Literarni natečaj

Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine ob 140-letnici rojstva Otona Župančiča razpisuje literarni natečaj poezije in kratke proze z naslovom

Hodil po zemlji sem naši …

Razpisana tema vabi ustvarjalce, da se z ljubečim in/ali hkrati kritičnim očesom ozrejo po domovini in izrazijo svoje misli, čustva, zgodbe …, opevajo njene »prelesti« ali zapišejo razmislek in zgodbe o »bolestih«.

Več o natečaju (klikni in preberi)

Dodatne informacije: dr. Jožica Jožef Beg, predsednica Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine
T: 040 519 046
e-naslova: jozica.beg@guest.arnes.si, sddbk17@gmail.com)

Mož, ki ljubi slovenščino

V začetku januarja letos je bil za Delovo osebnost leta 2017 izbran jezikoslovec, literarni zgodovinar, leksikograf in raziskovalec izr. prof. dr. Kozma Ahačič, namestnik predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.

Izr. prof. dr. Kozma Ahačič

Napisal je dve knjigi za osnovnošolce in dijake z naslovom Kratkoslovnica in Slovnica na kvadrat. Knjigi sta bili odlično sprejeti in prodani že v nekaj tisočih izvodih.

Izbor jezikoslovca prof. dr. Kozme Ahačiča za Delovo osebnost leta 2017 je bila prvovrstno presenečenje ne le za samega nagrajenca, temveč tudi za javnost. To je pravzaprav priznanje vsem Slovencem, saj je skrb za jezik vselej ključna za ohranitev naroda in njegove zavesti, veliko medijsko prepoznavnost pa razume kot darilo slovenskemu jezikoslovju. Ahačič je bil izbran med desetimi izjemnimi kandidati, nagrajen pa je bil tudi zaradi vzpostavitve in urejanja zelo obiskanega spletnega jezikovnega portala Fran. Eden izmed nominirancev Boris A. Novak je v izboru prepoznal izraz zavesti o reševanju in pomembnosti slovenskega jezika, kar je bila vedno temeljna dejavnost humanistike na Slovenskem. Novak je še kritično dodal, da država ne skrbi dovolj za jezik, za umetnost in kulturo nasploh. Tudi ostali nominiranci so menili, da to priznanje nedvomno kaže na prebujeno zavest o vlogi jezika, še posebej ko imamo samostojno državo v 500-milijonski Evropi narodov.

(Vir: Nedelo)
Povzel: F. K.

Hana Stupica razstavlja v galeriji Krka

Od 11. januarja je v galeriji Krka v Novem mestu na ogled razstava del ilustratorke Hane Stupica, ki predstavlja že tretjo generacijo ilustratork iz družine Stupica.

Pripravil: F. Koncilija

Tatjana Pregl Kobe in Hana Stupica

Na otvoritvi je spregovorila likovna kritičarka in umetnostna zgodovinarka Tatjana Pregl Kobe. V svojem nagovoru je poudarila, da je Hana Stupica nadarjena, iskriva in študijsko zagnana ilustratorka in oblikovalka. Vedno je rada risala živali. Čim bolj nenavadne so, tem bolj so ji pisane na kožo in toliko raje jih upodablja. Še posebej uživa v slikanju takih, ki jih prvič predstavlja. Rada riše tudi mačke, hrčke, pravzaprav vse živali. Sicer pa se Hana Stupica pri ilustriranju postopoma spoznava tudi s podobami ljudi. Najbolj jo pritegnejo starejši, katerih obrazi pričajo, da so že marsikaj izkusili. Največji risarski izziv pa ji pomenijo otroci. Morda tudi zato, ker jih ne želi izumetničiti. Poleg tega otroke vidi kot enakovredne člane družbe, ki jim ni treba olepševati realnosti. Ilustratorka Stupica včasih v svojih delih preseneti tudi s kakšnim manj ljubkim stvorom ali pošastjo, ki ji sede v zavest ob bolj ali manj primernih trenutkih…

Lani je Založba Miš izdala v slovenskem prevodu znamenite Schönwerthove pravljice, ilustriranje pa je zaupala Hani Stupica, ki so ji bili pravljični junaki dobesedno pisani na kožo, saj se je ilustriranja lotila s filigransko natančnostjo in pretanjenim posluhom za barve, ne da bi se pri tem odrekla dramatični drugačnosti upodobljenih junakov.

Razstava bo odprta do 2. februarja 2018.

Pesniški turnir 2018

Kulturno društvo Severina Šalija obvešča člane in vse druge kulturne ustvarjalce, ki pišejo pesmi, da se lahko udeležijo natečaja za najboljšo izvirno neobjavljeno pesem. Natečaj razpisuje mariborska Založba Pivec. Kandidirate lahko z eno pesmijo, ki ne sme biti daljša od 60 verzov, sodelujejo pa lahko avtorji s pesmimi v slovenskem jeziku, stari vsaj 16 let. Njihove prijave bo ocenila strokovna komisija, ki jo sestavljajo Urška P. Černe, Borut Gombač in Irena Novak Popov. Zmagovalec bo znan 21. aprila 2018 na tako imenovanem 18. Pesniškem turnirju v Mariboru. Za nagrado bo prejel kovano vrtnico, knjigo in denarno nagrado v višini 505 evrov.
Avtorji naj svojo pesem do 28. februarja letos pošljejo na Založbo Pivec, Krekova 13, Maribor, in sicer s pripisom »Pesniški turnir 2018«.

Zakaj Slovencem po nemško?

Na Dunaju deluje Slovenski kulturno-informacijski center SKICA, ki ga vodi Barbara Koželj Podlogar. Ta center plačujemo vsi slovenski davkoplačevalci, da pomaga koroškim Slovencem pri njihovem prizadevanju, da bi slovenščina v Avstriji postajala vse bolj prepoznavna, javna in v uporabi, ter pri umeščanju slovenske kulture v avstrijski kulturni prostor. V času božično-novoletnih praznikov pa so Slovenci v Celovcu od tega centra prejeli voščilo v nemškem jeziku. Nezaslišano! Za kaj takšnega preprosto ni opravičila, čeprav so se po pisanju v medijih Slovencem opravičili tako na dunajskem centru SKICA kakor tudi na kulturnem ministrstvu v Ljubljani, kjer so se še posebej potrudili opravičevati nezaslišano šlamastiko Slovenskega kulturno-informacijskega centra SKICA na Dunaju. Po drugi strani pa so inšpektorji za kulturo in medije v začetku decembra zagrozili znanemu slovenskemu fotografu Matjažu Tančiču, ki večinoma živi v tujini in ni plačan iz davkoplačevalskega denarja, da bo zaradi svoje spletne strani, ki je zapisana samo v angleškem jeziku, moral plačati globo 1.500 evrov. Kakšno sprenevedanje! Dvojna morala! Sicer pa star slovenski pregovor pravi: Vrana vrani ne izkljuje oči. Pa naj razume, kdor more!

(Vir: Večer)
Franci Koncilija

60 let od prve stavke v socialistični Jugoslaviji

Stavka, ki je potekala  od 13. do 15. januarja 1958. leta v slovenskih rudarskih revirjih, je bila tedaj, v socializmu, nekaj povsem nepričakovanega, saj naj bi ne bil “štrajk” v državi, kjer so delovna sredstva, tovarne in rudniki, v lasti delavcev, teoretično sploh možen.

Pa vendar! Zgodilo se je. 13. januarja 1958 je popoldanska izmena delavcev v jami Pesko v Trbovljah prenehala delati. O dogodku v rudniku so bili kmalu obveščeni vodstveni organi rudnika, okoli 23. ure pa še republiški sekretariat za notranje zadeve. V hrastniškem rudniku so začeli stavkati naslednji dan, v Zagorju pa 16. januarja ob pol štirih popoldne. V prvi organizirani množični stavki v socialistični Jugoslaviji je tako v vseh treh rudnikih stavkalo okoli 5.200 rudarjev. Rudarji so se odločili za stavko zaradi nizkih plač, kar je bila posledica takratnega administrativno- planskega gospodarstva zaradi neustreznih cen premoga, nezadovoljni pa so bili tudi zaradi razmer v revirjih in negotove prihodnosti rudnikov.

Domačinu Mihi Marinku, ki je bil sekretar CK ZKS, predsedniku izvršnega sveta RS Stanetu Kavčiču in direktorju rudnikov Lojzetu Ribiču so rudarji na pogajanjih povedali, da ne gre za klasično stavko, ampak za demonstracijo proti birokraciji in gospodarskemu sistemu, kar je bilo v tistih časih tudi nezaslišano.

Slovensko in jugoslovansko politično vodstvo je bilo zaradi stavke šokirano, saj je ta stavka ovrgla dolgoletno prepričanje, da socializem v svojem bistvu zagotavlja miren in postopen razvoj.

Stavka je močno razdelila slovensko partijsko vodstvo glede načina reševanja zaskrbljujočih nastalih razmer, saj si oblast ni smela privoščiti presenečenja. Po navodilu Ivana Mačka je milica tajno nadzorovala dogodke, na Trojane pa so s tovornjaki poslali oboroženo milico in vojsko JLA, za vsak primer …

Napetost je iz dneva v dan nevarno naraščala, zato sta se Stane Kavčič in direktor rudnikov Lojze Ribič odločila za tvegano potezo in še pred odločitvami zvezne vlade v Beogradu rudarjem obljubila uresničitev njihovih zahtev. Tako so rudarji 15. januarja 1958 prenehali stavkati.

Kako malo je manjkalo, da bi lahko prišlo do prelivanja krvi, potrjuje izjava Edvarda Kardelja, ki je 24. januarja 1958 na plenumu CK ZKS dejal: »Mislim, da je bilo zgolj naključje, da tudi v Trbovljah ni bilo treba intervenirati z orožjem!«

Pripravil: Franci Koncilija

(Vir: Wikipedija)

Kristus v Arabijo

Da Vincijev Odrešenik sveta (Salvator mundi)

Proti koncu lanskega leta so številni mediji v Sloveniji in tujini poročali o zgodovinski dražbi umetnin v dražbeni hiši Christies v New Yorku. Šlo je za sliko Odrešenik sveta (Salvator mundi), ki jo je v začetku 16. stoletja ustvaril Leonardo da Vinci za francoskega kralja Ludvika XII. Slika je bila leta 1958 na dražbi prodana za pičlih 45 britanskih funtov, v New Yorku pa za rekordnih 450 milijonov dolarjev oziroma okoli 380 milijonov evrov. Doslej je na vrhu lestvice najdražje prodanih umetnin dominirala slika Pabla Picassa Ženske iz Alžira, ki so jo leta 2015 prodali za skoraj 180 milijonov dolarjev. Nakup Leonardove umetnine je bil po pravilih dražbe anonimen, zato je vso svetovno umetniško srenjo kar nekaj tednov vznemirjalo vprašanje, kdo je kupec slike Odrešenik sveta. Skrivnost je razkril The New York Times, ki je obelodanil novico, da je novi lastnik slike malo znani savdski princ Bader al Saud bin Abdullah. Novico so potrdili v novem muzeju Louvre Abu Dabi iz Združenih arabskih emiratov. Jezus Kristus za muslimane ni božja oseba in odrešenik sveta, ampak zgolj prerok, kot npr. Abraham in drugi.

(Vir: Delo)
Pripravil: Franci Koncilija

Monografija o slikajočem pesniku Mihi Malešu

Ob tridesetletnici smrti slikarja, grafika, ilustratorja, fotografa, oblikovalca, pesnik in bibliofil Mihe Maleša je konec lanskega leta Mladinska knjiga v zbirki Album izdala monografijo z naslovom Slikajoči pesnik. Zasnovala jo je umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik.

Na predstavitvi monografije v začetku tega meseca v Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor je Ilich Klančnikova poudarila, da je bil Miha Maleš najbolj svetovljanski in najbolj polivalenten med slovenskimi umetniki ter najbolj pesniška duša med slovenskimi slikarji. Milček Komelj je Maleša predstavil kot novatorja, drugačneža, kot tistega, ki so ga nekdanji akademiki prezirali. Maleš ima zgodovinsko vlogo, ker se je po impresionistih prvi pri nas preusmeril iz nemškega duhovnega okrožja, ki je takrat prevladovalo, k francoskemu. To je bila tudi glavna razlika med njim in Božidarjem Jakcem. Lirika Miho Maleša so izjemno cenili tudi številni pesniki. Komelj je v nadaljevanju povedal, da je bil Maleš izrazito slovenski ustvarjalec, a združeval je nasprotja. Maleš je spodbude iskal v folklorni umetnosti, Gaspari mu je bil blizu, zanimala ga je moderna umetnost …

Milčkov sin Miklavž Komelj je predstavil vlogo in pomen Mihe Maleša na področju standardov bibliofilskega izdajateljstva v slovenskem prostoru, saj je bil Maleš ključna figura celotnega umetnostnega založništva med obema vojnama in še tudi v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Bil je namreč urednik Umetnosti, edine umetnostne revije tistega časa. S svojo vseprisotno, a ne vsiljivo osebnostjo je Maleš postavljal standarde, saj je bila njegova umetnost sveža, osvajajoča, kot topel sončen pomladni dan …

Naj še spomnimo, da smo v Knjižnici Mirana Jarca lanskega junija lahko občudovali Maleševe ilustracije Prešernovega Sonetnega venca.

(Vir : Večer, Gea)

Franci Koncilija

MRTVA SRCA MEST

Te dni pred božičem in novoletnimi prazniki, ko je že vse v veselodecembrski mrzlici, sem po nakupih in malo kar tako zavil v našo nakupovalno središče Qlandija. Ko me je nosilo v pisani množici ljudi med razsvetljenimi trgovinami in lokali, se me je dotaknilo nenavadno občutje, da sem nekoč po taki Qlandiji že hodil. Samo kdaj in kje?

Pa se mi je kmalu posvetilo. Seveda, spomnil sem se na tista davna leta, ko je podobno živahno vrvel novomeški Glavni trg in smo se meščani srečavali, dobivali ali vsake toliko časa le sprehodili po “placu”. Glavni trg je bil srce mesta in nepogrešljiv del bivanja v njem, tako osredinjen v naše doživljanje mesta, da si rekel “Grem v mesto”, ko si hotel povedati, da greš na Glavni trg. Ja, ko sem se odpravil z doma na Kapitlju na lučaj oddaljeni Glavni trg, sem rekel, da grem v mesto.

Glavni trg že dolgo ni več to, kar je bil, kljub resnim prizadevanjem, da bi staro mestno jedro ponovno oživili in mu vrnili nekdanji utrip. Ne samo v Novem mestu, tudi v drugih slovenskih mestih so podobna prizadevanja, a kakšnih večjih uspehov ni videti. Stara mestna jedra so odmrla, so mrtva srca mest, namesto njih živahno utripljejo nakupovalna središča. Občasno sicer zaživijo ob kakšnem dobro pripravljenem in oglaševanem dogodku, zvečine pa životarijo, če se že niso preobrazila v prenatrpana turistično-nakupovalno-gostinska središča. Niso več srce mesta. In najbrž tudi ne bodo več.

So what?! Postavimo rotovž in Kettejev vodnjak v Qlandijo!

Milan Markelj

Železnodobne zgodbe s stičišča svetov

Situla iz Vač pri Litiji, ki sodi med najlepše izdelke situlske umetnosti.

V Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani so že sredi decembra odprli novi del stalne razstave, ki so jo poimenovali Železnodobne zgodbe s stičišča svetov. Gre za izjemno, obsežno in kakovostno arheološko gradivo, ki ga je Deželni muzej za kranjsko začel pridobivati že v drugi polovici 19. stoletja, danes pa v narodnem muzeju Slovenije sestavlja jedro ene najdragocenejših zbirk železne dobe v Evropi. Na omenjeni razstavi, ki so jo umestili med zgodbe iz starejše prazgodovine in zgodbe iz rimske dobe, bodo predstavili okoliščine, v katerih so se na našem ozemlju pojavile in kasneje samostojno razvijale zahtevne metalurške tehnologije, umetnostna figuralika, lokalne pisave ipd. 

(Vir : Delo)

Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Milan Markelj.