RAZSTAVA DEL ALBRECHTA DÜRERJA V DUNAJSKI ALBERTINI

     Razstava v Albertini

Že sredi septembra letos so v znameniti dunajski Albertini odprli razstavo več kot dvesto del najpomembnejšega umetnika evropske renesanse. Razstavo so naslovili preprosto Albrecht Dürer (1471–1528), postavljena pa je že v sklopu praznovanj 550. obletnice Dürerjevega rojstva (1471–2021). Razstava bo odprta vse do 6. januarja 2020.

Znano je, da ima Albertina v stalni zbirki skupno 140 Dürerjevih risb in akvarelov. Med njimi najdemo tudi kultne umetnine, kot so Poljski zajec, Krilo zlatovranke, Roke v molitvi itd. Na razstavi so na ogled še številne druge slike iz drugih znanih evropskih muzejev, kot so Poklon Svetih treh kraljev, Sveti Hieronim in druge.

 

Albrecht Dürer je bil pravi virtuoz v različnih slikarskih tehnikah. Poleg množice slik in risb umetnikova zapuščina vsebuje tudi veliko spisov, umetniškoteoretskih besedil, pesmi, filozofskih esejev, potopisov, pisem …

            

   Zajec                                                                Martin Luther 

Dürer je bil umetnik in intelektualec, čigar delo ni temeljilo zgolj na spretnosti slikanja, temveč tudi na splošni izobrazbi. Bil je edinstven umetnik, ker je gledal naravo brez predsodkov in predvsem realistično.

Vir: Delo, fotografije so s spleta

Pripravil: Franci Koncilija

POHODNIKI NA GORJANCE TUDI SLIKAJO

Poleti je minilo že štiri leta (2015), odkar je Knjižnica Mirana Jarca skupaj z MO NM, Pohodniškim društvom NM in Šentjernej ter Planinskim društvom Krka prvič organizirala Trdinov literarni pohod na Gorjance. To je bilo ob 185-letnici rojstva in 110-letnici smrti slovenskega etnografa, pisatelja, zgodovinarja in pohodnika Janeza Trdine.

  .       

Prvi pohod je bil nadvse zanimiv, poimenovali pa so ga Trdinov literarni pohod. Pohodniki so se zbrali pri Gracarjevem turnu, kjer so si ogledali spominsko sobo Janeza Trdine, nato pa se odpeljali k Minutniku v dolini Pendirjevke, domačini temu izviru pravijo »Ponehaunk«. Sledil je ogled Gorjanskega jezera, Trdinovega vrha in cerkvice sv. Jere in Doma pri Miklavžu, pri Gospodični pa so se udeleženci krepko podprli z jedačo in »kačjo slino«…Prijetno druženje tako vsako leto ponovijo.

Zanimivo je, da so nekateri pohodniki tudi nadarjeni slikarji. Tako so konec septembra v knjižnici Mirana Jarca pripravili tudi slikarsko razstavo. Slike so nastale na Trdinovih literarnih pohodih na Gorjance, med drugimi tudi na Trdinovem vrhu.

(Razstavo fotografiral: Franci Koncilija).

Pripravil: Franci Koncilija

ALI BO SLIKARSKA UMETNOST ODPRAVILA REVŠČINO KANADSKIH INUITOV?

V novembrskem The New York Times, International Report je bil v rubriki »Umetnost in oblikovanje« objavljen zanimiv članek o ustvarjalni slikarski umetnosti Inuitov (Eskimov) v Kanadi. Članek je bil objavljen v časniku Nedeljnik v Beogradu. V prispevku, ki ga je novinarka Catherine Porter naslovila: »Prvi vtis lepote: Borba za obstanek na Arktiki«, je opisana nadarjena 28-letna Inuitska slikarka Ulusi Saila, ki živi v mestecu Cape Dorset v Nunavutu ob zalivu Hudson Bay.

                    

Naselje Cape Dorset je nekakšno središče, »Inuit Art Capital«, pravi sinonim za inuitsko umetnost, nahaja pa se okoli 2.300 kilometrov severno od Toronta, kjer živi Eskimka Ulusi Saila. Nova zvezda kanadskega umetniškega sveta razstavlja svoje umetnine v Galeriji lepih umetnosti v Torontu. Svojo priljubljenost je Ulusi Saila dosegla s slikami, na katerih predvsem z močnima rdečo in oranžno barvo upodablja inuitske pokrajine. Likovni kritiki izrekajo Ulusi Saili laskave pohvale.

       

Mestece Cape Dorset ima okoli 1.400 prebivalcev, a kljub cvetoči tradiciji inuitske umetnosti je večina Inuitov še vedno socialno ogroženih, velik problem pa predstavljajo številni samomori med mladimi. Kanadska vlada pričakuje, da bi Inuiti v Cape Dorset zaradi cvetoče kulture vendarle morali živeti bolje. V mestu so zgradili nov kulturni center, simbol tega uspeha, kjer so ateljeji in galerijski prostori. V mestu sta tudi hotel in zdravstveni dom. Inuiti pa običajno ves zaslužek od prodaje svojih umetnin potrošijo za nakup alkohola in mamil …

Vir: Časnik Nedeljnik, Beograd, fotografije pa so iz časnika in s                spleta.

Prevedel in uredil: Franci Koncilija

EVA NOVAK: “PREDEN ODRASTEM, BOM ŠE MALO OTROK!”

V četrtek, 21. novembra 2019, je na 13. Šalijevem večeru Kulturnega društva Severina Šalija Eva Novak predstavila svoj pesniški prvenec »Preden odrastem«. Eva Novak je letošnja maturantka novomeške gimnazije in študentka angleškega in japonskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Pogovor z nadarjeno pesnico sta vodila gimnazijca Anita Koprivc in Lovro Bukovec, za glasbene vložke pa je poskrbel kitarist in pevec Gašper Turk. Večera se je udeležilo okoli štirideset obiskovalcev.

     

 Uvodoma je Franci Koncilija pozdravil udeležence večera in poudaril, da s predstavitvijo pesniške zbirke Eve Novak KDSŠ uresničuje obljubo, da bo podpiralo mlade kulturne ustvarjalcev in jim tako pomagalo k večji prepoznavnosti na kulturnem področju. Zahvalil pa se je tudi najpomembnejšim donatorjem in sponzorjem, kot so Krka, tovarna zdravil v Novem mestu, MO Novo mesto in Slovenska matica iz Ljubljane. Nato sta povezovalca predstavila gostjo večera Evo Novak in ji čestitala za doseženi uspeh.

Pesniška zbirka Preden odrastem Eve Novak je njen prvenec, nekakšen intimni dnevnik spominov iz otroštva in gimnazijskih let, predvsem nabit z ljubeznijo in upanjem, pa tudi z razočaranjem. Zbirka ima štiri poglavja: »Odraščanje«, »Bolečina in obup«, »Potovanja in pustolovščine« in »Ljubezen«. Njene pesmi niso ortodoksne, rimi se avtorica načrtno izogiba, oblikovno pa so zelo izrazne in razgibane. Eva Novak v svojih pesmih ne skriva svojega doživljanja sveta in človeka, temveč se popolnoma razgalja, zato so njene pesmi zelo iskrene. Druga značilnost Evinih pesmi je, da je pesnica zelo občutljiva opazovalka življenjskih trenutkov, ki jih običajni ljudje ne vidijo, še manj doživljajo. V pesmih opisuje sliko sveta, kot ga doživlja sama. Zbirko zato nekateri upravičeno ocenjujejo kot njeno oporoko najstniškim letom. Eva pove, da sedaj že živi mladostno odraslost, za mladost pa ima še nekaj prostora. Odraslost razume kot svobodo in odgovornost. O doživljanju pristne ljubezni pa je Eva Novak povedala, da je zanjo romantična ljubezen nekaj zelo lepega. Poleg ljubezni pa ceni tudi lepoto, ki ji pomeni sprejemanje sveta in ljudi takšnih, kakršni so. Pri tem pa je poudarila, da se zaveda odgovornosti za svoja dejanja. Ko ljubi in je pogumna, se zaveda svoje svobode v odločanju.

       

Na koncu se je Eva Novak zahvalila svojim staršem, ki jo podpirajo pri njenem ustvarjalnem delu, prijateljem, mentorju Tomažu Konciliji, ki ji je odprl pot v pesniški svet, vsem sponzorjem in donatorjem ter vsem, ki so prišli na Šalijev večer.

Fotografiral je Marko Klinc.

 

Pripravil: Franci Koncilija

 

 

GRKINJA KALIA PAPADAKI JE 2017 PREJELA EU NAGRADO ZA LITERATURO

UVOD

Mlada grška pisateljica, pesnica in scenaristka Kalia Papadaki bo novembra gostja treh pogovorov o njenem najnovejšem romanu Dendriti – v Kopru, Novem mestu in v Ljubljani. Knjigo je prevedla Lara Unuk, izdala pa jo je založba Goga iz Novega mesta in stane 24,90 €. Ob podelitvi nagrade Evropske unije za književnost leta 2017 Kalii Papadaki so zapisali: »Dendriti so zgodba o priseljencih in iskanju smisla, o izgubljenih drugih možnostih, neuspelih zakonih in prekinjenih karierah. Knjiga o tem, kako velike sanje in neizgovorjene besede ustvarijo razpoke, ki porušijo zidove, zgradbe in življenje. Nekatere razpoke izvirajo iz družinske zgodovine, druge iz trenutnih odločitev. Iz vsake razpoke lahko prodre žarek svetlobe. Je tudi zgodba o upanju in sočutju, ki se pojavita, ko ju najmanj pričakujemo.«

 

PREDSTAVITEV SODOBNE GRŠKE PROZE

V sodobni grški prozi se je, morda zaradi izbruha ekonomske krize, v zadnjem desetletju zgodil obrat k socialnim temam, pogosto prikazanim skozi prizmo absurda, satire in groteske, včasih tudi skozi mejne zvrsti reportaže. V tej prozi, oropani iluzij in optimizma, se resničnost sodobnega človeka zrcali v mračnih odtenkih, njeni junaki, pogosto predstavniki nižjega srednjega razreda, pa pred našimi očmi izginjajo v neizbežen propad in dekonstrukcijo. Mlajši avtorji se izogibajo ideološkemu komentiranju dogajanja in značajev, kar sicer v kontekstu sodobne evropske literature ne preseneča, vendar je vseeno vredno omembe na ozadju močno politiziranega, strankarskega grškega obzorja in z ozirom na močna ideološka klasična grška prozna dela 20. stoletja, zaznamovana z balkanskimi vojnami, državljansko vojno in diktaturo, ki imajo, kar zadeva zgodovinsko in ideološko tematiko, svoje naslednike v številnih sodobnih razgrabljenih in kultnih romanopiscih.

 

KDO JE KALIA PAPADAKI?

V ta trend sodi tudi Kalia Papadaki, prva avtorica, ki jo bomo spoznali v ciklu grške proze. Papadakijeva se je rodila leta 1978 in je študijska leta preživela v Ameriki. Študirala je ekonomijo na univerzah Bard College in Brandeis. Odlikuje jo mojstrska raba jezika, ki je metaforičen, pesniški in tekoč. V svoji prvi zbirki kratkih zgodb z naslovom Zvoki z notranjega dvorišča, ki je izšla leta 2009, je upodobila prebivalce bloka v centru Aten, tipične predstavnike nove sodobnosti, ki pa se zapletejo v neverjetne kriminalne intrige: imigranta, ki ga ugrabi rusko-pakistanska mafija, pisatelja, zasvojenega z internetom, dve starejši ženski, ki ju vpletejo v zaroto proti njuni lastni sosedi. Stanovanjski blok postane simbol anonimnosti, izgubljene identitete v sodobni družbi in sovražnosti med prebivalci, ki živijo natrpani drug nad drugim v svojih malih urbanih kletkah, notranje dvorišče pa je kraj, ki je avtorico vedno fasciniral, saj je, po njenih lastnih besedah, prostor, kamor vsi odlagajo svojo nepotrebno kramo, hkrati pa ostaja nedostopen in skrivnosten. Za zbirko Zvoki z notranjega dvorišča je leta 2010 prejela nagrado za pisateljski debi revije Diavazo. S kratkimi zgodbami je sodelovala v več antologijah sodobne proze, dve izmed njih sta zbirki z značilnima naslovoma Pečat naše dobe (2010) ter Sledovi krize (2013). Leta 2011 je izdala pesniško zbirko Sivka pozimi, leta 2015 pa še roman Dendriti, za katerega je leta 2017 prejela nagrado Evropske unije za literaturo in književnost.

Kalia Papadaki

KAJ SO DENDRITI?

Dendriti so vejasto razrasli končiči živčne celice, ki sodelujejo pri shranjevanju spominov v možganih, hkrati pa se dendriti imenujejo tudi nekatere vrste razvejenih snežink. V romanu Kalie Papadaki se oba pomena združujeta v eno samo metaforo človeškega življenja: njeni junaki so kakor snežinke, ki so, če jih gledaš s prostim očesom, vse enake, ko pa jih pogledaš z mikroskopom, imajo vsaka svojo prelepo in neponovljivo obliko. Ko se dotaknejo tal, se vseeno stopijo in ne pustijo za seboj niti sledu.

ZAKLJUČEK

V romanu Dendriti je opisana zgodba treh generacij ameriških imigrantov, ki si vsaka po svoje prizadeva, da bi uresničila svoj ameriški sen, vendar jih vsakič znova povozi neizprosni tok zgodovine, ko ostajajo ujete v boj za preživetje. Roman Kalie Papadaki je poskus ohranjanja spomina na usode ljudi, ki so živeli in umrli, ne da bi za seboj pustili kakšno posebno sled. Stilistično je roman briljanten, zorni koti se izmenjavajo v dolgem toku zavesti, groba realnost pa je prikazana v metaforičnem, večpomenskem, liričnem jeziku. 

Vir in fotografije: Wikipedija in splet

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NE SAMO V ŠOLSKIH USTANOVAH, TUDI V SLOVENSKIH PODJETJIH SLOVENŠČINA IZGUBLJA SVOJ POMEN

Zadnja leta opažamo, da slovenski jezik, ki je bil in bo srčika narodne zavesti in identitete, vedno bolj izgublja svoj pomen v šolskih ustanovah, podjetjih in celo v vsakdanjem življenju. V poslovnem svetu se tudi v Sloveniji komunicira samo še v angleškem jeziku. Zato bo treba Zakon o javni rabi slovenskega jezika (ZJRS) dopolniti.

Škandalozno je, da se sleherna aktualna slovenska vlada javno ponaša z velikimi besedami o pomenu kulture in slovenskega jezika, običajno ob prazniku kulture, še posebej pa ob mednarodnem dnevu materinega jezika, mednarodnem dnevu pismenosti ter mednarodnem evropskem dnevu jezikov. Deklarativnega zavzemanja pa je hitro konec, ko se pojavijo drugi, največkrat ekonomski oziroma finančni interesi. To postaja zadnje čase še posebej problematično, ko se uporabi slovenskega jezika na spletnih straneh načrtno izogibajo najrazličnejše, tudi pomembne slovenske gospodarske družbe, še mnogo bolj pa tuje družbe, ki pa jih Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS) zavezuje pisati v slovenskem jeziku. Hitreje, bolj priročno in predvsem ceneje je namreč poslovati v globalnem, angleškem jeziku. Zakon (ZJRS) pa določa, da govorno in pisno sporazumevanje na vseh področjih javnega življenja v Sloveniji poteka v slovenščini!

Znani sociolingvist dr. Marko Stabej je nekje zapisal: »V Sloveniji veliko poslovnežev občutno podcenjuje vlogo in pomen slovenščine, še posebej takrat, ko je to zanje ceneje, ugodneje in lagodneje. Slovenščina tam, kjer je le zato, da je, ne pa zato, da bi jo kdo poslušal, bral, razumel ali govoril, se dolgoročno ne bo obdržala kljub vsem predpisom!« Zato ni čudno, da mladi slovenski podjetniki ne vidijo več smisla in nimajo nobene potrebe po rabi slovenskega jezika in skrbi zanj, četudi je eden njihovih ciljnih trgov tudi slovenski!

Odgovornih politikov na Ministrstvu za kulturo zatečeno stanje ne vznemirja, zato tudi ne nameravajo spreminjati Zakona o javni rabi slovenskega jezika. Navsezadnje je ZJRS usklajen z evropskim pravnim redom, interese gospodarstva poznajo, a jih ne razumejo kot pritiske! Nesprejemljivo je, da je ta problematika za ministra tako banalna in nepomembna, da za ugotavljanje kršiteljev ZJRS ni potreben niti inšpekcijski nadzor! Kdor more, naj razume!

(Vir:Dnevnik, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

FOTOGRAFSKA RAZSTAVA NACETA BIZILJA

V četrtek, 17. oktobra 2019, zvečer je bila v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani otvoritev fotografske razstave nekdanjega fotoreporterja in urednika fotografije Naceta Bizilja, ki je deloval pri Dnevniku.

LJUBITELJ FOTOGRAFIRANJA

Na tisoče bralcev Dnevnika je Nace Bizilj vsakodnevno soočal s svojimi fotografijami. Tako je s fotografijo kot dokaznim materialom krepil moč pisane besede ali pa jo celo presegal. Razstava, ki je vsekakor vredna ogleda, obsega fotografije izobdobja njegovega delovanja od leta 1962 pa vse do leta 2003. Kot fotoreporter in dolgoletni urednik fotografije je Bizilj štirideset let vizualiziral osebe, prostor in čas, od elit do malega človeka, od politike do športa in kulture, od zgodovinsko ključnih dejanj do dogodkov z obrobja zgodovine. V karieri Naceta Bizilja ima častno mesto obdobje slovenske politične pomladi, preobrazbe iz socializma v demokracijo in izpolnjene plebiscitarne volje naroda z osamosvojitvijo Slovenije. To je bilo njegovo zlato obdobje fotoreporterstva. Njegov višek ustvarjalnega fotografiranja pa sega v osemdeseta leta preteklega stoletja.

KDO JE NACE BIZILJ?

Nace Bizilj, rojen 27. januarja 1944 v Gameljnah pod Šmarno goro, je eden najbolj prepoznavnih slovenskih fotoreporterjev 20. stoletja. Izučen za fotografa, je pri osemnajstih letih fotografiral Leonida Brežnjeva pri Cekinovem gradu v Ljubljani, pri štiriindvajsetih Josipa Broza – Tita na Dolenjskem. Svojo poklicno pot je leta 1962 začel v uglednem podjetju Foto Slovenija in jo leta 1968 nadaljeval v časopisni hiši Dnevnik.

KAJ VSE JE ŠE FOTOGRAFIRAL?

Pia in Pio Mlakar

Drugo najpomembnejše področje Biziljevega fotoreporterstvaje bilo fotografiranje najpomembnejših športnih dogodkov in slovenskih športnikov. Prav posebno zbirko pa predstavljajo Biziljeve slike s potovanj po Latinski Ameriki, Aziji in Avstraliji iz obdobja po letu 1995. To pa seveda še ni vse. Biziljeve fotografije dokumentirajo tudi druga področja, predvsem gospodarstvo, kmetijstvo, turizem in kulturo. Po upokojitvi leta 2003 se je poslovil od poklicnega novinarskega fotografiranja, leta 2010 pa je Muzeju novejše zgodovine podaril svoj celotni fotografski ustvarjalni opus z okoli tristo tisoč črno-belimi in barvnimi negativi fotografij. Razstava bo odprta do 16. februarja 2020.

(Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

 

 

 

 

 

 

LJUBEZEN, VEČNA KOT KAMEN

Društvo likovnih ustvarjalcev v kamnu Skulpture je v torek, 5. novembra 2019, ob 18.00 uri zvečer v galeriji Kocka v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu odprlo razstavo kamnitih skulptur, ki je posvečena 170. obletnici smrti pesnika Franceta Prešerna, ki smo jo proslavili že 8. februarja letos. Na ta način so ustvarjalci – kiparji – v kamen vklesali večno ljubezen Franceta Prešerna do naše meščanke in njegove muze Julije Primic, ki je pokopana na pokopališču v Šmihelu. Na otvoritvi razstave, ki bo odprta do 3. decembra letos, se je zbralo okoli sto ljudi.

 

V avli Kulturnega centra Janeza Trdine je društvo Skulpture pripravilo bogat in raznovrsten kulturni program. Zbrane udeležence je najprej nagovorila voditeljica večera Sandra Hrovat, ki je k mikrofonu povabila Jožo Miklič, ki je predstavila svoj intelektualni razmislek o ljubezni do umetnosti in kiparstvu. V nadaljevanju programa je v imenu vseh nastopajočih spregovoril skladatelj prof. Aleš Makovac, ki je poudaril, da brez Jožice in Rudija ŠkofaOpere večne ljubezni JULIJA, ki jo je Makovac napisal, zagotovo ne bi bilo. Avtor besedila pa je ddr. Igor Grdina. V glasbenem delu večera sta nastopili sopranistki Kristina Kastelic in IrenaYebuah Tiran, pesnik Novomeščan Smiljan Trobiš pa je prebral nekaj svoje priložnostne poezije. Sledila je umetniška predstavitev trinajstih avtorjev skulptur v kamnu, ki jo je podal umetnostni zgodovinar Jožef Matijevič. Svoje razmišljanje je naslovil Dotik lirike v kamnu.Na koncu je povedal, da so bili avtorji skulptur tudi tokrat dosledno zvesti kamnu, temu plemenitemu trdemu gradivu, ki zahteva skrbno in dolgotrajno obdelavo. Sledilo je prijetno druženje številnih ljubiteljev kulture, še posebno kiparstva.

      

Fotografija: Franci Koncilija

Pripravil: Franci Koncilija

REMINISCENCA NA AKADEMSKI VEČER (DAP)

Te dni sem od prijatelja Janeza Pence, znanega Novomeščana, ljubitelja neokrnjene narave, prejel prijazno pismo, nekakšen odziv na Akademski večer, kjer je nastopila tudi evropska komisarka mag. Violeta Bulc. Z veseljem ga objavljam.

Pozdravljen, Franci,

z zanimanjem sem prebral tvoje besedilo o akademskem večeru. Moram omeniti, da sem zelo ponosen na svoja nekdanja učenca, Branko Klemenčič in Blaža Rodiča, ki sem mu bil tudi razrednik. Ker sem občutljiv za trganje svoje male domovine z avtocestnimi napravami, sem še posebej napel oči, ko sem v tvojem poročilu bral pogovor z evropsko komisarko za promet in logistiko Violeto Bulc. 

Novomeščan Janez Penca

Potolažilo bi me, če bi tisto o »Dolenjski, ki je, kar zadeva prometno infrastrukturo, odrinjena na rob dogajanja«, veljalo za železnico. Saj avtocesta vendar preči vso Dolenjsko in jo celo imenujemo po naši regiji – Dolenjka. Če je komisarka merila na bodočo štiripasovnico do Vinice, pa se z njo ne strinjam. Avtoceste so strašanski poseg v krajino, zlasti v naši miniaturni deželici. Spomnim se davnega obiska Mihaila Gorbačova v Sloveniji. Takrat se mu je predsednik Kučan pohvalil, kakšne avtoceste da gradimo. Gorbačov je zavzdihnil: »Joj, pa v tako majhni deželi.«

Menda ne bomo čisto vseh lepot naših krajev žrtvovali za prometno vozlišče, ki ugaja Evropi in zlasti Hrvaški! Ne spodobi se klečeplaziti in poklekati že samo pred omembo »Evrope«. Kaj v primeru avtocest prinaša kohezijska politika, ki naj bi podpirala evropsko solidarnost? Denar, s katerim bomo uničili kraje, ki so za zdaj še lepi in kjer je vse kolikor toliko organsko zraščeno v naravno okolje. Iz Bele krajine smo slišali krike, da ni delovnih mest, da so odrezani od sveta …, ko je prišel tja podjetnik Akrapovič, pa so ugotovili, da ni delavcev! Berem o Novem mestu kot stičišču tretje razvojne osi. Načrtovana štiripasovna avtocesta od Novega mesta skozi Podgorje in Gorjance do Malin vBeli krajini in kasneje do Vinice se mi ne zdi smiselna. Slovenija ima že 793 km avtocest. 

Navajam nekaj podatkov – omenjene so države, ki veljajo za najbolj razvite na svetu in kjer se živi najbolje – ki izpodbijajo trditev, da avtoceste prinašajo »razvoj«: Norveška, ki je 19-krat večja, jih ima samo 300 km. Je tudi nepredstavljivo bogatejša od Slovenije, pa vidi kakovostno življenje drugače kot mi. 9-milijonska Avstrija je štirikrat večja od Slovenije, pa ima samo dvakrat toliko avtocest, vzorec poseljenosti pa je zelo podoben slovenskemu. 10-milijonska Švedska je 22-krat tako velika kot Slovenija, a ima samo 2,5-krat toliko avtocest. Finska je 16-krat večja, pa ima samo 881 km avtocest. Pred dnevi smo izvedeli, da nas je po razvitosti prehitela Češka republika, ki je štirikrat večja od Slovenije in ima 10 milijonov prebivalcev, a samo 1,6-krat toliko km avtocest (1250 km) kot naša domovina. 

Razvoja danes ne prinašajo avtoceste, ta doktrina slovenske politike je zlobno rečeno predpotopna. Zgornji primeri bi nam morali dati misliti. Dolenjci in Belokranjci bi se morali združiti proti avtocesti in za moderno železnico. Enkrat bo treba začeti posodabljati in graditi železnice, zakaj ne takoj, saj že danes za več kot pol stoletja zaostajamo za drugimi razvitimi evropskimi državami. Če bo v Belo krajino prej narejena avtocesta, bo ljudi in tovor veliko teže spraviti na železnico.V Evropi ne gradijo več avtocest, ampak moderne dvostezne ceste. Taka cesta bi bila od Novega mesta v Belo krajino skozi predor pod Gorjanci dovolj. Zakaj ves tovorni in turistični tranzitni promet v smeri Dalmacije, BiH in Črne gore usmeriti skozi pravljično Podgorje in sanjsko Belo krajino? 

 

Zelo spodbudno bi bilo, če bi evropska komisarka odločno podprla posodobitev železnice iz Ljubljane do Bele krajine in naprej do Karlovca. Prvi pogovori o tem so že potekali med dolenjskimi župani in predstavniki karlovške županije. Čas je že, da kdo od uglednih politikov in gospodarstvenikov nastopi proti nadaljnji gradnji avtocest v Sloveniji in zahteva čimprejšnjo posodobitev ali gradnjo novih železnic. Če tega ne bo, je govorjenje o zelenem transportu samo sprenevedanje. 

Mag. Violeta Bulc

Na enem od letošnjih Goginih večerov nam je evropska komisarka za promet in logistiko Violeta Bulc povedala, da znašajo zunanji stroški prometa v EU (okoljska škoda itd.) težko predstavljivih 1000 milijard evrov. To so pravzaprav stroški, ki jih ekosistemi z nami vred plačujemo predvsem z zdravjem oziroma boleznijo. Ta podatek je hrana za ponoven premislek o trmastem vztrajanju pri vedno novih avtocestah in razvojnih oseh. Hic Rhodus, hic salta! ali Dokažite, da zmorete!

Za začetek pa bi se lahko Novo mesto dvignilo zoper cesto, ki naj bi Revozu lajšala oskrbo s tovornjaki in ki bo speljana skozi lepe primestne gozdove in travnike, med katerimi so tudi pred nekaj leti razglašeni gozdovi s posebnim namenom (mestna pljuča, rekreacija). Revoz ima že 40 let industrijski tir, vendar arogantno zahteva cesto, tir pa spreminja v muzejski eksponat. Zakaj je pri nas stvari, ki so drugje samoumevne, tako težko izpeljati? 

Svoj pogled na gradnjo avtocest sem objavil v Sobotni prilogi Dela 5. januarja 2019, Članek je na spletu sicer dostopen samo naročnikom Dela, v celoti pa tudi na http://www.zalozbapenca.si/z-asfaltnih-na-zelezno-cesto

Pa lep pozdrav in še enkrat čestitam za zanimiv prispevek. 

Janez Penca

 

MEMENTO MORI

Novomeščan, pesnik in prevajalec Severin Šali, ki je o njem njegov prijatelj prof. France Pibernik napisal monografijo Severin Šali. Popotnik, zaljubljen v življenje, na višku ustvarjalne moči med drugo svetovno vojno ni mogel spoštovati ukaza Osvobodilne fronte o kulturnem molku. Iz njega je kar vrela poezija, ki jo je objavljal v tistih burnih časih…Tako je v prazničnih dneh vseh svetnikov v Slovenčevem koledarju za leto 1944 napisal čudovito pesem Na grobeh, kjer je razmišljal o eshatoloških razsežnostih človeka. 

    

Pripravil in fotografiral : Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.