SLIKARKA NEVENA ALEKSOVSKI RAZSTAVLJA V LJUBLJANI

Galerija Ravnikar je sredi maja 2020 odprla razstavo umetnice, likovne pedagoginje, kulturologinje, akademske slikarke in ilustratorke Nevene Aleksovski (1984).Tako ustanoviteljica in kustosinja galerije Piera Ravnikar nadaljuje začrtano poslanstvo zastopanja in predstavljanja mladih, neuveljavljenih avtorjev na vseh področjih sodobne kulture in umetnosti. Po njenem prepričanju galerija tako ustvarja vez med aktualno likovno produkcijo in širšo skupnostjo. Razstava je bila na ogled od 12. maja do 1. junija letos.

Razstava je sestavljena iz risb in slik, ki so večinoma nastajale med štirimi zidovi v obdobju karantene. Neveno Aleksovski, ki je dejavna predvsem na področjih ilustracije, risbe in slikarstva, so med samoizolacijo vznemirjala predvsem vprašanja, kako dodatno odtujiti že tako odtujenega človeka. Razmišljala je, kako pomemben je dotik in kaj početi brez njega ter kako se kljub razdalji nekoga dotakniti … Pri ustvarjanju slik Neveno Aleksovsko bolj poganja intuicija kot vnaprej zadane ideje in koncepti. Njena dela, ki jih obenem polnijo in praznijo na videz precej banalni objekti, nastajajo spontano, deloma kot posledica impulzov iz narave, deloma kot reakcija na aktualna družbena vprašanja.

KDO JE SLIKARKA NEVENA ALEKSOVSKI?

Nevena Aleksovski, rojena leta 1984 v Srbiji, je leta 2008 diplomirala na oddelku za slikarstvo na Akademiji umetnosti v Novem Sadu, leta 2014 pa je magistrirala iz kulturologije na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Veliko razstavlja v Sloveniji in v tujini. Kot pedagoginja deluje v galerijah Škuc in Alkatraz, na delavnicah za otroke in odrasle. V okviru evropske prestolnice kulture Reka 2020 bo 15. Junija gostja umetniške rezidence Skalinada v Omišlju.

Resnobnost umetnica uravnoteži z razmišljanjem o vsakdanjih paradoksnih absurdih in relacijah, ki se ob tem vzpostavljajo, kot so občudovanje pomladnega prebujanja narave, uživanje ob cigareti, občutek svobode ob samoti in tesnoba ob lastni osamljenosti … Tako je bila zanjo karantena tudi čas razjasnitve, ko je stvari nenadoma uzrla povsem jasno.

»Vzdušje razstavljenih del narekuje svojevrstno distanco, zato so njene slike tako izčiščene, zato je med majhnim številom oddaljenih elementov, ki med sabo vendarle komunicirajo, toliko praznine,« pojasnjuje avtorica. »Sicer pa moja risba omogoča direktno izražanje brez pretiranega nadzora in preračunljivosti. Pomemben mi je čim bolj neposreden stik roke z materiali. Sicer pa je ena naših največjih težav neprestan pritisk, da moramo biti hiperproduktivni, vse mora biti narejeno hitro in popolno. Mislim, da je ena najbolj subverzivnih metod za boj proti temu, da se ustaviš in si vzameš čas zase.«

Viri: Delo in Dnevnik, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

AVSTRIJSKI ČASTNI KRIŽ JE PREJEL KULTURNIK Mag. FRANCI PIVEC

Vsestranski kulturnik, filozof, sociolog in politik Franci Pivec (1943) je prejel visoko avstrijsko odlikovanje – častni križ za znanost in umetnost I. reda Republike Avstrije. Visoko odlikovanje so Pivcu izročili v petek, 3. julija 2020, v prostorih avstrijske rezidence v Ljubljani, in sicer za njegova izjemna prizadevanja in zasluge za poglobitev dobrih odnosov med Slovenijo in Avstrijo na številnih kulturnih področjih.

Avstrijska veleposlanica Sigrid Berka je v nagovoru ob izročitvi priznanja poudarila, da je Avstrija Pivcu izkazala priznanje za dosedanje dosežke na področju čezmejnega sodelovanja, in se mu hkrati zahvalila za dolgoletno negovanje kulture dialoga spominov med sosednjima državama. Na avstrijskem veleposlaništvu so še zapisali, da Francija Pivca zaradi njegovih številnih aktivnosti na področju znanosti, družbe in kulture štejejo med vidnejše osebe v slovenskem javnem prostoru. Poleg številnih drugih dejavnosti je bil Pivec vrsto let še posebej prepoznaven kot aktiven podpornik nemško govoreče narodne skupnosti v Mariboru in Sloveniji, od leta 2013 pa sodeluje v avstrijsko-slovenski skupini dialoga Peace Region Alp-Adria ter podpira prizadevanja koroške skupine za vzdrževanje čezmejne komemorativne kulture.

Za svoje delo je Pivec doslej prejel tudi številna slovenska priznanja, nazadnje zlato plaketo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti za življenjsko delo, več organizacij pa ga je izbralo za svojega častnega člana.

Viri: STA in Večer, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PLEČNIKOVA NAGRADA ZA ISLAMSKI CENTER V LJUBLJANI

V ponedeljek, 22. junija 2020, so podelili najvišje strokovno priznanje na področju sodobne arhitekturne ustvarjalnosti v Sloveniji. Plečnikovo nagrado za leto 2020 bodo prejeli Matija Bevk, Vasa J. Perović in Christophe Riss za Islamski versko-kulturni center v Ljubljani. Sklad arhitekta Jožeta Plečnika slovenskim avtorjem letno podeljuje tri vrste odličij za izbrana dela po mnenju strokovne žirije, ki so nastala v zadnjih petih letih. Letošnjo komisijo so sestavljali arhitektka in profesorica Tina Gregorič, arhitekt in arhitekturni kritik Andrej Hrausky, filozofinja Mateja Kurir, arhitekt Aleksander Lužnik in krajinska arhitektka Ana Tepina.

V obrazložitvi za Plečnikovo medaljo so zapisali, da so »avtorji s projektom Islamskega versko-kulturnega centra v Ljubljani ustvarili urbanistični, arhitekturni in izvedbeni presežek ne le v nacionalnem, temveč tudi v evropskem okviru. Dokazali so izjemni pomen celostnega oblikovalskega pristopa, ki avtorski skupini omogoča dosledno izpeljavo koncepta v vseh merilih: tako na nivoju mesta kot na nivoju stavbe ali posameznega arhitekturnega elementa in detajla. Koncept precizne razpršenosti posameznih stavb okrog centralnega dvignjenega trga in mošeje namerno izpostavlja samostojno pojavnost programskih elementov, ki tvorijo okvir trga in vzpostavljajo nov, lasten kontekst. Veduta Ljubljane je z nagrajenim versko-kulturnim centrom po nekaj desetletjih zatišja končno pridobila vrhunsko javno arhitekturo senzibilne monumentalnosti. S Plečnikovo nagrado 2020 odlikovani projekt Islamskega versko-kulturnega centra arhitektov Bevk Perović je zgled, kako je mogoče na podlagi zmage na javnem mednarodnem natečaju z odločnim pristopom ustvariti vrhunsko arhitekturo. Dokazali so, da je odprti natečaj nujno in izvrstno orodje za zagotavljanje tradicije visoke kulture grajenega okolja, ki jo je v Ljubljani ustvaril Jože Plečnik s pomočjo vizionarskih odločevalcev.«

Strokovna žirija je v svoji utemeljitvi izpostavila pomen javnega natečaja za zagotavljanje vrhunske javne arhitekture v Sloveniji ter ključno vlogo naročnika, ki lahko pomembno prispeva k odličnosti arhitekture. Med drugim so se člani še spraševali, kakšno je stanje slovenske arhitekture v letu 2020, ko praznujemo 100. obletnico ustanovitve ljubljanske arhitekturne šole, ki je nastala iz potrebe po vzpostavitvi lastne narodne arhitekturne ustvarjalnosti. Prepričani so, da radikalno zaostreno stanje okolja v Sloveniji in svetu zahteva korenite spremembe ravnanja posameznika, družbe in stroke – tudi arhitekture. »Čas je, da začnemo kolektivno stremeti k dvigu kakovosti grajenega okolja. Ta cilj lahko dosežemo z večjo natančnostjo urbanističnih določil in višjimi standardi v izobraževanju, kuriranju in predstavitvi arhitekture širši javnosti. Z zavestnim izbiranjem vrhunskih rešitev, ki sledijo najširšemu razumevanju trajnostnih principov, lahko ustvarimo arhitekturno odličnost krhke prihodnosti,« so še zapisali. 

Viri: Večer, Dnevnik in Delo

Fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SEBASTIJAN PREGELJ, DOBITNIK PRVE CANKARJEVE NAGRADE

V nedeljo, 21. junija 2020, so na Vrhniki prvič podelili novo slovensko literarno nagrado, nagrado za najboljše slovensko leposlovno delo preteklega leta. Imenovali so jo po Cankarju – ker je bil najboljši in ker se je preizkusil v skoraj vseh literarnih vrstah in zvrsteh. Cankarjevo nagrado so podelili Sebastijanu Preglju za njegov roman »V Elvisovi sobi«. Knjigo je izdala novomeška založba Goga.

Nagrado so že lani septembra ustanovili Slovenski center PEN, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Žirija je med prispelimi predlogi za nagrado izbrala naslednje nominirance: Simono Semenič, Vinka Mӧderndorferja, Sebastijana Preglja in Braneta Senegačnika. Prvo nagrado je prejel Sebastijan Pregelj. Slavnostni govornik na dogodku je bil pisatelj Tone Partljič. V utemeljitvi podelitve nagrade so med drugim zapisali: »Pregljev roman je prelit s spominom na zgodovinske premike zadnjih let samostojne Slovenije. Nagrajenec v romanu dobro opiše občutke generacije, ki je razpad Jugoslavije, vojno in tranzicijsko obdobje doživljala v zgodnji mladosti. Njegova pisava je artikulirana in kaže odlično pripovedno veščino …« Pri tem je novinarka Maja Šučur zapisala, da ostaja pomislek, kako naj bi Cankarjevo nagrado podeljevali, da bi resnično ujeli Cankarjevega duha. A če bodo nagrajevana dela ob estetski dovršenosti zmogla družbenokritično refleksijo Cankarjevega tipa, dvomov ne bo več …

Viri: Večer, Dnevnik, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SIJOČI UMETNIK NOVOMEŠKE POMLADI

V zgodovini Novega mesta je bil leto 1920 izjemnega pomena za duhovni preporod slovenske umetnosti in predstavlja začetek slovenskega avantgardnega gibanja. Mladi kulturniki Božidar Jakac, Marjan Mušič, Ivan Čargo, Zdenko Skalicky in drugi so pod pokroviteljstvom slikarja Riharda Jakopiča pripravili vrhunski kulturni dogodek na treh različnih lokacijah. Razstava likovnih del je bila v Windischerjevem salonu v Kandiji, na gradu Kamen je bil koncert Marija Kogoja, v Narodnem domu pa sta brala svoja dela Anton Podbevšek  in Miran Jarc. Novomeška pomlad je izjemna duhovna in umetniška dediščina našega mesta, ki je Slovence postavila v bok z drugimi evropskimi narodi. V počastitev 100-letnice odmevnega dogodka je Mestna občina Novo mesto letošnje leto razglasila za leto Novomeške pomladi.

Božidar Jakac je bil eden izmed glavnih akterjev Novomeške pomladi. Rodil se je 19.  julija 1899 v Novem mestu, pred 121 leti. Ljubezen do rodnega kraja sije iz mnogih njegovih stvaritev in odseva tudi v poeziji Severina Šalija, ki mu je ob njegovi 60. letnici posvetil pesem Sijoča paleta.

SEVERIN ŠALI –  SIJOČA PALETA

(Mojstru in prijatelju Božidarju JAKCU ob šestdesetletnici)

Svetlo ti zdaj zori jesen .. .

Nebo je čisto in obzorje

odpira se kot dobro morje

brez viher in grozljivih sten.

In sije svet ko v tajnem čaru,

miru, tišin, prečudnih barv.

                 Ko zreš ta polja, hoste, griče,

                 ki v njih so vzklili sinji cveti

                 te zemlja, ki si na paleti

                 oživljal jo, spet s srcem kliče.

                 Pomlad,  ki šla je kot na begu,

                 ti zre v oči na mirnem Bregu.

Kar je bilo, je znova blizu,

kot zdaj bi s čopiča kanilo,

nič ni v daljavo zatonilo:

odkriva se v prežlahtnem nizu.

Oči so polne barv, vedrine,

uprte kvišku in v globine.

                  Ta Zemlja, Ti in tvoje Mesto

                  ste skupaj, kot v žarišču, eno:

                  v en lik in sliko spremenjeno,

                  v menjavi časa vedno zvesto.

                  Zori jesen… in na paleti se polno novih tonov sveti.

Vir: Šalijeva pesem je bila objavljena 16. julija 1959 v Dolenjskem listu.

Fotografije so s spleta.

Zbrala in pripravila: Rezka Povše, članica KDSŠ

ALAMUT VLADIMIRJA BARTOLA PREVAJAJO V KITAJSKI JEZIK

Roman Vladimirja Bartola (1903–1967) Alamut je še vedno najbolj prevajana slovenska knjiga vseh časov. Do konca letošnjega leta pa se Alamutu obeta še prodor na največji svetovni knjižni trg – Kitajsko. Slovenska založba Sanje je že leta 2010 postala nosilka avtorskih pravic za Bartolova dela, med katere sodijo tudi mednarodne pravice, vključno s filmskimi.

Po številu prevodov v tuje jezike sta med sodobnimi slovenskimi pisatelji daleč na vrhu Drago Jančar in Evald Flisar, v absolutnih kategorijah pa ostaja Bartol rekorder od leta 1938 dalje, ko je izšel njegov Alamut. Kritikom se zdi Alamut zanimiv predvsem zaradi domnevnih vizionarskih napovedi islamskega ekspanzionizma in terorizma, ki smo jima dandanes tudi priča. Že leta 1946 so Alamuta v materinščini lahko brali Čehi. Leta 1954 je bil preveden v srbščino, leta 1970 pa v francoski jezik. Prevodi so sledili kot po tekočem traku, slednjič bodo knjigo v prevodu lahko brali še Kitajci, predvidoma v mandarinščini in kantonščini.

Vir: Delo

Fotografije so s spleta.

Pripravil: Franci Koncilija

MIRAN JARC, SKRIVNOSTNI ISKALEC RESNICE IN LEPOTE

V torek, 30. junija 2020, zvečer je bil v Parku Rastoče knjige poleg Knjižnice Mirana Jarca v sklopu 100-letnice Novomeške pomladi

(1920–2020) in v spomin na 120-letnico rojstva slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, publicista in prevajalca Mirana Jarca (1900–2020) recital »Miran Jarc, skrivnostni iskalec resnice in lepote«.S poldrugo uro dolgim kulturnim programom je bila hkrati odprta tudi razstava o življenju in delu Mirana Jarca pred pročeljem knjižnice, ki jo je pripravila Darja Peperko Golob. Na dogodku se je zaradi ponovnega širjenja nevarnega virusa, zbralo samo okoli dvajset ljudi.

Udeleženci smo se zbrali v krogu okoli ognja, ki je s prasketanjem in samopouživanjem ves čas na poseben način ponazarjal rahločutni notranji svet Mirana Jarca, ki je moral, star komaj 42 let, umreti v širnih roških gozdovih v času Italijanske ofenzive. Ogenj, ki je bil v središču dogajanja, pa nas je ob poslušanju Jarčevih pesmi in misli ves čas na čudovit način simbolično povezoval. Tako smo bili globoko in doživeto povezani z Miranom Jarcem, ki je kakor angel lebdel nad nami. Njegove misli, ki so jih doživeto recitirali in brali Barbara Pia Jenič, Ivan Prijatelj, Staša Erbežnik, Alenka Fetih in Bogdan Andrejašič,pa so kot tiha večerna molitev plemenitile naše duše.

Bil je lep in doživetij poln večer, škoda pa je, da smo na recitalu pogrešali številne Novomeščane, ki so sicer prepoznavni na družbenem in kulturnem področju.

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

PROF. DR. MIHA JAPELJ JE DOLENJSKEMU MUZEJU PODARIL DRAGOCENO SLIKO AKAD. SLIKARJA ŠTEFANA PLANINCA

V soboto, 20. junija 2020, zvečer je v Galeriji Dolenjskega muzeja predsednik Odbora za promocijo kulturne dediščine Novo mesto in član Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ) prof. dr. Miha Japelj Dolenjskemu muzeju podaril dragoceno umetnino akad. slikarja Štefana Planinca. Dolenjski muzej je ob tej priložnosti pripravil kulturni program z mladimi glasbeniki iz Glasbene šole Marjana Kozine v Novem mestu. Slavnostni govornik je bil akad. prof. dr. Milček Komelj.

Nekaj dni pred tem pomembnim in posnemanja vrednim dogodkom sta dr. Miho Japlja sprejeli direktorica Dolenjskega muzeja Jasna Dokl Osolnik in kustosinja Katarina Dajčman; na sestanku so se dogovorili o podrobnostih predaje Planinčeve slike, ki bo odslej na varnem in na voljo ljubiteljem likovne umetnosti. Potem je sledil glavni in najpomembnejši dogodek.

Na slovesnosti je najprej spregovorila direktorica, ki se je darovalcu zahvalila za tako plemenito dejanje in poudarila pomen darovanja umetnin muzeju, saj denarja za te namene vedno primanjkuje. V nadaljevanju je spregovoril prof. dr. Miha Japelj, ki je orisal svoje doživljanje lepote likovne umetnosti s posebnim poudarkom na umetniku Planincu in virologu in infektologu prof. dr. Likarju, s katerima je prijateljeval. Akad. prof. dr. Milček Komelj pa je predstavil umetniški duh in nadarjenost akad. slikarja Štefana Planinca, s posebnim poudarkom na sliki, ki jo je Japelj daroval muzeju, kar vse je bilo že davno napisano v Komeljevi monografiji, ki jo je naslovil Planinc,podnaslovil pa Fantastična pravljica o zavetjih prasvetov.Sliko, ki jo je dr. Japelj poklonil Dolenjskemu muzeju, je Štefan Planinc naslovil In memoriam – Drenov bataljon, 1971;slika je barvno reproducirana, kar pomeni, da jo je Planinc štel med svoja reprezentativna dela. V zvezi z njo je Milček Komelj med drugim zapisal: »V podobah iz slovenske zgodovine pa izstopata spomina na usodo Pohorskega in Drenovega bataljona. Na sliki In memoriam je šabloniziran mrtvaški portret legendarnega Šarha, desno pa so kot podobice nanizane figurice mrtvih ter kaplje krvi v temni ploskvi, ki učinkujejo v abstraktni razpršitvi. V drugi obliki pa se je umetnik v doživljanju žrtev navezal neposredno na stari Egipt. V zgornjem pasu slike na cesti pod grozečimi oblaki je naslikal skrčeno mumijo, kot aluzijo na smrtno usodo Slovencev, ki smo jo videli že drugje, in zadaj morda slutnjo Triglava, spodaj v trojno razdeljeni predeli pa sta mrtva partizana odviti faraonski mumiji ter med njima mumijast romar pod jajčastim soncem. S tem slikar namiguje, da je življenje enako smrtonosno v vseh časih …« Na koncu govora je Komelj še dodal, da bo slika za Dolenjski muzej in Galerijo gotovo pomembna pridobitev, sicer pa je Planinčeva zapuščina pristala v galeriji v Slovenj Gradcu.

Na ravni Kulturnega društva Severina Šalija si podobnih dogodkov še želimo, saj smo s tem dokazali, da nas v Novem mestu, kjer živi kultura, lepota likovnega ustvarjanja vseh vrst globoko povezuje.

Fotografiral in pripravil: Franci Koncilija

ODKRIVAJMO KULTURO NARAVE

Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) vabi k spoznavanju in občudovanju narave in kulturne dediščine v Sloveniji. Pri obisku narave ne pozabimo, da smo gostje čudovitega in občutljivega sveta, ki naj tudi po našem obisku ostane nespremenjen!

UVOD

Pred nami so počitnice in vabilo, da ponosno, spoštljivo in odgovorno odkrivamo naravne lepote Slovenije. Po okrevanju po epidemiji sedaj vlagamo napore v to, da okrevamo tudi kot družba, gospodarstvo. Slovenija je prepoznana kot dežela ohranjene narave, ki obiskovalcu omogoča mir, sprostitev, doživljanje lepot narave, opazovanje žive in nežive narave ter spoznavanje krajine, kulture in zgodovine posameznega območja.

Zato ni čudno, da Slovenija dosega visoke rezultate na različnih mednarodnih lestvicah. Univerza Yale je Slovenijo ocenila kot peto najbolj zeleno državo na svetu, National Geographic pa celo kot najbolj zeleno državo na svetu.

ALI STE VEDELI?

V Sloveniji se je o naravi spletla vrsta ljudskih pripovedi, mitov in legend. Po številu jih je zagotovo največ na območju Triglavskega narodnega parka, saj je narava tam najbolj divja, prvinska. Obiščete lahko kraj, kjer je v pri Martuljku v gorski jami nekoč živel velikan in ustrahoval je vse okoli sebe. Bistri domačini so ga premagali, na kraju boja pa je za njim ostal čudovit slap. V Kozjanskem parku z legendami in zgodbami že stoletja živi v duhu domačinov naravni spomenik Gruska, čarobna dolina pod previsno steno, do nje vas popelje urejena pot z opisi rastlinskega in živalskega sveta. Mitološki vhod v podzemlje Hada nekateri postavljajo v Škocjanske jame, tu so orožje v eno od jam darovali že svečeniki bronaste dobe. Legende se pletejo tudi okrog Vidovega izvira ob Bukovniškem jezeru na Goričkem. V Krajinskem parku Kolpa ima voda zdenca Jarbol čudežno moč, saj naj bi delovala zelo blagodejno na počutje človeka, če se z njo umije. Pozdravila naj bi jar bol – spomladanske bolečine. V Krajinskem parku Ljubljansko barje legenda pripoveduje, da pod Podpeškim jezerom živi ogromen zmaj z repom pod bližnjim hribom Sv. Ana, glavo pa pod Krimom; ko zmaj udari z repom, Ljubljanica poplavi. V Krajinskem parku Strunjan je na vrhu klifa stražar Strunjana. Ustno izročilo pravi, da je v mogočen hrast že večkrat udarila strela, vendar je udarcem vedno uspešno kljuboval in preživel vse do danes. Vzemite si čas in se odpravite na raziskovanje.

Ministrstvo za okolje in prostor (MOP), junij 2020

SPLETNA RAZSTAVA ZEMLJEVIDOV V NUK

Od začetka junija 2020 Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) ponuja na ogled spletno razstavo Kartografski zakladi NUK. Predstavljenih je deset zemljevidov, ki prikazujejo današnje ozemlje Slovenije ali njegove dele, vse od srede 16. stoletja, vključeni pa so tudi zemljevidi, zasnovani vse do konca 19. stoletja, ko se je kartografija razvila v sodobno vedo.

NUK v Ljubljani

Kot so zapisali v NUK, hranijo v svoji zbirki zaklade, ki pripovedujejo zgodbe o avtorjih in lastnikih, kot tudi o času in krajih nastanka ter o prostorih, ki jih opisujejo. Slednje še posebej velja za kartografske mojstrovine, ki sodijo med najlepše in vsebinsko najbogatejše zaklade v knjižnici. Tokrat bodo vpogled v del zbirke omogočili tudi na spletni razstavi Kartografski zakladi Narodne in univerzitetne knjižnice, na kateri je predstavljenih deset zemljevidov, od prvih samostojnih kartografskih del slovenskega ozemlja iz 16. stoletja do zemljevidov s konca 19. stoletja. V NUK so poudarili, da zemljevidi pomenijo odsev vojaških, političnih, ekonomskih, kulturnih, verskih in družbenih vzorcev ter so fenomen na presečišču med znanostjo, tehniko in umetniškim delom.

Zemljevide bodo podrobneje predstavili tudi v znanstveni monografiji Kartografski zakladi slovenskega ozemlja, kjer bo prvič na enem mestu zbran pregled vseh reprezentativnih zemljevidov slovenskega ozemlja. Jeseni pa se obeta tudi razstava v NUK, kjer si jo bo mogoče ogledati v živo. Oba projekta nastajata v sodelovanju NUK in Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Avtorji projektov so Primož Gašperič in Matija Zorn iz ZRC SAZU in Renate Šolar iz NUK. NUK skrbi za okoli 150 zemljevidov, ki prikazujejo današnje slovensko ozemlje ali njegove dele. Ti zemljevidi danes predstavljajo časovne kapsule za razumevanje zgodovine, umetnosti, znanosti in politike. So viri za razumevanje tehnološkega razvoja in duha časa različnih zgodovinskih obdobij ter pomemben del naše kulturne dediščine, so še zapisali v NUK. (Viri: Demokracija in STA).

Fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.