšel nekaj dni po pesnikovi smrti v Frankfurter Allgemeine Zeitung, pa tudi denimo Zajčev govor z državne proslave ob kulturnem prazniku leta 1992. »Ta lepo odraža njegov radikalen pogled na takratno kulturo, v današnjem stanju kulture se mi je zdelo to pomembno objaviti,« dodaja sogovornica.

MOLČEČ, A NERAVNODUŠEN

»Osebnostno je bil Zajc zelo molčeč človek, a hkrati zelo neravnodušen do vsega, kar se je dogajalo v svetu. Ko so ga v nekem intervjuju vprašali, kako bi se opisal, je odgovoril z ‘miren in vzkipljiv’,« pove z nasmehom, da je svoj trden značaj prelil v moč poezije, ki je že za časa njegovega življenja dosegla široko ciljno publiko. »A čeprav je doživljal razmeroma široko mero družbene in politične represije, je imel okoli sebe vedno tudi podporni krog intelektualcev,« dodaja Neža Zajc, ki je v knjigi zbrala tudi domala še neobjavljeno fotografsko gradivo in rokopisne fragmente velikega pesnika.

»Ta knjiga ne vabi le k ponovnemu branju njegovih tekstov. Predvsem je potrditev, da je njegova poezija vedno aktualna in dostopna, tudi nezahtevnemu bralcu poezije, njegov izraz je bil navsezadnje jezikovno nezahteven in elementaren. Četudi je obenem zelo enigmatična in literarnoteoretsko zagonetna,« sklene z željo po razširjanju bralskih horizontov.

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

KOCBEKOVO RAZODETJE RESNIČNOSTI

Novomeško gledališče Anton Podbevšek teater je že maja 2020v kostanjeviškem samostanu prvič uprizorilo predstavo o Edvardu Kocbeku, ki jo je naslovilo In stoletje bo zardelo, po istoimenski Kocbekovi pesmi. Sledile sopredstave v Novem mestu,v začetku julija pa je bila predstava tudi v Križankah v okviru Ljubljanskega festivala. Predstava, ki je sicer zasnovana na literarnem delu Andreja Inkreta, govori o zanosnem pesniškem življenju Edvarda Kocbeka, prepojenem z lepoto in tragičnostjo.

Igra se začne z mladostno razigranostjo Edvarda in njegovega prijatelja Novomeščana Pina Mlakarja. V tem mladostnem potovanju po Evropi se oba odločata za pristno krščanstvo, tisto, ki ne bo omejeno s strogimi zamejitvami takratnega slovenskega katolištva, ampak se bo napajalo iz svobode duha. Tako je njuno vzklikanje življenju že naznanjalo pomlad Cerkve, ki jo je prinesel 2. vatikanski koncil (1962  – 1965). Toda predstava, ki jo je na oder postavil režiser in Novomeščan Matjaž Berger, kmalu preide v »trenutke odločitve«, ko se Edvard Kocbek poveže z OF in želi vanjo pripeljati katoliške množice.

Pino Mlakar

Prelomnica doživljanja njegovega osvobodilnega boja je Dolomitska izjava, ob kateri Kocbek počasi začne slutiti, da ni bil resnični soustvarjalec velike slovenske epopeje, ampak le izigrana lutka političnih komunističnih sotovarišev.

Prav ganljivo je, kako naivno pesnik doživlja to svojo tovarišijo, kolikšnim duhovnim zanosom verjame vanjo. Sam svoje tovarišije ni nikoli izdal, izdali so ga tovariši in ga zavrgli. Po vojni so ga poslali v Bosno in nato še v Beograd ter si Slovenijo preuredili po svoje, povsem drugače od svojih obljub.

Ko se Kocbek vrne v Ljubljano, zaprepaden spozna resničnost totalitarizma, da sanje iz kočevskih gozdov, sanje o svobodi, spoštovanju raznolikosti vsakogar niso več uresničljive…Razžira ga vprašanje, ali je »blažena krivda« sploh mogoča. Zapustijo ga vsi, tudi krščanski socialisti, najbližji tovariši zanj nimajo več časa. Tako ostaja popolnoma sam in osamljen! Najhujši udarec pa doživi tam, kjer je najbolj občutljiv in ranljiv, ko so napadli njegovo literaturo in poteptali njegovo eksistencialno opisovanje medvojnih dogodkov v novelah Strah in pogum.

Edvard Kocbek

Pomembno je, da Kocbek ni samo sestopil v največjo zgodovinsko tragičnost, ampak je šel še globlje. To je izrazil v svoji poeziji, s katero metafizično občutje  vdre v slovensko besedo in je sposobna izraziti čisti obup, a ga premaguje svetloba upanja. V predstavi, ki je vredna ogleda, kar trikrat recitirajo Kocbekovo »Molitev«, ki se sklene z vzklikom: »Nikoli ne bom nehal biti!« Tukaj se pokaže prava moč slovenske besede, ki glagola biti ne povezuje le z obstojem, ampak tudi z bitjem srca in bitjem zvonov, ki prinašajo melodije upanja trpečemu slovenskemu narodu.

Fotografije: Franci Koncilija in s spleta.

Vira: Družina, Edvard Kovač

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.