ŠENTJERNEJSKA NOČ

Šentjernejska noč označuje množični pokol pariških hugenotov, ki so bili francoski kalvinisti, v noči s 23. na 24. avgust 1572. To je bilo v času osmih francoskih verskih vojn (1562–1598), ki so Francijo pretresale v poznem 16. stoletju, ko so se hugenoti pod vodstvom admirala Gasparda Colignyja uprli katoliškemu kralju, ki gaje podpiral vojvoda Guise.»Kapljica čez rob« dogajanja na pariškem dvoru pa je bil spodleteli atentat na hugenotskega admirala Colignyja, ki je atentat preživel. Zgodovinarji so enotnega mnenja, da je imel pokol za ozadje predvsem politična, pa tudi verska nasprotja na francoskem dvoru.

                                                                                                                                  

V Franciji je divjala krvava državljanska vojna, Šentjernejska noč pa je bila višek te vojne. Ko je Katarina Medičejska ugotovila, da katoliški vojski ne bo uspelo premagati protestantov, se je domislila načrta. Svojo hčer Margareto (Margot) je 18. avgusta 1572 poročila s hugenotskim kraljem Henrikom Navarskim Burbonom in na praznik apostola Jerneja priredila veličastno poroko. Na slavju v Parizu je bila zbrana večinahugenotskih voditeljev. Tik pred zoro 24. avgusta 1572 je zvon cerkve Saint-Germain-Auxerrois naznanil začetek pokola Hugenotov. Tisto noč je bilo v Parizu in drugod po Franciji zastrupljenih ali pa pobitih na tisoče hugenotov. Prva žrtev pokola je bil admiral Coligny. Ocene števila žrtev se zelo razlikujejo, od 2000 do 30.000, samo v Parizu pa naj bi bilo ubitih 3000 hugenotov.

Čeprav je pokol močno oslabil hugenote, pa je zaradi maščevanja ponovno podžgal novo vojno, ki se je končala z nantskim ediktom v Bulonjskem gozdu julija 1573. Henrik Burbonski, ki je medtem prestopil v katoliško vero, pa je hugenotom podelil amnestijo in zagotovil omejeno versko svobodo. Razpleta v Franciji pa se je na neki način veselil tudi papež Gregor XIII., saj je bil prepričan, da se je Francija odločno obrnila na katoliško stran.

(Vir: Besedilo in fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

ODMEVNA MEDNARODNA RAZSTAVA V LENDAVI

Lendava, najvzhodnejše mesto v Sloveniji, postaja pravo mondeno mesto na področju kulture in likovne umetnosti. Že v začetku marca letos so v Galeriji na Lendavskem gradu odprli impresivno likovno razstavo del slikarja in arhitekta Avstrijca Friedensreicha Hundertwasserja in tudi v Evropi prepoznavnega Japonca Šoičija Hasegave. Razstava je zelo posrečen in uspešen poskus združitve slikarskih del umetnikov dveh zelo različnih kulturnih tradicij: zahodne in vzhodne.

Na razstavi v grajskih prostorih si obiskovalci lahko ogledajo najrazličnejše slike v raznovrstnih tehnikah, kot so barvite in abstraktne grafike, litografije, sitotiski in lesorezi, akvareli, porcelaniitd. Zato ni čudno, da je Galerija-Muzej Lendava že nekaj let središče zgoščene likovne umetnosti, kamor se je vredno odpeljati s kateregakoli konca Slovenije. V Lendavskem gradu so bile namreč razstavljene že umetnine velikanov, kot so Salvador Dalí, Edvard Munch, Joan Miró, Francisco de Goya, Pablo Picasso, Marc Chagall, Victor Vasarely in drugi. Razstava je zelo blizu tudi otrokom, ker jih prevzamejo razkošje barv in razgibane oblike,

Zato je organizator ob razstavi pripravil tudi delavnico za otroke in odrasle. Razstavo, ki jo bodo zaprli 1. 9. 2019, si je doslej ogledalo rekordnih 14.000 ljubiteljev likovne kulture.

(Vir: Večer, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

MEDNARODNA FESTIVALSKA LIKOVNA KOLONIJA V KRIŽANKAH

Že od nedelje, 14. 7. 2019, je v Viteški dvorani v ljubljanskih Križankah potekal festival likovne kolonije. Na festivalu v Plečnikovi pergoli je ustvarjalo osem domačih in tujih umetnikov, udeležencev tradicionalne, letos že 22. Mednarodne likovne kolonije.

  

Slovenijo so zastopale umetnice Fulvia Grbac, Valentina Avgustini Pregelj, Nina Bric in Sabina Šinko. Iz tujine pa so prišli Mehičan Enriquej Fuertas, Američan slovenskega porekla Edward Trobec, Italijan Franco Duga in Hrvat Ivan Balažević. Ob zaključku likovne kolonije so celotno dogajanje vsi udeleženi umetniki soglasno zelo pohvalili. Nekateri so prišli na kolonijo s točno izdelanim ustvarjalnim načrtom, spet drugi so se popolnoma prepustili trenutnim navdihom enkratnega okolja Križank.

   

Ob sklepu kolonije se je slikarjem pridružil multimedijski umetnik Lado Jakša. Poleg Festivalske likovne kolonije je mentorica Barbara Zonta v Križankah pripravila tudi Malo likovno kolonijo, kjer so priložnost za ustvarjanje dobili tudi otroci, ki so jim nudili raznovrstne delavnice. Letošnja tema je bila pripoved, zgodba…Udeleženci so se razšli z nepozabnimi doživetji, ki vedno ostanejo v lepem spominu.

(Vir: Delo, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

 

 

 

NINA ŠENK, IZJEMNA SKLADATELJICA

Nina Šenk se je 14. 2. 1982 rodila v Ribnici, kjer je začela uspešno glasbeno pot kot učenka klavirja in blokflavte. Na Akademiji za glasbo je leta 2004 diplomirala iz kompozicije, podiplomski študij pa je opravila na visoki šoli za glasbo v Dresdnu. Mojstrski študij je z odliko končala na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Münchnu.

    

Nadarjena skladateljica Nina Šenk je tako s komaj 37 leti postala najmlajša izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), najpomembnejše nacionalne znanstvene in umetnostne ustanove. Nina Šenk je tudi prejemnica evropske nagrade za najboljšo kompozicijo na festivalu Young Euro Classic in nagrade Prešernovega sklada, ki jo je pospremila še s štirimi ploščami svojih del. Poleg vsega tega Nina Šenk vodi tudi program Koncertnega ateljeja Društva slovenskih skladateljev. Umetnica pravi, da klasična glasba ni zabava, treba pa se je glasbi preprosto prepustiti. Zanjo je poslušanje klasične glasbe kot branje dobre knjige, ki vsekakor zahteva svoj čas. Nina Šenk je tako uspešna in svetovno prepoznavna skladateljica, da so bile njene skladbe izvedene že na številnih najpomembnejših glasbenih festivalih doma in v tujini; od Bienala Newyorške filharmonije do Salzburških slavnostnih iger. V Londonu pa so lani na uglednem festivalu klasične glasbe BBC Proms izvedli njeno skladbo Baca.

    

(Vir: Delo, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

RUSKE PRAVOSLAVNE IKONE V LJUBLJANI

 

Letošnje poletje si je v ljubljanskem Mestnem muzeju mogoče ogledati enkratno razstavo izjemnih dosežkov ruskih umetnikov, ki so soustvarjali pomemben del svetovne kulturne dediščine na področju sakralnega slikarstva. Kustosi treh največjih ruskih muzejev in moskovske Državne Tretjakovske galerije, Muzeja umetnosti v Jaroslavlju ter Državnega zgodovinskega in umetnostnega muzeja Sergiev Posad, so se odločili v Sloveniji razstaviti 85 ruskih ikon, ki v pravoslavju upodabljajo sv. Bogorodico – Mater Božjo – in ki so nastale od konca 13. do začetka 20. stoletja. Razstavo, ki sta jo finančno omogočila MO Ljubljana in Ministrstvo za kulturo, so odprli že 25. maja in bo odprta vse do 15. septembra 2019.  

KAJ JE TO IKONA?

Beseda ikona korenini v grškem jeziku (eikon, ikon) in dobesedno pomeni podobo, v širšem smislu pa sliko z neko versko vsebino. Sicer pa je ikona nekakšen sinonim za sliko v pravoslavni Cerkvi bizantinskega obreda. Ikone praviloma prikazujejo Jezusa (Pantokrator), Marijo in svetnike. Zanimivo je, da ikona po verovanju pravoslavnih kristjanov izžareva svetost in s tem ustvarja duhovno povezanost med vernikom in osebo, ki jo ikona predstavlja.

POJAV IKONOKLAZMA

Ikonoklazem (beseda pomeni razbijati ikono) je bil versko gibanje v 8. stoletju, ki ga je uvedel bizantinski cesar Leon III., ki je okoli leta 730 izdal edikt, ki je prepovedal čaščenje ikon. Ikonoklazem je radikalno zanikanje likovnega upodabljanja Boga, svetnikov itd. Korenini v starozaveznem Dekalogu, kjer je zapisano, naj Izraelci ne delajo (izrezujejo) rezane podobe Boga itd. Svoje pa so prispevale tudi razširjene in vplivne krščanske sekte in verska gibanja, kot so bila dekotizem, nestorijanizem, monofizitizem in druga. Po letu 842 se ikonoklazem v krščanstvu ni več pojavljal. Od takrat naprej v pravoslavnih cerkvah na prvo postno nedeljo praznujejo praznik zmage pravoslavja nad ikonoklasti.

 ZAKLJUČEK

Slovenija, Ljubljana,
24.05.2019, 24. maj 2019
Razstava, Ikone, zakladi ruskih muzejev gostuje v mestnem muzeju. Kultura, umetnost,
Foto: Ziga Zivulovic jr. /BOBO

Ikone so v Sloveniji zelo redko razstavljene. Nazadnje se je na območju nekdanje Jugoslavije to zgodilo v šestdesetih letih 20. stoletja. Postavitev razstave v Ljubljani pa ni bila zahtevna samo v tehničnem in logističnem smislu, ampak je bila tudi strokovni izziv, saj je bilo izmed več kot 400 podob Matere Božje, zavetnice Rusije, kolektivnega simbola vsega pravoslavnega vzhoda, dokaj težko izbrati 85 ikon. Razstavljene umetnine resnično predstavljajo edinstven vpogled v rusko kulturo in duhovnost ter odpirajo pravo in bogato priložnost za spoznavanje bogate ruske kulturne dediščine ikonskega slikarstva. Umetniška dela, predstavljena na razstavi, odražajo zapleteno in raznoliko ikonografijo in tipologijo ruskih ikon. Pravoslavne ikone so kljub številnim različnim slogovnim značilnostim še najbolj prepoznavne po skupnem češčenju Matere Božje. Vse ikone pa so resnični zakladi ruske duhovne, sakralne in kulturne dediščine.

(Vir: Wikipedija, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

SLIKA SV. HIERONIMA, SLOVANSKEGA ROJAKA, RAZSTAVLJENA V NEW YORKU

Ob 500-letnici smrti Leonarda da Vincija je Metropolitanski muzej v New Yorku pripravil prestižno svetovno retrospektivno razstavo. Med drugimi muzeji so bili v New York povabljeni tudi vatikanski muzeji, ki so se odločili, da razstavijo sliko Sv. Hieronim moli v divjini.

Sv. Hieronim (347–420) je bil duhovnik, teolog, apologet, biblicist in prevajalec. Velja za enega izmed štirih velikih cerkvenih učiteljev, med kateresodijo še sv. Gregor Veliki, sv. Avguštin in sv. Ambrož. Sv. Hieronim je najbolj znanpo tem, da je judovsko Sveto pismo iz hebrejščine in aramejščine prevedel v latinski jezik in tako ustvaril prevod,ki so ga kasneje imenovali Vulgáta. Že pred tem pa so v Aleksandriji (v 1.–3. stol. po Kr.) prevedli hebrejsko SZ v grški jezik za Jude, ki so živeli v diaspori in niso več znali hebrejščine. Ta prevod se imenuje Septuaginta.Sv. Hieronim je bil potomec ilirskih prednikov in je kot kozmopolit z izrednim znanjem gotovo na svoj način veliko prispeval in že takrat soustvarjal bodočoevropsko in svetovno kulturo. Rodil se je v mestu Stridon, ki je ležalo na danes neznani lokaciji, nekje v trikotniku Reka-Trst-Postojna. Hrvati ga imajo za velikega Dalmatinca, še posebej zato, ker je pisal tudi v glagolici, Slovenci pa trdimo, da je »naše gore list«.

   Vatikanski muzej    

Na umetniški sliki Sv. Hieronim moli v divjini je upodobljen kot starec, suh, brezzob, ogrnjen samo s platnom, ko kleči v votlini s kamnom v roki, s katerim se trka po prsih v znak iskrenega kesanja, ob nogah pa mu leži pokoren kralj živali – lev. Na sliki piše: »Parce mihi, Domine, quiaDalmata sum«(»Usmili se me Gospod, ker sem Dalmatinec«).Ponazoritevsvetnikovega duhovnega stanja na umetnini je odraz njegove neomajne vere v Galilejca, Nazarečana Jezusa Kristusa, da je božji Sin, da bi Hieronim lahko sprejel in živel Njegovo navodilo, da »ni nihče prerok v svojem kraju«(Nemo prophetain patria), prim. Jn 4,44

Metropolitanski muzej v New Yorku

(Vir: Jutarnji list, fotografije so s spleta)

Prevedel in uredil: Franci Koncilija

ZAČELI SO OBNAVLJATI REMBRANDTOVO SLIKO NOČNA STRAŽA

Rembrandt Harmenszoon van Rijn (1606–1669), znameniti holandski slikar in grafik, je bil najpomembnejši baročni slikar. Rembrandtova zapuščina obsega okoli 350 slik, 300 jedkanic in 1000 risb. Deloval je v dokaj omejeni tradiciji holandske protestantske umetnosti. Glavne teme njegovih slik so svetopisemski zgodovinski dogodki, portreti in avtoportreti, risal pa je tudi pokrajine in podobno… Po slikarju Rembrandtu se imenuje tudi nizozemska filmska nagrada.

Slovenski mediji so te dni poročali, da so v ponedeljek, 8. julija 2019,v amsterdamskem Rijks museumu začeli konservatorsko-restavratorski poseg na znameniti Rembrandtovi sliki Nočna straža (1642), ki velja za eno najprepoznavnejših umetniških del na svetu. Zanimiva posebnost tega projekta je, da restavratorji svojega dela ne bodo opravljali za zaprtimi vrati, temveč v posebni stekleni komori. Restavriranje umetnine, ki si jo vsako leto ogleda dva milijona ljudi, bo tako mogoče spremljati osebno v muzeju ali pa kar od doma, saj bodo celoten postopek prenašali tudi v živo preko spleta.

Nočno stražo je Rembrandt naslikal leta 1642 po naročilu Druščine Fransa Banninga Cocqa in Willema van Ruytenburcha. Monumentalna slika, na kateri je slikar naslikal 34 ljudi, je bila nazadnje obnovljena leta 1975 in je težka 337 kilogramov. Načrtovano delo je zelo zahtevno in predvsem drago. Jeseni, 4. oktobra 2019, bo minilo 350 let od Rembrandtove smrti.

(Vir: Dnevnik in Wikipedija, fotografije so s spleta)

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

VIRTUALNA KARTUZIJA ŽIČE

Nekdaj so v Sloveniji delovali štirje kartuzijanski samostani. Najprej je bila zgrajena kartuzija v Žičah (1160–1782), potem kartuzija Jurklošter (1173–1595) in kartuzija Bistra (1255–1782) pri Vrhniki, najmlajša pa je kartuzija Pleterje (1403), ki deluje še danes. V duhu razsvetljenstva je cesar Jožef II. leta 1782 ukinil kontemplativna kartuzijanska samostana v Žičah in v Bistri.

V kartuziji Žiče, ki je blizu Špitaliča na Štajerskem in leži na območju občine Slovenske Konjice, so v začetku julija obiskovalcem samostana pripravili zanimivo in koristno novost. Splošna knjižnica Slovenske Konjice, ki upravlja Žičko kartuzijo, je z namenom izboljšanja turistične ponudbe kupila petero pametnih očal, s katerimi si lahko obiskovalci virtualno ogledajo kartuzijo iz dni, ko je bila na svojem vrhuncu. Do konca poletja bodo izdelali tudi različico za pametne telefone in tablice.

Z namenom, da bi tako kartuzijo kakor tudi celotno občinsko turistično destinacijo še bolj približali turistom, predvsem tujim, so se prijavili še na razpis za sofinanciranje razvoja in promocije turistične ponudbe vodilnih turističnih destinacij v Sloveniji, usmerjene v digitalni marketing. V pripravi pa sta tudi nova interaktivna spletna stran ter vzpostavitev rezervacijskega sistema za prodajo namestitvenih zmogljivosti in drugih turističnih produktov.

(Vir: Večer, fotografije so s spleta)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

KALVARIJA LEGENDARNEGA PLETERSKEGA PRIORJA dr. p. JOSIPA EDGARJA LEOPOLDA (1881–1977)

Legendarni pleterski prior dr. p. Josip Edgar Leopold je kartuzijo Pleterjevodil vse od leta 1934 do leta 1967. V domala 33-letni dobi vodenja samostana pod Gorjanci je doživel marsikaj, še najteže pa mu je bilo med drugo svetovno vojno, ko so ga Nemci zaradi sodelovanja s partizani nameravali ustreliti.

Po ustanovitvi Gorjanskega partizanskega bataljona poleti 1942 se je začelo sodelovanje kartuzije Pleterje s partizani. Oskrbovali so jih s hrano in zdravili, pater Ferdinand Stadler pa je težkim ranjencem podeljeval poslednje zakramente. Prior p. Leopold pa je naivno zaupal partizanskemu vodstvu in politično sodeloval z OF. Z Italijani, ki so za priorjevo početje vedeli, menihi niso imeli težav, saj so bili do njih strpni. Z Nemci pa je bilo drugače. Ti so po italijanski kapitulaciji že 24. oktobra 1943 priorja aretirali na osnovi zaplenjenega partizanskega arhiva, iz katerega je bilo neizpodbitno razvidno njegovo sodelovanje s partizani. Po zaslišanju v Mariboru so Nemci priorja 29. novembra 1943 prepeljali v ljubljanski zapor na Miklošičevi cesti, kjer ni smel niti k maši v jetniški kapeli.

Prvi preobrat se je zgodil 8. decembra 1943, na praznik Brezmadežne, ko so p. Leopolda vendarle pustili k spovedi, ki jo je opravil takratni znani jetniški kurat, frančiškanp. Angelik Tominc. Ta je novico o zaprtem priorju takoj prenesel kartuzijanu p. Nikolaju Bergantu, ki je bil takrat v Ljubljani. Poskus posredovanja ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, da nekako reši priorja Edgarja, so Nemci z očitnimi dokazi o sodelovanju priorja s partizani odločno zavrnili. Pater Bergant je nato po pomoč odpotoval v Italijo, v kartuzijo Farneta v pokrajini Lucca, da bi mu pot v Rim pomagal utirati tam živeči španski kardinal, ki pa je umrl še pred prihodom p. Berganta. Šele po prihodu v Rim se je p. Bergant povezal z nemškim jezuitom dr. Zeigerjem, ki je bil rektor nemškega zavoda Collegium Germanicum. Zeiger je Bergantu obljubil pomoč, sočasno pa je p. Nikolaj Bergant vatikanskemu državnemu tajništvu izročil spomenico o v Ljubljani zaprtem priorju, ki mu je grozila smrtna kazen.

Tedaj pa je nastopil drugi odločilen preobrat dogodkov. Na prizorišče dogajanja je stopil nemški general SS Karl Wolf, ki je imel veliko zaslug, da priorja Josipa Edgarja Nemci niso ustrelili, ampak so ga kasneje vendarle izpustili iz zapora. Karl Wolf je bil po kapitulaciji Italije policijski general za celotno Italijo s sedežem v Rimu. V začetku oktobra 1943 je osebno od Hitlerja prejel ukaz, da naj ugrabi papeža Paccelia, Pija XII., ter nekaj kardinalov in uglednih škofov ter jih preseli v kneževino Liechtenstein, da bi bili tako varni pred vplivi ameriške diplomacije. Wolf je sicer Hitlerju poročal, da so za akcijo usposobljeni tirolski Nemci, ki obvladajo italijanski jezik, vendar naj okoliščine za takšno akcijo ne bi bile najbolj primerne. Povedal mu je, da Nemci v Italiji, še posebej pa v Rimu, s Cerkvijo navezujejo »vljudnostne stike« in tako ohranjajo mir med prebivalstvom v Italiji in posledično tudi v Nemčiji. Hitler je Wolfa poslušal in odstopil od načrtovane akcije ugrabitve papeža.

Odkar je vojna sreča Nemce že leta 1943 počasi začela zapuščati, so nacistični Hitlerjevi veljaki razmišljali o možnih stikih z napredujočo ameriško armado s pomočjo pogajanj s Svetim sedežem v Vatikanu. Tako je general Wolf navezal stike z nemškim veleposlanikom pri Svetem sedežu, Ernstom von Weizsäckerjem. Pri tem se ni pozabil pohvaliti, da je preprečil ugrabitev papeža. Diplomacija je stekla. Tako je nemški veleposlanik v Vili Bonaparte pripravil srečanje generala Wolfa z rektorjem nemškega zavoda Collegium Germanicum, jezuitskim patrom dr. Zeigerjem, kjer je rektor predlagal Wolfu, naj posreduje za izpustitev kartuzijanskega priorja v Sloveniji. General Wolf je na ponudbo pristal in takoj poklical svojega kolega v Ljubljani, generala SS Erwina Rösenerja, ki je priorja p. Josipa Edgarja Leopolda popoldne na božični večer leta 1943 izpustil na svobodo. S tem pa se zgodba generala SS Karla Wolfa še ni končala. Naslednje leto ga je namreč sprejel papež Pij XII. in ga prosil, naj izpusti iz zapora mladega socialista, prof. Giuliana Vasallia, sina papeževega dragega prijatelja, ki so ga Nemci nameravali ustreliti. Giuliano je ostal živ, general Wolf pa je aprila leta 1945 podpisal kapitulacijo Nemcev v severni Italiji.

Po izpustitvi iz zapora se prior p. Leopold ni smel vrniti v Pleterje, ampak je moral oditi v kartuzijanski samostan Vedana v Italiji, kjer je dočakal konec druge svetovne vojne.

(Viri: Mohorjev koledar 1978 in 1993, Revija 2000, 1978, fotografije so s spleta)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

VIDKA KUSELJ JE PREDSTAVILA SVOJO KNJIGO ZDAJ SEM TVOJA MOJA

Že 17. junija letos je bila na povabilo Valvasorjeve knjižnice Krško v nabito polni sprejemnici knjižnice predstavitev knjige Zdaj sem tvoja Moja avtorice Vidke Kuselj. Pisateljica je umirjeno in preprosto, vendar globoko doživeto in izpovedno predstavila svojo knjigo, v kateri je zapisala pretresljivo zgodbo o moževi bolezni, ki je tako boleče zarezala v njuno skupno življenje.

Pogovor z avtorico je vodila Martina Žerjav, ki se v Domu starejših občanov Krško že vrsto let posveča bolnikom z demenco in njihovim svojcem. Zato dobro pozna stiske in težave, ki sta jih v raznih fazah neozdravljive Alzheimerjeve bolezni morala premagovati tudi Vidka in njen mož Jožko. Drobna knjižica je obogatena z izvirnimi Vidkinimi pesmicami, ki so jih rodili posamezni čustveni trenutki, likovno pa je opremljena z zamegljenimi odsevi podob Vesne Zakonjšek. Gospa Vidka je priznana mojstrica besede z globoko izpovedno močjo, kar je čutiti tudi v knjigi, kjer preprosto, vendar nazorno predstavi vsa svoja doživetja, ki se lepo zlivajo v celoto. Za prisrčno vzdušje na predstavitvi knjige je poskrbela Stanka Macur, ki je doživeto prebrala nekaj Vidkinih pesmi.

Človeka vedno presune spoznanje, kako globoka, brezpogojna in predana ljubezen je povezovala oba, da je v težki preizkušnji bolezni lahko rodila toliko potrpljenja, samopremagovanja in tenkočutne predanosti drug drugemu. Poleg osebne izpovedi ima knjižica neprecenljivo vrednost tudi zaradi natančnih opisov poteka moževe bolezni, kar bo vsem, ki se bodo morda srečali z demenco, v veliko pomoč in tolažbo. Številni udeleženci lepega dogodka so bili dokaz podpori Vidkine neomajne ljubezni, ob odhodu pa je vse preveval vihar občudovanja, sočutja in globokega spoštovanja.

Margareta Marjetič

(Foto: M. Mirt)

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.