JEZIKOSLOVEC PROF. DR. KOZMA AHAČIČ O POMENU SLOVENSKEGA JEZIKA

»Slovenci smo deveti narod na svetu s svojo slovnico knjižnega jezika, kar je pomemben dosežek,« premišljuje prof. dr. Kozma Ahačič. V zadnjih letih je postal sinonim za tistega jezikoslovca, ki mu ni težko hkrati govoriti o jeziku 16. stoletja in vlogi angleščine na slovenskih univerzah, objavljati na Twitterju in opozarjati na sodobna spletna jezikovna orodja.

Kot predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU se prof.dr. Kozma Ahačič raziskovalno posveča predvsem zgodovini jezikoslovja in jezikovne rabe. Je tudi urednik jezikovnega portala Fran in sodelavec pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja.

Prof. dr. Kozma Ahačič pravi: »Če opazujemo 16., 17. in 18. stoletje, spoznamo, da slovenščina nikdar ni bila omejena na rabo med najnižjimi sloji, kar so teze, ki jih lahko zasledimo celo v strokovni literaturi. Zlasti v 16. in 17. stoletju so slovenščino uporabljali prostodušno, brez zavor. V resnici so jo uporabljali popolnoma enakopravno z nemščino in drugimi jeziki, tako plemiči, meščani kot kmečko prebivalstvo. Šele proti sredini 18. stoletja je postal izrazito močan pritisk na meščane in plemiče, da slovenščine ne bi uporabljali. To je bila pač politična želja po jezikovni poenotenosti avstrijskih dežel … V 16. stoletju je bila slovenščina izrazito jezik intelektualcev, jezikoslovni opisi našega jezika so bili namenjeni mislecem znotraj Slovenije in razumnikom po Evropi, ki so jih zanimali evropski jeziki. Bili smo na ravni največjih evropskih jezikov.«

Zelo odmevna je tudi njegova spletna stran z opisi vseh slovenskih slovnic in pravopisov na portalu Fran. Za osnovne šole je napisal Kratko slovnico,za srednje šole pa Slovnico na kvadrat, ki sta mu prinesli priznanje »jabolko navdiha«,ki mu ga je podelil predsednik RS Borut Pahor. Glede vse večje popularnosti in uporabe angleškega jezika v vsakdanjem življenju, v šolah, gimnazijah in na univerzi pa je prof. dr. Kozma Ahačič dejal: »Angleščino kot svetovni jezik pravzaprav uporabljamo samo nekaj desetletij in to se lahko zelo hitro spremeni!«

Vir in fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NAGRADO IGORJA ZABELA JE PREJELA ZDENKA BADOVINAC

Nagrado Igorja Zabela za kulturo in teorijo 2020 je 4. decembra lansko leto prejela kuratorka, umetnostna zgodovinarka ter dolgoletna uspešna direktorica Moderne galerije v Ljubljani Zdenka Badovinac. Nagradni sklad znaša kar zavidljivih 76.000 evrov, glavna nagrada pa je vredna 40.000 evrov.

Nagrado Igorja Zabela bienalno za izjemne dosežke podeljujeta Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo ter Erste sklad, in sicer kustosom, umetnostnim  zgodovinarjem, teoretikom, piscem in kritikom, katerih delo podpira, razvija ali raziskuje področje vizualne umetnosti in kulture srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope. Badovinčeva je nagrado prejela za izreden institucionalni vodstveni doprinos v vlogi direktorice Moderne galerije in Muzeja sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM) v Ljubljani, za radikalno kuratorsko delo ter pomembne tekstovne in uredniške prispevke k mednarodnemu diskurzu o geopolitiki sodobne umetnosti vzhodne Evrope in globalne umetnostne zgodovine.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

GUERNSEYSKO DRUŠTVO ZA KNJIŽEVNOST IN PITA IZ KROMPIRJEVIH OLUPKOV

Gre za pisemski roman z gornjim naslovom (The Guernsy Literaryand Potato Peel Pie Society), ki sta ga napisali pokojna Marry Ann Shaffer (1934 – 2008) in njena nečakinja Annie Barrows (1962), ki je roman dokončala. Obe sta bili rojeni v Ameriki, po poklicu pa pisateljici, knjižničarki, urednici itd…Roman je tako napet, da pritegne vsakega bralca, avtorici pa v obliki pisem popisujeta dogodke med drugo svetovno vojno in po njej, večinoma na otoku Guernseyu, ki leži v Rokavskem prelivu med Anglijo in Francijo. Mary Ann Shafferjeva je bila ljubiteljica knjig, s to knjigo pa je doživela veličasten pisateljski krst.

Naslovnica knjige
Annie Barrows

Zgodba v pismih je, kljub nekaterim tragičnim in grozljivim vsebinam iz druge svetovne vojne, napisana optimistično, s humorjem, kot že marsikatera knjiga s podobno zgodovinsko tematiko. Humor sicer laže pomaga prebroditi zgodbo, a ne zmore prekriti žalostnih in grozljivih dogajanj. Kljub vsemu najbrž drži, kot piše v knjigi, da »ni boljšega kot humor, če hočeš, da neznosno postane znosno.«

Občuteno pisanje Shafferjeve in Barrowsove navkljub nemški okupaciji prinese v tempelj človekove biti toplo jasnino spoznanj. Ob nastopu vojne so člani Guernsejskega društva za književnost popolnoma na tleh, vendar senčne lise vojnega časa razvedri pismo. V ovojnico položena skrb in počasi goreča želja prešine očarljive, bistroumne in prisrčno duhovite ljubitelje knjig in književnosti z Guernseyja. Tako se v izdolbke romana, ki je krušna skorja in sredica, počasi naseli zgodba o skrivnostnem nagonu knjig in njihovih bralcev.

Mary Ann Shaffer

Avtorica Mary Ann Shaffer je nekje zapisala:«Upam tudi, da bo knjiga ponazorila moje prepričanje, da ljubezen do umetnosti – naj bo to poezija, pripovedništvo, slikanje, ples, balet, kiparstvo ali glasba – ljudem omogoči premostiti vsako oviro, ki si jo je človek kdaj postavil na pot.«

Vir : Založba Sanje, Ljubljana, fotografije so s spleta.

Povzel : Franci  Koncilija

PREDSTAVITEV KNJIGE DR. IZTOKA SIMONITIJA »HISTORIA MAGISTRA MORTIS«

Po mnenju avtorja knjige Iztoka Simonitija je, ne glede na veroizpoved slehernika, kultura samo način, kako drug z drugim ravnamo…Trije monoteizmi: judaizem, krščanstvo in islam so generatorji zla v svetu, ki predstavljajo prvinsko kulturno in filozofsko vprašanje.

V smislu teh povedije bil že aprila 2014 v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu pogovor s prof. dr. Iztokom Simonitijem, kariernim diplomatom, politikom, glavnim pogajalcem za mejo med Slovenijo in Hrvaško, pogajalcem z Vatikanom v zvezi s sprejetjem konkordata in diplomatskim svetovalcem nekdanjega predsednika države Janezom Drnovškom. Pred maloštevilno publiko je pogovor z gostom vodila pesnica Meta Kušar. Pogovor je potekal o Simonitijevi knjigi Historia

magistra mortis, ki je bila leta 2013 nominirana za Rožančevo nagrado in je konkurirala tudi za evropsko nagrado za esejistiko – Prixdulivreeuropeen.

Dr. Iztok Simoniti  
Maratova smrt

Avtor je za naslov knjige privzel parafrizirani latinski rek Historia magistra vita, kar pomeni, da je zgodovina učiteljica življenja, ne pa smrti ali umiranja. Knjiga, ki je leta 2010 izšla pri Slovenski matici, je trdo vezana in ima 320 strani. Na naslovnici je upodobljena Maratova smrt, čudovita slika francoskega predstavnika klasicizma Jacquesa-  Louisa Davida, ki prikazuje v banji ubitega Jeana-Paula Marata, voditelja revolucionarne jakobinske ekstremistične stranke v času francoske buržoazne revolucije. Knjiga trinajstih esejev je odličen priročnik premišljevanja tako za ateiste kot za verujoče. Avtor načrtuje prevod knjige tudi v hrvaški in srbski jezik. S popustom je knjiga stala 20€.

Iztok Simoniti v knjigi tke niti na temo odnosov med narodi v EU, krizo vrednot, v katero se je globoko pogreznil ves svet v 20. stoletju, opozarja pa tudi na grozečo nevarnost nevarnih ideologij, kot so bile fašizem, nacizem in komunizem. V esejih se Simoniti še posebej poglobljeno sprašuje o monoteističnih religijah in fundamentalizmih ter o vprašanju svobode. Poglobil pa se je tudi v koncepte in prakse zločinov, storjenih med 2. svetovno vojno in po njej, vključno s tistimi ob razpadanju Jugoslavije. Prepričan je, da zlo za zmeraj poškoduje človeka, ter se vrača v vedno hujši obliki. Gre za velike zločine, ki se tako globoko zarežejo v družbeno tkivo, da jih ni mogoče pozabiti ali odpustiti, zato se vprašanje odgovornosti, krivde, kazni, odpuščanja prenaša iz ene generacije v drugo. Celotna zgodba zahodne civilizacije in svobode stoji na posamezniku in njegovih pravicah, ki pa v dejanskem življenju delujejo samo kot odgovornost.

Filozof dr. Tine Hribar

Očitno pa Simoniti simpatizira tudi s pogledi filozofa dr. Tineta Hribarja, ki mu je napisal dolg uvod o problematiki narodne sprave v luči svetosti življenja in odgovornosti do žrtev in njihovih zanamcev. Kot rdeča nit se od začetka pa vse do konca knjige vleče Simonitijeva misel o treh monoteizmih: judaizmu, krščanstvu in islamu, ki so po njegovem generatorji vsega zla na svetu.

Fotografije so s spleta.

Zbral in pripravil: Franci  Koncilija, maja 2019

ANTIČNA LITERATURA NAS UČI O SODOBNEM SVETU

INTERVJU Z LARO UNUK, PREVAJALKO IZ STARE IN NOVE GRŠČINE

LARA UNUK, foto: osebni arhiv

Lara Unuk (1988) je prejemnica nagrade Radojke Vrančič za leto 2020, ki ji jo je Društvo slovenskih književnih prevajalcev podelilo za sklop štirih romanov, ki jih je Lara Unuk iz nove grščine prevedla v minulih dveh letih. Mlado prevajalko, ki trenutno živi in ustvarja v Solunu, Slovenci že poznamo, pred leti je v njenem prevodu iz poljščine izšel roman o svetem Jožefu Očetova senca. V pripravi je njen novi projekt, prevod romana istega avtorja o Mariji Magdaleni, sodelovala je pri velikem projektu izdaje Homerskih himen, v sklepni fazi pa je priprava prevoda Hristosa Janarasa Proti religiji, spremno besedo zanjo je pripravil dr. Gorazd Kocijančič, najpomembnejši slovenski poznavalec misli tega grškega teologa in filozofa.

POGOVOR DAVIDA AHAČIČA Z LARO UNUK

David Ahačič

Smeva reči, da ste se strasti do jezika in prevajanja nalezli od mame Jane Unuk, ki je tudi odlična prevajalka?

Verjetno vtisi in izkušnje iz otroštva do neke mere vplivajo na vsakega od nas in gotovo za mojo kasnejšo pot ni bilo brez pomena, da sem odraščala v okolju, kjer so bile knjige vedno na dosegu roke, poleg tega sem se imela priliko prvega tujega jezika naučiti še pred začetkom osnovne šole, ker je bila mama nekaj časa lektorica slovenščine na Poljskem. Prevajanja sem se lotila predvsem iz ljubezni do literature, zanimanje za učenje jezikov pa je zanj bolj izhodiščni pogoj.

V čem je po vašem mnenju smisel poznavanja arhaičnih, zlasti klasičnih jezikov ter antične dediščine?

O tem pravzaprav nisem nikoli posebej razmišljala, ker je bilo zame zanimanje za klasične jezike in literaturo vedno povsem samoumevno in se mi je zdelo enako legitimno kot karkoli drugega, podobno kot humanistika nasploh. Človeški um lovi dražljaje na različnih področjih, hlepi po aktivnosti in ob tem ustvarja različne proizvode, od literature do računalniških igric in astrofizike. Če bi se poskušali osredotočati samo na neposredno »koristna« opravila, kot človeštvo verjetno ne bi napredovali.

Prevajalka Radojka Vrančič

Sicer pa podcenjevalni odnos, ki ga imajo danes nekateri do humanističnih ved, ogroža strukturo družbe in je izjemno kratkoviden. Življenje v antiki in antična literatura nas lahko naučita veliko tudi o sodobnem svetu in človeku, sicer pa, če bi tudi v preteklih stoletjih razmišljali na podoben način, potem se ne bi nikoli porodila nekatera ključna humanistična dela, saj so se pri antiki navdihovali številni pomembni pisatelji, filozofi, politični misleci.

Ni zgolj puhlica, da se ti vsakič, ko se spoznavaš z novim jezikom in kulturo, odpre okno v nov, drugačen način mišljenja in odkriješ nove informacije o svetu.

Lara Unuk, vrhunska prevajalka

Na lanskem knjižnem sejmu je naša založba predstavljala izid Homerskih himen v okviru zbirke Sidera, ki jo ureja dr. Brane Senegačnik. Ta projekt ste mu predlagali štirje njegovi študentje …

Takrat pravzaprav nismo bili več študentje, vsaj trije od nas smo že diplomirali, ampak res je bil to naš prvi večji prevajalski projekt s področja klasičnih jezikov. Naš prvotni namen je bil himne prepesniti na način, ki bi ostajal čim bolj zvest vsebini, prispodobam in metaforiki izvirnika, hkrati pa smo želeli uvesti svež način prevajanja antičnega verza, ki sicer ni nekaj novega v svetovnem merilu, so se mu pa pri nas prevajalci do sedaj izogibali. Govorim o nadomeščanju antičnega ritma s prostim verzom.

Komisija, ki vam je podelila nagrado Radojke Vrančič, je posebej opozorila na vaše temeljito poznavanje kulturnozgodovinskega ozadja. V času najinega pogovora zaključujete zahteven prevod teološkega besedila HristosaJanarasa, kar je brez dvoma zahtevalo tudi vašo poglobitev v vzhodnokrščansko, natančneje rečeno grško pravoslavno misel. Kako zahtevno je bilo to za vas?

Hristos Janaras

Hristos Janaras je sodoben avtor in za boljše razumevanje njegove teološke misli si lahko pomagam tudi z njegovimi lastnimi komentarji in obrazložitvami, kot jih podaja v predavanjih na YouTubu. Ta tip teksta je zame nedvomno nov izziv, saj se prvič lotevam humanističnega, neliterarnega dela. Terminologija vzhodnokrščanske misli seveda precej odstopa od slovenskega katoliškega izrazja, s tem problemom sem se srečala že prej, pri prevajanju romana Bog mi je priča MakisaCitasa, ki vsebuje stilizacije na grški cerkveni govor in citate iz verskih besedil ter Svetega pisma.

Pogovarjal se je: David Ahačič.
Vir: Družina

Zbral in uredil: Franci Koncilija

MINILO JE 210 LET, ODKAR JE BILO PRVIČ UPORABLJENO IME SLOVENIJA

Spomladi, 24. marca 2020, je minilo 210 let, odkar je bilo prvič v zgodovini uporabljeno ime Slovenija. Ob 200-letnici prve uporabe tega imena pa je Celjska Mohorjeva družba pripravila slavnostno akademijo, ki so jo poimenovali Naprej zastava slave. Slavnostni govornik je bil zgodovinar in Novomeščan dr. Stane Granda.

Dr. Stanko Granda

JANEZ NEPOMUK PRIMIC

Slavnostni govornik dr. Stanko Granda je uvodoma povedal, da se v pismu Janeza Nepomuka Primica, ki ga je ta leta 1810 poslal Valentinu Vodniku, prvič omenja ime domovine Slovencev v slovenskem jeziku. V tisku pa se je beseda Slovenija prvič pojavila leta 1844, ko so Bleiweisove Novice objavile pesem Jovana Vesela Koseskega Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu, ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano. Granda pa je spomnil tudi na slovenskega koroškega pesnika Urbana Jarnika, ki je imel v prvi polovici 19. stoletja izjemno veliko zaslug za utrditev pojmov, kot so Slovenija, Slovenci, slovenstvo. V Ljubljani pa je bila beseda Slovenija živa predvsem v Vodnikovem krogu slovenskih rodoljubov.

Naprej zastava Slave,
na boj junaška kri
za blagor očetnjave
naj puška govori!

Z orožjem in desnico,
nesimo vragu grom,
zapisat v kri pravico,
ki terja jo naš dom.

Naprej zastava Slave,
na boj junaška kri,
za blagor očetnjave
naj puška govori!

Draga mati je prosila,
roke okol vrata vila,
je plakala moja mila,
tu ostani ljubi moj!

Zbogom mati, ljuba zdrava,
mati mi je očetnjava,
ljuba moja čast in slava,
hajdmo, hoj, zanjo v boj!

Naprej zastava Slave,
na boj junaška kri,
za blagor očetnjave
naj puška govori!

Naprej! Naprej!

Jovan Vesel Koseski
Valentin Vodnik

»Slovenci smo potrebovali 40 let, da smo slovensko oznako za slovensko ozemlje prelili v politično zahtevo po lastni kulturni in politični samoupravi, kar pomeni ideja združene Slovenije. Od tedaj je moralo preteči še skoraj poldrugo stoletje, da smo prišli do lastne države. Zanjo niso bili dovolj le zreli politični načrti in volja, ki je bila potrebna za njihovo uresničitev, ampak tudi ustrezne mednarodne politične razmere, kakršne je ustvaril mednarodni zlom komunizma,« je dejal Granda.

Dr. FRANCE PREŠEREN

»Prešernu pa je bila Slovenija povsem jasna,« je pojasnil Granda. Za Franceta Prešerna je bil slovenski narod »Slovenščna cela«, torej Slovenija kot ozemlje, ki ga naseljujejo Slovenci. To Prešeren dokazuje v pesmi V spomin Andreja Smoleta.

Dr. France Prešeren
Andrej Smole

ZAKLJUČEK

»Za lastno kulturo si je vselej vredno prizadevati,« se je v nagovoru zavzemal dr. Stane Granda. Zato se moramo Slovenci za svoj obstoj in razvoj zahvaliti vsem, ki so vztrajali v zvestobi slovenskemu jeziku. Posebno še tistim, ki so se aktivno borili proti potujčevanju. Poudaril je, da nas slovenska zgodovina uči, da si je za lastno kulturo, katere temelj je slovenski jezik, vselej vredno prizadevati. Treba je delovati vztrajno in s pametjo, predvsem pa z neskončno vero v vrednote, iz katerih smo se Slovenci kot celota stoletja napajali.

Dr. Stanko Granda pa je zapisal: »Slovenci v zgodovini nismo ostali nikomur nič dolžni, in nikomur se nam ni treba zahvaljevati ali klanjati. S samostojno državo smo namreč dosegli največ v svoji zgodovini, odkar smo postali narod.«      

Fotografije so s spleta.

Vir: STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

KATALOG DEL SLIKARJA BOGDANA BORČIĆA (1926 – 2014)

V Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU) v Slovenj Gradcu so sredi marca 2021 predstavili prvi katalog iz serije sedmih, ki bodo do leta 2023 celostno prikazali posamezne slikarske zbirke, ki jih premore galerija.

Koroška galerija likovnih umetnosti

Prvi katalog obsega zbirko 330 del akademskega slikarja in grafika Bogdana Borčića, ki jih hranijo v KGLU. Starejši Novomeščani se še spominjamo slikarja Borčića, ki je med letoma 1952 in1957 na novomeški gimnaziji učil risanje, med drugimi tudi našega predsednika akad. prof. dr. Milčka Komelja. Navsezadnje je Borčić avtor portreta Milčka Komelja na naslovnici monografije Milček Komelj: Življenje z umetnostjo, ki jo je ob njegovi 70-letnici rojstva (l. 2018) izdalo Kulturno društvo Severina Šalija.

Bogdan Borčič
Gimnazija Novo mesto

Trenutno je v starem delu galerije na ogled cikel Vrata. Ta je bil nazadnje tako obsežno predstavljen leta 2008. Kustos Jernej Kožar, ki je urednik prvega kataloga, pravi, da gre pri ciklusu za dela, ki jih je Borčić ustvarjal po letu 1984. »Ne gre samo za slikanje z barvnimi toni, umetnik je namreč v svojem poznem obdobju na dela pritrdil tudi različne druge stvari. Gre za njegov postmodernistični način slikanja, s katerim je abstrahiral podobo oziroma jo na svoj umetniški način, tudi z uporabo drugih materialov in s posebnimi barvami, skomponiral v posebno obliko,« je ob tem dejal Kožar.

Akad. prof. dr. Milček Komelj in monografija

Katalog Bogdana Borčića obsega dobrih 80 strani, že čez nekaj tednov se mu bo kot drugi pridružil katalog Jožeta Tisnikarja, ki ga ureja Marko Košan, letos pa se obetata še kataloga Dela na papirju, tega ureja Katarina Hergold Germ, ter Galerija in mir, ki ga bo uredila direktorica Andreja Hribernik.

Kustos Jernej Kožar
Katarina Hergold Germ

 »Izdaja katalogov je bila v načrtu že nekaj časa. A pri naši dejavnosti, ki je razstavna in usmerjena navzven proti obiskovalcem, je bilo vedno težko skoncentrirano premisliti koncept. No, v lanskem letu, ko smo bili pet mesecev zaprti, nam je v sodelovanju z vsemi kustosi uspelo, da smo zasnovali zgodbo in prešli tudi na izvedbo,« pove direktorica, ki računa, da bo vseh sedem katalogov izdanih do konca leta 2023. K izdaji prvega, Borčićevega, je veliko pripomogla tudi družina pokojnega umetnika, ki je galeriji darovala zajetno zbirko del.

»To je bila želja mojega moža. Da bi njegov celotni opus podarili ustanovi, ki bi ga postavila na ogled. Da bi tudi drugi lahko uživali v njegovih delih,« je povedala Ida Borčić, ki jo je mož naučil, da slike niso lepe ali grde. »Njegova prva lekcija je bila, da so slike dobre ali slabe. Meni osebno pa je iz vsakega njegovega obdobja kakšna bolj, katera druga pa manj pri srcu,« je še povedala, ponosna, da bodo tudi generacije, ki šele prihajajo, lahko uživale ob moževih delih. Je pa ob vsem tem zelo aktualno še vprašanje o skladiščenju te množice umetniških del, okoli tri tisoč jih premore KGLU skupaj z enoto na Ravnah. »Vsi si želimo, da bi bil naslednji projekt ravno reševanje vprašanja glede depojev.

Direktorica galerije Andreja Hribernik
Panorama Slovenj Gradca

Moram sicer reči, da lokalne skupnosti imajo posluh in se zavedajo naše prostorske stiske. Zato upamo, da bomo v prihodnjih letih res našli primerne prostore, ki bodo rešili prostorsko stisko tako galerije kot muzeja,« pravi direktorica Andreja Hribernik.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija, 21. 3. 2021

Z JANEZOM TRDINO ZA DOLENJSKO MIZO

Janez Trdina je v desetih letih pohajanj po Dolenjskem (1870–1879) ustvaril izjemno zbirko terenskih zapiskov, ki ostajajo edinstveno pričevanje o življenju tedanjih ljudi. Iz komaj pregledne gmote zapiskov, ki včasih presenečajo z odkritostjo in grobo neposrednostjo, je priznani slovenski etnolog Janez Bogataj izbral in komentiral obsežno gradivo, ki pred bralcem še kako nazorno izriše dolenjsko jedilno mizo iz Trdinovih časov.

Janez Trdina
Naslovnica knjige

Na tej mizi nikdar ni manjkalo vina in humorja, ki se je sem in tja izrodil v prostaško kvantanje. Naj nam je Trdinova podoba naših prednikov všeč ali ne – ne moremo podvomiti, da je bila zapisana z najboljšimi nameni.

Knjiga, ki je pri novomeški Založbi Goga izšla konec leta 2020, ob 190. obletnici Trdinove smrti, je opremljena z dragocenimi fotografskimi dokumenti iz Trdinovih časov. Za dobro mero so na koncu dodani še kuharski recepti izbranih dolenjskih jedi, ki naj spodbudijo bralca k obujanju starodavne kulinarične tradicije v sodobni preobleki.  

Ilustracija Suzane Bricelj                                
Pečena ajdova kaša (pripravil Damjan Fink, foto Janez Pukšič)

Knjigo je uredil Marijan Dović, izbor fotografskega gradiva je prispevala Ivica Križ (Dolenjski muzej), naslovna ilustracija je delo Suzane Bricelj, lično oblikovanje pa je prispeval Jurij Kocuvan. Izbrane dolenjske jedi sta kuhala Damjan Fink in Natalija Pirc, slikal pa jih je Janez Pukšič.

Dr. Marijan Dović
Kustosinja Ivica Križ

 Trdinovi reki, zapisanih v knjigi:

Jejmo race, pijmo vin, saj bo plačal vse Martin!

Iz polnega želodca veliko grehov, iz praznega še več.

Vino jezik opere, rit pa povalja.

Slovencev, ki bi se imenovali sami Dolenjce, ni menda nikjer.

Dolenjci slabo žive. Zadovoljni, da le za pečjo duhan puhajo …

Izbral in pripravil: Marijan Dović

Mesto z znamenji časov

Ljubljano lahko zaradi vedno novih gradbenih posegov razbiramo kot pravi palimpsest, v katerem je spomin na srednji vek po izgradnji baročnih cerkva malone izginil. Zato v njej na mestu nekdanje stare gotske stolnice z vso živostjo dominira današnja katedrala kot temeljni podvig nekdanjega umetnostnega preroda, porojen v znamenju baroka, ki je s svojim umetniškim izrazom prekvasil celotno slovensko kulturno pokrajino in za dolgo pustil svoj odtis tudi v najširšem okusu. In tudi osrednji umetnostni dokument, ki priča o izoblikovanju te estetike, ko je pričela kulturna Ljubljana tekmovati z Rimom, je prav Dolničarjeva latinsko pisana kronika o njeni graditvi.

Stolnična kupola in »oglejska« zvonika sta še vedno sinonim za prepoznavnost in slikovito lepoto ljubljanskih vedut, še posebno v ritmično stopnjevanem sozvočju z Robbovim vodnjakom in rotovžem, in izstopata kot priljubljen motiv nekdanjih slikarjev in tudi pesnikov. Quaglieva iluzionistična poslikava odpira pogled v nebo s slavo in mučeništvi krščanske zgodovine, temelječe na antičnih časih, ki jih pod zmagoslavno kupolo oznanjajo mogočni kipi emonskih škofov. Na oltarni sliki upodobljeni sv. Miklavž pa nas z besedami pesnice Rože Gantar, ki se je iz nespodbudne današnjosti nostalgično zazrla v preteklost, ogovarja, naj se ne bojimo sedanjih in prihodnjih časov, ker so vsi časi dobri in vsi Božji. Kot  da so lahko taki celo ti, v katerih svetnikova Ljubljana ni več nekdanja bela imenitna dama, ko pa je, kot je prikazano v drugi pesmi, vse bolj zapacana z madeži (ne)kulture sodobnega barbarstva.

Po današnji Ljubljani, še posebno po ulicah okrog njenega središča, nam vsepovsod bije v oči pravo zasmehovanje starodavne usklajenosti in lepote. Po starih in tudi pravkar prebeljenih zidovih se razprostirajo zmazane pisarije in čečkarije, ki kažejo predvsem barbarski odnos do izročila, ne le nespoštovanje in prezir do ustvarjene lepote, s samimi sporočili, ki pozivajo celo k revoluciji in linču, pa tudi slepo agresivnost kot izraz vsakršne zmede in nekulturnosti, značilne za današnji čas.

Ob pogledu na tako brezobzirnost se lahko samo sprašujemo, le od kod so se vzeli ti uničevalci, med njimi celo taki, ki so nedavno oskrunili dragoceno fresko na stolnični zunanjščini. In ne najdemo določnega odgovora, pa naj ga iščemo v posledicah nekdanje balkanizacije ali amerikanizacije ali sedanje k zabrisovanju narodnih kultur usmerjene globalizacije ali v stopnjevanju odpora do krščanskih temeljev slovenske in evropske kulture. Gotovo pa gre za vsesplošno pomanjkanje družinske in premalo domoljubne in k srčni kulturi naravnane šolske vzgoje, ki bi morala misel na kaj takega že v kali preprečiti, če že ne za grotesken izraz nerazložljivega razdiralnega obupa, ki v ničemer ne vidi več smisla. Današnje družbeno ozračje, ki zanika spoštovanje izročenih nam vrednot, pa vso to razdiralnost ne le dopušča, marveč jo očitno celo spodbuja. 

Da lahko postajajo javne ali zasebne arhitekturne površine neomejena prizorišča za čečkanje, se zdi prestopnikom morda še toliko naravneje, ker so vsepovsod priča nagrmadenim reklamnim panojem. Prostor za grafitarsko razglašanje največkrat sovražnih protestnih pozivov postajajo tudi najlepše fasade, celo sakralne, in taki posegi se ponekod pojasnjujejo celo kot izraz t. i. popularne ali alternativne kulture, da ne rečem umetnosti, kamor naj bi sodili tudi nedavni protestni ulični performansi. Spomin na čase, ko smo na ulicah še slišali pozdrave »klanjam se«, in čase, ko so nas otroke strašili s paznikom, če smo v parku le skušali stopiti na travo, je že dolgo tega minil. Vandalizem vseh vrst pa je danes očitno postal vsakdanje razvedrilo ali, v času, ko velja za umetnost že golo izrekanje aktivističnih parol, celo za marsikoga sprejemljiv in z levičarskimi agendami široko podpiran družbeni pojav.

V času, ko se lahko razglaša za kulturo in celo za umetnost vse, kar komu pade na misel, je vsevprek neselektivno dodeljevani uradni status kulturnega ustvarjalca predvsem socialni korektiv, ki naj bi preprečeval zapadanje nezaposlenih mlajših ljudi v neprimerne ali celo (samo)destruktivne razvade, kar sem sam pred časom jasno spoznal v komisijah ministrstva za kulturo. In morda je posledica tega tudi dejstvo, da se tak status danes zdi marsikomu že tako samoumeven, kot da mu zaradi še tako obskurnega početja samodejno pripada.

Zidovi mestnih ulic z gesli, v katerih najglasneje zveni predvsem »hate« oziroma sovraštvo, pa so le redko načečkani v slovenščini, iz česar prav tako razberemo, kako je tako komuniciranje usmerjeno tudi v izkoreninjenost in degradacijo našega jezika. Vsakršno destruktivnost pa ta čas dodatno stopnjuje še nestrpno reagiranje na predpisane omejitve zaradi nalezljive bolezni, ki v številnih ljudeh vzbujajo nič manj nalezljivo jezo. Zato se lahko ob vsem tem  resnično sprašujemo, ali je tudi tak čas lahko dober in celo svet in ali se prihodnost po epidemiji lahko povrne ne le k še stopnjevani obuditvi starega načina ahasversko blodečega življenja, ampak se bo morda vendarle pričela spreminjati v njegovo popolno preobrazbo.

Čuječe poglabljanje v življenje in posebno v umetnost kot njegov najplemenitejši izraz je bilo in ostaja vselej le stvar ustvarjalnega duha, ne kričave zabave in agitiranja, ampak v bistvu osebno iskanje Božjega kot transcendentalno preseganje zemeljskih omejitev. V vsakdanjosti, ki se ji ljudje tako množično prepuščajo, pa z umetnostjo povezano duhovno globino in zbranost v resnici vse bolj zamenjujeta hrup, ki uničuje meditativno tišino, ter kičavost bleščic, ki stopnjuje notranjo temo, nekdanjo predanost bralni kulturi pa nadomešča popreproščena striparska informacija ali zabava. Ljudje, ki so vse bolj zasvojeni z vsem tem, na čelu s televizijo, družabnimi omrežji in medijskimi izkrivljanji, najbrž prav zato toliko teže prenašajo čas, ko je naše vsakdanje delovanje in nedelovanje spričo višje sile omejeno in upočasnjeno. A lahko (vsaj za tiste, ki niso kot neutrudno zdravstveno osebje vsak hip požrtvovalno angažirani pri izganjanju bolezni) današnji dolgotrajni, za marsikoga neznosni trenutek postane tudi čas streznitve in dragocen premor, ko se lahko človek spet potopi sam vase in se v praznini po dosedanjem brezglavem hitenju zave plehkosti take vsakodnevnosti, najde polnost v sebi samem in si uzavesti potrebo po odrešujočem srečevanju z ustvarjalnostjo, osmišljajočem poglabljanju v skrivnosti življenja in snujočem stiku z neskončnostjo, v katerem lahko vsak čas zares postane tudi dober in Božji.

Akad. prof. dr. Milček Komelj

Ko se v polnosti izročimo ponotranjenemu življenju, lahko postane tudi današnja umiritev ob vsej negotovosti raje kot razlog za jezo, razdiralnost in obup srečna milost in priložnost, da lahko iz nje črpamo vse tisto, kar je za človeka in človeštvo dobro, in se lahko z zavedanjem o čudežu vsakega vdiha prepustimo ustvarjalni duhovni luči, ki jo v sebi nosi Božji lepoti predano človeško srce, v katerem edinem se ohranja vse najsvetejše.

Milček Komelj

Fotografije so s spleta

TEOLOGIJA VELIKONOČNIH PRAZNIKOV

VELIKI ČETRTEK

Na ta dan je v stolnih cerkvah že dopoldan krizmena maša, kjer škofje somašujejo z duhovniki. Središče dogajanja je škofov blagoslov in posvetitev krstnega, bolniškega in birmanskega olja. Veliki četrtek spada že k »velikonočnemu tridnevju Gospodovega trpljenja in vstajenja«. Ta se začne šele z večerno mašo Gospodove večerje, ki je spomin na ustanovitev sv. Evharistije (maša), zakramenta vseh zakramentov, posledično pa tudi ustanovitev duhovništva. Med mašo je tudi ganljivi obred umivanja nog, ko škof umije noge zglednim možem v spomin na zadnjo večerjo, ko je Jezus umil noge apostolom. To dejanje je skrivnost popolne ljubezni, ki služi… Evharistija je obnavljanje Jezusove zadnje večerje, s tem pa tudi obhajanje velikonočne skrivnosti, ponavzočevanje Gospodove smrti in vstajenja.

Caravaggio, apostol Tomaž in Kristus

VELIKI PETEK

Na veliki petek, dan Gospodovega trpljenja in smrti na križu je strogi post in na ta dan ni svete maše. Večerno bogoslužje se začne z molitvijo duhovnika, ki pade na obraz, leži pred oltarjem in tiho moli. Sledi slovesno bogoslužje božje besede, ki se konča z evangelijem Gospodovega trpljenja in smrti (pasijon) po Janezu. Sledijo starodavne molitve in obhajilo. Za liturgijo velikega petka je najbolj značilno razkrivanje in češčenje križa s poljubom, ko duhovnik trikrat zapoje:«Glejte les križa, na katerem je zveličanje sveta viselo«.

VELIKA SOBOTA

Obhajanje svete noči od velike sobote na veliko nedeljo je višek vsega liturgičnega leta. Obsega štiri bistvene dele. Zjutraj je najprej blagoslov ognja, zvečer pa blagoslov velikonočne sveče, ki je simbol Kristusovega vstajenja. Blagoslovu sveče je pridružena čudovita in znamenita pesem »Exultet« (Veseli se). Nato sledi velikonočna vigilija (bedenje) v ožjem pomenu z obsežnim  branjem božje besede. Tretji, vrhunski del vigilije pa je sv. maša z evharističnim obedom, ki se začne z veličastnim petjem trikratne aleluja. S prižiganjem sveč in luči v cerkvi pa ponazarja našo krščansko poklicanost, ki je vstajenje in večno življenje.

VELIKA NEDELJA

Caravaggio, križanje

Velika noč je praznik praznikov, najbolj vesel vseh veselih praznikov. To je spomin na odhod izraelskega ljudstva iz egiptovske sužnosti (exsodus). To je dan, ko je Jezus Kristus vstal od mrtvih…Nekdo, ki je bil mrtev je spet  oživel se prikazal ljudem in jim rekel: »Tukaj sem!« Drugi vatikanski cerkveni zbor pravi: »V pričo smrti postane uganka človeškega bivanja najtežja.« Vendar Kristusovo vstajenje je temelj krščanskega upanja, da bo Bog uresničil ljubeči odrešenjski načrt, ki ga ima glede poveličanja sveta in ljudi. Tu ne gre za princip »daj – dam«, ampak »vzemi ali pusti«. Kdor more, naj razume!

Fotografije so s spleta.

Vir: Leto svetnikov II.

Pripravil: Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.