RAZMIŠLJANJE NA ZAČETKU ADVENTA

 

Latinska beseda advent pomeni prihod, v grškem izvirniku Svetega pisma pa je izraz parousia ali paruzija, kar je pri Grkih pomenilo prihod vladarja, v Svetem pismu pa ta beseda pomeni drugi Kristusov prihod ob koncu časov. V vsakdanjem času po liturgičnem koledarju advent pomeni veselo pričakovanje božiča, ko se na poseben način spominjamo rojstva Jezusa Kristusa. Advent ima v svojem bistvu tri središčne razsežnosti: preteklost, sedanjost in prihodnost. Vse te so del našega življenja, kako ga uravnavamo, pa je odvisno od naše svobodne volje. Za lažje odločanje,kako naj živimo, da bomo srečni, predlagam naslednje razmišljanje.

 

Najpomembnejši je ta trenutek. 

Bodite pozorni do bližnjih in jim pomagajte.

Pokličite tistega, ki mu to obljubljate že lep čas.

Postavite si prioritete.

Vzemite si čas za počitek.

Nekomu polepšajte dan z nasmehom.

Potrudite se, da boste slišani.

Spremenite majhne reči v velike.

Bodite prijazni do tujca.

Najprej poskrbite sami zase.

Ljubite.

Pojdite na sprehod v naravo.

Smejte se na ves glas.

Povejte ljudem, da jih imate radi.

Živite brez obžalovanj.

Bodite srečni.

Objemite svoje otroke.

Berite knjige.

Pojdite na sprehod v naravo.

Dihajte s polnimi pljuči.

Skratka ŽIVITE!

Zbral in uredil :

Franci Koncilija

ACADEMIA OPEROSORUM NEOVIDIUM

Academia operosorum Labacensium (slovensko Akademija delavnih Ljubljančanov) je bila prva ljubljanska znanstvena akademija. Ustanovljena je bila leta 1693.

Po Evropi se je od 16. stoletja dalje širilo znanstveno in umetniško delovanje po vzoru italijanskih akademij. Takšno delovanje se je pojavilo tudi v Ljubljani, pobudnika zanj pa sta bila Slovenca, zdravnik Marko Gerbec in zgodovinar Janez Gregor Dolničar, imenovan tudi Providus. Oba sta bila tudi aktivna člana Akademije v tedanjem Nürnbergu. Academia operosorum (Družba delavnih mož) je začela delovati leta 1693 v Ljubljani. Ob ustanovitvi je v njej delovalo 23 članov, in sicer trinajst pravnikov, šest teologov in štirje zdravniki. Prvi občni zbor je Akademija imela šele leta 1701. Prvotni namen te ustanove sta bila vaja in napredek na področju književnosti. Njeni člani so raziskovali vsak svojo stroko, tako je Janez Štefan Florjančič že leta 1698 ustanovil Pravniško društvoAkademija je prenehala delovati leta 1725, po smrti J. G. Dolničarja, ki je bil najaktivnejši član te ustanove. Nekateri možje so jo poskušali znova oživiti v letu 1781, vendar zaradi različnih nazorov in pričakovanj niso bili uspešni. Kljub temu pa sta vendarle zaživeli dve društvi: Društvo risarjev – Academia Ineulutorum in Društvo glasbenikov – Academia Philharmonicorum Labacensis, ki sta bili ustanovljeni leta 1701. Tako so operosi močno vplivali na razvoj umetnosti v Ljubljani in v celotnem slovenskem kulturnem prostoru. Člane društva imenujemo operosi. Ustanovni člani akademije so bili: Janez Krstnik Prešeren, predsednik, Franc Erazem Hohenwart, Janez Jurij Hočevar, Frančišek Krištof Bogataj, Jurij Gladič in Janez Stefan Florjančič. Vsi so bili odvetniki. Zgodovinar je bil Janez Gregor Dolničar, zdravniki pa so bili Marko Gerbec, Janez Krstnik Brložnik in Janez Andrej Coppini. (Vir: Wikipedija)

Apropo!

Ali ne bi bilo lepo, če bi tudi v Novem mestu že enkrat ustanovili ACADEMIO OPEROSORUM NEOVIDIUM (Akademijo delavnih Novomeščanov)?

Pripravil: Franci Koncilija

MINILO JE 60 LET OD OTVORITVE AVTOMOBILSKE CESTE LJUBLJANA-ZAGREB

 

Letošnjega 23. novembra je minilo 60 let, odkar je Tito slovesno odprl avtomobilsko cesto Ljubljana–Zagreb, ki so jo takrat imenovali Cesta bratstva in enotnosti. Glavna slovesnost je bila na Glavnem trgu v Novem mestu, kjer je pred večtisočglavo množico govoril takratni predsednik Jugoslavije, Josip Broz – Tito. Cesto, dolgo okoli 80 km, so mladinske delovne brigade začele graditi 1. aprila, dokončana pa je bila 23. novembra 1958. Po koncu govora, ki se ga je udeležil tudi Edvard Kardelj, je šel Tito na kavico v kavarno na Glavnem trgu, potem pa se je še rokoval in pogovarjal z mnogimi udeleženci proslave. S Titovim prihodom v Novo mesto je bilo kar nekaj zapletov, saj je pred tem izjavil:«Neću u grad, gde pope pale!« Njegova izjava se je nanašala na požig škofa Antona Vovka na novomeški železniški postaji, 20. januarja 1952.

Znano je, da sta bili kmalu po drugi svetovni vojni najbolj znani brigadirski gradbišči železniški progi Brčko–Banovići in Šamac–Sarajevo, izkušenj z gradnjo velikih in sodobnih cest pa brigadirji do takrat niso imeli. Zato je bila gradnja avtomobilske ceste za tiste čase pomemben gradbeni projekt na področju nizkih gradenj, saj so večino del brigadirji opravili ročno, gradbena mehanizacija pa je bila še v »povojih«. Brigadirska obvezna delovna oprema so bili samokolnica, kramp in lopata, navdušenje za delo pa je bilo domala na meji fanatičnosti. Ko je Tito javno objavil načrtovano gradnjo ceste od Ljubljane do Gevgelije v Makedoniji, mu je Amerika ponudila, da zgradijo cesto z lastnim denarjem, vendar pod pogojem, da bo denar od prodaje goriva njihov. Tito je ponudbo gladko zavrnil. 

   

Glavni štab vseh brigad je bil v gradu Otočec pri Novem mestu, ki je bil takrat že obnovljen. Pri gradnji je sodelovalo okoli 54.000 brigadirjev iz vseh republik, ki so bili organizirani v 466 delovnih brigadah, pomagali pa so tudi delavci iz 17 gradbenih podjetij. Brigadirjem je bil določen šesturni delavnik, v katerem pa so po pravilu presegali gradbene norme. Organiziran je bil tudi njihov prosti čas. V njem so se udeleževali raznih tečajev, ukvarjali so se s športi in kulturnimi dejavnostmi, spoznavali pa so tudi naravno in kulturno dediščino krajev, v katerih so delali. Delovne brigade so takrat vsem lokalnim skupnostim povzročale veliko logističnih in organizacijskih težav. Mnoge občine, z novomeško vred, preprosto niso bile sposobne zagotoviti minimalnih pogojev za nemoteno bivanje in delo brigadirjev. Brigadirske barake so postavljali blizu trase bodoče avtomobilske ceste, kjer praviloma ni bilo komunalne infrastrukture, in podobno. Vsem težavam navkljub pa so brigadirji izpolnili zaupanje tedanje politike in cesta je bila zgrajena v načrtovanem roku.

Zbral in pripravil: Franci Koncilija,

fotografije so s spleta

 

JUBILEJNA MONOGRAFIJA O MILČKU KOMELJU JE BILA RAZSTAVLJENA TUDI NA SLOVENSKEM KNJIŽNEM SEJMU

  

Na 34. slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani, ki je bil od 20. do 25. novembra 2018 v Cankarjevem domu v Ljubljani je 106 založb razstavilo 25.000 knjig, od tega kar 3000 novih naslovov. Med njimi je bila tudi jubilejna monografija: Milček Komelj. Življenje z umetnostjo, ki je bila na knjižnih policah Slovenske matice in Mohorjeve družbe iz Celja. Vseh šest dni je bil sejem množično obiskan, na 340 spremljevalnih dogodkih pa se je predstavilo več sto domačih in tujih gostov. Slovenski knjižni sejem vsako leto obišče več ljudi kot vse druge knjižne prireditve skupaj. Zaskrbljujoče dejstvo pa je, da kar polovica Slovencev knjig sploh ne kupuje, 42 odstotkov pa jih niti ne bere!

  

Nobenega dvoma ni, da je Slovenski knjižni sejem kulturni, komercialni in družabni dogodek, skratka največji slovenski praznik knjige, na katerem se dogaja marsikaj. Zato ni čudno, da se sejem širi in iz leta v leto raste na vseh področjih. Na otvoritveni slovesnosti so nastopili Svetlana Makarovič, Drago Jančar, Ivo Svetina in Marjanca Jemec Božič. Tako Cankarjev dom, kjer so se ves teden zbirali literati, znane osebnosti in drugi ljubitelji knjig vseh starosti, očitno že postaja premajhen. Seveda primerjava z znanimi knjižnimi sejmi v Frankfurtu, Beogradu, Zagrebu ali drugod po svetu (še) ni možna, vendar je množica obiskovalcev dovolj zgovoren dokaz, da smo tudi Slovenci »narod ljubiteljev knjig«. Slovenski knjižni sejem vsako leto organizira Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije. Letošnji sejem je obiskalo tudi nekaj pomembnih osebnosti, med drugimi slovenski pisatelj iz avstrijske Koroške Florjan Lipuš, ki je oktobra letos kot prvi Slovenec, prejel avstrijsko državno nagrado za književni opus v slovenskem jeziku. Sejem je obiskal tudi Roddy Doyle, prvi Irec, ki se ponaša z nagrado man booker, ter angleški zgodovinar Keith Lowe, avtor uspešnice Podivjana celina in drugi… Sejem namenja posebno pozornost mladinski literaturi in mladim, na njem je bil poseben kotiček tudi za otroke. Tako sta mlade obiskala dobitnika prestižnih nagrad za mladinsko književnost Ralf Schweikart iz Nemčije in Jake Hope iz Anglije. Na sejmu so podelili deset nagrad: za najboljšo knjigo leta, za najboljši knjižni prvenec, in tako naprej.

(Vir : Delo, Večer, Dnevnik)

Zbral, uredil in fotografiral : Franci Koncilija

VABILO NA OGLED RAZSTAVE O SLIKARJU IVANU VAVPOTIČU

V  A  B  I  L  O

Spoštovane članice in člani,

bliža se 3. december, dan odprtih vrat slovenske kulture, ki so ga poimenovali

TA VESELI DAN KULTURE,

zato vas v ponedeljek, 3. decembra 2018, ob 18. uri

vljudno vabim v Jakčev dom v Novem mestu

na ogled razstave Dolenjskega muzeja

IVAN VAVPOTIČ, VELIKAN PORTRETA.

Avtorica razstave je kustosinja in umetnostna zgodovinarka

Katarina Dajčman, ki nas bo vodila po razstavi.

 

Čeprav se je Ivan Vavpotič rodil v Kamniku, je svojo mladost preživel v Novem mestu in maturiral na novomeški gimnaziji.

V Dolenjskem muzeju se veselijo našega obiska, zato bo ogled brezplačen.

V pričakovanju številne udeležbe vas lepo pozdravljam.

 

Franci  Koncilija,

namestnik predsednika KDSŠ

 

CANKARJEVA SKODELICA KAVE MALO DRUGAČE

V Trubarjevi hiši literature, ki stoji v Stritarjevi ulici v Ljubljani, so v ponedeljek, 22. oktobra 2018, podelili nagrado Kristine Brenkove. Prejel jo je Peter Škerl za ilustracije v slikanici z znamenito Cankarjevo črtico Skodelica kave, ki jo je izdala založba Miš.

Peter Škerl, slovenski ilustrator, slikar in oblikovalec, se je rodil leta 1973 v Ljubljani. Od leta 2002 ustvarja kot svobodni umetnik, ilustrira slikanice in knjige za otroke in mladino. Peter Škerl živi in ustvarja v Dolenjskih Toplicah.

Poleg Škerla sta posebni priznanji prejeli še dve avtorici. S priznanjem za inovativno interpretacijo otroške poezije so počastili Alenko Sottler, ki je ilustrirala slikanico Drobtine iz mišje doline. Ilustratorka Marta Bartol je prejela posebno priznanje za izvrstno slikanico brez besedila z naslovom Kje si?.

Znano je, da beseda bogati besedni zaklad, saj ko beremo, se nam v mislih ustvarjajo lastne slike. Ilustracija pa predlaga bralcu likovno estetiko in neguje občutek za lepo. Pomembno je, še posebej za mlajše bralce, ki imajo radi slikanice, da ilustracija razvija domišljijo in ustvarja nove ideje. Ko »beremo« ilustracije, sami oblikujemo zgodbo.

(Vir: Delo, fotografije so s spleta)

Povzel: Franci Koncilija

VABILO NA POGOVOR z AKADEMIKOM DR. MILČKOM KOMELJEM

Kulturno društvo Severina Šalija pripravlja v atriju Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto v petek, 16. novembra 2018, ob 18. uri za svoje člane in širšo javnost pogovor z AKADEMIKOM DR. MILČKOM KOMELJEM, častnim meščanom Novega mesta, ob njegovi 70-letnici.

S slavljencem se bo pogovarjal namestnik predsednika društva gospod FRANCI KONCILIJAki je knjigo pobudil in zanjo pridobil sponzorska sredstva.

Na pogovornem druženju, kjer so dobrodošla tudi vprašanja občinstva, bo nastopila mlada umetnica SOPRANISTKA TALITA SOFIJA KOMELJ, slavljenčeva vnukinja, študentka 1. letnika solopetja pri PROF. PII BRODNIK na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Na klavinovi jo bo spremljala korepetitorica TATJANA HADL.

Program:
Josip Pavčič: Ciciban-Cicifuj
Vincenzo Bellini: Vaga luna
Gaetano Donizetti: Quel guardo il cavaliere  (arija Norine iz opere Don Pasquale)

Vstop je prost. Prisrčno povabljeni!

MONOGRAFIJA O USTVARJALNEM OPUSU AKADEMIKA DR. MILČKA KOMELJA OB NJEGOVI 70-LETNICI

Akademik prof. dr. Milček Komelj, Novomeščan, pesnik, pisatelj, slikar, umetnostni zgodovinar in prepoznavni likovni kritik, redni član SAZU in Evropske akademije znanosti in umetnosti, dolgoletni predsednik Slovenske matice, častni občan MO NM in navsezadnje tudi predsednik Kulturnega društva Severina Šalija, se je rodil 16. novembra 1948 v Novem mestu. V čast njegovega življenjskega jubileja je Kulturno društvo Severina Šalija v sodelovanju s spodaj navedenimi ustanovami pripravilo tri odmevne kulturne dogodke. V torek, 6. 11. 2018, je že bila v novomeškem Anton Podbevšek Teatru soareja, v petek, 16. 11. 2018, bo v Knjižnici Mirana Jarca potekalo srečanje z jubilantom na društveni ravni, v mesecu decembru pa bo srečanje še v prostorih Slovenske matice v Ljubljani.   

Ob tej priložnosti je Kulturno društvo Severina Šalija Novo mesto na pobudo Francija Koncilije v sozaložništvu s Slovensko matico izdalo jubilejno monografijo z naslovom Milček Komelj: Življenje z umetnostjo. Knjiga v dveh delih ima 900 strani in 450 barvnih umetniških slik, dokumentarnih fotografij in seznam v knjigi omenjenih osebnih imen. Knjigo je uredila Nada Šumi, oblikovala jo je Barbara Bogataj – Kokalj, natisnila pa tiskarna Formatisk iz Ljubljane.  

Jubilejna monografija ob 70-letnici akademika dr. Milčka Komelja Življenje z umetnostjo je panoramski pregled vseh področij Komeljevega delovanja in ga predstavlja kot umetnostnega zgodovinarja in umetnika. V njej so ponatisi odlomkov besedil iz revij, zbornikov in katalogov, nekatera besedila pa so v knjigi objavljena prvič. Taki so – kot posebej simpatično berilo – tudi Komeljevi spisi iz dijaških let, ki kažejo avtorjevo zgodnjo literarno nadarjenost in zgodnje poznavalsko zanimanje za likovno umetnost. Prvič je objavljena večina portretov, pokrajinskih risb, akvarelov in pastelov, največ iz časa pred začetkom študija, ko se je Komelj pripravljal na umetniški poklic slikarja. V času študija in po njem je začel intenzivno, tako rekoč vsakodnevno, slikati z besedami in poslej z vsakim besedilom s pesniško besedo širi in razcveta izrazne registre slovenskega jezika, ki se mu tudi javno postavlja v bran. Slikarska roka tako ostaja pri roki za priložnostne namene, beseda pa žari v esejih, stihih, v odgovorih na vprašanja v intervjujih, pa tudi v strokovnih pesniško artikuliranih besedilih, značilnih za znamenite klasike slovenske umetnostne zgodovine. Ti so, kot danes Milček Komelj, umetnost ob vsem poznavalstvu želeli približati široki javnosti ljubiteljev in jih tudi z načinom njenega predstavljanja usmeriti v njeno duhovno globino in lepoto.

Življenje z umetnostjo Milčka Komelja je tako svojevrstna avtobiografija zaljubljenca v umetnost, cenjenega interpreta umetnosti, priljubljenega univerzitetnega učitelja, za slovenstvo zavzetega dolgoletnega predsednika Slovenske matice, dejavnega rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti in z vsem svojim delom in povezovalno osebnostjo upoštevane javne moralne avtoritete.

Pripravila: Nada Šumi in Franci Koncilija

Fotografija: Marko Klinc

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.