UMRLA JE PRVA TEMNOPOLTA NOBELOVKA TONI MORRISON (1931–2019)

  

Toni Morrison se je s književnostjo najprej srečala kot založnica izključno afroameriških avtorjev in šele nato kot pisateljica. Pisati je začela relativno pozno, šele pri 39 letih, ko je izšel njen knjižni prvenec, roman Najbolj modre oči, pretresljiva zgodba o temnopolti deklici, ki je hotela imeti modre oči. Sledili so romaniSulaBog pomagaj otroku in drugi, a šele s Salomonovo pesmijo iz leta 1977 se je Morrisonova uveljavila kot prepoznavna ameriška književnica. V romanu Ljubljena pa opisuje dogajanje v ameriškem suženjskem okolju 19. stoletja. V pretresljivem romanu Morrisonova uporablja afroameriško etnografsko dediščino, tesno povezano z naravo, magijo in mistiko ter obredi. S tem romanom je pisateljica postala prepoznavna na ravni svetovne književnosti.

   

(Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

FOTOGRAFSKA RAZSTAVA OB STOLETNICI ROJSTVA EDIJA ŠELHAUSA

  V Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani počasi zapirajo zanimivo fotografsko razstavo znanega slovenskega fotoreporterja Edija Šelhausa (1919–2011). Razstavo so poimenovali: Edi Šelhaus. Retrospektiva.

   

Pregledno razstavo fotografij znanega slovenskega fotoreporterja Edija Šelhausa so postavili v spomin in počastitev 100. obletnice njegovega rojstva. Razstava prikazuje izbor Šelhausovih posnetkov iz štirih obdobij njegovega delovanja: iz obdobja druge svetovne vojne, tržaškega obdobja, obdobja med letoma 1958 in 1972 in obdobja po letu 1972. To je tematska razstava iz bogatega fonda fotografij enega najbolj znanih slovenskih fotoreporterjev, z izborom fotografij iz sveta filma, gledališča ter radia in televizije. V ta namen so v muzeju pripravili pregledno razstavo s katalogom o njegovem življenju in delu z naslovom Edi Šelhaus. Retrospektiva. V Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani hranijo večino njegovega fotografskega fonda – iz več kot šestdesetletnega obdobja od 2. svetovne vojne vse do začetkov 21. stoletja.Razstava bo odprta do 29. septembra 2019.

   

(Viri: Delo in Wikipedija, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

AKADEMSKI SLIKAR ANDREJ JEMEC RAZSTAVLJA V AS GALERIJI V LJUBLJANI

Že v sredo, 19. junija 2019, je akademski slikar in član SAZU Andrej Jemec (roj. 29. 11. 1934) v ljubljanski AS Galeriji razstavil svoje najnovejše umetnine. Slikar Andrej Jemec velja za enega najpomembnejših likovnih ustvarjalcev sodobnega časa v slovenskem prostoru. Na razstavi so njegova najnovejša dela, ki so nastala od leta 2018 do danes.Slike se vsebinsko navezujejona segmente celotnega Jemčevega ustvarjalnega opusa. Slikar je razstavo naslovilVse, kar je. Slike 2018–2019.

Razstavo Jemčevih del je odprl naš predsednik akad. prof. dr. Milček Komelj, slikarjev dolgoletni prijatelj. V nagovoru je med drugim povedal:« Le zavest o skrivnosti neznanega nam kozmosa se mu potaplja v črnino, vendar pa umetnik v njem občuti in s prameni bele luči zasleduje tudi nenehen kozmični direndaj; v svoji odprtosti za življenje in za vse na svetu pa bi v slike najraje zajel kar vse, kar je, in to vse lahko v naslovu slike izenači tudi s svojo domovino, ki jo sicer simbolizira valovita slovenska zelenina, a kot domovanje človeštva tudi migetanje stvarstva v kozmosu. Že iz tega pa je razvidno, kako so mu slike v resnici narekovane in kako umetnik v bistvu enači besedni in svoj likovni jezik; sámo Besedo, kot je bila oznanjena na svetopisemskem začetku, pa mu pomeni svetloba – luč, ki mu oživlja barve in ki se je že na njegovih prvih osebnostno razpoznavnih delih slikovito prebijala skozi prepreženost abstrahirano naslikane temine gozdnega vejevja…«

Likovni kritiki so prepričani, da je Andrej Jemec eden najpomembnejših likovnih ustvarjalcev sodobnega časa pri nas. Po duši je liričen, hkrati pa precej družbeno angažiran. Njegove risbe zgovorno pričajo o današnjem času in prostoru, v katerem živimo. O tem nam govorijo tudi naslovi del, ki gledalca spodbudijo k razmisleku o sodobnih družbenih vprašanjih. Ti naslovi so:Oblaki dima – Evropi gori pod nogami, Moja domovina – kako naslikati vse, kar je, Sledi nasilja je zabrisal čas itd. Pri tem je zanimivo, da vsaka slika gledalca nagovori in mu omogoči, da ji prisluhne, da vstopi vanjo, da začuti, kaj mu želi povedati, sporočiti, četudi gre za še tako izključna slikarjeva notranja doživetja. Razstava v AS Galeriji tako potrjuje, da je Jemec slikar, umetnik geste in mojster barv, kjer izrazito izstopajo osnovne barve, kot so rdeča, rumena, modra in druge.

Na odprtju razstave je Petra Bizilj Silva, kustosinja AS Galerije, poudarila, da Jemčev svet ni svet podob in opisov, ampak svet občutij, emocij, ki so znotraj njega in jih deli s svetom. Njegova umetnost nosi jasno sporočilo, ki kljub vsem tegobam tega sveta človeku prinaša upanje za svetlejšo prihodnost.

 (Vir: Wikipedija, fotografije pa so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

 

PODPORA SLOVENŠČINI V JAVNI RABI

Stavba Slovenske matice

Odsek za slovenski jezik Slovenske matice, ki mu predseduje dr. Vesna Mikolič, se znova oglaša v zvezi s podporo slovenščini v javnem življenju, saj se zdi, da želijo nekateri, zaslepljeni od žarometov globalne tržne logike, za drobiž prodati slovenski jezik, ki so ga slovenski intelektualni veljaki pogumno in odločno uspeli ohraniti od Trubarja dalje do danes. V času, odkar smo se nazadnje oglasili, se je zvrstilo nekaj pomembnih pobud, predvsem pa smo prejeli tehten odgovor izrednega člana SAZU profesorja dr. Borisa A. Novaka in profesorja dr. Deana Komela na javno pismo zaslužnega profesorja dr. Andreja Čadeža, ki smo ga objavili v naših Poletnih novicah 4. 8. 2019. Posredujemo vam torej dopis obeh omenjenih avtorjev, ki vabi k sodelovanju vse, kateri želimo z iskrenim srcem poskrbeti, da bodo, kakor smo mi ponosni na naše prednike, na našo skrb za slovenščino ponosni tudi prihodnji rodovi.

Spoštovani zasl. prof. dr. Andrej Čadež,

odgovarjava na Vaš dopis, kakor je bil  posredovan v Poletnih novicah Slovenske matice. Veseli naju, da se strinjate z najino izjavo Dovolj je!, kar zadeva kritiko sramotno praznega in manipulativnega sprenevedanja, s kakršnim je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) odgovorilo na najino izjavo Countdown ali Obramba slovenskega učnega jezika na univerzah pred globalnim ropom. Najino opozorilo o nevarnosti anglizacije učnega jezika na slovenskih univerzah je MIZŠ odpravilo z razlago, da je slovenski jezik v Republiki Sloveniji sicer priznan kot uraden, da pa žal nima ustrezne in avtonomne kvalifikacije na ravneh raziskovanja, poučevanja in ustvarjalnosti. Gre za nezaslišano in nedostojno izpeljavo!

V tem antologijskem primerku birokratskega novoreka tudi sicer kar mrgoli napak. Med drugim je omenjena »Akademija znanosti in umetnosti« − ustanova, kakršne pri nas ni, saj obstaja le Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Ni povsem jasno, ali gre zgolj za lapsus ali za že dogovorjeno preimenovanje, saj MIZŠ doslej ni ponudilo nikakršnega opravičila ali pojasnila. 

Popolnoma se strinjava z Vami v oceni izjemno visokega prispevka naravoslovcev in naravoslovk k razvoju slovenskega jezika na znanstvenem področju. Enako velja tudi za dragoceno inventivnost slovenskih raziskovalcev in raziskovalk z različnih znanstvenih področij v globalnem merilu in v različnih jezikih. Tudi osebno zelo rada sodelujeva s kolegicami in kolegi iz drugih znanstvenih disciplin.

Z vsem spoštovanjem do Vašega obujanja zgodovinskega spomina ter narodne in jezikovne zavesti pa morava ponovno poudariti, da tokrat − prvič v zgodovini − ne gre za obrambo pred tujimi zatiralci slovenskega jezika, temveč za zahtevo, da se v skladu z Ustavo RS na državni ravni vzpostavijo, opredelijo in uresničujejo pogoji za njegovo polno uveljavljanje. Najini protesti se porajajo iz zaskrbljenosti, da država na nedržavotvoren način streže najrazličnejšim parcialnim interesom, svoj oportunizem in nenačelnost  pa prikriva z visokodonečimi, veliko presladkimi in zlaganimi besedami. Če bo taka opcija prevladala, bo trud vseh tistih, ki bi radi ohranili in razvijali slovenski jezik, in takih ni malo, zaman.

Veliko je torej točk, v katerih se strinjamo in kjer bi lahko plodno sodelovali v dobro prihodnosti slovenskega jezika. O sodelovanju za ta plemeniti cilj sva se zmeraj pripravljena pogovarjati. Za Vaše iz trte izvite in krivične obtožbe na najin račun pa nimava časa.   

V upanju na sodelovanje Vas s spoštovanjem pozdravljava, 

Dean Komel, filozof

Boris A. Novak, pesnik

 Obenem vas opozarjamo še na prispevek profesorja dr. Marka Marinčiča v časniku Večer, ki ga najdete na povezavi: https://www.vecer.com/jezik-na-univerzah-kaj-pa-slaba-anglescina-10049067 , v katerem omenjeni klasični filolog opozarja:

»Celo če bi bili sprijaznjeni, da bo v slovenščini vsak čas zamrlo intelektualno okolje, ki ga je čisto zares vzpostavila šele Univerza v Ljubljani, je jasno, da mednarodna znanstvena kariera čaka samo zelo majhen del diplomantov, in ti s tujimi jeziki praviloma nimajo težav. Iz Slovenije ne bežijo zato, ker premalo predavateljev klati angleščino, temveč zato, ker tu za najsposobnejše ni prihodnosti. Še več: če bi to jesen, ob stoletnici Univerze v Ljubljani, vsi slovenski univerzitetni predavatelji naenkrat “prešaltali” na angleščino, bi pred to strahoto zanesljivo emigriral še zadnji kontingent študentov, ki upajo na resno znanstveno kariero. Naše univerze so kljub slovenskemu učnemu jeziku številnim sposobnim posameznikom omogočile, da kariero nadaljujejo v tujini. Zlasti v primerih, ko so kariere bleščeče, ti posamezniki radi priznavajo dolg, in to ne samo iz domoljubja. Po drugi strani pa univerza ne izobražuje samo bodočih znanstvenikov, temveč še v večjem številu prihodnje učitelje, zdravnike, inženirje, odvetnike, sodnike, socialne delavce, psihologe, novinarje, prevajalce – večinoma torej posameznike, ki bodo imeli opravka z ljudmi. Ti ljudje pa slučajno še vedno govorijo slovensko …«

 Posredujemo vam tudi pobudo za uvrstitev del Borisa Pahorja v učni program četrtega letnika na gimnazijah in srednjih šolah. Pobudniki pišejo:

»27. avgusta 2019 je tržaški pisatelj Boris Pahor praznoval svoj 106. rojstni dan. Ob njegovih visokih življenjskih jubilejih se zadnja leta v Ljubljani vrstijo prireditve, ki se jih udeležujejo najvišji državni vrhovi (predsednik države, predsednik vlade, ministri ipd.). Direktorica Javne agencije za knjigo Republike Slovenije Renata Zamida je letos med drugim dejala, da »Boris Pahor marsikje v tujini velja za poosebljenje književne ustvarjalnosti v Sloveniji, pri nas pa za poosebljenje narodnega ponosa«.

Zato nas je pobudnike peticije še posebno zmotilo dejstvo, da se Boris Pahor in njegova dela ne nahajajo med obveznim čtivom za četrti letnik slovenskih gimnazij in srednjih šol. Verjamemo sicer, da mu učitelji in učiteljice slovenščine med maturitetnimi pripravami izkazujejo pozornost, ki si jo avtor zasluži. Z njegovo uvrstitvijo med obvezne avtorje pa bi ga slovenska javnost in politika še dodatno počastili in mu končno tudi formalno dodelili mesto, ki mu v slovenski književnosti pripada.

Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije torej predlagamo, da se ob posodabljanju učnega načrta za slovenščino za četrti letnik gimnazij in srednjih šol (obstoječi je iz šolskega leta 2008/2009) Borisa Pahorja in odlomek iz kakega njegovega dela (Mesto v zalivu, Nekropola, Spopad s pomladjo, Zatemnitev, Grmada v pristanu itd.) uvrsti med obvezno čtivo.«

Peticijo za uvrstitev Borisa Pahorja in njegovega dela med obvezne avtorje četrtega letnika gimnazij in srednjih šol lahko podpišete na povezavi: https://www.peticija.online/uvrstitev_borisa_pahorja_in_njegovega_dela_med_obvezne_avtorje_etrtega_letnika_gimnazij_in_srednjih_ol?a=2 .

Želimo vam miren začetek septembra,

s prijaznimi pozdravi,

Ignacija J. Fridl, tajnica urednica Slovenske matice

                              

KNJIGA ŠAVRINKE, LITERARNI SPOMENIK ZAPISOVALCA ISTRSKIH ZGODB, MARJANA TOMŠIČA

Slovenski pisatelj Marjan Tomšič (1939) je eno osrednjih imen slovenske proze. V sredo, 7. avgusta 2019, na 80. obletnico njegovega rojstva, je bila v Slovenski matici predstavitev ponatisa njegovepriljubljene knjige Šavrinke. Tomšič je avtor številnih romanov, novel in črtic, pa tudi dramskih del in radijskih iger. Rodil se je v Račah pri Mariboru, sedaj pa že dalj časa živi in ustvarja v slovenski Istri. Med letoma 1986 in1999 je imel status samostojnega kulturnega delavca. Napisal je celo vrsto zanimivih knjig o življenju in delu ljudi v Istri, med njimi romane Šavrinke, Grenko morje, OštrigecaKafra, zbirko novel Kažun, zbirko kratkih zgodb Škatlarji itd. Marjan Tomšič je za svoj ustvarjalni opus prejel nagrado Prešernovega sklada, Kajuhovo in Kocjančičevo nagrado ter mednarodno nagrado »besede brez meja«.

Ob letošnjem Tomšičevem življenjskem jubileju mu je založba Beletrina v Ljubljani ponatisnila roman Šavrinke, založba Mladinska knjiga pa roman Oštrigeca. Knjiga o Šavrinkah je tista istrska knjiga, ki je dotlej odmaknjeni, zaprti in nepoznani istrski šavrinski svet predstavila v vsej njegovi izvirnosti in arhaičnosti, s tem pa predstavlja in odkriva identitete slovenske Istre. Življenjska zgodba pisatelja Marjana Tomšiča je bridka v marsičem. Znova jo je pred časom razkril v pogovoru na predstavitvi knjige Šavrinke v Slovenski matici v Ljubljani. Šele s preselitvijo v Istro se mu je življenje umirilo in ustvarjalno razmahnilo. V njegovem ustvarjalnem opusu sta prepoznavna dva temeljna tokova. V odmevnejšem se ukvarja z Istro, njenim bogatim izročilom in sodobno izkušnjo. V drugem, morda nekoliko manj znanem segmentu svoje proze pa nam predstavlja psihološko fantastične prijeme, ki segajo v najgloblje predele človekove notranjosti, hkrati pa ostro analizirajo družbeno realnost.

»…Od nekdaj me je vznemirjalo vse, kar je bilo neznano, skrivnostno. Za tem sem tipal, to raziskoval…«

 (Marjan Tomšič)

     

Roman Šavrinke predstavlja vrh Tomšičevega literarnega ustvarjanja. Šavrinke so bile dekleta in ženske iz slovenske Istre, ki so vse do druge svetovne vojne zaradi revščine in hude gospodarske krize hodile v Trst prodajat kmečke pridelke, njihov glavni vir zaslužka pa je bil prodaja jajc. Tokratna izdaja romana Šavrinke je obogatena z uvodom, v katerem je avtor napisal zgodbo nastanka romana, ki je zgodba Marije France, ki je bila hkrati navdih in tudi soavtorica zgodbe o Šavrinkah.

(Vir: Delo, fotografije so s spleta)

 

Pripravil: Franci Koncilija

ŠENTJERNEJSKA NOČ

Šentjernejska noč označuje množični pokol pariških hugenotov, ki so bili francoski kalvinisti, v noči s 23. na 24. avgust 1572. To je bilo v času osmih francoskih verskih vojn (1562–1598), ki so Francijo pretresale v poznem 16. stoletju, ko so se hugenoti pod vodstvom admirala Gasparda Colignyja uprli katoliškemu kralju, ki gaje podpiral vojvoda Guise.»Kapljica čez rob« dogajanja na pariškem dvoru pa je bil spodleteli atentat na hugenotskega admirala Colignyja, ki je atentat preživel. Zgodovinarji so enotnega mnenja, da je imel pokol za ozadje predvsem politična, pa tudi verska nasprotja na francoskem dvoru.

                                                                                                                                  

V Franciji je divjala krvava državljanska vojna, Šentjernejska noč pa je bila višek te vojne. Ko je Katarina Medičejska ugotovila, da katoliški vojski ne bo uspelo premagati protestantov, se je domislila načrta. Svojo hčer Margareto (Margot) je 18. avgusta 1572 poročila s hugenotskim kraljem Henrikom Navarskim Burbonom in na praznik apostola Jerneja priredila veličastno poroko. Na slavju v Parizu je bila zbrana večinahugenotskih voditeljev. Tik pred zoro 24. avgusta 1572 je zvon cerkve Saint-Germain-Auxerrois naznanil začetek pokola Hugenotov. Tisto noč je bilo v Parizu in drugod po Franciji zastrupljenih ali pa pobitih na tisoče hugenotov. Prva žrtev pokola je bil admiral Coligny. Ocene števila žrtev se zelo razlikujejo, od 2000 do 30.000, samo v Parizu pa naj bi bilo ubitih 3000 hugenotov.

Čeprav je pokol močno oslabil hugenote, pa je zaradi maščevanja ponovno podžgal novo vojno, ki se je končala z nantskim ediktom v Bulonjskem gozdu julija 1573. Henrik Burbonski, ki je medtem prestopil v katoliško vero, pa je hugenotom podelil amnestijo in zagotovil omejeno versko svobodo. Razpleta v Franciji pa se je na neki način veselil tudi papež Gregor XIII., saj je bil prepričan, da se je Francija odločno obrnila na katoliško stran.

(Vir: Besedilo in fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

ODMEVNA MEDNARODNA RAZSTAVA V LENDAVI

Lendava, najvzhodnejše mesto v Sloveniji, postaja pravo mondeno mesto na področju kulture in likovne umetnosti. Že v začetku marca letos so v Galeriji na Lendavskem gradu odprli impresivno likovno razstavo del slikarja in arhitekta Avstrijca Friedensreicha Hundertwasserja in tudi v Evropi prepoznavnega Japonca Šoičija Hasegave. Razstava je zelo posrečen in uspešen poskus združitve slikarskih del umetnikov dveh zelo različnih kulturnih tradicij: zahodne in vzhodne.

Na razstavi v grajskih prostorih si obiskovalci lahko ogledajo najrazličnejše slike v raznovrstnih tehnikah, kot so barvite in abstraktne grafike, litografije, sitotiski in lesorezi, akvareli, porcelaniitd. Zato ni čudno, da je Galerija-Muzej Lendava že nekaj let središče zgoščene likovne umetnosti, kamor se je vredno odpeljati s kateregakoli konca Slovenije. V Lendavskem gradu so bile namreč razstavljene že umetnine velikanov, kot so Salvador Dalí, Edvard Munch, Joan Miró, Francisco de Goya, Pablo Picasso, Marc Chagall, Victor Vasarely in drugi. Razstava je zelo blizu tudi otrokom, ker jih prevzamejo razkošje barv in razgibane oblike,

Zato je organizator ob razstavi pripravil tudi delavnico za otroke in odrasle. Razstavo, ki jo bodo zaprli 1. 9. 2019, si je doslej ogledalo rekordnih 14.000 ljubiteljev likovne kulture.

(Vir: Večer, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

MEDNARODNA FESTIVALSKA LIKOVNA KOLONIJA V KRIŽANKAH

Že od nedelje, 14. 7. 2019, je v Viteški dvorani v ljubljanskih Križankah potekal festival likovne kolonije. Na festivalu v Plečnikovi pergoli je ustvarjalo osem domačih in tujih umetnikov, udeležencev tradicionalne, letos že 22. Mednarodne likovne kolonije.

  

Slovenijo so zastopale umetnice Fulvia Grbac, Valentina Avgustini Pregelj, Nina Bric in Sabina Šinko. Iz tujine pa so prišli Mehičan Enriquej Fuertas, Američan slovenskega porekla Edward Trobec, Italijan Franco Duga in Hrvat Ivan Balažević. Ob zaključku likovne kolonije so celotno dogajanje vsi udeleženi umetniki soglasno zelo pohvalili. Nekateri so prišli na kolonijo s točno izdelanim ustvarjalnim načrtom, spet drugi so se popolnoma prepustili trenutnim navdihom enkratnega okolja Križank.

   

Ob sklepu kolonije se je slikarjem pridružil multimedijski umetnik Lado Jakša. Poleg Festivalske likovne kolonije je mentorica Barbara Zonta v Križankah pripravila tudi Malo likovno kolonijo, kjer so priložnost za ustvarjanje dobili tudi otroci, ki so jim nudili raznovrstne delavnice. Letošnja tema je bila pripoved, zgodba…Udeleženci so se razšli z nepozabnimi doživetji, ki vedno ostanejo v lepem spominu.

(Vir: Delo, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

 

 

 

NINA ŠENK, IZJEMNA SKLADATELJICA

Nina Šenk se je 14. 2. 1982 rodila v Ribnici, kjer je začela uspešno glasbeno pot kot učenka klavirja in blokflavte. Na Akademiji za glasbo je leta 2004 diplomirala iz kompozicije, podiplomski študij pa je opravila na visoki šoli za glasbo v Dresdnu. Mojstrski študij je z odliko končala na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Münchnu.

    

Nadarjena skladateljica Nina Šenk je tako s komaj 37 leti postala najmlajša izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), najpomembnejše nacionalne znanstvene in umetnostne ustanove. Nina Šenk je tudi prejemnica evropske nagrade za najboljšo kompozicijo na festivalu Young Euro Classic in nagrade Prešernovega sklada, ki jo je pospremila še s štirimi ploščami svojih del. Poleg vsega tega Nina Šenk vodi tudi program Koncertnega ateljeja Društva slovenskih skladateljev. Umetnica pravi, da klasična glasba ni zabava, treba pa se je glasbi preprosto prepustiti. Zanjo je poslušanje klasične glasbe kot branje dobre knjige, ki vsekakor zahteva svoj čas. Nina Šenk je tako uspešna in svetovno prepoznavna skladateljica, da so bile njene skladbe izvedene že na številnih najpomembnejših glasbenih festivalih doma in v tujini; od Bienala Newyorške filharmonije do Salzburških slavnostnih iger. V Londonu pa so lani na uglednem festivalu klasične glasbe BBC Proms izvedli njeno skladbo Baca.

    

(Vir: Delo, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

RUSKE PRAVOSLAVNE IKONE V LJUBLJANI

 

Letošnje poletje si je v ljubljanskem Mestnem muzeju mogoče ogledati enkratno razstavo izjemnih dosežkov ruskih umetnikov, ki so soustvarjali pomemben del svetovne kulturne dediščine na področju sakralnega slikarstva. Kustosi treh največjih ruskih muzejev in moskovske Državne Tretjakovske galerije, Muzeja umetnosti v Jaroslavlju ter Državnega zgodovinskega in umetnostnega muzeja Sergiev Posad, so se odločili v Sloveniji razstaviti 85 ruskih ikon, ki v pravoslavju upodabljajo sv. Bogorodico – Mater Božjo – in ki so nastale od konca 13. do začetka 20. stoletja. Razstavo, ki sta jo finančno omogočila MO Ljubljana in Ministrstvo za kulturo, so odprli že 25. maja in bo odprta vse do 15. septembra 2019.  

KAJ JE TO IKONA?

Beseda ikona korenini v grškem jeziku (eikon, ikon) in dobesedno pomeni podobo, v širšem smislu pa sliko z neko versko vsebino. Sicer pa je ikona nekakšen sinonim za sliko v pravoslavni Cerkvi bizantinskega obreda. Ikone praviloma prikazujejo Jezusa (Pantokrator), Marijo in svetnike. Zanimivo je, da ikona po verovanju pravoslavnih kristjanov izžareva svetost in s tem ustvarja duhovno povezanost med vernikom in osebo, ki jo ikona predstavlja.

POJAV IKONOKLAZMA

Ikonoklazem (beseda pomeni razbijati ikono) je bil versko gibanje v 8. stoletju, ki ga je uvedel bizantinski cesar Leon III., ki je okoli leta 730 izdal edikt, ki je prepovedal čaščenje ikon. Ikonoklazem je radikalno zanikanje likovnega upodabljanja Boga, svetnikov itd. Korenini v starozaveznem Dekalogu, kjer je zapisano, naj Izraelci ne delajo (izrezujejo) rezane podobe Boga itd. Svoje pa so prispevale tudi razširjene in vplivne krščanske sekte in verska gibanja, kot so bila dekotizem, nestorijanizem, monofizitizem in druga. Po letu 842 se ikonoklazem v krščanstvu ni več pojavljal. Od takrat naprej v pravoslavnih cerkvah na prvo postno nedeljo praznujejo praznik zmage pravoslavja nad ikonoklasti.

 ZAKLJUČEK

Slovenija, Ljubljana,
24.05.2019, 24. maj 2019
Razstava, Ikone, zakladi ruskih muzejev gostuje v mestnem muzeju. Kultura, umetnost,
Foto: Ziga Zivulovic jr. /BOBO

Ikone so v Sloveniji zelo redko razstavljene. Nazadnje se je na območju nekdanje Jugoslavije to zgodilo v šestdesetih letih 20. stoletja. Postavitev razstave v Ljubljani pa ni bila zahtevna samo v tehničnem in logističnem smislu, ampak je bila tudi strokovni izziv, saj je bilo izmed več kot 400 podob Matere Božje, zavetnice Rusije, kolektivnega simbola vsega pravoslavnega vzhoda, dokaj težko izbrati 85 ikon. Razstavljene umetnine resnično predstavljajo edinstven vpogled v rusko kulturo in duhovnost ter odpirajo pravo in bogato priložnost za spoznavanje bogate ruske kulturne dediščine ikonskega slikarstva. Umetniška dela, predstavljena na razstavi, odražajo zapleteno in raznoliko ikonografijo in tipologijo ruskih ikon. Pravoslavne ikone so kljub številnim različnim slogovnim značilnostim še najbolj prepoznavne po skupnem češčenju Matere Božje. Vse ikone pa so resnični zakladi ruske duhovne, sakralne in kulturne dediščine.

(Vir: Wikipedija, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.