STOLETNICA ROJSTVA SLIKARJA KARLA PEČKA (1920–2016)

Koroška, s Slovenj Gradcem v ospredju, je dala Sloveniji tri pomembne slikarje: Karla Pečka, Jožeta Tisnikarja in Antona Repnika. Ker bo septembra letos minilo sto let od rojstva akademskega slikarja Karla Pečka, so v Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU) pripravili dokumentarno-umetniško razstavo Pečkov Slovenj Gradec. Razstava osvetljuje odnos med Pečkom in mestom ter prikazuje njegovo delovanje in umetniške sledi, ki jih je zapustil v Slovenj Gradcu.

Akademski slikar Karel pečko se je v zavest sodobnikov zasidral kot ena osrednjih osebnosti kulturnega življenja ter gonilna sila kulturnega razvoja Slovenj Gradca v drugi polovici 20. stoletja. Bil je človek mnogih talentov. Ni bil samo slikar in dolgoletni vodja slovenjegraške galerije, pač pa tudi sijajen likovni pedagog, izjemen kulturni organizator, spodbujevalec turističnega razvoja mesta in razvoja šolstva, ki je znal povezati različne ljudi za skupne cilje.

Pečko je galerijo in Slovenj Gradec z ambicioznimi projekti postavil na mednarodni kulturni zemljevid in z galerijsko dejavnostjo bogatil življenje Korošcev. Organiziral je velike mednarodne razstave pod pokroviteljstvom Združenih narodov, kakršnih si v tistem času nista znala ukrojiti niti Maribor niti Ljubljana. Tako je Karel Pečko s svetovljanskimi nazori ter mnogimi mednarodnimi projekti deloval kot izjemen promotor pristne kulture. Z mednarodnimi razstavami je v Slovenj Gradec pripeljal mnoge vrhunske umetnike in znane politične osebnosti, ki so v mestu pod Uršljo goro zaznavali prav posebno kulturno vzdušje.

Fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NA KRATKO O RAZSTAVAH DVEH PREPOZNAVNIH FOTOGRAFOV

UVOD

V primerjavi z razstavami likovnih del so fotografske razstave maloštevilne, pa zato nič manj zanimive, kakovostne in privlačne. Sleherna razstava fotografa pa je za avtorja nova priložnost za večjo prepoznavnost njegovega ustvarjalnega dela v Sloveniji in širše. S tem prispevkom želim predstaviti dva nadarjena slovenska fotografa, ki sta se že dodobra uveljavila, eden v ZDA, drugi pa v Sloveniji.

BORUT KRAJNC

V Galeriji Alkatraz v Ljubljani so že sredi februarja 2020 odprli fotografsko razstavo Boruta Krajnca, ki je že več kot 30 let fotograf pri tedniku Mladina. Kuratorja in galerista Ana Grobler in Sebastian Krawczyk sta o razstavi zapisala, da dela Boruta Krajnca izpolnjujejo vlogo, ki jo pričakujemo od družbeno angažirane umetnosti. Dokumentarni fotograf Borut Krajnc pač fotografira in ponuja s svojim delom ogledalo, ki opozarja tudi na samoumevnost, ki to ne bi smela biti. Fotografije naslovnic slovenskih dnevnih časopisov, s katerih je izrinjeno novinarsko delo, ki ga je zamenjal oglas, nas prisilijo v soočenje z realnostjo, ki smo jo preveč samoumevno sprejeli za novo normalnost, sta še zapisala kuratorja in galerista.

DINO KUŽNIK

Dino Kužnik, sicer rojen v Kočevju, je eden naših najvidnejših fotografov mlajše generacije, ki že od leta 2013 živi in ustvarja v ZDA. Med potovanji po Kaliforniji je začel fotografirati pokrajino. In prav zaradi objav fotografij, ki so nastajale v Arizoni, Nevadi, Novi Mehiki in Kaliforniji je kmalu postal prepoznaven na družabnih omrežjih. Hitro je napredoval in bil tako že leta 2017 na Sony World Photography Awards uvrščen v ožji izbor desetih najboljših fotografov na svetu. Tako ima Dino Kužnik danes na Instagramu že več kot 60 tisoč sledilcev, razstavljal pa je na številnih skupinskih razstavah po vsem svetu, denimo v New Yorku, Torontu, Parizu in Londonu. Sedaj živi v New Yorku, kjer spoznava iluzijo čudovite Amerike v pravi luči.

Viri: Večer in Mladina, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

160-LETNICA ROJSTVA BELGIJSKEGA SLIKARJA IN GRAFIKA JAMESA ENSORJA (1860–1949)

13. aprila 2020 je minilo 160 let, odkar se je v Ostendeju rodil belgijski slikar in grafik James Ensor. Sodobniki so ga označevali za najpogumnejšega in najbolj drznega slikarja. Veljal je za izjemnega risarja in kolorista.

James Ensor je študiral na likovni akademiji v Bruslju. Od leta 1880 pa vse do leta 1917 je imel v domači hiši atelje, kjer je nastalo več njegovih mojstrovin. Prvič je razstavljal leta 1881. Kasneje se je ob risanju posvečal tudi glasbi. Ensor je začel slikati v impresionističnem slogu, kmalu pa je fauvistične elemente združil v močno ekspresiven, oseben, sarkastičen slog.

Najraje je slikal ljudi v maskah, okostnjake in ulične muzikante. Ustvarjal je namišljen svet, v katerem so se dogajale absurdne človeške komedije. Ni čudno, da je s svojim nadrealističnim in ekspresionističnim slikarstvom razburjal takratno javnost. Danes velja James Ensor za inovatorja umetnosti 19. stoletja, s čimer je pomembno vplival predvsem na predstavnike ekspresionizma in nadrealizma 20. stoletja.

Vir: Reporter, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

OD TALESA DO TEBE

Filozof in pesnik dr. Gorazd Kocijančič je nedavno napisal novo pesniško zbirko »Od Talesa do tebe«, ki jo je izdala založba Beletrina v Ljubljani. Recenzentka Tanja Petrič je o zbirki napisala, da gre za drzen in virtuozen pesniški eksperiment, ki se požvižga na modne poetike in se zazira daleč v človeško preteklost.

Gorazd Kocijančič v zbirki sledi razvoju evropske filozofske in pesniške misli, ki jo polaga v usta izjemnim zgodovinskim mislecem. Glasovi od Talesa, Pitagore, Sokrata, Platona in Aristotela prek Tomaža Akvinskega, Spinoze in Kanta pa vse do Heideggerja in Lacana mozaično sestavljajo sliko naše zahodne civilizacije, čeprav avtor sploh ne vrednoti ali moralizira.

Pesnik se zaveda, da se bo njegova pesniška zbirka Od Talesa do tebe marsikomu utegnila zdeti nekoliko čudna. Ni le mešanje književnih zvrsti, žanrski hibrid, ampak zlitje zgodovine filozofije in poezije. Mišljenje ima svoje temeljne poetske razsežnosti, poezija pa zmožnost izražati filozofske uvide in zamisli – zato je pesem lahko »orodje«, s katerim se na poseben način dotikamo preteklosti mišljenja. Apokrifna pesniška zgodovina zbirke Od Talesa do tebe ne vzpostavlja alternative običajnemu načinu historiografije, se pa imaginativno-intuitivno spušča v koren zgodovinopisja. Izjemne pesmi v svoji srčiki trmasto ponavljajo tezo o primatu življenjskega sveta pred teoretskimi abstrakcijami in popredmetenji.

Pesniška zbirka Gorazda Kocijančiča Od Talesa do tebe s podnaslovom Apokrifna zgodovina evropske filozofije je po besedah omenjene urednice žanrski hibrid, ker združuje na videz oddaljeni področji – zgodovino filozofije in poezijo. Avtor v njej v obliki pesemskega dialoga s filozofi predstavi filozofijo poltretjega tisočletja. S filozofi se sicer »pogovarjajo« osebe, ki so bile običajno odrinjene na rob zgodovine. Zbirka po njenem mnenju z eno nogo stoji v erudiciji in z drugo v sočutju. Pesnik in filozof Gorazd Kocijančič tako v različnih verznih oblikah razgrinja znane in manj znane koncepte mišljenja in verovanja, od grškega in rimskega mnogoboštva prek krščanstva in islama pa vse do nihilizma.

Kocijančičeva pesniška zbirka Od Talesa do tebe je zgoščeno in poglobljeno poznavalska, prvovrsten pesniški eksperiment, ki filozofsko neizobraženemu bralcu zlahka zazveni hermetično, intelektualistično in celo anahronistično. Iz Kocijančičeve pesniške zbirke, ki je nekakšna kronika filozofske misli, lahko veliko razberemo o njem samem. Navsezadnje tudi to, da se ljudje skozi zgodovino nismo veliko spremenili in da se še vedno reflektirano sprašujemo o Bogu in svetu, v katerem živimo in smo.

Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SLIKARKA, KNJIGA O GABRIELE MÜNTER

Pri založbi Učila je v prevodu Neže Kralj izšla knjiga »Slikarka«, ki jo je napisala ameriška pisateljica Mary Basson in je romaneskna biografija o življenju, ljubezni in umetnosti nemške slikarke in grafičarke Gabriele (Elle) Münter (1877–1962), ki je spremenila svet. Bila je življenjska in umetniška sopotnica ruskega slikarja Vasilija Kandinskega (1866–1944). Tako Gabriele Münter kakor Vasilij Kandinski sta kasneje iz slikarskega realizma prešla v ekspresionizem in abstraktnost. Veliko sta potovala in slikala po Evropi in Severni Afriki, po vzponu nacizma pa so imeli Nemci njuno umetnost za degenerirano.

   

Mary Basson je docentka v muzeju Milwaukee Art Museum, v katerem je največja zbirka slik Gabriele Münter v ZDA. Bassonova je odlična poznavalka življenja in ustvarjalnega opusa Gabriele Münter in Vasilija Kandinskega. Nadarjena nemška slikarka se je še kot otrok leta 1897 v Düsseldorfu začela izobraževati v slikarstvu, ki jo je popolnoma prevzelo in se mu je tudi popolnoma prepustila. Z močno voljo, slikarsko nadarjenostjo in vztrajnostjo si je hitro utirala pot v moški svet »resnega slikarstva«.

   

Zgodba se začne, ko Ella Münter med drugimi študenti spozna progresivnega slikarja Vasilija Kandinskega, ki jih je učil slikati s srcem in dušo, da se mora torej slikar izražati, ne le kopirati tistega, kar vidi. To pa še ni vse. Kandinski, ki je med študenti užival velik ugled, je mlade slikarje prepričeval, da je slikarstvo kot glasba. »Najzahtevnejša umetnost bi morala biti kot glasba, popolnoma abstraktna, domala brez slike,« je pridigal profesor Kandinski. Mlada in talentirana Ella se je tako kmalu zaljubila v svojega profesorja in med njima se je vzpostavil romantični odnos, ki je temeljil na privlačnosti, občudovanju umetnosti in umetniški filozofiji.

Tako sta Vasilij in Ella z drugimi umetniki kmalu sooblikovala znamenito umetniško skupino »Der Blaue Reiter« (Modri jezdec), katere člani so si prizadevali za preseganje postromantičnega slikarstva v ekspresionizem ter abstraktnost 20. stoletja. Sicer pa je bil Vasilij Kandinski znan kot prvi, ki je naslikal abstraktno sliko, in sicer delo brez naslova, ki so ga pozneje poimenovali »Študija za kompozicijo VII« iz leta 1913. Vasilij Kandinski, ki je bil učenec slovenskega slikarja realista Antona Ažbeta na Dunaju, je v razvoju slikarstva naredil velik preobrat, pravo slikarsko revolucijo, v kateri je sodelovala tudi Ella Münter. V »Slikarki« Mary Basson ponuja poudarjen pogled na življenje in delo Elle Münter, ki je bilo po krivici spregledano in manj upoštevano od dela njenega slavnega življenjskega in umetniškega sopotnika.

Viri: Delo, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

 

POEZIJA Z ZASLONA

Zaradi znanih »korona« omejitev družabnega in kulturnega življenja je v drugi polovici aprila pesniški turnir založbe Pivec v Mariboru, dvajseti po vrsti, prvič potekal na spletu. Na prireditvi, na kateri izbirajo najboljšo izvirno neobjavljeno slovensko pesem v tekočem letu, je strokovna žirija pesniški viteški naslov podelila Tanji Božić za pesem »Zemljevid«, občinstvo pa je najbolj prepričala pesem Jerneja Kusterleta »Noč naju glasno izgovarja«.

Na letošnjem natečaju je s po eno pesmijo sodelovalo kar 160 pesnikov. Strokovna žirija je izbrala dvanajst finalnih pesmi, ki jih je založba Pivec izdala v zborniku. Častni pokrovitelj 20. pesniškega turnirja je bil mariborski župan Aleksander Saša Arsenovič.

Vir: Delo, fotografije pa so s spleta

Zbral: Franci Koncilija

NOVA PRESTIŽNA IZDAJA PREŠERNOVIH POEZIJ

Celjska Mohorjeva družba je nedavno izdala nove in prestižne Poezije dr. Franceta Prešerna, ki prinašajo veliko pomembnih opomb in so odlična opora za pravilno recitiranje. Malo je znano, da je bil sonetni venec v prvi izdaji Prešernovih Poezij z znamenitim akrostihom Primicovi Juliji natisnjen samo v 150 izvodih, ki jih je Prešeren razdal prijateljem. Novo izdajo Poezij s sprotnimi opombami in naglasnimi znamenji sta današnjim bralcem približala kemik dr. Jure Zupan in prepoznavni lektor Jože Faganel.

UVOD

Pričujoča izdaja Poezij stopa pred najširše sodobno slovensko bralstvo obogatena s številnimi razlagami manj znanih besed in pojmov tik ob pesmih, ki jih je pripravil znanstvenik nehumanistične stroke, nekdanji minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo dr. Jure Zupan, in prijaznejša recitatorjem, za kar je poskrbel lektor Jože Faganel.

NOVI PREŠERNOSLOVEC KEMIK DR. JURE ZUPAN

Dr. Jureta Zupana so k novi izdaji Prešernovih Poezij spodbudili številni spomini na gimnazijska leta in na pouk slovenskega jezika. V uvodnem zapisu dr. Zupan pojasnjuje, da si je v mladosti veliko Prešernovih verzov razlagal po svoje in napačno, kasneje pa je pogrešal, da sta prešernoslovca dr. Anton Slodnjak in dr. Janko Kos v študijah vsa pojasnila napisala na koncu Poezij, ne pa ob samih pesmih.

Dr. Zupan je prepričan, da si takih vprašanj ne postavljajo samo dijaki in profesorji, ampak tudi drugi, ki berejo Poezije. »Če je informacija tik ob pesmi, bo bralec skoraj gotovo raje po njej tudi posegel. S tem se miselni svet, ki ga odpira pesem sama, še bolj razširi,« je še zapisal dr. Jure Zupan. Pod črto pa izvemo še marsikaj. Zupan zgoščeno pojasnjuje tudi vrste rim, stopic in verzov, v preglednici pa navaja najpogostejše samostalnike, glagole, pridevnike in prislove. Tako dajejo Prešernove Poezije s sprotnimi opombami bralcu uvid v različne vidike pesnikovega ustvarjanja. S tem pogled na Prešernovo delo, osredinjen samo na vsebino in oblikovnost, pomembno dopolnjujejo z velikokrat spregledanega vidika.

Opombe k Prešernovim Poezijam namreč opozarjajo na širino pesnikove splošne, klasične in literarne izobraženosti, v kateri je našel ne samo osebe, mite, izraze in primerjave, ampak tudi motive in povezave s svetovnimi dogodki od antike preko srednjega veka in renesanse do revolucionarnih dogodkov prve polovice 19. stoletja. Prešeren ni bil samo intelektualec, ampak tudi človek iz ljudstva; človek, ki je dobro poznal vse strani življenja, od trdega kmečkega dela svojih najbližjih, posvetnega življenja takratnih ljubljanskih meščanov, političnih spletk uradništva, različnih stanov in cenzorjev, delovanja duhovnikov, pa tudi njihovega sprenevedanja, do razgrajaškega veseljaštva plemstva ipd.

POEZIJA SE URESNIČUJE Z RECITACIJO

Domala 200 let stari jezik pa je rahlo posodobil Jože Faganel, ki kot lektor deluje tudi v zamejstvu. Pričujoča izdaja Poezij uredniško sledi upoštevanju načela, da se poezija uresniči z recitacijo, v govoru, zato bralcu ponuja ustrezna naglasna znamenja in druge nasvete, kako pesniku posodobiti glas, da bo zvenel čim bolje in pravilneje. Dodani sta tudi spremni besedili dr. Jureta Zupana in Jožeta Faganela, stvarno, krajevno in imensko kazalo ter statistični pregled najpogostejših samostalnikov, glagolov in pridevnikov v Prešernovih pesmih.

Viri: Mohorjeva družba in Primorske novice, fotografije je posredovala Mohorjeva družba, druge pa so s spleta 

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

KNJIGA »CERKEV«, OBIČAJEN KRIMINALNI ROMAN IN NIČ VEČ

Sredi meseca februarja 2020 je izšel že deseti kriminalni roman pisatelja Avgusta Demšarja. Razkošno, 600 strani debelo knjigo je avtor naslovil »Cerkev«, izdala jo je Založba Pivec, naslovnico pa je izvrstno oblikoval Nenad Cizelj. S tem romanom Demšar dosledno uresničuje v predhodnih romanih začrtano karakterizacijo oseb in jo dopolni s kakimi novimi problemi. V romanu so nastopajoče osebnosti celovite in z njimi po nepotrebnem ne »maši lukenj«, kot se rado zgodi kakšnemu drugemu slovenskemu piscu kriminalk.

Nepoznavanje sloga pisatelja Avgusta Demšarja, še posebej pa naslov njegovega zadnjega kriminalnega romana »Cerkev«, lahko marsikoga zavede. Že samo pogled na naslovnico lahko naredi vtis, da gre za roman, kjer avtor opisuje več kot 2000-letno »kriminalno zgodovino« katoliške Cerkve od trenutka, ko so farizeji po vstajenju Jezusa Kristusa razglasili »orbi et urbi«, da so Kristusovo telo ukradli apostoli, njegovi učenci, pa vse do današnjih dni, ko Cerkev pretresajo številni pedofilski in homoseksualni grehi, da življenja duhovnikov v konkubinatu niti ne omenjamo. V romanu avtor vsega tega niti ne omenja.

Vrh Demšarjevega kriminalnega romana »Cerkev« je razvejeni in zapleteni umor uglednega slovenskega škofa. Škofa, ki mu menda ni manjkalo veliko do škrlatno rdečega solideja in mucete ter kardinalskega prstana, ubijejo v zakristiji bazilike Marije zavetnice s plaščem na Ptujski gori, ki jo upravljajo minoriti. Avgust Demšar v romanu ne pozabi poudariti, da je umorjeni škof nekaj let preživel tudi na sedežu mariborske nadškofije, v času njenega bančnega bankrota! Demšar se je pri pisanju knjige odločil za popis slovenske Cerkve v današnjem času, kjer se je še posebej osredotočil na mariborsko nadškofijo in njeno »zlizanost s kapitalom«! Pri tem opisu Cerkve Demšar sploh ne moralizira, ampak spretno obnovi dejstva v vsej njihovi brutalnosti. »To je resno, to je Cerkev,« zapiše Demšar in še doda: »Samostojna slovenska politika je stara okoli 30 let, mafija dobrih 150, Cerkev pa 2000 let.« Bralca popelje k razmišljanju, koliko korenin razprede neki sistem v dva tisoč letih! Iz te perspektive sta politika in mafija v primerjavi s Cerkvijo otroški vrtec …

Dejstvo je, da pri Demšarju v knjigi »Cerkev« ni logističnih spodrsljajev. Avtor profile nastopajočih oseb skrbno izrisuje, zato so v romanu prav gotovo verjetni in strokovno preverjeni. V kriminalnem romanu z zavajajočim naslovom »Cerkev« zaman pričakujemo opis kriminalne zgodovine Cerkve nekdaj in danes, dobimo pa 600 strani napetega, mestoma srhljivega in večkrat duhovitega kriminalnega romana. Samo to in nič več!

Viri: Večer, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

DRAGO JANČAR JE PREJEL ŠE ENO PRESTIŽNO AVSTRIJSKO NAGRADO

Slovenski pisatelj, kronist in humanist Drago Jančar bo za svoj opus prejel avstrijsko državno nagrado za evropsko književnost 2020 v višini 25.000 evrov. Obrazložitev žirije se glasi: »Jančar ob posamezniku odločno prikaže izkrivljenja naše zgodovine. V tem je ena velikih odlik njegove literature.«

Drago Jančar (1948) se je oktobra lani z nemškim prevodom romana In ljubezen tudi (Wenn die Liebe ruht) uvrstil na vrh lestvice najboljših knjig po izboru avstrijske nacionalne radiotelevizije ORF. Na nemškem govornem področju sta na močan odmev naletela tudi Jančarjeva romana Galjot in To noč sem jo videl.

Avstrijsko državno nagrado za evropsko literaturo letno podeljujejo za literarni opus evropskega avtorja ali avtorice, ki je v mednarodnem prostoru še posebej opažen oziroma opažena. Delo mora biti prevedeno tudi v nemški jezik. Med dosedanjimi nagrajenci so Patrick Modiano (2012), ki je pozneje prejel še Nobelovo nagrado, nagrajenec festivala Vilenica Mircea Cărtărescu (2015), Karl Ove Knausgård (2017), Zadie Smith (2018) in Michel Houellebecq (2019).

Viri: STA in Primorske novice, foto Luka Cjuha in s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

V SPOMIN AKADEMIKU FRANCETU BERNIKU, NEKDANJEMU TAJNIKU IN UREDNIKU SLOVENSKE MATICE

Na Slovenski matici nas je dosegla žalostna vest, da je v 93. letu starosti umrl literarni zgodovinar, pisatelj in akademik dr. France Bernik, med letoma 1961 in 1972 tudi cenjeni tajnik in urednik Slovenske matice. Težko je v kratkem zapisu zaobjeti vse njegovo izjemno bogato profesionalno in družbeno angažirano delovanje, zato naj izpostavimo najprej to, da ga bomo v našem spominu ohranjali kot zelo zavzetega, vedno hitro odzivnega, predvsem pa strpnega, širokega, modrega človeka neizmernega znanja ter strokovne in splošne kulturne razgledanosti.

Rojen 13. maja leta 1927 v delavski družini v Zapužah pri Ljubljani, je leta 1951 diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, bil iz političnih razlogov leta 1957 iz ljubljanske univerze izključen, tri leta pozneje pa na isti fakulteti doktoriral na temo poezije Simona Jenka. Po več kot desetletnem delovanju v vlogi tajnika in urednika na Slovenski matici, je med letoma 1972 in 1999 deloval na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, kjer je postal znanstveni svetnik in redni profesor zgodovine slovenske književnosti. Od leta 1983 je bil izredni, od 1987 redni, od 2003 pa častni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, od 1992 do 2002 je bil tudi njen nadvse ugleden predsednik.

V svojem znanstvenem delu se je posvečal predvsem slovenski književnosti 19. in 20. stoletja, tj. obdobju, v katerem je tudi slovenska književnost ob prelomu iz realizma v moderno postavila temelje sodobni književni umetnosti in se s Cankarjem in drugimi avtorji tistega obdobja enakovredno vključila v zakladnico svetovne književnosti. Tako je Bernik v svojem opusu, ki obsega več kot 700 znanstvenih in strokovnih del, objavljenih pri domačih in tujih založbah, na slovensko književnost gledal predvsem z zornega kota evropskega konteksta. Bil je tudi med prvimi literarnimi zgodovinarji, ki je namesto pozitivističnega pristopa zagovarjal metodo imanentne interpretacije, pri raziskavah pripovedne proze pa dognanja sodobne narativistike. Največ svoje znanstvene pozornosti je posvetil Ivanu Cankarju, ki ga je dojemal kot izjemno večplastno osebnost, zaradi česar tudi njegova dela omogočajo številne interpretacije, pri čemer pa vsako literarno delo vendarle tudi zavezuje, zato je po Bernikovem prepričanju relativistični pogled na literaturo utemeljen, a tudi zamejen. Poleg raziskovalnega je bilo zelo dragoceno njegovo uredniško delo pri zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki ga je prevzel po smrti Antona Ocvirka in ta znanstveno-založniški projekt vodil z vso strokovno zavzetostjo do leta 1981. Prav tako je vrsto let deloval kot član uredniškega odbora Slavistične revije, bil sourednik zbirke Korespondence pomembnih Slovencev pri SAZU in član uredniškega odbora Slovene Studies (ZDA – Kanada).

Svoje znanje in poglede je France Bernik širil na mnogih znanstvenih posvetovanjih in univerzah doma in v tujini. Postal je častni član Slavističnega društva Slovenije (1996), Ameriškega biografskega inštituta (1996), Društva za slovenistične študije v ZDA (1997) in Univerze v Mariboru (2002). Prav tako je bil dopisni član Akademije znanosti v Göttingenu in redni član Leibniz-Sozietät Berlin. Za svoje delo je prejel številna slovenska in tuja priznanja.

France Bernik

S svojim delovanjem je France Bernik zaznamoval tudi Slovensko matico. V svojem enajstletnem službovanju v najstarejšem slovenskem znanstveno-kulturnem društvu je uredil kopico knjig, se posebej razveselil izdaje priredbe svoje doktorske disertacije Lirika Simona Jenka (1962), prispeval levji delež pri zborniku ob prvi stoletnici društva Slovenska matica 1864–1964 (1964), se z njeno slikovito preteklostjo srečal še v drugih primerih, npr. ob izboru del in pisanju spremne študije o nekdanjem predsedniku Franu Levcu v knjigi Eseji, študije in potopisi (1965), v času Bernikovega urednikovanja so uvedli novo zbirko Spomini in srečanja in izdali prvo številko Zbornika za zgodovino naravoslovja in tehnike (1971). Tudi po odhodu na novo službeno mesto je ostajal zvest član Matice, bil dolgoletni član njenega Upravnega odbora in Založniškega odseka in se na sejah aktivno in konstruktivno vključeval v razprave. Še vedno je ostajal tudi avtor Matičinih publikacij, bodisi kot urednik, pisec študij ali knjig. Med ostalimi je leta 2013 pri Slovenski matici izšla Kronika mojega življenja, v kateri je Bernik popisal svoje bogato življenje in delo.

Nedvomno sta to bila življenje in delo, ki so ju zaznamovali predvsem strpnost do drugače mislečih in čutečih, nasprotovanje vsakršnim, ideološkim, eksistencialnim ali estetskim redukcionizmom in prepričanje, da za človeštvo ni izhod v absolutni individualni zavesti, pač pa tudi v občutku skupinske pripadnosti. Zaradi njegovega globokega humanizma nam bosta življenje in delo akademika Franceta Bernika ostajala kot čudoviti zgled v trajnem spominu.

Akad. prof. dr. Franceta Bernika je odlikoval tudi sveti papež Janez Pavel II. Takratni apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Edmond Farhard mu je 20. januarja 1997 na nadškofiji v Ljubljani vročil papeško pismo – Red sv. Gregorja Velikega z veliko srebrno medaljo in listino o imenovanju za viteza komendatorja – Eques commendator Ordinis sancti Gregorii Magni. Pod odlikovanje se je podpisal papež Janez Pavel II.

 

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.