MINILO JE 210 LET, ODKAR JE BILO PRVIČ UPORABLJENO IME SLOVENIJA

Spomladi, 24. marca 2020, je minilo 210 let, odkar je bilo prvič v zgodovini uporabljeno ime Slovenija. Ob 200-letnici prve uporabe tega imena pa je Celjska Mohorjeva družba pripravila slavnostno akademijo, ki so jo poimenovali Naprej zastava slave. Slavnostni govornik je bil zgodovinar in Novomeščan dr. Stane Granda.

Dr. Stanko Granda

JANEZ NEPOMUK PRIMIC

Slavnostni govornik dr. Stanko Granda je uvodoma povedal, da se v pismu Janeza Nepomuka Primica, ki ga je ta leta 1810 poslal Valentinu Vodniku, prvič omenja ime domovine Slovencev v slovenskem jeziku. V tisku pa se je beseda Slovenija prvič pojavila leta 1844, ko so Bleiweisove Novice objavile pesem Jovana Vesela Koseskega Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu, ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano. Granda pa je spomnil tudi na slovenskega koroškega pesnika Urbana Jarnika, ki je imel v prvi polovici 19. stoletja izjemno veliko zaslug za utrditev pojmov, kot so Slovenija, Slovenci, slovenstvo. V Ljubljani pa je bila beseda Slovenija živa predvsem v Vodnikovem krogu slovenskih rodoljubov.

Naprej zastava Slave,
na boj junaška kri
za blagor očetnjave
naj puška govori!

Z orožjem in desnico,
nesimo vragu grom,
zapisat v kri pravico,
ki terja jo naš dom.

Naprej zastava Slave,
na boj junaška kri,
za blagor očetnjave
naj puška govori!

Draga mati je prosila,
roke okol vrata vila,
je plakala moja mila,
tu ostani ljubi moj!

Zbogom mati, ljuba zdrava,
mati mi je očetnjava,
ljuba moja čast in slava,
hajdmo, hoj, zanjo v boj!

Naprej zastava Slave,
na boj junaška kri,
za blagor očetnjave
naj puška govori!

Naprej! Naprej!

Jovan Vesel Koseski
Valentin Vodnik

»Slovenci smo potrebovali 40 let, da smo slovensko oznako za slovensko ozemlje prelili v politično zahtevo po lastni kulturni in politični samoupravi, kar pomeni ideja združene Slovenije. Od tedaj je moralo preteči še skoraj poldrugo stoletje, da smo prišli do lastne države. Zanjo niso bili dovolj le zreli politični načrti in volja, ki je bila potrebna za njihovo uresničitev, ampak tudi ustrezne mednarodne politične razmere, kakršne je ustvaril mednarodni zlom komunizma,« je dejal Granda.

Dr. FRANCE PREŠEREN

»Prešernu pa je bila Slovenija povsem jasna,« je pojasnil Granda. Za Franceta Prešerna je bil slovenski narod »Slovenščna cela«, torej Slovenija kot ozemlje, ki ga naseljujejo Slovenci. To Prešeren dokazuje v pesmi V spomin Andreja Smoleta.

Dr. France Prešeren
Andrej Smole

ZAKLJUČEK

»Za lastno kulturo si je vselej vredno prizadevati,« se je v nagovoru zavzemal dr. Stane Granda. Zato se moramo Slovenci za svoj obstoj in razvoj zahvaliti vsem, ki so vztrajali v zvestobi slovenskemu jeziku. Posebno še tistim, ki so se aktivno borili proti potujčevanju. Poudaril je, da nas slovenska zgodovina uči, da si je za lastno kulturo, katere temelj je slovenski jezik, vselej vredno prizadevati. Treba je delovati vztrajno in s pametjo, predvsem pa z neskončno vero v vrednote, iz katerih smo se Slovenci kot celota stoletja napajali.

Dr. Stanko Granda pa je zapisal: »Slovenci v zgodovini nismo ostali nikomur nič dolžni, in nikomur se nam ni treba zahvaljevati ali klanjati. S samostojno državo smo namreč dosegli največ v svoji zgodovini, odkar smo postali narod.«      

Fotografije so s spleta.

Vir: STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

KATALOG DEL SLIKARJA BOGDANA BORČIĆA (1926 – 2014)

V Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU) v Slovenj Gradcu so sredi marca 2021 predstavili prvi katalog iz serije sedmih, ki bodo do leta 2023 celostno prikazali posamezne slikarske zbirke, ki jih premore galerija.

Koroška galerija likovnih umetnosti

Prvi katalog obsega zbirko 330 del akademskega slikarja in grafika Bogdana Borčića, ki jih hranijo v KGLU. Starejši Novomeščani se še spominjamo slikarja Borčića, ki je med letoma 1952 in1957 na novomeški gimnaziji učil risanje, med drugimi tudi našega predsednika akad. prof. dr. Milčka Komelja. Navsezadnje je Borčić avtor portreta Milčka Komelja na naslovnici monografije Milček Komelj: Življenje z umetnostjo, ki jo je ob njegovi 70-letnici rojstva (l. 2018) izdalo Kulturno društvo Severina Šalija.

Bogdan Borčič
Gimnazija Novo mesto

Trenutno je v starem delu galerije na ogled cikel Vrata. Ta je bil nazadnje tako obsežno predstavljen leta 2008. Kustos Jernej Kožar, ki je urednik prvega kataloga, pravi, da gre pri ciklusu za dela, ki jih je Borčić ustvarjal po letu 1984. »Ne gre samo za slikanje z barvnimi toni, umetnik je namreč v svojem poznem obdobju na dela pritrdil tudi različne druge stvari. Gre za njegov postmodernistični način slikanja, s katerim je abstrahiral podobo oziroma jo na svoj umetniški način, tudi z uporabo drugih materialov in s posebnimi barvami, skomponiral v posebno obliko,« je ob tem dejal Kožar.

Akad. prof. dr. Milček Komelj in monografija

Katalog Bogdana Borčića obsega dobrih 80 strani, že čez nekaj tednov se mu bo kot drugi pridružil katalog Jožeta Tisnikarja, ki ga ureja Marko Košan, letos pa se obetata še kataloga Dela na papirju, tega ureja Katarina Hergold Germ, ter Galerija in mir, ki ga bo uredila direktorica Andreja Hribernik.

Kustos Jernej Kožar
Katarina Hergold Germ

 »Izdaja katalogov je bila v načrtu že nekaj časa. A pri naši dejavnosti, ki je razstavna in usmerjena navzven proti obiskovalcem, je bilo vedno težko skoncentrirano premisliti koncept. No, v lanskem letu, ko smo bili pet mesecev zaprti, nam je v sodelovanju z vsemi kustosi uspelo, da smo zasnovali zgodbo in prešli tudi na izvedbo,« pove direktorica, ki računa, da bo vseh sedem katalogov izdanih do konca leta 2023. K izdaji prvega, Borčićevega, je veliko pripomogla tudi družina pokojnega umetnika, ki je galeriji darovala zajetno zbirko del.

»To je bila želja mojega moža. Da bi njegov celotni opus podarili ustanovi, ki bi ga postavila na ogled. Da bi tudi drugi lahko uživali v njegovih delih,« je povedala Ida Borčić, ki jo je mož naučil, da slike niso lepe ali grde. »Njegova prva lekcija je bila, da so slike dobre ali slabe. Meni osebno pa je iz vsakega njegovega obdobja kakšna bolj, katera druga pa manj pri srcu,« je še povedala, ponosna, da bodo tudi generacije, ki šele prihajajo, lahko uživale ob moževih delih. Je pa ob vsem tem zelo aktualno še vprašanje o skladiščenju te množice umetniških del, okoli tri tisoč jih premore KGLU skupaj z enoto na Ravnah. »Vsi si želimo, da bi bil naslednji projekt ravno reševanje vprašanja glede depojev.

Direktorica galerije Andreja Hribernik
Panorama Slovenj Gradca

Moram sicer reči, da lokalne skupnosti imajo posluh in se zavedajo naše prostorske stiske. Zato upamo, da bomo v prihodnjih letih res našli primerne prostore, ki bodo rešili prostorsko stisko tako galerije kot muzeja,« pravi direktorica Andreja Hribernik.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija, 21. 3. 2021

TEOLOGIJA VELIKONOČNIH PRAZNIKOV

VELIKI ČETRTEK

Na ta dan je v stolnih cerkvah že dopoldan krizmena maša, kjer škofje somašujejo z duhovniki. Središče dogajanja je škofov blagoslov in posvetitev krstnega, bolniškega in birmanskega olja. Veliki četrtek spada že k »velikonočnemu tridnevju Gospodovega trpljenja in vstajenja«. Ta se začne šele z večerno mašo Gospodove večerje, ki je spomin na ustanovitev sv. Evharistije (maša), zakramenta vseh zakramentov, posledično pa tudi ustanovitev duhovništva. Med mašo je tudi ganljivi obred umivanja nog, ko škof umije noge zglednim možem v spomin na zadnjo večerjo, ko je Jezus umil noge apostolom. To dejanje je skrivnost popolne ljubezni, ki služi… Evharistija je obnavljanje Jezusove zadnje večerje, s tem pa tudi obhajanje velikonočne skrivnosti, ponavzočevanje Gospodove smrti in vstajenja.

Caravaggio, apostol Tomaž in Kristus

VELIKI PETEK

Na veliki petek, dan Gospodovega trpljenja in smrti na križu je strogi post in na ta dan ni svete maše. Večerno bogoslužje se začne z molitvijo duhovnika, ki pade na obraz, leži pred oltarjem in tiho moli. Sledi slovesno bogoslužje božje besede, ki se konča z evangelijem Gospodovega trpljenja in smrti (pasijon) po Janezu. Sledijo starodavne molitve in obhajilo. Za liturgijo velikega petka je najbolj značilno razkrivanje in češčenje križa s poljubom, ko duhovnik trikrat zapoje:«Glejte les križa, na katerem je zveličanje sveta viselo«.

VELIKA SOBOTA

Obhajanje svete noči od velike sobote na veliko nedeljo je višek vsega liturgičnega leta. Obsega štiri bistvene dele. Zjutraj je najprej blagoslov ognja, zvečer pa blagoslov velikonočne sveče, ki je simbol Kristusovega vstajenja. Blagoslovu sveče je pridružena čudovita in znamenita pesem »Exultet« (Veseli se). Nato sledi velikonočna vigilija (bedenje) v ožjem pomenu z obsežnim  branjem božje besede. Tretji, vrhunski del vigilije pa je sv. maša z evharističnim obedom, ki se začne z veličastnim petjem trikratne aleluja. S prižiganjem sveč in luči v cerkvi pa ponazarja našo krščansko poklicanost, ki je vstajenje in večno življenje.

VELIKA NEDELJA

Caravaggio, križanje

Velika noč je praznik praznikov, najbolj vesel vseh veselih praznikov. To je spomin na odhod izraelskega ljudstva iz egiptovske sužnosti (exsodus). To je dan, ko je Jezus Kristus vstal od mrtvih…Nekdo, ki je bil mrtev je spet  oživel se prikazal ljudem in jim rekel: »Tukaj sem!« Drugi vatikanski cerkveni zbor pravi: »V pričo smrti postane uganka človeškega bivanja najtežja.« Vendar Kristusovo vstajenje je temelj krščanskega upanja, da bo Bog uresničil ljubeči odrešenjski načrt, ki ga ima glede poveličanja sveta in ljudi. Tu ne gre za princip »daj – dam«, ampak »vzemi ali pusti«. Kdor more, naj razume!

Fotografije so s spleta.

Vir: Leto svetnikov II.

Pripravil: Franci Koncilija

PESTER KNJIŽNI ŽIVLJENJSKI MOZAIK

Izšla je knjiga spominov prof. dr. Mihe Japlja

Naslovnica Japljeve avtobiografije
Krka je vedno cenila kemika Miho Japlja

Te dni je izšla zanimiva knjiga, ki bo gotovo pritegnila pozornost članov Kulturnega društva Severina Šalija, saj se jim s platnice nad naslovom SPOMINI PA OSTAJAJO prijazno smehlja dobro znani obraz njihovega sočlana, prof. dr. Mihe Japlja. Ko bodo polistali po več kot tri sto strani obsežni knjigi, se jim bo razgrnila zanimiva in pestra krajina življenjskih in delovnih poti, ki so oblikovale njegovo osebnost in jo vpisale v javno zavest kot uglednega kemijskega strokovnjaka, gospodarstvenika in pedagoškega delavca ter za kulturo zavzetega zavednega Slovenca in domoljuba, kar vse potrjuje dolg niz v knjigi navedenih nagrad in priznanj.

Prof. dr. Miha Japelj je Dolenjskemu muzeju podaril umetniško sliko

Zametek knjige leži v Japljevi zamisli izpred več let, ko je sklenil, da bo predvsem za svoje številne sorodnike, prijatelje, sodelavce in znance zbral raznovrstne zapise, ki so nastajali na njegovi dolgi življenjski poti izpod njegovega peresa ali peresa drugih o njem. Z leti se je nabralo obsežno raznovrstno gradivo, ki sega od spominskih zapisov na starše, stare starše in druge sorodnike do avtobiografskih zapisov in priložnostnih govorov ob najrazličnejših družinskih srečanjih  in drugih dogodkih, ob vsem tem pa še kopica zapisov, ki so nastali v povezavi z njegovim strokovnim izobraževanjem in predvsem z razvojno-raziskovalnim delom v tovarni zdravil Krka in pedagoškim udejstvovanjem. Ni mogoče spregledati tudi obsežnega sklopa govorov, ki jih je prof. dr. Japelj imel ob najrazličnejših kulturnih dogodkih in s katerimi je izkazal svojo pristno zavzetost za slovensko kulturo, kot tudi sicer drobnih, a zanimivih anekdotičnih zapisov o njem samem ali o znanih osebnostih, s katerimi je delal ali se srečeval. Temu pestremu prepletu zapisov je dodal še fotografsko gradivo iz družinskih albumov in tako vse skupaj zaokrožil v zanimiv knjižni spominski mozaik.

Knjiga je, kot je v uvodni besedi zapisal akademik prof. dr. Milček Komelj, predsednik KD Severina Šalija, dokument o življenju učiteljskih družin v preteklosti, o rasti tovarne Krke, njenih uspešno izvojevanih patentno-pravnih sporih, in posebej o Japljevih zaslugah pri spodbujanju mladine k izobraževanju, o šegavosti Dolenjcev, predvsem pa o srčnih vezeh med tako številnimi ljudmi. »Posebej pa se v njej kaže tudi Japljev odnos do lepote in življenjskih sporočil, ki mu jih prinašajo žlahtne leposlovne knjige in biblijske modrosti,« še poudarja uvodničar.

Fotografirali so: Milan Markelj, Simona Fajfar in Franci Koncilija.

Avtor besedila: MiM

Zbral in uredil: Franci Koncilija

LEJA JURIŠIĆ IN MIKLAVŽ KOMELJ SKUPAJ POOSEBLJATA PLES, TELO IN BESEDO

S premierno predstavo Ni mogoče čakati zaman so v petek, 4. decembra 2020, v ljubljanskem gledališču Glej javnosti predstavili »trodelni projekt«, pri katerem sta moči združila dva samosvoja umetniška glasova – performerka, koreografinja in plesalka Leja Jurišić ter pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj. Njun raziskovalni izziv je bil, kako je nastopati s kamnom oziroma ali lahko kamni nadomestijo gledalce predstave.

Leja Jurišić in Miklavž Komelj. Foto: Ivian Kan Mujezinović/Gledališče Gle

UVOD

V normalnih razmerah na sleherno predstavo vedno pride občinstvo, ki je zainteresirano za uprizoritveno umetnost, in pa tisti, ki poznajo nastopajoče ali avtorje. Glede na to, da gre v njunem projektu za duet s kamnom, in ker je trenutno za človeško občinstvo javno druženje prenevarno in prepovedano, bodo, dokler bodo trajali epidemija in vladni ukrepi, v občinstvu sedeli samo kamni, ki so po prepričanju Jurišićeve in Komelja dejansko gledalci.

PREDSTAVITEV PROJEKTA

Na dan premiere sta izšli še istoimenski knjiga slik ter dramska pesnitev. Projekt Ni mogoče čakati zaman je nastal v okviru programa gledališča Glej, kjer so o njem zapisali, da predstavlja vedno zanimivo »Komeljevo strastno poetskost in penetriranje skrajnosti eksistence pri Leji Jurišić, drug z drugim in drug v drugem na poti empatičnega prizadevanja«. »Odrska umetnost pa vedno predpostavlja nastopajočega in občinstvo. Če ni občinstva, še ne pomeni, da ni nastopajočega. Če v občinstvu žal tokrat še ne morejo sedeti ljudje, še ne pomeni, da je treba izločiti vse potencialno občinstvo. Bodo pa tudi po epidemiji v občinstvu skupaj z ljudmi sedeli kamniti gostje,« je ob premieri izjavila Leja Jurišić. Spletno predstavitev projekta je povezoval literat in kritik Muanis Sinanović, ki je dejal, da sta soavtorja posebna glasova z močno individualno prezenco: »Projekt je po svoje logičen in hkrati presenetljiv, ker poraja številna vprašanja o tem, kako se lahko tako izrazite poetike povežejo med seboj.« Je pa razkril tudi, da sta se soavtorja dogovorila, da v delo drug drugega ne bosta posegala, hkrati pa da ne bosta sklepala kompromisov.

Jurišićeva je Komelja označila za največjega še živečega slovenskega pesnika. Foto: Ivian Kan Mujezinović/Gledališče Glej

 »MIKLAVŽ KOMELJ, NAJVEČJI ŽIVEČI SLOVENSKI PESNIK«

S Komeljem, ki ga je Jurišićeva označila za »največjega živečega slovenskega pesnika«, sta začela delati januarja 2020. Lejo Jurišić je pri tem zanimalo predvsem, kako povezati ples, telo in besedo. Komelj je dejal, da sta sicer najprej začela ustvarjati z idejo, da bo on ustvaril knjigo slik, za katere sam meni, da niso daleč od plesa oziroma od odrskega izraza, nato pa je začel pisati še statični misterij. Besedilo je sicer začelo nastajati že pred koronakrizo, a je Komelj večkrat pomislil, da se je zasnova sodelovanja nekako ujela v specifično situacijo, ki jo danes živimo – tekst namreč govori o ustavitvi in o čakanju. Namenoma sta se tudi odločila, da Komelja na odru nadomesti kamen, tako da Leja Jurišić v predstavi izvaja dialog s kamnom. Komelj je aktualnost prepoznal tudi v tem sodelovanju prek daljav, »ki lahko oddaljijo ali pa zbližajo oziroma pokažejo drugačne možnosti povezovanj«. Komelj je razkril še, da v projektu skozi različne medije in načine vsebine ter bitja vstopajo iz različnih prostorov v slike in nato na oder. Po njegovih besedah se »projekt zavestno odpira stvarem, ki ostanejo zunaj v današnji umetnosti, a so ključne za današnjo eksistenco«.

ZAKLJUČEK

Predstava je bila premierno uprizorjena brez gledalcev. Namesto njih so bili na stolih kamni. Leja Jurišić je najradikalnejše ljubitelje umetnosti povabila, naj na predstavo pošljejo svoj kamen. Na koncu predstave je umetnica še povedala: »Na koncu predstave bomo prenehali biti kamni ali pa se bomo spremenili v kamne, kot so to postali gledalci te predstave.« Po premieri je izšla zbirka 223 Komeljevih slik Ni mogoče čakati zaman in pa njegova istoimenska dramska pesnitev oziroma statični misterij.

Foto: Ivian Kan Mujezinović/Gledališče Glej

Viri: STA in Dnevnik

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

90 LET PESNICE NEŽE MAURER

UVOD

Založba Pivec je Neži Maurer, slovenski pesnici, pisateljici in publicistki, ob njenem visokem jubileju (22. 12. 1930) izdala knjigo V pesmih je moje življenje avtorice Liljane Jarh, ki je v uvodu literarne biografije zapisala: »Najprej si novorojena deklica v sobi ob mladi materi, ki si te ni ne želela ne hotela, saj je – nepripravljena na posledice – zanosila v naivnem, prvem stiku z moškim. Na svet si prišla kot božja kazen za bajtarsko družino, nezakonski otrok, ki je uničil dekliški svet in hrepenenju po večni odrešitvi v lastnem svetišču pobožnosti prizadejal gorje. V jasni decembrski noči sta njene mučne telesne občutke spremljali le žalost in srčna pobitost domačih in rodila te je proti jutru, ko je mraz posebej močno stiskal, strah družine pred prezirom in obsodbo družbe pa še neizmerno bolj.«

KDO JE PESNICA NEŽA MAURER?

Nekdanja novinarka, učiteljica, avtorica štiridesetih knjig je bila Neža Maurer v svojem času ena redkih pesnic, ko pesnic skorajda ni bilo. Zato ni čudno, da je pesnica Neža Maurer med najbolj branimi, priljubljenimi in oboževanimi slovenskimi pesnicami. Bila je prva urednica šolskih oddaj na Televiziji Ljubljana, urednica pri revijah Kmečki glas, Otrok in družina, Rodna gruda, terenska reporterka, direktorica, glavna urednica revije Prosvetni delavec. Zadnja leta službovanja je bila samostojna svetovalka za kulturo pri komiteju za informiranje Slovenije. Bila je upornica od mladih let.

NEŽA MAURER, IKONA POEZIJE

Neža je postala ikona poezije, s katero je nagovarjala množice. Z njenimi pesmimi so generacije merile svojo intimo. Užaloščeni svojci še vedno dajejo njene verze v osmrtnice. Marsikdo zna vsaj nekaj njenih pesmi na pamet, deklamirati ali zapeti. Seveda tudi zato, ker so se jih učili v šoli. Ni se jih bilo težko naučiti, ker so bile nekaterim zelo blizu, tako kot je tale pesmica:

Notranjost

Mir se vrača vame kot Cerkniško jezero v svojo zeleno, vse poletje prazno kotanjo.

Iz notranjih virov prihaja. Ne poznam jih, a vem, da so v meni, da so moji, da se v njih poraja spokojnost. In tudi ljubezen.

                                                                                   Neža Maurer

Po upokojitvi se je posvetila pisanju pesmi za otroke in odrasle, lotila pa se je tudi proze: njeni Koruzni punčki sta med najbolj priljubljenimi knjigami za otroke. Tako pesmi Neže Maurer, tako tiste za otroke kot tiste za odrasle, hitro najdejo pot med bralce. Neža Maurer to razlaga takole:

»Ker ni v mojih pesmih artističnega ognjemeta in ne drugih formalističnih bravur, domnevam, da priteguje bralce moja neposrednost. S svojo izpovedjo se dotikam njihovih čustvenih strun. V moji sreči, v mojem veselju, v moji žalosti, v moji predanosti, predvsem pa v moji človeški šibkosti odkrivajo svoje veselje, svojo srečo, svojo žalost in predvsem svojo šibkost. V mojih pesmih najdejo sebe in svojo izpoved; take so, kot bi jih sami pisali. Zato, mislim, so jim blizu in jih radi berejo.« Zanimiva je tudi njena primerjava s Svetlano Makarovič. Obe pišeta za otroke, a Neža je nežnejša, bolj blaga, ne tako družbeno ostra. »S Svetlano ne moreva druga mimo druge, ker naju imajo obe radi. Medve se razumeva od nekdaj, ker sva si nekako kos. Ona me šimfa, jaz pa jo zastrašim. Zame je bila vedno punčka, saj je devet let mlajša.«

ZAKLJUČEK

Neža Maurer je že od leta 1962 članica Društva novinarjev, od leta 1973 članica Društva slovenskih pisateljev, gibanja za kulturo miru in nenasilja od leta 1983 in PEN kluba od leta 1991. Za svoje novinarsko in literarno delo je dobila kar nekaj nagrad, med njimi Tomšičevo nagrado za novinarsko delo, Prešernovo nagrado Gorenjske, nominirana je bila za Prešernovo nagrado za življenjsko delo, postala je častna občanka rojstne občine Polzela, leta 2008 je bila razglašena za Slovenko leta,v letu 2010 pa je prejela zlatnik poezije za življenjsko delo.Zdaj že nekaj let živi v domu starejših občanov v Potočah pri Preddvoru. V utemeljitvi za prejem zlatnika poezije za življenjsko delo so zapisali: »Zlatnik poezije 2010 je prejela Neža Maurer, pesnica, za katero literarna kritika pravi, da je poslednja vitalistka pesniške literature. V pesniški zbirki Raj (leto 2007), ko avtobiografsko izpoveduje doživljanje sočloveka in sveta, predvsem govori o človeku, ki je v svoji ranljivosti ogrožen in sam. Vendar je Neža Maurer izrazita pesnica izpovedne ljubezenske lirike in v njej se kaže kot odprta, topla osebnost. Njena pesem kljub osamljenosti stremi k optimizmu, vitalnosti in pogumu. Avtorica se sicer vprašuje: Ljubezen ljubi življenje, kaj ljubim jaz?, toda vselej najde preprost, jasen, neposreden odgovor z liričnim jezikom, ki se človeka dotakne.«

Neža Maurer je napisala več pesniških zbirk za odrasle in otroke, preko 80 otroških radijskih iger in povesti, njena dela so prevedena v več jezikov, tudi v japonščino. Neža Maurer je pesnica, ki živi svojo osebno legendo.

Vir: Večer

Fotografije so s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

21. MAREC JE SVETOVNI DAN POEZIJE

Organizacija Združenih narodov (UNESCO) je leta 1999 današnji dan razglasila za svetovni dan poezije z namenom promoviranja branja, pisanja, objavljanja in učenja poezije po vsem svetu. UNESCOV namen je zagotoviti  priznanje in spodbudo nacionalnim, regionalnim in mednarodnim poetičnim gibanjem.

Poezija je prostor, v katerem se srečujemo skozi besedišča vseh barv, ritmov in zvokov, ki ujamejo bistvo človeškega bitja, njegove občutke ter dialog in sporazumevanje. Pesniki širijo brezčasna sporočila in so včasih vzvodi in priče pomembnim družbenim ter zgodovinskim spremembam, včasih pa nam njihovi verzi zgolj pomagajo pri iskanju duševnega miru in lastnega bistva. Vsak jezik ima svojo poezijo in vsak človek ima svoj pristop do razumevanja poezije. Zato je poezija prostor, v katerem se srečujemo skozi različna besedišča, ritmov in zvokov, ki ujamejo bistvo človeškega bitja, njegove občutke ter dialog in sporazumevanje.

»Vse stvari imajo svojo skrivnost, poezija pa je skrivnost vseh stvari.«

                                                        García Lorca

Pesem je eden od lepših in boljših prikazov tega, kako nas lahko poezija notranje usmerja, da vedno znova premislimo ne samo to, kar govorimo, temveč tudi to, kako dojemamo sebe, druge, družbo, cel svet. Bistvo poezije je namreč tudi v tem, da ne odgovarja na vprašanja. Poezija zastavlja vprašanja, in to na način, ki ni konvencionalen, a je vsekakor občečloveški. Poezija ni nad ali pod, poezija je v človeku, v svetu. In svet, v katerem smo, je zdaj zelo drugačen.

Ne beri…
Ne beri teh pesmic, če nimaš res volje.
Glej raje kar v prazno, morda ti bo bolje.
Ne bodi, kar nisi, ne rabiš te slave,
brez želje se verzov ne uči iz glave.
Ni vredno sploh truda, če kdo te priganja.
Pozdravlja te pesnik, ki ljubi in sanja.

Feri Lainšček

Želim vam, da lepo doživite letošnji svetovni dan poezije, ki je hkrati tudi  prvi dan pomladi. Izkoristite ta čas najrazličnejših omejitev – zaradi korone,ko se trudimo, da bi ostali zdravi – tudi za poezijo. Vabim vas, da preberete pesem, dve ali tri.

Zagotovo bo v počastitev svetovnega dne poezije na voljo tudi kar nekaj spletnih dogodkov. Eden od njih bo v nedeljo, 21. marca, ob 18. uri na Youtube kanalu Mladinske knjige. Pesnica in igralka Saša Pavček bo brala pesmi iz svoje nove pesniške zbirke Zastali čas. Verjamem, da bo praznični dan ob vrhunski interpretaciji Sašinih globoko doživetih, iskrenih pesmi še lepši, prijaznejši in mirnejši. S spoštovanjem in vse dobro!

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo, Dnevnik in Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NOVO KULTURNO SREDIŠČE V LJUBLJANI

Hotel Tivoli – Švicarija

Le malo Novomeščanov ve, da je že pred leti Hotel Tivoli – Švicarija postal po končani obnovi novo kulturno središče v Ljubljani. Zgradba je pravi arhitekturni biser, zgrajena pa je bila že davnega leta 1835. Stoji tik pod gozdom Šišenskega hriba nad parkom Tivoli v Ljubljani. Med Ljubljančani se je za to stavbo udomačilo ime Hotel Tivoli, Švicarija pa ji pravijo zato, ker je bila zgradba zgrajena v alpskem oziroma v švicarskem slogu. V ta hotel so radi zahajali najrazličnejši kulturniki, predvsem literati. Z Dunaja je leta 1909 prišel tja ter v hotelu živel in ustvarjal tudi Ivan Cankar; tam je tudi napisal delo Bela krizantema. Potem se je Cankar preselil na Rožnik, kjer je v zgradbi še danes njegova spominska soba.

Grad Tivoli

Ljubljančani, umetniki in drugi ljudje so v času razcveta hotelirskega delovanja na grad hodili po promenadni cesti  iz središča mesta predvsem na zajtrk, ker je bil hotel priljubljena točka za srečavanje, še posebej pa je bil prepoznaven po dobrem kruhu in beli kavi. Na višku razcveta je bil v Švicariji domala vsakdan tudi koncert, zato je bil ta kraj najbolj priljubljeno zabavišče meščanov. V Hotelu Tivoli je nekoč rad prebival tudi znameniti avstrijski feldmaršal Joseph Radetzky (1766 – 1858), ki si je dal zgraditi tudi svojo počitniško hišico. Ta hotel je uspešno deloval vse do leta 1930, tri leta kasneje pa je stavbo najela ruska kolonija, ki je iz Šentpeterske vojašnice tjakaj preselila ruske emigrante.   

Ivan Cankar
Joseph Radetzky

Šele po drugi svetovni vojni so v Švicariji uredili nekaj ateljejev, v katerih so stanovali različni kulturni ustvarjalci. Leta 2012 so se zaradi obnovitvenih del hotela od tam izselili še zadnji umetniki, med njimi moj kolega kipar Jakov Brdar. Kot študentka likovne akademije sem ga večkrat obiskala in se čudila, da tak spomenik kulturne dediščine tako klavrno propada. Navkljub vsem pripetljajem je bila Švicarija dokončno obnovljena že leta 2018, in to na sam kulturni praznik – Prešernov dan. Pod vodstvom Mednarodnega grafičnega likovnega centra, ki domuje v bližnjem tivolskem gradu, je tako kulturno življenje slovenske prestolnice zaživelo s povsem novimi programi in prireditvami, med drugim tudi s Poletjem v Tivoliju.

Fotografije so s spleta.

Pripravila: Milena Novak

SAŠA PAVČEK: ZASTALI ČAS

ZANIMIV DOGODEK

Verjetno je mimo marsikoga od nas ušel lep dogodek, ki se je zgodil v Ljubljani v Švicariji 14. februarja 2021. Nekateri pa so morda vendarle imeli to srečo, da so prisostvovali Večeru z Manco Košir pred zasloni, v živo iz MGLC Švicarije. Manca Košir se je pogovarjala s Sašo Pavček o njeni novi pesniški zbirki Zastali čas, ki je pred kratkim izšla pri Mladinski knjigi. Pesmi v celoto povezujejo nežne ilustracije Mateje Kavčič. Gost prešernovsko uglašenega večera je bil tudi psihoterapevt in ljubitelj poezije Tomaž Flajs.

O SAŠI PAVČEK, HČERKI NAŠEGA DOLENJSKEGA ROJAKA TONETA PAVČKA

Saša z očetom

Mogoče ni prav splošno znano, da igralka Saša Pavček svoj osnovni poklic ves čas druži in prepleta s pisanjem, tudi poezije. Znano pa je, da ni samo dramska in filmska igralka, ampak tudi profesorica na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Doslej je odigrala več kot 120 gledaliških, filmskih in televizijskih vlog ter zanje prejela številne nagrade, tudi Borštnikov prstan. Naj omenim še knjižni prvenec dram in esejev Na odru zvečer in mladinski deli Zakaj je polje jezero ter Rumi in kapitan.

Pesniški zbirki Saše Pavček

Njen pesniški prvenec Obleci me v poljub, kije izšel leta 2010, opeva moč in nemoč ljubezenskega odnosa, v drugi pesniški zbirki Zastali čas panamenja svojo pesniško in človeško pozornost svojim dragim pokojnikom: očetu, mami, bratu, nonu, noni, prababici, igralskim kolegom … Ob tem se sprašuje tudi o svojem življenju in premišljuje o smislu obstajanja in vztrajanja v času, ki tudi zanjo polagoma zastaja. Pesniška zbirka Zastali  čas vsebuje pet ciklusov: Zastali čas, Luč breztežna, Žalostinke za mamo, Korzet besed ter Geste in katarze. 

MANCA KOŠIR O PESNIŠKI ZBIRKI ZASTALI ČAS

Manca Košir

 »Poezija Saše Pavček je doživeta in iskrena, zato močna, ko poje hvalo zemlji in dobroti rok, zapoje žalostinke za pokojno mamo, se spominja ljubih umrlih ter se hudomušno zavrti, ko vstopi v gledališki svet med svoje ljudi. Ko srce predeluje izkušnje, se rodi poezija duše za dušo, zato zmore nagovoriti slehernika.«

ENA OD PESMI ZA OKUS

Vse Sašine pesmi so globoko doživete in osupljivo iskrene, iz duše in srca. Prababicam je ena od tistih pesmi iz zbirke Zastali čas, ob katerih zadrhti srce. Ko jo prebereš, se v mislih povežeš s svojimi prednicami in drugimi umrlimi sorodnicami, in ko hodiš po gozdu, se včasih nanjo spomniš.

Saša Pavček

PRABABICAM

Šla sem v gozd po pesem tolažbe,

nisem je zaslišala.

Listje je škrepetalo pod mojimi stopali,

kot da bi drobila kosti prednikov.

Prababice pa so razumele, rekle, poj za nas.

Šumi kot gozd, pokaj kot veja,

vzbrsti kot popek, bodi naš glas.

Ne maščuj nas, samo povej, koliko veder vode smo znosile,

koliko krav pomolzle, koliko otrok povile,

koliko politih prtov oprale,

koliko njiv prekopale, koliko ajde posejale,

koliko kruha zamesile

in kaj dobile v zahvalo. 

Ena bežen poljub, druga ukaz,

ena pretesen objem, druga klofuto,

nobena odrešitve od veder, prtov,

njiv in loncev …

Nobena ni odšla brez vere, da je

storila vse

za življenje, ki mora v rast.

Žalostnih oči so odhajale

v gozdove,

prosile drevesa, trave in ptice

za moč,

rotile nebo, verjele, da bo nekoč

nekoč davno iz listja in trav

zašumelo, da bodo popokale

verige,

da bo zapela izpod mahu nežna

piščal,

da se bo rod, lačen ljubezni,

napojil,

da bo …

Da bo nekoč …

Hodim po pomladnem gozdu,

suho vejevje še vedno kriči,

po svežih listih solze polzijo …

Udarce, poljube, pokopane otroke

in iluzije

še vedno skrivajo debla dreves.

Veselim se avtoričine vrhunske interpretacije pesmi, ki jo poznam s CD-ja z zvočnim posnetkom pesmi iz zbirke Obleci me v poljub, in priporočam napovedani estetski doživljaj.

VABILO ZA LJUBITELJE POEZIJE

V nedeljo, 21. marca, bo ob 18. uri na Youtube kanalu Mladinske knjige spletni pesniški večer v počastitev izida pesniške zbirke Zastali čas in svetovnega dneva poezije. Saša Pavček bo brala svoje pesmi, zbirko in avtorico bo predstavil vodja leposlovja pri Mladinski knjigi Andrej Ilc.

Fotografije so s spleta.

Pripravila: Marjana Štern

TEJA MILAVEC, ILUSTRATORKA IN FILMSKA ANIMATORKA

Dela ilustratorke Teje Milavec v raznolikih tehnikah in slogih v gledalcu iščejo – predvsem pa vzbujajo – veselje, iskrenost in humor. Med svoje najvidnejše pretekle projekte Teja Milavec uvršča kratki film Me at 25, za katerega je zgradila miniaturo svoje tedanje sobe in se prek nje predstavila. Film se je leta 2017 uvrstil na mednarodni festival animiranega filma Animateka. Ob tem je avtorica razstav­ljala na 13. slovenskem bienalu ilustracije v Cankarjevem domu in do zdaj ilustrirala devet knjig, med njimi tudi del antologije Svetlane Makarovič.

Teja Milavec

Sporočilo ilustracij Teje Milavec je, da njena dela v gledalcu iščejo veselje, iskrenost in humor. Milavčeva je namreč prepričana, da je v slovenskem umetniškem prostoru preveč ilustracij, katerih cilj je samo ljubkost. To pa je zanjo premalo, meni namreč, da na ta način vsi izgubljamo zgodbe, ki so sicer ključne. »Samo če naša dela izhajajo iz iskrenosti, lahko zares navdušujejo druge, to pa je tudi vse, kar bi si želela doseči« je še dejala ilustratorka Teja Milavec.

Teja Milavec je leta 2020 z magisterijem zaključila študij ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Med študijem je spoznala, da je ilustracija svobodna in vsesplošno uporabna, zabavna in hkrati pomenljiva in tako raznolika v vseh aspektih, da se je preprosto ne moreš naveličati. Pri tem je spoznala, da se ji zdi njen razširjeni način umetniškega ustvarjanja izredno zanimiv, tudi kot nova kulturna forma, ki bi jo rada raziskovala, analizirala in iz nje črpala navdih za prihajajoče projekte.

Ilustratorka Teja Milavec je poleg ustvarjanja na področju animiranega filma razstavljala tudi na 13. slovenskem bienalu ilustracije v Cankarjevem domu, ilustrirala pa je tudi devet knjig, med njimi tudi del antologije Svetlane Makarovič.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.