50 LET OD SMRTI AMERIŠKE PEVKE JANIS JOPLIN (1970¬–2020)

Četrtega oktobra 2020 je minilo 50 let od smrti slavne ameriške pevke popularne glasbe Janis Joplin, ki se je v zgodovino zapisala kot ena ključnih osebnosti glasbene in kulturne revolucije šestdesetih let minulega stoletja. Življenje glasbene ikone, ki je na odru izpela lastno bolečino, sta prezgodaj prekinila alkohol in prevelik odmerek heroina. Umrla je na vrhuncu slave, stara komaj 27 let, v hotelski sobi v Hollywoodu.

Janis Joplin se je rodila leta 1943 v majhnem industrijskem mestu Port Arthur v južnem Teksasu (ZDA) v družini, kjer sta jo starša navdušila za glasbo. V zgodnjih najstniških letih je imela zaradi svojih naprednih prepričanj, zavzemala se je denimo za pravice afroameričanov, in slabe samopodobe velike težave z vključevanjem v družbo in je bila pogosto žrtev vrstniškega nasilja. Uteho je iskala v glasbi in se navduševala nad glasbeniki, kot so Bessie Smith, Odetta, Lead Belly in Big Mama Thornton.

Pri sedemnajstih letih je pobegnila od doma in začela peti v teksaških barih in klubih ter tako počasi zaslužila dovolj denarja za pot do Kalifornije. V San Franciscu se je pridružila skupini Big Brother & The Holding Company, ki je izvajala psihedelični rock. Ko je leta 1967 nastopila na festivalu Monterey Pop, je popolnoma očarala občinstvo. Ta nastop je skupini, zlasti pa Janis Joplin, odprl pot med zvezde. Kasneje je sodelovala še z različnimi zasedbami in posnela številne albume. Avgusta 1969 je nastopila tudi na znamenitem festivalu Woodstock v zvezni državi New York. Medtem ko je na odru blestela, pa se je za njim vse bolj krčevito borila z odvisnostjo od alkohola in heroina, ki ji je 4. oktobra 1970 vzel življenje. Stara je bila 27 let, zaradi česar jo uvrščajo v Klub 27, na seznam priljubljenih glasbenikov in umetnikov, ki so sloveli po tveganem načinu življenja in umrli pri tej starosti. H klubu prištevajo tudi Jimija Hendrixa, Briana Jonesa, Jima Morrisona, Roberta Johnsona, Kurta Cobaina in Amy Winehouse.

Leta 2015 so o življenju Janis Joplin posneli dokumentarni film Janis Joplin: Otožno dekle. V filmu so ob pomoči pevkinih prijateljev, sodelavcev, družinskih članov, ljubimcev in zbirke zelo osebnih pisem, ki jih je Janis Joplin pisala svojim najdražjim, izrisali kompleksen portret bistre, občutljive, a tudi ranjene in globoko osamljene duše, ki je na odru iskala le eno: ljubezen.

Viri in fotografije so s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

GRAD ŠTANJEL BO POSTAL MUZEJ SLOVENSKEGA JEZIKA IN KNJIGE

V znamenitem gradu Štanjel na Krasu so že leta 2019 uredili prostore za ustanovitev prvega muzeja, posvečenega slovenskemu jeziku in knjigi. Sporazum o tem sta občina Komen in Kosovelova knjižnica v Sežani že podpisali z ustreznimi državnimi ustanovami. Začetek delovanja muzeja pa je povezan z dokončanjem obnove levega palacija štanjelskega gradu.   

SODELUJOČE USTANOVE

Tako je nastal prvi osnutek muzeja, ki je unikum v slovenskem prostoru. Partnerski dogovor so poleg komenske občine in Kosovelove knjižnice podpisali še Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) v Ljubljani, Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), Narodni muzej Slovenije, Slovenski etnografski muzej, Slovenski šolski muzej in Narodna galerija.

KAJ DOLOČA DOGOVOR?

Dogovor določa vsebino muzeja. V njem bo predstavljena zgodovina slovenske knjige od Trubarja do danes, ena soba pa bo namenjena slovenskim ilustratorjem. Razstavljene bodo tudi najboljše slovenske knjige, ki so dobile katero od književnih nagrad, ter miniaturne in nenavadne knjige.

ZAKLJUČEK

Poznavalci se sprašujejo, zakaj nastaja ta muzej na primorskem, na Krasu. Primorska je od nekdaj na »prepihu« in je meja slovenstva, ki ga je treba braniti in ohraniti. Navsezadnje je ustanovitev muzeja med drugim pomembna tako z nacionalnega kot tudi z lokalnega vidika, obisk muzeja pa načrtujejo vključiti tudi v vse slovenske šolske učne programe.

Fotografije so s spleta

Vir: Primorske novice

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PIANISTKA NATALIJA ŠAVER JE NASTOPALA ŠIROM SLOVENIJE

Novogoriška pianistka Natalija Šaver se je v začetku oktobra 2020 po turnejah v tujini spet vrnila na domače koncertne odre. V torek, 6. oktobra 2020, je tako s koncertom oziroma umetniškim manifestom Atmospherica nastopila v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani, za november pa je načrtovala nastope v Novem mestu, Novi Gorici, Sežani in Krškem. Zaradi širjenja novega koronavirusa je kasneje precej koncertov odpadlo. Novomeški koncert v Kulturnem centru Janeza Trdine je bil načrtovan kot poklon 250. obletnici Beethovnovega rojstva. To je bila tudi tema njenega diplomskega in specialističnega študija pri priznani profesorici, pianistki Dubravki Tomšič Srebotnjak.

KDO JE PIANISTKA NATALIJA ŠAVER?

Natalija Šaver je izredno talentirana glasbenica. Je pianistka, skladateljica, ter izvajalka klasične in sodobne glasbe. Natalija Šaver je pomembno glasbeno ime v današnjem gibanju, ki raziskuje ustvarjalno stičišče klasične in sodobne glasbe. Zato Šaverjeva o sebi rada pove, da je »pianistka, ki ima nalogo, da iz glasbenega zapisa izvleče noto skladatelja ter svojo noto, oboje pa nato v glasbeni obliki predstavi publiki«. Zato je trdno prepričana, da je treba glasbo in igranje nenehno negovati.

GLASBA KOT ODSEV SVETA

Njeni koncerti so še posebej prepoznavni po glasbi, ki razkriva prefinjeno kompilacijo zvokov ter močan vizualni element, ki je pravi odsev sveta, v katerem vsi živimo v danem trenutku. Šaverjeva meni, da se vse bolj obračamo v digitalno razsežnost, zato po njenem mišljenju vizualna podoba slehernega koncerta odraža digitalizacijo nas samih in sveta, ki nas obdaja.

»Glasba je glasba,« je spomladi leta 1928 Alban Berg odgovoril Georgeu Gershwinu v Parizu na vprašanje, zakaj ni razlike med tako imenovano »izobraženo« in »priljubljeno« glasbo. Natalija Šaver je v zadnjem desetletju s svojim delom in koncerti potrdila ta citat o združevanju klasičnega klavirja in sodobne glasbe.

ZAKLJUČEK

Program njenih nastopov obsega glasbena dela sodobnega italijanskega skladatelja Ludovica Einaudija ter Natalijine avtorske skladbe. Rada igra tudi skladbe Béle Bartóka, Samuela Barberja, Sergeja Vasiljeviča Rahmaninova, Georgea Gershwina in Johna Cagea. Najraje pa posluša in igra glasbo Ludwiga van Beethovna.

Fotografije so s spleta

Vir: Primorske novice

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MINILO JE 240 LET OD SMRTI MARIJE TEREZIJE (1717–1780) IZ RODBINE HABSBURŽANOV

V nedeljo, 29. novembra 2020, je minilo 240 let, odkar je na Dunaju umrla »naša vladarica« Marija Terezija (1717–1780) iz rodbine Habsburžanov. Bila je nadvojvodinja Avstrije, kraljica Češke in Ogrske ter vladarica habsburških dednih dežel. Nikoli pa ni postala cesarica, kot se velikokrat še danes marsikje zmotno naslavlja! Cesar Karel VI. (1685–1740) se je oženil z Elizabeto Kristino, ki je 13. maja 1717 rodila hčer Marijo Terezijo.

Hoffburg

PREUDARNA IN NAPREDNA MARIJA TEREZIJA

Cesarja Karla VI. je zelo skrbela usoda habsburških posesti, zato je s pragmatično sankcijo (1713) z družinskim zakonom o dedovanju in nedeljivosti habsburških dežel poskrbel za pravne temelje ter omogočil vladanje hčerki Mariji Tereziji.

Cesar Karl VI.

Okoliški evropski vladarji v Franciji, Prusiji in Bavarski so se najprej strinjali s pragmatično sankcijo, po Karlovi smrti leta 1740 pa so videli priložnost za razširitev svojih posesti in začela se je vojna za avstrijsko nasledstvo. V vladanju neizkušena Marija Terezija je pokazala odločnost in z vojaško silo ter diplomatsko spretnostjo se ji je uspelo obdržati na prestolu, čeprav je izgubila nekaj svojih ozemelj.

Leta 1745 je Franc Štefan I. Lotarinški, soprog Marije Terezije, postal rimsko-nemški cesar, potem ko je krono kratek čas (1742–1745) zadnjič nosil nehabsburški cesar.

V zakonu s Francem Štefanom se jima je rodilo kar 16 otrok, pet sinov in enajst hčera, toda kar nekaj jih je umrlo že v zgodnjem otroštvu. Med najbolj znanimi je njena najmlajša hči Marija Antonija, ki jo je poročila s francoskim prestolonaslednikom Ludvikom, kasnejšim kraljem Ludvikom XVI. Leta 1789 so ga s prestola pregnali francoski revolucionarji. Marija Antonija je v Franciji postala Marija Antoaneta in kot prva francoska kraljica končala pod giljotino. Znana je njena izjava, ki je razkačila sestradane pariške množice. Ko so ji dvorjani povedali, da ljudje nimajo kruha, je odvrnila, naj jedo potico.

NAPORNO VLADANJE V NEGOTOVIH ČASIH

Ko je Marija Terezija prevzela krono, se je soočila z zahtevami ogrskega plemstva, ki je odločno vztrajalo pri svojih posebnih stanovskih pravicah, da bi zagotovilo dualistični razvoj monarhije z dvema nosilcema: Dunajem in Budimpešto. Ko je Marija Terezija v ogrskem državnem zboru leta 1741 pristala na zahteve madžarskega plemstva, je postala tudi ogrska kraljica, vendar s tem dovolila, da so oblast nad Hrvati, Srbi in deloma Romuni prevzeli Madžari.

Najstarejšega sina Jožefa je Marija Terezija priznala za sovladarja leta 1765, kajti po smrti očeta je kot Jožef II. postal rimsko-nemški cesar.

Po njeni smrti je Jožef II. leta 1780 prevzel samostojno vladanje. Pruski kralj Friderik II., eden njenih največjih nasprotnikov, naj bi o Mariji Tereziji nekoč dejal: »Naposled imajo Habsburžani dedca, in še ta je ženska.«

ZAKLJUČEK

Habsburškim podložnikom so boljše življenje prinesle terezijanske reforme državne uprave in pravosodja, vključno z uvedbo Terezijanskega katastra.

Na cesarskem dvoru

Terezijanski kataster je vrsta davčnega popisa, ki se je uveljavila v habsburških dednih deželah po davčnih reformah v letih 1748–1756, poimenovan pa je po takratni vladarici Mariji Tereziji. V katastru so bila popisana vsa rustikalna in dominikalna zemljišča, sestavili pa so ga na podlagi zemljiških posestev. Zemljišč še niso merili, ampak so njihovo velikost okvirno ugotavljali na podlagi velikosti pridelka, ki je temeljil na šestletnem povprečju. V Sloveniji je bil Terezijanski kataster v veljavi vse do uvedbe Jožefinskega katastra v letih 1789 in 1790, ko so zemljiške parcele že geodetsko izmerili in tudi izračunavali njihovo površino.

Marija Terezija
Novomeška gimnazija

S tem se je Marija Terezija zapisala v zgodovino! Med drugim ima prav ona največ zaslug, da so v naših krajih v času njenega vladanja začeli saditi krompir. 16. maja 1767 je izdala ukaz o sajenju te poljščine in s tem izboljšala prehranjevalne navade naših prednikov. Zato so ji leta 2008 v Šenčurju pri Kranju postavili spomenik. V Novem mestu pa je Marija Terezija leta 1746 ustanovila gimnazijo, prvo v habsburški monarhiji!

Fotografije so s spleta

Avtorja: dr. Renato Podberšič in dr. Marjan Horvat

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PLEČNIKOVO ZAVAROVALNICO TRIGLAV V LJUBLJANI SO DOKONČNO OBNOVILI

Na nekdanji Vzajemni zavarovalnici, danes sedežu Zavarovalnice Triglav, na vogalu Miklošičeve ceste in Trga OF v Ljubljani so jeseni leta 2020 končali s postopno nekajletno obnovo zunanjosti in notranjosti. Objekt sodi med glavna Plečnikova dela in je bil zgrajen v letih 1928–1930. Znameniti slovenski arhitekt Jože Plečnik (1872–1957), ki je bil Ljubljančan, je s tem reprezentančnim arhitekturnim objektom obogatil svoje rojstno mesto in ga tako iz provincialne ravni povzdignil v prestolnico slovenskega naroda.

Zgradba Zavarovalnice Triglav je dediščina arhitektove mladostne mojstrovine, ki je bila načrtovana in zgrajena za takratne potrebe katoliške bančne ustanove. Že pred leti so obnovili pročelje zgradbe, lani pa so se odločili tudi za prenovo notranjih prostorov, ki je trajala vse do letošnje jeseni. Žal je bilo v petdesetih letih in tudi kasneje uničene veliko kulturne Plečnikove dediščine, ki je ni bilo mogoče nadomestiti. Najbolj boleča je bila izguba turistovske kapele v kleti, ki je ohranjena v novi cerkvi v Dražgošah, zaradi preboja v recepcijo pa je prvotni smisel izgubila tudi okrogla veža. Kljub vsemu je sedanja prenova stavbi kolikor mogoče spet vrnila prvotni sijaj. Prostori so bili izčiščeni poznejše navlake, v prvem nadstropju pa je bilo po originalih in fotografijah rekonstruirano prvotno čakalniško pohištvo. Prenovo je z izrednim posluhom izvedla delavnica Restavratorstvo Kavčič, d. o. o. iz Šentjošta nad Horjulom, ki je dokazala, da se je danes pri nas edina zmožna lotevati najzahtevnejših nalog.

Vir: Demokracija, fotografije so s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

V O Š Č I L O

Na začetku adventnega časa leta 2020, časa, ki nas notranje prenavlja in pripravlja na praznovanje božičnih praznikov, vam želim samo dobro. Višek bomo doživeli prav na božični večer, ki v naša srca prinaša mir, veselje in ljubezen. Želim Vam, da boste na to sveto noč v družbi s tistimi, ki jih imate radi, ali pa celo z osamljenimi, trpečimi in bolnimi… Pogovarjajte se z njimi, s stiskom roke in nežnim poljubom na čelo pa jih boste neizmerno razveselili in osrečili. Ne pozabite tudi na prijazen in iskren nasmeh, ki nič ne stane, dela pa čudeže!

Vsem ljudem dobre volje želim blagoslovljene božične praznike, v novem letu 2021 pa obilo notranjega miru in ljubega zdravja.

S spoštovanjem.

Franci Koncilija, decembra 2020

PETI DECEMBER JE MEDNARODNI DAN PROSTOVOLJSTVA

UVOD

Že v davnini se je človek zavedal, da brez medsebojne pomoči, bodisi materialne bodisi zaščite drug drugega oziroma celotne skupine skupaj živečih, ne bi mogli preživeti. Sprva se je to nanašalo na prinašanje hrane onemoglim članom skupine – plemena –, ki si je zaradi bolezni ali starosti niso več mogli priskrbeti sami, in pa na zaščito pred plenilci ter sovražnimi skupinami, ki so jih napadale z namenom kraje hrane, do katere je bilo težko priti, in zasedbe teritorija. To je bila vedno naloga mlajših in najmočnejših članov skupine. Lahko rečemo, da je bila ta empatija vedno del medčloveških odnosov in da je stara toliko kot človeštvo.

RAZVOJ PROSTOVOLJSTVA V SVETU IN DOMA

Z leti in spremenjenim načinom življenja se je ta skrb v plemenih spreminjala, pač času primerno. Tako so se v srednjem veku že formirale posebne skupine ljudi – prostovoljcev –, ki so skrbele za revnejše, bolnike in zapuščene otroke. Vse pa je seveda potekalo pod okriljem cerkve in bolnišnic. V 18. in 19. stoletju pa so začela nastajati združenja prostovoljcev, ki so, spet pod okriljem cerkve in samostanov, skrbela za dobrodelnost, izobraževanje in tudi kulturo. Tudi slovenska družba ima zelo dolgo tradicijo. Že med prvo svetovno vojno so se javljali prostovoljci in prostovoljke za pomoč ranjencem, še več pa jih je bilo med drugo svetovno vojno, ko so se prostovoljno javljali ne samo za pomoč, pač pa tudi za boj za osvoboditev domovine. Še najbolj je do izraza prišlo prostovoljstvo po vojni, ki je pustila hude posledice, in sicer porušeno domovino, vojne sirote in splošno revščino. Cele skupine ljudi so se javljale za delovne akcije za obnovo porušenih stavb, cest, železnic, in za to nihče ni zahteval plačila. Takrat so bile že ustanovljene razne organizacije, kot so Rdeči križ, taborniške organizacije, gasilska društva, Zveza prijateljev mladine in cerkvene organizacije, ki so vse te akcije koordinirale.

PROSTOVOLJSTVO PO OSAMOSVOJITVI

Po osamosvojitvi Slovenije pa se je prostovoljstvo še bolj razmahnilo in na naših tleh so začele delovati tudi mednarodne organizacije, kot so UNICEF, UNHCR, Amnesty International ter še mnogo drugih nevladnih organizacij. Njihova skrb je pridobivanje novih članov, predvsem pa pomoč ljudem v materialni stiski ali pa pri izobraževanju. Prostovoljstvo je odigralo veliko vlogo pri vseh naravnih katastrofah, kot so potresi, velike poplave, tornadi, in ne nazadnje tudi pri svetovnih epidemijah.

PROSTOVOLJCI V ČASU PANDEMIJE

Posebno v današnjem času je vloga prostovoljcev neobhodna, saj je epidemija veliko ljudi pahnila v revščino, posebno starejši ljudje potrebujejo pomoč – ne samo v materialnih dobrinah, pač pa predvsem psihično pomoč. Zaradi hitrega širjenja nevarnega virusa je priporočljivo, da ostajajo doma, zato je nujno, da se jim prinaša hrano, zdravila in se jih tudi spremlja k zdravniku. Ti ljudje so bili že brez epidemije zelo osamljeni, vendar so vseeno lahko šli na sprehod in se morda s kakšnim znancem ustavili na klepetu ob kavici. Sedaj vsega tega ni več, počutijo se osamljene in pozabljene, zapadajo v depresijo, načeto je tudi njihovo duševno zdravje, in tukaj nastopijo prostovoljci, ki poskušajo tem ljudem dokazati, da niso sami, in jim delati družbo ter jim vrniti zaupanje v družbo. Toda tudi mlajša generacija že občuti to izoliranost in ji je potrebna psihična pomoč. Prav tako so prostovoljci potrebni tudi za pomoč šolarjem, ki na žalost ne morejo več obiskovati šole, ampak se pouk odvija preko računalnikov. Marsikatera družina si računalnika ni mogla oziroma si ga ne more privoščiti, poleg tega pa, tudi če ga imajo, otrokom ne morejo pomagati, ker še sami ne znajo delati z njim. In spet so tu prostovoljci, ki rade volje priskočijo na pomoč brez plačila in žrtvujejo svoj prosti čas za pomoč bližnjim.

ZAKLJUČEK

Vprašali se boste, kaj pravzaprav žene te ljudi k prostovoljstvu. Mogoče je to priložnost, da si pridobijo dragocene izkušnje o življenju nasploh, ali pa vračanje družbi za vse, kar jim je dala. Najverjetneje pa je to notranje zadovoljstvo, da nekomu prevzameš del bremena, mu spremeniš in olepšaš življenje. In to ne samo njim, pač pa tudi sebi samemu, in zapustiš zanamcem to dediščino.

Prav je, da je OZN leta 1985 peti (5) december razglasila za mednarodni dan prostovoljstva in se jim s tem vsaj malo oddolžila za njihovo karizmo in požrtvovalnost. Opomnila pa je tudi nas ostale, da je prostovoljstvo velika vrednota in plemenito dejanje, ki bi se ga morali zavedati vseh 365 dni v letu, in ne samo ta dan.

Emilijana Crgol

REMINISCENCA NA PREŠERNOV 220. ROJSTNI DAN

UVOD

Jeseni leta 1953 sem začel hoditi v prvi razred edine osnovne šole v Novem mestu, ki je stala pod Marofom, najbolj obljudenim novomeškim gričem, poleg imenitne Gimnazije na sedanji Seidlovi cesti. Otroci politikov in pomembnih uslužbencev so imeli privilegij, da so v šolo hodili dopoldne, otroci delavcev pa smo v šolo hodili popoldne, mame obojih pa so gospodinjile doma. Tako sem kmalu začel spoznavati najpomembnejše slovenske pesnike in pisatelje, med njimi tudi dr. Franceta Prešerna.Vsako šolsko leto smo z zanimanjem poslušali učiteljice, ko so nam pripovedovaleo življenju in ustvarjanju našega najpomembnejšega pesnika Prešerna, ki so ga v njegovi rojstni vasi, Vrbi na Gorenjskem, otroci klicali kar »doktor Fig«. Fige je Prešeren kupil v Ljubljani in jih ravnodušno delil vaškim otročajem v Vrbi. No, v časih mojega odraščanja glede fig ni bilo nič drugače: svežih nismo nikoli jedli, suhe fige pa smo skupaj s pomarančami jedli samo za Miklavža in ob božičnih praznikih. Novemu letu pa takrat ljudje niso dajali takšnega pomena kot dandanes …

MOJA PODOBA PREŠERNA SE JE SPREMINJALA

V kasnejših letih, še vedno kot otrok, nisem Prešerna kot človeka in kot pesnika nikoli dobro razumel. Vedno se mi je dozdevalo, da je bil čudak in samotar. Kasneje sem do njega začutil celo odpor, saj smo se morali učenci za sleherni takratni državni praznik, 29. november, naučiti kakšno njegovo pesem: med njimi je bil »Sonetni venec« s čudovitim akrostihom Primicovi Juliji, najzahtevnejši. Bolj ko sem odraščal, bolj se je kasneje v meni spreminjala Prešernova podoba, predvsem zaradi naslednjih dogodkov, povezanih z Novim mestom:

Angela Smola
Julija Primic

1) Tako kot je domala sto let po Prešernovem rojstvu v kapiteljski cerkvi (današnji novomeški stolnici) pesnik Dragotin Kette zaljubljeno zijal v svojo muzo in neuslišano ljubezen Angelo Smola, tako je tudi Prešeren v trnovski cerkvi v Ljubljani občudoval svojo neuslišano ljubezen in muzo, Primičevo Julijo.

Grad Kamen
Primicova rojstna hiša v Ljubljani

2) Ko se je Primičeva Julija, poročena Scheuchenstuel, preselila na Grad Kamen v Novem mestu, je Prešeren s prijateljem Andrejem Smoletom večkrat prišel v Novo mesto, kjer sta čolnarila po reki Krki gor in dol, med tem pa je Prešeren neizmerno hrepenel po Juliji.

Andrej Smole
Grad Prežek

3) Na grad Prežek nad Orehovico pri Šentjerneju, neposredno ob robu širnih gorjanskih gozdov, ki je bil v lasti Andreja Smoleta, je Prešeren rad zahajal. Tam se je s prijatelji velikokrat veselil življenja in si z rujnim vincem hladil pekočo dušo in srce … 

4) Primičeva Julija je pokopana na pokopališču v Šmihelu v Novem mestu, kjer so ji Novomeščani postavili lep nagrobnik.

5) Zadnjič pa sem se s Prešernom poglobljeno srečaval na Srednji gradbeni tehniški šoli v Ljubljani, kjer nas je v tretjem letniku slovenski jezik učil profesor, ki je bil pravi Prešernoslovec, doma iz Prešernovega mesta Kranj. On je tako spoštoval Prešerna, da smo pri pouku slovenskega jezika vsako uro, in to celo leto, napeto poslušali profesorjeve razlage o pesnikovem življenju in o njegovem ustvarjalnemu opusu.

ZAKLJUČEK

prof. dr. Janko Kos

Znani kulturni ustvarjalec, akad. prof. dr. Janko Kos, je zapisal: »Ko se Slovenci znajdemo v težavah, kakršna je zdaj in kot bo prihodnja socialna kriza, se moramo zateči k Prešernu, ki je s svojim življenjem in delom pokazal, kako je treba vzdržati in ustvarjati v še tako težkih, poedincu in skupnosti nenaklonjenih časih. V življenju je videl dvoje poglavitnih vzgibov – strah in up –, in to dvoje je zdaj del našega življenja. Prešeren nas uči, da ne smemo podleči strahu in ne izgubiti upanja.«

Fotografije so s spleta.

Vir: Osebni spomini.

Avtor: Franci Koncilija

JANČAR IN KRIŽNAR – DRŽAVLJANA EVROPE

Evropski parlament je leta 2015 med drugimi podelil nagrado državljan Evrope tudi dvema Slovencema: pisatelju Dragu Jančarju in zagovorniku človekovih pravic Tomu Križnarju. Nagrado so jima podelili 3. julija na Vodnikovi domačiji v Ljubljani. Leto pred tem je isto nagrado novembra 2014 prejel tudi slovenski pisatelj, sedaj že pokojni Alojz Rebula. Nagrado državljan Evrope prejme le izbrana peščica posameznikov ali skupin, ki se s svojim delovanjem angažirajo za povezovanje narodov Evropske unije.

Drago Jančar

Ob podelitvi nagrade je pisatelj Drago Jančar dejal, da je v njegovi literaturi veliko demonov, ker so vse 20. stoletje v različnih uniformah in v imenu različnih izmov strašili in razsajali širom po Evropi. To pa še ni vse. Jančar je imel tudi neprecenljivo vlogo v slovenski pomladi ter v poznejšem kulturnem, političnem in nacionalnem dozorevanju Slovenk in Slovencev.

Tomo Križnar

Drugi slovenski nagrajenec je bil Tomo Križnar, »zagovornik človekovih pravic, novinar, pisatelj, ustvarjalec dokumentarnih filmov, svetovno znan podpornik in zaščitnik afriškega ljudstva v Darfurju v Sudanu«, kot so zapisali v obrazložitvi. Križnar je v zahvali povedal, da se je pri tem boju za človekove pravice srečal s številnimi najrazličnejšimi kulturami, zato odslej verjame v različnost, da morajo ljudje drug drugega poslušati in sprejeti. Tomo Križnar je prejeto nagrado v zahvalo za veliko humanitarno delo izročil Suleimanu Jamusu iz Sudana.

Fotografije so s spleta

Vir: Družina, avtorica je Ksenja Hočevar

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

ADVENT, ČAS PRIČAKOVANJA …

UVOD

Adventni čas je za vernike čas duhovne priprave na božič. To je tudi začetek novega cerkvenega leta, ki se začne na prvo adventno nedeljo, ki je letos že bila, 29. novembra 2020. Zunanje znamenje adventa je adventni venec.

TEOLOGIJA ADVENTA

Kaj je pravzaprav »advent«? Ta latinska beseda pomeni dobesedno »prihod« –gre za prevod besedice parousia iz grškega izvirnika Sv. pisma, kar dobesedno pomeni navzočnost ali pa tudi prihod. Ta izraz pa se v svetni grščini nanaša le na prihod vladarjev ali bogov. Svetopisemski izraz paruzija pa pomeni Gospodov prihod v mesijanskem veličastvu starozavezne napovedi o Mesijevem (Odrešenikovem) prihodu. Cerkev pa v duhu pokoncilskih Splošnih določb o cerkvenem letu in koledarju o adventu v zgoščeni obliki pravi: »Adventni čas ima dvojen značaj: je čas priprave na Jezusovo rojstvo, hkrati pa je to čas, ko nas to spominjanje usmerja v eshatološko razsežnost drugega Kristusovega prihoda ob koncu časa in sveta.«

OD KOD IZHAJA ADVENTNI VENEC?

Prvi adventni venec je bil narejen sredi 19. stoletja v Nemčiji. Evangeličanski pastor Johanan Wichem je revnim otrokom naredil lesen obod, na katerega je namestil 24 sveč, 20 majhnih in 4 večje. S postopnim prižiganjem svečk so odštevali dneve do božiča. Ker je bil otrokom ta obred zelo všeč, so to vsako leto ponavljali. Ideja o tovrstnem odštevanju se je hitro razširila po vsej Nemčiji, kasneje pa še širše. Leseni obod so začeli krasiti z zelenjem, nato pa so pletli venčke samo še iz zelenih vejic. Tudi število svečk so zmanjšali in ohranile so se le še štiri, ki simbolizirajo štiri adventne nedelje. Ne glede na to, da se je videz venčka precej spremenil, pa namen ostaja enak.

Za večino je tak venček dekoracija, podvržena modnim trendom in vsako leto drugačna, za kristjane pa imajo posamezni deli venčka tudi globlji pomen. Pravi adventni venček je okrogle oblike, spleten iz zimzelenega rastlinja. Okrogla oblika pomeni popolnost, zvestobo in večnost, saj nima ne začetka in ne konca. Okrogla oblika adventnega venca pa spominja tudi na vence iz antičnih časov, ko so simbolizirali zmago nad sovražnikom. Adventni venec lahko tako predstavlja tudi boj proti zlu in grehu. Zelena barva in rastline spominjajo na življenje in nas spodbujajo k čuječnosti. Sveče na adventnem vencu so praviloma vijolične barve. Takšna je tudi liturgična barva duhovnikovih oblačil v tem času cerkvenega leta, pomeni pa spokornost in kesanje. Simbolika adventnega venca je tako bogata, da ni potrebe po dodatnih okraskih, ki bi kvečjemu zasenčili pravi pomen in namen tega običaja.

KAJ POMENIJO SVEČE NA ADVENTNEM VENCU?

Na prvo adventno nedeljo prižgemo prvo svečko, ki je znamenje upanja na prihod Mesije. Na drugo adventno nedeljo poleg prve svečke prižgemo še eno. Ta predstavlja ljubezen in jo nekateri imenujejo tudi betlehemska sveča. Spominja nas na jasli, kamor je Marija položila novorojeno dete. Tretja sveča je namesto vijolične lahko rožnate barve in predstavlja veselje ob skorajšnjem Jezusovem rojstvu. Nekateri jo imenujejo tudi sveča pastirjev. Tretja adventna nedelja se imenuje Gaudete, kar pomeni »veselite se«. Četrto adventno svečko prižgemo zadnjo nedeljo pred božičem. Imenuje se angelska sveča in pomeni mir, o katerem so prepevali angeli na sveto noč. Ker vsako nedeljo prižgemo svečo več in se svetloba povečuje, to simbolizira tudi naraščanje pričakovanja božiča. Štiri sveče pa lahko simbolizirajo tudi štiri strani neba, štiri letne čase ali štiri življenjske mejnike našega življenja, ki so: stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in konec sveta.

ZAKLJUČEK

Večinoma ljudje povezujejo priprave in praznovanje božiča z veseljačenjem in uživanjem ob dobri hrani in pijači. Pri pravoslavnih vernikih pa ni tako. Na božič se pripravljajo s postom, ki traja od 15. novembra pa vse do badnjega dne (božiča), ki ga zaradi uporabe julijanskega koledarja pravoslavni verniki praznujejo 7. januarja.

Šele zavedanje, da bistvo praznikov ni v obilnih pojedinah, dragih darilih in pisanih okraskih, nam bo prineslo najlepše doživet božič. Preseganje materialnih vidikov praznikov nam da priložnost za polnost doživetja. Najdragocenejše darilo, ki ga za božič lahko podarimo svojim bližnjim, pa je naš čas, iskren pogovor, prijazen nasmeh, potrpežljivost, mir in veselje. Vse to nič ne stane, zelo pa osrečuje, še posebej vse, ki so osamljeni in v stiski …

Fotografije so s spleta

Viri: Ognjišče, Časnik in Leto svetnikov

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.